Jezusovo življenje (Ellen G. White)

Najlepša knjiga o Jezusu Kristusu. Vse kar ste si želeli vedeti o Jezusovem življenju in delovanju - od rojstva do smrti in odhoda k Očetu. To je zraven Svetega Pisma najboljši priročnik za proučevanje Jezusovega življenja!

Kazalo

Informacije

Ellen G. White
HREPENENJE VEKOV - JEZUSOVO ŽIVLJENJE

ELLEN G. WHITE
HREPENENJE VEKOV
JEZUSOVO ŽIVLJENJE
Znamenja časa
Ljubljana - 1994

Naslov izvirnika
Ellen G. White: Desire of Ages,
Seventeenth printing, 1957

Prevedla po nemški in hrvaški izdaji
Mihael in Truda Virtič

Recenzija
Ivan Ajtnik, dr. Jože Jensterle, Ivanka Jensterle, Roman Šimenc

Prilagoditev po izvirniku
Petra Potisk

Lektura in računalniški prelom
Prof. Pavel Repnik

Korektura
Brigita Ahac

Založba
Znamenja časa, Njegoševa cesta 15, Ljubljana

Za založbo
Prof. Pavel Repnik, Grablovičeva 28, Ljubljana

Tisk
JA - Grafika, Litostrojska 40, Ljubljana

Po mnenju štev. 415-4/94 mb Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 7. 1. 1994 sodi knjiga Hrepenenje vekov ali Jezusovo življenje med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov

Predgovor

Vsak človek, ne glede na raso ali sloj, nosi v srcu neizrazljivo hrepenenje po nečem, česar nima. To hrepenenje je vsadil v človeško naravo usmiljeni Bog. Zato je človek večkrat nezadovoljen s svojimi življenjskimi razmerami in dosežki, ne glede na to, kakšni so. Bog želi, da človek išče najboljše in to najde v večni blagoslov svoje duše.

Satan je s svojim zvijačnim načrtom in prevaro popačil to hrepenenje človeškega srca. Zapeljal je ljudi k prepričanju, da se to lahko poteši z zadovoljstvi, bogastvom, udobnostjo, slavo ali močjo. Toda na milijarde zapeljanih spoznava, da vse to izgublja svoje čare in pušča dušo prav tako prazno in nezadovoljno, kakor je bila.

Božji namen je, da to hrepenenje popelje človeka k njemu, ki ga je edini zmožen zadovoljiti. To hrepenenje izvira od njega in vodi k njemu, k polnoti in izpolnitvi tega hrepenenja. Ta polnota je v Jezusu Kristusu, Sinu večnega Boga. "Kajti vzvidelo se je Očetu, da v njem prebiva vsa polnost. Ker v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno." (Kol 1,19; 2,9.) Prav tako drži, da je v njem "dopolnjena" vsaka želja, ki jo je vsadil Bog in smo po naravi hrepeneli po njej.

Hagaj ga ima za "Dragocenosti vseh narodov", mi pa ga lahko imenujemo "Hrepenenje vekov" ali morda "Kralja vekov".

Cilj te knjige je pokazati Jezusa Kristusa kot tistega, v katerem se lahko uresničijo vse želje. Z naslovom Kristusovo življenje je napisanih veliko knjig, in sicer odličnih knjig, v katerih se lahko najde mnogo podatkov o dogodkih in navadah iz življenjepisa bogatega in razgibanega življenja Jezusa iz Nazareta. Vendar lahko rečemo, da v njih "še polovice ... niso povedali". (1 Kralj 10,7.)

Ta knjiga nima namena prikazati skladnosti Evangelijev ali podati natančnega časovnega zaporedja pomembnih dogodkov in čudovitih naukov iz Kristusovega življenja. Njen namen je opisati, kako se je Božja ljubezen razodela v njegovem Sinu, povišati božansko lepoto njegovega življenja tako, da lahko imajo vsi delež v njej, ne pa zadovoljiti želje/9/ zgolj radovednih in dvomljivih kritikov. Kakor je pritegoval učence z dobroto svojega značaja, s svojo navzočnostjo, s svojim sočutja polnim dotikom in z nesebičnostjo svoje požrtvovalnosti, kakor je spreminjal njihove značaje s svojim stalnim druženjem z njimi in je iz sebičnežev ustvarjal požrtvovalne ljudi, iz ozkosrčnih nevednežev polnih predsodkov ljudi z najširšim znanjem in globoko ljubeznijo za vse narode in rase, tako je tudi namen te knjige bralcu prikazati usmiljenega Zveličarja in ga spodbuditi, da se popolnoma približa k njemu in najde v njem kakor apostoli v davnih časih mogočnega Jezusa, "ki more tudi popolnoma rešiti" in spremeniti v svojo božansko podobo vse, "ki se po njem bližajo Bogu". (Heb 7,25.) A kako je vendar težko opisati njegovo življenje! To je podobno poskusu, da se na platno naslika živa mavrica ali da se s črno-belimi znaki napiše najslajša glasba.

Na straneh te knjige je pisateljica, ženska z globokimi in dolgoletnimi izkušnjami v Božjih stvareh, odkrila in opisala nove lepote iz Jezusovega življenja. Poudarila je nove dragulje iz te dragocene zbirke. Omogočila je dostop k neslutenemu bogastvu neomejene zakladnice. Iz številnih znanih besedil, katerih globino je bralec že prej zaslutil, sije nova in veličastna svetloba. Rečeno najbolj jedrnato, je Jezus Kristus razodet kot polnost Božanstva, neskončno usmiljeni Zveličar grešnikov, Sonce pravičnosti, usmiljeni Veliki duhovnik, Zdravnik vseh človeških tegob in bolezni, nežen in sočuten Prijatelj, zvest, vedno navzoč in ustrežljiv Tovariš, Knez Davidovega doma, Zavetišče svojega ljudstva, Knez miru, prihajajoči Kralj, večni Oče, vrhunec in uresničenje hrepenenj in upov vseh časov.

Ta knjiga je dana svetu kot poseben Božji blagoslov z molitvijo, naj Gospod s svojim Duhom stori, da bi njene besede postale besede življenja za mnoge, katerih hrepenenja so neuresničena, da bi lahko spoznali "njega in moč njegovega vstajenja in sodeleštvo njegovega trpljenja" (Filip 3,10.) ter vso večnost ob njegovi desnici uživali "popolno veselje", (1 Jan 1,4.) ki bo podarjeno njim, ki so v njem našli vse, "Odličnika med desetimi tisoči" in njega, ki je "ves ljubezniv". (Vp 5,10.18.)

Založnik

POGLED NA UPANJE

1. "Bog z nami"

"In imenovali bodo njegovo ime Emanuel ... Bog z nami." (Mat 1,23.)

"Svetlo spoznanje Božje slave" se je videlo "v Kristusovem obličju". (2 Kor 4,6.) Gospod Jezus Kristus je bil eno z Očetom od večnih časov; bil je podoba Boga, podoba njegove velikosti in veličastva, "odsvit slave". (Heb 1,3.) Na naš svet je prišel razodet to slavo. Prišel je na to od greha pomračeno zemljo razodet svetlobo Božje ljubezni, skratka da bi bil "Bog z nami". Zato je bilo zanj prerokovano: "In imenovali bodo njegovo ime Emanuel." (Iz 7,14.)

Ko je Jezus prišel prebivat med nas, naj bi razodel Boga ljudem in angelom. Bil je Božja beseda - Božja misel, ki se je lahko slišala. V molitvi za svoje učence je rekel: "In oznanil sem jim tvoje ime," - "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici," - "da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih." (2 Mojz 34,6; Jan 17,26.) Ampak to razodetje ni dano samo njegovim otrokom na zemlji. Naš mali svet je vesoljski učbenik. Božji čudovit namen milosti, skrivnost odrešitvene ljubezni je predmet, ki ga "angeli žele gledati," (1 Pet 1,12.) in se bo proučeval skozi neskončne veke. Odrešena in/19/ brezgrešna bitja bodo v Kristusovem križu našla svoj nauk in svojo pesem. Videlo se bo, da je slava, ki sije z Jezusovega obličja, slava požrtvovalne ljubezni. V luči z Golgote se bo videlo, da je zakon te samoodpovedujoče ljubezni - zakon življenja na zemlji in v nebesih; da ima ljubezen, ki "ne išče svojega," (1 Kor 13,5.) svoj izvir v Božjem srcu; da se je v njem, ki je bil krotek in ponižen, razodel značaj njega, ki prebiva v svetlobi, kateri se ne more približati noben človek.

V začetku se je Bog razodeval v vseh delih stvarstva. Kristus je bil ta, ki je razprostrl nebesa in položil temelje zemlji. Njegova roka je bila ta, ki je postavila svetove v prostoru in oblikovala poljsko cvetje. "Gore utrjuješ v svoji kreposti. Njegovo je morje, On ga je naredil." (Ps 65,6; 95,5.) On je ta, ki je napolnil zemljo z lepoto in ozračje s pesmijo. On je napisal sporočilo Očetove ljubezni na vseh delih na zemlji, v zraku in na nebu.

Greh je pokvaril Božje popolno delo, toda rokopis je še ostal. Še danes vse ustvarjeno oznanja slavo njegove popolnosti. Nič razen človekovega sebičnega srca ne živi samo zase. Ni ptice, ki para zrak, niti živali, ki se giblje po zemlji, a da ne bi služila nekemu drugemu življenju. Ni nobenega lista v gozdu ali skromne travne bilke, ki ne bi imela svoje službe. Vsako drevo, vsak grm in list širi življenjsko prvino, brez katere ne bi mogli živeti ne ljudje ne živali, a ljudje in živali služijo življenju dreves, grmov in listov. Cvetje širi vonj in razodeva svojo lepoto v blagoslov temu svetu./20/ Sonce razsiplje svojo svetlobo, da bi razveseljevalo tisoče svetov. Celo Ocean, vir vseh naših izvirov in studencev - sprejema vase reke vseh dežel. Toda sprejema zato, da bi zopet dal. Megle, ki izhajajo iz njegovih neder, padajo kot dež in namakajo zemljo, da bi iz nje lahko klilo novo življenje.

Angeli slave se veselijo, če lahko dajejo - če lahko ljudem, ki so padli in izgubili svetost, izkazujejo ljubezen in neutrudno bedijo nad njimi. Nebeška bitja snubijo človeška srca in prinašajo nebeško luč na ta grešni svet. S potrpežljivim in nežnim delovanjem vplivajo na človeškega duha, da bi izgubljene ljudi vodili v občestvo s Kristusom, ki je veliko trdnejše, kakor si lahko zamišljajo.

Če pa se obrnemo od vseh teh malih razodetij, gledamo Boga v Jezusu. Z gledanjem v Jezusa vidimo, da je dajanje slava našega Boga. Kristus je rekel zase: "Sam od sebe ničesar ne delam. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta. Jaz pa ne iščem svoje slave", temveč "slavo tega, ki me je poslal". (Jan 8,28; 6,57; 8,50; 7,18.) V teh besedah je podano vzvišeno načelo, ki je vesoljski zakon življenja. Kristus je vse dobil od Boga, toda vzel je samo zato, da bi spet dal. Tako se dogaja tudi v nebeških dvorih, to pa velja tudi za Jezusovo službo za vsa stvarstva: po ljubljenem Sinu so deležni Očetovega življenja vsi; po Sinu pa se vrača v hvali in veseli službi kakor plima ljubezni nazaj k velikemu viru vsega. Tako se po Kristusu sklene krog dobrodelnosti, ki razodeva značaj vzvišenega Darovalca zakona življenja.

Ta zakon pa je bil prekršen ravno v nebesih. Greh se je porodil iz sebičnosti. Lucifer, zaslanjajoči kerub, je želel biti v nebesih prvi. Prizadeval si je vladati nad nebeškimi bitji, jih odvrniti od Stvarnika in si pridobiti njihovo pokornost. Zato je Boga obrekoval/21/ in mu pripisal željo po samopoviševanju. Svoje slabe lastnosti je poskušal pripisati ljubeznivemu Stvarniku. Tako je zapeljal angele in ljudi. Napeljal jih je, da so podvomili o Božji besedi in izgubili zaupanje v njegovo dobroto. Ker je Bog Bog pravičnosti in strah vzbujajočega veličastva, jih je Satan zapeljal, da so ga imeli za trdosrčnega in nespravljivega. Tako jih je pridobil, da so se pridružili njegovemu uporu proti Bogu. S tem pa je noč trpljenja zagrnila zemljo.

Zaradi napačnega dojemanja Božjega bistva je zemljo zajel mrak. Da bi se lahko temne sence razsvetlile in bi se stvarstvo lahko povrnilo k Bogu, je morala biti uničena Satanova zvodniška moč. To pa se ni moglo uresničiti s silo. Uporaba sile je v nasprotju z načeli Božje vladavine. Pričakuje samo službo iz ljubezni. Te pa se ne da ukazati ali izsiliti s silo ali oblastjo. Samo ljubezen lahko spodbudi ljubezen. Spoznati Boga pomeni ljubiti ga. Zato se je moralo razodeti nasprotje med Božjim in Satanovim značajem. To pa je lahko opravilo samo eno Bitje v vsem vesolju; razodel jo je lahko samo On, ki pozna višino in globino Božje ljubezni. Nad temno zemeljsko nočjo naj bi vzšlo Sonce pravičnosti z zdravjem "pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2.)

Načrt zveličanja ni bil poznejši izmislek, torej narejen šele po Adamovem padu. Bil je odkritje "skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana". (Rim 16,25) Je razodetje načel, ki so bila od večnosti temelj Božjega prestola. Bog in Kristus sta od začetka vedela, da bo Satan odpadel in bo človeka z delovanjem moči prevare vpletel v odpad. Bog ni načrtoval obstoja greha, je pa vnaprej videl njegov nastanek in je za ta primer ukrepal že vnaprej. Svet je tako ljubil, da je sklenil dati svojega edinorojenega Sina, "da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,16.)

Lucifer je rekel: "Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu." (Iz 14,13.14.) O Kristusu pa je rečeno: "Kateri, ko je bil v Božji podobi, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka." (Filip 2,6.7.)

To je bila prostovoljna daritev. Jezus bi bil lahko ostal poleg svojega Očeta. Lahko bi si zadržal nebeško slavo in spoštovanje angelov. Toda iz lastne spodbude je položil žezlo nazaj/22/ v Očetove roke in sestopil z vesoljskega prestola, da bi lahko prinesel luč njim, ki so v temi, in življenje pogubljenim.

Skoraj pred dva tisoč leti se je razlegel z Božjega prestola skrivnostno daljnosežen glas: "Glej, prihajam! - Žrtve in daru nisi hotel, telo pa si mi pripravil. Glej, prihajam, (na čelu knjige je pisano o meni,) da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." (Heb 10,5.7.) V teh besedah je napovedano uresničenje namena, ki je bil skrit od večnih časov. Kristus je bil pripravljen priti na svet in se učlovečiti. Zato je rekel: "Telo pa si mi pripravil." Če bi se bil pojavil v slavi, ki jo je imel z Očetom pred stvarjenjem sveta, ne bi mogli prenesti svetlobe njegove navzočnosti. Da bi ga lahko gledali, ne da bi bili uničeni, je bila njegova slava zagrnjena. Njegova božanska narava je bila ogrnjena s človeško - nevidljiva slava se je razodela v človeški podobi.

Ta vzvišeni namen je bil nakazan v prispodobah in simbolih. Goreči grm, v katerem se je Kristus javil Mojzesu, je razodeval Boga. Za simbol, ki naj bi predstavil Boga, je bil izbran nizek grm, ki očitno ni imel nobene privlačnosti. Vendar pa je zagrinjal Neskončnega. Usmiljeni Bog je skril svojo slavo pod najbolj preprosto podobo, da bi ga Mojzes lahko gledal in vendar dalje živel. Z Izraelom je bil Bog povezan podnevi z oblačnim, a ponoči z ognjenim stebrom. Tako mu je razodeval svojo voljo in jim izkazoval svojo milost. Božja slava je bila ublažena, a njegovo veličastvo zagrnjeno, da bi ju slabotni človeški vid lahko zaznaval. Prav tako naj bi se Kristus pojavil v ponižanem "telesu, po zunanjosti spoznan za človeka". (Filip 2,7.) V očeh tega sveta ni imel nobene lepote, zaradi katere bi si ga poželeli; vendar pa je bil učlovečeni Bog, svetloba nebes in zemlje. Njegova slava je bila zagrnjena in njegova vzvišenost in veličastvo sta bili prikriti, da bi se lahko čisto približal nesrečnim in izkušanim ljudem.

Po Mojzesu je Bog ukazal Izraelcem: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Mojz 25,8.) In naselil se je v tem svetišču sredi svojega naroda. Simbol njegove navzočnosti je bil z njimi ves čas težavnega tavanja po puščavi. Tako je Kristus postavil svoj šotor sredi človeškega prebivališča. Postavil je svoj šotor poleg naših, da bi prebival med nami in bi nas lahko seznanil s svojim božanskim značajem in življenjem. "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor/23/ Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice." (Jan 1,14.)

Odkar je Jezus prišel, da bi prebival med nami, vemo, da Bog pozna naše skušnjave in sočustvuje z našim trpljenjem. Vsak Adamov potomec lahko dojame, da je naš Stvarnik prijatelj grešnikov. V vsakem nauku milosti, v vsaki radostni obljubi, v vsakem dejanju ljubezni, v vsaki Božji privlačnosti, ki se je predstavilo v Zveličarjevem življenju na svetu, spoznamo, da je "Bog z nami".

Satan predstavlja Božji zakon ljubezni kot zakon sebičnosti. Trdi, da se ni mogoče ravnati po njegovih predpisih. Za pad prastaršev z vsem trpljenjem, ki je izšlo iz njega, obtožuje Stvarnika in zavaja ljudi, da imajo Boga za začetnika greha, trpljenja in smrti. Jezus je moral razkrinkati to prevaro. Kot eden izmed nas naj bi nam dal zgled poslušnosti. Zato je vzel nase našo naravo in preživljal naše izkušnje. "Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom." (Heb 2,17.) Če bi morali zdržati nekaj, česar Jezus ni, bi Satan to prikazal tako, da Božja moč za nas ne zadostuje. Zato je bil Jezus izkušan "v vsem kakor mi". (Heb 4,15.) Prestal je vsako skušnjavo, ki smo ji izpostavljeni tudi mi. V svoj prid ni uporabil nobene moči, ki ni dosegljiva tudi nam. Kot človek se je spopadel s skušnjavo in jo premagal z močjo, ki jo je dobil od Boga. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.) Ko je hodil iz kraja v kraj in delal dobro ter zdravil vse, ki jih je mučil Satan, je pojasnjeval ljudem značaj Božjih zapovedi in naravo svoje službe. Njegovo življenje priča, da je tudi nam mogoče poslušati Božje zapovedi.

S svojo človeško naravo se je Kristus dotaknil človeštva, s svojo božansko naravo pa je ostal povezan z Božjim prestolom. Kot Sin človekov nam je dal zgled poslušnosti, kot Božji Sin pa nam je podaril moč zanjo. Kristus je bil ta, ki je govoril z Mojzesom iz grma na gori Horeb, rekoč: "JAZ SEM, KI SEM. ... Tako boš rekel Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam." (2 Mojz 3,14.) To je bilo poroštvo za Izraelovo osvoboditev. Ko je prišel k nam v človeški podobi, se je predstavil kot JAZ SEM. Dete iz Betlehema, krotki in ponižni Zveličar, je Bog "razodet v mesu". (1 Tim 3,16.) Nam pa pravi: "JAZ SEM dobri pastir. JAZ SEM živi kruh. JAZ SEM pot in resnica in življenje. Dana mi je vsa oblast/24/ v nebesih in na zemlji." (Jan 10,11; 6,51; 14,6; Mat 28,18.) JAZ SEM je zagotovilo vsake obljube. JAZ SEM, zato se ne bojte. "Bog z nami" nam zagotavlja osvoboditev od greha in moč za izpolnjevanje nebeških zapovedi.

Ko se je Kristus ponižal in vzel nase človeškost, je razodel značaj, ki je nasproten Satanu. Toda na poti ponižanja se je spustil še niže: "Se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu." (Filip 2,8.) Kakor je veliki duhovnik slekel svoja krasna duhovniška oblačila in opravljal svojo službo v beli laneni obleki preprostega duhovnika, tako je tudi Kristus vzel nase podobo hlapca in daroval daritev, samega sebe; bil je hkrati duhovnik in daritev. "A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru." (Iz 53,5.)

S Kristusom se je ravnalo tako, kakor smo si zaslužili mi, da bi se z nami ravnalo tako, kakor si je zaslužil On. Bil je obsojen zaradi naših grehov, v katerih ni sodeloval, da bi bili mi opravičeni zaradi njegove pravičnosti, v kateri nimamo deleža. Zdržal je za nas določeno smrt, da bi lahko prejeli njegovo življenje. "Njegove rane so bile nam v ozdravljenje." (Iz 53,5.)

Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dosegel več kakor samo rešitev iz pogube, ki jo je povzročil greh. Satan je hotel doseči večno ločitev med Bogom in človekom. Toda po Kristusu smo tesneje povezani z Bogom, kakor če ne bi nikoli grešili. S tem ko je Zveličar prevzel našo naravo, se je neločljivo povezal s človeštvom. Za vso večnost je povezan z nami. "Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina." (Jan 3,16.) Ni ga dal samo zato, da bi nosil naše grehe in kot daritev umrl za nas; podaril ga je padlemu človeštvu. Da bi Bog nam zagotovil nespremenljivost svojega mirovnega sklepa, je dopustil svojemu edinorojenemu Sinu postati in za vedno ostati človek. To je zastavilo za to, da bo Bog tudi izpolnil svojo obljubo. "Zakaj Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo." (Iz 9,6.) Po svojem Sinu je tudi Bog vzel nase človeško naravo in jo s tem prenesel v najvišja nebesa. "Sin človekov" ima delež na prestolu vesolja. Kot "Sin človekov" se imenuje: "Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 9,6.) JAZ SEM je posrednik med Bogom in človekom in polaga svoje roke na oba. Ta, ki je "svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov", se nas ne sramuje imenovati brate. (Heb 7,26; 2,11.) V Kristusu sta med seboj povezani pozemska in nebeška družina./25/ Poveličani Kristus je naš brat. Nebesa so zajeta v človeško naravo, a človeško bistvo je objeto v naročju neskončne ljubezni.

Bog pravi o svojem ljudstvu: "Kajti bodo kakor kamni v kroni, ki se leskečejo nad njegovo zemljo. Kajti kolika bo njih dobrota in kolika njih lepota!" (Zah 9,16.17.) Poveličanje zveličanih bo večno pričevanje o Božji milosti. "V prihodnjih vekih" bo razodeval "presilno bogastvo svoje milosti v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu. Zato, da se naznani ... poglavarstvom in oblastem v nebesih ... mnogotera Božja modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Ef 2,7; 3, 10.11.)

S Kristusovim odrešeniškim dejanjem je opravičena Božja vladavina. Vsemogočni je razodet kot Bog ljubezni. Satanove obtožbe so zavrnjene, a njegov značaj razkrinkan. Nikoli več ne more priti do upora. Greh nikoli več ne bo stopil v vesolje. Vsi so za vso večnost zaščiteni pred odpadom. Daritev ljubezni je prebivalce zemlje in nebes povezala s Stvarnikom z vezmi neuničljive zveze.

Zveličavno delo bo popolno. Tam, kjer je nekoč vladal greh, bo obilo Božje milosti. Zemlja, ki jo Satan zahteva kot svojo lastnino, ne bo samo odkupljena, temveč tudi poveličana. Našemu malemu svetu, ki je bil zaradi prekletstva greha edini temni madež v čudovitem Božjem stvarstvu, bo izkazano več časti, kakor vsem drugim svetovom v vesolju. Tukaj, kjer je Božji Sin prebival med ljudmi, kjer je Kralj slave živel, trpel in umrl, bo nekoč "Božji šotor" med ljudmi, ko bo vse ustvaril na novo. "In prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo med njimi njih Bog." (Raz 21,3.) Ko bodo odrešeni hodili v Gospodovi svetlobi vso nepretrgano večnost, ga bodo hvalili za njegov nepopisni dar, za Emanuela - "Boga z nami"./26/

2. Izvoljeno ljudstvo

Več kakor tisoč let je judovski narod pričakoval Zveličarjev prihod. Na tem dogodku so temeljila njihova najsvetlejša upanja. Njegovo ime je bilo shranjeno v pesmi, v preroštvu, v tempeljski službi in v družinski molitvi. Toda ko se je pojavil med njimi, ga niso spoznali. Ljubljenec nebes je bil zanje samo kakor "korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga želeli. V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli." (Iz 53,2; Jan 1,11.)

Kljub temu si je Bog izvolil Izraela. Poklical jih je zato, da bi ohranili med ljudmi spoznanje njegovih zapovedi, simbolov in prerokovanj, ki so opozarjali na Zveličarja. Želel je, da bi bili vir zveličanja za ta svet. Kar so namreč bili Abraham v deželi svojega potovanja, Jožef v Egiptu in Danijel na babilonskem dvoru, naj bi bil judovski narod med narodi. Ljudem naj bi razodel Boga.

Ko je Gospod poklical Abrahama, je rekel: "Bom ... te blagoslovil ... in v blagoslov bodi ... in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mojz 12,2.3.) Te nauke so ponavljali tudi preroki. Celo ko je bil Izrael opustošen zaradi vojn in ujetništva, je zanj veljala obljuba: "In Jakobov ostanek bo sredi mnogih narodov kakor rosa od Gospoda, kakor dež na travo, ker ne čaka nikogar in ničesar ne pričakuje od človeških otrok." (Miha 5,6.) O jeruzalemskem templju je Bog napovedal po Izaiju: "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom." (Iz 56,7.)/27/

Toda Izraelci so usmerili svoja upanja na posvetno velikost. Po prihodu v Kanaansko deželo so se oddaljili od Božjih zapovedi in se ravnali po poganskih običajih. Zaman jih je Bog opominjal po svojih prerokih. Zaman so bili kaznovani s tem, da so jih zatirali poganski narodi. Za vsako prenovo je nastopil še globlji odpad.

Če bi bili Izraelci ostali zvesti Bogu, bi dosegel svoj cilj z njihovo uveljavitvijo in povišanjem. Če bi hodili po poteh poslušnosti, bi jih naredil "višjega mimo vseh narodov, ki jih je ustvaril, v hvali in v imenu in v časti". Mojzes je rekel: "In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po Gospodovem imenu, in bala se te bodo." Ko bodo narodi slišali "vse te postave", bodo rekli: "Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Mojz 26,19; 28,10; 4,6.) Ker pa so bili nezvesti, se je Božji cilj lahko uresničil samo po stalnem trpljenju in ponižanju.

Babilon jih je podjarmil in razkropil med pogane. V stiski so mnogi obnovili svojo zvestobo zavezi. Ko so obešali svoje harfe na vrbe in žalovali po svetem templju, ki je bil opustošen, je bleščala iz njih svetloba resnice, in med pogani so širili spoznanje o Bogu. Poganski daritveni obredi so bili popačena podoba od Boga določenih daritvenih obredov. Mnogi, ki so sicer iskreno opravljali poganske obrede, so od Judov zvedeli za pomen od Boga predpisanih daritev, in so začeli verovati v obljubo o Odrešeniku.

Mnogi izgnanci so bili preganjani, in ni bilo malo njih, ki so celo izgubili življenje zato, ker niso hoteli poteptati sobote in se udeleževati poganskih praznikov. Ko so se malikovalci dvignili, da bi uničili resnico, je Gospod postavil svoje služabnike pred vladarje in kralje, da bi bili ti in njihovi podložniki razsvetljeni. Občasno so bili najmogočnejši vladarji pripravljeni priznati in oznanjati premoč Boga, ki so ga častili njihovi judovski sužnji.

Z babilonsko sužnostjo so bili Izraelci učinkovito ozdravljeni češčenja malikov. V naslednjih stoletjih so trpeli, ker so jih zatirali poganski sovražniki, dokler niso prišli do trdnega prepričanja, da je njihova blaginja odvisna od poslušnosti Božjim zapovedim. Ampak pri mnogih poslušnost ni izvirala iz ljubezni. Spodbuda je bila sebična. Bogu so služili samo na zunaj,/28/ da bi dosegli narodnostno velikost. Zato niso postali luč svetu, temveč so se ločili od njega, da bi se izognili skušnjavam malikovanja. V navodilih, ki jim jih je dal Bog po Mojzesu, je bilo omejeno njihovo druženje z malikovalci, toda ta navodila so si napačno razlagali. Njihov namen je bil zaščititi jih pred prevzemom poganskih običajev, toda izkoristili so jih za postavitev ločilnega zidu med seboj in pogani. Judje so imeli Jeruzalem za nebesa in prežela jih je ljubosumnost že pri pomisli, da bi Gospod izkazal svojo milost tudi poganom.

Po vrnitvi iz Babilona so Judje posvetili veliko pozornost verski vzgoji. Po vsej deželi so naredili shodnice, v katerih so duhovniki in pismouki razlagali postavo. Ustanavljali so šole, v katerih so poučevali poleg umetnosti in znanosti tudi načela pravičnosti. Te ustanove so se popačile; kajti med ujetništvom so mnogi sprejeli poganska pojmovanja in običaje in jih vpletli v bogoslužje. V mnogočem so se prilagodili navadam malikovalcev.

Ko so se Judje odvrnili od Boga, so izgubili spred oči precej naukov o obredni službi, ki jo je vpeljal sam Kristus. V vseh svojih delih je bila njegov simbol in imela obilo življenjske moči in duhovne lepote. Judje so izgubili duhovni smisel svojih obredov, zato so se oklenili mrtvih oblik. Zaupali so samim daritvam in obredom namesto njemu, na kogar so te daritve kazale. Da bi dopolnili to, kar so izgubili, so duhovniki in rabini pomnoževali lastne zahteve, in čim strožje so bile, tem manj Božje ljubezni so razodevali. Svojo svetost so merili po številu obredov, medtem ko so bila njihova srca polna ošabnosti in hinavščine.

Pri vseh teh mučno natančnih in nadležnih predpisih je bilo nemogoče izpolnjevati postavo. Kdor je želel služiti Bogu in pri tem izpolnjevati pravila rabinov, se je mučil pod težkim bremenom. Ni mogel najti miru pred obtožbami prestrašene vesti. Tako je Satan poskušal vliti v narod malodušnost, popačiti predstave o Božjem značaju in spraviti izraelsko vero na slab glas. Upal je, da bo lahko dokazal svojo trditev pri uporu v nebesih, namreč, da so Božje zahteve krivične in se jih ne da uresničiti. Trdil je, da niti Izrael ne izpolnjuje zapovedi.

Čeprav so Judje hrepeneli po Mesijevem prihodu, vendar niso imeli prave/29/ predstave o njegovem poslanstvu. Niso hoteli biti osvobojeni krivde greha, temveč rimskega jarma. Zato so pričakovali Mesija kot osvajalca, ki bo strl moč njihovih tlačiteljev in Izraelu pomagal do svetovnega vladarstva. Tako je bila zanje pripravljena pot, da zavržejo Zveličarja.

V času Kristusovega rojstva so narod tlačili tuji vladarji, poleg tega pa so ga razdirali notranji prepiri. Judom je bilo dovoljeno obdržati neko obliko samostojne uprave, vendar nič ni moglo prekriti dejstva, da so bili pod rimskim jarmom ali da so se sprijaznili z omejevanjem svoje moči. Rimljani so si zadržali pravico postaviti in odstaviti velikega duhovnika, zato je bila ta služba mnogokrat dodeljena s prevaro, podkupovanjem, pa celo ubojem. Tako je duhovščina postajala vse bolj pokvarjena. Kljub temu pa so imeli veliko moč, ki so jo izkoriščali za uresničenje sebičnih in dobičkaželjnih ciljev. Narod je bil izpostavljen njihovim trdosrčnim zahtevam, Rimljanom pa je moral plačevati visoke davke. Zato je povsod vladalo nezadovoljstvo. Mnogokrat je prišlo do narodnih vstaj. Pohlep po denarju in nasilje, nezaupanje in verska ravnodušnost so razjedali samo srce naroda.

Zaradi sovraštva do Rimljanov ter zaradi narodnostnega in duhovnega ponosa so se Judje še strože oklepali verskih oblik. Duhovniki so si prizadevali ohraniti ugled svetosti s pretirano natančnim izpolnjevanjem verskih obredov. Zatiran in v duhovni temi živeči narod kakor tudi njegovi oblasti željni gospodarji so hrepeneli po njem, ki bo premagal sovražnike in obnovil izraelsko kraljestvo. Proučevali so prerokovanja, toda brez duhovne razsvetljenosti. Zato so spregledali besedila, ki so opisovala Kristusovo ponižnost ob njegovem prvem prihodu, in napačno razumeli tiste, ki opisujejo slavo ob njegovem drugem prihodu. Ošabnost jim je zatemnila vizijo. Zato so razlagali prerokovanja po svojih sebičnih željah./30/

3. "Dopolnjen čas"

"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina, ... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo." (Gal 4,4.5.)

Zveličarjev prihod je bil napovedan že v Edenu. Ko sta Adam in Eva prvič slišala obljubo, sta pričakovala, da se bo hitro uresničila. Vsa srečna sta sprejela svojega prvorojenca v upanju, da bo morda on Osvoboditelj. Ampak uresničenje obljube se je zavleklo. Ti, ki so jo dobili prvi, so umrli, ne da bi videli njeno uresničenje. Od Enohovih dni so očaki in preroki prenašali to obljubo dalje in ohranjali živo upanje na njegov prihod, toda On ni prišel. Šele Danijelovo prerokovanje je napovedalo čas njegovega prihoda, toda vsi ga niso pravilno razlagali. Tako je minevalo stoletje za stoletjem, in glasovi prerokov so utihnili. Roka tlačiteljev je hudo tlačila Izraela, in zato so mnogi vzklikali: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezek 12,22.)/31/

Toda kakor zvezde brez zamud potujejo po svoji določeni poti, tako niti Božji nameni ne prehitevajo in ne zamujajo. Bog je s simboloma velike teme in kadeče se peči Abrahamu naznanil Izraelovo sužnost v Egiptu in mu razložil, da bo čas njihovega bivanja tam trajal štiristo let; potem pa bodo izšli "z obilnim blagom". (1 Mojz 15,14.) Ponosna moč faraona se je zaman vneto upirala temu. Kajti ko je napočil čas za uresničenje Božje obljube, se je zgodilo "ravno tisti dan, da so odrinile vse Gospodove vojske iz Egipta". (2 Mojz 12,41.) Tako je bil v nebeškem svetu določen tudi čas Kristusovega prvega prihoda. Ko je velika svetovna ura pokazala ta trenutek, se je Jezus rodil v Betlehemu.

"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina." (Gal 4,4.) Previdnost je vodila gibanja narodov in tok človeških vzgibov ter vplivov, vse dokler svet ni dozorel za Osvoboditeljev prihod. Narodi so bili zedinjeni pod eno vladavino. Na splošno so govorili en jezik, ki je bil povsod priznan za knjižnega. Daleč naokrog razkropljeni Judje so prihajali v Jeruzalem, da bi skupaj praznovali letne praznike. Tako so lahko tudi po vrnitvi v svoje domače kraje povsod razširili sporočilo o Mesijevem prihodu.

Ob istem času je popustil vpliv poganstva na Božji narod. Naveličali so se razkošja in izmišljotin. Hrepeneli so po veri, ki bi zadovoljila srce. Čeprav je bilo videti, da se je luč resnice umaknila od ljudi, so bili vendar še vedno taki, ki so jo iskali ter bili zaskrbljeni in nesrečni. Ti so bili lačni in žejni spoznanja živega Boga in hrepeneli po gotovosti zagrobnega življenja.

Judje so se odvrnili od Boga, vera je zbledela in upanje v svetlo prihodnost je skoraj ugasnilo. Besed prerokov niso več razumeli. Za množice ljudi je bila smrt strašna skrivnost; predstave o onostranstvu so bile temne in negotove. Ni se slišalo samo žalovanje betlehemskih mater, temveč tudi jok velikega srca človeštva je segel skozi vse čase do preroka: "Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik, Rahela je plakala za svojimi otroki in ni se dala utolažiti, ker jih ni". (Mat 2,18.) Ljudje so sedeli brez tolažbe v "deželi in senci smrti". (Mat 4,16.) Hrepeneče so pričakovali Osvoboditelja,/32/ ki bo razgnal temo in pojasnil skrivnost prihodnosti.

Zunaj judovskega naroda so bili ljudje, ki so napovedali prihod božanskega učitelja. Ti ljudje so iskali resnico, zato jim je Bog podaril Duha navdihnjenja. Kakor zvezde na temnem nočnem nebu so se drug za drugim pojavljali takšni učitelji. S svojimi preroškimi besedami so prižigali upanje v srcih številnih poganov.

Že stoletja so bili Sveti spisi prevedeni v grščino, ki so jo tedaj govorili po vsem rimskem cesarstvu. In ker so bili Judje razkropljeni povsod, so pogani nekoliko sodelovali v njihovem pričakovanju Mesija. Med njimi, ki so jih Judje imeli za pogane, so bili ljudje, ki so bolje razumeli svetopisemska prerokovanja o Mesiju kakor izraelski pismouki. Ti so v Mesiju pričakovali osvoboditelja od greha. Filozofi so si prizadevali raziskati skrivnost judovskega gospodarstva. Toda pobožnjaštvo Judov je oviralo širjenje svetlobe. Tako zaverovano so ohranjali ločilno pregrajo med seboj in drugimi narodi, da niso hoteli z drugimi podeliti svojega znanja o prispodobni službi, kolikor so ga še imeli./33/ Priti mora pravi Razlagalec. On, na kogar je kazala, mora pojasniti njen pomen.

Bog je govoril svetu po naravi, prispodobah in simbolih, očakih in prerokih. Nauki pa so morali biti dani človeštvu tudi v človeškem jeziku. Spregovoriti je moral angel zaveze. Njegov glas se mora slišati v njegovem templju. Priti mora Kristus, da bo govoril jasne in razumljive besede. On, vir resnice, je moral ločiti resnico od plev človeških izjav, ki so jo naredile neučinkovito. Načrt zveličanja in načela Božje vladavine morajo biti jasni. Starozakonski nauki morajo biti v popolnosti postavljeni prednje.

Vendar pa so bili med Judi stanovitni ljudje, potomci tistega posvečenega rodu, ki je ohranil spoznanje o Bogu. Ti so še čakali na uresničenje očetom dane obljube. Vedno znova so krepili svojo vero s ponavljanjem zagotovila, ki ga je dal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Vedno znova so brali, da bo Gospod pomazilil Nekoga in ga poslal na svet oznanjat "blagovestje krotkim, ... obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom" in oklicevat "milostno Gospodovo leto". (Iz 61,1.2.) Brali so, da bo ustanovil "pravico na zemlji" in da bodo otoki "čakali njegovega nauka" ter bodo narodi prišli k njegovi svetlobi in kralji k njegovemu svitu. (Iz 42,4; 60,3.)

Z upanjem pa so jih napolnjevale besede umirajočega Jakoba: "Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni." (1 Mojz 49,10.) Upadanje Izraelove moči je pričalo, da je Mesijev prihod pred vrati. Danijelovo prerokovanje je opisalo slavo njegove vladavine nad kraljestvom, ki bo zdrobilo vsa pozemska kraljestva, in prerok je povedal: "A sámo bo stalo na veke." (Dan 2,44.) Medtem ko je samo malo ljudi razumelo naravo Kristusovega poslanstva, pa je bilo zelo razširjeno pričakovanje, da bo prišel kot mogočni knez v Izraelu ustanovit svoje kraljestvo in da ima priti kot osvoboditelj narodov.

Čas je bil dopolnjen. Človeštvo, ki je v vekih zaradi prestopanja tonilo vse globlje, je hrepenelo po Odrešenikovem prihodu. Satan si je prizadeval poglobiti prepad med zemljo in nebesi, da bi postal nepremostljiv. S svojimi lažmi je ljudi spodbujal/34/ h grehu. Njegov namen je bil izčrpati Božjo potrpežljivost in tako pokončati njegovo ljubezen do ljudi, da bi svet končno prepustil Satanovi nadoblasti.

Satan je poskušal ljudem onemogočiti spoznanje o Bogu in odvrniti njihovo pozornost od njegovega templja ter vzpostaviti svoje kraljestvo. Kazalo je, da je njegov uspeh v boju za premoč popoln. Res je imel Bog v vsakem pokolenju svoja orodja. Celo med pogani so bili ljudje, po katerih je Kristus lahko deloval, da bi izpeljal ljudstvo iz greha in ponižanja. Toda ti ljudje so bili zaničevani in osovraženi. Mnogi so pretrpeli mučeniško smrt. Temna senca, ki jo je Satan vrgel čez svet, je postajala vse daljša in daljša.

Satan je po poganstvu v vseh časih ljudi odvračal od Boga, toda največjo zmago je dosegel s popačenjem vere v Izraelu. Ker so pogani gojili svoja pojmovanja in jih častili, so izgubili spoznanje o Bogu in postajali vse bolj pokvarjeni. Tako se je dogajalo tudi Izraelcem. Načelo, da se lahko človek zveliča s svojimi deli, je bilo temelj vsake poganske vere./35/ Postalo pa je tudi temelj judovske vere. To načelo je vsadil Satan. Kjer koli pa je sprejeto, ljudje nimajo nikakršne zaščite pred grehom.

Zveličavno sporočilo se oznanja ljudem po človeških orodjih. Toda Judje so hoteli obdržati izključno pravico o resnici, ki pomeni večno življenje. Nakopičili so si živo mano in jo s tem izpostavili pokvarljivosti. Vera, ki so jo hoteli imeti samo zase, se je spremenila v žalitev. Bogu so oropali njegovo slavo in varali svet s ponarejenim evangelijem. Ker se niso hoteli izročiti Bogu za zveličanje sveta, so postali Satanova orodja za njegovo uničenje.

Ljudstvo, ki ga je Bog poklical za steber in podstavek resnice, je postalo Satanov predstavnik. Opravljali so nalogo, ki jim jo je namenil Satan, da najdejo načine za napačno predstavljanje Božjega značaja in povzročijo, da ga svet ima za tirana. Celo duhovniki, ki so služili v templju, so izgubili spred oči namen službe, ki so jo opravljali. Prenehali so gledati v teh simbolih njihov resnični namen. Pri darovanju daritev so postali igralci v neki predstavi. Obredi, ki jih je vzpostavil sam Bog, so postali sredstva za zaslepljevanje uma in zakrknjenje srca. Bog s temi sredstvi ni mogel ničesar več narediti za človeštvo. Ta celotni sistem je moral biti ukinjen.

Prevara greha je dosegla svoj vrhunec. Vsa sredstva za moralno popačenje ljudi so delovala. Ko je Božji Sin opazoval svet, je videl samo stisko in trpljenje. Z usmiljenjem je opazoval, kako so ljudje postali žrtve Satanove krutosti. Sočutno je opazoval nje, ki so bili pokvarjeni, ubiti in izgubljeni. Izbrali so si vladarja, ki jih je kot ujetnike priklenil k svojemu vozu. Zapeljani in prevarani so šli v žalostnem sprevodu proti večni pogubi, smrti, v kateri ni nobenega upanja za življenje, k noči, po katerem ne nastopi jutro. Satansko delovanje se je združilo s človeškim. Telesa človeških bitij, ki so bila ustvarjena zato, da bi Bog prebival v njih, so postala prebivališča hudobnih duhov. Nadnaravne sile so spodbujale človeške čute, živce, strasti in ude k vdajanju najnižjim poželenjem. Satanov pečat je bil vtisnjen v človeške obraze. Odsevali so obraze Hudobčevih legijonov, od katerih so bili obsedeni. Takšen je bil prizor, ki se je ponujal Odrešeniku sveta. Kakšen prizor za neskončno Čistost!/36/

Greh je postal znanost, pregrešnost pa je bila posvečena kot del vere. Upor proti Bogu je pognal korenine globoko v srcu in sovražnost ljudi je bila najbolj nasilna proti nebesom. Pred vesoljem se je izkazalo, da se od Boga ločena človeška narava ne more dvigniti. Ta, ki je svet ustvaril, mora darovati novo prvino življenja in moči.

Prebivalci nepadlih svetov so z velikim zanimanjem pričakovali, da bodo videli, kako bo Jahve vstal in uničil Zemljane. In če bo Bog to naredil, je bil Satan pripravljen uresničiti svoj načrt zagotovitve vdanosti nebeških bitij. Izjavljal je, da načela Božje vladavine onemogočajo odpuščanje. Če bi Bog svet uničil, bi Satan trdil, da je imel prav, ko ga je obtožil. Pripravljen je bil obdolžiti Boga in vplesti v upor tudi druge svetove. Toda namesto da bi Bog svet uničil, je poslal svojega Sina za njegovo rešitev. Čeprav sta povsod vladala pokvarjenost in upor, je bila pripravljena pot za odrešitev človeštva. V odločilnem trenutku, ko se je zdelo, da bo Satan slavil zmago, je Božji Sin prišel s poslanstvom Božje milosti. V vseh časih, vsak trenutek, se je Božja ljubezen razodevala padlemu človeškemu rodu. Kljub njegovi zlobi je stalno prejemal vidna znamenja milosti. Ko pa je bil čas dopolnjen, je Božanstvo razodelo svojo slavo s tem, da je izlilo na svet poplavo zdravilne milosti. Ta nikoli ne bo zadržana ali odvzeta vse do uresničenja zveličavnega načrta.

Satan se je veselil, ker mu je uspelo ponižati Božjo podobo v ljudeh. Jezus je prišel obnovit v človeku podobo/37/ njegovega Stvarnika. Nihče razen Kristusa ne more obnoviti od greha uničenega značaja. Prišel je pregnat hudobne duhove, ki so zagospodarili s človekovo voljo. Prišel nas je dvignit iz prahu, preoblikovat naš popačeni značaj po Božjem zgledu in ga okrasit z lastno slavo./38/

PRVA LETA

4. "Vam se je danes rodil Zveličar"

Temeljno besedilo Luk 2,1-20.

Kralj slave se je ponižal tako, da je vzel nase človeško podobo. Živel je sredi robatih in zoprnih razmer. Njegova slava je bila zakrita s pajčolanom, da ne bi veličastnost njegove zunanje podobe postala predmet pozornosti. Izogibal se je vsakemu zunanjemu razkazovanju. Bogastvo, posvetna čast in človeška velikost nikoli ne morejo duše rešiti smrti. Jezusov cilj ni bil, da bi ljudje hodili za njim zaradi pozemskih privlačnosti. Samo lepota nebeške resnice naj pritegne te, ki bi hodili za njim. Mesijev značaj je bil opisan v preroštvu, zato si je želel, da ga ljudje sprejmejo po pričevanju Božje besede.

Angeli so občudovali veličastnost načrta zveličanja. Opazovali so, kako bo Božje ljudstvo sprejelo njegovega Sina v človeški podobi. Nekateri so odšli v deželo izvoljenega naroda. Drugi narodi so verjeli v bajke in častili malike. Angeli pa so prišli v deželo, v kateri se je razodela Božja slava in v kateri je svetila luč preroštva. Neopazno so prispeli v Jeruzalem k ljudem, ki so bili poklicani za razlaganje svetih spisov, in k služabnikom Božje hiše./43/ Duhovniku Zahariju je bilo že med službo pri oltarju oznanjeno, da se bliža Kristusov prihod. Rojen je bil že tudi znanilec, in njegovo poslanstvo so potrjevali čudeži in preroštvo. Sporočilo o njegovem rojstvu in veličastnem pomenu njegovega poslanstva se je razširilo na vse strani. Vendar pa se Jeruzalem ni pripravljal, da bi z dobrodošlico pozdravil svojega Odrešenika.

Nebeški poslanci so osuplo opazovali ravnodušnost tega naroda, ki ga je Bog poklical, da svetu oznani luč svete resnice. Judovski narod je bil ohranjen kot priča, da se Kristus mora roditi iz Abrahamovega potomstva in iz Davidovega rodu; vendar pa ni vedel, da je njegov prihod pred vrati. Celo v templju, kjer so jutranje in večerne daritve vsak dan opozarjale na Božje Jagnje, niso ničesar pripravljali za njegov sprejem. Kajti tudi duhovniki in učitelji naroda niso ničesar vedeli o tem, da naj bi se kmalu zgodil največji dogodek vseh časov. Ponavljali so nesmiselne molitve in opravljali obredno službo, da bi jih ljudje videli, toda v svojem prizadevanju po bogastvu in posvetni časti niso bili pripravljeni za Mesijevo razodetje. Enaka ravnodušnost je prežemala celotno izraelsko deželo. Sebičnih in s posvetnostjo prevzetih src se ni dotaknilo veselje, ki je vladalo v nebesih. Samo nekaj ljudi je hrepenelo po tem, da bi gledali Nevidnega. Samo k njim so bili poslani nebeški sli.

Angeli so spremljali Jožefa in Marijo na potovanju od njunega doma v Nazaretu do Davidovega mesta. Ukaz cesarskega Rima o popisu vseh narodov v njegovi prostrani državi je zajel tudi prebivalce galilejskih hribov. Kakor je bil nekoč poklican Cir za svetovnega vladarja, da bi osvobodil Gospodove jetnike, tako je bil sedaj tudi cesar Avgust orodje za uresničenje Božjega namena, da bi Jezusova mati prišla v Betlehem. Izhajala je iz Davidovega rodu, Davidov Sin pa se je moral roditi v Davidovem mestu. Prerok je napovedal: "Betlehem, ... iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti". (Miha 5,1.) Toda v mestu njunih kraljevskih prednikov niso poznali in spoštovali Jožefa in Marije. Utrujena in brez zavetja sta hodila po dolgi ozki cesti od vhodnih vrat do skrajnega konca mesta in zaman iskala prenočišče. Zanju ni bilo več prostora v prenapolnjenem mestu. Končno sta ga našla v preprosti stavbi, ki so jo sicer uporabljali kot zavetje za živino, in v njej se je rodil Odrešenik sveta./44/

Ljudje niso ničesar vedeli o tem dogodku, nebesa pa so se ga razveselila. Zaradi globokega in vse bolj prisrčnega zanimanja so nebeška bitja zapustila svet luči in se približala Zemlji. Ves svet je bil razsvetljen zaradi njegove navzočnosti. Nad betlehemskimi griči se je zbrala nešteta množica angelov. Čakali so na znamenje, da bi svetu oznanili veselo sporočilo. Če bi bili Izraelovi voditelji ostali zvesti zaupani nalogi, bi bili lahko deležni velikega veselja, ko bi oznanjali Jezusovo rojstvo. Tako pa je šlo vse mimo njih.

Bog pravi: "Kajti vode razlijem čez žejno in potoke na suho. V temi vzhaja luč poštenim." (Iz 44,3; Ps 112,4.) Tako bodo njim, ki iščejo luč in jo z veseljem sprejmejo, svetili žarki z Božjega prestola.

Na pašnikih, na katerih je nekoč deček David pasel svoje ovce, so jih pastirji čuvali ponoči. V tihih urah so se pogovarjali o obljubljenem Zveličarju in molili za prihod Kralja na Davidov prestol. "In Gospodov angel pristopi k njim, in Gospodova slava jih obsije, in silno se prestrašijo. In angel jim reče: Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v Davidovem mestu." (Luk 2,9-11.)

Pri teh besedah je njihov um napolnila vizija velike slave. Prišel je Izraelov Osvoboditelj! Moč, povišanje in zmaga so bili povezani z njegovim prihodom. Toda angel jih je moral pripraviti na to, da bi spoznali svojega Zveličarja v uboštvu in ponižanju. "In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito, ležeče v jaslih." (Luk 2,12.)

Nebeški poslanec je pomiril njihovo bojazen. Povedal jim je, kako bodo našli Jezusa. Z nežno obzirnostjo do njihovih človeških slabosti/47/ jim je dal čas, da so se privadili na Božjo slavo. Nato pa veselja in hvalnic niso mogli več zadrževati. Božje čete so razsvetlile ravan s svojim svetlim sijajem. Zemlja je obnemela, nebesa pa so se sklonila, da bi slišala pesem:

"Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14.)

Oh, ko bi tudi danes človeška družina lahko prepoznala to hvalnico! Oznanilo, ki je bilo tedaj dano, zvok, ki je zadonel tedaj, bi se širil do konca časa in odmeval do vseh koncev sveta. Ko bo vzšlo Sonce pravičnosti z zdravjem pod svojimi perutmi, bo to petje odmevalo pomnoženo z glasovi velike množice, podobno šumenju velikih voda: "Aleluja! Ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni." (Raz 19,6.)

Ko so se angeli oddaljili, je izginila tudi svetloba, nočne sence pa so se znova razgrnile nad betlehemskimi griči. Ampak najbolj čudovit prizor, ki so ga človeške oči kdaj videle, je ostal v spominu pastirjev. "In zgodi se, ko odidejo angeli od njih v nebesa, pa reko pastirji med seboj: Pojdimo do Betlehema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki nam jo je oznanil Gospod. In pridejo jadrno in najdejo Marijo in Jožefa in dete, da leži v jaslih." (Luk 2,15.16.)

Z velikim veseljem so zopet odšli in pripovedovali, kar so videli in slišali. "In vsi, ki slišijo, se čudijo temu, kar jim pripovedujejo pastirji. Marija pa ohrani vse te besede, premišljujoč jih v svojem srcu. In vrnejo se pastirji, slaveč in hvaleč Boga." (Luk 2,18.19.)

Oddaljenost nebes od zemlje danes ni večja kakor takrat, ko so pastirji poslušali angelsko pesem. Tudi nebesa ne izkazujejo ljudem nič manj svoje skrbi kakor tedaj, ko so preprosti ljudje pri svojih vsakdanjih opravilih o belem dnevu srečevali angele ter v vinogradih in na poljih govorili z nebeškimi poslanci. Tudi nam so lahko na vsakdanji življenjski poti nebesa zelo blizu. Iz nebeških dvorov poslani angeli bodo varovali korake njih, ki živijo po Božjih zapovedih.

Betlehemska zgodba je neizčrpna tema. V njej je skrita "globočina Božjega bogastva in modrosti in znanja". (Rim 11,33.) Občudujemo Zveličarjevo daritev, ki je zamenjala nebeški prestol z jaslimi in družbo častečih/48/ angelov z živino v hlevu. Človeški ponos in samozadostnost stojita osramočena pred njim. To pa je bil samo začetek njegove čudovite ponižnosti. Če bi bil Božji Sin vzel nase človeško naravo, ko je Adam živel še nedolžen v raju, bi že tedaj bilo zanj takšno dejanje nedojemljivo ponižanje. Jezus pa je vzel nase človeškost potem, ko je bil človeški rod že oslabljen po štirih tisočletjih greha. In vendar je sprejel kakor vsak drug Adamov potomec nase posledice zakona dednosti. Življenje njegovih pozemskih prednikov nam kaže, kakšne so bile te posledice. Obremenjen s takšno dediščino je delil z nami naše stiske in skušnjave in nam dal zgled brezgrešnega življenja.

Satan je v nebesih sovražil Kristusa zaradi njegovega položaja na Božjem dvoru. To sovraštvo se je še povečevalo, ko je bil vržen s svojega položaja. Sovražil je njega, ki se je zavezal odrešiti grešni rod. Vendar je Bog na ta svet, kjer je po Satanovih trditvah vladal on sam, poslal svojega Sina kot nebogljenega in vsem človeškim slabostim podvrženega otročička. Dovolil mu je, da se skupaj z vsakim človeškim otrokom izpostavlja smrtni nevarnosti in se bojuje v življenjskem boju kakor vsak drug človeški otrok ter tvega, da bo padel in bo za večno izgubljen.

Pozemski oče je zaskrbljen za svojega sina. Ko pogleda svojemu otroku v oči, zatrepeta pri pomisli na smrtne nevarnosti. Svojega ljubljenca bi rad obvaroval pred Satanovo silo in njegovimi skušnjavami in spori. Bog pa je poslal svojega edinorojenega Sina v še hujši spopad in v veliko večje nevarnosti, da bi bila našim malčkom zagotovljena pot k življenju. "V tem je ljubezen." (1 Jan 4,10.) Čudite se, o nebesa. Umolkni, o Zemlja!/49/

5. Posvečenje

Temeljno besedilo Luk 2,21-38.

Okoli štirideset dni po Kristusovem rojstvu sta Jožef in Marija odnesla otroka v Jeruzalem, da bi ga postavila pred Gospoda in opravila daritev. To je bilo po judovski postavi, Kristus kot človekova zamena pa se ji je moral podrediti v vsaki podrobnosti. Obrezan je že bil, a to je bilo jamstvo njegove poslušnosti postavi.

Postava je zahtevala, da mati daruje za žgalno daritev enoletno jagnje in mladega goloba ali grlico v daritev za greh. Če so bili starši prerevni, da bi lahko darovali jagnje, je postava dovoljevala v zameno par grlic ali dva mlada goloba, enega za žgalno daritev in drugega kot daritev za greh.

Daritve, ki so jih darovali Gospodu, so morale biti brez madeža. Predstavljale so namreč Kristusa, in iz tega je jasno, da je bil Jezus brez kakršne koli telesne hibe. Bil je Jagnje "brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19.) Njegova fizična zgradba je bila brez madeža, njegovo telo je bilo krepko in zdravo. Vse svoje življenje je živel v skladnosti z naravnimi zakoni./50/ Telesno in duhovno je bil zgled tega, kar si je bil Bog zamislil za človeštvo, če bi bilo poslušno njegovim zakonom.

Posvečenje prvorojenca izvira iz pradavnih časov. Bog je obljubil, da bo dal nebeškega Prvorojenca za rešitev grešnikov. Vsaka družina naj bi priznala ta dar s posvetitvijo prvorojenca. Ta naj bi bil posvečen duhovniški službi kot Kristusov predstavnik med ljudmi.

Po osvoboditvi Izraela iz Egipta je bilo znova ukazano posvečenje prvorojencev. Medtem ko so bili izraelski otroci v egiptovski sužnosti, je Gospod poslal Mojzesa k faraonu, egiptovskemu kralju, s sporočilom: "Tako pravi Gospod: Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim tvojega sina, tvojega prvenca." (2 Mojz 4,22.23.)

Mojzes je povedal sporočilo, toda ošabni vladar je odgovoril: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Mojz 5,2.) Gospod je delal z znamenji in čudeži za svoj narod in poslal strašne sodbe nad faraona. Končno je angel smrti dobil ukaz, naj umori vse egiptovske prvorojence med ljudmi in živalmi. Da bi bili Izraelci pri tem obvarovani, so morali namazati podboje s krvjo zaklanega jagnjeta. Vsaka izraelska hiša je morala biti zaznamovana, da bi angel pri opravljanju svoje smrtonosne naloge šel mimo nje.

Po tej sodbi nad Egiptom je Gospod rekel Mojzesu: "Posveti meni vse prvorojeno: ... od človeka do živali moje bodi. V dan, ko sem udaril vse prvorojeno v Egiptovski deželi, sem posvetil zase vse prvence v Izraelu, od človeka do živali, naj bodo moji. Jaz sem Gospod." (2 Mojz 13,2; 4 Mojz 3,13.) Ko pa je Gospod vzpostavil službo v shodnem šotoru, si je izbral Levijev rod namesto prvencev iz vsega Izraela za opravljanje službe v svetišču. Vendar pa so prvenci še naprej veljali za Gospodovo lastnino, in zato so morali biti odkupljeni.

Tako je dobila postava o posvečenju prvorojenca poseben pomen. Medtem ko je bila spomin na Gospodovo čudovito rešitev Izraelovih otrok, je opozarjala na še pomembnejšo odrešitev po edinorojenem Božjem Sinu. Kakor je po podbojih poškropljena kri obvarovala izraelske prvorojence smrti, tako ima Kristusova kri moč rešiti svet./51/

Kakšen pomen je torej imelo Kristusovo darovanje! Toda duhovnikov pogled ni mogel prodreti skozi tančico; skrivnost za njo mu je ostala prikrita. Posvetitev otrok je bilo povsem navadno opravilo. Dan za dnem je pri posvetitvi otrok Gospodu sprejemal odkupnino. Dan za dnem je opravljal svoje ustaljeno delo, pri tem pa je namenjal posebno pozornost staršem ali otrokom samo, če je bilo na zunaj jasno, da so starši bogati ali pa imajo visok položaj. Jožef in Marija pa sta bila revna; in ko sta prišla s svojim Otrokom, je duhovnik videl samo v preprosta oblačila oblečena Galilejca. Nič na njuni zunanjosti ni vzbudilo posebne pozornosti, a poleg tega sta prinesla v tempelj samo daritev siromašnih.

Duhovnik je opravil obred službenega dela. Otroka je vzel v roke in ga podržal pred oltarjem. Potem ga je vrnil materi in vpisal ime "Jezus" v zvitek prvorojencev. Niti malo ni mislil, da je Dete, ki ga je pravkar držal v rokah, Veličastvo nebes, Kralj slave. Ni pomislil na to, da je to otrok, o katerem je pisal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Ni niti slutil, da je bil to Deček, čigar slavo je Mojzes želel videti. V njegovih rokah je bil večji od Mojzesa, in ko je vpisal otrokovo ime v zvitek, je vpisal ime njega, na katerem je temeljil celotni judovski življenjski slog. Ime je bilo samo zase smrtna obsodba; z njim je zastarala postava o daritvah in darovih, simbol se je uresničil, senca se je umaknila resničnosti.

Čeprav se je oblak slave umaknil od svetišča, ga je sedaj vendar v Otroku iz Betlehema zagrnila slava, pred katero se klanjajo angeli. Ta otrok, ki se sploh še ni zavedal sebe, ni bil nihče drug, kakor obljubljeni potomec, na katerega je kazal že prvi oltar pred edenskimi vrati. On je bil Šilo, prinašalec miru. Bil je ta, ki se je Mojzesu predstavil kot JAZ SEM in je potem v oblakovem in ognjenem stebru vodil Izraela. Že zdavnaj so ga preroki napovedali. On je bil Hrepenenje vseh narodov, Davidova Korenina in Izraslek, svetla zvezda Danica. Ime tega nebogljenega otroka vpisano v Izraelov rodovnik za znamenje, da je naš brat, je bilo upanje padlega človeštva. Otrok, za katerega je bilo treba plačati odkupnino, je bil ta, ki bo plačal odkupnino za grehe vsega sveta. Bil je pravi Veliki duhovnik "čez Božjo hišo", Poglavar, ki ima "nespremenljivo duhovništvo",/52/ Zagovornik na desnici "veličastva v višavah". (Heb 10,21; 7,24; 1,3.)

Duhovne stvari je treba duhovno presojati. Božji Sin je bil v templju posvečen za delo, ki ga je prišel opravit. Duhovnik pa ni videl v njem nič več kakor v katerem koli drugem otroku. Toda čeprav ni videl ali čutil nič posebnega, je dobro znano postalo dejstvo, da je Bog poslal svojega Sina na svet. Priložnost pa vendar ni minila, ne da bi bil Kristus prepoznan. "In glej, v Jeruzalemu je bil človek, ki mu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in pobožen in je čakal Izraelove tolažbe, in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne zazre Gospodovega Kristusa." (Luk 2,25.26.)

Ko je Simeon stopil v tempelj, je videl družino, ki predstavljata svojega prvenca duhovniku. Njuna zunanjost je pričala o siromaštvu; toda Simeon je razumel opozorilo Duha, in je bil globoko ganjen, ko je spoznal, da je pravkar Gospodu posvečeni otrok Izraelova Tolažba, ki si ga je tako zelo želel videti. Začudenemu duhovniku se je Simeon zdel kot zanesenjak. Ko je bilo dete vrnjeno Mariji, ga je Simeon vzel v naročje, da bi ga pokazal pred Bogom. Pri tem ga je preželo veselje, ki ga ni čutil še nikoli poprej. Dete Zveličarja je povzdignil proti nebu in rekel: "Sedaj odpuščaš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo tvojega ljudstva Izraela." (Luk 2,29-32.)

Duh preroštva je prežel tega Božjega moža, in medtem ko sta se Marija in Jožef čudila njegovim besedam, ju je blagoslovil in rekel Mariji: "Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo (a tebi sami presune meč dušo), da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,34.35.)

Prišla pa je tudi prerokinja Ana in potrdila Simeonovo pričevanje o Kristusu. Medtem ko je Simeon še govoril, je njen obraz razsvetlila Božja slava, in se je iz dna srca zahvalila za to, da ji je bilo omogočeno videti Kristusa Gospoda.

Ti ponižni častilci niso zaman raziskovali prerokb. Toda ti, ki so bili vladarji in duhovniki v Izraelu, niso hodili po Gospodovih poteh, čeprav so tudi poznali dragocene izjave prerokov. Zato njihove oči niso mogle zagledati Luči življenja./55/

Tudi danes je tako. Dogajajo se stvari, na katere so pozorna vsa nebesa, duhovni voditelji in molilci v Božjem domu pa nimajo razumevanja zanje in gredo neopazno mimo njih. Ljudje priznavajo zgodovinskega Kristusa, od živega pa se odvračajo. Kristus, ki vabi k samoodpovedi po svoji besedi, kakor tudi po siromašnih in trpečih, ki prosijo za pomoč, a po pravični stvari, ki zajema siromaštvo, težave in sramoto, je danes prav tako malo sprejet, kakor je bil v letih ob začetku našega štetja.

Marija je razmišljala o Simeonovem obsežnem in daljnosežnem prerokovanju. Kadar koli je pri pogledu na otroka pomislila na besede betlehemskih pastirjev, sta jo prešinila hvaležna radost in svetlo upanje. Sedaj pa so jo Simeonove besede spomnile na Izaijevo prerokovanje: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad; in Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. In pravičnost bo pas njegovih ledij in zvestoba pas njegovega bedra. Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo veliko svetlobo; in kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč. Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 11,1.2.5; 9,2. 6.)

Vendar pa Marija ni dojela Kristusovega poslanstva. Simeon je o njem prerokoval kot o luči, ki bo razsvetlila pogane, in o slavi za Izraela. V tem smislu so angeli oznanili Zveličarjevo rojstvo kot veselo sporočilo za vse narode. Bog je želel odpraviti ozko predstavo Judov o Mesijevem poslanstvu. Želel si je, da v njem ne bi videli samo Izraelovega osvoboditelja, temveč tudi Odrešenika sveta. Toda moralo je miniti še mnogo let, da je sama Jezusova mati dojela njegovo poslanstvo.

Marija je pričakovala Mesijevo vladavino na Davidovem prestolu, toda ni dojela, da bo to dosegel šele po krstu trpljenja. Simeon pa je razodel, da Mesija ne čaka prosta pot skozi svet. Po njej namenjenih besedah: "A tebi sami presune meč dušo," (Luk 2,35.) je Bog v svoji nežni milosti napovedal Jezusovi materi, kakšne bolečine bo preživljala zaradi njega.

Simeon je rekel: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." (Luk 2,34.)/56/ Kdor hoče ponovno vstati, mora pasti. Pasti moramo na Skalo in se razbiti, preden nas bo Kristus lahko povzdignil. Naš jaz mora s prestola in naš ponos se mora ponižati, če želimo spoznati slavo duhovnega kraljestva. Judje so odvrnili od sebe čast, ki se lahko doseže s ponižnostjo. Zato pa tudi niso hoteli sprejeti svojega Odrešenika. Bil je znamenje, ki so mu nasprotovali.

"Da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,35.) V luči Zveličarjevega življenja se bodo razodela srca vseh od Stvarnika do Kneza teme. Satan je predstavil Boga kot sebičnega in krutega, kot takega, ki zahteva vse zase, a ničesar ne da; ki zahteva službo svojih stvarstev za svojo slavo, a sam se nič ne žrtvuje za njihovo blaginjo. Kristusova daritev pa razodeva, kaj je v Očetovem srcu. Priča, da ima Bog za nas samo "misli o miru, ne pa o nadlogi". (Jer 29,11.) Pravi, da je sicer Božje sovraštvo do greha močno kakor smrt, a vendar je njegova ljubezen do grešnika močnejša od nje. Potem ko je prevzel nase nalogo naše odrešitve, bo storil vse, ne glede na ceno, da bi jo tudi uresničil. Nobene osnovne resnice za naše zveličanje ne bo zadržal, nobenega milostnega čudeža ne bo zanemaril, nobena božanska pomoč ne bo nezaposlena. Izkazuje nam dobroto za dobroto in daje dar za darom. Vsa nebeška zakladnica je odprta zanje, ki jih želi rešiti. Vse vesoljske zaklade in vse premoženje svoje brezmejne moči je dal na voljo Kristusu, rekoč: "Vse to je za človeka. Uporabi te darove, da bi ga prepričal, da ni niti v nebesih niti na zemlji večje ljubezni od moje. Svojo največjo srečo naj najde v ljubezni do mene."

Ob križu na Golgoti sta si stali nasproti ljubezen in sebičnost. Tam sta se obe razodeli najbolj jasno. Kristus je živel samo, da bi tolažil in blagoslavljal; Satan pa je razodel vso hudobnost svojega sovraštva do Boga s tem, ko ga je umoril. S tem je jasno pokazal, da je bil edini cilj njegovega upora vreči Boga s prestola in uničiti njega, po katerem se je razodela Božja ljubezen.

S Kristusovim življenjem in smrtjo so se razodele tudi človeške misli. Od jasli do križa je bilo Jezusovo življenje stalno vabilo k samoodpovedi in k sodeleštvu v njegovem trpljenju. Na njem so se razodeli nameni ljudi. Jezus je prišel z nebeško resnico in pritegnil k sebi vse, ki so poslušali glas Svetega Duha. Častilci lastnega jaza so se odločili za Satanovo kraljestvo. Njihovo stališče do Kristusa je vsem razodevalo, na čigavi strani so. Tako si vsak sam izreka sodbo./57/

Na dan končne sodbe si bo vsaka izgubljena duša na jasnem o naravi svojega zavračanja resnice. Vsak um, ki je bil zaslepljen zaradi prestopkov, bo spoznal križ in videl njegovo resnično breme. Pred vizijo Golgote z njeno skrivnostno Daritvijo bodo grešniki stali obsojeni. Vsak lažni izgovor bo zavržen. Človekov odpad bo prišel na dan v vsem svojem ostudnem značaju. Tedaj bo vsak spoznal, kaj si je izbral. Vsako vprašanje resnice in zmote v dolgem boju bo pojasnjeno. Pred vesoljsko sodbo bo stal Bog opravičen in prost očitka, da je odgovoren za obstoj ali trajanje zla. Izkazalo se bo, da Božje odredbe niso sokrivci za greh. Na Božji vladavini ni nobenega madeža in ni dala povoda za nezadovoljstvo. Ko se bodo razodele misli mnogih src, bodo zvesti in uporniki skupno vzkliknili: "Pravična in resnična so tvoja pota, o Kralj narodov. Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? ... Ker razodela so se tvoja pravična dela." (Raz 15,3.4.)/58/

6. "Kajti videli smo njegovo zvezdo"

Temeljno besedilo Mat 2

"Ko se je pa Jezus rodil v Betlehemu Judejskem, v dneh kralja Heroda, glej, pridejo modrijani z Jutrovega v Jeruzalem, govoreč: Kje je kralj Judov, ki se je rodil? Kajti videli smo njegovo zvezdo na Jutrovem, pa smo prišli, da se mu poklonimo." (Mat 2,1.2.)

Modri z Vzhoda so bili filozofi. Pripadali so velikemu in vplivnemu družbenemu sloju, ki je zajemal plemenite, bogate in izobražene ljudi. Mnogi med njimi so izkoriščali lahkovernost naroda. Drugi pa so bili pošteni. Ti so proučevali znamenja Previdnosti v naravi in so uživali velik ugled zaradi poštenja in modrosti. Takšnega značaja so bili modri, ki so prišli k Jezusu.

Božja luč je v vseh časih razsvetljevala temo poganstva. Ko so ti modri opazovali zvezdnato nebo in poskušali prodreti v skrivnost njihovih sijajnih poti, so lahko opazovali Stvarnikovo slavo. Pri iskanju večjega spoznanja so se obrnili na judovske Svete spise. V njihovi deželi so bili ohranjeni preroški spisi, ki so napovedovali prihod božanskega učitelja. Tudi Balaam je pripadal magom, čeprav je bil nekaj časa Božji prerok. Po Svetem Duhu je napovedal Izraelovo blaginjo in Mesijev prihod, njegova prerokovanja/59/ pa so se po izročilu prenašala iz stoletja v stoletje. V Starem zakonu pa je bil Zveličarjev prihod napovedan še veliko jasneje. Tako so modri z veseljem ugotovili, da je njegov prihod blizu in bo ves svet napolnil s spoznanjem Gospodove slave.

Tisto noč, ko je Božja slava obsijala betlehemske griče, so videli neko skrivnostno svetlobo na nebu. Ko je ta svetloba zbledela, se je pojavila svetla zvezda, ki se je počasi premikala na nebeškem svodu. To ni bila niti zvezda stalnica niti planet, zato je ta čudežni pojav zbudil največje zanimanje. Modrijani pa niso mogli vedeti, da je ta zvezda zelo oddaljena skupina sijajnih angelov. Vendar so bili prepričani, da ima zanje poseben pomen. Posvetovali so se z duhovniki in filozofi in tudi sami raziskovali stare spise. Balaamovo prerokovanje je napovedalo: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela." (4 Mojz 24,17.) Ali bi lahko bila ta nepoznana zvezda znanilec Obljubljenega? Modri so izrazili dobrodošlico iz nebes poslani luči resnice; zasvetila jim je še močneje. V sanjah so dobili navodila, naj iščejo novorojenega Princa.

Kakor je nekoč Abraham z vero odšel na Božje vabilo, "ne vedoč, kam pride", (Heb 11,8.) in kakor je Izrael z vero šel za oblakovim stebrom v obljubljeno deželo, tako so odšli tudi ti pogani iskat obljubljenega Zveličarja. Dežele na Vzhodu so bile bogate z dragocenostmi, zato magi niso odšli na potovanje praznih rok. Po običaju, da se iz spoštovanja izročijo vladarjem ali drugim visokim osebnostim darovi, so vzeli s seboj najbolj izbrane dragocenosti dežele kot dar njemu, v katerem naj bi bile blagoslovljene vse rodovine zemlje. Da bi lahko spremljali zvezdo, so morali potovati ponoči. Za krajši čas so se potniki pogovarjali o ustnih in pisnih izjavah starih prerokov o njem, ki so ga iskali. Pri vsakem počitku so raziskovali prerokovanja, in tako se je vse bolj krepilo njihovo prepričanje, da so pod božanskim vodstvom. Zvezdi kot zunanjemu znamenju se je pridružilo še notranje pričevanje Svetega Duha, ki je deloval na njihova srca in jih navdihoval z upanjem. Tako je bilo njihovo dolgo potovanje zanje veselo doživetje.

Končno so prispeli v izraelsko deželo in se spuščali z Oljske gore ter gledali pred seboj Jeruzalem, a glej, zvezda, ki jih je vodila po vsej težavni poti, se je ustavila nad templjem in čez nekaj časa izginila spred njihovih oči. Hitro so šli naprej zanesljivo prepričani, da je Mesijevo rojstvo v vseh jezikih pomenilo radostni pripev./60/ Toda vsa njihova poizvedovanja so ostala brezuspešna. Po prihodu v sveto mesto so se podali v tempelj. Na svoje začudenje niso našli nikogar, ki bi kaj vedel o novorojenem kralju. Njihova vprašanja niso vzbudila nobenega veselja, ampak prej občutek neprijetnega presenečenja in strahu, ki je bil pomešan s podcenjevanjem.

Duhovniki so se zakopali v izročila. Njihovo versko razumevanje in način njihove pobožnosti sta jim bila nad vsem, medtem ko so imeli Grke in Rimljane za popolne pogane in grešne. Tudi modre so Judje imeli za pogane, čeprav niso bili malikovalci in so bili v Božjih očeh veliko boljši kakor ti dozdevni njegovi častilci. Celo pri varuhih Svetih spisov njihovo goreče povpraševanje ni naletelo na razumevanje.

O prihodu magov se je hitro razvedelo po vsem Jeruzalemu. Njihovo nenavadno sporočilo je med meščani povzročilo veliko vznemirjenje in prodrlo celo do Herodove palače. Zvijačni Edomec se je prestrašil že ob sami omembi možnega tekmeca. Nešteti umori so omadeževali njegovo pot do prestola. Poleg tega je bil še tujega rodu, in zato zasovražen pri narodu, kateremu je vladal. Njegova edina gotovost je bila naklonjenost Rimu. Toda ta novi Princ je imel večjo pravico. Bil je rojen za kraljestvo.

Herod je sumil duhovnike, da kujejo skupaj s temi tujci zaroto, da hočejo med narodom izzvati upor in ga vreči s prestola. Sicer je skril svoje nezaupanje, toda odločil se je, da jih bo prelisičil pri uresničenju njihovih načrtov. K sebi je poklical velike duhovnike in pismouke in pri njih poizvedel,/61/ kaj učijo njihovi Sveti spisi o kraju Mesijevega rojstva.

To poizvedovanje ugrabitelja prestola, ki so ga spodbudili tujci, je užalilo ponos judovskih učiteljev. Očitna ravnodušnost, s katero so se lotili preiskovanja preroških spisov, pa je razdražila vladarjevo ljubosumnost. Menil je, da želijo prikriti, kar vedo o tej zadevi. Z oblastjo, ki se ji niso upali nasprotovati, jim je ukazal, naj natančno raziščejo in mu sporočijo rojstni kraj svojega pričakovanega Kralja. "Oni mu pa reko: V Betlehemu na Judejskem, kajti tako je pisano po preroku:

In ti Betlehem, Judova zemlja, nikakor nisi najmanjši med Judovimi knezi, kajti iz tebe pride vojvoda, ki bo pasel moje ljudstvo, Izraela." (Mat 2,5.6.)

Potem je Herod povabil mage na zaupni pomenek. Čeprav sta v njegovem srcu divjala jeza in strah, je na zunaj ohranil svoj mir in vljudno sprejel tujce. Pozanimal se je, kdaj se jim je prikazala zvezda, in hlinil, da pozdravlja veselo sporočilo o Kristusovem rojstvu. Končno jim je ukazal: "Pojdite in skrbno vprašujte po detetu, a ko ga najdete, sporočite mi, da tudi jaz pridem in se mu poklonim." (Mat 2,8.) S temi besedami jih je odpravil na pot v Betlehem.

Duhovniki in jeruzalemski starešine niso bili tako nevedni glede Kristusovega rojstva, kakor so se delali. Sporočilo o obisku angelov pri pastirjih je prodrlo tudi v Jeruzalem, toda rabini ga niso imeli za vrednega, da bi ga upoštevali. Čeprav bi bili lahko sami našli Jezusa in odpeljali mage v njegov rojstni kraj, so morali modri priti k njim in jim usmeriti pozornost na Mesijevo rojstvo. Dejali so: "Kje je kralj Judov, ki se je rodil? Kajti videli smo njegovo zvezdo, pa smo prišli, da se mu poklonimo." (Mat 2,2.)

Ošabnost in zavist sta zaprli vrata pred lučjo. Če bi bili verovali sporočilu pastirjev in modrih, bi jih to spravilo v zelo neprijeten položaj, ovrglo bi namreč njihovo trditev, da so zastopniki Božje resnice. Ti izobraženi učitelji se niso hoteli ponižati, da bi jih poučili ti, katere so imeli za pogane. Po njihovem mnenju ni bilo možno, da bi Bog šel mimo njih in bi se razodel/62/ nevednim pastirjem in neobrezanim poganom. Zato so se odločili, da bodo prezirali sporočila, ki so vznemirila kralja Heroda in ves Jeruzalem. Niso se niti hoteli podati v Betlehem, da bi ugotovili, ali je tako. Ljudstvo pa so zapeljali, da je imelo zanimanje za Jezusa za prenapeto sanjarjenje. Duhovniki in rabini so že s tem začeli zametavati Kristusa. Njihov ponos in trmoglavost sta končno prerasla v strupeno sovraštvo do Zveličarja. Medtem ko je Bog odprl vrata poganom, so si jih judovski voditelji zaprli.

Modri so sami odšli iz Jeruzalema. Ko pa so v večernem mraku pustili za seboj jeruzalemska vrata, so na svoje veliko veselje spet zagledali zvezdo, ki jih je vodila do Betlehema. Njim ni bilo povedano kakor pastirjem, v kakšnih revnih okoliščinah bodo našli Jezusa. Po dolgem potovanju so bili namreč zelo razočarani zaradi ravnodušnosti judovskih voditeljev in so Jeruzalem zapustili še z manjšim zaupanjem, kakor so ga imeli o prihodu vanj. V Betlehemu niso našli kraljevske straže, ki naj bi varovala novorojenega kralja. Noben posvetni dostojanstvenik ni bil navzoč. Jezus je ležal v jaslih. Njegovi starši, neizobraženi vaščani, so bili njegovi edini varuhi. Ali je mogoče, da je to ta, o katerem je pisano, da bo "povzdignil Jakobove rodove in nazaj pripeljal Izraelove ohranjence" ter bo za "luč poganskim narodom" in "zveličanje prav do konca zemlje"? (Iz 49,6.)

"In pridejo v hišo in vidijo dete z Marijo, njegovo materjo, in padejo na tla ter se mu poklonijo." (Mat 2,11.) Tudi pod preprosto Jezusovo zunanjostjo so prepoznali navzočnost božanstva. Tako so mu dali kot svojemu Zveličarju svoja srca in mu izročili darove, "zlato in kadilo in miro". (Mat 2,11.) Kolikšno vero so dokazali s tem!/63/ Tudi o teh možeh z Jutrovega bi bil Jezus lahko rekel, kar je pozneje rekel o rimskem stotniku: "Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolike vere." (Mat 8,10.)

Modri niso dojeli Herodovih namenov z Jezusom. Zato so se, ko so uresničili cilj svojega potovanja, odpravljali v Jeruzalem, da bi ga obvestili o svojem uspehu. V sanjah pa so dobili Božje navodilo, naj nimajo z njim nobene zveze več. Zato so se izognili Jeruzalemu in se vrnili v domovino po drugi poti.

Na enak način je bilo tudi Jožefu rečeno, naj pobegne z Marijo in otrokom v Egipt. Angel mu je rekel v spanju: "Ostani tam, dokler ti ne povem, kajti Herod bo iskal dete, da bi ga pogubil." (Mat 2,13.) Jožef je poslušal brez odlašanja, zaradi večje varnosti pa je odšel na pot ponoči.

Po modrih je Bog usmeril pozornost judovskega naroda na rojstvo svojega Sina. Njihova poizvedovanja v Jeruzalemu, in s tem splošno prebujeno zanimanje in celo Herodova ljubosumnost, ki je izsilila pozornost duhovnikov in rabinov, so usmerila ljudi k proučevanju prerokovanj o Mesiju in hkrati k velikemu dogodku, ki se je pravkar zgodil./64/

Satan se je odločil zagrniti božansko luč pred svetom in Zveličarja uničiti z največjo zvijačo. Toda ta, ki nikoli ne spi in ne dremlje, je bedel nad ljubljenim Sinom. Kakor je nekoč oskrboval Izraela z mano iz nebes in hranil Elija v času lakote, tako je tudi sedaj pripravil Mariji in detetu Jezusu zavetišče v poganski deželi. Z darovi magov iz poganskih dežel je Gospod priskrbel sredstva za potovanje v Egipt in za bivanje v tuji deželi.

Magi so bili med prvimi, ki so pozdravili Odrešenika. Njihovi darovi so bili prvi, ki so mu bili položeni pred noge. Kakšno neprimerljivo službo so opravili s tem darom! Bog spoštuje dar ljubečega srca tako, da ga naredi za najbolj uspešnega v njegovi službi. Če smo Jezusu izročili svoje srce, mu bomo prinesli tudi svoje darove. Svoje zlato in srebro, najdragocenejše pozemske dobrine, najboljše duševne in duhovne sposobnosti bomo prostovoljno posvetili njemu, ki nas ljubi in je dal samega sebe za nas.

Herod pa je v Jeruzalemu nepotrpežljivo pričakoval vrnitev modrih. Ker pa je čas mineval, oni pa se niso vrnili, se je znova prebudil njegov sum. Nepripravljenost rabinov, da mu povedo Mesijev rojstni kraj, mu je dala slutiti, da so spoznali njegove načrte in da so se mu modrijani namerno izognili. Ta misel ga je razjarila. Ker s svojo ukano ni dosegel ničesar, mu je kot zadnje sredstvo preostala samo še sila. Iz tega otroka kralja je želel narediti zgled. Ošabni Judje naj vidijo, kaj jih čaka, če bodo poskušali namesto njega ustoličiti drugega vladarja.

Takoj je poslal vojake v Betlehem z ukazom, naj umorijo vse otroke stare do dveh let. Tihi domovi Davidovega mesta so postali prizorišče groznega dogodka, ki je bil že pred šeststo leti pokazan preroku. "Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik, Rahela je plakala za svojimi otroki in ni se dala utolažiti, ker jih ni." (Mat 2,18.)

To nesrečo so si Judje povzročili sami. Če bi živeli zvesto in ponižno pred Bogom, bi jih na zelo jasen način ubranil kraljeve jeze. Toda s svojimi grehi so se ločili od Boga in zavrgli Svetega Duha, svojo edino zaščito. Niso preiskovali Pisem z željo, da bi izpolnjevali Božjo voljo. Preiskovali so samo prerokovanja, ki so jih razlagali tako, da so poviševali sebe in pokazali, kako Bog prezira druge narode. Ponosno so se hvalili,/65/ da bo Mesija prišel kot kralj, premagal svoje sovražnike in bo v svoji jezi poteptal pogane. S tem so spodbudili sovraštvo svojih vladarjev. Ker so si napačno predstavljali Kristusovo poslanstvo, jih je Satan zapeljal k načrtovanju Zveličarjevega uničenja. Toda vse se je povrnilo na njihove glave.

To kruto dejanje je bilo eno zadnjih, ki je omadeževalo Herodovo vladavino. Kmalu po odvratnem pomoru nedolžnih otrok je postal sam žrtev usode, ki se ji nihče ne more izogniti. Umrl je strašne smrti!

Jožef, ki je bil še vedno v Egiptu, je dobil od Božjega angela naročilo, naj se vrne v izraelsko deželo. V domnevi, da je Jezus dedič Davidovega prestola, se je želel naseliti v Betlehemu. Ko pa je zvedel, da namesto očeta vlada nad Judejo Arhelaj, se je bal, da bi sedaj sin utegnil uresničiti očetove namere zoper Kristusa. Od vseh Herodovih sinov mu je bil po značaju najbolj podoben Arhelaj. Že njegov prihod na prestol so spremljali neredi v Jeruzalemu in pokol, v katerem je rimska vojska pobila na tisoče Judov.

Jožef je bil spet poslan na varno mesto. Vrnil se je v Nazaret, v svoj prejšnji kraj prebivanja, kjer naj bi Jezus preživel trideset let svojega življenja, "da se izpolni, kar je rečeno po prerokih: Nazarečan se bo imenoval." (Mat 2,23.) Sicer je v Galileji vladal Herodov sin, toda v njej je bilo veliko več tujcev kakor v Judeji./66/ Tako je bilo manj zanimanja za izključno judovske zadeve in bodo Jezusove trditve izzvale manjšo zavist vladajočih.

Tako je bil sprejet Zveličar, ko je prišel na svet. Kazalo je, da za malega Odrešenika ni varnega prostora za počitek. Bog ni mogel svojega ljubljenega Sina zaupati ljudem celo tedaj ne, ko si je prizadeval za njihovo zveličanje. Zato je postavil angele, naj ga spremljajo in ščitijo, dokler ne bo opravil svojega poslanstva na svetu in umrl po rokah teh, ki jih je prišel rešit./67/

7. Jezusovo otroštvo

Temeljno besedilo Luk 2,39.40.

Otroštvo in mladost je Jezus preživel v majhni gorski vasi. Na svetu ni bilo niti enega kraja, ki se ne bi imelo za počaščeno zaradi njegove navzočnosti. Za kraljevske palače bi bila prednost, če bi bil njihov gost. Toda On je šel mimo hiš bogatašev, kraljevskih dvorov in znamenitih središč znanosti ter se naselil v zakotnem in zaničevanem Nazaretu.

Izjemno pomembno je kratko poročilo o njegovih prvih letih: "Dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in Božja milost je bila z njim." (Luk 2,40.) V sončni luči Očetovega obličja je Jezus "napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh". (Luk 2,52.) Njegov um je bil živahen in prodoren, a preudarnost in modrost sta presegali njegova leta. Kljub temu pa je bil njegov značaj lep v svoji simetričnosti. Umske in telesne moči so se razvijale v skladnosti z zakoni otroštva.

Jezus je že kot otrok kazal nagnjenost k posebni ljubkosti. Njegove ustrežljive roke so bile vedno pripravljene streči drugim. Razodeval je neomajno potrpežljivost/68/ in resnicoljubnost, ki nikoli ne bi žrtvovala poštenosti. Njegovo življenje, ki je bilo v načelih trdno kakor skala, je pokazalo krepost nesebične ustrežljivosti.

Z veliko skrbnostjo je mati opazovala razvoj njegovih darov in izpopolnjevanje njegovega značaja. Z veseljem si je prizadevala spodbujati njegov bister in dovzeten um. Sveti Duh ji je dajal modrost, da je sodelovala z nebeškimi orodji pri razvoju otroka, ki je imel edino Boga za svojega Očeta.

Zvesti Izraelci so že od nekdaj zelo skrbno vzgajali svoje otroke. Gospod jim je dal navodila, da naj otroke že od zgodnje otroške dobe poučujejo o njegovi dobroti in velikosti tako, kakor sta se razodeli v njegovih zapovedih in zgodovini izraelskega naroda. Petje, molitev in proučevanje Svetih spisov se je moralo prilagoditi dovzetnemu umu. Očetje in matere so morali svoje otroke učiti, da je Božji zakon izraz njegovega značaja in da se s sprejemanjem njegovih načel v srce prenaša Božja podoba na duha in dušo. Večji del tega poučevanja je potekal ustno; mladi pa so se učili tudi brati judovske spise; pergamentni zvitki starozakonskih Pisem so bili dostopni njihovemu proučevanju.

Vas ali mesto, kjer niso ničesar naredili za versko vzgojo mladih, so v Kristusovem času imeli za prekleto od Boga. Vendar pa je pouk postajal vse bolj formalen. Izročila so precej odrinila Svete spise. Prava vzgoja mora spodbuditi mlade, da bi "iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli". (Dej 17,27.) Judovski učitelji pa so posvetili svojo pozornost obredom. Um je bil obremenjen s snovjo, ki je bila nekoristna za učence in ne bi bila priznana v višji nebeški šoli. Izkušnja, ki je bila pridobljena z osebnim sprejemanjem Božje besede, ni imela prostora v vzgojnem sistemu. Zaradi samih zunanjih obredov učenci niso našli časa, da bi preživeli z Bogom mirne trenutke. Niso slišali njegovega glasu, ki govori srcu. V svojem iskanju spoznanja so se odvrnili od Izvira modrosti. Zanemarili so najpomembnejše v službi Bogu. Načela zapovedi so bila popačena. Tako so naredili visoko izobrazbo za največjo oviro pravemu razvoju. Rabinski način vzgoje je zaviral moč mladih. Njihovo razmišljanje je postalo okorno in ozko./69/

Mladi Jezus ni bil poučevan v shodniških šolah. Njegova mati je bila njegova prva človeška učiteljica. Iz njenih ust in iz preroških spisov je zvedel za nebeške resnice. Istih besed, ki jih je sam govoril Izraelu po Mojzesu, se je sedaj učil v materinem naročju. Tudi ko je iz dečka zrasel v mladeniča, mu ni bilo mar za rabinske šole. Ni mu bila potrebna vzgoja iz takšnih virov, kajti njegov učitelj je bil Bog.

Vprašanje, ki je bilo zastavljeno v času Zveličarjevega delovanja: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) ne kaže na to, da Jezus ni znal brati, ampak samo to, da ni imel rabinske izobrazbe. Ker si je moral pridobiti znanje na enak način kakor mi, njegovo dobro poznavanje Svetega pisma dokazuje, kako marljivo je v svojih mladih letih proučeval Božjo besedo. Poleg tega je bila pred njim odprta tudi velika knjižnica Božjih ustvarjenih del. On, Stvarnik vseh stvari, je sedaj sam proučeval nauke, ki jih je z lastno roko zapisal na zemljo, morje in nebo. Izogibal se je nesvetim posvetnim načinom in zbiral znanstvena spoznanja iz narave. Proučeval je življenje rastlin, živali in ljudi. Že od zgodnje mladosti je imel pred seboj en cilj: živeti v blagoslov drugim. Vire za to je našel v naravi; nove zamisli o načinih in sredstvih so se na lepem pojavile v njegovem umu med proučevanjem življenja rastlin in živali. Stalno si je prizadeval iz vidnega povzeti primere za ponazarjanje žive Božje besede. Prilike, v katere je med svojim delovanjem rad ogrnil svoje nauke o resnici, jasno kažejo, kako zelo je bil njegov um sprejemljiv za vplive narave in kako je povzel duhovne nauke iz danosti svojega vsakdanjega življenja.

Medtem ko si je Jezus prizadeval dojeti pomen stvari, se mu je razkril pomen Božjih besed in del. Spremljala so ga nebeška bitja, On pa je gojil svete misli in občestvo. Od prvih svitanj svojega razumevanja je stalno napredoval v duhovni milosti in spoznanju resnice.

Vsak otrok lahko doseže spoznanje tako, kakor ga je Jezus. Ko si prizadevamo seznaniti z nebeškim Očetom po njegovi besedi, nam bodo angeli blizu, naš duh bo okrepljen in naš značaj oplemeniten in prefinjen. Tako bomo postali vse bolj podobni našemu Zveličarju. Z opazovanjem vsega lepega in čudovitega v naravi se naša čustva usmerijo k Bogu. Dotik z Neskončnim po njegovih delih nam zbuja spoštovanje v duhu in krepi dušo. Občestvo z Bogom/70/ v molitvi razvija umske in moralne sposobnosti, med razmišljanjem o duhovnih stvareh pa se krepijo duhovne moči.

Jezusovo življenje je bilo v skladnosti z Bogom. Dokler je bil otrok, je sicer razmišljal in govoril kakor otrok, toda noben madež ni popačil Božje podobe v njem. Ni bil osvobojen skušnjav. Zloba Nazarečanov je postala pregovor. Slab glas, ki se jih je v glavnem držal, kaže Natanaelovo vprašanje: "More li iz Nazareta priti kaj dobrega?" (Jan 1,46.) Jezus je bil postavljen mednje, da bi se preizkusil njegov značaj. Da bi ohranil svojo čistost, je moral biti stalno oprezen. Prihranjen mu ni bil noben boj, ki ga moramo izbojevati tudi mi, da bi nam lahko bil zgled v otroštvu, mladosti in v zreli dobi.

Satan si je neutrudno prizadeval premagati nazareškega Otroka. Čeprav so Jezusa od najbolj zgodnje mladosti varovali angeli, je njegovo življenje vendar pomenilo dolg boj proti silam teme. Za kneza teme je bila žalitev in osuplost, da bi kdo na zemlji živel življenje, ki bi ostalo neomadeževano z grehom. Ni bilo sredstva, s katerim ne bi poskušal Jezusa zaplesti v svojo past. Noben otrok nikoli ne bo poklican živeti sveto življenje sredi tako srditega boja s skušnjavami kakor naš Zveličar./71/

Jezusovi starši so bili revni in odvisni od vsakdanjega garanja. Tako je tudi On spoznal siromaštvo, samoodpoved in pomanjkanje. Ta izkušnja mu je pomenila varnost. V njegovem delovnem življenju ni bilo trenutkov brezdelja, ki bi privabljali skušnjavo. Nobena brezciljna ura ni odprla vrat slabi družbi. Pred skušnjavcem je zaprl vrata, kolikor tesno se je dalo. Niti dobiček ali zabava niti odobravanje ali graja ga niso mogli zapeljati, da bi odobraval zlo dejanje. Bil je razumen, da je prepoznal zlo, in dovolj močan, da se mu je uprl.

Kristus je bil edini brezgrešni človek, ki je kdaj živel na zemlji, čeprav je skoraj trideset let prebival med zlobnimi Nazarečani. To dejstvo je graja za vse, ki menijo, da ustrezni kraj, bogastvo ali uspeh odločajo o tem, ali človek lahko živi neoporečno ali ne. Ampak ravno skušnjave, stiske in nesreče nas vzgojijo za čistost in stanovitnost.

Jezus je s starši živel v kmečkem domu ter zvesto in z veseljem prenašal svoj del bremena v gospodinjstvu. Ta, ki je bil nekoč Poveljnik nebes in čigar besede so angeli z veseljem izpolnjevali, je bil sedaj ustrežljiv služabnik, ljubezniv in poslušen sin. Izučil se je obrti in delal v Jožefovi tesarski delavnici. V preprosti obleki navadnega delavca je hodil po ulicah majhnega mesta na svoje preprosto delo in nazaj. Ni uporabil svoje božanske moči, da bi si zmanjšal breme ali olajšal garanje.

Delo, ki ga je Jezus opravljal v otroštvu in mladosti, je razvijalo telo in um. Svojih telesnih moči ni izkoriščal lahkomiselno, ampak tako, da si je ohranil zdravje, da bi pri vsakem delu lahko dosegel najboljši uspeh. Trudil se je biti neoporečen celo pri svojem delu z orodjem. Kot obrtnik je bil prav tako popoln, kakor je bil popoln njegov značaj. S svojim zgledom je učil, da smo dolžni biti marljivi, natančno in skrbno opravljati delo ter da je tako delo častno. Vaje, ki učijo roke, da so uporabne, in vzgajajo mladino, da nosi svoj delež življenjskega bremena, dajejo telesno moč in razvijajo vsako sposobnost. Vsakdo naj bi se ukvarjal s čim, kar koristi njemu in tudi drugim. Bog nam je dal delo za blagoslov, in samo marljivi delavec lahko najde čast in življenjsko veselje. Božje odobravanje in ljubečo varnost uživajo otroci in mladi, ki z veseljem opravljajo svoj del domačega dela in tako delijo očetovo in materino breme. Takšni otroci zapustijo svoj dom kot koristni člani družbe./72/

Ves čas svojega pozemskega življenja je Jezus stalno marljivo in vztrajno delal. Ker je veliko pričakoval, se je tudi marsičesa lotil. Ko je začel svojo službo, je rekel: "Jaz moram delati dela tega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne bo mogel delati." (Jan 9,4.) Jezus se ni izogibal skrbem in odgovornostim, kakor mnogi, ki trdijo, da so njegovi sledilci. Toda mnogi so slabotni in nesposobni prav zato, ker se hočejo izogniti tej obliki vzgoje. Lahko imajo izvrstne in dobre lastnosti, a so vendar nemočni in neuporabni, ko se je potrebno upreti težavam ali premagati ovire. Pozitivnost in energija, trdnost in moč značaja, ki jih je imel Kristus, se morajo razviti v nas z enako disciplino, kakršni je bil podvržen tudi On. Potem bomo deležni milosti, ki jo je prejemal On.

Vse dokler je naš Zveličar živel med ljudmi, je delil usodo z revnimi. Ker je iz izkušenj poznal njihove skrbi in stiske, je lahko tolažil in spodbujal vse skromne delavce. Tisti, ki pravilno razumejo nauke njegovega življenja, nikoli ne bodo čutili, da je treba delati razliko med sloji ali bogatega častiti bolj kakor poštenega reveža.

Jezus je v svoje delo vnašal veselje in obzirnost. Potrebni sta velika potrpežljivost in duhovnost za uveljavljanje svetopisemske vere doma in na delovnem mestu, da bi lahko zdržali napetost posvetnega dela in vendar upirali oči le v Božjo slavo. Pri tem nam bo Kristus pomočnik. Nikoli ni dovolil, da bi ga posvetne skrbi tako zaposlile, da se ne bi utegnil ukvarjati z nebeškimi stvarmi ali razmišljati o njih. Mnogokrat je izražal svoje srčno veselje s petjem psalmov in nebeških pesmi. Nazarečani so mnogokrat slišali njegov povzdignjen glas v hvalnici in zahvaljevanju Bogu. S pesmijo je vzdrževal zvezo z nebesi; kadar pa so se njegovi tovariši pritoževali nad utrujenostjo zaradi dela, jih je ohrabril z ljubkimi melodijami iz svojih ust. Bilo je, kakor da bi njegova hvalnica pregnala hudobne angele in prežela njegovo okolje kakor kadilo s prijetno dišavo. Misli njegovih poslušalcev so bile usmerjene iz njihovega pozemskega bivališča v nebeško domovino./73/

Jezus je bil izvir ozdravljajoče milosti za naš svet; ves čas njegove odmaknjenosti v Nazaretu so tekli iz njegovega življenja potoki sočutja in nežnosti. Ostareli, žalostni in s krivdo obremenjeni ljudje, veseli nedolžni otroci, majcena stvarstva v logih in potrpežljive tovorne živali, vsi so bili srečnejši v njegovi navzočnosti. On, čigar beseda je vzdrževala svetove, se je sklonil, da bi pomagal ranjeni ptici. Nič ni bilo, kar ni bilo vredno njegove pozornosti ali službe.

In kakor je Jezus napredoval v modrosti in telesni rasti, tako je napredoval tudi v milosti pri Bogu in ljudeh. Ker je lahko z vsemi sočustvoval, si je pridobil ljubezen vseh. Zaradi ozračja upanja in poguma, ki ga je obdajalo, je bil vsakemu domu v blagoslov. Mnogokrat so ga ob sobotah povabili, naj v shodnici prebere berilo iz preroških spisov. Med njegovim branjem so bila srca poslušalcev ganjena, ker jim je iz znanih besed Svetih spisov zasvetila nova luč.

Toda Jezus se je izogibal zbujati pozornost. Ves čas svojega bivanja v Nazaretu ni pokazal svoje čudežne moči. Ni hrepenel po uglednem položaju in si ni pridobival nazivov. Živel je tiho in skromno. Celó Sveto pismo molči o njegovih mladih letih in nam s tem podaja pomemben nauk. Čim bolj mirno in preprosto je otrokovo življenje, bolj kot je prosto vseh umetnih vznemirjenj in bolj kot je v skladnosti z naravo, toliko bolj je primerno za razvoj telesne in umske jakosti ter duhovne moči.

Jezus je naš zgled. Medtem ko se mnogi radi ukvarjajo s časom njegovega javnega delovanja, ne opazijo naukov iz njegovih mladih let. A ravno s svojim vedenjem v domačem krogu je zgled otrokom in mladini. Zveličar je postal reven, da bi nas učil, da lahko živimo tudi v skromnih razmerah življenje prisrčnega občestva z Bogom. Živel je, da bi zadovoljil, častil in poveličal svojega Očeta v vsakdanjih življenjskih rečeh. Svoje poslanstvo je začel s posvetitvijo poklicu skromnega obrtnika, ki je moral garati za svoj vsakdanji kruh. Bogu je služil prav tako dobro, ko je delal ob skobeljniku, kakor tudi ko je med množico delal čudeže. Za vsakega mladega človeka, ki po Kristusovem zgledu opravlja zvesto in poslušno svoja preprosta domača opravila, veljajo besede, ki jih je Oče po Svetem Duhu rekel zanj: "Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji." (Iz 42,1.)/74/

8. Obisk na praznik pashe

Temeljno besedilo Luk 2,41-51.

Judje so imeli dvanajsto leto življenja za prelomnico med otroštvom in mladostjo. Judovski deček je bil po dopolnjenem dvanajstem letu imenovan sin postave in tudi Božji sin. Dali so mu posebno prednost verskega pouka, od njega pa so pričakovali, da je sodeloval pri svetih praznikih in obredih. Bilo je torej popolnoma v skladnosti s splošno navado, da je Jezus v svojih fantovskih letih obiskal praznik pashe v Jeruzalemu. Kakor vsi pobožni Izraelci sta tudi Jožef in Marija šla vsako leto na pashalne slovesnosti, in ko je Jezus dopolnil zahtevano starost, sta ga vzela s seboj.

Bili so trije prazniki, ob katerih so se morali vsi moški v Izraelu pokazati pred Gospodom v Jeruzalemu: pasha, petdesetnica in praznik šotorov. Od vseh teh praznikov je bil najbolj obiskovan praznik pashe. Judje so prišli iz vseh dežel, v katerih so bili razkropljeni. Tudi iz posameznih palestinskih pokrajin so se zgrinjali oboževalci. Potovanje iz Galileje v Jeruzalem je trajalo več dni. Judovski romarji so se med potjo združevali v skupine zaradi družbe in varnosti. Ženske in starčki so mnogokrat potovali po strmih in kamnitih poteh/75/ na volih ali oslih. Krepki možje in mladi pa so pešačili. Pasho so praznovali ob koncu marca ali v začetku aprila. Celotna dežela je bila polna rož in vesela od ptičjega petja. Vzdolž poti so se vrstili znameniti kraji iz izraelske zgodovine. Tedaj so starši pripovedovali svojim otrokom o čudežih, ki jih je Bog v davnih časih naredil za svoj narod. Potovanje pa so si krajšali tudi s petjem in glasbo. Ko pa so končno v daljavi ugledali jeruzalemske stolpe, je navdušeno zadonela njihova zmagoslavna pesem.

"Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem! Mir bodi v tvojem obzidju, pokoj v tvojih palačah!" (Ps 122,2.7.)

Pasha se je začela praznovati z rojstvom judovskega naroda. Zadnjo noč njihovega sužnjevanja v Egiptu, ko nič ni kazalo/76/ na osvoboditev, je Bog ukazal, naj se pripravijo za takojšnjo rešitev. Posvaril je faraona o zadnji sodbi nad Egiptom, Judom pa je dal navodila, naj se zberejo v svojih domovih, poškropijo podboje s krvjo zaklanega jagnjeta in pojedo pečeno jagnje z opresnimi kruhi in grenkimi zelišči. "Takole ga pa boste jedli: Ledja imejte opasana, svoje opanke na nogah in palico v roki; in jedli ga boste, kakor da proč hitite. Gospodova je pasha." (2 Mojz 12,11.) Opolnoči so bili umorjeni vsi egiptovski prvorojenci. Tedaj je faraon poslal Izraelu sporočilo: "Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, ... pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila." (2 Mojz 12,31.) Judje so odšli iz Egipta kot neodvisen narod. Gospod je ukazal, naj se pasha obhaja vsako leto. "In kadar vam poreko vaši otroci: Kaj vam pomeni ta služba? odgovorite: Daritev pashe je to Gospodu, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane." (2 Mojz 12,26.27.) Vsem prihodnjim rodovom naj bi ponavljali to čudovito zgodovino osvoboditve.

Po pashi se je začel sedem dni trajajoči praznik opresnih kruhov. Drugi dan tega praznika so Gospodu prinašali prve sadove žetve, in sicer snop ječmena. Vsi praznični obredi so predstavljali Kristusovo delo. Osvoboditev Izraelcev iz Egipta je bil nauk o odrešitvi, ki naj bi se s praznikom pashe ohranil v spominu. Zaklano Jagnje, opresni kruhi in tudi snop prvin pridelkov so kazali na Zveličarja.

V Kristusovem času je bilo praznovanje pashe pri večini Judov le še gola formalnost. Toda kakšen pomen je imel ta praznik za Božjega Sina!/77/

Deček Jezus je prvič videl tempelj. Videl je, kako so v belo oblečeni duhovniki opravljali svojo slovesno službo. Opazil je krvavečo žrtev na oltarju. Pokleknil je z vernimi v molitvi, medtem ko se je oblak kadila dvigal k Bogu. Bil je priča vtis zbujajočega obreda pashalnega bogoslužja. Njihov pomen mu je postajal iz dneva v dan vse bolj jasen. Zdelo se mu je, da je vsako dejanje tesno povezano z njegovim življenjem. Vse to je v njem zbudilo nova razmišljanja. Zdelo se je, da tih in zamaknjen premišljuje o veliki težavi. Zveličarju je bila razodeta skrivnost njegovega poslanstva.

Pod vtisom pravkar preživetih dogodkov se je oddaljil od staršev. Hotel je biti sam. Čeprav so se pashalna opravila že zdavnaj končala, se je še vedno zadrževal v tempeljskem preddverju, ko pa so molivci zapustili Jeruzalem, je ostal v mestu.

Ob tem obisku Jeruzalema so ga hoteli njegovi starši seznaniti z velikimi učitelji v Izraelu. Medtem ko je bil poslušen Božji besedi v vsaki podrobnosti, pa se vendar ni ravnal po običajih in navadah pismoukov. Jožef in Marija sta upala, da bo učene rabine bolj spoštoval in bolj pridno upošteval njihove zahteve. Ampak Jezusa je v templju poučil sam Bog. Kar je sprejel, je začel takoj sporočati naprej.

V tistem času je bil neki s templjem povezan prostor določen za sveto šolo po zgledu starih preroških šol. Tam so se zbrali vodilni rabini s svojimi učenci, otrok Jezus pa se jim je pridružil. Sede ob nogah teh resnih in učenih mož, je poslušal njihove nauke. Kot ta, ki hrepeni po modrosti, je spraševal učitelje o prerokbah in tedanjih dogodkih, ki so kazali na Mesijev prihod.

Jezus se je pokazal kot nekdo, ki je žejen Božjega znanja. Njegova vprašanja so se dotikala globokih resnic, ki so bile že dolgo prikrite, a tako pomembne za zveličanje ljudi. Medtem ko je odkril, kako omejena in površna je bila pravzaprav vsa modrost pismoukov, je vsako njim zastavljeno vprašanje vsebovalo božanski nauk in postavilo resnico v novo luč. Rabini so govorili o čudovitem vzponu, ki ga bo Mesijev prihod prinesel judovskemu narodu. Jezus pa je opozoril na Izaijeva prerokovanja in povprašal za pomen besedil, ki napovedujejo trpljenje in smrt Božjega Jagnjeta.

Šolani možje so mu zastavili nasprotna vprašanja in osupnili nad njegovimi odgovori. Deček je z otroško krotkostjo ponovil besede/78/ Svetega pisma in jim dal takšen globok pomen, kakor si ga modri možje sploh niso mogli predstavljati. Ko bi se bili ravnali po teh kažipotih resnice, ki jih je poudaril, bi sprožili obnovo tedanje vere. Nastalo bi globoko zanimanje za duhovne stvari, in ko bi Jezus nastopil svojo službo, bi ga bili mnogi pripravljeni sprejeti./79/

Rabini so vedeli, da se Jezus ni šolal v njihovih šolah, pa jih je vendar daleč prekašal s svojim razumevanjem prerokovanj. Spoznali so, da ta premišljeni galilejski deček veliko obeta. Zaželeli so si, da bi bil njihov učenec in postal učitelj v Izraelu. Želeli so prevzeti njegovo nadaljnjo vzgojo, ker so čutili, da morajo sami izoblikovati tako izvirni um.

Jezusove besede so spodbudile njihova srca, kakor jih še nikoli poprej niso spodbudile besede iz človeških ust. Bog je poskušal tem duhovnim voditeljem Izraela dati luč; za to je uporabil edino sredstvo, po katerem bi jih lahko dosegel. V svoji ošabnosti jim je bilo nečastno priznati, da lahko sprejmejo nauke od kogar koli. Če bi se jim Jezus zdel, kakor da jih hoče poučiti, ga sploh ne bi hoteli poslušati. Tako pa so si laskali, da ga poučujejo ali vsaj preverjajo njegovo znanje Svetih spisov. Jezusova mladostna skromnost in ljubkost sta razorožili njihove predsodke. Tako se je podzavestno odprlo njihovo razumevanje za Božjo besedo in Sveti Duh je govoril njihovim srcem.

Pismouki so morali uvideti, da njihova pričakovanja glede Mesija niso podprta s preroštvom. Vendar niso hoteli preklicati naukov, ki so laskali njihovi častihlepnosti. Niso hoteli priznati, da napačno razumejo Svete spise, za katerih razlagalce so se šteli. Med seboj so se spraševali: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) Luč je svetila v temi, "a tema se je ni polastila". (Jan 1,5.)

Med tem časom pa sta bila Jožef in Marija zaskrbljena in žalostna. Ko sta odhajala iz Jeruzalema, sta Jezusa izgubila spred oči in nista vedela, da je ostal v mestu. Tedaj je bila dežela gosto naseljena in karavane iz Galileje so bile zelo velike. Ko sta odhajala iz mesta, je bila v njem velika zmeda. Veselje, da lahko potujeta s prijatelji in znanci, je popolnoma zaposlilo njuno pozornost. Med odpravljanjem počivat sta pogrešala ustrežljivo roko svojega dečka. Toda še vedno ju ni skrbelo, ker sta menila, da je v njuni druščini. Čeprav je bil še tako mlad, sta mu vdano zaupala in pričakovala, da jima bo, ko bo potrebno, pripravljen pomagati in bo uganil njune potrebe, kakor je vedno naredil. Toda sedaj se je prebudila njuna bojazen. Zaman sta ga iskala povsod v druščini. Zgrozila sta se ob spominu, kako ga je Herod poskušal ubiti kot otročička. Temne slutnje so napolnile njuno srce. Hudo sta si očitala./80/

Vrnila sta se v Jeruzalem in tam dalje iskala. Ko sta šla naslednji dan tudi v tempelj in se pomešala med vernike, je njuno pozornost pritegnil znani glas. Nista se mogla zmotiti; kajti noben glas ni zvenel tako slovesno in resno, vendar tako melodično kakor njegov.

Jezusa sta našla v rabinski šoli. Kljub svojemu velikemu veselju nista mogla premagati svoje žalosti in skrbi. Ko je bil znova z njima, je Marija z rahlim očitanjem vprašala dečka: "Sin, kaj si nama storil tako? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala." (Luk 2,48.)

"Kaj, da sta me iskala?" jima je odvrnil Jezus. "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Luk 2,49.) In ker je kazalo, da ne razumeta njegovih besed, je pokazal navzgor. Njegov obraz je žarel tako, da sta starša osupnila. Božanstvo je zablestelo skozi človeštvo. Ko sta ga našla v templju, sta tudi sama prisluhnila temu, kar se je dogajalo med njim in pismouki, ter se čudila njegovim vprašanjem in odgovorom. Njegove besede so spodbudile misli, ki jih nikoli več ni bilo mogoče pozabiti.

Vprašanje, ki ga je zastavil, je vsebovalo nauk. "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Jezus je bil zaposlen s poslanstvom, zaradi katerega je prišel na svet; toda Jožef in Marija sta zanemarila svojo nalogo. Bog jima je izkazal veliko čast, ko jima je zaupal svojega Sina. Sveti angeli so usmerjali Jožefovo življenje tako, da bi lahko ščitil Jezusovo življenje. Vendar sta za cel dan izgubila iz vida njega, na katerega ne bi smela pozabiti niti za trenutek. Ko pa je bila njuna zaskrbljenost končno odstranjena, nista očitala sebi, ampak zvrnila krivdo nanj.

Razumljivo je bilo, da sta Marija in Jožef imela Jezusa za lastnega otroka. Vsak dan je bil z njima, njegovo življenje je bilo v mnogih ozirih podobno življenju drugih otrok tako, da jima je bilo težko videti v njem Božjega Sina. Bila sta v nevarnosti, da podcenjujeta blagoslov navzočnosti Odrešenika sveta. Bolečina, ki sta jo občutila ob ločitvi od njega, in blag očitek, ki so ga vsebovale njegove besede, sta bila določena, da v njuno dušo vtisneta svetost tega, kar jima je bilo zaupano.

V odgovoru materi je Jezus prvič pokazal, da se zaveda svojega odnosa z Bogom. Pred njegovim rojstvom je angel rekel Mariji: "Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol/81/ Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj." (Luk 1,32. 33.) Te besede je Marija hranila v svojem srcu; in čeprav je verovala, da bo njen otrok izraelski Mesija, ji je ostalo njegovo poslanstvo nedoumljivo. Tudi sedaj ni dojela njegovih besed, ampak vedela je, da se odpoveduje svojim sorodstvenim vezem z Jožefom in da se je razglasil za Božjega Sina.

Jezus nikakor ni zavračal tesnih vezi s pozemskimi starši. Z njima se je vrnil iz Jeruzalema domov in jima pomagal pri njunih vsakdanjih dolžnostih. Skrivnost svojega poslanstva je skril v svojem srcu in poslušno čakal na predviden trenutek, da bi prevzel svoje delo. Osemnajst let potem, ko se je razodel kot Božji Sin, je spoštoval zvezo, ki ga je tesno povezovala z domom v Nazaretu, in vestno izpolnjeval sinovske, bratovske, prijateljske in meščanske dolžnosti.

Ko je Jezus v templju dojel svoje poslanstvo, se je umaknil iz množice. Želel se je brez velikih besed vrniti iz Jeruzalema domov z njimi, ki so poznali skrivnost njegovega življenja. S pashalnim bogoslužjem je hotel Bog odvrniti svoj narod od pozemskih skrbi in jih spomniti na njegovo čudežno rešitev iz Egipta. V tem delu naj bi spoznali obljubo o osvoboditvi od greha. Kakor je kri zaklanega jagnjeta ščitila Izraelove domove, tako naj bi tudi Kristusova kri ohranila njihove duše; rešijo pa se lahko samo tako, če z vero v Kristusa prisvojijo njegovo življenje. To je bil smisel simbolične službe, ki je vernike usmerjala na Kristusa kot osebnega Zveličarja. Bog jih je želel spodbuditi, da bi z molitvijo proučevali in razmišljali o Kristusovem poslanstvu. Toda takoj ko je množica zapustila Jeruzalem, sta vznemirljivo potovanje in družba popolnoma zaposlili vso njihovo pozornost, in tako je bilo popolnoma pozabljeno bogoslužje, ki so ga doživeli. Zveličar ni bil dovolj zanimiv za njihovo družbo.

Ker naj bi se Jožef, Marija in Jezus sami vrnili iz Jeruzalema, je upal, da bo lahko usmeril njune misli na trpečega Zveličarja. Na Golgoti si je prizadeval ublažiti bolečino svoje matere. Sedaj je mislil nanjo. Marija bo priča njegovega zadnjega smrtnega boja, zato je Jezus želel, da razume njegovo poslanstvo, da bi bila tako okrepljena in bo zdržala, ko ji bo meč presunil srce. Kakor je bil Jezus ločen od nje in ga je z bolečino iskala tri dni, tako bo zanjo tri dni izgubljen tudi tedaj, ko bo darovan za grehe sveta. Ko pa bo prišel iz groba, se bo njena žalost zopet spremenila v veselje. Ampak koliko laže/82/ bi prestajala bolečino zaradi njegove smrti, če bi razumela besedila, na katera je sedaj poskušal usmeriti njene misli!

Če bi Marija in Jožef ohranila svoj um dvignjen k Bogu z razmišljanjem in molitvijo, bi bolje spoznala svetost njunega zaupanja in ne bi izgubila Jezusa spred oči. Zaradi površnosti enega dne sta izgubila Zveličarja, in morala sta ga tri dni iskati s skrbjo, preden sta ga zopet našla. Tako se godi tudi nam. Zaradi praznega govoričenja in opravljanja ali zanemarjanja molitve lahko v enem dnevu izgubimo Zveličarjevo navzočnost, potem pa lahko mine mnogo dni bolečega iskanja, preden ga zopet najdemo in zopet pridobimo izgubljeni mir.

Tudi v našem medsebojnem druženju moramo misliti na to, da Jezusa ne pozabimo in da se nam ne zgodi, da ga ni z nami. Če dovolimo, da nas pozemske stvari tako zaposlijo, da nič več ne mislimo nanj, v katerem je vse upanje za večno življenje, se ločimo od Jezusa in njegovih nebeških angelov. Ta sveta bitja ne morejo biti tam, kjer Zveličar ni zaželen in kjer sploh ne opazijo, da ga ni. Zato se tudi pri tako imenovanih kristjanih mnogokrat pojavi veliko malodušje.

Mnogi so navzoči pri bogoslužju in jih Božja beseda osveži in poživi. Ker pa premalo premišljajo, bedijo in molijo, zopet izgubijo blagoslov in se počutijo še bolj zapuščeni kakor poprej. Mnogokrat potem verujejo, da Bog ravna z njimi pretrdo, a ne uvidijo, da je krivda samo pri njih. Z ločitvijo od Jezusa so izključili tudi luč njegove navzočnosti.

Za nas bi bilo dobro, če bi vsak dan po eno uro razmišljali o Kristusovem življenju. Proučevati bi ga morali točko za točko in dovoliti naši domišljiji, da se vživi v vsak prizor, zlasti v zadnje prizore njegovega življenja. Če se bomo tako ukvarjali z njegovo veliko daritvijo za nas, bomo stalno imeli zaupanje vanj, naša ljubezen do njega bo oživela in globlje nas bo prežemal njegov duh. Če želimo biti rešeni, se moramo pri križevem vznožju učiti spokorjenja in ponižnosti.

Z medsebojnim druženjem bomo drug drugemu v blagoslov. Če smo Kristusovi, bodo naše najlepše misli o njem. Radi bomo govorili o njem, in medtem ko bomo drug drugemu pripovedovali o njegovi ljubezni, bo naša srca omehčal Božji vpliv. Z opazovanjem lepote njegovega značaja se "premenjujemo v isto podobo od slave v slavo". (2 Kor 3,18.)/83/

9. Dnevi razpravljanja

Judovski otrok je bil že od malega obdan z zahtevami rabinov. Stroga pravila so urejala vsako ravnanje do najmanjših življenjskih podrobnosti. V shodnicah so učitelji poučevali mlade o neštetih pravilih in pričakovali, da jih bodo kot pravoverni Izraelci izpolnjevali. Jezusa pa te zadeve niso zanimale. Že od otroštva je ravnal neodvisno od rabinskih postav. Stalno je proučeval spise Starega zakona in neprenehoma imel na jeziku besede: "Tako pravi Gospod."

Ko se je začel zavedati stanja svojega naroda, je ugotovil, da so si družbene zahteve in Božje zapovedi v stalnem nasprotju. Ljudje so se odvračali od Božje besede in se navduševali za teorije, ki so si jih sami izmislili. Ravnali so se po ustaljenih obredih, ki niso imeli nobene vrednosti. Njihovo bogoslužje je bilo zgolj zaporedje obredov; svete resnice, ki naj bi jih ti učili, pa so ostale vernikom prikrite. Jezus je spoznal, da v tem bogoslužju brez vere niso našli miru. Niso poznali svobode duha, katere bi bili deležni, če bi služili Bogu v resnici. Jezus je prišel, da bi učil ljudi, kaj pomeni častiti Boga. Zato se ni mogel strinjati z mešanjem človeških zahtev z božanskimi predpisi. Sicer ni napadal predpisov/84/ ali ravnanj učenih učiteljev; samo če so ga karali zaradi njegovih preprostih navad, je opravičeval svoje ravnanje z Božjo besedo.

Jezus je poskušal ljudi, s katerimi je prišel v stik, razveseliti z nežnostjo in ustrežljivostjo. Ker je bil tako nežen in nevsiljiv, so menili pismouki in starešine, da bodo z lahkoto vplivali nanj s svojimi nauki. Silili so ga sprejeti nauke in izročila, ki so jih zapustili rabini iz starih časov, toda On je iskal njihovo verodostojnost v Svetem pismu. Vedno je bil voljan poslušati vsako besedo, ki je prišla iz Božjih ust, ni pa hotel poslušati človeških izmišljotin. Kazalo je, da pozna Svete spise od začetka do konca, in podajal jih je v njihovem pravem pomenu. Pismouki so se sramovali, da jih poučuje otrok. Trdili so, da je razlaga Svetih spisov njihovo opravilo in da je dolžan sprejeti njihove razlage. Bili so ogorčeni, ker se je upiral njihovim besedam.

Vedeli so, da njihova izročila niso utemeljena v Svetem pismu, in spoznali, da jih Jezus v svojem duhovnem dojemanju daleč prekaša. Vendar pa so se jezili, ker ni poslušal njihovih pravil./85/ Ko ga niso mogli prepričati, so poiskali Jožefa in Marijo in jima povedali, da Jezus noče poslušati njihovih predpisov. Tako je trpel grajo in karanje.

Jezus je začel že zgodaj oblikovati svoj značaj. Celo spoštovanje in ljubezen do staršev ga nista mogla odvrniti od poslušnosti Božji besedi. Če je ravnal drugače, kakor je bila navada v družini, je to utemeljeval z besedami "Pisano je". Vendar pa mu je vpliv rabinov grenil življenje. Že v mladih letih se je moral učiti težavne lekcije - molčati in potrpežljivo vztrajati.

Njegovi bratje, kakor so se imenovali Jožefovi sinovi, so se postavili na stran rabinov. Zahtevali so, da se morajo izročila izpolnjevati prav tako kakor Božje zahteve. Človeške predpise so cenili še bolj kakor Božjo besedo. Jezusovo razlikovanje med tem, kaj je narobe, a kaj prav, jih je zelo jezilo, njegovo strogo poslušnost Božjim zapovedim pa so obsodili kot trmo. Vendar pa so bili presenečeni nad njegovim znanjem in modrostjo, ki ju je razodeval, ko je odgovarjal rabinom, saj so vedeli, da ga niso poučevali ti modri možje, marveč je bilo očitno, da jih je On poučeval. Res so spoznali, da je bila njegova izobrazba boljša od njihove, toda niso razumeli, da ima pristop do drevesa življenja, do vira znanja, ki jim je bilo tuje.

Kristus ni bil domišljav in je užalil farizeje, ker je v tem oziru odstopal od njihovih strogih predpisov. Ugotovil je, da je področje vere obdajal visok zid, kakor da bi bilo presveto za vsakdanje življenje. Ta ločilni zid je podrl, kajti ko je prišel v stik z ljudmi, jih ni vprašal: "Kaj veruješ? Kateri verski skupnosti pripadaš?" Pač pa je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. Namesto da bi se izločil kakor kakšen puščavnik, da bi tako pokazal svoj nebeški značaj, je resno delal za blagor človeštva. Ostril jim je načelo, da svetopisemska vera ni mučenje telesa in da naj se čista in neomadeževana vera ne razodeva samo v določenih časih in ob posebnih priložnostih. Vedno in povsod je razodeval svoje ljubeče zanimanje za ljudi in širil okrog sebe luč vedre pobožnosti. Vse to pa je bilo graja za farizeje. Kajti pokazal je, da vera ni sebičnost, in da je njihova bolestna farizejska vdanost lastni koristi zelo oddaljena od prave pobožnosti. To je spodbudilo njihovo sovraštvo do Jezusa, zato so ga na vsak način hoteli prisiliti k poslušnosti njihovim predpisom./86/

Jezus si je prizadeval ublažiti vsako trpljenje, ki ga je videl. Res ni mogel podariti veliko denarja, zato pa se je pogosto odpovedal hrani, da bi pomagal njim, ki so bili še bolj potrebni od njega. Njegovi bratje so čutili, da je njegov vpliv veliko večji od njihovega. Imel je tankočutno razumevanje, kakršnega nihče od njih ni imel ali pa si ga ni želel. Kadar so osorno ogovorili uboge in zatirane ljudi, jim je poskušal Jezus pomagati s spodbudnimi besedami. Človeka v stiski je okrepil s požirkom hladne vode in mu na skrivaj dal v roke svoj obrok. Kadar je blažil trpljenje, so resnice, ki jih je oznanjal, natančno ustrezale njegovim dejanjem ljubezni, in so se tako močno vtisnile v spomin.

Vse to pa ni bilo všeč njegovim bratom. Ker so bili starejši od njega, so menili, da jih mora ubogati. Zato so mu očitali, da si zamišlja, da je višji od njih, in ga karali, da se povišuje nad njihove učitelje, duhovnike in narodne voditelje. Mnogokrat so mu grozili in ga poskušali prestrašiti. Vendar je vztrajal in se ravnal po Svetih spisih.

Jezus je ljubil svoje brate in je bil vedno prijazen do njih. Ti pa so bili ljubosumni nanj in so mu popolnoma odkrito pokazali svojo nevero in zaničevanje. Preprosto niso mogli dojeti njegovega ravnanja. V njegovem življenju so odkrili velika nasprotja. Po eni strani je bil Božji Sin,/87/ po drugi strani pa nebogljen otrok. Kot Stvarnik svetov je bil lastnik zemlje, po drugi strani pa ga je neprestano spremljalo siromaštvo. Njegovo dostojanstvo in zavest o lastni osebnosti sta se popolnoma razlikovali od posvetne ošabnosti in ponosa. Ni si želel posvetne velikosti, temveč je bil zadovoljen z najnižjim položajem. To je jezilo njegove brate. Niso si znali razložiti njegove mirnosti kljub vsem skušnjavam in prikrajšanju. Niso namreč vedeli, da je obubožal zaradi nas, da bi mi "po njegovem uboštvu obogateli". (2 Kor 8,9.) Skrivnosti njegovega poslanstva niso mogli razumeti bolje kakor Jobovi prijatelji njegovo ponižanje in trpljenje.

Jezusa so bratje razumeli napačno zato, ker je bil drugačen od njih. Njegovo merilo ni bilo tudi njihovo. Ker so gledali na ljudi, so se odvrnili od Boga, zato jim je v življenju manjkala njegova moč. Verski obredi, ki so jih spoštovali, niso mogli preoblikovati značaja. Res so odesetinili "meto in koper in kumino, opustili pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero". (Mat 23,23.) Jezusov zgled jih je neprenehoma dražil. Sovražil je namreč samo eno stvar na svetu, a to je greh. Če je bil priča kakšni krivici, ni mogel skriti bolečine, ki jo je čutil zaradi tega. Očitno je bilo nasprotje med samo na zunaj pobožnimi, ki so pod navidezno svetostjo skrivali ljubezen do greha, in značajem, za katerega je bila najpomembnejša gorečnost za Božjo slavo. Ker je njegovo življenje obsojalo zlo, je naletel na nasprotovanje v domu in zunaj njega. Zaničevali so ga zaradi njegove nesebičnosti in poštenosti. Njegovo obzirnost in prijaznost so imeli za strahopetnost.

Od vse grenkobe, ki doleti večino ljudi, ni bilo Kristusu nič prihranjeno. Bili so ljudje, ki so ga zaničevali zaradi njegovega rojstva. Že v svojem otroštvu se je srečal s posmehljivimi pogledi in zlobnim šepetanjem. Če bi se temu odzval z eno nestrpno besedo ali pogledom, če bi svojim bratom popustil v enem samem napačnem dejanju, ne bi bil več popoln zgled. In tako ne bi mogel uresničiti načrta za naše odrešenje. Če bi bil priznal, da je možno najti opravičilo za greh, bi Satan postal zmagovalec in svet bi bil izgubljen. Zaradi tega mu je Skušnjavec otežil življenje, kolikor je le bilo mogoče, da bi ga zapeljal v greh.

Jezus pa je na vsako skušnjavo odvrnil: "Pisano je." Malokdaj je grajal slabo delo svojih bratov, razodeval pa jim je/88/ Božjo besedo. Mnogokrat so ga imeli za strahopetneža, ker ni hotel z njimi sodelovati v prepovedanih rečeh. Tudi tedaj se je glasil njegov odgovor, da je pisano: "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28.)

Mnogi so iskali njegovo družbo, ker so z njim čutili mir. Mnogi pa so se ga izogibali, ker jih je njegovo brezmadežno življenje grajalo. Njegovi mladi tovariši so ga silili živeti njim enako. Radi so se zadrževali v njegovi bližini, ker je bil veder in vesel, in so veselo sprejeli njegove pripravljene predloge. Njegove pomisleke vesti pa so nestrpno zavračali in trdili, da je častihlepen in zavrt. Tudi na to je Jezus odgovoril: Pisano je: "Kako ohrani mladenič svojo stezo brez madeža? Držeč se je po tvoji besedi. V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe." (Ps 119,9.11.)

Mnogokrat so ga vprašali: Zakaj si tako uporen in hočeš biti nekaj posebnega, tako drugačen od nas? Odgovoril je: Pisano je: "Blagor njim, ki hodijo brezmadežno po pravem potu, ki žive po Gospodovi postavi. Blagor njim, ki hranijo njegova pričevanja, ki ga iščejo iz vsega srca, ki tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po njegovih poteh". (Ps 119,1-3.)

Ko so ga vprašali, zakaj se ne udeležuje šal mladih Nazarečanov, je odgovoril: Pisano je: "Veselim se pota tvojih pričevanj kakor vseh zakladov. Tvoje ukaze bom premišljeval in pazil na tvoje steze. V tvojih postavah se razveseljujem, tvoje besede ne zabim." (Ps 119,14-16.)

Jezus se ni bojeval za svoje pravice. Mnogokrat mu je bilo njegovo delo po nepotrebnem oteženo, ker je bil ustrežljiv in se ni pritoževal. Toda ni popustil in ni postal malodušen. Bil je vzvišen nad takšne težave, kakor da bi živel pred Božjim obličjem. Tudi se ni maščeval, če so z njim ravnali grobo, temveč je potrpežljivo prenašal žalitve.

Vedno znova so ga spraševali: Zakaj pravzaprav dovoliš, da ravnajo s teboj tako slabo, in to celo tvoji bratje? Odgovoril je, da je pisano: "Moj sin, mojega nauka ne zabi, temveč moje zapovedi naj hrani tvoje srce; kajti dolgost dni in mnogoletno življenje ti dodele. Milost in resnica naj te ne zapustita; priveži ju okrog svojega grla, zapiši ju na deščico svojega srca: tako dosežeš milost in najboljši uspeh, pred Božjimi in človeškimi očmi." (Preg 3,1-4.)

Odkar so starši našli Jezusa v templju, je bilo zanje njegovo vedenje skrivnost. Ni se spuščal v prepire, njegovo vedenje pa je bilo stalni nauk. Kazalo je,/89/ kakor da živi odmaknjen od drugih. Srečne ure je preživljal, ko je bil sam v naravi in z Bogom. Kadar je bilo mogoče, je zapuščal svoje delovno mesto, da bi hodil skozi polja, razmišljal v zelenih dolinah ali negoval občestvo z Bogom na pobočjih gora ali med gozdnimi drevesi. Mnogokrat ga je bilo že zgodaj zjutraj najti v samoti, kjer je poglobljeno razmišljal, preiskoval Sveto pismo ali molil. Po takih tihih urah se je vračal domov, se lotil svojih dolžnosti in dajal zgled potrpežljivega garanja.

Značilnosti Kristusovega življenja sta bili spoštovanje in ljubezen do svoje matere. Marija je v svojem srcu verovala, da je sveto dete, ki ga je rodila, ta dolgo obljubljeni Mesija, a si ni upala izraziti svoje vere. Ves čas njegovega pozemskega življenja je sočustvovala z njim v njegovem trpljenju. Z žalostjo je doživljala preizkušnje v njegovem otroštvu in mladosti. Ko je zagovarjala to, kar je imela za pravilno v njegovem vedenju, je bila sama izpostavljena preizkušnjam. Odnose v domu in ljubeče materinsko oskrbo svojih otrok je imela za življenjsko pomembne pri oblikovanju značaja. Jožefovi sinovi in hčere so to vedeli in izkoriščali njeno skrb v prizadevanju, da bi Jezusovo vedenje uskladili s svojimi merili.

Marija ga je mnogokrat karala in silila, naj se prilagodi običajem pismoukov. Toda ni se dal pregovoriti, da bi spremenil svoj način razmišljanja o Božjih delih ali lajšanja trpljenja ljudi in celo nemih živali. Ko so učitelji in duhovniki prosili Marijo, naj jim pomaga nadzorovati Jezusa, je bila zelo zaskrbljena. Mir se je povrnil v njeno srce šele tedaj, ko ji je pokazal svetopisemska besedila, ki so opravičevala njegovo ravnanje.

Včasih je Marija omahovala med Jezusom in njegovimi brati, ki niso verovali, da je Božji poslanec, čeprav je bilo veliko dokazov za njegov božanski značaj. Ugotovila je, da se žrtvuje za blagor drugih. Že sama njegova navzočnost v domu je prinesla čistejše ozračje, njegovo življenje v družbi pa je delovalo kakor kvas. Nedolžen in neoporečen je živel z nepremišljenimi, grobimi in neprijaznimi ljudmi, med goljufivimi cestninarji, pokvarjenimi izgubljenimi sinovi, nepravičnimi Samarijani, poganskimi vojaki, robatimi kmeti in pisano drhaljo. Tu in tam je spregovoril besedo sočutja, ko je videl, da morajo ljudje kljub izčrpanosti še dalje prenašati težka bremena. Z njimi si je podelil njihova bremena in tako ponavljal nauke o Božji ljubezni, prijaznosti in dobroti, ki se jih je naučil v naravi./90/

Ljudi je učil spoznavati čudovite darove, ki so jim bili dani in so jim ob pravilni uporabi zagotavljali večno bogastvo. Iz svojega življenja je pregnal vsako nečimrnost in s svojim zgledom učil, da ima vsak trenutek vpliv na večnost; zato se ga mora imeti za dragocenost in ga uporabiti samo za svete namene. Nobenega človeka ni imel za brezvrednega, temveč je vsaki duši nudil odrešujočo pomoč. Kjer koli je bil, je imel vedno pripravljen času in razmeram ustrezen nauk. Celo zelo grobe ljudi, ki so bili brezupni primeri, je poskušal navdihniti z upanjem tako, da jim je prikazal, da lahko postanejo brezmadežni in prostodušni ter dosežejo značaj, ki bo razodeval, da so Božji otroci. Mnogokrat je srečal ljudi, ki so bili gnani pod popolno Satanovo oblast in niso imeli nobene moči, da bi se rešili njegove pasti. Takim malodušnim, bolnim, izkušanim in padlim ljudem je poskušal pomagati z najnežnejšim sočutjem in z besedami, ki so jim bile potrebne in so jih tudi lahko razumeli./91/ Nekateri pa so bili pravkar v boju z dušnim sovražnikom. Take je spodbujal k vztrajnosti in jim zagotavljal, da bodo zmagali; saj jim stojijo Božji angeli ob strani, da jim dajejo zmago. Komur je tako pomagal, je bil odtlej prepričan, da se lahko popolnoma in povsem zanese nanj in da ne bo izdal skrivnosti, ki so jih zaupali njegovim sočustvujočim ušesom.

Jezus je zdravil telo in dušo. Zanimal se je za vsako vrsto trpljenja, ki ga je opazil, in vsakemu trpinu je pomagal; njegove prijazne besede so delovale kot olajšujoče mazilo. Nihče ni mogel trditi, da je naredil čudež; toda iz njega je izhajala moč - ozdravljajoča moč ljubezni - na bolne in zaskrbljene. Tako je deloval na ljudi nevsiljivo že od svojega otroštva. Zaradi tega so ga mnogi ljudje poslušali z veselim srcem, ko je začel delati javno.

Jezus je hodil svojo pot sam kot otrok, kot mladenič in kot mož. Brezmadežen in zvest je sam tlačil v tlačilnici in nihče mu ni pomagal. Nosil je ogromno breme odgovornosti za rešitev človeštva. Vedel je, da bo pogubljeno vse, če ne bo odločne spremembe v načelih in ciljih človeške vrste. To vedenje je bremenilo njegovo dušo, toda nihče ni slutil teže, ki je počivala na njem. Izvajal je načrt svojega življenja, da mora biti luč ljudem./92/

MAZILJENEC

10. Glas v puščavi

Temeljno besedilo Luk 1,5-23.57-80; 3,1-18; Mat 3,1-12; Mar 1,1-8.

Med zvestimi Izraelci, ki so hrepeneče pričakovali Mesijev prihod, se je pojavil Kristusov znanilec. Prileten duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila "oba pravična pred Bogom"; (Luk 1,6.) in v njunem mirnem in svetem življenju je luč vere zasvetila kakor zvezda v temi tistih hudih dni. Temu bogaboječemu paru je bil obljubljen sin, ki bo hodil pred Gospodovim obličjem in mu pripravil pot.

Zaharija je prebival v judejskem gorovju, toda odšel je za en teden v Jeruzalem opravljat službo v tempelj. To je bila dolžnost, ki so jo dvakrat na leto morali opravljati vsi duhovniki. "Zgodi se pa, ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko stopi v Gospodovo svetišče." (Luk 1,8.9.)

Stal je pred zlatim oltarjem v svetem prostoru svetišča. Oblak kadila se je z molitvami Izraelcev dvigal k Bogu. Nenadoma se je zavedel Božje navzočnosti. Gospodov angel je stal "na desni strani kadilnega oltarja". (Luk 1,11.) Njegov položaj je bil znamenje naklonjenosti, vendar Zaharija tega ni opazil./97/ Že mnogo let je molil za Odrešenikov prihod; sedaj pa so nebesa poslala poslanca s sporočilom, da bodo njegove molitve uslišane. Ta Božja milost pa se mu je zdela prevelika, da bi ji mogel verjeti. Prežela sta ga strah in samoobtožba.

Toda pozdravljen je bil z veselim zagotovilom: "Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev, in tvoja žena Elizabeta ti porodi sina, in imenuj njegovo ime Janez. In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo njegovega rojstva. Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen. ... In veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu. Pojde namreč pred njim v duhu in Elijevi moči, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu pripravljeno ljudstvo. Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna." (Luk 1,13-18.)

Zaharija je zelo dobro vedel, da je bil Abrahamu podarjen otrok v zelo visoki starosti, ker je zvesto veroval njemu, ki je obljubil. Priletni duhovnik pa je za trenutek pomislil na slabosti človeškega rodu. Pozabil je, da Bog lahko tudi uresniči, kar je obljubil. Kakšno nasprotje med to nevero in otroško vero nazareškega dekleta Marije, ki je angelu na njegovo čudovito sporočilo odgovorila: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." (Luk 1,38.)

Rojstvo sina Zahariju kakor tudi precej pred tem Abrahamu in pozneje Mariji nas mora naučiti vzvišene duhovne resnice, in sicer resnice, ki se je učimo zelo počasi in jo hitro pozabimo. Sami nismo sposobni narediti kaj dobrega; toda česar mi ne moremo narediti, bo naredila Božja moč v vsakem ponižnem in verujočem človeku. Po veri je bil dan otrok obljube. Po veri se poraja tudi duhovno življenje in nas usposablja delati pravična dela.

Na Zaharijevo vprašanje je angel odgovoril: "Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Božjim obličjem in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest." (Luk 1,19.) Petsto let poprej je Gabrijel napovedal Danijelu preroško obdobje, ki bo segalo do Kristusovega prihoda. Spoznanje, da je konec tega obdobja blizu, je spodbudila Zaharija k molitvi za Mesijev prihod. Sedaj pa je prišel poslanec, po katerem je bilo dano prerokovanje, napovedat njegovo uresničenje./98/

Angelove besede: "Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Božjim obličjem," razodevajo, da ima položaj visoke časti v nebeških dvorih. Ko je prišel s sporočilom k Danijelu, je rekel: "In ni nikogar, ki bi mi bil na strani zoper one razen Mihaela (Kristusa), vašega kneza." (Dan 10,21.) V Razodetju je Zveličar govoril o Gabrijelu, ko je rekel: "In je poslal svojega angela in po njem to v znamenjih oznanil svojemu hlapcu Janezu." (Raz 1,1.) Janezu pa je angel pojasnil: "Hlapec sem s teboj vred in tvojimi brati preroki." (Raz 22,9.) Kakšna čudovita misel - angel, ki je po časti najbližji Božjemu Sinu, je bil poklican, da bi razodel Božji namen grešnim ljudem.

Zaharija je izrazil dvom o angelovih besedah. In zato je moral biti nem, dokler se niso uresničile. Angel mu je rekel: "Glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval mojim besedam, ki se izpolnijo v svojem času." (Luk 1,20.) Dolžnost duhovnikov je bila, da pri svoji službi molijo za odpuščanje javnih in narodovih grehov ter za Mesijev prihod; toda ko je Zaharija hotel to storiti, ni mogel spraviti iz sebe nobene besede.

Stopil je pred ljudstvo, da bi ga blagoslovil, "a on jim le namigava in ostane nem". (Luk 1,22.) Dolgo so čakali in začelo jih je skrbeti, da ga je zadela Božja kazen. Po prihodu iz svetega je njegov obraz žarel od Božje slave, "in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču". Zaharija jim je razložil, kaj je videl in slišal, in "ko se dopolnijo dnevi službe, odide na svoj dom". (Luk 1,23.)

Kmalu po rojstvu obljubljenega otroka je spet lahko govoril, "hvaleč Boga. In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh. In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce,/99/ govoreč: kaj neki bo iz tega deteta?" (Luk 1,64-66.) Vse to je pomagalo usmeriti pozornost na Mesijev prihod, kateremu naj bi Janez pripravil pot.

Sveti Duh je počival na Zahariju, in v naslednjih veličastnih besedah je napovedal poslanstvo svojega sina:

"In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega; kajti pojdeš pred Gospodovim obličjem, da mu pripraviš poti in daš njegovemu ljudstvu spoznanje zveličanja, ki je v odpuščanju njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, po katerem nas je obiskal Vzhod z višave, da obsije tiste, ki sede v temi in v senci smrti, da vodi naše noge na pot miru." (Luk 1,76-79.)

"Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu." (Luk 1,80.) Pred Janezovim rojstvom je angel rekel: "Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen." (Luk 1,15.) Bog je poklical Zaharijevega sina za veliko nalogo, za največjo, ki je bila kdaj zaupana ljudem. Da pa bi jo lahko opravil, je moral Gospod sodelovati z njim. Božji Duh bo z njim, če bo izpolnjeval angelova navodila.

Janez naj bi šel med ljudi kot Jahvejev poslanec in jim prinesel božansko svetlobo. Preusmeril naj bi njihove misli. Moral je nanje narediti vtis s svetostjo Božjih zahtev kakor tudi njihovo nujno potrebo po njegovi popolni pravičnosti. Takšen poslanec je moral biti tudi sam svet. Moral je biti tempelj Svetega Duha. Da bi lahko opravil svoje poslanstvo, je potreboval zdravo fizično zgradbo ter veliko duševno in duhovno moč. Zato je bilo nujno, da premaga svoj tek in strasti. Moral je biti zmožen obvladovati vse svoje moči tako, da je ne glede na okoliščine lahko obstal med ljudmi kakor skale in gore v puščavi.

V času Janeza Krstnika sta bili zelo razširjeni lakomnost po bogastvu in ljubezen do razkošja in blišča. Čutna zadovoljstva, gostije in popivanja so povzročila telesne bolezni, oslabila duhovno moč dojemanja in zmanjšala občutljivost do greha. Janez naj bi bil reformator. S svojim zdržnim življenjem in preprostim oblačilom/100/ naj bi grajal razuzdanosti svojega časa. Zato je angel spred nebeškega prestola ustrezno poučil njegove starše o zmernosti.

Na značaj se najlaže vpliva v otroštvu in mladosti. Zato se mora tedaj naučiti sposobnosti samoobvladovanja. V domačem krogu in pri družinski mizi se širi vpliv, katerega učinki segajo v večnost. V otroških letih pridobljene navade bolj kakor pa katera koli naravna nadarjenost odločajo o tem, ali bo človek v življenjskem boju zmagovalec ali poraženec. Mladost je čas setve. Ta odloča o tem, kakšna bo žetev kakor v tem tako tudi v prihodnjem življenju.

Janez naj bi kot prerok obrnil "srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu pripravljeno ljudstvo". (Luk 1,17.) S pripravljanjem poti prvemu Kristusovemu prihodu je zgled vsem, ki naj bi pripravili ljudstvo za drugi prihod našega Gospoda. Svet se je vdal zadovoljevanju svojih želja. Krivi nauki in laži kar mrgolijo. Satan nastavlja vse več pasti, da bi pogubil duše. Vsi ljudje, ki želijo v Božjem strahu doseči popolno svetost, se morajo učiti zmernosti in samoobvladovanja. Poželenja in strasti se morajo podvreči višjim umskim močem. To samoobvladovanje je življenjsko pomembno, če želimo pridobiti umsko moč in duhovno razumevanje, ki nas bosta usposobila, da bomo razumeli posvečene resnice Božje besede in živeli po njih. Zaradi tega ima zmernost svoj prostor v pripravi za drugi Kristusov prihod.

Če bi dogodki potekali po ustaljeni navadi, bi bil Zaharijev sin vzgojen za duhovniško službo. Izobrazba v rabinskih šolah pa bi ga onesposobila za njegovo delo. Bog ga ni poslal k učiteljem teologije, da bi se učil razlagati Svete spise. Poklical ga je v puščavo, da bi se učil od narave in njenega Boga.

Svoje prebivališče si je našel v osamljenem predelu sredi pustih gričev, divjih sotesk in skalnih votlin. Prostovoljno se je odločil odreči se veselju in razkošju v prid trdemu šolanju v puščavi. Tam je okolje olajševalo preprosto življenje in samoobvladovanje. Ker ga posvetni hrup ni motil, je lahko proučeval nauke iz narave, razodetja in previdnosti. Njegovi bogaboječi starši so mu večkrat ponavljali očetu izgovorjene angelove besede. Že od otroštva so mu govorili o njegovem poslanstvu, in on je sprejel sveto zaupanje. Zanj je bila samota puščave dobrodošlo zatočišče pred družbo, ki so jo skoraj popolnoma obvladali nezaupanje, nevera in nečistost. Ni zaupal svoji moči,/101/ da bi se lahko uprl skušnjavi, in se je bal stalnega stika z grehom, da ne bi izgubil zavesti o njegovi grozni grešnosti.

Janez je bil od rojstva posvečen Bogu kot nazirej. Pozneje se je sam posvetil Bogu za vse življenje. Njegovo oblačilo je bilo podobno oblačilu starih prerokov - ogrinjalo iz velblodje dlake opasano z usnjenim pasom. Jedel pa je "kobilice in divji med", (Mat 3,4.) kar je našel v puščavi, in pil čisto vodo, ki je tekla z gričev.

Ampak Janez ni živel v brezdelju, puščavniški otožnosti ali sebični osamljenosti. Občasno je šel med ljudi, in vedno je pozorno opazoval, kaj se dogaja v svetu. Iz svojega tihega zatočišča je opazoval potek dogodkov. S svojim pogledom, razsvetljenim z božanskim Duhom, je proučeval značaje ljudi, da bi bolje dojel, kako bi lahko dosegel njihova srca z nebeškim sporočilom. Čutil je breme svojega poslanstva. V samoti si je z globokim premišljevanjem in molitvijo prizadeval notranje pripraviti svojo dušo za svoje življenjsko delo, ki ga je čakalo.

Čeprav je živel v puščavi, mu s skušnjavami ni bilo prizaneseno. Kolikor je le bilo mogoče, je zaprl Satanu vsak pristop, vendar pa ni mogel preprečiti njegovih napadov. Njegova duhovna dojemanja so bila jasna, razvil si je moč in odločnost značaja in je lahko s pomočjo Svetega Duha zasledil Satanove skrite poti in se uprl njegovi sili.

V puščavi je Janez našel svojo šolo in svoj tempelj. Kakor so nekoč Mojzesa obdajali madianski griči, tako je bil on zavarovan z Božjo navzočnostjo in obdan s pričevanji njegove moči. Ni mu bilo dano, da kot veliki izraelski vodja prebiva sredi vzvišenega veličastva osamljenih gora; toda pred njim so bile na drugi strani Jordana Moabske višave; te so mu govorile o njem, ki je gore ustvaril in jih utrdil. Temačen in strašen videz narave v njegovem divjem domu mu je živo ponazarjal Izraelovo stanje. Gospodov rodovitni vinograd je ostal neobdelana puščava. Nad njo se je razpenjalo jasno in lepo nebo. Temne viharne oblake je obdajala mavrica obljube. Tako je nad Izraelovim ponižanjem sijala obljubljena slava Mesijevega kraljestva. Oblake jeze je obdajala mavrica njegove zaveze milosti.

V tihih nočnih urah je bral Božje obljube, ki so bile dane Abrahamu, čigar potomstvo naj bi bilo brezštevilno kakor zvezde. A ko je svetloba porajajoče se zore pozlatila Moabsko gorovje, je to delovalo nanj kakor On, o katerem je rečeno, da bo "kakor jutranja svetloba,/102/ ko sonce vzhaja; jutro brez oblakov". (2 Sam 23,4.) V opoldanski svetlobi pa je videl blišč Božjega razodetja, kajti "razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo". (Iz 40,5.)

Spoštljivo, toda z velikim veseljem je preiskoval preroške spise o Mesijevem prihodu - o obljubljenem potomcu, ki bo strl kači glavo, o Potomcu, o Knezu miru, ki se bo pojavil, preden bo zmanjkalo kralja na Davidovem prestolu. Sedaj je prišel ta čas. Rimski vladar je vladal v palači na gori Sion. Po zanesljivi Gospodovi besedi se je Kristus že rodil.

Izaijev navdušen opis Mesijeve slave je bil njegov najljubši predmet dnevnega in nočnega proučevanja; Mladika iz Davidove korenine, Kralj, ki bo vladal pravično in "v pravičnosti sodil siromake" v deželi, ki bo "zavetje pred vetrom ... kakor senca velike skale v žejni deželi"; Izraelu ne bodo več rekli "Zapuščenka", niti njegovi deželi "Puščava", ampak jo bo Gospod imenoval "moja radost", a njegovo deželo "omožena". (Iz 11,4; 32,2; 62,4.) Srce osamljenega Janeza je bilo prežeto s to veličastno vizijo.

Opazoval je kralja v njegovem okrasju in pozabil nase. Videl je veličastvo svetosti in se počutil nebogljen in nevreden. Bil je pripravljen oditi kot nebeški poslanec brez strahu pred človeškim, kajti gledal je, kar je božansko. Pokončno in brez strahu je lahko stal pred pozemskimi vladarji, kajti priklonil se je Kralju kraljev.

Janez ni popolnoma razumel narave Mesijevega kraljestva. Pričakoval je, da bo Izrael osvobojen svojih narodnih sovražnikov; toda veliki cilj njegovega upanja je bil prihod kralja, ki bo vladal pravično in ustanovil Izraela za sveti narod. Veroval je, da se bo tako uresničilo ob njegovem rojstvu izrečeno prerokovanje:

"In se spomni svoje svete zaveze, ... da mu, rešeni iz rok svojih sovražnikov, služimo brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni." (Luk 1,72-75.)

Videl je svoj narod, da je prevaran in samozadovoljen ter spi v svojih grehih. Želel ga je prebuditi za svetejše življenje. Od Boga dano sporočilo naj bi Izraelce predramilo iz zaspanosti in jih spodbudilo,/103/ da zadrhtijo zaradi svoje velike zlobe. Preden bo lahko seme evangelija našlo prostor, mora biti obdelano zemljišče srca. Preden bodo pri Jezusu iskali ozdravljenje, se morajo zavedati, da so rane greha nevarne.

Bog ne pošilja svojih poslancev, da bi laskali grešnikom. Ne pošilja sporočila miru, da bi neposvečene zazibal v usodno brezskrbnost. Vest hudodelca obremenjuje s težkimi bremeni in prebada dušo s puščicami obsodbe. Angeli mu podajajo strašne Božje sodbe, da bi se globlje zavedal potrebe po pomoči, in ga spodbudili, da bi vzkliknil: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30.) Potem bo roka, ki ponižuje v prah, spokornika tudi dvignila. Glas, ki graja greh in obsoja ošabnost in slavoljubje, vprašuje zdaj z nežnim sočutjem: "Kaj hočeš, da naj ti storim?" (Mar 10,51.)

Ko je Janez začel opravljati svojo nalogo, je bil celoten narod v stanju vznemirjenosti in nezadovoljstva, ki je mejilo na upor. Judeja je prišla pod neposredno rimsko oblast, ko so odstavili Arhelaja. Surovost in nasilje rimskih upraviteljev in njihova odločna prizadevanja, da bi vpeljali poganske simbole in običaje, so sprožili vstaje, te pa so bile zadušene s krvjo tisočev najpogumnejših Izraelcev. Vse to je povečalo narodovo sovraštvo do Rima in željo, da se osvobodijo njegove moči.

Sredi nesloge in prepira se je zaslišal glas iz puščave, pozornost vzbujajoč in resen, toda poln upanja: "Spokorite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mat 3,2.) Z novo čudno močjo je ganil ljudi. Preroki so napovedali Kristusov prihod kot dogodek daljne prihodnosti; tukaj pa je odmevalo sporočilo, da se je približal. Janezov svojevrsten videz je poslušalce spomnil na stare vidce. S svojim nastopom in obleko je bil podoben preroku Eliju. Z enakim duhom in močjo kakor on je obtožil narodno pokvarjenost in grajal prevladujoči greh. Njegove besede so bile jasne, določne in prepričljive. Mnogi so verovali, da je eden od vstalih mrtvih prerokov. Ves narod je bil pretresen. Množice so se zgrinjale v puščavo.

Janez je oznanjal Mesijev prihod in vabil ljudi k spokorjenju. V znamenje očiščenja grehov jih je krščeval v Jordanu. Tako je slikovito razlagal, da so bili ti, ki se imenujejo Božji izvoljeni narod, omadeževani z grehom, in da brez očiščenja srca in življenja ne morejo imeti deleža v Mesijevem kraljestvu./104/

Preroka so prišli poslušat knezi in verski učitelji, vojaki, cestninarji in kmetje. Resno Božje svarilno sporočilo jih je vznemirjalo nekaj časa. Mnogi so se spokorili in se dali krstiti. Ljudje vseh slojev so se podredili Krstnikovim zahtevam, da bi imeli delež v kraljestvu, ki ga je napovedoval.

Prišli so mnogi pismouki in farizeji, priznali svoje grehe in prosili za krst. Imeli so se za boljše od drugih ljudi in so pripravili ljudstvo do tega, da je imelo visoko mnenje o njihovi pobožnosti; sedaj pa so bile razkrite obtožujoče skrivnosti njihovega življenja. Toda Sveti Duh je Janezu razodel, da se mnogi med njimi ne zavedajo resnično svojih grehov. Bili so koristolovci. Upali so, da bodo kot prerokovi prijatelji imeli prednosti pri prihajajočem Knezu. Menili so, da si večajo svoj vpliv na ljudstvo s tem, da jih krsti ta mladi priljubljeni učitelj.

Janez jih je pričakal z ostrim vprašanjem: "Gadja zalega! Kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi? Rodite torej sad, vreden spokorjenja, in ne domišljajte si, da bi govorili v sebi:/105/ Abrahama imamo za očeta; zakaj pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove." (Mat 3,7-9.)

Judje so si napačno razlagali Božjo obljubo večne naklonjenosti do Izraela: "Tako pravi Gospod, ki daje sonce za luč podnevi, mesec in zvezde po njih postavah za luč ponoči, ki razburkava morje, da šume njegovi valovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime: Če se odpravijo te postave izpred mojega obličja, govori Gospod, neha tudi Izraelovo potomstvo biti narod pred mojim obličjem vse dni. Tako pravi Gospod: Če se bodo mogla meriti nebesa gori in preiskati podstave zemlje doli, zavržem tudi jaz vse Izraelovo potomstvo zavoljo vsega, kar so storili, govori Gospod." (Jer 31, 35-37.) Judje so menili, da jim njihov naravni izvor od Abrahama daje pravico na to obljubo. Toda spregledali so pogoje, ki jih je postavil Bog. Preden jim je dal obljubo, je rekel: "Svojo postavo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bom jim Bog in oni mi bodo ljudstvo. ... Kajti odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov." (Jer 31,33. 34.)

Božja naklonjenost je zagotovljena ljudem, ki imajo v srcu zapisano njegovo postavo. Ti so eno z njim. Judje pa so se ločili od njega. Zaradi grehov jih je zadela njegova kazen. To je bil tudi vzrok njihovega sužnjevanja poganskim narodom. Zaradi prestopkov se je pomračil njihov um, in ker jim je Gospod v preteklosti izkazoval tako veliko naklonjenost, so opravičevali svoje grehe. Domišljali so si, da so boljši od drugih ljudi in so upravičeni do Božjih blagoslovov.

Vse to pa se je napisalo "za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov". (1 Kor 10,11.) Kolikokrat napačno razlagamo Božje blagoslove in si domišljamo, da bomo zaradi neke čednosti uživali naklonjenost! Bog ne more za nas narediti tega, kar bi rad. Njegove darove uporabljamo, da bi ugodili svojim željam in zakrknili svoje srce v neveri in grehu.

Janez je pojasnil Izraelovim učiteljem, da so se s svojo ošabnostjo, sebičnostjo in krutostjo kot gadja zalega izključili, da so smrtno prekletstvo za narod, namesto da bi bili otroci pravičnega in poslušnega Abrahama. Glede na luč, ki so jo dobili od Boga, so bili še slabši od poganov, nad katerimi so se počutili tako vzvišeni. Pozabili so na skalo, iz katere so bili izklesani, in na jamo, iz katere so bili izkopani. Bog pri uresničevanju svojih namenov ni bil odvisen od njih./106/ Kakor je Abrahama poklical iz poganskega naroda, tako bi lahko poklical tudi druge v svojo službo. Čeprav so bila videti njihova srca mrtva kakor kamni v puščavi, bi jih njegov Duh lahko znova oživil, da bi se ravnali po njegovi volji in bi doživeli uresničenje obljube.

"Nastavljena je pa že tudi sekira drevju pri korenini," je rekel prerok. "Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj." (Mat 3,10.) Vrednost drevesa se ne določa na podlagi imena, temveč po sadovih. Če sadovi niso nič vredni, potem ime ne more drevesa obvarovati pred posekom. Janez je pojasnil Judom, da njihov značaj in življenje določata njihov ugled pred Bogom. Samo izpovedovanje vere je brez vrednosti. Če se njihovo življenje in značaj ne ujemata z Božjimi zapovedmi, niso njegovo ljudstvo.

Z besedami, ki so ganile srca, je prepričal svoje poslušalce. K njemu so prišli z vprašanjem: "Kaj naj torej storimo?" (Luk 3,10.) Odgovoril jim je: "Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki nima, in kdor ima hrane, stori ravno tako." (Luk 3,11.) Cestninarje je opominjal, naj ne bodo krivični, in vojake, naj ne bodo nasilni.

Vsi, ki želijo biti državljani Kristusovega kraljestva, morajo dokazati vero in spokorjenje. V njihovem ravnanju se morajo razodevati prijaznost, iskrenost in zvestoba. Takšni bodo stregli potrebnim in Bogu prinašali darove. Zaščitili bodo nezaščitene in dajali zgled kreposti in sočutja. Tako bodo tudi Kristusovi sledilci pričali o spreminjajoči moči Svetega Duha. V vsakdanjem življenju bodo razodevali pravičnost, usmiljenje in Božjo ljubezen. Sicer pa bodo kakor pleve, ki se vržejo v ogenj.

Janez je povedal: "Jaz vas krščujem z vodo za spokorjenje, a ta, ki gre za menoj, je močnejši od mene, kateremu nisem vreden obuvala nositi; On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem." (Mat 3,11.) Prerok Izaija je rekel, da bo Gospod očistil svoj narod njegovih prestopkov "z duhom sodbe in z duhom pokončanja". (Iz 4,4.) Gospodova beseda za Izraela se je glasila: "In iztegnem svojo roko proti tebi, da dočista ižzgem tvojo žlindro in odpravim vso primes tvoje kovine." (Iz 1,25.) Za greh je naš Bog "ogenj, ki uničuje", (Heb 12,29.) ne glede na to, kje se najde. V vseh, ki se podredijo Bogu, bo njegov Duh sežgal greh. Če pa se ljudje oklepajo greha, se z njim istovetijo. Potem bo Božja slava, ki uničuje greh, morala uničiti tudi nje. Jakob je vzkliknil po noči boja z angelom: "Zakaj Boga sem videl z obličjem v obličje, in oteta je bila moja duša." (1 Mojz 32,30.)/107/ Jakob se je hudo pregrešil nad svojim bratom Ezavom, a se je spokoril. Njegov prestopek je bil odpuščen in njegov greh očiščen; zato pa je lahko zdržal Božjo navzočnost. Toda kadar koli so ljudje stopili pred Boga, a so namerno gojili zlo, so morali umreti. Ob Kristusovem prihodu bodo grešniki uničeni z "dihom njegovih ust," in pokončal jih bo "s prikaznijo svojega prihoda". (2 Tes 2,8.) Svetloba Božje slave, ki pravičnim daje življenje, bo grešnike uničila.

V času Janeza Krstnika se je Kristus nameraval pojaviti kot ta, ki bo razodel Božji značaj. Že sama njegova navzočnost bo ljudem odkrivala njihove grehe. Vendar samo ljudje, ki so se pripravljeni dati očistiti svoje grešnosti, bodo lahko sprejeti v njegovo občestvo. Samo ta, ki je čistega srca, bo lahko obstal v njegovi navzočnosti.

Tako je Krstnik oznanjal Božje sporočilo Izraelu. Mnogi so pazili na njegov nauk. Žrtvovali so vse, da bi bili poslušni sporočilu. Trumoma so sledili Janezu iz kraja v kraj; a mnogi med njimi so celo upali, da utegne biti Mesija. Ko pa je opazil, da se srca poslušalcev obračajo k njemu, je izkoristil vsako priložnost, da je usmerjal njihovo vero nanj, ki je imel priti./108/

11. Krst

Temeljno besedilo Mat 3,13-17; Mar 1,9-11; Luk 3,21.22.

Glas preroka iz puščave in njegovo čudovito sporočilo sta se razširila po vsej Galileji. Dospela sta do kmetov v najbolj odročnih hribovskih krajih in ribičev ob jezeru ter našla v teh preprostih in resnih srcih najiskrenejši odziv. Tudi v Nazaretu v Jožefovi delavnici se je govorilo o tem sporočilu in Nekdo je prepoznal klic. Napočil je njegov čas. Prenehal je opravljati svoja vsakdanja opravila, se poslovil od matere in šel za svojimi rojaki, ki so se zgrinjali proti Jordanu.

Jezus in Janez Krstnik sta bila sorodnika in tesno povezana z razmerami svojega rojstva, vendar pa se osebno nista poznala. Jezus je dotlej živel v Nazaretu, v Galileji, Janez pa v Judejski puščavi. Živela sta zadržano v različnih okoljih in nista imela medsebojne zveze. Tako je določila previdnost. Ni smelo biti nobenega povoda za sum, da sta se dogovarjala za podpiranje trditev drug drugega.

Janez je poznal dogodke, ki so spremljali Jezusovo rojstvo. Vedel je tudi za Jezusov obisk v Jeruzalemu, ko je bil še otrok, in kaj se je dogajalo v rabinski šoli. Poznal je njegovo brezgrešno življenje in veroval, da je Mesija, vendar o tem ni imel zanesljivega zagotovila. Dejstvo, da je Jezus toliko let živel odmaknjeno, ne da bi podal kakršen koli dokaz svojega poslanstva,/109/ bi utegnilo dati priložnost za dvom, ali je res Obljubljeni. Toda Krstnik je s polnim zaupanjem čakal, da bo Bog ob svojem času vse pojasnil. Bilo mu je razodeto, da se bo Mesija želel krstiti v njegovih rokah in da bo tedaj dano znamenje o njegovem božanskem značaju. Tako bo dobil priložnost, da ga predstavi ljudstvu.

Ko je Jezus prišel h krstu, je Janez odkril v njem tako čistost značaja, kakršne dotlej ni opazil še pri nobenem človeku. Samo ozračje njegove navzočnosti je bilo sveto in je vlivalo spoštovanje. Med množico, ki je prišla k Janezu ob Jordanu, je poslušal zgodbe o hudodelstvih in srečeval ljudi, ki so bili potrti zaradi bremena svojih številnih grehov. Toda še nihče ni bil pri njem, ki bi ižzareval toliko božanskega vpliva. Vse to se je ujemalo s tem, kar je bilo Janezu razodeto o Mesiju. Vendar pa se je obotavljal izpolniti Jezusovo prošnjo. Kako bi lahko on, grešnik, krstil Brezgrešnega? In zakaj naj bi se ta, ki ni potreboval spokorjenja, podvrgel obredu, ki je predstavljal priznanje krivde, katera se mora očistiti?/110/

Ko je Jezus zaprosil za krst, se je Janez branil z besedami: "Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?" (Mat 3,14.) Jezus je odgovoril odločno, a vendar s plemenito močjo: "Pusti sedaj, kajti tako se nama spodobi izpolniti vso pravičnost." (Mat 3,15.) Potem je Janez popustil, odpeljal Zveličarja do Jordana in ga potopil v vodo. Ko je Jezus stopil "iz vode, in glej, nebesa se mu odpro in Božjega Duha vidi, da gre navzdol kakor golob in prihaja nanj". (Mat 3,16.)

Jezus ni sprejel krsta kot priznanja svoje lastne krivde. Izenačil se je z grešniki in se podal po poti, po kateri moramo hoditi tudi mi, in naredil vse, kar moramo tudi mi. Njegovo življenje trpljenja in potrpežljive vztrajnosti po njegovem krstu sta zgled za nas.

Po svojem krstu je Jezus pripognil glavo v molitvi na rečnem bregu. Pred njim se je odprlo novo pomembno obdobje. Sedaj je na širšem odru stopal v svoj življenjski boj. Čeprav je bil Knez miru, je bil njegov prihod prej izdiranje meča. Namreč kraljestvo, ki ga je prišel vzpostavit, je bilo nasprotje tega, kar so si Judje želeli. Njega, ki je bil temelj vsega izraelskega obredja in ureditve, bodo imeli za sovražnika in uničevalca. On, ki je na Sinaju dal zapovedi, bo obsojen kot njihov prestopnik. On, ki je prišel stret Satanovo silo, bo obtožen kot Belzebub. Nihče na svetu ga ni razumel; in med svojo službo je moral hoditi sam. Njegova mati in bratje niso imeli razumevanja za njegovo poslanstvo. Celo njegovi učenci ga niso razumeli. V večni svetlobi je prebival v edinosti z Bogom; toda svoje pozemsko življenje je moral preživeti osamljen.

Kakor eden izmed nas je moral nositi breme naše krivde in gorja. Brezgrešni je moral čutiti vso sramoto greha. Miroljubni je moral živeti sredi prepirov: resnica je morala prebivati z neresnico, čistost pa z nečistostjo. Njegovega duha je mučil vsak greh, vsako neskladje in vsako pogubno poželenje, ki je povzročalo prestopek.

Sam je moral hoditi po poti, sam je moral nositi breme. Na njem, ki je zapustil svojo božansko slavo in prevzel slabosti človeške narave, je počivala odrešitev sveta. Vse je videl in čutil, a je vendar ostal zvest svoji nalogi. Od njega je bilo odvisno zveličanje padlega človeškega rodu, zato je iztegnil roko, da bi se oprijel roke vsemogočne ljubezni.

Kazalo je, kakor da Zveličarjev pogled prodira do nebes, medtem ko je izlival svojo dušo v molitvi. Dobro je vedel, kako je greh zakrknil človeška srca/111/ in kako težko bodo razpoznali njegovo poslanstvo in sprejeli dar zveličanja. Očeta je prosil za moč, da bi premagal njihovo nevero, da bi strl okove, s katerimi jih je Satan zasužnjil, in bi za njihov blagor premagal pogubnika. Prosil je za dokaz, da je Bog pripravljen po svojem Sinu zopet sprejeti človeštvo.

Še nikoli poprej angeli niso slišali takšne molitve. Želeli so svojemu Poveljniku prinesti zagotovilno in tolažilno sporočilo. Vendar jim ni bilo omogočeno, kajti Oče sam je hotel odgovoriti na prošnjo svojega Sina. Od samega Božjega prestola so svetili žarki njegove slave. Nebesa so se odprla in na Zveličarjevo glavo se je spustila najčistejša svetloba v podobi goloba kot simbol zanj, ki je bil krotek in ponižen.

Poleg Janeza je med veliko množico samo malo ljudi videlo nebeško prikazen. Vendar pa je nad zbranimi počivala slovesna resnoba Božje navzočnosti. Ljudje so stali v tišini in opazovali Kristusa. Njegova postava se je kopala v svetlobi, ki vedno obdaja Božji prestol. Njegov proti nebu obrnjen obraz je bil poveličan, česar še nikoli poprej niso videli na nobenem človeškem obrazu. Iz odprtih nebes se je zaslišal glas: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji." (Mat 3,17.)

Te potrdilne besede so bile namenjene opazovalcem tega prizora, da bi jih navdihnile z vero in Zveličarja okrepile za njegovo poslanstvo. Ne glede na to, da so bili nanj zvrnjeni grehi sveta, ne glede na ponižanje zaradi sprejema grešne človeške narave, ga je glas iz nebes imenoval za Sina Večnega.

Janez je bil globoko ganjen, ko je videl Jezusa kot ponižnega molivca, ki je s solzami prosil svojega Očeta za pritrdilno znamenje. Ko je Jezusa obdala Božja slava in je zaslišal glas iz nebes, je Janez prepoznal od Boga obljubljeno znamenje. Sedaj je bil prepričan, da je krstil Odrešenika sveta. Na njem je počival Sveti Duh, in tedaj je z iztegnjeno roko pokazal na Jezusa in vzkliknil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta!" (Jan 1,29.)

Nihče od poslušalcev z govornikom vred ni dojel pravega pomena besed "Božje Jagnje". Na gori Moriji je Abraham slišal vprašanje svojega sina: "Oče, ... kje je jagnje za žgalno daritev?" Oče mu je odgovoril: "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, moj sin." (1 Mojz 22,7.8.) V ovnu, ki ga je Bog priskrbel namesto Izaka, je Abraham videl simbol njega, ki bo umrl za grehe ljudi. Sveti Duh je po Izaiju uporabil to prispodobo za prerokovanje o Zveličarju:/112/ "Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust. In Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,7.6.) Toda izraelski narod ni razumel tega nauka. Mnogi so gledali na daritve za greh kakor pogani na svoje; namreč kakor na darove, s katerimi lahko Boga spravijo v dobro voljo. Bog pa je želel Izraelce poučiti, da iz njegove ljubezni prihaja dar, ki jih lahko spravi z njim.

Besede, ki so bile izgovorjene Jezusu ob Jordanu: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji," (Mat 3,17.) zajemajo ves človeški rod. Bog je spregovoril Jezusu kot našemu predstavniku. Kljub našim grehom in slabostim od Boga nismo zavrženi kot brezvredni. "Nas je pomilostil v svojem Ljubljencu." (Ef 1,6.) Slava, ki je počivala na Kristusu, je zastavilo Božje ljubezni do nas. Govori nam tudi o moči molitve in nas uči, kako lahko naš glas doseže Božje uho in kako so lahko naše prošnje sprejete v nebeških dvorih. Greh je odtrgal zemljo od nebes in jo odtujil za njihovo občestvo. Jezus pa jo je zopet povezal z ozračjem slave. Njegova ljubezen zajema vse ljudi in sega do najvišjih nebes. Svetloba, ki je iz odprtih nebes padala na Zveličarjevo glavo, bo svetila tudi nam, če bomo resno prosili za pomoč, da bi se uprli skušnjavi. Isti glas, ki je govoril Jezusu, govori vsakemu verujočemu človeku: Ti si moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje!

"Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jan 3,2.) Naš Odrešenik je pripravil pot, da lahko najde pristop do Očeta tudi najbolj grešen, najbolj potreben, najbolj zatiran in najbolj zaničevan človek. Vsi lahko imajo prostor v slavnih prebivališčih, ki jih je Jezus odšel pripravit. "To pravi Sveti, Resnični, ki ima Davidov ključ, ki odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre. ... Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti." (Raz 3,7.8.)/113/

12. Skušnjave

Temeljno besedilo Mat 4,1-11; Mar 1,12.13; Luk 4,1-13.

"Jezus pa, poln Svetega Duha, se vrne od Jordana, in Duh ga vodi po puščavi štirideset dni." (Luk 4,1.) Besede v Markovem evangeliju so še bolj pomembne. On pravi: "In precej ga odvede Duh v puščavo. In v puščavi je bil štirideset dni, in Satan ga je skušal, in bival je med zvermi." (Mar 1,12.13.) "In ničesar ni jedel v teh dneh." (Luk 4,2.)

Božji Duh je odpeljal Jezusa v puščavo, da bi bil skušan. On ni iskal skušnjave. V puščavo je šel zato, da bi na samem razmišljal o svojem poslanstvu in delu. S postom in molitvijo naj bi si pridobil moč za s krvjo poškropljeno pot, ki jo je moral prehoditi. Satan pa je vedel, da je Zveličar odšel v puščavo, in je to imel za najboljši čas, da se mu približa.

V boju med Knezom luči in vodjem kraljestva teme so bile položene na kocko pomembne zadeve. Potem ko je Satan ljudi zapeljal v greh, je razglasil zemljo za svojo lastnino in se imenoval za kneza tega sveta. Ko je praočeta in pramater človeštva prilagodil svoji naravi, je mislil tukaj ustanoviti svoje kraljestvo. Trdil je, da so si ga ljudje izbrali za svojega vladarja./114/ S svojim nadzorom nad ljudmi je ohranjal svojo vladavino nad svetom. Kristus pa je prišel spodbit to Satanovo trditev. Kot Sin človekov bo ostal zvest Bogu. Tako bo dokazal, da Satan nima popolne uprave nad človeškim rodom in da je njegova pravica do sveta lažna. Njegove moči je lahko osvobojen vsak, ki si to želi. Oblast, ki jo je bil izgubil Adam, bo znova povrnjena.

Odkar je bilo kači v edenskem vrtu rečeno: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo," (1 Mojz 3,15.) je Satan vedel, da nima neomejene oblasti nad svetom. V ljudeh se je čutilo delovanje moči, ki se je upirala njegovi oblasti. Z zelo velikim zanimanjem je opazoval daritve, ki so jih darovali Adam in njegovi sinovi. V teh obredih je jasno prepoznal simbol občestva med zemljo in nebesi. Zato je sklenil, da se bo vmešal v to občestvo. Nepravilno je predstavljal Boga in napačno razlagal obrede, ki so kazali na Zveličarja. Ljudje so bili zapeljani, da so se Boga bali kot bitja, ki uživa v njihovem uničenju. Daritve, ki naj bi razodevale Božjo ljubezen, so se darovale za ublažitev njegove jeze. Satan je vzbujal grešne strasti v ljudeh, da bi utrdil svojo oblast nad njimi. Ko je bila dana pisana Božja beseda, je proučeval prerokovanja o Zveličarjevem prihodu. Iz roda v rod si je prizadeval oslepiti ljudi za ta prerokovanja, da bi zavrgli Kristusa ob njegovem prihodu.

Satan je ob Jezusovem rojstvu vedel, da je prišel On, ki ima božansko nalogo spodbijati njegovo oblast. Trepetal je ob angelovem sporočilu, ki je potrjevalo nadoblast novorojenega Kralja. Dobro mu je bilo znano, kakšen položaj je imel Kristus v nebesih kot Očetov ljubljenec. Prihod Božjega Sina na svet kot človeka ga je navdajal z osuplostjo in zaskrbljenostjo. Ni mogel dojeti skrivnosti te velike daritve. Njegova sebična duša ni mogla razumeti take ljubezni do zapeljanega rodu. Sami ljudje so zelo nejasno dojemali slavo in nebeški mir ter veselje občestva z Bogom,/115/ toda Luciferju, zaslanjajočemu kerubu, so bili ti blagoslovi dobro znani. Odkar je izgubil nebesa, se je odločil za maščevanje z zapeljevanjem drugih, da z njim podelijo njegov padec. To mu bo najbolje uspelo z vplivanjem na ljudi, da podcenjujejo nebeške stvari in usmerijo svoja srca na pozemske.

Poveljnik nebes ni neovirano pridobival srca ljudi za svoje kraljestvo. Od časa njegovega rojstva v Betlehemu ga je hudobni stalno napadal. V Kristusu je bila razodeta Božja podoba, zato je bilo na Satanovih posvetih sklenjeno, da ga je treba premagati. Še nobeno človeško bitje ni prišlo na svet in ušlo sleparjevi sili. Združene moči hudobnega so bile postavljene na njegovo stezo, da bi se bojevale proti njemu in ga po možnosti premagale.

Pri Zveličarjevem krstu je bil med pričami tudi Satan. Videl je, kako je Božja slava obdala Božjega Sina. Slišal je Jahvejev glas pričati o Jezusovem božanstvu. Po Adamovem grehu je človeštvo izgubilo občestvo z Bogom; zvezo med nebesi in zemljo pa je vzdrževal Kristus. A sedaj, ko je Jezus prišel "v podobnosti grešnega mesa", (Rim 8,3.) je zopet spregovoril sam Oče. Prej je po Kristusu govoril z ljudmi, sedaj je vzdrževal zvezo z njimi v Kristusu. Satan je upal, da bo Božji gnus do zla za večno ločil nebesa in zemljo. Sedaj pa se je izkazalo, da je zopet vzpostavljena zveza med Bogom in človekom.

Satan je uvidel, da mora zmagati ali pa bo premagan. Sporne točke tega boja so bile prepomembne, da bi ga zaupal združbi svojih angelov. Sam mora voditi vojno. Vse odpadniške sile so se postavile v vrste proti Božjemu Sinu. Kristus je postal tarča vsakega peklenskega orožja.

Mnogi opazujejo ta boj med Kristusom in Satanom, kakor da nima posebnega pomena za njihovo življenje; zanje je nezanimiv. Vendar pa se ta boj ponavlja v vsakem človeškem srcu. Nihče ne zapusti Satanovih vrst, da bi stopil v službo Bogu, ne da bi bil izpostavljen Satanovim napadom. Skušnjave, ki jih je Kristus premagal, so bile enake tistim, za katere menimo, da jih tako težko premagujemo. Bile so mu vsiljene toliko bolj, kolikor je njegov značaj bolj vzvišen od našega. S strašnim bremenom grehov sveta na sebi se je Kristus uprl skušnjavi teka in ljubezni do sveta in ljubezni do razkazovanja, ki vodi k ošabnosti./116/ Te skušnjave so premagale Adama in Evo, a tudi nas z lahkoto premagajo.

Satan je opozoril na Adamov greh kot dokaz, da so Božje zapovedi nepravične in se ne morejo izpolnjevati. V našo človeško naravo oblečeni Kristus naj bi odkupil Adamov prestopek. Ampak na Adamu še ni bilo posledic greha, ko ga je napadel skušnjavec. Imel je še moč popolne moškosti in bil popolnoma krepkega telesa in uma. Poleg tega ga je obdajala še slava edenskega vrta in užival je vsakdanje občestvo z nebeškimi bitji. Jezus pa je v popolnoma drugačnih okoliščinah odšel v puščavo, da bi se spoprijel s Satanom. Že štiri tisoč let so upadale telesne in umske moči ter moralna vrednost človeškega rodu; a Kristus je vzel nase slabosti izrojenega človeštva. Samo tako je lahko rešil ljudi iz najglobljega ponižanja.

Mnogi trdijo, da Kristus ni mogel podleči skušnjavi. Ampak tedaj ne bi mogel stopiti na Adamov prostor; ne bi mogel izbojevati zmage, ki jo je Adam izgubil. Če bi v katerem koli smislu imeli težji boj od Kristusa, potem nam On ne bi mogel pomagati. Toda Zveličar se je odel v človeško naravo z vsemi nagnjenji. Vzel je nase človeško naravo z možnostjo, da bi v skušnjavi podlegel. Tako nam ni treba prenašati ničesar, česar ni On pretrpel.

Pri Kristusu je bil tek temelj za prvo veliko skušnjavo, kakor je bil tudi pri svetem paru v raju. Ravno tam, kjer se je začelo uničenje, se je moralo začeti delo odrešenja. Kakor je Adam padel v greh zaradi zadovoljitve teka, tako je moral Kristus zmagati z odpovedjo teku. "In ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, postane potem lačen. Pa pristopi k njemu skušnjavec in reče: Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh. On pa odgovori in reče: Pisano je: Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust." (Mat 4,2-4.)

Od Adamovega do Kristusovega časa je ugajanje sebi tako okrepilo moč teka in strasti, da so zavladale skoraj neomejeno. Tako so ljudje postali moralno ponižani in bolni, da sami po sebi niso mogli zmagovati. Zaradi njih je Kristus zmagal tako, da je zdržal najtežjo skušnjavo. Zaradi nas je pokazal samoobvladovanje, ki je bilo močnejše od lakote ali smrti. Ta prva zmaga je zajemala še druge prvine, ki spadajo v naš boj s silami teme./117/

Ko je Jezus prišel v puščavo, ga je obdajala Očetova slava. Občestvo z Bogom ga je tako prevzelo, da se je dvignil nad človeške slabosti. Toda Božja slava se je umaknila od njega, in bil je izpostavljen boju s skušnjavo. Vsak trenutek je prežala nanj. Njegova človeška narava se je prestrašila boja, ki ga je čakal. Štirideset dni se je postil in molil. Od lakote oslabel in shujšan ter izčrpan in zelo potrt zaradi najhujših duhovnih muk "je bil njegov obraz spačen bolj nego katerega moža in njegova podoba bolj nego človeških otrok". (Iz 52,14.) Sedaj se je Satanu ponudila zaželena priložnost. Bil je prepričan, da bo lahko premagal Kristusa.

K Zveličarju je kakor odgovor na njegove molitve pristopil nekdo v podobi nebeškega angela. Trdil je, da mu je Bog naročil, naj mu sporoči konec posta. Kakor je Bog poslal angela ustavit Abrahamovo roko, da ne bi daroval Izaka, tako je Oče, ker je zadovoljen s Kristusovo pripravljenostjo, da stopi na s krvjo poškropljeno pot, poslal angela, da bi ga osvobodil; tako sporočilo je bilo prineseno Jezusu. Zveličar je oslabel zaradi lakote in si je silno želel okrepčila, ko je k njemu nenadoma prišel Satan. Skušnjavec je pokazal na po puščavi razmetane kruhu podobne kamne in rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh." (Mat 4,3.)

Čeprav se je skušnjavec pojavil kot angel svetlobe, je izdal svoj značaj z besedami: "Če si Božji Sin." Šlo je za podtikanje dvoma. Če bi bil Jezus naredil, kar je predlagal Satan, bi to pomenilo sprejemanje dvoma. Skušnjavec je poskušal premagati Kristusa z istim sredstvom, ki je bilo že od začetka uspešno pri ljudeh. Kako zvito se je Satan približal Evi! "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Mojz 3,1.) Te skušnjavčeve besede so bile resnične, toda odtenek njegovega glasu je izdajal prikrito zaničevanje Božjih besed. Šlo je za prikrito zanikanje in dvom o Božji iskrenosti. Satan si je prizadeval v Evi zbuditi misel, da Bog ne bo naredil tega, kar je rekel; da prikrajšanje tako lepih sadežev nikakor ne ustreza Božji ljubezni in sočutju do ljudi. Tudi sedaj je skušnjavec poskušal navdihniti Kristusa s svojimi hudobnimi mislimi. "Če si Božji Sin." Te besede so s svojo grenkostjo vrtale po njegovem umu. Zvok njegovega glasu je razodeval popolno nevero. Ali bi Bog tako ravnal s svojim Sinom? Ali bi ga pustil v puščavi med divjimi zvermi brez hrane, družbe in tolažbe? Namignil je, da Bog nikoli ne bi pomislil, da bi bil njegov Sin v takšnem stanju. "Če si Božji Sin," pokaži svojo moč tako,/118/ da se boš rešil lakote. Ukaži, naj to kamenje postane kruh.

V Satanovih ušesih so še odmevale besede iz nebes: "Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji." (Mat 3,17.) Toda odločil se je prisiliti Kristusa, da bi dvomil o tem pričevanju. Božje besede so bile Kristusu zagotovilo njegovega božanskega poslanstva. Prišel je živet kot človek med ljudi, te besede pa so potrdile njegovo zvezo z nebesi. Satanov cilj je bil v njem izzvati dvom o teh besedah. Vedel je, da bi zmaga v velikem boju pripadala njemu, če bi mu uspelo omajati Kristusovo zaupanje v Boga. Tako bi lahko premagal Jezusa. Upal je, da bo Kristus pod vplivom potrtosti in prevelike lakote izgubil vero v svojega Očeta in naredil čudež v svojo korist. Če bi bil Jezus to naredil, bi bil načrt zveličanja uničen.

Ko sta se Satan in Božji Sin prvič srečala kot nasprotnika, je bil Kristus poveljnik nebeških čet; Satan pa je bil zaradi svojega upora vržen iz nebes. Sedaj je kazalo, da je stanje obrnjeno, in Satan je hotel najobilneje izkoristiti svojo navidezno prednost. Rekel je, da je bil eden najmogočnejših angelov pregnan iz nebes. Jezusovo stanje pa kaže, da je on ta padli angel, pozabljen od Boga in zapuščen od ljudi. Božansko bitje lahko poudari svoje trditve s čudežem. "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh." (Mat 4,3.) Skušnjavec mu je govoril, da bi takšno dejanje ustvarjalne moči neovrgljivo dokazalo Božjo naravo in odločilo spopad.

Jezus ni mogel mirno ali brez notranjega boja poslušati vrhovnega zapeljivca. Vendar Božjemu Sinu ni bilo treba dokazovati Satanu svojega božanstva ali pojasnjevati vzroka za svoje ponižanje. S spolnitvijo upornikovih zahtev se nič ne bi doseglo niti v slavo Bogu niti za blaginjo ljudem. Če bi Kristus privolil v sovražnikov predlog, bi Satan zopet lahko rekel: Daj mi znamenje, da bi lahko veroval, da si ti Božji Sin. Noben dokaz ne bi mogel zlomiti uporniške moči v njegovem srcu. Kristus pa tudi ni smel uporabiti svoje božanske moči sebi v prid. Prišel je, da bi preizkušnje zdržal, kakor jih moramo tudi mi, in nam zapustil zgled vere in pokornosti. Ne zdaj ne pozneje v svojem pozemskem življenju ni naredil čudeža v svojo korist. Njegova čudovita dela so se zgodila samo za blagor drugih. Čeprav je Jezus že od samega začetka prepoznal Satana, se ni pustil izzvati, da bi se spustil z njim v boj. Okrepčal ga je spomin na glas/119/ iz nebes, zato je počival v Očetovi ljubezni. S skušnjavo se sploh ni hotel pogajati.

Jezus se je Satanu uprl z besedami iz Svetega pisma: "Pisano je." (Mat 4,4.) Božja beseda je bila orožje njegovega bojevanja v vsaki skušnjavi. Satan je od Kristusa zahteval čudež kot znamenje njegovega božanstva. Večje od vsakega čudeža je trdno zaupanje v "tako pravi Gospod". (Iz 7,7.) To je znamenje, ki se ne more spodbijati. Ker je Kristus ostal na tem stališču, mu skušnjavec ni mogel do živega.

V času največje oslabelosti je bil Kristus izpostavljen najhujšim skušnjavam. Satan je upal, da ga bo premagal. Tako je namreč premagal človeka. Ko so odpovedale moči, volja oslabela ter se je vera prenehala opirati na Boga, so bili premagani celo tisti, ki so se dolgo in pogumno bojevali za pravičnost. Mojzesa je utrudilo štiridesetletno potovanje z Izraelom po puščavi, ko se njegova vera za trenutek ni zanašala na brezmejno Božjo moč. Podlegel je neposredno na meji objubljene dežele. Tako se je zgodilo tudi Eliju, ki je neustrašno stal pred kraljem Ahabom in stopil nasproti celotnemu izraelskemu narodu na čelu z njegovimi štiristo petdesetimi Baalovimi preroki. Po tistem strašnem dnevu na Karmelu, ko so bili lažni preroki pobiti in je narod razglasil svojo predanost Bogu, je Elija pobegnil pred grožnjami malikovalske kraljice Jezabele, da bi si rešil življenje. Tako si je Satan vedno pridobival prednosti pred človeškimi slabostmi. In še vedno deluje na enak način. Če koga zagrnejo oblaki ali se zaradi posebnih razmer znajde v stiski, nadlogi ali drugih težavah, je Satan takoj ob njem, da bi ga skušal in dražil. Napada slabe točke našega značaja. Poskuša omajati naše zaupanje v Boga, ki dopušča, da obstajajo takšne stvari. Skušani smo, da ne zaupamo v Boga in dvomimo o njegovi ljubezni. Mnogokrat se nam skušnjavec približa, kakor se je tudi Kristusu, in nam predočuje naše slabosti in pomanjkljivosti./120/ Upa, da nam bo vzel pogum in strl našo oporo v Boga. Tedaj je prepričan, da je žrtev njegova. Če bi ga pričakali, kakor ga je Jezus, bi se izognili marsikateremu porazu. Če pa se z našim sovražnikom pogajamo, mu dajemo prednost.

Ko je Kristus rekel skušnjavcu: "Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust", (Mat 4,4.) je ponovil besede, ki jih je izgovoril več kakor štirinajst stoletij poprej Izraelu: "Spominjaj se vsega pota, po katerem te je vodil Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let po puščavi. ... In poniževal te je in te vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar izhaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,2.3.) Ko je v puščavi zmanjkalo hrane, je Bog poslal mano iz nebes; dajal jim jo je stalno in v zadostni količini. Ta preskrba bi jih morala poučiti, da jih On ne bo pozabil, dokler bodo zaupali vanj in hodili po njegovih poteh. Sedaj je Zveličar praktično izvajal nauk, ki ga je dal Izraelu. Po Božji besedi so Izraelci dobili pomoč, in po isti besedi jo je dobil tudi Jezus. Čakal je na Božji trenutek, ki mu bo prinesel olajšanje. V puščavi se je znašel zaradi poslušnosti Bogu, zato ni hotel priti do hrane z izpolnjevanjem Satanovih predlogov. Vpričo vsega vesolja je dokazal, da je manjša nesreča trpeti, pa naj se zgodi, kar koli že, kakor pa se kolikor koli oddaljiti od Božje volje.

"Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust." (Mat 4,4.) Kristusov sledilec često pride v razmere, v katerih ne more hkrati služiti Bogu in nadaljevati svojih posvetnih koristi. Morda se tedaj zdi, da bo poslušnost kakšni jasni Božji zahtevi spravila človeka na boben. Satan ga bo poskušal prepričati, da mora žrtvovati katero od prepričanj svoje vesti. Vendar pa je Božja beseda edina stvar, s katero lahko računamo. "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo pridano." (Mat 6,33.) Že za pozemsko življenje ni dobro, če odstopimo od volje nebeškega Očeta. Če sprejmemo moč njegove besede, ne bomo podlegli Satanovim predlogom, da bi dobili hrano ali si rešili življenje. Naše edino vprašanje bo: Kaj Bog ukazuje? Kaj nam obljublja? Ko bomo to vedeli, bomo ubogali ukaz in zaupali v obljubo.

V zadnjem velikem spopadu s Satanom bodo Bogu zvesti ljudje doživeli, da jim bo prikrajšana sleherna pozemska pomoč./121/ Ker ne bodo hoteli prestopati Božjih zapovedi, da bi bili poslušni pozemskim silam, jim bo prepovedano kupovati ali prodajati. Končno bo izdan ukaz, da jih pomorijo. (Glej Raz 13,11-17.) Toda poslušnim je dana obljuba: "Ta bo prebival v previsokih krajih, skalni branik bo njegov grad, njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usehnile." (Iz 33,16.) Božji otroci bodo živeli od te obljube. Ko bo svet prizadela lakota, bodo Božji otroci nasičeni. "Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni." (Ps 37,19.) Ta čas je gledal pred seboj prerok Habakuk in njegove besede izražajo vero cerkve: "Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, in iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih; a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog moje rešenje." (Hab 3,17.18.)

Od vseh naukov, ki se jih moramo naučiti iz prve velike skušnjave našega Gospoda, je največji nadzorovanje teka in poželenj. V vseh časih so imele skušnjave, ki se tičejo človeške mesene narave, največji uspeh pri popačevanju in ponižanju človeškega rodu. Satan si prizadeva z nezmernostjo uničiti umske in moralne moči, ki jih je Bog dal človeku kot najdragocenejši dar. Kajti tako postane človek nezmožen ceniti stvari večne vrednosti. Z zadovoljevanjem mesenih poželenj poskuša Satan iz človeške duše izbrisati vsako sled Božje podobe.

Neobrzdano popuščanje, ki povzroča bolezni in izrojenost, kakršno je obstajalo v času prvega Kristusovega prihoda, bo spet obstajalo v še hujši obliki pred njegovim drugim prihodom. Kristus je napovedal, da bo stanje na svetu tedaj takšno, kakršno je bilo pred potopom in v času Sodome in Gomore. Srčni naklepi bodo vedno samo hudobni. Danes živimo na samem robu tega hudega časa, zato bi si morali prisvojiti velik nauk iz Zveličarjevega posta. Samo po nepopisnih mukah, ki jih je pretrpel Kristus, lahko presodimo grešno neobrzdano popuščanje. Njegov zgled nam pravi, da lahko imamo upanje v večno življenje samo tedaj, če svoja poželenja in strasti podvržemo Božji volji.

Z lastno močjo se ne moremo upirati glasnim zahtevam svoje padle narave. Satan bo po njih pripeljal skušnjavo nad nas. Kristus je vedel, da se bo sovražnik približal vsakemu človeku, da bi izkoristil njegove prirojene slabosti in s svojimi pretvezami ulovil v past vse, katerih zaupanje ne počiva v Bogu. S tem ko je naš Gospod prehodil pot, po kateri moramo iti,/122/ nam je pripravil pot za zmago. Njegova volja ni, da bi se znašli v spopadu s Satanom v neugodnem položaju. Ne želi, da bi nas napadi kače prestrašili ali vzeli pogum. "Srčni bodite," je rekel, "jaz sem svet premagal." (Jan 16,33.)

Kdor se mora bojevati proti teku, naj gleda na Zveličarja v puščavi skušnjave. Naj ga opazuje, kako trpi na križu smrtne muke in kako je vzkliknil: "Žejen sem." (Jan 19,28.) On je zdržal vse, kar lahko kdaj doleti ljudi. Njegova zmaga je tudi naša.

Jezus se je opiral na modrost in moč svojega nebeškega Očeta. Rekel je: "Kajti Gospod Jahve mi pomaga, zato nisem bil osramočen; ... in vem, da ne pridem v sramoto. Glej, Gospod Jahve mi bo pomagal." (Iz 50,7.9.) Opozarjajoč na svoj lasten zgled pravi: "Kdo je med vami, ki se boji Gospoda, ki posluša glas njegovega hlapca? Kdor hodi po temi, komur ni svetlobe, upaj v Gospodovo ime in opiraj se na svojega Boga!" (Iz 50,10.)

Jezus je rekel: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar." (Jan 14,30.) V njem ni bilo nič, kar bi se odzivalo na Satanovo pretkanost. Jezus ni popustil grehu. Niti z eno mislijo se ni vdal skušnjavi. Tako je lahko tudi z nami. Človeško v Kristusu je bilo združeno z božanskim; v njem prebivajoči Sveti Duh ga je oborožil za boj. Prišel je zato, da bi postali "deležniki Božje narave". (2 Pet 1,4.) Vse dokler smo po veri povezani z njim, greh nad nami nima oblasti. Bog prijemlje našo roko vere in nas želi voditi, da bi imeli trdno oporo v Kristusovem božanstvu in bi si lahko razvili popoln značaj.

Kristus nam je pokazal, kako lahko to dosežemo. S čim je zmagal v spopadu s Satanom? Z Božjo besedo. Samo z njo se je lahko uprl skušnjavi. Rekel je. "Pisano je." (Mat 4,4.) Tudi nam je Bog "podaril dragocene in največje obljube, da postanemo po njih deležniki Božje narave, ko smo ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje." (2 Pet 1,4.) Vsaka obljuba v Božji besedi velja za nas. Živeli naj bi "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) Če nas napadejo skušnjave, ne glejmo na zunanje okoliščine ali na naše slabosti, temveč na moč besede, saj je vsa njena moč naša. "V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe. Po besedi tvojih ustnic sem se čuval poti siloviteža." (Ps 119,11; 17,4.)

13. Zmaga

Temeljno besedilo Mat 4,5-11; Mar 1,12.13; Luk 4,5-13.

"Tedaj ga vzame Hudič v sveto mesto in ga postavi na vrh templja in mu reče: Če si Božji Sin, spusti se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zapovedal zate, in na rokah te bodo nosili, da se kje z nogo ne udariš ob kamen." (Mat 4,5.6.)

Satan je sedaj menil, da se je z Jezusom srečal na njegovih tleh. Pretkani sovražnik je sam izgovoril besede, ki so prišle iz Božjih ust. Še vedno se je pojavil kot angel svetlobe in očitno kazal, da pozna Svete spise in razume smisel napisanega. Kakor je Jezus poprej uporabil Božje besede, da bi utemeljil svojo vero, tako jih sedaj uporablja Satan, da bi podprl svojo prevaro. Trdi, da je hotel samo preizkusiti Jezusovo zvestobo, in sedaj hvali njegovo stanovitnost. Ker je Zveličar izpričal zaupanje v Boga, ga je Satan hotel pripraviti do tega, da ponovno dokaže svojo vero.

Toda drugo skušnjavo je takoj začel s sejanjem nezaupanja. "Če si Božji Sin." Kristus je bil skušan, da bi odgovoril na tisti "če", toda vzdržal se je, da bi podlegel najmanjšemu dvomu. Ni hotel ogrožati svojega življenja zato, da bi Satanu podal dokaze./124/

Skušnjavec je menil, da bo dobil prednost zaradi Kristusove človeške narave in ga nagovoril k domnevi. Čeprav nas Satan lahko napeljuje h grehu, vendar nikogar ne more prisiliti, da greši. Jezusu je rekel: "Spusti se dol," ker je natančno vedel, da ga on ne sme potisniti dol; Bog bi namreč ukrepal in ga rešil. Jezusa ni mogel prisiliti, da skoči dol. Kristus ne bi mogel biti premagan, dokler koli sam ne bi privolil v skušnjavo. Niti vse pozemske in peklenske sile ga niso mogle pripraviti do tega, da bi se v najmanjšem oddaljil od volje svojega nebeškega Očeta.

Skušnjavec tudi nas nikoli ne more prisiliti, da naredimo kaj slabega. Ne more upravljati z umi, če se sami ne izročijo njegovemu nadzoru. Preden lahko izvaja svojo moč nad nami, mora v to privoliti naša volja in naša vera opustiti zaupanje v Kristusa. Toda z vsako grešno željo mu dajemo oporo. Kadar koli ne dosežemo božanskega merila, odpremo skušnjavcu vrata, skozi katera lahko vstopi, da bi nas skušal in uničil. Vsak naš poraz ali neuspeh mu daje zaželeno priložnost za sramotenje Kristusa.

Ko je Satan navajal obljubo: "Svojim angelom bo zapovedal zate, in na rokah te bodo nosili," je izpustil besede, "da te varujejo na vseh tvojih poteh," (Ps 91,11.) - namreč na vseh poteh, ki jih je izbral Bog. Jezus pa ni hotel stopiti s poti poslušnosti. Dokazal je popolno zaupanje v svojega nebeškega Očeta, in zato se ni hotel sam spraviti v položaj, ki bi zahteval Očetovo ukrepanje, da bi ga obvaroval smrti. Ni hotel prisiliti Previdnosti, da bi mu priskočila na pomoč, saj s tem ne bi mogel dati ljudem zgleda zaupanja in pokornosti.

Jezus je Satanu odvrnil: "Zopet je pisano: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga." (Mat 4,7.) Te besede je nekoč izgovoril Mojzes Izraelcem, ko so v puščavi trpeli žejo in zahtevali, naj jim da vode, z vzkliki:/125/ "Ali je Gospod sredi nas ali ga ni?" (2 Mojz 17,7.) Bog je čudežno deloval zanje, vendar pa so dvomili o njem, ko so nastale težave, in so zahtevali dokaz, da je Gospod med njimi. V svoji neveri so ga hoteli preizkusiti. Satan je hotel pripraviti Kristusa, da bi naredil enako. Bog je že izpričal, da je Jezus njegov Sin. Zahtevati še en dokaz, da je Božji Sin, bi pomenilo preizkušati Božjo besedo, torej skušati njega samega. To velja tudi tedaj, če molimo za nekaj, česar Bog ni obljubil. To bi pričalo o nezaupanju; s tem bi Boga preizkušali ali ga skušali. Nikoli ne smemo Boga prositi nekaj samo zato, da bi preizkušali, ali bo izpolnil svojo besedo, ampak (ga prosimo) zato, ker jo bo izpolnil; ne zato, da bi preizkušali, ali nas ljubi, ampak zato, ker nas ljubi. "Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo." (Heb 11,6.)

Vera nima nikakršne zveze z domnevo. Samo kdor ima pravo vero, je varen pred domnevo. Domneva je Satanov ponaredek vere. Vera se oklepa Božjih obljub in obrodi sadove v poslušnosti. Tudi domneva se sklicuje na obljube, toda uporablja jih za opravičevanje prestopka, kakor dela Satan. Prava vera bi pripeljala naše prastarše k zaupanju v Boga in izpolnjevanju njegovih zapovedi. Domneva pa jih je zapeljala k prestopanju njegove zapovedi z vero, da bodo zaradi njegove velike ljubezni obvarovani pred posledicami greha. Vera ne zahteva pravice do nebeške naklonjenosti, ne da bi izpolnila pogoje, pod katerimi se daje milost. Pristna vera ima temelje v svetopisemskih obljubah in uredbah.

Če Satanu ne uspe v nas spodbuditi nezaupanja, mnogokrat doseže cilj s tem, da nas zapelje k domnevi. Če nas lahko pripravi do tega, da se po nepotrebnem izpostavimo skušnjavi, ve, da bo zmaga njegova. Bog bo obvaroval vse, ki hodijo po poti poslušnosti, kdor pa zavije z nje, se podaja na Satanovo področje. Tam pa bomo zanesljivo padli. Zveličar nam je ukazal: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mar 14,38.) Razmišljanje in molitev nas bosta obvarovala, da se ne bomo prostovoljno podali na pot nevarnosti; tako se bomo izognili mnogim porazom.

Vendar pa ne smemo izgubiti poguma, ko nas napade skušnjava. Mnogokrat začnemo dvomiti o vodstvu Božjega Duha, če pridemo v težavne okoliščine. Toda Duh je bil ta, ki je vodil Jezusa v puščavo, da bi ga Satan skušal. Če Bog dovoli, da pridejo na nas skušnjave, potem želi uresničiti kak načrt za našo blaginjo. Jezus ni zlorabil Božjih obljub s tem, da bi se prostovoljno izpostavil skušnjavi;/126/ niti se ni prepustil obupu, ko je bil izkušan. Tudi mi se ne smemo. "Zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti." (1 Kor 10,13.) On pravi: "Hvalne daritve prinašaj Bogu in Najvišjemu opravljaj svoje obljube. In kliči me v dan stiske, rešil te bom, in ti me boš častil." (Ps 50,14.15.)

Jezus je tudi iz druge skušnjave izšel zmagovalec, a sedaj je Satan pokazal svoj pravi značaj. Ni se pojavil kot strašna pošast s kremplji na nogah in netopirjevimi perutmi, temveč kot mogočni angel, kar je ostal kljub svojemu padcu. Sedaj je javno priznal, da je upornik in bog tega sveta.

Ko je Jezusa postavil na visoko goro, je uredil, da so se pred njim slikovito zvrstila vsa kraljestva sveta v vsej njihovi slavi. Sonce je sijalo na prostrana polja in obsevalo s templji in marmornatimi palačami okrašena mesta, rodovitne njive in polne vinograde. Sledovi greha so bili prikriti. Jezusove oči, ki so še malo prej opazovale opustošenje in pusta področja, so sedaj počivale na prizorih nepopisne lepote in napredka. K temu pa se je zaslišal še skušnjavčev glas: "Tebi dam vso to oblast in njih slavo, kajti meni je izročena, in dajem jo, komur koli hočem. Ti torej, če se pokloniš pred menoj, bo vse tvoje." (Luk 4,6.7.)

Kristusovo poslanstvo se je lahko uresničilo samo s trpljenjem. Pred njim je bilo življenje skrbi, žalosti, bojev in sramotna smrt. Moral je prenašati grehe vsega sveta in pretrpeti ločitev od ljubezni svojega Očeta. Sedaj se je bil skušnjavec pripravljen odpovedati vsej oblasti, ki si jo je prilastil. Kristus bi se lahko izognil strašni prihodnosti, če bi priznal Satanovo nadoblast. Ampak to bi bilo enako porazu v velikem boju. Satan je v nebesih grešil, ko se je poskušal povzdigniti nad Božjega Sina. Če bi sedaj zmagal, bi bila to zmaga upora.

Ko je Satan objavil Kristusu, da sta kraljestvo in slava sveta izročena njemu, in ju lahko da, komur hoče, je povedal samo delno resnico, zato da bi se približal svojemu cilju. Nekoč je svoje kraljestvo otel Adamu, toda Adam je bil Stvarnikov namestnik na svetu. Ni bil neodvisen vladar. Zemlja je Božja in On je vse izročil svojemu Sinu. Adam naj bi vladal pod Kristusovo oblastjo. Ko pa je izdal oblast v Satanove roke, je Kristus še vedno ostal zakoniti kralj. Tako je Gospod rekel kralju Nebukadnezarju: "Najvišji vlada v človeškem kraljestvu/129/ ter ga da, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim." (Dan 4,17.) Satan lahko izvaja svojo ugrabljeno oblast samo toliko, kolikor mu Bog dopušča.

Ko je skušnjavec ponudil Kristusu kraljestvo in slavo sveta, je predlagal, da bi Kristus izročil resnični vladarski položaj nad svetom in vladal podrejen Satanu. To je bilo prav tako kraljestvo, kakršnemu so se nadejali Judje. Želeli so si kraljestvo tega sveta. Če bi Kristus privolil in jim dal takšno kraljestvo, bi ga z veseljem sprejeli. Tako pa je počivalo na njem prekletstvo greha z vsem gorjem. Kristus je ukazal skušnjavcu: "Poberi se, Satan! Kajti pisano je: Moli Gospoda svojega Boga, in njemu samemu služi." (Mat 4,10.)

Ta, ki se je uprl v nebesih, je Kristusu ponudil kraljestvo tega sveta, da bi si kupil njegovo privolitev za načela zla. Kristus pa se ni dal podkupiti. Prišel je ustanovit kraljestvo pravičnosti in tega namena ni bil pripravljen opustiti. Satan se približuje ljudem z enakimi skušnjavami, in ima pri njih večji uspeh kakor pri Kristusu. Ljudem ponuja kraljestvo tega sveta pod pogojem, da priznajo njegovo nadoblast. Od njih zahteva, da prezirajo poštenost, zanemarjajo vest in popuščajo sebičnosti. Kristus pa jim ukazuje, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. Ampak Satan se približuje ljudem in jim prišepetava: "Meni morate služiti, ne glede na to, kaj je resnica o večnem življenju. Meni morate služiti, če želite imeti uspeh na tem svetu. Jaz imam vašo blaginjo v svojih rokah. Jaz vam lahko dam bogastvo, zadovoljstvo, čast in srečo. Poslušajte moj nasvet. Ne dovolite, da vas obvladajo čudni pogledi na poštenost ali samoodpoved. Jaz vam bom utiral pot." Tako so množice zapeljane. Pripravljeni so služiti svojemu jazu, a s tem je zadovoljen tudi Satan. Medtem ko jih zapeljuje z upanjem na posvetno oblast, si pridobi oblast nad dušo. Ponuja jim nekaj, kar mu sploh ne pripada in kar mu bo kmalu odvzeto. Za povračilo pa ljudem s prevaro jemlje pravico do dediščine Božjih otrok.

Satan je dvomil, ali je Jezus Božji Sin. Po zadnji zavrnitvi je dobil dokaze, ki jim ni mogel oporekati. Božanstvo je prodrlo skozi trpečo človeško naravo. Satan se ni mogel upirati ukazu. Čeprav je kipel zaradi ponižanja in jeze, je bil primoran zapustiti navzočnost Odrešenika sveta. Kristusova zmaga je bila prav tako popolna, kakor je bil nekoč popoln Adamov poraz.

Tako se tudi mi lahko upremo skušnjavi in prisilimo Satana, da se umakne od nas. Jezus je izbojeval zmago s svojo vdanostjo in vero v Boga./130/ Po apostolu nam je rečeno: "Podložni torej bodite Bogu. Uprite pa se Hudiču in bežal bo od vas. Približajte se Bogu, in približa se vam." (Jak 4,7.8.) Sami se ne moremo osvoboditi skušnjavčeve sile. On je premagal človeštvo, in če poskušamo obstati z lastno močjo, bomo postali plen njegovih pasti. Toda "močan stolp je Gospodovo ime: tja priteče pravični in je na varnem". (Preg 18,10.) Satan trepeta in beži pred najslabotnejšim človekom, ki si poišče zavetje v tem mogočnem imenu.

Po sovražnikovem umiku je Jezus smrtno bled izčrpan padel na tla. Nebeški angeli so opazovali boj; videli so, kako je moral njihov ljubljeni Poveljnik zdržati to nepopisno trpljenje, da bi za nas utrl pot odrešitve. Zdržal je težji izpit, kakor ga bomo kdaj morali mi. Ko je Božji Sin ležal kakor mrtev, so pristopili angeli in mu stregli. Okrepili so ga s hrano ter potolažili s sporočilom ljubezni njegovega Očeta in z zagotovilom, da vsa nebesa proslavljajo njegovo zmago. Ko se je okrepčal, je njegovo srce sočustvovalo s človekom, zato je odšel dokončat svojo začeto nalogo, ne pa počivat, vse dokler sovražnik ne bo premagan in naš padli rod odrešen.

Nihče ne more resnično dojeti odrešitvene cene, vse dokler odrešenci ne bodo stali z Odrešenikom pred Božjim prestolom. Potem ko bodo veličastva večne domovine nenadoma dojemljiva našim čutilom, se bomo spomnili, da je Jezus vse to zapustil zaradi nas in ni samo postal izgnanec iz nebeških dvorov, temveč je za nas tudi tvegal nevarnost, da bo doživel neuspeh in večno izgubo. Potem bomo položili svoje krone pred njegove noge in zapeli pesem: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in krepkost in čast in slavo in blagoslov." (Raz 5,12.)/131/

14. "Našli smo Mesija"

Temeljno besedilo Jan 1,19-51.

Janez Krstnik je oznanjal in krščeval pri Betaniji na drugi strani Jordana. Nedaleč od tega kraja je Bog nekoč ustavil rečni tok, da so ga prestopili Izraelci. V bližini tega kraja je bila tudi trdnjava Jeriho, ki so jo porušile nebeške vojske. Spomin na te dogodke je znova oživel in spodbudil živo zanimanje za Krstnikovo sporočilo. Ali bo Bog, ki je v preteklih stoletjih deloval tako čudovito, zopet razodel svojo moč za Izraelovo osvoboditev? Te misli so prežemale srce ljudstva, ki se je vsak dan zbiralo ob jordanskem obrežju.

Janezovo pridiganje je na ljudi naredilo tako globok vtis, da je izzvalo pozornost verskih oblasti. Rimljani so zaradi strahu pred vstajo na vsako javno zbiranje gledali z nezaupanjem, in vse, kar je kazalo na ljudsko vstajo, je zbujalo bojazen judovskih poglavarjev. Janez ni priznaval oblasti Velikega zbora, zato ga ni prosil dovoljenja za svoje delovanje./132/ Karal je tako poglavarje in ljudstvo kakor tudi farizeje in saduceje. Vendar pa je ljudstvo goreče hodilo za njim, in kakor je kazalo, je zanimanje za njegovo delo stalno naraščalo. Ni se podrejal Velikemu zboru, ki ga je kot javnega učitelja vendar imel pod svojo pristojnostjo.

Veliki zbor so sestavljali izvoljeni člani izmed duhovnikov, vrhovnih poglavarjev in narodnih učiteljev. Navadno mu je predsedoval veliki duhovnik. Vsi člani tega zbora so morali biti možje v precej zrelih letih, ampak ne stari; učeni možje, vendar ne podkovani samo v judovski veri in zgodovini, temveč tudi v splošnem znanju. Niso smeli imeti telesnih hib, morali so biti poročeni očetje, da bi bili bolj človeški in obzirni kakor drugi. Njihovo zbirališče je bil z jeruzalemskim templjem povezan prostor. V času judovske neodvisnosti je veljal Veliki zbor s svojo posvetno in versko oblastjo za najvišje ljudsko sodišče. Čeprav je bil sedaj podrejen rimskim upraviteljem, je vendar imel velik vpliv v meščanskih in verskih zadevah.

Veliki zbor ni mogel preložiti preiskovanja Janezovega dela. Nekateri so se spominjali razodetja, ki je bilo dano v templju Zahariju, in očetovega prerokovanja, ki ga je spregovoril otroku kot Mesijevemu znanilcu. V nemirih in spremembah zadnjih tridesetih let so bile te napovedi skorajda pozabljene. Sedaj pa so se jih zopet spomnili zaradi vznemirjenja, ki ga je povzročilo Janezovo delo.

Izrael že dolgo ni imel preroka, že dolgo niso bili priče taki prenovi, kakršna se je dogajala sedaj. Zahteva, da se priznajo grehi, je bila videti nova in spodbudna. Večina vodilnih mož si ni želela iti poslušat Janezovih vabil in obtožb, ker bi javno odkrile skrivnosti njihovega življenja. Vendar pa je bilo njegovo oznanjevanje neposredna napoved Mesija. Dobro je bilo znano, da je sedemdeset tednov iz Danijelovega prerokovanja, v katerih je bil zajet tudi Mesijev prihod, skoraj že minilo, in vsak je želel sodelovati v tej dobi narodne slave, ki so jo pričakovali. Navdušenje ljudstva je bilo tako veliko, da je bil Veliki zbor prisiljen Janezovo delovanje priznati ali pa ga zavreči. Njihova oblast nad ljudstvom se je že majala in pojavilo se je resno vprašanje, kako bi lahko ohranili svoj položaj. Z upanjem, da bo prišlo do odločitve, so poslali delegacijo duhovnikov in levitov, da bi se pogovorili z novim učiteljem.

Zbrana množica je poslušala njegove besede, ko so se približali poslanci. Ošabni rabini so prišli kot navidezno imenitni veljaki,/133/ da bi naredili velik vtis na ljudstvo in izzvali prerokovo popustljivost. S kretnjami spoštovanja, ki so mejile že na strah, jih je množica spustila mimo. Sedaj so stali veliki možje v svojih veličastnih oblačilih, ponosni na svoj položaj in dostojanstvo, pred prerokom iz puščave.

"Kdo si ti?" so hoteli vedeti.

Janez, ki je uganil njihove misli, jim je odgovoril: "Jaz nisem Kristus."

"Kaj si torej? Ali si Elija?"

"Nisem."

"Ali si prerok?"

"Ne."

"Kdo si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"

"Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Poravnajte Gospodov pot, kakor je povedal prerok Izaija." (Jan 1,22.23.)

Besedilo, na katero se je Janez sklical, je bilo čudovito Izaijevo prerokovanje: "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog./134/ Govorite na srce Jeruzalemu in kličite mu, da je dopolnjena njegova vojna služba, da je poravnana njegova krivica. ... Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot Gospodu, ravnajte v pustinji cesto našemu Bogu. Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte, in kar je krivega, naj se poravna, in hribasto bodi ravnina! In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo, kajti Gospodova usta so govorila." (Iz 40,1-5.)

Kadar je v starih časih kralj potoval skozi odročne predele kraljestva, je bila pred njegovo kočijo poslana skupina mož, da poravna neravno pot, da bi kralj lahko potoval varno in neovirano. To prispodobo je uporabil prerok, da bi ponazoril delovanje evangelija. "Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte." (Iz 40,4.) Če se Božji Duh s svojo čudovito močjo dotakne duše in jo prebudi, se človeški napuh poniža. Posvetna zadovoljstva, položaj in človeška čast postajajo brezvredni. "Vsaka visokost, ki se vzdiguje zoper Božje spoznanje", se zavrže, in vsaka misel se zasužnji v "pokorščini do Kristusa". (2 Kor 10,5.) Tedaj sta ponižnost in nesebična ljubezen, ki sta sicer pri ljudeh malo cenjeni, povišani kot edina vrednost. To je delo evangelija, katerega del je bilo Janezovo sporočilo.

Pismarji so poizvedovali dalje: "Zakaj torej krščuješ, če nisi Kristus, ne Elija ne prerok?" (Jan 1,25.) Beseda "prerok" se je nanašala na Mojzesa. Judje so se nagibali k verovanju, da bo Mojzes vstal od mrtvih in bo vzet v nebesa. Niso vedeli, da je že zdavnaj vstal od mrtvih. Ko je Krstnik začel svojo službo, so mnogi menili, da je od mrtvih vstali Mojzes, ker je kazalo, da temeljito pozna prerokovanja in Izraelovo zgodovino.

Menili so tudi, da se bo pred Mesijevim prihodom prikazal Elija osebno. To pričakovanje je Janez zanikal, toda njegove besede so imele veliko globlji pomen. Jezus je pozneje rekel, misleč na Janeza: "In če hočete sprejeti to: on je Elija, ki ima priti." (Mat 11,14.) Janez je prišel v Elijevi moči in duhu opravit delo, kakršno je opravil Elija. Če bi ga bili Judje sprejeli, bi ga opravil tudi zanje. Toda niso sprejeli njegovega sporočila, kajti zanje ni bil Elija. Tako zanje ni mogel opraviti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit./135/

Mnogi od zbranih ob Jordanu so bili navzoči pri Jezusovem krstu; ampak tam dano znamenje so dojeli samo nekateri. V minulih mesecih Krstnikove službe mnogi niso hoteli sprejeti vabila k spokorjenju. Zaradi tega je njihovo srce zakrknilo in njihov um potemnel. Ko so nebesa ob Jezusovem krstu pričala zanj, tega niso zaznali. Oči, ki se nikoli niso s popolnim zaupanjem zazrle v nevidnega, niso videle razodetja Božje slave. Ušesa, ki nikoli niso poslušala njegovega glasu, niso slišala besed pričevanja. Tako je tudi danes. Mnogokrat se je na zborovanjih ljudi razodela navzočnost Kristusa in angelov, vendar pa mnogi ne vedo tega. Ne opazijo ničesar nenavadnega. Toda nekaterim je razodeta Zveličarjeva navzočnost. Mir in veselje oživljata njihova srca. So potolaženi, ohrabreni in blagoslovljeni.

Odposlanci iz Jeruzalema so Janeza še naprej spraševali: "Zakaj torej krščuješ?" Ko so čakali na odgovor, je njegov pogled nenadoma prešinil množico, njegove so oči zažarele, njegov obraz se je zasvetil, a njegovo celotno bitje je bilo globoko ganjeno. Z iztegnjenimi rokami je vzkliknil: "Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate, On, ki gre za menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jermena na njegovem obuvalu." (Jan 1,26.27.)

Sporočilo, ki so ga morali prenesti Velikemu zboru, je bilo jasno in nedvosmiselno. Janezove besede se niso mogle nanašati na nikogar drugega kakor na že dolgo Obljubljenega. Mesija je bil med njimi! Poglavarji in duhovniki so se osupli ozirali okrog sebe in upali, da bodo zagledali njega, o katerem je govoril Janez. Vendar ga v veliki množici niso mogli opaziti.

Ko je pri Jezusovem krstu Janez pokazal nanj kot na Božje Jagnje, je nova svetloba razsvetlila Mesijevo delo. Prerokove misli so bile usmerjene na Izaijeve besede: "Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol." (Iz 53,7.) V naslednjih tednih je Janez z novo pozornostjo proučeval prerokovanja in nauke o daritvah. Sicer ni jasno razlikoval dveh oblik Kristusovega delovanja - enkrat kot trpeča daritev, a drugič kot zmagoslaven kralj - toda dojel je,/136/ da ima njegov prihod globlji pomen, kakor pa so mu ga pripisovali duhovniki in ljudstvo. Ko je zagledal Jezusa med množico po njegovi vrnitvi iz puščave, je z zaupanjem pričakoval, da bo ljudstvu dal kakšno znamenje o svojem pravem značaju. Skoraj nestrpen je čakal na to, da bo slišal, kako bo Zveličar oznanil svoje poslanstvo, toda ni rekel ničesar in ni naredil nikakršnega znamenja. Jezus ni odgovoril na Krstnikovo oznanilo. Pomešal se je med Janezove učence in ni podal nobenega zunanjega znamenja svojega posebnega dela ter ni ukrenil ničesar, da bi opozoril nase.

Naslednji dan je Janez videl prihajati Jezusa. Z lučjo Božje slave, ki je počivala na njem, je prerok iztegnil roke in vzkliknil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta! Ta je, ki sem rekel o njem: Za menoj prihaja mož, ki je bil tu pred menoj; kajti bil je prej nego jaz. In jaz ga nisem poznal; ali da se razodene Izraelu, zato sem prišel krščevat z vodo. ... Videl sem Duha, da prihaja kakor golob z neba, in je ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: Na kogar boš videl, da pride Duh in ostane na njem, ta je, ki krščuje s Svetim Duhom. In jaz sem ga videl in izpričal, da je ta Božji Sin." (Jan 1,29-34.)

Ali je to Kristus? S svetim spoštovanjem in začudenjem je ljudstvo opazovalo njega, ki je bil pravkar razglašen za Božjega Sina. Janezove besede so naredile nanje globok vtis. Govoril jim je v Božjem imenu. Iz dneva v dan so ga poslušali, ko je grajal njihove grehe, in vsak dan se je krepilo njihovo prepričanje, da je bil poslan iz nebes. Toda kdo je ta, ki naj bi bil večji od Janeza Krstnika? Na njegovi obleki in vedenju ni bilo nič, kar bi označevalo njegov napovedan položaj. Videti je bil kot navaden človek, oblečen v preprosto oblačilo siromašnih.

Med množico so bili nekateri, ki so pri Kristusovem krstu videli božansko slavo in slišali Božji glas. Ampak od takrat se je Zveličarjev videz močno spremenil. Pri krstu je bil njegov obraz spremenjen zaradi nebeške svetlobe, sedaj pa je bil bled, izčrpan in shujšan; prepoznal ga je samo prerok Janez.

Toda ko ga je ljudstvo pogledalo, je videlo obraz, v katerem je bilo božansko usmiljenje združeno z zavestno močjo. Iz vsakega pogleda, iz vsake poteze zunanjosti se je razodevala ponižnost in brezmejna ljubezen. Kazalo je, da je obdan z ozračjem duhovnega vpliva./137/ Medtem ko je bilo njegovo vedenje blago in nevsiljivo, pa so ljudje dobili vtis, da je v njem skrita neka moč, ki pa ni mogla ostati čisto nevidna. Ali je bil to Obljubljeni, na katerega je Izrael čakal že tako dolgo?

Jezus je prišel v siromaštvu in ponižanju, da bi lahko bil naš zgled in Odrešenik. Kako bi lahko učil o ponižnosti, če bi se bil pojavil v kraljevskem sijaju? Kako bi lahko podajal tako prodorne resnice kakor v pridigi na Gori blagrov? Kje bi ostalo upanje skromnih v življenju, če bi bil Jezus prišel prebivat med ljudi kakor kralj?

Množica pa si nikakor ni mogla zamisliti, da je ta, ki ga je Janez imenoval, povezan z njihovimi visokimi pričakovanji. Zato so bili mnogi razočarani in zelo zmedeni.

Besede, ki bi jih bili duhovniki in rabini tako radi slišali, da bo Jezus sedaj znova vzpostavil izraelsko kraljestvo, so ostale neizgovorjene. Na takega kralja so čakali in se ozirali po njem. Takšnega kralja bi bili radi sprejeli. Toda tega, ki je želel ustanoviti kraljestvo pravičnosti in miru v njihovih srcih, niso želeli sprejeti.

Janez, v čigar bližini sta stala dva učenca, je naslednji dan videl Jezusa znova med ljudstvom. Prerokov pogled se je zopet razjasnil zaradi slave Nevidnega. Vzkliknil je: "Glej, Božje Jagnje!" Te besede so prevzele srca učencev. Nista jih popolnoma razumela. Kaj neki pomeni ime, ki mu ga je dal Janez - "Božje Jagnje"? Janez ga ni pojasnil.

Učenca sta zapustila Janeza in šla iskat Jezusa. Eden teh je bil Andrej, Simonov brat; drugi je bil evangelist Janez. Postala sta prva Kristusova učenca. Spodbujena z neustavljivo silo sta mu sledila in želela z njim govoriti, vendar pa sta bila polna globokega spoštovanja in tiha, prevzeta od posebnega pomena misli: "Ali je ta Mesija?"

Jezus je vedel, da učenca gresta za njim. Bila sta prva sadova njegovega delovanja, zato se je srce božanskega Učitelja veselilo, ker ju je ganila njegova milost. Vendar pa se je ozrl in vprašal: "Kaj iščeta?" (Jan 1,38.) Hotel jima je dati možnost, da se vrneta ali izrazita svojo željo.

Učenca pa sta se zavedala samo enega: Njegova navzočnost je prežemala njune misli. Zato sta vzkliknila: "Rabi, ... kje stanuješ?" (Jan 1,38.) V kratkem pogovoru na poti nista mogla dobiti tega, po čemer sta hrepenela. Želela sta biti z Jezusom na samem, sedeti pri njegovih nogah in poslušati njegove besede./138/

Jezus jima je rekel: "Pridita in poglejta! Gresta torej in vidita, kje stanuje, in ostaneta pri njem tisti dan." (Jan 1,39.)

Če bi imela Andrej in Janez takšnega duha nevere kakor duhovniki in poglavarji, potem ne bi sedela kot učenca pri Jezusovih nogah. Približala bi se mu kot kritika, da bi sodila njegove besede. Tako mnogi zapirajo vrata pred najdragocenejšimi priložnostmi. Ta prva Kristusova učenca pa sta ravnala drugače. Odzvala sta se na vabilo Svetega Duha v pridigi Janeza Krstnika. Sedaj pa sta prepoznala tudi glas nebeškega Učitelja. Za njiju so bile Jezusove besede polne svežine, resnice in lepote. Božansko razsvetljenje je razsvetlilo nauke starozakonskih spisov. Mnogotere plati resnice so se pojavile v popolnoma novi luči.

Skrušenost, vera in ljubezen usposobijo dušo, da sprejme nebeško modrost. Vera, ki deluje po ljubezni, je ključ spoznanja. Vsak, kdor ljubi, "spoznava Boga". (1 Jan 4,7.)

Učenec Janez je bil mož resnih in globokih čustev, goreč in vendar premišljen. Začel je prepoznavati Kristusovo slavo - ne posvetno razkošje in moč, v kar so ga učili zaupati, ampak "slavo kakor Edinorojenega od Očeta, polno milosti in resnice". (Jan 1,14.) Popolnoma je bil prevzet od misli na to čudovito spoznanje.

Andrej je želel podeliti veselje, ki je prežemalo njegovo srce. Poiskal je svojega brata Simona in mu povedal: "Našli smo Mesija." (Jan 1,41.) Simon ni čakal drugega vabila. Tudi on je poslušal pridigo Janeza Krstnika in je pohitel k Zveličarju. Kristus ga je pogledal, spoznal njegov značaj in življenjepis. Njegova nagla narava, njegovo ljubeče in sočutno srce, njegova častihlepnost in samozaupanje, njegov padec, njegovo spokorjenje, njegovo delo in mučeniška smrt - vse to je bral Zveličar in dejal: "Ti si Simon, Jonov sin; ti se boš imenoval Kefa (kar se tolmači Peter," dobesedno po grškem Kamen). (Jan 1,42.)

"Drugi dan pa je hotel Jezus oditi v Galilejo; in najde Filipa in mu reče: Pojdi za menoj!" (Jan 1,43.) Filip je ubogal ukaz in takoj postal Kristusov delavec.

Filip je poklical Natanaela. Ta je bil med množico, ko je Krstnik Jezusa imenoval Božje Jagnje. Ko je Natanael zagledal Jezusa, je bil razočaran. Ali ta mož, ki je imel na sebi sledi težaškega dela in revščine, utegne biti Mesija? Vendar pa se Natanael ni mogel odločiti, da bi zavrgel Jezusa; Janezovo sporočilo je prineslo v njegovo srce čvrsto odločitev./139/

Ko ga je Filip iskal, se je pravkar umaknil v neki tihi gaj, kjer je razmišljal o Janezovem sporočilu in prerokovanjih o Mesiju. V molitvi je prosil za razodetje, ali je ta, ki ga je Janez oznanjal, osvoboditelj, in Sveti Duh je počival na njem in mu zagotavljal, da je Bog obiskal svoje ljudstvo in dvignil zanj rog zveličanja. Filip je vedel, da njegov prijatelj preiskuje prerokovanja. Našel je Natanaelovo skrivališče prav tedaj, ko je molil pod smokvijo. Pogosto sta skupaj molila na tem osamljenem pod listjem skritem prostoru.

Sporočilo: "Našli smo ga, ki je pisal o njem Mojzes v zakonu in preroki," (Jan 1,45.) se je Natanaelu zdelo kot neposreden odgovor na njegovo molitev. Filipova vera je bila še slabotna. Z rahlim dvomom je dodal svojemu sporočilu: "Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina." (Jan 1,45.) V Natanaelovem srcu se je znova prebudil predsodek, zato je vzkliknil: "More li iz Nazareta priti kaj dobrega?" (Jan 1,46.)

Filip pa se ni spuščal v nobeno razpravo. Odvrnil je: "Pridi in poglej!" (Jan 1,46.) Jezus je videl, da Natanael prihaja k njemu, tedaj je rekel zanj: "Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače." (Jan 1,47.) Natanael je presenečen vzkliknil: "Odkod me poznaš? Jezus odgovori in mu reče: Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvijo, sem te videl." (Jan 1,48.)

To je zadoščalo. Božji Duh, ki je Natanaelu pričal v njegovi osamljeni molitvi pod smokvijo, mu je sedaj govoril po Jezusovih besedah. Natanael je prišel h Kristusu, čeprav še ne popolnoma brez predsodkov in dvomov, a vendar z iskreno željo po resnici, in sedaj je bila njegova želja potešena. Njegova vera je celo presegla vero njega, kateri ga je pripeljal k Jezusu. Gospodu je odgovoril: "Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj." (Jan 1,49.)

Če bi bil Natanael zaupal vodstvu rabinov, nikoli ne bi našel Jezusa. Njegov učenec je postal iz lastne izkušnje in prepričanja./140/ Tako še danes mnoge zadržujejo predsodki, da bi sprejeli dobro. Kako povsem drugačni bi bili sadovi, če bi prišli in videli.

Nihče ne bo dosegel zveličavnega spoznanja resnice, če se bo zaupal vodstvu človeške veljave. Kakor Natanael moramo sami preiskovati Božjo besedo in prositi za razsvetljenje Svetega Duha. On, ki je videl Natanaela pod smokvijo, bo videl tudi nas, ko bomo molili na skrivnem. Angeli iz sveta luči so blizu njim, ki ponižno hrepenijo po Božjem vodstvu.

S poklicanjem Janeza, Andreja, Simona, Filipa in Natanaela se je začela ustanavljati krščanska cerkev. Janez Krstnik je napotil dva svojih učencev h Kristusu. Eden od njiju, Andrej, je našel svojega brata in ga pripeljal k Zveličarju. Potem je bil poklican Filip, a ta je poiskal Natanaela. Ti primeri bi nas morali poučiti o pomembnosti osebnega prizadevanja za naše sorodnike, prijatelje in sosede. Veliko jih je, ki vse življenje trdijo, da poznajo Kristusa, vendar se še niso nikoli osebno potrudili za to, da bi k Zveličarju pripeljali vsaj enega človeka. Vse delo prepuščajo pridigarju. Ta je res lahko usposobljen za svoje delo, toda ne more narediti tega, za kar je Bog postavil vernike svoje cerkve.

Mnogo jih je, ki potrebujejo službo ljubečih krščanskih src. Marsikdo je propadel, lahko pa bi bil rešen, če bi se njegovi sosedje, čisto navadni ljudje, osebno potrudili zanj. Mnogi čakajo celo na to, da se osebno obrnemo nanje. Posebno v družini, v soseščini in v mestu, kjer živimo, je za nas kot Kristusove misijonarje veliko dela. Če smo kristjani, potem nam bo tako delo v veselje. Takoj ko se kdo spreobrne, se v njem rodi želja, da bi še drugim povedal, kako dragocenega prijatelja je našel v Jezusu. Zveličavna in posvečujoča resnica se ne da zapreti v srce.

Vsi Bogu posvečeni bodo prenosniki luči. Bog jih naredi za orodja, da drugim prinesejo bogastvo njegove milosti. Njegova obljuba se glasi: "In storim nje in kar je okoli mojega hriba v blagoslov in dam, da bo dež prihajal ob svojem času, dež blagoslova bo." (Ezek 34,26.)

Filip je rekel Natanaelu: "Pridi in poglej!" (Jan 1,46.) Od njega ni zahteval, da sprejme tuje pričevanje, ampak da sam opazuje Kristusa. Po Jezusovem odhodu v nebesa so njegovi sledilci njegovi odposlanci med ljudmi; a eden najučinkovitejših načinov za pridobivanje ljudi zanj/141/ je s svojim zgledom v vsakdanjem življenju razodevati njegov značaj. Naš vpliv na druge ni toliko odvisen od tega, kar rečemo, kakor od tega, kar smo. Ljudje lahko pobijajo in zavržejo našo logiko, lahko se upirajo našim vabilom, toda življenje nesebične ljubezni je dokaz, ki mu ne morejo oporekati. Dosledno življenje, katerega značilnost je Kristusova krotkost, ima moč v tem svetu.

Kristusov nauk je bil izraz globoko vtkanega prepričanja in izkušenj, in ti, ki se učijo od njega, bodo učitelji po nebeškem vzoru. Božja beseda, ki jo oznanja človek, kateri je sam posvečen po njej, ima življenjsko moč, ki poslušalce priteguje in jih prepriča, da je živa resničnost. Če je kdo resnico sprejel z ljubeznijo, bo to razodeval s prepričljivostjo svojega vedenja in z zvokom svojega govora. Oznanja to, kar je sam slišal in videl ter otipal o besedi življenja, da bi še drugi lahko imeli občestvo z njim po spoznanju Kristusa. Njegovo pričevanje je resnica za dovzetno srce in posvečuje značaj, ker prihaja z ustnic, ki se jih je dotaknilo živo oglje z oltarja.

Kdor poskuša drugim prinesti luč, bo sam blagoslovljen. "Dež blagoslova bo. Kdor napaja, tudi sam bo napojen." (Ezek 34,26; Preg 11,25.) Bog bi lahko svoj cilj rešitve grešnikov dosegel brez naše pomoči; ampak da bi si lahko razvili Kristusu podoben značaj, moramo sodelovati v njegovem delu. Da bi imeli delež v njegovi radosti - radosti videti ljudi rešene po njegovi daritvi - moramo imeti delež v njegovem delu za njihovo odrešitev.

Prvi tako vdan, resen in iskren izraz Natanaelove vere je zvenel kakor glasba v Jezusovih ušesih. On je odgovoril in mu rekel: "Ker sem ti dejal, da sem te videl pod smokvijo, veruješ? Večje reči boš videl nego to." (Jan 1,50.) Zveličar se je veselil svojega dela, da bo oznanjal vesele novice krotkim, obvezoval strta srca in objavljal svobodo Satanovim jetnikom. Ko je razmišljal o dragocenih blagoslovih, ki jih je prinesel ljudem, je pristavil: "Resnično, resnično vam pravim: Videli boste odprta nebesa in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega." (Jan 1,51.)

Kristus je s tem pravzaprav rekel: Ob jordanskem obrežju so se odprla nebesa in Sveti Duh je prišel name v podobi goloba. Ta prizor je potrdil, da sem Božji Sin. Če verujete, da sem to, bo vaša vera oživela. Videli boste, da so nebesa odprta in da se nikoli več ne bodo zaprla. Jaz sem jih odprl za vas./142/ Božji angeli stopajo gor in odnašajo Očetu molitve trpečih in zatiranih, in stopajo dol, da bi prinesli človeškim otrokom blagoslov in upanje, pogum, pomoč in življenje.

Božji angeli se stalno gibljejo med zemljo in nebesi. Kristusovi čudeži za bolne in trpeče so bili narejeni z Božjo močjo po službi angelov. Vsak blagoslov prispe od Boga k nam po Kristusu s službo nebeških poslancev. S tem ko je vzel nase človeško naravo, je zedinil svoje koristi s koristmi padlih Adamovih otrok, s svojo božansko naravo pa se je oklepal Božjega prestola. Tako je Kristus postal posrednik zveze Boga z ljudmi in ljudi z Bogom./143/

15. Na svatbi

Temeljno besedilo Jan 2,1-11.

Jezus ni začel svoje službe s kakim pomembnim dejanjem pred Velikim zborom v Jeruzalemu. Svojo moč je razodel na družinski slovesnosti v galilejski vasici in tako povečal veselje na svatbi. S tem je pokazal svojo naklonjenost do ljudi in svojo željo, da bi jih osrečil. V puščavi skušnjav je sam pil iz keliha trpljenja, ljudem pa je ponudil kelih blagoslova, ko je s svojo navzočnostjo posvetil odnose človeškega življenja.

Z Jordana se je Jezus vrnil v Galilejo. V Kani, malem kraju blizu Nazareta, so imeli svatbo. Mladoporočenca sta bila sorodnika Jožefa in Marije. Jezus je vedel za to družinsko slovesnost, zato je odpotoval v Kano in bil z učenci povabljen, naj se je udeleži.

Znova je srečal svojo mater, od katere se je pred kratkim poslovil. Marija je slišala za dogodek na Jordanu ob njegovem krstu. Novice, ki so prispele do Nazareta, so obudile v njej spomin na prizore, ki jih je toliko let hranila v svojem srcu. Z drugimi Izraelci vred je bila globoko vznemirjena ob delovanju Janeza Krstnika. Dobro se je spominjala prerokovanja, ki je bilo objavljeno ob njegovem rojstvu. Njegova zveza z Jezusom je spet prebudila njeno upanje./144/ Ker pa je zvedela za Jezusov skrivnostni odhod v puščavo, so jo obšle žalostne slutnje.

Od dne, ko je Marija slišala angelovo oznanjenje doma v Nazaretu, je hranila vse, kar je potrjevalo, da je Jezus Mesija. Njegovo ljubko in nesebično življenje jo je prepričevalo, da ni nihče drug kakor Božji poslanec. Nadnjo pa so prišli dvomi in razočaranja; tudi ona je hrepenela po času, ko se bo razodela njegova slava. Smrt ji je vzela Jožefa, ki je z njo vred dobro poznal skrivnost o Jezusovem rojstvu. Nikogar več ni imela, ki bi mu lahko zaupala svoje upe in bojazni. Pretekla dva meseca sta bila za njo zelo žalostna. Ločena je bila od Jezusa, čigar sočutje ji je bilo edina tolažba; razmišljala je o Simeonovih besedah: "Tvojo dušo pa bo presunil meč." (Luk 2,35.) Spominjala se je tistih treh dni bolečine, ko je mislila, da je za vedno izgubila Jezusa, in je s strahom v srcu čakala, da bi se vrnil.

Na poročni slovesnosti je spet srečala še vedno enako nežnega in poslušnega sina. Vendar pa ni bil enak. Njegov obraz je bil spremenjen. Nosil je sledove prestanega boja v puščavi; novi izraz dostojanstva in moči je dokazoval njegovo nebeško poslanstvo. Z njim je bila skupina mladeničev, katerih oči so ga spremljale s spoštovanjem in kateri so ga imenovali Učitelj. Ti spremljevalci so Mariji pripovedovali, kaj so videli in slišali ob njegovem krstu in drugod. Končali so z besedami: "Našli smo ga, ki je pisal o njem Mojzes v zakonu in preroki." (Jan 1,45.)

Potem ko so se gostje zbrali, je kazalo, da so bili mnogi zasedeni z zelo zanimivim predmetom. Družbo je prežemalo zadržano vznemirjenje. V skupinah so se tiho, a živahno pogovarjali, začudeno pa so se ozirali na Marijinega Sina. Ko je Marija slišala pričevanje učencev o Jezusu, se je razveselila, ker njeni najskrivnejši upi niso bili zaman. Bila pa bi vendar več kakor človeško bitje, če se s tem svetim veseljem ne bi bil malo pomešal tudi naravni ponos nežne matere. Videč mnoge poglede, ki so se obračali k Jezusu, si je želela, da bi privolil tej družbi dokazati, da je zares Spoštovani od Boga. Upala je, da se mu utegne ponuditi priložnost narediti pred njimi kakšen čudež.

Svatba je po navadi tistega časa trajala več dni. Pokazalo se je, da je ob tej priložnosti pred koncem svečanosti zmanjkalo vina. Ta ugotovitev je povzročila zmedo in žalost. Bilo je nenavadno, če na svečanosti ni bilo vina,/145/ ker je to pomenilo pomanjkanje gostoljubnosti. Marija je kot sorodnica mladoporočencev pomagala pripraviti gostovanje; zato je spregovorila Jezusu: "Vina nimajo." S tem mu je hotela namigniti, da bi lahko poskrbel za njihove potrebe. Jezus pa ji je odgovoril: "Kaj imaš z menoj, žena? Moja ura še ni prišla." (Jan 2,3.4.)

Odgovor, ki se nam zdi malo grob, ni izražal niti hladnokrvnosti niti nevljudnosti. Zveličarjev ogovor matere se je popolnoma ujemal z vzhodnjaškimi navadami. Uporabljali so ga za ljudi, katerim so hoteli izkazati spoštovanje. Vsa dela Kristusovega pozemskega življenja so bila v skladnosti s predpisom, ki ga je sam dal: "Spoštuj svojega očeta in svojo mater." (2 Mojz 20,12.) Na križu, ko je izpolnjeval zadnjo dolžnost nežnosti do matere, je Jezus rekel isto besedo, ko jo je priporočil skrbi svojega ljubljenega učenca. Na poročni slovesnosti in pozneje na križu je ljubezen, izražena z glasom, pogledom in vedenjem, zvesto razlagala njegove besede.

Med obiskom templja v svojem otroštvu, ko se je skrivnost njegovega življenjskega dela odprla pred njegovimi očmi, je Kristus rekel materi: "Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta?" (Luk 2, 49.)/146/ Te besede so zvesto opisale celotno njegovo življenje in službo. Vse je bilo podrejeno njegovemu delu, velikemu delu odrešenja, ki ga je moral izpolniti s svojim prihodom na svet. Sedaj je ponovil nauk. Pretila je nevarnost, da bi si Marija zaradi svojega sorodstva z Jezusom lastila posebno pravico nad njim in ga nekoliko vodila pri delu. Trideset let je bil zanjo ljubezniv in poslušen sin in njegova ljubezen se ni spremenila, sedaj pa je moral misliti na Očetovo delo. Nobena pozemska vez ga ni smela odvrniti od njegove službe kot Sina Najvišjega in Zveličarja sveta ali vplivati na njegovo vedenje. Potrebna mu je bila popolna svoboda, da bi lahko izpolnil Božjo voljo. To je nauk tudi za nas. Božje zahteve so višje od človeškega sorodstva. Nikakršna pozemska privlačnost nas ne sme odvrniti s poti, na katero nas je poklical, naj hodimo po njej.

Edino upanje odrešenja za padlo človeštvo je v Kristusu. Marija sama je lahko našla rešitev le v Božjem Jagnjetu. V sebi ni imela nikakršne zasluge. Njena povezava z Jezusom je ni postavljala v drugačen duhovni odnos do njega, kot je bil odnos drugih ljudi. Ravno to kažejo Zveličarjeve besede. Delal je razliko med svojo zvezo z njo kot Sin človekov in kot Božji Sin. Družinska vez, ki ju je povezovala, je ni izenačevala z njim.

Besede: "Moja ura še ni prišla," (Jan 2,4.) kažejo na dejstvo, da so se vsa dela Kristusovega pozemskega življenja odigravala po načrtu, ki je bil pripravljen od večnosti. Preden je prišel na svet, mu je bil razodet popoln načrt v vseh podrobnostih. Medtem ko je živel med ljudmi, ga je korakoma vodila Očetova volja. Ob določeni uri se je takoj lotil dela. Z enako poslušnostjo je čakal, da je prišel ta čas.

Jezus je rekel Mariji, da njegova ura še ni prišla, da bi ji odgovoril na neizrečeno misel v zvezi s pričakovanjem, ki ga je gojila z ljudstvom vred. Upala je, da se bo razodel kot Mesija in zasedel Izraelov prestol. Vendar ura še ni prišla. Jezus je sprejel usodo človeškega rodu kot "mož bolečin in izkušen v trpljenju", (Iz 53,3.) in ne kot kralj.

Čeprav Marija ni pravilno pojmovala Kristusovega poslanstva, je brezpogojno zaupala vanj. Jezus je odgovoril na to vero. Prvi čudež je naredil zato, da bi izkazal čast Marijinemu zaupanju in okrepil vero učencev. Učence bodo doletele mnoge in močne skušnjave, da bi jih spravile ob vero. Prerokovanja so jim brez dvoma jasno razodela,/147/ da je Jezus Mesija. Pričakovali so, da ga bodo verski voditelji sprejeli z večjim zaupanjem od njihovega. Ljudstvu so oznanjali Kristusova čudovita dela in svoje zaupanje v njegovo poslanstvo, vendar so bili osupli in grenko razočarani zaradi nevere, globoko zakoreninjenih predsodkov in sovraštva, ki so jih do Jezusa kazali duhovniki in rabini. Zveličarjevi prvi čudeži so okrepili učence, da so se uprli temu nasprotovanju.

Jezusove besede niso zmedle Marije, zato je dejala strežnikom pri mizah: "Kar koli vam poreče, storite." (Jan 2,5.) Tako je naredila, kar je mogla, da bi pripravila pot Kristusovemu delu.

Pri vhodnih vratih je stalo šest velikih kamnitih vrčev, in Jezus je zapovedal služabnikom, naj vanje nalijejo vodo. Tako so tudi storili. Ker so takoj potrebovali vino, jim je rekel: "Zajmite zdaj in nesite starešini." (Jan 2,8.) Iz vrčev je poteklo vino namesto vode, ki so jo nalili vanje. Ne starešina ne gostje niso vedeli, da je zmanjkalo vina. Ko so poskusili vino, ki so ga prinesli služabniki, je starešina ugotovil, da še nikoli ni pil tako dobrega in da se opazno razlikuje od tistega, ki ga je pil v začetku svatbe. Poklical je ženina in rekel: "Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše: a ti si dobro vino prihranil do sedaj." (Jan 2,10.)

Kakor ljudje najprej ponudijo najboljše vino, potem pa slabše, tako dela tudi svet s svojimi darovi. Kar ponuja, lahko ugaja očem in preslepi čutila, vendar se izkaže kot nezadovoljivo. Vino se spremeni v grenkobo, veselje pa v žalost. Kar se je začelo s pesmijo in veseljem, se konča z utrujenostjo in slabostjo. Jezusovi darovi pa so vedno sveži in novi. Gostija, ki jo pripravlja za človeka, nikoli ne ostane brez zadovoljnosti in veselja. Vsak nov dar povečuje prejemnikovo sposobnost, da ceni Gospodove blagoslove in uživa v njih. Daje milost k milosti. Vir blagoslovov ne bo usahnil. Če ostanete v njem, vam današnje sprejemanje bogatega daru zagotavlja, da ga boste jutri prejeli še bogatejšega. Natanaelu izgovorjene Jezusove besede izražajo zakon o Božjem ravnanju z otroki vere. Sprejemajočemu srcu izjavlja z vsakim novim razodetjem svoje ljubezni: "Večje reči boš videl nego to." (Jan 1,50.)

Kristusov dar na svatbi je bil simbol. Voda je predstavljala krst v njegovo smrt; vino pa prelitje njegove krvi za grehe sveta./148/ Vodo, s katero so bili napolnjeni vrči, je prinesla človeška roka, toda samo Kristusova beseda ji je lahko dala življenjsko moč. Tako je tudi z obredi, ki kažejo na Zveličarjevo smrt. Samo po Kristusovi moči, ki deluje z vero, uspešno sitijo dušo.

Kristusova beseda je zagotovila to, kar je bilo potrebno za svatbo. Tako je v obilici zagotovljena tudi njegova milost, katera briše vse človeške krivičnosti ter obnavlja in krepi dušo.

Na prvi svečanosti, ki se je je Jezus udeležil z učenci, jim je ponudil kelih, ki je predstavljal njegovo delo za njihovo zveličanje. Pri zadnji večerji jim ga je znova ponudil in s tem vzpostavil obred, ki naj bi še dalje kazal na njegovo smrt do njegovega prihoda. (1 Kor 11,26.) Žalost učencev zaradi ločitve z Gospodom je zmanjšala obljuba ponovnega združenja, ko je rekel: "Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,29.)

Vino, katero je Kristus dal na svatbi, pa tudi tisto, ki ga je pozneje dal učencem kot simbol svoje krvi, je bilo čisti grozdni sok. Na tako vino je mislil prerok Izaija, ko je govoril "o grozdu", za katerega pravi: "Ne pogubi ga, ker je blagoslov v njem." (Iz 65,8.)

Kristus je bil ta, ki je v Starem zakonu opomnil Izraela: "Vino je zasmehovalec, opojna pijača razgrajalec, in kdor koli se opoteka po njej, si ne izbistri uma." (Preg 20,1.) On ni poskrbel za takšno vrsto pijače. Satan skuša ljudi s popuščanjem, ki zamegli razum in otopi duhovno opažanje, Kristus pa nas uči, da moramo nižjo naravo držati v pokorščini. Vse njegovo življenje je bilo zgled samoodpovedi. Pretrpel je najtežje preizkušnje, ki jih človeška narava lahko zdrži, da bi strl moč teka. Kristus je bil ta, ki je ukazal, da Janez Krstnik ne sme piti vina ali močne pijače. On je bil ta, ki je enako zdržnost naročil tudi Manoahovi ženi. Izrekel je prekletstvo nad človekom, ki bi dal steklenico na usta bližnjemu. Kristus ni nasprotoval lastnemu nauku. Neprevrelo vino, ki ga je priskrbel gostom na svatbi, je bilo zdrav in osvežilen napitek. Njegovo delovanje naj bi uskladilo okus z zdravim tekom.

Ko so gosti na svatbi opazili kakovost vina, so začeli vpraševati. To pa je spodbudilo služabnike, da so opisali čudež./149/ Družba je bila nekaj časa preveč presenečena, da bi pomislila nanj, ki je naredil to čudovito delo. Ko so ga končno začeli iskati, so ugotovili, da je že odšel tako tiho, da tega niti njegovi učenci niso opazili.

Družba je zato svojo pozornost izkazala učencem. Ti so prvič dobili priložnost izpovedati svojo vero v Jezusa. Pripovedovali so, kar so videli in slišali ob Jordanu, to pa je v mnogih srcih razvnelo upanje, da je Bog postavil osvoboditelja svojemu narodu. Novica o čudežu se je razvedela po vsej okolici in prispela do Jeruzalema. Duhovniki in starešine so z novim zanimanjem preiskovali prerokovanja, ki so kazala na Kristusov prihod. Porodila se je vroča želja po večjem spoznanju o poslanstvu tega novega učitelja, ki je tako nevsiljivo nastopil med ljudstvom.

Kristusova služba je bila v očitnem nasprotju s službo judovskih starešin. Njihovo spoštovanje izročila in zunanji videz pobožnosti sta uničila sleherno dejansko svobodo mišljenja in delovanja. Živeli so v stalnem strahu oskrunitve. Da bi se izognili dotika z "nečistim", so se držali na razdalji ne samo od poganov, temveč tudi od večine izmed lastnega naroda. Niso jim želeli biti koristni in niso hoteli doseči njihovega prijateljstva. Zaradi njihovega neprestanega ukvarjanja s tem je njihov um zakrnel, njihovo življenjsko obzorje pa se je zožilo. Njihov zgled je spodbujal samoljubnost in nestrpnost med vsemi narodnimi sloji.

Jezus je začel delo obnove tako, da je pristno sočustvoval s človeštvom. Med izkazovanjem najvišjega spoštovanja Božjim zapovedim je grajal hinavsko pobožnost farizejev in poskušal ljudi rešiti nesmiselnih pravil, s katerimi so bili zvezani. Želel je podreti ločilne pregrade, ki so ločevale družbene sloje, da bi lahko ljudi zbral kot otroke ene družine. Njegova udeležba na svatbi je bila premišljeni korak k uresničenju tega cilja.

Bog je poslal Janeza Krstnika prebivat v puščavo, da bi bil obvarovan pred vplivi duhovnikov in rabinov ter se pripravil za posebno poslanstvo. Toda njegovo puščavniško in osamljeno življenje ni bilo zgled za ljudi. Sam Janez ni spodbujal poslušalcev, naj zapuste svoje dosedanje dolžnosti. Ukazal jim je, naj z zvestobo Bogu pokažejo dokaze spokorjenja tam, kamor jih je postavil.

Jezus je obsojal popuščanje samemu sebi v vseh oblikah, čeprav je bil po naravi družaben. Sprejemal je gostoljubnost vseh slojev,/150/ obiskoval domove bogatih in revnih, šolanih in neukih, ker je želel dvigniti njihove misli z vsakdanjega na duhovno in neminljivo. Ni odobraval razuzdanega življenja in na njegovo vedenje ni padala niti ena senca posvetne lahkoumnosti, pa vendar je užival zadovoljnost ob prizorih nedolžnega veselja in s svojo udeležbo je odobraval družabna srečanja. Judovska svatba je bila pomemben dogodek in njeno veselje ni povzročilo nezadovoljnosti Božjemu Sinu. S svojo navzočnostjo na svatbi je Jezus izkazal čast zakonu kot božanski ustanovi.

V Starem, pa tudi v Novem zakonu, predstavlja zakonska zveza nežno in sveto občestvo, ki obstaja med Kristusom in njegovim ljudstvom. Veselje poročne slovesnosti je spominjalo Jezusa na veselje tistega dne, ko bo pripeljal svojo nevesto v Očetov dom in bodo odrešeni sedeli z Odrešenikom pri večerji Jagnjetove svatbe. On pravi: "Kakor se ženin veseli neveste, tako se veseli tebe tvoj Bog. Ne bodo te več imenovali: Zapuščena, ... ampak te bodo imenovali Moja radost. ... Zakaj Gospod ima veselje s teboj. Veseli se te presilno, molči v svoji ljubezni, raduje se nad teboj z glasnim petjem." (Iz 62,5.4; Zef 3,17.) Janez je po dobljeni prikazni o nebeških dogodkih zapisal: "In slišal sem kakor glas velike množice in kakor glas mnogih voda in kakor glas močnih gromov, govorečih: Aleluja! Ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni. Veselimo se in radujmo in dajajmo slavo njemu; ker prišlo je Jagnjetovo ženitvovanje, in njegova nevesta se je pripravila. Blagor jim, kateri so poklicani k večerji Jagnjetovega ženitvovanja." (Raz 19,6.7.9.)

Jezus je v vsaki osebi videl človeka, ki ga je treba povabiti v njegovo kraljestvo. Dosegel je njihova srca tako, da je hodil med njimi kot ta, ki jim želi blaginjo. Iskal jih je po mestnih ulicah, zasebnih domovih, v čolnih, shodnici, na bregu jezera in na poročni svečanosti. Srečeval jih je pri vsakdanjih dolžnostih in pokazal zanimanje za njihove posvetne dejavnosti. Podajal jim je navodila v domovih in družine ob njihovih ognjiščih izpostavil vplivu svoje božanske navzočnosti. Njegovo močno osebno sočutje mu je pomagalo pridobiti srce. Pogosto se je umaknil v planine k molitvi na samem, kar ga je pripravilo za delo med ljudmi v dejavnem življenju. Od tam se je vrnil pomagat bolnim, poučevat neuke in zlomit verige Satanovih jetnikov./151/

Jezus je vzgajal učence z osebnim stikom in druženjem. Sedeč med njimi ob vznožju planin, včasih ob morju in hodeč z njimi po poti, jih je poučeval in jim razodeval skrivnosti Božjega kraljestva. Ni jim pridigal, kakor danes počno ljudje. Kjer koli so bila srca pripravljena za sprejem Božjega sporočila, je razodeval resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj narede to ali ono, temveč je rekel: "Pojdi za menoj." Na potovanje po deželi in skozi mesta jih je vzel s seboj, da bi lahko videli, kako poučuje ljudi. Njihove koristi je povezal s svojimi, ti pa so se mu pridružili pri delu.

Po Kristusovem zgledu povezovanja samega sebe s koristmi človeštva bi se morali ravnati vsi, ki oznanjajo njegovo besedo in so sprejeli evangelij njegove milosti. Nam se ni potrebno odpovedati stikom z družbo. Ni se nam potrebno oddaljiti od drugih. Da bi dosegli vse sloje, se jim moramo približati tam, kjer so. Redko nas bodo poiskali sami. Božanska resnica ne gane src samo s prižnice. Obstaja drugo delovno področje, morda je skromnejše, ampak zelo rodovitno. Najdemo pa ga tako v domovih preprostih kakor tudi v hišah imenitnih ljudi, za gostoljubno mizo in pri srečanjih za nedolžni družabni užitek.

Kot Kristusovi učenci se ne smemo mešati s svetom zgolj iz ljubezni do zadovoljstva, da bi se združili z njimi v nesmiselnostih. Takšna druženja lahko samo škodijo. Nikdar ne smemo odobravati greha s svojimi besedami ali dejanji, s svojim molkom ali navzočnostjo. Kamor koli gremo, nosimo v sebi Jezusa, da bi drugim razodeli dragocenosti našega Zveličarja. Vsi tisti, ki želijo ohraniti svojo vero za kamnitimi zidovi, izgubljajo dragocene priložnosti, da bi delali dobro. Z družabnimi odnosi prihaja krščanstvo v stik s svetom. Kdor koli je prejel božansko luč, je dolžan osvetliti pot nepoznavalcem Luči življenja.

Vsi moramo postati Jezusove priče. S Kristusovo milostjo posvečeno moč družbe je potrebno koristno uporabiti za pridobivanje ljudi za Zveličarja. Dovolimo svetu videti, da nismo sebično zasedeni z osebnimi koristmi, temveč si želimo tudi z drugimi deliti blagoslove in prednosti. Naj vidijo, da zaradi vere nismo nesočutni in strogi. Kateri koli izpovedujejo, da so našli Kristusa, naj delajo za blaginjo ljudi, kakor je delal On.

Svetu nikoli ne smemo ponuditi lažnega vtisa, da so kristjani čemerni in nesrečni ljudje. Če so naše oči oprte v Jezusa,/152/ bomo videli sočutnega Odrešenika, in luč njegovega obličja nas bo razsvetlila. Kjer koli vlada njegov Duh, tam prebiva mir. Tam bo tudi veselje, saj obstaja blago in sveto zaupanje v Boga.

Kristus je zadovoljen s svojimi sledilci, če kažejo, da so sodeležniki Božje narave, čeprav so zgolj ljudje. Niso kipi, temveč živi moški in ženske. Njihova z roso božanske milosti osvežena srca se odpirajo in nagibajo k Soncu pravičnosti. Luč, ki jih obseva, sije na druge z deli, da se bleščijo od Kristusove ljubezni./153/

16. V svojem templju

Temeljno besedilo Jan 2,12-22.

"Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem." (Jan 2,12.13.)

Na tej poti se je Jezus pridružil neki največji skupini, ki je potovala v glavno mesto. On še ni javno razglasil svojega poslanstva, zato se je neopazno pomešal z množico. V teh priložnostih so se mnogokrat pogovarjali o prihodu Mesija, na katerega je opozarjala Janezova služba. Z razvnetim navdušenjem so govorili o upanju na ponovno narodno velikost. Jezus je vedel, da se to upanje ne bo uresničilo, ker je bilo utemeljeno na napačnem razlaganju Svetih spisov. Z globoko resnostjo je razlagal prerokovanja in poskušal ljudi spodbuditi h globljemu proučevanju Božje besede.

Judovski poglavarji so učili ljudstvo, da bo v Jeruzalemu dobilo navodila, kako je potrebno služiti Bogu. Tam se je v pashalnem tednu zbiralo mnogo ljudi iz vseh krajev Palestine, pa celo iz najbolj oddaljenih dežel. Preddverje templja je bilo napolnjeno s pisano množico. Mnogi niso mogli pripeljati živali za daritve,/154/ ki jih je bilo potrebno darovati kot simbol vzvišene Daritve. Zanje so poskrbeli tako, da so lahko kupili živali v zunanjem dvorišču svetišča. Tu so se zbirali ljudje vseh slojev, da bi si priskrbeli darove. Prav tako so tam menjali tuji denar za tempeljski.

Vsak Jud je moral letno plačati pol sekla kot "odkupnino za svoje življenje". (2 Mojz 30,12-16.) Tako zbrani denar so uporabljali za vzdrževanje templja. Poleg tega so bile velike vsote priložene kot prostovoljni dar in oddane v tempeljsko zakladnico. Zato so morali ves tuji denar zamenjati za tako imenovani tempeljski sekel, ki je bil sprejet za službo v svetišču. Menjava denarja je ponujala priložnost za goljufanje in odiranje, tako da je to preraslo v sramotno trgovanje, ki je bilo vir dohodka za duhovnike.

Trgovci so zahtevali pretirane cene za živali, ki so jih prodajali, svoj dobiček pa so delili z duhovniki in starešinami, da so se vsi bogatili na škodo ljudstva. Vernike so učili, da Božji blagoslov ne bo počival na njihovih otrocih in zemlji, če ne bodo darovali daritev. Tako so lahko zahtevali za živali visoko ceno; zakaj ljudje, ki so prišli od daleč, se niso hoteli vrniti domov brez opravljene službe, zaradi česar so tudi prišli.

Med pasho so darovali mnogo daritev, zato je bila prodaja velika. Nastali trušč je bil bolj podoben živinskemu sejmu kakor pa svetemu Božjemu templju. Slišali so pogajanje kupcev in prodajalcev, mukanje goved, blejanje ovac, gruljenje golobov pomešano z žvenketanjem denarja in jeznim prepiranjem. Zmešnjava je bila tako velika, da je vznemirjala vernike, Najvišjemu namenjene besede pa so se izgubljale v hrupu, ki je preglasil tempelj. Judje so se ponašali s svojo pobožnostjo. Veselili so se templja in vsako besedo zoper njega so imeli za bogokletje; posebno strogi so bili pri izvrševanju obredov v njem, ampak ljubezen do denarja je premagovala njihovo obzirnost. Niti malo se niso zavedali, kako daleč so odtavali od prvotnega cilja službe, ki jo je vzpostavil sam Bog.

Ko je Gospod stopil na goro Sinaj, je bil ta prostor posvečen z njegovo navzočnostjo. Mojzesu je bilo ukazano goro ograditi in jo posvetiti, in Gospodovo besedo so slišali v opominu:/155/ "Varujte se stopiti na goro ali dotakniti se njenega kraja; kdor koli se gore dotakne, mora umreti. Ne bo se ga dotaknila nobena roka, ampak kamnali ga bodo ali ustrelili, bodi žival, bodi človek, živ ne sme ostati." (2 Mojz 19,12.13.) Tako je bil podan nauk, da je svet vsak prostor, kjer se Bog razodene. Področje okoli templja je bilo sveto. Ljubezen do dobička pa je vse to izrinila z obzorja.

Duhovniki in starešine so bili postavljeni za Božje predstavnike pred ljudstvom; ti bi morali popraviti zlorabo tempeljskega dvorišča./156/ Ljudstvu bi morali dati dober zgled poštenosti in sočutja. Namesto iskanja svojih koristi bi morali proučevati razmere in potrebe vernikov ter biti pripravljeni pomagati njim, ki niso imeli sredstev, da bi kupili živali za daritev. Toda tega niso storili. Lakomnost je zakrknila njihova srca.

Na to praznovanje je prihajalo mnogo nesrečnih, revnih in žalostnih. Med njimi so bili slepi, hromi, gluhi. Nekatere so nosili na nosilih. Nekateri so bili tako siromašni, da niso mogli kupiti niti najskromnejše daritve za Gospoda, in prerevni, da bi si mogli kupiti hrane za potešitev lakote. Duhovniki so jih s svojimi izjavami le žalostili. Hvalili so se s svojo pobožnostjo; imenovali so se čuvaji naroda; ampak v njih ni bilo sočutja ali usmiljenja. Reveži, bolni in umirajoči so jih zaman prosili za pomoč. Njihovo trpljenje ni v srcih duhovnikov zbudilo nikakršnega sočutja.

Jezus je ob vstopu v tempelj zaznal vse dogajanje. Videl je nepoštena dejanja. Opazil je bedo revežev, ki so mislili, da ne morejo dobiti odpuščanja grehov brez prelitja krvi darovane živali. Videl je zunanje tempeljsko dvorišče spremenjeno v prostor nesvete trgovine. Sveti ograjeni prostor so spremenili v prostrano menjalnico.

Kristus je videl, da je potrebno nekaj narediti. Ljudstvu so bili vsiljeni mnogi obredi, ne da bi bilo poučeno o njihovem pomenu. Verniki so darovali daritve, niso pa vedeli, da predstavljajo popolno Daritev. Sedaj je stal tu On, kogar so simbolizirale, pa ga niso spoznali in počastili. Poznal je njihov simbolični pomen in videl, kako so bile sedaj popačene in napačno dojete. Duhovno opravljanje bogoslužja je skoraj popolnoma izginilo. Nikakršna vez ni več povezovala duhovnikov in starešin z Bogom. Kristusova naloga je bila vzpostaviti popolnoma drugačno bogoslužje.

Kristus je s prodornim pogledom s tempeljskega praga spoznal vse, kar je bilo pred njim. Njegovo preroško oko se je zazrlo v prihodnost, ampak ne samo leta, temveč stoletja in tisočletja. Videl je, kako bodo duhovniki in poglavarji jemali pravice nesrečnežem in prepovedali oznanjati evangelij revežem. Videl je, kako bodo Božjo ljubezen skrivali pred grešniki in trgovali z njegovo milostjo. Med opazovanjem tega prizora je njegov obraz izražal ogorčenje, oblast in moč. Pozornost vseh se je obrnila nanj. Na njegovem obličju so se ustavile oči vseh,/157/ ki so se ukvarjali z nesveto trgovino. Niso mogli umakniti svojega pogleda. Čutili so, da ta Človek bere njihove misli in odkriva njihove skrivne spodbude. Nekateri so si poskušali pokriti obraz, kakor da so na njem napisana njihova slaba dejanja, da jih ne bi prebrale preiskujoče oči.

Nered je utihnil. Prenehal je žvenket denarja in umolknil je glas pogajalcev. Tišina je postala moreča. Navzoče je obšel strah in spoštovanje. Zdelo se jim je, da stoje pred Božjo sodbo in morajo odgovarjati za svoja dejanja. Med gledanjem v Kristusa so opazili, da se je božanstvo zabliskalo skozi človeškost. Veličastvo nebes je stalo kot Sodnik na sodni dan - sicer ne odeto v slavo, ki ga bo spremljala tisti dan, pač pa z enako močjo, da lahko bere dušo. Njegov pogled je preletel množico in se ustavil na vsakem posamezniku. Njegova postava z vladarskim dostojanstvom se je dvigala nad njimi, obličje pa je obsevala božanska svetloba. Govoril je in jasni odmevajoči glas - isti glas, ki je na Sinaju razglasil zapovedi, ki jih sedaj prestopajo duhovniki in starešine - je odmeval pod oboki templja: "Odnesite to odtod; ne delajte iz hiše mojega Očeta trgovske hiše." (Jan 2,16.)

Počasnih korakov se je spuščal pa stopnicah, mahal z bičem iz vrvi, katere je bil pobral, ko je vstopil, in ukazal trgovcem, naj zapuste tempeljsko območje. Z vnetostjo in strogostjo, kakršne nikoli prej ni pokazal, je menjalcem denarja prevračal mize. Denar je žvenketaje padal po marmornatih tleh. Nihče si ga ni upal vprašati po oblasti. Nihče se ni upal ustaviti, da bi pobral krivično pridobljeni dobiček. Jezus jih ni tepel z bičem, a vendar so se jim te preproste vrvi v njegovih rokah zdele kakor ognjeni meč. Uslužbenci templja, lakomni duhovniki, preprodajalci in trgovci z ovcami in voli so planili, njihova edina misel je bila pobegniti pred obsodbo njegove navzočnosti.

Preplah je zajel množico, ki je čutila, da jo je obsenčilo njegovo božanstvo. S pobledelih usten stotin so bruhnili kriki groze in strahu. Celo učenci so vztrepetali. Bili so globoko vznemirjeni zaradi Jezusovih besed in ravnanja, ki se je toliko razlikovalo od njegovega siceršnjega vedenja. Spomnili so se besed, ki so o njem napisane: "Gorečnost za tvojo hišo me razjeda." (Ps 69,9; Jan 2,17.) Kmalu se je bučna množica s svojim blagom znašla daleč od Gospodovega templja. Preddverje je bilo očiščeno nečiste trgovine, globoka in svečana tišina je zamenjala zmešnjavo./158/ Gospodova navzočnost, ki je nekoč posvetila goro, je sedaj posvetila tempelj, postavljen njemu v čast.

Jezus je z očiščenjem templja napovedal svoje poslanstvo kot Mesija in pričel opravljati svoje delo. Ta tempelj, sezidan za prebivališče Božje navzočnosti, bi moral biti za pouk Izraelu in vsemu svetu. Od večnih časov je Bog načrtoval, da bi sleherno ustvarjeno bitje, od bleščečih in svetih serafinov pa do človeka, postalo tempelj, v katerem bo prebival Stvarnik. Zaradi greha je človek prenehal biti Božji tempelj. Pomračeno in oskrunjeno človeško srce ni več razodevalo Božje slave. Z učlovečenjem Božjega Sina pa se je izpolnil nebeški cilj. Bog prebiva v človeštvu in po odrešilni milosti je človekovo srce spet postalo njegov tempelj. Božji namen je bil, da bi jeruzalemski tempelj stalno pričal o tem, kaj je po vzvišeni usodi namenjeno vsakemu človeku. Judje niso dojemali pomena te zgradbe, s katero so se tako ponašali. Niso se hoteli izročiti za sveti tempelj Božjega Duha. S posvetno trgovino oskrunjeno preddverje jeruzalemskega templja je bilo več kakor prava podoba templja srca, ki je bilo umazano z nizkotnimi strastmi in nesvetimi mislimi. Jezus je z očiščenjem templja od kupcev in prodajalcev naznanil svoje poslanstvo očiščenja srca od umazanije greha - posvetnih želja, mesenih strasti in slabih navad, ki kvarijo dušo: "Glej, jaz pošiljam svojega poslanca, da pripravi pot pred menoj. In naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in angel zaveze, ki ga želite. Glej, prihaja, pravi Gospod nad vojskami. Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo bo obstal, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor zlato in srebro, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravičnosti." (Mal 3,1-3.)

"Ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog; zakaj Božji tempelj je svet, kateri ste vi." (1 Kor 3,16.17.) Nihče se sam ne more očistiti hudobije, ki je napolnila njegovo srce. Samo Kristus lahko očisti tempelj duše. Vendar ne želi stopiti s silo. On ne stopa v srce, kakor je nekoč stopil v stari tempelj, pač pa pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20.) Ne želi priti le za en dan, ker pravi: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil,/161/ in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ti se nas vnovič usmiliš, pogaziš naše krivice; ti vržeš v globočino morja vse naše grehe." (2 Kor 6,16; Miha 7,19.) Njegova navzočnost bo očistila in posvetila dušo, da bo lahko sveti tempelj Gospodu, "Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,22.)

Duhovniki in starešine so premagani od strahu pobegnili iz templja pred preiskujočim pogledom bralca srca. Med begom so srečevali ljudi, ki so šli v tempelj in jim ukazali, da se vrnejo, ter jim povedali, kar so videli in slišali. Kristus je gledal bežeče ljudi, do katerih je čutil nežno sočutje zaradi njihovega strahu in nevednosti o pravem bogoslužju. V tem prizoru je gledal simbol razkropitve vsega judovskega ljudstva zaradi njihove hudobije in zakrknjenosti.

A zakaj so duhovniki pobegnili iz templja? Zakaj niso zagovarjali svojega početja? Oditi jim je ukazal nekakšen tesarjev sin, revni Galilejec, brez pozemskega položaja ali moči. Zakaj se mu niso uprli? Zakaj so pustili svoj krivično doseženi zaslužek in pobegnili na ukaz njega, čigar videz je bil tako skromen?

Kristus je spregovoril s kraljevsko močjo, v njegovem nastopu in tonu glasu je bilo nekaj, čemur se ni mogla upreti nobena sila. Po besedah ukaza so dojeli kakor še nikdar poprej, da so hinavci in roparji. Ko se je po človeški naravi razodelo božanstvo, na Kristusovem obrazu niso brali le ogorčenja, temveč so razumeli tudi pomen njegovih besed. Počutili so se, kakor da stoje pred prestolom večnega Sodnika, ki nad njimi razglaša obsodbo za sedanjost in večnost. Za hip so bili prepričani, da je Kristus prerok, in mnogi so verjeli, da je Mesija. Sveti Duh jih je spomnil na izjave prerokov o Kristusu. Ali se bodo podredili tem prepričanjem?

Niso se želeli spokoriti. Vedeli so, da se je prebudila Kristusova ljubezen do revežev. Vedeli so, da so bili krivi kot izsiljevalci v poslovanju z ljudstvom. Sovražili so Kristusa, ker je razpoznal njihove misli. Njegova javna graja je užalila njihov ponos in zavidali so mu, ker je njegov vpliv pri ljudstvu vedno bolj rastel. Sklenili so, da ga bodo vprašali o moči, da jih je nagnal ven in kdo mu je dal to moč.

Počasi in premišljeno, toda s sovraštvom v srcu, so se vrnili v tempelj. Ampak kako se je vse spremenilo po njihovem odhodu!/162/ Med begom iz templja so tam pustili reveže. Ti so sedaj gledali v Jezusa, čigar obraz je izražal ljubezen in sočutje. S solzami v očeh je spregovoril tem preplašenim dušam, zbranim okrog njega: "Ne bojte se. Odrešil vas bom in vi me boste častili. Kajti zato sem prišel na svet."

Ljudje so se prerivali okrog Kristusa z ganljivimi prošnjami: Učitelj, blagoslovi me! Njegovo uho je slišalo vsak vzdih. S sočutjem, ki presega materino nežno usmiljenje, se je sklanjal k malim trpinom. Vsakomur je izkazal pozornost. Vsakogar je ozdravil, ne glede na bolezen, ki jo je imel. Usta nemih so se odpirala k hvali; slepi so opazovali obraz svojega Zdravnika; srca trpečih so se napolnila z veseljem.

Kakšno odkritje so bili za duhovnike in tempeljske uslužbence glasovi, ki so jih slišali, ko so opazovali to veliko dejanje. Ljudje so pripovedovali o bolečinah, ki so jih pretrpeli, o svojih neizpolnjenih upih, o mučnih dnevih in neprespanih nočeh. Ko je kazalo, da bo ugasnil še zadnji žarek upanja, jih je Kristus ozdravil. "Moje breme je bilo tako težko," je povedal eden izmed njih, "a našel sem pomočnika. On je Božji Kristus, in jaz bom svoje življenje posvetil njegovi službi." Starši so govorili otrokom: "On vam je rešil življenje; pojte mu hvalo in slavo." Glasovi otrok in mladine, očetov in mater, prijateljev in opazovalcev so se združili v zbor hvale in slave. Srca so se napolnila z upanjem in veseljem. Njihov um se je umiril. Njihova duša in telo sta bila ozdravljena in po vrnitvi domov so povsod ljudem pripovedovali o neprimerljivi Jezusovi ljubezni.

Ti, ki so doživeli takšno ozdravljenje, se ob Kristusovem križanju niso pridružili drhali, ki je kričala: "Križaj ga, križaj ga!" Sočustvovali so z Jezusom; kajti občutili so njegovo mogočno sočutje in čudovito moč. Vedeli so, da je On njihov zveličar, ker jim je podaril telesno in duševno zdravje. Poslušali so oznanjevanje apostolov, in Božja beseda, ki je prišla v njihova srca, jim je podarila tudi razumevanje. Postali so prenosniki Božje milosti in orodje njegovega zveličanja.

Množica, ki je bila pobegnila iz tempeljskega preddverja, se je čez nekaj časa počasi vrnila. Delno so se opomogli od strahu, ki jih je prevzel, toda na obrazih se jim je še poznala neodločnost in bojazen. Z občudovanjem so opazovali Jezusova dejanja in bili prepričani, da so se na njem izpolnila prerokovanja o Mesiju. Greh skrunitve templja je ležal predvsem na duhovnikih./163/ Z njihovo ureditvijo je bilo dvorišče spremenjeno v tržnico. V primerjavi z njimi je bilo ljudstvo nedolžno. Nanj je Jezusova veljava zapustila vtis, vpliv duhovnikov in poglavarjev pa je bil mnogo večji. Ti so Kristusovo poslanstvo imeli za novotarijo in so mu kratili pravico do vmešavanja v to, kar je dovolila cerkvena oblast. Užaljeni so bili zaradi prekinitve trgovanja in se delali gluhe za prepričevanje Svetega Duha.

Duhovniki in poglavarji bi morali prej kakor drugi v Jezusu prepoznati Gospodovega Maziljenca. V svojih rokah so imeli svete zvitke, ki so opisovali njegovo poslanstvo, in so vedeli, da je bilo čiščenje templja izraz moči, ki je višja od človeške. Čeprav so sovražili Jezusa, se niso mogli znebiti misli, da On res utegne biti prerok, ki ga je Bog poslal obnovit tempeljsko svetost. S spoštovanjem, ki je izviralo iz tega strahu, so stopili k njemu in ga vprašali: "Kakšno znamenje nam pokažeš, ker delaš to?" (Jan 2,18.)

Jezus jim je pokazal znamenje. V luči, ki je zasvetila v njihovih srcih, in dejanjih, ki jih je naredil pred njimi, a to naj bi delal Mesija, jim je podal prepričljive dokaze o svojem značaju. Ko pa so sedaj zahtevali znamenje, jim je odgovoril s prispodobo, s čimer je pokazal, da bere njihovo hudobno nakano in vidi, kam jih bo to pripeljalo. "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.)

Te njegove besede so imele dvojni pomen. Ni govoril samo o razdejanju judovskega templja in bogoslužja, temveč tudi o svoji smrti - o razdejanju templja svojega telesa. Judje so že kovali to zaroto. Ko so se duhovniki in poglavarji vrnili v tempelj, so predlagali uboj Jezusa, s čimer bi se znebili njega, ki jim dela težave. Ko pa jim je predstavil njihov načrt, ga niso razumeli. Menili so, da se njegove besede nanašajo samo na jeruzalemski tempelj, zato so ogorčeno vzkliknili: "Šestinštirideset let so zidali to svetišče, in ti ga postaviš v treh dneh." (Jan 2,20.) Čutili so, da je Jezus opravičil njihovo nevero, to pa je utrdilo njihovo odločitev, da ga zavržejo.

Kristusu ni šlo za to, da bi njegove besede razumeli neverni Judje, pa niti učenci ne v tem času. Vedel je, da jih bodo njegovi sovražniki napačno razložili in jih uporabili proti njemu. Pri sojenju jih bodo podali kot obtožbo, na Golgoti pa jih bodo izgovorili zato, da bi ga ranili. Če pa bi jih že sedaj razložil učencem, bi to pomenilo seznaniti jih s svojim trpljenjem/164/ in jim prizadeti bolečino, ki je zdaj še ne bi mogli zdržati. A tudi razlaga bi prezgodaj razodela, do česa bodo Jude pripeljali njihovi predsodki in nevera. Že so stopili na pot, po kateri bodo vztrajno hodili, dokler ne bo odpeljan kakor jagnje v zakol.

Te besede je Kristus spregovoril zaradi njih, ki bodo sprejeli vero vanj. Vedel je, da se bodo ponovile. Ker pa so bile izgovorjene o prazniku pashe, bodo prišle do ušes tisočev, ki jih bodo raznesli po vseh delih sveta. Po njegovem vstajenju od mrtvih bo razložen njihov pomen. Mnogim bodo postale prepričljiv dokaz njegovega božanstva.

Niti Jezusovi učenci zaradi svoje duhovne teme pogosto niso razumeli njegovih naukov. Prihodnji dogodki pa so jim pojasnili mnogo teh naukov. Ko ni več hodil z njimi, so te besede podpirale njihovo srce.

Na jeruzalemski tempelj nanašajoče se Zveličarjeve besede: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim," (Jan 2,19.) so imele globlji smisel, kakor pa so poslušalci slutili. Kristus je bil temelj in življenje templja. Njegove službe so bile podoba daritve Božjega Sina. Duhovništvo je bilo vzpostavljeno, da bi kazalo Kristusov posredniški značaj in delo. Ves načrt daritvenih služb je bil vnaprejšnja podoba Zveličarjeve smrti za odrešitev sveta. Te daritve ne bodo imele več nikakršnega pomena po izpolnitvi velikega dogodka, na katerega so dolga stoletja kazale.

Ker je bil ves obredni sistem simbolika za Kristusa, brez njega ne bi imel nikakršne vrednosti. Ko so Judje zapečatili svojo zavrnitev Kristusa z njegovo izročitvijo v smrt, so zavrgli vse, zaradi česar je tempelj s svojimi službami vred sploh kaj pomenil. Izginila je njegova svetost. Obsojen je bil na uničenje. Od tistega dne so daritve in službe v zvezi z njimi postale nepomembne. Podobno kakor Kajnova daritev niso izražale vere v Zveličarja. Z izročitvijo Kristusa v smrt so Judje pravzaprav podrli svoj tempelj. Ob Kristusovem križanju se je notranje zagrinjalo v svetišču raztrgalo od vrha do tal na dva dela in tako označilo, da je darovana vzvišena končna daritev in je ves daritveni sistem za vselej končan.

"V treh dneh ga postavim." Kazalo je, da bodo sile teme zmagale ob Zveličarjevi smrti, zato so veselo ukale zaradi svoje zmage. Jezus pa je iz najetega Jožefovega groba prišel kot zmagovalec. "In je razorožil poglavarstva in oblasti in jih postavil očitno na ogled in slavil zmago nad njimi v njem." (Kol 2,15.) S svojo smrtjo in vstajenjem/165/ je postal "oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 8,2.) Ljudje so postavili judovski shodni šotor, sezidali so tudi judovski tempelj, toda svetišča v nebesih, ki je bilo vzorec za izdelavo svetišča na svetu, ni postavil noben pozemski gradbenik. "Glej, mož, Odraslek mu je ime, vzraste iz svojega kraja in zidal bo Gospodov tempelj. In On sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo ter sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu." (Zah 6,12.13.)

Služba darovanja daritev je kazala na Kristusa, vendar je prenehala, ko so se človeške oči ozrle v pravo daritev za grehe sveta. Pozemsko duhovništvo je prenehalo, vendar mi gledamo v Jezusa, novozaveznega duhovnika, in na kri "pokropljenja, ki govori boljše kakor Abelova. Pot do svetišča ni še odkrita, dokler stoji prvi šotor. ... Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šotor, ki ni z roko narejen ... po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev." (Heb 12,24; 9,8.11.12.)

"Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje." (Heb 7,25.) Čeprav se je služba morala prenesti iz pozemskega templja v nebeškega; čeprav sta svetišče in naš veliki duhovnik nevidna za človeške oči, učenci vendar ne bodo pretrpeli nikakršne izgube. Ne bodo doživeli nikakršne prekinitve svojega občestva in se jim ne bo zmanjšala moč zaradi Zveličarjeve nenavzočnosti. Medtem ko Jezus opravlja službo v nebeškem svetišču, služi tudi v cerkvi na svetu po njegovem Duhu. Zakrit je pred našimi očmi, toda njegova ob slovesu dana obljuba se uresničuje: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.) Čeprav svojo moč prenaša na svoje služabnike, je v njegovi cerkvi še vedno njegova navzočnost, ki daje moč.

"Ker imamo torej tako vzvišenega velikega duhovnika ... Jezusa, Božjega Sina, držimo se svoje veroizpovedi! Kajti nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,14-16.)/166/

17. Nikodem

Temeljno besedilo Jan 3,1-17.

Nikodem je zasedal pomembni zaupni položaj med judovskim narodom. Bil je visoko šolan, izredno nadarjen in ugleden član ljudskega svèta. Z drugimi vred je bil ganjen zaradi Jezusovega nauka. Čeprav je bil bogat, učen in spoštovan, mu je bil preprosti Nazarečan nenavadno privlačen. Nauki iz Zveličarjevih ust so nanj naredili globok vtis, zato je želel kaj več zvedeti o teh čudovitih resnicah.

Kristusova oblast, ki jo je pokazal pri čiščenju templja, je pri duhovnikih in voditeljih izzvala odločno sovraštvo. Bali so se moči tega tujca. Niso hoteli prenašati tolikega poguma neznatnega Galilejca. Odločili so se napraviti konec njegovemu delovanju. Vendar se niso vsi strinjali s tem namenom. Nekateri so se bali nasprotovati njemu, ki ga je tako očitno vodil Božji Duh. Spomnili so se, da so bili preroki ubiti zato, ker so grajali grehe izraelskih voditeljev. Vedeli so, da so bili Izraelci v suženjstvu pri poganskih narodih samo zato, ker so zavračali Božje opomine. Bali so se, da bodo duhovniki in voditelji z zaroto proti Jezusu šli po poti svojih očetov in povzročili ljudstvu nove nesreče. Tako je čutil tudi Nikodem./167/ Ob posvetovanju, ko so v Velikem zboru razpravljali o tem, kaj je potrebno ukreniti proti Jezusu, je Nikodem zagovarjal previdnost in zmernost. Poudaril je, da utegne biti nevarno zavreči opomine, če je Jezus resnično dobil oblast od Boga. Duhovniki niso upali prezreti tega nasveta in nekaj časa niso odkrito ničesar ukrepali proti Zveličarju.

Odkar je Nikodem poslušal Jezusa, je pozorno proučeval prerokovanja o Mesiju. Čim več je proučeval, tem trdneje je bil prepričan, da je Jezus zares tisti, ki mora priti. Kakor mnogi Izraelci je bil tudi on zelo žalosten zaradi skrunitve templja. Bil je priča dogodku, ko je Jezus izgnal iz tempeljskega preddverja kupce in prodajalce; opazil je čudovito izražanje Božje moči; videl je Zveličarjevo sprejemanje revnih in zdravljenje bolnih; zaznal je njihove vesele poglede in slišal njihovo hvalo; zato ni mogel več dvomiti, da je Jezus iz Nazareta Božji poslanec.

Vroče si je želel pogovora z Jezusom, a si ga ni upal poiskati javno. Za judovskega poglavarja je bilo ponižanje izkazati naklonjenost do tako malo znanega učitelja. Če bo Veliki zbor zvedel za ta obisk, ga bodo vsi prezirali in grajali. Odločil se je za skrivni pogovor in to ravnanje opravičeval, da se utegnejo še drugi ravnati po njegovem zgledu, če bi bil z njim javno. Ko je natanko poizvedel za Zveličarjevo osamljeno počivališče na Oljski gori, je počakal, da je mesto utonilo v spanje, nato pa ga je šel iskat.

V Kristusovi navzočnosti je Nikodem čutil čuden strah, katerega je hotel prikriti z umirjeno in dostojanstveno držo. "Rabi," je rekel, "vemo, da si od Boga prišel kot Učitelj; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če Bog ni z njim." (Jan 3,2.) Govoril je o Kristusovem posebnem učiteljskem daru in njegovi čudoviti moči, s katero dela čudeže, ter upal, da bo tako pripravil pot za pogovor. S temi besedami je hotel pokazati in zbuditi zaupanje, v bistvu pa je z njimi izrazil nevero. Jezusa ni pripoznal za Mesija, temveč zgolj kot od Boga poslanega Učitelja.

Jezus pa je namesto sprejema tega pozdrava uprl oči v sogovornika, kakor da bi bral njegovo dušo. V svoji brezmejni modrosti je gledal pred seboj iskalca resnice. Vedel je, čemu ga je Nikodem obiskal. Zato je želel utrditi prepričanje, ki je že našlo prostor v poslušalčevih mislih, in se takoj lotil jedra pogovora ter mu rekel slovesno, vendar ljubeznivo: "Resnično, resnično ti pravim: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.)/168/

Nikodem je prišel h Gospodu razpravljat, Jezus pa mu je preprosto pokazal temelje načel resnice. Dejal mu je: Nikodem, ni ti toliko potrebno teoretično znanje, pač pa duhovna prenova; ni ti potrebno potešiti radovednosti, temveč moraš imeti novo srce; preden boš sposoben presojati nebeške reči, moraš prejeti novo življenje od zgoraj. Dokler ne boš doživel te spremembe, ki dela vse novo, zaman kar koli razpravljava o moji oblasti ali mojem poslanstvu.

Nikodem je poslušal Janeza Krstnika, ko je pridigal o spokorjenju in spreobrnjenju ter kazal ljudem na krščevalca s Svetim Duhom. Tudi sam je menil, da Judom primanjkuje duhovnosti in jih pretežno vodita pobožnjaštvo in poželenje po posvetni slavi. Upal je, da se bodo razmere zboljšale z Mesijevim prihodom. Vendar ga sporočilo Janeza Krstnika, ki je ljudi spodbujalo k preiskovanju srca, ni prepričalo o njegovem grehu. Bil je strogi farizej in se je ponašal s svojimi dobrimi dejanji. Daleč naokrog so ga spoštovali zaradi radodarnosti in velikodušnega podpiranja tempeljske službe, zato se je čutil prepričan, da si je pridobil Božjo naklonjenost. Vznemirila ga je misel o kraljestvu, ki je tako čisto, da ga ne more podedovati takšen, kakršen je sedaj.

Prispodoba o novorojenju, ki jo je uporabil Jezus, Nikodemu ni bila popolnoma neznana. Pogosto so spreobrnjence izmed poganov, ki so se spreobračali v judovsko vero, primerjali z novorojenimi otroki. Moral je torej dojeti, da Kristusovih besed ni potrebno razumeti dobesedno. Ker pa je bil rojeni Izraelec, je sodil, da mu je zagotovljen prostor v Božjem kraljestvu. Menil je, da mu ni potrebna nikakršna sprememba. Zato so ga presenetile Zveličarjeve besede. Motilo ga je, ker so bile uporabljene neposredno zanj. Farizejska ošabnost se je borila proti iskreni želji iskalca resnice. Čudil se je, ker Kristus pri pogovoru ni upošteval njegovega položaja poglavarja v Izraelu.

V svojem začudenju je Kristusu nekoliko posmehljivo odgovoril; "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Dokazal je, kakor mnogi drugi, ko se ostra resnica dotakne njihove vesti, da meseni človek ne more sprejemati, kar je Božjega Duha. Nič v njem se ne odziva duhovnim stvarem, kajti duhovne stvari je treba duhovno dojemati.

Zveličar pa na dokaz ni odgovoril z dokazi. S svečanim, tihim dostojanstvom je dvignil roko in še z večjo gotovostjo ponovil isto resnico:/171/ "Resnično, resnično, ti pravim: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jan 3,5.) Nikodem je vedel, da je Kristus govoril o krstu z vodo in obnovitvi srca z Božjim Duhom. Zato je bil prepričan, da sedi v navzočnosti njega, ki ga je napovedal Janez Krstnik.

Jezus je nadaljeval: "Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz Duha, je duh." (Jan 3,6.) Srce je po naravi hudobno; a kdo je "kdaj prišel čist iz nečistega? Niti eden!" (Job 14,4.) Noben človeški izum ne more najti zdravila za dušo, ki se je pregrešila. "Zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava; saj se tudi ne more. Zakaj iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine." (Rim 8,7; Mat 15,19.) Izvir v srcu mora biti očiščen, da bi bil tudi potok čist. Kdor si poskuša s svojimi dejanji v poslušnosti postavi pridobiti nebesa, poskuša nemogoče. Ni zanesljivosti za nikogar, ki ima zgolj na verskih predpisih utemeljeno vero, podobo pobožnosti. Krščansko življenje ni spreminjanje ali popravljanje starega življenja, ampak je sprememba narave. Človek mora umreti samemu sebi in grehu ter pričeti popolnoma novo življenje. Ta sprememba se doseže samo z učinkovitim delovanjem Svetega Duha.

Nikodem je bil še zmeden, zato je Jezus uporabil prispodobo vetra, da bi ponazoril svojo misel: "Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jan 3,8.)

Veter slišimo v drevesnih vejah, ker povzroča šelestenje listja in cvetja; a vendar je neviden in nihče ne ve, od kod prihaja in kam gre. Tako deluje tudi Sveti Duh na srce. Njegovega delovanja ne moremo razložiti drugače kakor z gibanjem vetra. Morda kdo ne more natančno opisati časa in kraja ter se ne more spomniti vseh danosti ob spreobrnjenju, vendar to še ni dokaz, da je nespreobrnjen. S sredstvi, nevidnimi kakor veter, Kristus stalno deluje na srce. Čisto počasi, mogoče nezavestno za prejemnika, se pojavijo vtisi, ki pritegnejo dušo h Kristusu. Te vtise sprejema z razmišljanjem o njem, z branjem Svetega pisma ali s poslušanjem pridigarjevih besed. Na lepem, po neposrednem vabilu Duha, se duša veselo izroči Jezusu. Mnogi to imenujejo nenadno spreobrnjenje, toda to je sad dolgega vabljenja Božjega Duha - dolgotrajen potrpežljiv potek./172/

Čeprav veter ni viden, se njegovo delovanje vendar vidi in čuti. Tako se bo tudi odkrilo delovanje Duha na dušo v vsakem dejanju človeka, ki je doživel njegovo odrešujočo moč. Ko Božji Duh zasede srce, se življenje spreminja. Človek opušča grešne misli, odpove se slabim dejanjem; ljubezen, ponižnost in mir zasedejo prostor jeze, zavisti in razprtij. Veselje pride na mesto žalosti in obraz odseva nebeško svetlobo. Nihče ne opazi roke, ki je odvzela breme, kakor ne more videti svetlobe, ki prihaja iz nebeških dvorov. Blagoslov se izliva, ko se duša z vero izroči Bogu. Tedaj moč, ki je človeško oko ne more videti, ustvarja novo bitje po Božji podobi.

Omejenemu razumu ni mogoče dojeti dela odrešitve. Njegova skrivnost presega človeško znanje; vendar ta, ki preide iz smrti v življenje, ve, da je to božanska resničnost. Začetek odrešitve lahko tukaj poznamo iz lastnih izkušenj, njeni sadovi pa segajo do večnosti.

Medtem ko je Jezus govoril, je nekaj žarkov resnice prodrlo v poglavarjev razum. Vpliv Svetega Duha, ki mehča in pokorava, je deloval na njegovo srce. Vendar še ni popolnoma dojel Zveličarjevih besed. Bolj ga je zanimal način novorojenja kakor pa potreba po njem. "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.) je dejal vprašujoče.

"Ti si Izraelov učitelj, in tega ne veš?" (Jan 3,10.) je vprašal Jezus. Človek, ki je imel dolžnost poučevati ljudstvo v veri, gotovo ne bi smel biti nevednež o tako pomembnih resnicah. Jezusove besede so Nikodema poučile, da mora skromneje misliti o sebi, namesto da je užaljen zaradi preprostih besed resnice na račun svojega duhovnega neznanja. Kristus je govoril s takim slovesnim dostojanstvom, s svojim glasom in pogledom pa izražal tako resno ljubezen, da mu Nikodem ni niti zameril, ko je uvidel svoje ponižujoče razmere.

Jezusova razlaga, da je njegova naloga vzpostaviti duhovno kraljestvo, ne pa meseno, je zmedla njegovega poslušalca. Ko je Jezus to opazil, je dodal: "Če vam pravim pozemeljske reči, in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom pravil nebeške?" (Jan 3,12.) Če Nikodem ni mogel dojeti Kristusovega nauka o delovanju Božje milosti na človeško srce, kako naj potem dojame naravo njegovega slavnega nebeškega kraljestva? Če ne dojame narave Kristusovega delovanja na zemlji, kako naj dojame njegovo delovanje v nebesih?

Judje, ki jih je Jezus nagnal iz templja, so se imeli za Abrahamove otroke, a so pobegnili pred Zveličarjevo navzočnostjo,/173/ ker niso mogli zdržati slave, ki se je razodela v njem. Tako so dokazali, da niso pripravljeni z Božjo milostjo sodelovati v svetih tempeljskih službah. Goreče so ohranjali videz svetosti, a zanemarili so svetost srca. Medtem ko so bili zagovorniki črke zapovedi, so neprestano prestopali njihovega duha. Njihova velika potreba je bila sprememba, ki jo je Kristus razložil Nikodemu - novo moralno rojstvo, očiščenje od greha ter obnovitev znanja in svetosti.

Nikakršnega opravičila ni bilo za Izraelovo slepoto glede obnovitvenega dela. S Svetim Duhom navdihnjeni Izaija je napisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse naše pravičnosti so kakor umazana cunja." (Iz 64,6.) David je molil: "Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni." (Ps 51,10.) Po Ezekijelu pa je bila dana obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas, in vzamem kamnito srce iz vašega telesa in dam vam meseno srce. In vdahnem v vas svojega duha in storim, da boste živeli po mojih postavah." (Ezek 36,26.27.)

Nikodem je z zamegljenim umom bral ta besedila, ampak šele sedaj je začel dojemati njihov pomen. Spoznal je, da najstrožja poslušnost zgolj črki postave in uporabljena samo v zunanjem življenju nikomur ne daje pravice stopiti v nebeško kraljestvo. Po človeški presoji bi bilo njegovo življenje pravično in pošteno, v Kristusovi navzočnosti pa je čutil, da je njegovo srce nečisto in življenje nesveto.

Kristus je pritegnil Nikodema. Potem ko je slišal Zveličarjevo razlago o novorojenju, je želel, da bi se taka sprememba zgodila v njem. S katerimi sredstvi jo je mogoče doseči? Na to neizgovorjeno vprašanje je Jezus odgovoril: "Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.)

To pa je bilo za Nikodema znano področje. Simbol dvignjene kače mu je pojasnil Zveličarjevo poslanstvo. Ko so Izraelci umirali zaradi ugrizov strupenjač, je Bog naročil Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo dvigne sredi tabora. Potem je bilo objavljeno vsemu ljudstvu, da bo ostal živ vsak, ki bo pogledal na kačo. Ljudstvo je dobro vedelo, da kača nima v sebi moči za pomoč. To je bil simbol Kristusa. Kakor je bila napravljena podoba po vzorcu strupenjač,/174/ povišana zaradi njihovega ozdravljenja, tako je tudi Jezus moral biti njihov Odrešenik "v podobnosti grešnega mesa". (Rim 8,3.) Mnogi Izraelci so mislili, da jih daritve lahko rešijo grehov. Bog jih je želel poučiti, da daritve nimajo večje vrednosti od bronaste kače. Te bi morale njihove misli usmeriti k Zveličarju. Ničesar drugega niso mogli narediti zase, ne za zacelitev ran ne za odpuščanje grehov, razen samo pokazati svojo vero v Božji dar. Morali so le gledati, da bi živeli.

Od kač pičeni so smeli odlašati pri dviganju pogleda; lahko so se spraševali o učinkovitosti bronastega simbola kače; smeli so zahtevati znanstveno razlago. Toda nobeno pojasnilo ni bilo dano. Morali so sprejeti Božjo besedo, ki jim jo je dal Mojzes. Zavračanje je pomenilo smrt.

Boji in razpravljanje ne razsvetlijo duše. Moramo gledati in živeti. Nikodem je z vero sprejel ta nauk in si ga prisvojil. Začel je drugače preiskovati Sveto pismo, ne zaradi teoretičnih razprav, temveč da bi dobil življenje za svojo dušo. Začel je gledati nebeško kraljestvo, ko se je izročil vodstvu Svetega Duha.

Danes so tisoči potrebni spoznanja iste resnice, ki se je je Nikodem naučil iz dogodka povzdignjene kače. Zanašajo se na svojo poslušnost Božjim zapovedim, da bo njihovo priporočilo za njegovo naklonjenost. Ko pa so povabljeni, naj pogledajo v Jezusa in verujejo, da jih rešuje z milostjo, vzklikajo: "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.)

Kakor je bil Nikodem, moramo biti tudi mi pripravljeni stopiti v življenje enako kakor največji grešniki. Poleg Kristusa ni "pod nebom ljudem dano drugo ime, po katerem bi se mi mogli zveličati". (Dej 4,12.) Božjo milost sprejemamo z vero, ampak vera ni naš zveličar. Z njo se nič ne pridobi. Je zgolj roka, s katero se primemo za Kristusa in sprejemamo njegove zasluge, ki so zdravilo zoper greh. Niti spokoriti se ne moremo brez pomoči Božjega Duha. Sveto pismo pravi za Kristusa: "Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov." (Dej 5,31.) Spokorjenje prihaja od Kristusa prav tako resnično kakor odpuščanje.

Kako se potem lahko zveličamo? "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jan 3,14.) da lahko pogleda vanj in živi vsak, ki ga je prevarala ali pičila kača. "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta."/175/ (Jan 1,29.) Luč s križa razodeva Božjo ljubezen. Njegova ljubezen nas privlači k njemu. Če se ji ne upiramo, nas bo privedla h križevemu podnožju v spokorjenju zaradi grehov, ki so križali Zveličarja. Tedaj Božji Duh po veri ustvarja v duši novo življenje. Misli in želje so poslušne Kristusovi volji. Srce in um sta na novo ustvarjena po njegovi podobi, ki deluje v nas, da bi si vse podvrgel. Potem se Božje zapovedi vpisujejo v naše misli in srce, da lahko s Kristusom rečemo: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.)

Jezus je v pogovoru z Nikodemom razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo za svet. V nobenem poznejšem pogovoru Jezus ni tako dovršeno korakoma opisal dela, katero se mora opraviti v srcih njih, ki bodo podedovali nebeško kraljestvo. Na samem začetku svoje službe je s to resnico seznanil člana Velikega zbora, čigar um je bil dovzeten in je bil znamenit učitelj ljudstva. Izraelski poglavarji pa niso pozdravili luči, zato je Nikodem skril resnico v srce, in v treh letih se od nje ni videlo mnogo sadu.

Jezus je vedel, v kakšno zemljo je posejal seme. Edinemu poslušalcu ponoči na samotnem griču izgovorjene besede niso bile izgubljene. Nikodem ni takoj javno priznal Kristusa, spremljal pa je njegovo življenje in premišljeval o njegovih naukih. Na zasedanjih Velikega zbora je večkrat preprečil načrte duhovnikov, ki so hoteli Kristusa umoriti. In ko je bil končno Jezus dvignjen na križ, se je Nikodem spomnil nauka z Oljske gore: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj,/176/ temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.) Luč tega skrivnega pogovora je osvetlila golgotski križ, in Nikodem je videl v Jezusu Odrešenika sveta.

Po Gospodovem vnebohodu so se učenci razbežali zaradi preganjanja, Nikodem pa je pogumno stopil naprej. S svojim bogastvom je vzdrževal mlado cerkev, za katero so Judje mislili, da bo uničena ob Kristusovi smrti. On, ki je bil tako previden in omahljiv, se je v dnevih nevarnosti pokazal čvrst kakor skala; hrabril je vero učencev in dajal svoje bogastvo za širjenje evangelija. Tisti, ki so ga nekoč spoštovali, so ga sedaj zasmehovali in preganjali. Obubožal je v pozemskih dobrinah, a v veri, ki se je v njem rodila med nočnim pogovorom z Jezusom, ni omahoval.

Nikodem je Janezu povedal vsebino tega nočnega pogovora, Janez pa ga je zabeležil milijonom v pouk. Resnice, ki izhajajo iz njega, imajo danes isto pomembnost kakor v tisti slovesni noči na hribu pokritem s temo, ko je judovski učitelj prišel ponižnega Učitelja iz Galileje povprašat za pot življenja./177/

18. "On mora rasti"

Temeljno besedilo Jan 3,22-36.

Krstnik je imel nekaj časa večji vpliv na ljudi kakor vladarji, duhovniki in knezi. Če bi se razglasil za Mesija in zanetil upor proti Rimu, bi duhovniki in ljudstvo trumoma stopili pod njegovo zastavo. Satan mu je bil pripravljen vsiliti vsako misel, ki spodbuja častihlepje svetovnih osvajalcev. Ker pa je bil Janez prepričan o svoji moči, je odločno zavrgel takšno mamljivo podkupovanje. Nanj usmerjeno pozornost je usmeril na Drugega.

Odtlej je opazoval, kako se val priljubljenosti med narodom odvrača od njega k Zveličarju. Množica okrog Janeza se je vsak dan manjšala. Ko je Jezus prišel iz Jeruzalema v področje okrog Jordana, se je zbralo veliko ljudi, da bi ga poslušali. Število njegovih sledilcev je vsak dan naraščalo. Mnogi so se prišli krstit. Ker pa sam Kristus ni krščeval, je svojim učencem dovolil opravljati ta obred. Tako je popolnoma potrdil poslanstvo svojega znanilca. Janezovi učenci pa so z ljubosumnostjo opazovali naraščanje Jezusove priljubljenosti. Bili so pripravljeni kritizirati njegovo delo, in ni jim bilo treba dolgo čakati na priložnost. Med njimi in Judi se je pojavilo vprašanje, ali lahko krst očisti človeka od greha; trdili so, da se Jezusov krst bistveno razlikuje od Janezovega. Kmalu zatem so začeli razpravo s Kristusovimi učenci o besedah, ki naj se izgovorijo pri krstu; končno pa še o njihovi pravici do krščevanja./178/

Janezovi učenci so prišli k njemu s pritožbami in mu rekli: "Rabi, ta ki je bil s teboj onkraj Jordana, ki si zanj ti pričal, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu." (Jan 3,26.) Po teh besedah je Satan skušal Janeza. Čeprav je bilo očitno, da je Janezovo poslanstvo opravljeno, bi še imel možnost ovirati Kristusovo delo. Če bi bil pokazal usmiljenje s samim seboj in izrazil razočaranje in skrb zaradi tega, da je sedaj odveč, bi sejal seme nesloge, spodbujal zavist in ljubosumnost in resno zaviral napredek evangelija.

Janez je imel po naravi običajne človeške napake in slabosti, dotik božanske ljubezni pa ga je spremenil. Živel je v ozračju, ki ni bilo omadeževano s sebičnostjo in častihlepjem - visoko nad kužnostjo ljubosumnosti. Ni se strinjal z nezadovoljnostjo učencev, temveč je pokazal, kako jasno je dojel svoj odnos do Mesija in kako radostno je z dobrodošlico pozdravil njega, kateremu je pripravil pot.

Rekel je: "Človek ne more ničesar vzeti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, ali poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli ženinovega glasu." (Jan 3,27-29.) Janez se je predstavil kot prijatelj, ki je deloval kot sel med zaročencema in pripravil pot za poroko. Brž ko je bila nevesta pripeljana k ženinu, je bila njegova naloga opravljena. Potem se veseli sreče njih, katerih združenje je podprl. Prav tako je bil Janez poklican ljudstvo usmeriti k Jezusu, zato je bil vesel, da je bil priča uspešnega Zveličarjevega dela. Rekel je: "To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,29.30.)

Janez je z vero gledal na Odrešenika, zato se je lahko povzpel do višine samoodpovedi. Ni si prizadeval ljudi navezati nase, temveč je hotel voditi njihove misli vse višje in višje, vse dokler ne bodo počivale na Božjem Jagnjetu. Sam je bil samo glas, vpitje v puščavi. Sedaj je veselo privolil v molk in pozabo, da bi vse oči gledale v Luč življenja.

Božji poslanci, ki zvesto opravljajo svoj poklic, ne zahtevajo časti zase. Samoljubje bo izginilo v ljubezni do Kristusa. Nikakršna tekmovalnost ne bo oškodovala dragocene evangeljske zadeve. Dojeli bodo svojo nalogo, da morajo kakor Janez Krstnik/179/ gledati "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.) Povišali bodo Jezusa in z njim bo dvignjeno človeštvo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

Svojega jaza osvobojena prerokova duša je bila prežeta z božansko svetlobo. Ko je podal pričevanje o Zveličarjevi slavi, so se njegove besede ujemale s Kristusovimi, ki jih je izgovoril v svojem pogovoru z Nikodemom. Janez je rekel: "Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je iz zemlje, je pozemski in govori zemske reči. Kdor je prišel iz nebes, ta je nad vsemi. Kajti ta, ki ga je poslal Bog, govori Božje besede: zakaj njemu Bog ne daje Duha na mero." (Jan 3,31.34.) Kristus je lahko rekel zase: "Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal." (Jan 5,30.) O njem je rečeno: "Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja bolj, nego tvoje sodeležnike." (Heb 1,9.) Oče njemu "ne daje Duha na mero". (Jan 3,34.)/180/

Tako je tudi s Kristusovimi sledilci. Nebeško luč lahko sprejmemo samo, če smo se pripravljeni odreči svojemu jazu. Ne moremo spoznati Božjega značaja ali sprejeti Kristusa z vero, vse dokler ne "vodimo vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5.) Kdor dela to, dobi Svetega Duha brez mere. V Kristusu "prebiva vsa polnost božanstva telesno. In v njem ste dopolnjeni." (Kol 2,9.10.)

Janezovi učenci so izjavili, da gredo vsi ljudje h Kristusu; Janez pa je videl jasneje, zato je rekel: "A njegovega pričevanja nihče ne sprejema." (Jan 3,32.) Malo ljudi je bilo pripravljenih sprejeti Jezusa za zveličarja od greha. "Kdor je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje." (Jan 3,33.36.) Odveč je razprava o tem, ali Kristusov ali Janezov krst čisti od grehov. Kristusova milost podarja človeku življenje. Brez Kristusa je krst ničvredna oblika kakor vsaka druga verska služba. "Kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja." (Jan 3,36.)

O uspehu Kristusovega delovanja, ki ga je Krstnik sprejel s takim veseljem, so bile obveščene tudi oblasti v Jeruzalemu. Duhovniki in rabini so bili ljubosumni na Janezov vpliv, ko so videli, da je ljudstvo zapuščalo shodnice in odhajalo v puščavo: sedaj pa je bil tam Nekdo, ki je pritegoval množico še z večjo močjo. Ti Izraelski voditelji niso bili pripravljeni reči z Janezom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.) Trdno odločeni so se lotili narediti konec delovanju, ki je ljudi speljevalo od njih.

Jezus je vedel, da ne bodo varčevali s prizadevanji, s katerimi bi povzročili razdor med njegovimi in Janezovimi učenci. Vedel je, da se je že pripravljal vihar, ki bo odnesel enega največjih prerokov, kar jih je bilo kdaj poslanih na ta svet. Da bi se izognil kakršni koli priložnosti za napačno dojemanje ali razdore, je tiho prekinil svoje delo in se umaknil v Galilejo. Tudi mi moramo ostati zvesti resnici in ukreniti vse, da se izognemo vsemu, kar bi utegnilo povzročiti neslogo ali nesporazume. Kajti kadar koli se pojavi kaj takega, je izid tega izguba duš. Kadar koli nastanejo okoliščine, ki grozijo, da bodo povročile razdor, moramo ravnati po Jezusovem in Janezovem zgledu.

Janez je bil poklican za voditelja prenove. Zato so bili njegovi učenci v nevarnosti, da bi vso svojo pozornost namenili njemu, misleč, da je uspeh njegovega dela odvisen od njegovih prizadevanj, in bi zlahka izgubili spred oči dejstvo, da je bil pravzaprav orodje, po katerem je delal Bog. Toda Janezovo delo ni zadostovalo za ustanovitev krščanske cerkve./181/ Potem ko je opravil svoje poslanstvo, je moralo biti opravljeno drugo delo, ki pa ga njegovo pričevanje ni moglo doseči. Tega njegovi učenci niso doumeli. Ko so videli nastopati Kristusa, da bi nadaljeval to delo, so bili ljubosumni in nezadovoljni.

Še obstajajo enake nevarnosti. Bog pokliče človeka, da opravi neko delo; in ko ga je po svojih sposobnostih opravil, Gospod postavi druge, da bi ga nadaljevali in razširili. Ampak mnogi menijo kakor Janezovi učenci, da je uspeh odvisen od prvega delavca. Pozornost je usmerjena na človeško namesto na božansko. Prebudi se ljubosumnost, ki škoduje Božjemu delu. Tako pride nezasluženo spoštovan človek v skušnjavo, da goji samozaupanje. Ne dojema svoje odvisnosti od Boga. Ljudje so naučeni, naj se zanašajo na človekovo vodstvo. Tako padejo v zmoto in se oddaljijo od Boga.

Božje delo naj nikakor ne nosi človeške podobe ali napisa. Gospod od časa do časa postavi razna orodja, po katerih se lahko najbolje izpelje njegov namen. Srečni so ljudje, ki se želijo ponižati in reči z Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.)/182/

19. Pri Jakobovem studencu

Temeljno besedilo Jan 4,1-42.

Na poti v Galilejo je Jezus potoval skozi Samarijo. Opoldne je prišel v krasno Sihemsko dolino. Pri vhodu v dolino je bil Jakobov studenec. Utrujen od potovanja je sedel, da bi si odpočil, medtem ko so učenci šli kupovat hrano.

Judje in Samarijani so bili zagrizeni sovražniki, zato so se izogibali vseh medsebojnih stikov, kolikor je le bilo mogoče. Rabini so dovoljevali trgovino s Samarijani, če je bilo neizogibno nujno, vsak drug družabni stik z njimi pa so obsojali. Jud si pri Samarijanu ni ničesar sposodil, niti ni sprejel od njega kakega znamenja pozornosti, čeprav bi šlo le za grižljaj kruha ali kozarec vode. Učenci so pri kupovanju hrane ravnali v skladnosti z navadami svojega naroda. Česa več kakor to pa niso delali. Kristusovi učenci niso niti pomislili, da bi od Samarijanov zahtevali kakšno uslugo, niti jim niso poskušali kako pomagati.

Jezus je sedel ob studencu ves obnemogel od lakote in žeje. Potovanje od ranega jutra je bilo dolgo, sedaj pa ga je žgalo opoldansko sonce. Njegovo žejo je samo še povečala misel na hladno in svežo vodo, ki je bila tako blizu, a do nje vseeno ni mogel priti. Ni imel ne vrvi ne vedra, studenec pa je bil globok. Usoda človeškega rodu je bila tudi njegova usoda, zato je moral čakati, da bo kdo prišel zajemat vodo.

Neka žena iz Samarije se je približala in, kakor da ga ne bi opazila, z vedrom zajela vodo. Ko se je obrnila, da bi odšla, jo je Jezus zaprosil, naj mu da piti. Take usluge ne odkloni noben vzhodnjak. Na Vzhodu vodo imenujejo Božji dar. Postreči žejnemu potniku se je štelo za tako sveto dolžnost,/183/ da so Arabci iz puščave zavili s svoje poti, da bi to naredili. Sovraštvo med Judi in Samarijani je ženi prepovedovalo, da bi Jezusu ponudila vodo. Zveličar pa je iskal ključ za to srce in s prefinjenim razumevanjem, ki izvira iz božanske ljubezni, zaprosil za uslugo, namesto da bi jo ponudil. Ponujena usluga bi utegnila biti zavrnjena; zaupanje pa zbudi zaupanje. Kralj neba je stopil k tej zavrženi duši in prosil za uslugo iz njene roke. On, ki je ustvaril ocean in ima oblast nad vodami velikih globin ter odpira izvire in rečna korita na svetu, je počival pri Jakobovem studencu in bil odvisen od ustrežljivosti tujke celo za dar požirka vode.

Žena je opazila, da je Jud. Zaradi presenečenja mu je pozabila izpolniti prošnjo, temveč je poskušala ugotoviti njen vzrok. "Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?" (Jan 4,9.)

Jezus je odgovoril: "Ko bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode." (Jan 4,10.) Čudiš se, ker sem te prosil za tako navadno uslugo, kakršna je požirek vode iz studenca ob najinih nogah. Ko bi ti prosila mene, bi ti dal piti vodo večnega življenja.

Žena ni dojela Kristusovih besed, čutila pa je njihov resen pomen. Njeno lahkotno in šaljivo vedenje se je spremenilo. Ker je menila, da je Jezus govoril o studencu ob njiju, je rekla: "Gospod, saj še zajeti nimaš s čim in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil?" (Jan 4,11.12.) Pred seboj je videla žejnega popotnika, utrujenega in prašnega. V mislih ga je primerjala s častitim očakom Jakobom. Gojila je naravni občutek in mislila, da se noben studenec ne more primerjati s tem, ki so ga izkopali očetje. Gledala je nazaj na pradede in naprej na prihod Mesija, pred njo pa je stalo Upanje njenih dedov, sam Mesija, pa ga ni spoznala. Koliko žejnih živi danes blizu studenca žive vode, vendar hodijo nekam daleč iskat studence življenja! "Ne reci v svojem srcu: Kdo pojde gor v nebo? (To je, da Kristusa dol pripelje.) Niti: Kdo pojde dol v brezno? (To je, da Kristusa gor pripelje iz mrtvih.) ... Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu. ... Ker če pripoznaš s svojimi usti Jezusa za Gospoda in veruješ v svojem srcu, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan." (Rim 10,6-9.)/184/

Jezus ni takoj odgovoril na vprašanje o sebi. S svečano resnobo je rekel: "Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 4,13.14.)

Kdor si želi pogasiti žejo na studencih tega sveta, bo po pitju spet žejen. Ljudje so nezadovoljni vsepovsod. Hrepenijo po čem, kar bo zadovoljilo potrebe njihove duše. To željo pa lahko izpolni samo Eden. Potreba tega sveta, "Dragocenosti vseh narodov", (Hag 2,7.) je Kristus. Božja milost, ki jo lahko da samo On, je kakor živa voda, čisti, osvežuje in krepi dušo.

Jezus ni podprl zamisli, da bi človeku zadostoval samo požirek vode življenja. Kdor je občutil Kristusovo ljubezen, si bo želel neprestano piti od nje, in ne bo hrepenel po ničemer drugem. Ne bo ga mikalo bogastvo, čast in posvetno uživanje. Neprestani vzdih njegovega srca se glasi: Še več tebe! On, ki duši odkriva njene potrebe, čaka samo na priložnost, da bi potešil njeno lakoto in pogasil njeno žejo. Vse, kar človek lahko da, in sleherno zaupanje se izneveri. Zbiralniki se bodo izpraznili, mlake se bodo izsušile, naš Odrešenik pa je neusahljiv vir. Iz njega lahko vedno pijemo, zaloge pa bodo vedno sveže. Kdor prebiva v Kristusu, ima v sebi vir blagoslova, "studenec vode, ki teče v večno življenje". Pri tem studencu lahko črpa zadostno moč in milost za vse svoje potrebe.

Ko je Jezus govoril o vodi življenja, ga je žena opazovala z veliko pozornostjo. Izzval je njeno zanimanje in v njej prebudil željo, da bi sprejela dar, o katerem je govoril. Dojela je, da voda, o kateri je govoril, ni iz Jakobovega studenca; saj jo je neprestano pila, pa vseeno ostala žejna. Rekla mu je: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat." (Jan 4,15.)

Jezus je naglo spremenil pogovor. Preden bo ta duša mogla sprejeti dar, ki ji ga želi dati, mora priznati svoj greh in svojega Zveličarja. Rekel ji je: "Pojdi, pokliči svojega moža in pridi sem." (Jan 4,16.) Ona je odgovorila: "Nimam moža." (Jan 4,17.) Upala je, da bo s tem naredila konec spraševanju v tej smeri. Zveličar pa je nadaljeval: "Prav si povedala: Nimam moža. Zakaj imela si pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si po pravici povedala." (Jan 4,17.18.)

Poslušalka je zadrhtela. Skrivnostna roka je obračala strani njene življenjske zgodovine in prinesla na plano tisto, za kar je mislila, da bo za vselej ostalo skrito./187/ Kdo je ta, ki lahko bere skrivnosti njenega življenja? Tedaj je pomislila na večnost, na prihodnjo sodbo, ki bo odkrila vse, kar je sedaj skrito. V tej luči se je prebudila njena vest.

Ničesar ni mogla zanikati; vendar pa se je poskušala izogniti spominu na neprijetno temo. Z velikim spoštovanjem je rekla: "Gospod, vidim, da si prerok." (Jan 4,19.) Da bi pomirila slabo vest, se je lotila verskih točk. Če je ta človek prerok, ji bo gotovo lahko pojasnil zadeve, o katerih se je toliko časa razpravljalo.

Jezus ji je potrpežljivo dovolil voditi pogovor v želeni smeri. Pri tem pa je čakal na priložnost, da bi prinesel resnico domov v njeno srce. "Naši očetje so na tej gori molili," je rekla, "vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti." (Jan 4,20.) Na obzorju so se videli obrisi gore Garizim. Od razdejanega templja na njej je ostal le oltar. Judje in Samarijani so se prepirali o kraju bogoslužja. Del samarijanskih prednikov je nekoč pripadal izraelskemu narodu, zaradi njihovega greha pa je Gospod dovolil, da jih je premagal poganski narod. Skozi več rodov so se mešali s pogani, zato se je njihova vera postopoma pokvarila. Res so trdili, da jim maliki služijo samo za to, da jih spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja; vendar je ljudstvo šlo tako daleč, da je po Božje častilo rezane podobe.

Ko so v Ezrovem času obnavljali jeruzalemski tempelj, so Samarijani želeli sodelovati pri zidanju. To jim ni bilo dovoljeno, in zato je med narodoma nastalo veliko sovraštvo. Samarijani so zgradili svoj tempelj na gori Garizim. Tam so opravljali bogoslužja po Mojzesovi obredni postavi, čeprav se niso popolnoma odpovedali malikovalstvu. Kmalu so jih doletele velike nesreče, sovražniki so jim razdejali tempelj. Kazalo je, da so pod prekletstvom. Kljub temu pa so se držali svojih izročil in oblike svojega bogoslužja. Niso hoteli priznati niti jeruzalemskega templja kot Božjega svetišča niti judovske vere za vrednejšo od svoje.

Jezus je ženi odgovoril: "Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov." (Jan 4,21.22.) Jezus je pokazal, da je prost vseh judovskih predsodkov glede Samarijanov. Sedaj je poskušal odstraniti/188/ Samarijankine predsodke do Judov. Po navedbi dejstva, da je samarijanska vera pokvarjena z malikovanjem, je izjavil, da je velika resnica odrešenja zaupana Judom in da mora izmed njih priti Mesija. V Svetih spisih so imeli jasno razodet Božji značaj in načela njegove vladavine. Jezus se prišteva med Jude, katerim se je Bog dal spoznati.

Poslušalkine misli je hotel dvigniti nad pogovor o zunanjih oblikah in obredih ter nad sporna vprašanja. Dejal je: "Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici." (Jan 4,23.24.)

Tukaj je podana ista resnica, ki jo je Jezus oznanil Nikodemu, rekoč: "Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.) Ljudje ne dosežejo občestva z nebesi med iskanjem kake svete gore ali templja. Vera se ne sme omejiti na gole zunanje oblike in obrede. K Bogu vodi edino tista vera, ki prihaja od njega. Da bi mu pravilno služili, moramo biti rojeni od božanskega Duha. To bo očistilo srce in obnovilo um ter nam omogočilo, da ga bolje spoznamo in bolj ljubimo. Podarilo nam bo prostovoljno poslušnost vsem njegovim zahtevam. To je pravo bogoslužje. To je sad delovanja Svetega Duha. Ta oblikuje vsako iskreno molitev, in taka je sprejemljiva pred Bogom. Kadar koli duša hrepeni po Bogu, se pokaže delovanje Duha, in takemu človeku se razodene Bog. On išče take častilce. Čaka jih, da bi jih sprejel in naredil za svoje sinove in hčere.

Jezusove besede so med pogovorom ženo silno ganile. Nikdar še ni slišala takih trditev od kakega duhovnika svojega ljudstva ali od Juda. Ko se je pred njo odkrila njena preteklost, se je zavedla svoje velike potrebe. Občutila je žejo duše, ki je nikdar ni mogla pogasiti voda iz siharskega izvira. Nič, s čimer se je doslej seznanila, ni zbudilo pri njej tako vzvišene potrebe. Jezus jo je prepričal, da lahko bere skrivnosti njenega življenja. Vendar je čutila, da je njen sočutni in ljubeči prijatelj. Čeprav je čistost njegove navzočnosti obsodila njen greh, vendar ni izgovoril niti besedice obsodbe, temveč ji je govoril o milosti, ki lahko obnovi dušo./189/ Začela je biti prepričana o njegovem značaju. V njenem duhu se je pojavilo vprašanje: Ali ni mogoče ta tako dolgo pričakovani Mesija? Rekla je: "Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; kadar On pride, nam vse oznani." (Jan 4,25.) Jezus ji odvrne: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4,26.)

Ko je žena slišala te besede, se je v njenem srcu rodila vera. Sprejela je to veselo novico iz ust božanskega Učitelja.

Žena je bila dovzetnega uma. Pripravljena je bila sprejeti najplemenitejše razodetje; zanimala se je za Svete spise, in Sveti Duh je pripravil njen razum, da bo lahko sprejela več luči. Proučevala je starozakonsko obljubo: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte." (5 Mojz 18,15.) Zelo si je želela razumeti to prerokovanje. Svetloba je že zasvetila v njenem umu. Živa voda, duhovno življenje, ki ga Kristus daje vsaki žejni duši, je že pričela izvirati v njenem srcu. Gospodov Duh je deloval nanjo.

Kristus te trditve ne bi mogel povedati samopravičnim Judom tako jasno, kakor jo je tej ženski. Med pogovorom z njimi je bil veliko bolj zadržan. Za kar so bili Judje prikrajšani in kar je bilo pozneje učencem naročeno ohraniti kot skrivnost, je bilo razodeto njej. Jezus je vedel, da bo Samarijanka koristno uporabila to znanje, ko bo pripeljala druge, da se udeležijo njegove milosti.

Učenci so bili ob vrnitvi presenečeni, ko so videli, da se Učitelj pogovarja z žensko. Ni spil tako želenega osvežilnega požirka in se ni ustavil, da bi pojedel, kar so mu prinesli. Po ženinem odhodu so ga zaprosili, naj je. Našli so ga mirnega, zatopljenega v globoko razmišljanje. Obraz mu je žarel od svetlobe, zato so se bali zmotiti njegovo občestvo z nebesi. Vedeli pa so, da je slab in utrujen, zato so se čutili dolžne, da ga spomnijo na telesne potrebe. Jezus je spoznal njihovo ljubečo skrb zanj, zato jim je rekel: "Jaz imam jed, da jo jem, za katero vi ne veste." (Jan 4,32.)

Učenci so se vprašali, kdo neki bi mogel Jezusu prinesti hrano? Jezus pa jim je pojasnil: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo njega, ki me je poslal, in dopolnim njegovo delo." (Jan 4,34.) Jezus se je veselil, da mu je s svojimi besedami uspelo prebuditi vest te žene. Videl jo je, kako pije vodo življenja,/190/ in to je potešilo njegovo žejo in lakoto. Opravljanje poslanstva, zaradi katerega je zapustil nebesa, je krepilo Zveličarja pri njegovem delu in ga dvigalo nad človeške potrebe. Pomagati duši lačni in žejni resnice mu je bilo večje veselje, kakor da bi sam jedel ali pil. To je bila zanj tolažba in osvežitev. Življenje njegove duše je bilo delati dobra dela.

Odrešenik je žejen našega poznanstva z njim. Lačen je sočutja in ljubezni njih, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Z neizpovedljivo željo hrepeni, da bi prišli k njemu in bi imeli življenje. Kakor mati pričakuje nasmeh, s katerim njen otrok pokaže, da jo pozna, in se s tem odkriva prvo prebujanje razuma, tako Kristus pričakuje znamenje hvaležne ljubezni, ki dokazuje, da se je v duši začelo duhovno življenje.

Med poslušanjem Kristusovih besed je ženo napolnjevalo veselje. Čudovito razodetje jo je skoraj premagalo. Pustila je vedro in se vrnila v mesto še drugim povedat, kar je slišala. Jezus je vedel, čemu je odšla. Puščeno vedro je nezmotljivo govorilo o učinku njegovih besed. Zaradi iskrene želje svoje duše, da bi dobila vodo življenja, je pozabila na namen svojega prihoda k vodnjaku in celo Zveličarjevo žejo, ki jo je želela pogasiti. S srcem, ki je kipelo od veselja, je hitela drugim razodet dragoceno luč, ki jo je prejela.

"Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kaj sem storila," je rekla ljudem v mestu. "Ali ni ta Kristus?" (Jan 4,29.) Njene besede so ganile njihova srca. Na njenem obrazu je bilo videti nov izraz. Vsa njena zunanjost se je spremenila. V njih se je pojavila želja, da bi videli Jezusa. "In gredo iz mesta in pridejo k njemu." (Jan 4,30.)

Jezus je še vedno sedel pri vodnjaku. Opazoval je žitna polja, ki so se razprostirala pred njim, njihovo nežno zelenje pa je božala zlata sončna luč. Ta prizor je pokazal učencem in ga uporabil za simbol: "Ne pravite li vi, da je še štiri mesece, pa pride žetev? Glejte, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev." (Jan 4,35.) Ko je to rekel, je opazoval skupine ljudi, ki so se bližali vodnjaku. Štiri mesece je še bilo do žetve, tu pa je zrela žetev čakala žanjce.

"Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta,/191/ kdor seje in kdor žanje. Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje!" (Jan 4,36.37.) Tukaj je Kristus poudaril sveto službo, ki jo Bogu dolgujejo vsi, ki so sprejeli evangelij. Poklicani so za njegova živa orodja. Od njih pričakuje osebno službo. Naj sejemo ali žanjemo, delamo za Boga. Eden seje seme; drugi zbira snopje; a sejalec in žanjec prejemata plačilo. Oba se veselita nagrade za svoj trud.

Jezus je dejal učencem: "Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste prišli v njihovo delo." (Jan 4,38.) Zveličar je tukaj vnaprej videl veliko žetev na petdesetnico. Učenci tega niso smeli šteti za dosežek svojih naporov. Prišli so v delo drugih. Od Adamovega pada dalje je Kristus zaupal seme besede izvoljenim služabnikom, da bi ga posejali v človeška srca. Nevidno orodje, vsemogočna moč je delala tiho, a učinkovito, da bi dosegla žetev. Rosa, dež in sončna svetloba Božje milosti so dani, da svežijo in hranijo seme resnice. Kristus ga mora zaliti s svojo krvjo. Njegovi učenci so imeli prednost biti Božji sodelavci. Bili so sodelavci Kristusa in svetih ljudi od starodavnosti. Ob izlitju Svetega Duha na petdesetnico se jih je spreobrnilo na tisoče v enem dnevu. To je bil sad Kristusovega sejanja, žetve njegovega dela.

Besede, ki jih je Jezus izgovoril ženi pri vodnjaku, so bile dobro seme, in žetev je zelo hitro prispela. Samarijani so prišli, poslušali Jezusa in sprejeli vero vanj. Obstopili so ga pri vodnjaku in ga zasipali z raznimi vprašanji. Poželjivo so sprejemali njegova pojasnila o tem, kar jim dotlej ni bilo jasno. Med poslušanjem so se počasi otresli zmedenosti. Bili so podobni ljudstvu, ki je živelo v temi, pa so se podali za nenadnim žarkom svetlobe, dokler se niso znašli v svetlobi dneva. Ampak ta kratek pogovor jim ni zadostoval. Hoteli so zvedeti še več in povabiti svoje prijatelje, da bi še ti slišali tega čudovitega Učitelja. Povabili so ga v svoje mesto in ga zaprosili, naj ostane pri njih. V Samariji je ostal dva dni, in veliko več ljudi je začelo verovati vanj.

Farizeji so prezirali Kristusovo preprostost. Omalovaževali so njegove čudeže in zahtevali znamenje, da je Božji Sin. Samarijani pa niso zahtevali znamenj, in Jezus ni med njimi naredil nobenega čudeža, razen da je odkril življenjsko skrivnost Samarijanke ob vodnjaku. Vseeno pa so ga mnogi sprejeli; v svojem novem veselju so rekli ženi:/192/ "Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja, kajti sami smo slišali in vemo, da je ta resnično Zveličar sveta, Kristus." (Jan 4,42.)

Samarijani so verovali, da mora priti Mesija kot Odrešenik ne samo Judov, temveč vsega sveta. Sveti Duh ga je po Mojzesu napovedal kot preroka, od Boga poslanega. Po Jakobu je bilo oznanjeno, da se mu bodo pokoravali vsi narodi, po Abrahamu pa, da bo v blagoslov vsem rodovinam na svetu. Samarijani so na teh besedilih temeljili svojo vero v Mesija. Ker pa so Judje napačno razlagali poznejše preroke tako, da so Kristusovemu prvemu prihodu pripisovali slavo drugega, je spodbudilo Samarijane, da so zavrgli vse Svete spise razen tistih, ki so bili dani po Mojzesu. Ko pa je Zveličar ovrgel napačno razlago, so mnogi sprejeli poznejša prerokovanja in besede samega Kristusa o Božjem kraljestvu.

Jezus je pričel rušiti zid, ki je delil Jude od poganov, in oznanjati zveličanje vsem ljudem. Čeprav je bil Jud, se je neobremenjeno družil s Samarijani, pri tem pa ni upošteval farizejskih navad v svojem narodu. Kljub njihovim predsodkom je sprejel gostoljubnost preziranega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel z njimi pri njihovi mizi, užival hrano, ki so jo pripravljale in stregle njihove roke, poučeval je po njihovih ulicah in z veliko ljubeznijo in dobroto ravnal z njimi.

V jeruzalemskem templju je nizek zid ločeval tempeljsko preddverje od drugih delov svete stavbe. Na njem so bili napisi v raznih jezikih z opozorilom, da to mejo smejo prestopiti edino Judje. Če bi si kateri pogan upal stopiti v notranjost templja in ga s tem oskruniti, je moral ta prestopek plačati s svojim življenjem. Toda Jezus, ki je bil ustanovitelj templja in službe v njem, je pritegoval k sebi pogane z vezmi človeškega sočutja, njegovo Božje usmiljenje pa jim je prineslo zveličanje, ki so ga Judje zavrgli.

Jezusovo bivanje v Samariji je bilo načrtovano kot blagoslov za njegove učence, ki so bili še pod vplivom judovskega pobožnjaštva. Čutili so, da vdanost svojemu narodu zahteva, da gojijo sovraštvo do Samarijanov. Čudili so se Jezusovemu vedenju. Niso se mogli upreti ravnanju po njegovem zgledu, in ta dva dni v Samariji je vdanost njemu krotila njihove predsodke; v srcu pa se s tem še niso sprijaznili. Počasi so se učili, da morata njihovo podcenjevanje/193/ in sovraštvo odstopiti prostor usmiljenju in sočutju. Po Gospodovem vnebohodu pa so se jim ti nauki vrnili v novem pomenu. Po izlivanju Svetega Duha so se spomnili Zveličarjevega stališča, njegovih besed, spoštovanja in nežnosti v ravnanju s temi podcenjevanimi tujci. Peter je odšel oznanjat v Samarijo in se pri tem ravnal z enakim duhom. Ko so Janeza povabili v Efez in Smirno, se je spomnil izkušenj pri Sihemu in bil hvaležen božanskemu Učitelju, ki jim je pomagal z osebnim zgledom, ko je vnaprej videl težave, s katerimi se morajo srečati.

Zveličar še danes nadaljuje isto delo, kakor ga je takrat, ko je Samarijanki ponudil vodo življenja. Utegne se zgoditi, da tisti, ki se imenujejo njegovi učenci, prezirajo zavržene in se jim izogibljejo; vendar pa nikakršne okoliščine v zvezi z rojstvom in narodnostjo, nikakršne življenjske razmere ne morejo odvrniti njegove ljubezni od človeških otrok. Vsaki še tako grešni duši Jezus pravi: Če prosiš od mene, ti bom dal živo vodo.

Evangeljsko vabilo se ne sme omejiti samo na izvoljene in oznanjati samo njim, ki nam bodo, kakor si mislimo, naredili čast, če ga sprejmejo. Sporočilo je treba ponuditi vsem. Kjer koli so srca odprta za sprejem resnice, jih je Kristus pripravljen poučevati. Razodeva jim Očeta in službo, ki je sprejemljiva za bralca srca. Za takšne ne uporablja prilik. Takim pravi kakor nekoč ženski ob vodnjaku: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4, 26.)

Ko je Jezus počival pri Jakobovem studencu, je prišel iz Judeje, kjer je njegovo delovanje imelo malo uspeha. Duhovniki in učitelji so Kristusa zavrgli; in celo ljudem, ki so trdili, da so njegovi učenci, ni uspelo dojeti njegovega božanskega značaja. Počutil se je slaboten in utrujen, a vendar ni opustil priložnosti, da je govoril ženi, ki je bila tujka, ločena od Izraela in je živela v očitnem grehu.

Zveličar ni čakal, da bi se zbrala množica. Mnogokrat je pričel govoriti malemu številu oseb, ki so se zbrale okrog njega; potem pa so se mimoidoči drug za drugim ustavljali, da bi poslušali Božje besede po Učitelju, ki ga je Bog poslal. Kdor dela za Kristusa, mora enako vneto govoriti malemu ali velikemu številu poslušalcev. Mogoče sporočilo posluša samo ena oseba, ampak kdo more reči, do kod bo segel njen vpliv? Celo učencem se je zdelo brez pomena, da Zveličar posveča/194/ čas Samarijanki. On pa je z njo razpravljal resneje in zgovorneje kakor s kralji, svetovalci ali velikimi duhovniki. Nauki, ki jih je dal njej, se ponavljajo v najbolj oddaljenih krajih zemlje.

Brž ko je Samarijanka našla Zveličarja, je pripeljala k njemu druge. Pokazala je, da je bolj prežeta z misijonskim duhom kakor učenci. Ti v Samariji niso videli ničesar, kar bi kazalo, da je to obetavno polje. Njihove oči so bile uprte na veliko delo, ki se mora opraviti v prihodnosti. Niso opazili, da je prav okrog njih žetev, ki jo je treba zbrati. Žena, ki so jo prezirali, je pripeljala prebivalstvo vsega kraja, da je poslušalo Zveličarja. Luč je takoj oznanila rojakom.

Ta žena kaže, kako deluje praktična vera v Kristusa. Vsak pravi učenec se za Božje kraljestvo rodi kot misijonar. Kdor pije živo vodo, tudi sam postane vir življenja. Prejemnik postane dajalec. Kristusova milost v duši je kakor studenec v puščavi, ki izvira v osveževanje vsega in zbujanje želje v vseh, ki se bližajo smrti, da bi pili vodo življenja./195/

20. Brez znamenj in čudežev

Temeljno besedilo Jan 4,43-45.

Galilejci, ki so se vračali s pashe, so prinesli sporočilo o Jezusovih čudovitih dejanjih. Sodba, ki so jo nad njim izrekli visoki dostojanstveniki v Jeruzalemu, mu je odprla pot v Galilejo. Mnogi so se žalostili zaradi zlorab templja, pohlepnosti in drznosti duhovnikov. Upali so, da bo ta Mož, ki je poglavarje pognal v beg, morda pričakovani Osvoboditelj. Sedaj so slišali za sporočila, za katera je kazalo, da potrjujejo njihova najsvetlejša pričakovanja. Razširila se je novica, da se je prerok razglasil za Mesija.

Nazarečani pa niso verovali vanj. Zato je Jezus obiskal Nazaret na poti v Kano. Zveličar je učencem povedal, da prerok nima časti v svoji deželi. Ljudje presojajo značaj glede na to, kolikor ga lahko razumejo. Tesnosrčni in posvetni ljudje so Kristusa presojali po njegovem skromnem rojstvu, skromni obleki in vsakdanjem napornem delu. Niso mogli presoditi čistosti tega duha, na katerem ni bilo niti madeža greha.

Novice o Kristusovi vrnitvi v Kano so se naglo razširile po Galileji in vsem bolnim in trpečim prinesle upanje. V Kafarnaumu je nanje postal pozoren judovski plemič, ki je bil kraljev uradnik./196/ Njegov sin je bolehal za neozdravljivo boleznijo. Zdravniki so ga pustili umirati; ko pa je oče slišal za Jezusa, je sklenil, da ga bo prosil za pomoč. Otrok je bil zelo izčrpan, zato so se bali, da ne bo dočakal očetove vrnitve; plemič pa je vseeno mislil, da mora osebno razložiti primer. Upal je, da bodo očetove prošnje ganile vzvišenega Zdravnika.

Po prihodu v Kano je našel Jezusa obdanega z veliko množico. S strahom v srcu se je prerinil do Zveličarja. Njegova vera se je omajala, ko je pred seboj zagledal človeka, oblečenega v preprosto obleko, pokritega s prahom in utrujenega od potovanja. Pričel je dvomiti o tem, da bi ta Oseba lahko napravila, za kar je prišel prosit. A vendar se je pogovoril z Jezusom, ko je dobil priložnost, in mu povedal, čemu je prišel, ter ga zaprosil, naj gre z njim v njegov dom./197/ Jezus pa je že vedel za njegovo žalost. Zveličar je videl uradnikovo bolečino, preden je zapustil svoj dom.

Vedel pa je tudi, da je oče v svojih mislih postavil pogoje za svojo vero v Jezusa. Če ne bo uslišal njegove prošnje, ga ne bo sprejel za Mesija. Čakal je v mučni negotovosti, Jezus pa mu je spregovoril: "Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali." (Jan 4,48.)

Poleg vseh dokazov, da Jezus je Kristus, se je prosilec odločil, da postavi izpolnitev svoje prošnje za pogoj vere vanj. Zveličar je ob to čvrsto nevero postavil preprosto vero Samarijanov, ki niso zahtevali nikakršnega čudeža ali znamenja. Njegova beseda, večno navzoči dokaz njegovega božanstva, je imela prepričljivo moč, ki je dosegla njihova srca. Kristusa je bolelo, da bo njegovo ljudstvo, komur so bili zaupani sveti izreki, preslišalo Božji glas, ki jim govori po njegovem Sinu.

Uradnik je vendarle imel nekoliko vere, saj je prišel prosit to, kar se mu je zdelo najdragocenejše med vsemi blagoslovi. Jezus pa je imel zanj večji dar. Ni želel samo ozdraviti njegovega otroka, temveč tudi njega in njegov dom narediti za sodelavce v blagoslovih zveličanja in prižgati luč v Kafarnaumu, ki naj bi kmalu postal polje njegovega dela. Uradnik pa je moral doumeti svojo potrebo prej, preden si bo zaželel Kristusove milosti. Ta dvorjan je bil predstavnik mnogih med svojim narodom. Ti so se namreč zanimali za Jezusa iz sebičnih nagibov. Upali so, da bodo po njegovi moči dobili posebno korist, in svojo vero povezali s dodelitvijo začasne pomoči, niso pa poznali svoje duhovne bolezni in niso spoznali potrebe po Božji milosti.

Uradniku izgovorjene Zveličarjeve besede so kakor svetlobni blisk razgalile njegovo srce. Razumel je, da je prišel k Jezusu zaradi sebičnih spodbud. Njegova omahljiva vera se mu je odkrila v pravi luči. V strašni bolečini je doumel, da bi njegov dvom lahko zahteval življenje njegovega otroka. Videl je, da stoji pred tistim, ki lahko bere človeške misli in mu je vse mogoče. V duševnem trpljenju ponižne prošnje je zavpil: "Gospod, pojdi dol, preden umrje moj otrok!" (Jan 4,49.) Njegova vera se je trdno oklenila Kristusa, kakor je nekoč naredil Jakob, ko je med bojem z Angelom vzkliknil: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Mojz 32, 26.)

Zmagal je kakor Jakob. Zveličar ne more zapustiti človeka, ki se ga je oklenil s prošnjo za svoje velike potrebe. "Pojdi," je rekel, "tvoj sin je živ." (Jan 4,50.) Uradnik je zapustil Zveličarja z mirom in radostjo,/198/ kakršne do takrat ni poznal. Ni le veroval, da je sin zdrav, temveč je s trdnim zaupanjem veroval v Kristusa kot Odrešenika.

V istem času so tisti, ki so bedeli pri umirajočem otroku v njegovem domu v Kafarnaumu, opazili nenadno in skrivnostno spremembo. Senca smrti je zginila z bolnikovega obraza. Mrzličnost je zamenjalo nežno rdečilo vračajočega se zdravja. Ugasli pogled je spet oživel, oslabelo in shujšano telo je spet dobilo moč. Na otroku ni bilo več opaziti znamenj bolezni. Njegovo vročično telo je spet postalo sproščeno in vlažno, zato je mirno zaspal. Mrzlica ga je zapustila sredi dnevne vročine. Družina je osupnila in nastalo je veliko veselje.

Kana ni bila daleč od Kafarnauma, zato bi se oče lahko vrnil domov po pogovoru z Jezusom še isti večer; vendar se mu ni mudilo nazaj. Šele drugo jutro se je vrnil v Kafarnaum. Kakšna vrnitev je bila to! Z veliko bolečino v srcu je odšel iskat Jezusa. Sončna svetloba se mu je zdela okrutna, ptičje petje pa kakor posmehovanje. Kako drugačni so bili zdaj njegovi občutki! Vsa narava je dobila novi videz. Vse je gledal z drugimi očmi. Med potovanjem v tihih jutranjih urah se mu je dozdevalo, da vsa narava z njim vred hvali Boga. Ko je bil še daleč od doma, so mu prišli naproti služabniki, da bi mu skrajšali žalost, kakršna ga po njihovem prepričanju najbrž teži. Ni bil presenečen zaradi njihovega sporočila, pač pa ga je zelo zanimalo, a česar ti niso mogli razumeti, in sicer ob kateri uri je otroku odleglo. Odgovorili so mu: "Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica." (Jan 4,52.) Isti trenutek, ko se je očetova vera oklenila obljube: "Tvoj sin je živ," (Jan 4,50.) se je božanska ljubezen dotaknila umirajočega otroka./199/

Oče je pohitel pozdravit sina. Privil si ga je na prsi, kakor da ga je dobil nazaj od mrtvih, in se ni nehal zahvaljevati Bogu za to čudovito ozdravljenje.

Sedaj je želel bolje spoznati Kristusa. Ko je pozneje poslušal njegov nauk, so on in vsi njegovi domači postali učenci. Njihova nesreča je bila blagoslovljena s spreobrnitvijo vse družine. Poročilo o čudežu se je razširilo. Tako je bila pripravljena pot za Kristusovo osebno službo v Kafarnaumu, in v njem je bilo storjenih mnogo mogočnih dejanj.

Blagoslovitelj kafarnaumskega kraljevega uradnika si enako želi danes blagosloviti nas. Ampak podobno užaloščenemu očetu tudi mi pogosto iščemo Jezusa, ker si želimo kakšne pozemske dobrine, in šele po uslišani zahtevi začne naše zaupanje počivati v njegovi ljubezni. Zveličar si želi, da bi nam podelil večji blagoslov, kakor ga prosimo; odgovor na naše prošnje pa prelaga zato, da bi nam pokazal hudobnost našega srca in veliko potrebo po njegovi milosti. Želi si, da bi zavrgli sebičnost, saj nas bo to spodbudilo k temu, da ga začnemo iskati. S priznavanjem svoje slabotnosti in velike potrebe se moramo popolnoma zaupati njegovi ljubezni.

Kraljevi uradnik je želel videti izpolnitev svoje prošnje, preden je veroval; moral pa je najprej sprejeti Jezusovo besedo, da je njegova prošnja uslišana in mu je blagoslov darovan. Tega nauka se moramo naučiti tudi mi. Ne verujmo zato, ker vidimo ali občutimo, da nas Bog sliši. Zaupati moramo v njegove obljube. Ko z vero pridemo k Bogu, vsaka naša prošnja pride v njegovo srce. Ob prošnji za blagoslov moramo verovati, da ga prejemamo, in se zahvaliti zanj, ko smo ga dobili. Tedaj se lotimo svojih dolžnosti s prepričanjem, da bomo blagoslov dobili, ko ga bomo najbolj potrebni. Če se naučimo tako delati, bomo vedeli, da bodo naše molitve uslišane. Bog bo naredil za nas "preobilo več" "po bogastvu svoje slave" in "po delovanju njegove silne moči". (Ef 3,20.16; 1,19.)/200/

21. Betezda in Veliki zbor

Temeljno besedilo Jan 5

"V Jeruzalemu je pa pri ovčjih vratih kopel, ki se hebrejsko imenuje Betezda, in ima pet lop. V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanje vode." (Jan 5,2.3.)

Ob določenem času se je voda v teh toplicah vzvalovila, na splošno pa se je domnevalo, da je to sad nadnaravne sile, in da tisti, ki po vzvalovanju vode prvi stopi vanjo, ozdravi od kakršne koli bolezni. Na stotine bolnikov je prihajalo na ta kraj. Ko se je voda vzvalovila, je nastalo tako prerivanje, da je množica pohodila slabotnejše moške, ženske in otroke. Mnogi se vodi sploh niso mogli približati. Drugi, ki jim je uspelo, so umrli ob samem robu. Okrog te vode so postavili lope, da so bili bolniki zaščiteni pred dnevno vročino in nočnim mrazom. Marsikdo je ostal čez noč v teh lopah in se je dan za dnem priplazil do roba kopališča, zaman upajoč v ozdravitev.

Jezus je bil zopet v Jeruzalemu. Očitno je bilo, da razmišlja in moli, ko je po mestu hodil sam, in tako je prišel do kopališča. Videl je nesrečne trpine, kako so čakali na to, kar so imeli za edino možnost ozdravitve. Zaželel si je uporabiti svojo ozdravljajočo moč in ozdraviti vse bolnike. Ampak bila je sobota. Množica je odšla v tempelj k bogoslužju;/201/ zato je vedel, da bi taka ozdravitev močno vznemirila predsodke Judov in prezgodaj ustavila njegovo delovanje.

Toda Zveličar je zagledal prizor skrajne bede. Tam je ležal mož, ki je bil že osemintrideset let nebogljen invalid. Njegova bolezen je bila v glavnem posledica njegovih grehov in nanjo so gledali kot na Božjo kazen. Bolnik je preživel dolga leta trpljenja sam, brez prijateljev in z občutkom, da je izključen iz Božje milosti. V času, ko so pričakovali vzvalovanje vode, so ga prinesli do lop ljudje, ki so se usmilili njegove nebogljenosti. Ampak v usodnem trenutku ni imel nikogar, ki bi mu pomagal v vodo. Sicer je videl valovanje vode, toda nikoli ni mogel priti dalje kakor do roba kopališča. Krepkejši od njega so se pred njim potopili v vodo. Ni se mogel uspešno kosati s sebično, prerivajočo se množico. Njegova vztrajna prizadevanja k temu edinemu cilju, skrb in nenehno razočaranje so izčrpavali še ostanek njegove moči.

Bolnik je ležal na ležišču in občasno dvignil glavo, da bi opazoval bazen, ko se je nadenj nagnil prijazen sočuten obraz, njegovo pozornost pa so pritegnile besede: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Upanje je napolnilo njegovo srce. Čutil je, da bo lahko na neki način dobil pomoč. Toda radost ohrabritve je hitro splahnela. Spomnil se je, kolikokrat je poskušal doseči bazen, in da ima zelo malo upanja, da bo še živ do vnovičnega vzvalovanja vode. Utrujen se je obrnil in rekel: "Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drug pred menoj." (Jan 5,7.)

Jezus od tega trpina ni zahteval, da pokaže vero vanj, temveč mu je preprosto rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,8.) Teh besed se je oklenila vera tega moža./202/ Vsak živec in vsaka mišica je vztrepetala v novem življenju in zdravilno gibanje je zajelo njegove hrome ude. Brez pomišljanja se je odločil poslušati Kristusovo navodilo, in vse njegove mišice so ubogale njegovo voljo. Skočil je na noge in ugotovil, da je postal čil mož.

Jezus mu nikakor ni zagotovil božanske pomoči. Mož bi lahko dalje dvomil in izgubil edino priložnost za ozdravitev. Ampak veroval je Kristusovim besedam, se ravnal po njih in dobil moč.

Z isto vero smo lahko tudi mi duhovno ozdravljeni. Greh nas je ločil od življenja v Bogu. Naše duše so ohromele. Sami ne moremo živeti svetega življenja prav tako, kakor bolni mož ni mogel hoditi. Mnogi se zavedajo svoje nebogljenosti in hrepenijo po takem duhovnem življenju, ki jih bo pripeljalo v skladnost z Bogom, a zaman se trudijo, da bi to dosegli. V obupu vzkliknejo: "Jaz nesrečni človek! Kdo me otme iz telesa te smrti?" (Rim 7,24.) Naj taki obupani ljudje, ki se bojujejo, pogledajo navzgor. Zveličar se nagiba nad nje, ki jih je odkupil s svojo krvjo, in jih sprašuje z nepopisno nežnostjo in usmiljenjem: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Vabi vas, da vstanete zdravi in spokojni. Ne čakajte, da boste občutili, da ste ozdraveli. Zaupajte njegovi besedi, pa se bo uresničila. Izročite svojo voljo Kristusu. Odločite se, da mu boste služili, pa boste z delovanjem po njegovi besedi dobili moč. Če je katera koli slaba navada in velika strast zaradi dolgega popuščanja zvezala dušo in telo, jo Kristus lahko razveže. Duši, ki je "mrtva po prestopkih", želi podariti življenje. (Ef 2,1.) Želi osvoboditi jetnika, ki je zvezan zaradi svojih slabosti, nesreče in verig greha.

Po svoji ozdravitvi se je hromec sklonil, da bi vzel svojo posteljo, ki je bila le rogoznica, in odejo. Čutil je globoko veselje, da se je lahko zopet vzravnal, in se ozrl po Osvoboditelju. Ampak Jezus se je izgubil v množici. Mož se je bal, da ga ne bo prepoznal, če ga bo zopet videl. Ko je hitel od tam s trdnimi in svobodnimi koraki, slavil Boga in se veselil svoje nove moči, je srečal več farizejev ter jim nemudoma pripovedoval o ozdravitvi. Presenetila ga je hladnost, s katero so ga poslušali.

Čemerni so ga prekinili z vprašanjem, zakaj v soboto nosi svoje ležišče. Strogo so ga spomnili na to, da ni dovoljeno po postavi nositi bremena v Gospodov dan. Od samega veselja je mož pozabil, da je bila sobota. Vendar pa se ni čutil krivega, saj je vendar samo poslušal ukaz moža, ki je imel takšno moč od Boga./203/ Pogumno je odgovoril: "Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,11.) Vprašali so ga, kdo je to naredil, a jim ni mogel odgovoriti. Ti poglavarji so vedeli, da je bil samo Eden sposoben narediti tak čudež. Ampak hoteli so dobiti jasen dokaz, da je bil Jezus, da bi ga lahko obtožili kot prestopnika sobote. Po njihovem mnenju ni prestopil postave samo s tem, da je bolnega moža ozdravil v soboto, temveč je zagrešil tudi bogokletje z naročilom, naj odnese ležišče.

Judje so tako popačili postavo, da so iz nje naredili suženjski jarem. Njihove nesmiselne zahteve so drugim narodom postale splošno znane. Zlasti sobota je bila zaradi vsakovrstnih nesmiselnih predpisov tako omejena, da jim ni bila več v veselje kot sveti častitljiv Gospodov dan. Pismarji in farizeji so naredili iz njenega posvečevanja neznosno breme. Judu ni bilo dovoljeno v soboto zakuriti ognja ali samo prižgati sveče. Zato pa so si morali najeti pogane za številne storitve, ker so jim jih predpisi prepovedovali, da bi jih delali sami. Niso premislili, da je ta, ki druge zaposli z nedovoljenim delom, prav toliko kriv, kakor če bi ga bil opravil sam. Menili so, da je zveličanje omejeno samo na Jude, zato se že tako brezupno stanje vseh drugih ne more z ničimer poslabšati. Toda Bog ni dal nobenih zapovedi, po katerih se ne bi mogli ravnati vsi. Njegove zapovedi ne dovoljujejo nobenih nerazumnih in sebičnih omejevanj.

V templju je Jezus znova srečal ozdravljenega, ki je prišel darovat daritev hvaležnosti in daritev za greh, ker mu je bila izkazana velika milost. Ko ga je Jezus našel med molilci, se mu je dal prepoznati z opominjajočimi besedami: "Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi." (Jan 5,14.)

Ozdravljeni mož je bil presrečen, ko je našel Osvoboditelja. Ker ni ničesar vedel o sovraštvu do Jezusa, je povedal farizejem, ki so ga vprašali, da je to tisti, kateri ga je ozdravil. "In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto." (Jan 5,16.)

Jezusa so odpeljali pred Veliki zbor, da bi se tam zagovarjal zaradi obtožbe kršenja sobote. Če bi bili Judje takrat neodvisen narod, bi takšna obtožba zadostovala, da ga obsodijo na smrt. Njihova podrejenost Rimljanom pa je to preprečevala. Judje niso imeli pravice izreči smrtne kazni,/204/ proti Kristusu podane obtožbe pa ne bi imele nobenega pomena pred rimskim sodiščem. Ampak farizeji so upali, da bodo našli druge vzroke. Kljub njihovim prizadevanjem, da bi ovirali Kristusovo delo, je celo v Jeruzalemu dosegel večji vpliv na ljudstvo kakor oni. Številne ljudi, ki niso bili zadovoljni z dolgimi govori rabinov, je pritegnil njegov nauk. Kar je povedal, so zlahka razumeli in je ogrelo ter potolažilo njihova srca. Boga jim ni opisoval kot maščevalnega sodnika, temveč kot usmiljenega Očeta, in jim je razodel Božjo podobo tako, kakor se je lahko videla v njem samem. Njegove besede so delovale kot mazilo za ranjenega duha. Z besedami in deli usmiljenja je strl morečo silo starih izročil in človeških zapovedi ter predstavil Božjo ljubezen v njeni neizčrpni polnoti.

V enem najstarejših prerokovanj o Kristusu je zapisano: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mojz 49,10.) Ljudje so se zbirali okrog Kristusa. Z naklonjenim srcem so raje sprejeli nauk o ljubezni in dobrotljivosti, kakor pa stroge obrede, ki so jih zahtevali duhovniki. Če se duhovniki in rabini ne bi uprli, bi njegov nauk povzročil takšno prenovo, kakršne svet še nikoli ni doživel. Ampak da bi ti voditelji obdržali svojo moč, so se trdno odločili uničiti Jezusov vpliv. To naj bi Veliki zbor dosegel z javno obsodbo njegovega nauka, ker je ljudstvo še vedno zelo spoštovalo svoje verske voditelje. Kdor koli si je upal obsoditi zahtevo rabinov ali si olajšati bremena, ki so jih naložili ljudstvu, so ga obtožili ne samo za bogokletje, marveč tudi za izdajo. Rabini so upali, da bodo tako vzbudili sum zoper Kristusa. Podtikali so mu, da poskuša odpraviti ustaljene običaje in s tem med ljudstvo posejati neslogo, s čimer bi pripravil pot, da bi jih Rimljani popolnoma podjarmili.

Toda načrti, ki so jih rabini poskušali tako vneto uresničiti, ne izvirajo iz Velikega zbora, temveč iz nekega drugega. Potem ko je Satan zaman poskušal Kristusa premagati v puščavi, je združil vse svoje moči, da bi ga oviral v njegovi službi in, če je le mogoče, uničil njegovo delo. Trdno se je odločil z zvijačo doseči to, česar ni mogel uresničiti neposredno z osebnimi prizadevanji. Po spopadu v puščavi se je najprej umaknil in se posvetoval s svojimi zavezniki angeli in zrelo pretehtal, kako bi lahko še naprej zaslepljeval um judovskega naroda tako,/205/ da ne bi prepoznal svojega Odrešenika. Za to je hotel uporabljati ljudi iz verskega sveta, katere je navdihnil s svojim lastnim sovraštvom do zagovornika resnice. Hotel jih je zapeljati, da bi zavrgli Kristusa in bi mu kar se da bolj zagrenili življenje v upanju, da bo izgubil pogum za svoje poslanstvo. Izraelski voditelji so postali Satanova orodja v boju proti Zveličarju.

Jezus je prišel, da bi "poveličal postavo in jo postavil v čast". (Iz 42, 21.) Njene časti naj ne bi znižal, ampak jo povišal. Sveto pismo pravi: "Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji." (Iz 42,4.) Prišel je osvobodit soboto tistih težkih predpisov, zaradi katerih je postala prekletstvo namesto blagoslov.

Zaradi tega vzroka je Jezus zavestno v soboto naredil čudež ozdravitve v Betezdi. Bolnika bi bil prav tako lahko ozdravil kateri drugi dan v tednu ali pa bi to naredil, ne da bi mu naročil, naj odnese posteljo. Ampak to mu ne bi omogočilo priložnosti, ki si jo je želel. Moder namen je bil temelj vsakega Kristusovega dejanja v njegovem pozemskem življenju. Vse, kar je delal, je bilo že samo po sebi pomembno in poučno. Med trpečimi ob kopališču v Betezdi je izbral najhuje prizadetega, da bi na njem izpričal svojo ozdravljajočo moč. Možu je ukazal, naj odnese svoje ležišče skozi mesto, da bi se zvedelo o velikem opravljenem delu. S tem naj bi se sprožilo vprašanje, kaj je dovoljeno delati ob sobotah, in to naj bi mu dalo priložnost javno ožigosati judovske omejitve glede Gospodovega dneva in razveljaviti njihova izročila.

Jezus jim je pojasnil, da je ozdravitev bolnika v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ujema se tudi s službo Božjih angelov, ki stalno potujejo med nebesi in zemljo in pomagajo trpečemu človeštvu. Rekel je: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17.) Vsi dnevi pripadajo Bogu, v katerih je potrebno uresničiti njegov načrt za človeštvo. Če Judje pravilno tolmačijo zapovedi, potem greši Jahve, ki s svojim delovanjem poživlja in ohranja vsako živo bitje, odkar je bil položil temelje zemlji. Potem bi moral ta, ki je izjavil, da je njegovo stvarstvo zelo dobro in je ustanovil soboto kot spomin na opravljeno delo, dokončati svoje delovanje in ustaviti nenehno kroženje vesolja.

Ali naj bi Bog prepovedal soncu opravljati svojo nalogo v soboto in ga oviral, da bi njegovi poživljajoči žarki ogrevali zemljo in hranili rastlinstvo? Ali naj bi se nebesna telesa na ta sveti dan ustavila na svoji poti?/206/ Ali naj ukaže potokom, naj ne dajejo vode njivam in gozdovom, in naj morja prekinejo nenehno menjavo plime in oseke? Ali morata pšenica in koruza prenehati rasti in naj zoreče grozdje preloži barvanje svojega sadu? Ali drevje in cvetje ob sobotah ne sme poganjati popkov in cvetov?

Ko bi bilo tako, bi ljudem zmanjkalo zemeljskih sadov in blagoslovov, zaradi katerih je zaželeno živeti. Narava mora nadaljevati svoj nespremenljivi tok. Ko bi Bog samo za trenutek odtegnil svojo roko, bi človek omedlel in umrl. Tudi človek ne sme biti v tem dnevu nedelaven. Morajo se zadovoljiti življenjske potrebe, bolniki morajo biti oskrbljeni in najnujnejše potrebe se morajo potešiti. Kdor zanemari v soboto pomagati trpečim, ne bo ostal nedolžen. Božji sveti dan počitka je bil ustvarjen za človeka, a dejanja usmiljenja so v popolni skladnosti z njegovim ciljem. Bog ne želi, da bi njegova stvarstva trpela bolečine eno samo uro, ki bi se lahko ublažile v soboto ali kateri drug dan.

Ljudje v soboto celo več pričakujejo od Boga kakor druge dneve. Njegovo ljudstvo preneha opravljati na ta dan vsa vsakdanja opravila in preživi čas v razmišljanju in bogoslužju. Boga prosi za več uslug kakor druge dni. Želi si več njegove pozornosti. Prosi za posebne blagoslove. Bog ne čaka, da sobota mine, preden uresniči te prošnje. V nebesih delo nikoli ne preneha, a tudi človek ne sme počivati od dobrodelnosti. Sobota ni zamišljena kot čas nekoristnega brezdelja. Zapoved sicer prepoveduje vsa posvetna dela na dan Gospodovega počitka. Delo pridobivanja sredstev za preživljanje mora prenehati. Nobeno delo za posvetni užitek ali dobiček ni zakonsko upravičeno na ta dan. Toda kakor je Bog dokončal svoje ustvarjalno delo in v soboto počival ter ta dan blagoslovil, tako naj tudi človek preneha opravljati dnevna opravila in uporabi te ure za zdravilni počitek, bogoslužje in sveta dela. Kristusovo delo ozdravitve bolnika se je popolnoma ujemalo z zapovedjo. Izkazalo je soboti čast.

Jezus si je lastil enake pravice kakor Bog s tem, ko je opravljal dejanja enake svetosti in narave kakor nebeški Oče. Ampak farizeji so postajali vse bolj razjarjeni. Po njihovem mnenju ni prestopil samo zapovedi, ampak se je izenačil z Bogom s tem, ker je "Boga imenoval svojega Očeta". (Jan 5,18.)

Celoten judovski narod je Boga imenoval za svojega Očeta. Če bi bil Kristus svoj odnos z Bogom opisal na podoben način, potem se ne bi tako vznemirili. Obtožili pa so ga za preklinjanje Boga/207/ in s tem pokazali, da so ga zelo dobro razumeli kot takega, ki to zahteva v najbolj vzvišenem smislu.

Kristusovi nasprotniki niso mogli z ničimer ugovarjati resnicam, ki jim jih je drugo za drugo vtisnil v njihovo vest. Lahko so navedli samo svoje navade in izročila. Toda v primerjavi z dokazi, ki jih je Jezus črpal iz Božje besede in nespremenljivega poteka narave, je bilo to šibko in medlo. Če bi bili rabini čutili kakršno koli željo po prejemu luči, bi spoznali, da je Jezus govoril resnico. Namesto tega so se izmikali točkam, ki so bile glede sobote za Jezusa pomembne, in so poskušali podžigati sovraštvo proti njemu zato, ker je trdil, da je enak Bogu. Bes poglavarjev ni poznal nobenih mej. Če se duhovniki in rabini ne bi bili bali ljudstva, bi Jezusa takoj umorili. Ljudstvo pa mu je bilo zelo naklonjeno. Mnogi so v njem videli prijatelja, ki je ozdravil njihove bolezni in jih tolažil v njihovih žalostih. Zato so tudi zagovarjali njegovo ozdravitev bolnika ob kopeli v Betezdi. Zaradi tega so morali voditelji za nekaj časa obrzdati svojo jezo.

Jezus je zavrnil obtožbo bogokletja. Pojasnil je: Moje pooblastilo za delo, za katero me obtožujete, temelji na tem, da sem Božji Sin, eno z njim po naravi, volji in nameri. V vseh njegovih delih stvarjenja in previdnosti sodelujem z Bogom. "Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče." (Jan 5,19.) Duhovniki in rabini so Božjega Sina poklicali na zagovor ravno zaradi dela, zavoljo katerega je bil poslan na svet. Zaradi svojih grehov so se ločili od Boga in v svoji ošabnosti delali neodvisno od njega. Menili so, da so sami po sebi sposobni za vse in niso videli nobene potrebe, da bi višja modrost vodila njihova dela. Božji Sin pa je bil podložen Očetovi volji in odvisen od njegove moči. Kristus se je tako popolnoma odpovedal sebi, da sam zase ni ničesar načrtoval. Sprejel je načrte, ki jih je Bog določil zanj in mu jih je Oče razodeval iz dneva v dan. Prav tako naj bi se tudi mi zanašali na Boga, in potem bo naše življenje preprosto uresničevanje njegove volje.

Ko se je Mojzes pripravljal postaviti svetišče kot prebivališče za Boga, je dobil navodila, da naj naredi vse po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. Mojzes je z veliko gorečnostjo izpolnil Božje naročilo. Poklicani so bili najbolj nadarjeni in spretni možje za opravljanje njegovih navodil. Vsak zvonček, vsako granatno jabolko, vsaka resa, vsak rob, vsaka zavesa ali katera koli posoda v svetišču je morala biti narejena natančno po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Bog ga je poklical na goro in mu razkril nebeške reči. Gospod ga je ogrnil s svojo slavo, da bi tako lahko videl vzorec,/208/ po katerem so potem bili narejeni vsi predmeti. Tako je razodel Izraelu, v katerem si je hotel narediti svoje prebivališče, veličasten ideal svojega značaja. Vzorec jim je pokazal na gori, ko je dal zapovedi na Sinaju in je šel mimo Mojzesa in klical: "Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh." (2 Mojz 34,6.7.)

Izrael pa si je izbral svojo lastno pot in ni gradil po vzorcu. Kristus pa, pravi tempelj, v katerem je resnično prebival Bog, je oblikoval vsako podrobnost svojega pozemskega življenja v skladnosti z Božjim idealom. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.) Tako naj bi bil tudi naš značaj oblikovan za "Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,22.) Mi moramo narediti vse "po zgledu, pokazanem na gori", (Heb 8,5.) in v skladnosti z Jezusom, ki nam je zapustil zgled, da hodimo po njegovih sledovih.

Kristusove besede učijo, da naj se čutimo neločljivo povezani z nebeškim Očetom. Kdor koli smo že, smo odvisni od Boga, ki usodo vseh drži v svojih rokah. Določil nam je delo in nas zanj usposobil s sposobnostmi in darovi. Če voljo podredimo Bogu in zaupamo njegovi moči in modrosti, bomo vodeni po varnih stezah tako, da bomo lahko izpolnili nam določeni del njegovega vzvišenega načrta. Kdor pa se zanaša na lastno modrost in moč, se sam loči od Boga. Namesto da deluje v skladnosti s Kristusom, uresničuje namene sovražnika Boga in človeka.

Zveličar je nadaljeval: "Kar koli namreč dela On (Oče), to tudi Sin dela prav tako. Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče." (Jan 5,19.21.) Saduceji so menili, da ni vstajenja mesa; Jezus pa jim je zagotovil, da je obujanje mrtvih eno največjih del njegovega Očeta in da ima tudi sam moč opravljati to delo. "Pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Božjega Sina, in kateri zaslišijo, bodo živeli." (Jan 5,25.) Farizeji so verovali v vstajenje mrtvih. Kristus jim je razložil, da je moč, ki podarja mrtvim življenje, prav sedaj med njimi in da bodo videli njeno delovanje. To je ista moč vstajenja, ki podarja življenje človeku, mrtvemu "po prestopkih in grehih". (Ef 2,1.) Ta duh življenja v Jezusu Kristusu, "moč njegovega vstajenja", (Filip 3,10.)/209/ osvobaja človeka "postave greha in smrti". (Rim 8,2.) Vladavina zla je strmoglavljena in po veri je človek obvarovan pred grehom. Kdor odpre svoje srce Kristusovemu Duhu, bo deležnik tiste silne moči, ki bo izpeljala njegovo telo iz groba.

Ponižni Nazarečan je potrdil svojo pravo velikost. Dvignil se je nad vse človeško, odložil podobo greha in sramote in stal vidno pred očmi vseh, Slavljenec angelov, Božji Sin, eno s Stvarnikom vesolja. Njegovi poslušalci so bili očarani. Nihče še ni govoril takih besed kakor On ali nastopil s takšnim kraljevskim dostojanstvom. Kar je rekel, je bilo razumljivo in jasno ter je popolnoma pojasnilo njegovo poslanstvo in dolžnost sveta. "Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temveč vso sodbo je izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal. Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. In dal mu je oblast tudi soditi, ker je Sin človečji." (Jan 5, 22.23.26.27.)

Duhovniki in poglavarji so se postavili za sodnike, da bi obsodili Kristusovo delo, On pa je izjavil, da je sam tako njihov sodnik kakor tudi sodnik vsega sveta. Svet je bil izročen Kristusu in po njem je prišel na padlo človeštvo vsak Božji blagoslov. Bil je Odrešenik tako pred učlovečenjem kakor tudi po njem. Brž ko se je pojavil greh, se je pojavil tudi Zveličar. Vsakomur je dal svetlobo in življenje, in vsak bo sojen po količini dane svetlobe. On, ki je podaril to svetlobo in vsakega človeka prisrčno rotil in si ga prizadeval izpeljati iz greha v svetost, je hkrati tudi njegov odvetnik in sodnik. Od nastanka velikega spopada v nebesih je Satan s prevaro ohranjal svoje delo; Kristus pa si je prizadeval razkriti Satanove načrte in streti njegovo oblast. Postavil se je proti goljufu in je skozi vse veke deloval za to, da bi otel ujetnike greha iz njegovega dosega, a prav ta bo tudi izrekel sodbo vsakemu razumnemu bitju.

Bog mu je dal "oblast tudi soditi, ker je Sin človečji". (Jan 5,27.) Do skrajnosti je izkusil zapeljevanja in skušnjave, zato razume človeške slabosti in grehe. Zaradi nas se je uprl Satanovim skušnjavam in bo pravično in nežno ravnal z ljudmi, za katerih rešitev je prelil svojo lastno kri. Zaradi vsega tega je Sin človekov določen, da bo sodil.

Ampak Kristusovo poslanstvo ni bilo, da sodi, temveč zveliča. "Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,/210/ marveč da se svet zveliča po njem." (Jan 3,17.) Pred Velikim zborom je Jezus izjavil: "Kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temveč je že prešel iz smrti v življenje." (Jan 5,24.)

Kristus je poslušalce povabil, naj se ne čudijo, in pred njimi še natančneje razodel skrivnost prihodnosti: "Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, njegov glas in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe." (Jan 5,28.29.)

Na to zagotovilo večnega življenja je Izrael tako dolgo čakal in upal, da ga bo dobil ob Mesijevem prihodu. Sedaj jih je obsijala edina luč, ki lahko razsvetli grobno temo. Toda svojevoljnost je slepa. Jezus je prekršil rabinska izročila in ni upošteval njihove oblasti, zato pa niso hoteli verovati.

Čas, kraj, priložnost in globoki občutki, ki so prežemali zbrane, vse to skupaj je povzročilo, da so Jezusove besede pred Velikim zborom naredile še večji vtis. Najvišji verski narodni dostojanstveniki so stregli po življenju njemu, ki se je sam označil kot ta, ki želi Izraela obnoviti. Gospodar sobote je bil postavljen pred pozemsko sodišče, da bi se zagovarjal zaradi obtožbe, da je prestopil sobotno zapoved. Medtem ko je pogumno razlagal svoje poslanstvo, so ga njegovi sodniki opazovali z osuplostjo in besom; ampak njegovih besed niso mogli ovreči. Niso ga mogli obsoditi. Duhovnikom in rabinom je oporekal pravico, da ga zaslišujejo ali ovirajo njegovo delo. Za to niso imeli nobenega pooblastila. Njihove trditve so izvirale iz ošabnosti in domišljavosti. Ni hotel priznati krivde, za katero so ga obtoževali, ali dovoliti, da bi ga zasliševali.

Namesto da bi se Jezus opravičeval za dela, ki so mu jih naprtili, ali pojasnjeval svoje ravnanje, se je uprl poglavarjem, in obtoženec je postal tožnik. Grajal jih je zaradi njihove trdosrčnosti in nepoznavanja Svetih spisov in trdil, da so zavrgli Božjo besedo, če so zavrgli njega, ki ga je poslal Bog. "Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame." (Jan 5,39.)

Vsaka stran zgodovinskih, poučnih in preroških knjig Starega zakona je obsijana s slavo Božjega Sina. Kolikor koli je bil sistem judovstva božanska ustanova, toliko je bil strnjeno prerokovanje blagovesti. O Kristusu "pričajo vsi preroki". (Dej 10,43.) Od Adamu dane obljube, mimo/211/ očakov in dajanja zapovedi je veličastna nebeška luč razjasnila Odrešenikove stopinje. Vidci so gledali betlehemsko zvezdo, Šilo (poslanec miru), ki naj bi prišel, medtem ko so se prihodnji dogodki skrivnostno odvijali pred njihovimi očmi. Kristusova smrt je bila prikazana v vsaki daritvi. Z vsakim dimom kadilne daritve se je dvigovala njegova pravičnost. Z vsako trobento se je v milostnem letu naznanjalo njegovo ime. (3 Mojz 25,12. 13.) Njegova slava je prebivala v spoštovanje vzbujajoči skrivnosti najsvetejšega.

Judje so imeli Svete spise in domnevali, da bodo dobili večno življenje zaradi samega poznavanja Božje besede. Toda Jezus je rekel: "In njegove besede nimate, da bi prebivala v vas." (Jan 5,38.) S tem ko so Kristusa zavrgli v njegovi besedi, so ga zavrgli tudi kot osebnost. "A nočete priti k meni," je rekel, "da bi imeli življenje." (Jan 5,40.)

Judovski poglavarji so proučevali preroške nauke o Mesijevem kraljestvu, ampak ne z iskrenim namenom, da bi spoznali resnico, temveč da bi našli dokaze, ki bi podprli njihova častihlepna upanja. Ko je Kristus prišel na način, ki ni ustrezal njihovim pričakovanjem, ga niso hoteli sprejeti. Da pa bi opravičili sebe, so poskušali dokazati, da je slepar. Ko pa so se podali na to pot, Satanu ni bilo težko okrepiti njihovega nasprotovanja Kristusu. Ravno besede, ki naj bi jih sprejeli kot dokaz njegovega božanstva, so razlagali proti njemu. Tako so Božjo resnico spremenili v laž, in kolikor bolj neposredno jim je Zveličar govoril s svojimi deli usmiljenja, toliko odločneje so nasprotovali tej luči.

Jezus je rekel: "Slave od ljudi ne sprejemam." (Jan 5,41.) Ni si želel niti vpliva niti odobritve Velikega zbora. Njihova privolitev ne bi bila zanj nobena čast. Imel je nebeško čast in pooblastilo. Če bi hotel, bi prišli angeli in ga častili, in bi Oče znova potrdil njegovo božanstvo. Toda zaradi njih samih in zaradi naroda, katerega voditelji so bili, je želel, da bi spoznali njegov pravi značaj in prejeli blagoslove, ki jim jih je prinesel.

"Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, in me ne sprejemate; če kdo drug pride v svojem imenu, njega sprejmete." (Jan 5,43.) Jezus je prišel z Božjo oblastjo, nosil je njegovo podobo, izpolnjeval je njegovo besedo in iskal njegovo slavo. Vendar pa ga Izraelovi vladarji niso sprejeli. Toda če bi prišli drugi in bi razkazovali Kristusov značaj, v resnici pa ravnali po svoji lastni volji in zahtevali čast zase, te bi sprejeli. A Zakaj? Ker ta, ki zahteva čast zase, podžiga željo po samopoviševanju pri drugih. Takim vabilom bi se Judje lahko odzvali./212/ Lahko bi sprejeli lažnega učitelja, ker bi odobraval njihova mnenja in izročila in tako laskal njihovemu ponosu. Toda Kristusov nauk se ni ujemal z njihovimi zamislimi. Ta je bil duhoven in je zahteval žrtvovanje samega sebe, in ga zaradi tega ne bi sprejeli. Niso poznali Boga, in ko jim je govoril po Kristusu, je bil to zanje tujčev glas.

Mar se to v našem času ne ponavlja? Mar niso srca mnogih vodilnih mož, celo verskih voditeljev zakrknjena za Svetega Duha, in se tako sami onesposobijo, da bi prepoznali Božji glas? Mar ne zametujejo Božje besede zaradi svojih izročil?

"Ko bi namreč verovali Mojzesu," je rekel Jezus, "bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni. Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?" (Jan 5,46.47.) Kristus je Izraelcem govoril po Mojzesu. Ko bi bili pazili na božanski glas, ki je govoril po njihovem velikem voditelju, bi ga znova prepoznali v Kristusovih naukih. Ko bi bili verovali Mojzesu, bi verovali tudi njemu, o komer je Mojzes pisal.

Jezus je vedel za odločitev duhovnikov in rabinov, da mu bodo vzeli življenje. Vendar jim je popolnoma jasno razložil svojo edinost z Bogom in svoj odnos do sveta. Dojeli so, da je bilo njihovo nasprotovanje proti njemu neopravičljivo; vendar pa njihov morilski srd ni popuščal. Prevzel jih je strah, ko so bili priče njegove veličastne moči, ki je spremljala njegovo delovanje; ampak ne glede na to so se uprli njegovemu vabilu in se zaprli v temo.

Nikakor jim ni uspelo spodkopati Jezusovega ugleda ali odvrniti od njega spoštovanje in pozornost ljudi, kajti mnogi so bili prepričani o njegovih besedah. Celo same voditelje je hudo pekla vest, ko jih je prepričal o njihovi krivdi. Toda zaradi tega so reagirali še ostreje. Odločili so se ga umoriti. Po vsej deželi so razposlali sle, ki naj bi ljudi svarili pred Jezusom kot sleparjem. Razposlali so tudi vohune, da bi ga nadzorovali in jim poročali, kaj govori in dela. Dragoceni Zveličar je odslej čisto jasno stal v križevi senci./213/

22. Janezovo ujetništvo in smrt

Temeljno besedilo Mat 11,1-11; 14,1-11; Mar 6,17-28; Luk 7,19-28.

Janez Krstnik je bil prvi, ki je oznanjal Kristusovo kraljestvo, in tudi prvi, ki je trpel zanj. Po svobodi v puščavi in veliki množici, ki je napeto poslušala njegove besede, so ga sedaj obdajali zidovi zaporniške celice. Bil je jetnik v trdnjavi Heroda Antipa. Janez je preživel velik del svoje službe na področju vzhodno od Jordana, ki je bilo pod Antipovo upravo. Sam Herod je poslušal Krstnikove pridige. Razuzdani kralj je trepetal zaradi vabila k spokorjenju. "Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ... in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal." (Mar 6,20.) Janez je zvesto ravnal z njim in ga grajal zaradi njegove nezakonite zveze s Herodiado, ženo njegovega brata. Nekaj časa je Herod nebogljeno poskušal raztrgati verige poželenja, ki so ga vezale; toda Herodiada ga je še bolj zapletla v svojo mrežo, nad Krstnikom pa se je maščevala tako, da je Heroda nagovorila, da je Janeza vrgel v ječo.

Janezovo življenje je bilo prežeto z marljivim delom, zato sta ga hudo težila temačnost in brezdelje zaporniškega življenja. Ko je mineval teden za tednom brez kakršne koli spremembe, sta ga prevzela obup in dvom. Njegovi učenci niso pozabili nanj. Smeli so priti v ječo in mu poročati o Jezusovih delih. Pripovedovali so mu, kako se ljudstvo zbira okrog njega, in se spraševali,/214/ zakaj ta novi učitelj, če je resnično Mesija, ne ukrene ničesar za Janezovo izpustitev. Kako lahko dopusti, da je njegov zvesti glasnik ob svobodo in morda celo ob življenje?

Ta vprašanja niso ostala brez posledice. Janeza so spodbudila k dvomom, ki se sicer nikoli ne bi pojavili. Satan se je veselil, ko je poslušal te besede učencev in videl, kako globoko so ranile dušo Gospodovega poslanca. O, kolikokrat se ti, ki se imajo za prijatelje dobrega človeka in hrepenijo po tem, da bi mu izpričali svojo zvestobo, izkažejo kot najbolj nevarni sovražniki! Kako pogosto njihove besede povzročajo potrtost in jemljejo voljo, namesto da bi krepile njegovo vero!

Kakor Zveličarjevi učenci tako tudi Janez Krstnik ni dojel narave Kristusovega kraljestva. Pričakoval je, da bo Jezus zasedel Davidov prestol. Ko pa je čas mineval, a Zveličar ni zahteval nobene kraljevske oblasti, je Janez postal zmeden in vznemirjen. Ljudstvu je oznanjal, da se mora Izaijevo prerokovanje uresničiti, da bi se pripravila pot Gospodu. (Iz 40, 3.) Gore in hribi naj se znižajo, krivine naj se poravnajo in grbava področja naj bodo ravnina. Hotel je, da bi se ponižale višine človeškega ponosa in moči. Kazal je na Mesija kot tistega, ki ima velnico v svoji roki, da bo temeljito očistil svoje gumno ter pospravil pšenico v žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem. Kakor prerok Elija, v čigar duhu in moči je prišel k Izraelu, je pričakoval, da se bo Gospod razodel kot Bog, ki odgovarja z ognjem.

Krstnik je opravljal svoje poslanstvo kot mož, ki je neustrašno grajal krivico pred visokimi in nizkimi sloji. Odkrito si je upal grajati kralja Heroda zaradi greha. Lastnemu življenju ni prizanašal, če je šlo za uresničenje njemu določene naloge. In sedaj je v ječi čakal na Leva iz Judovega rodu, ki naj bi potlačil zatiralčevo ošabnost in osvobodil siromašne in stokajoče. Kazalo je, da se je Jezus zadovoljil s tem, da je okrog sebe zbiral učence, ljudi zdravil in poučeval. Jedel je pri mizi cestninarjev, medtem ko je rimski jarem vsak dan huje težil Izraela, kralj Herod in njegova podla ljubica pa sta izvrševala svojo voljo, da se je k nebu dvigalo vpitje siromašnih in trpečih./215/

Za preroka iz puščave je vse to bila skrivnost, ki je presegala njegovo moč dojemanja. Bile so ure, v katerih so Satanova prišepetavanja mučila njegovega duha in se je nad njim zgrinjala senca strašne bojazni. Mar se tako dolgo pričakovani Osvoboditelj še sploh ni pojavil? Kaj je potem pomenilo sporočilo, ki ga je bil poklican nositi? Janeza je grenko razočaral sad njegovega poslanstva. Pričakoval je, da bo Božje sporočilo učinkovalo enako, kakor javno branje postave v Josijevem in Ezrovem času (2 Let 34; Neh 8 in 9) ter bo prišlo do globokega spokorjenja in spreobrnitve h Gospodu. Vse življenje je posvetil uspehu poslanstva. Ali je bilo to zaman?

Janez je bil zaskrbljen, ko je videl, da so njegovi učenci iz ljubezni do njega razodevali nevero do Jezusa. Ali je bilo njegovo delo zanje nerodovitno? Nemara je nezvesto opravljal svoje poslanstvo, in je bil zato izločen iz nadaljnjega dela? Ali ne bi Jezus sedaj strmoglavil moči tlačiteljev in rešil svojega glasnika, če je obljubljeni Osvoboditelj nastopil in se je Janez izkazal zvestega svojemu poklicu?

Krstnik pa se ni odpovedal veri v Kristusa. Spomin na glas iz nebes in spust goloba na Jezusovo neomadeževano čistost, na moč Svetega Duha, ki je počivala na Janezu, ko je prišel v Zveličarjevo bližino, in pričevanje preroških spisov - vse to je pričalo, da je Jezus iz Nazareta Obljubljeni.

Janez ni hotel s prijatelji govoriti o svojih dvomih in skrbeh, temveč se je odločil poslati sporočilo Jezusu in ga povprašati o tem. To je zaupal dvema izmed svojih učencev. Upal je namreč, da bo njun pogovor z Zveličarjem potrdil njuno vero in prinesel gotovost njunim bratom. A tudi sam je hrepenel po kakšni njemu namenjeni besedi iz Kristusovih ust.

Učenca sta prišla k Jezusu s sporočilom: "Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?" (Mat 11,3.)

Malo časa je minilo od tedaj, ko je Krstnik pokazal na Jezusa in oznanil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta! On, ki gre za menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jermena na njegovem obuvalu." (Jan 1,29.27.) Sedaj pa vprašuje: "Si li ti tisti, ki ima priti?" Za človeško naravo je bilo to nenavadno grenko in razočarljivo. Če sam Janez, zvesti pripravljalec poti, ni mogel pravilno dojeti Kristusovega poslanstva, kako bi se potem to lahko pričakovalo od sebične množice?

Zveličar ni takoj odgovoril na vprašanje učencev. Medtem ko sta začudena razmišljala o njegovem molku, so k njemu prihajali bolni in trpeči, da bi jih ozdravil. Slepi so tipaje šli skozi množico;/216/ bolni iz vseh slojev so se prerivali v Jezusovo bližino, nekateri s svojo močjo, druge pa so nosili prijatelji. Glas mogočnega Zdravnika je dospel do gluhega ušesa. Ena beseda, dotik z njegovo roko je odprl oslepele oči, da so ugledale dnevno svetlobo, prizore narave, obraze svojih prijateljev in obličje svojega Osvoboditelja. Jezus je grajal bolezen in izganjal mrzlico. Njegov glas je prišel v ušesa umirajočih, in ti so vstali zdravi in močni. Obsedeni so poslušali njegovo besedo, obsedenost jih je zapustila, in so ga častili. Medtem ko je zdravil njihove bolezni, je poučeval ljudstvo. Ubogi kmetje in delavci, ki so se jih rabini izogibali kot nečistih, so se zgnetli okrog njega, On pa jim je govoril besede večnega življenja.

Tako je minil dan, in Janezova učenca sta vse to videla in slišala. Končno ju je Jezus poklical k sebi in jima naročil, naj gresta in Janezu poročata, kar sta doživela. Pristavil je še: "Blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša." (Mat 11,6; Luk 7,23.) Dokaz o njegovem božanstvu se je videl v prilagajanju potrebam trpečega človeštva. Njegova slava se je razodevala v njegovi blagohotnosti do našega nizkega položaja.

Učenca sta prenesla sporočilo, in to je zadoščalo. Janez se je spomnil prerokbe o Mesiju: "Duh Gospoda Jahveja je nad mano, zato ker me je Gospod pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem Gospodovo milostno leto." (Iz 61,1.2.) Kristusova dejanja niso samo oznanjala, da je On Mesija, temveč so tudi pokazala, kako mora biti ustanovljeno njegovo kraljestvo. Janezu je bila razodeta ista resnica kakor nekoč Eliju v puščavi, ko je "močan veter podiral gore in razbijal skale pred Gospodom; a Gospoda ni bilo v vetru. Za vetrom pa pride potres, a Gospoda ni v potresu. In za potresom ogenj, a Gospoda ni v ognju." (1 Kralj 19,11.12.) Toda po ognju je Gospod govoril preroku s tihim, milim glasom. Prav tako naj bi Jezus opravil svoje delo; ne z rožljanjem orožja in s strmoglavljenjem prestolov in kraljestev; temveč človeškim srcem naj bi govoril z življenjem milosti in samopožrtvovalnosti./217/

Načelo Krstnikovega življenja samoodpovedi je bilo tudi načelo Mesijevega kraljestva. Janez je dobro vedel, kako tuje je bilo to načelom in upanjem vodilnih Izraelovih mož. To, kar je imel on za prepričljiv dokaz Kristusovega božanstva, zanje ni bil nikakršen dokaz. Pričakovali so Mesija, kakršen ni bil obljubljen. Janez je razumel, da lahko Zveličarjevo poslanstvo pri njih izzove samo sovraštvo in obsodbo. On kot pripravljalec njegove poti mora piti iz keliha, ki ga bo Kristus moral izprazniti do dna.

Zveličarjeve besede: "Blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša," (Mat 11,6; Luk 7,23.) so bile za Janeza blaga graja. Vendar niso bile zaman. Ker je sedaj jasneje razumel naravo Kristusovega poslanstva, se je izročil Bogu, pripravljen živeti ali umreti, kar bo pač najbolj koristno njegovemu ljubljenemu delu.

Potem ko sta odposlanca odšla, je Jezus govoril ljudstvu o Janezu. Zveličarjevo srce se je z globokim čustvom obrnilo na zvesto pričo, ki je bila zakopana v Herodovi ječi. Ni hotel, da bi ljudje sklepali, da je Bog pozabil nanj ali da je njegova vera izginila na dan preizkušnje. Vprašal jih je: "Kaj ste šli v puščavo gledat? Trst, ki ga veter maje?" (Luk 7,24.)

Ob Jordanu rastoče visoko trsje se je ob vsaki sapi majalo sem in tja, zato je bilo dobra prispodoba za rabine, ki so se postavili za kritike in sodnike Krstnikovega poslanstva. Ob vsakem vetru priljubljenega mnenja so se majali zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Po eni strani se niso hoteli ponižati in sprejeti Krstnikovega sporočila, ki je preiskovalo njihova srca, po drugi pa si zaradi strahu pred ljudstvom niso upali javno nasprotovati njegovemu delovanju. Božji poslanec pa ni bil strahopetec. Ob Kristusu zbrana množica je bila priča Janezovega dela. Slišali so, kako neustrašno je grajal greh. Enako odkrito je govoril samopravičnim farizejem, duhovniškim saducejem, kralju Herodu in njegovemu dvoru, knezom, vojakom, cestninarjem in kmetom. Ni bil podoben zibajočemu se trsu, ki ga maje veter človeške hvale ali predsodkov. Tudi v ječi je ostal isti v svoji zvestobi do Boga in svoji gorečnosti za pravičnost, kakor je bil pri oznanjevanju Božjega sporočila v puščavi. V svoji zvestobi načelom je bil trden kakor skala.

Jezus je nadaljeval: "Ali kaj ste šli, da vidite? Človeka oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so po kraljevih dvorih." (Mat 11,8.) Janez je bil poklican grajati grehe in nasilna dejanja svojega časa. Njegovo skromno oblačilo kakor tudi življenje polno odpovedi/218/ se je ujemalo z značajem njegovega poslanstva. Bogata oblačila in razkošno življenje ne ustrezata Božjemu služabniku, temveč njim, ki živijo v "kraljevih dvorih", vladarjem tega sveta, ki imajo moč in bogastvo. Jezus je želel opozoriti na razliko med Janezovimi oblačili ter tistimi, ki so jih nosili duhovniki in vladarji. Ti dostojanstveniki so se ogrinjali v krasna oblačila in nosili dragocene okraske. Ljubili so razkošje in upali, da bodo s tem zaslepili ljudstvo in tako izsilili večje spoštovanje. Bolj jim je šlo za to, da bi jih občudovali ljudje, kakor pa da bi dosegli čisto srce, ki je Bogu po volji. S tem pa so razodevali, da njihova zvestoba ni pripadala Bogu, temveč kraljestvu tega sveta.

Jezus je dalje dejal: "Ali zakaj ste šli tja? Da vidite preroka? Da, pravim vam, in več nego preroka. Ta je, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega angela pred tvojim obličjem, ki pripravi tvojo pot pred teboj. Resnično vam pravim: Ni vstal izmed tistih, ki so rojeni od žen, večji od Janeza Krstnika." (Mat 11,9-11.) Ko je angel duhovniku Zahariju napovedal Janezovo rojstvo, je rekel: "Kajti velik bo pred Gospodom." (Luk 1,15.) Kaj pa je velikost po nebeški presoji? Ne to, kar ima svet za velikost; ne bogastvo ali položaj ali plemeniti rod ali umska nadarjenost sama po sebi. Če je umska velikost brez višjih vrednot vredna spoštovanja, potem moramo izkazati priznanje Satanu, s čigar umsko močjo se ne more kosati noben človek. Čim večji dar uporabljamo za ugajanje samemu sebi, v toliko večje prekletstvo se izpridi. Bog ceni moralne vrednote. Ljubezen in čistost sta čednosti, ki ju najbolj ceni. V Gospodovih očeh je bil Janez velik, ko pred odposlanci Velikega zbora, ljudstvom in svojimi učenci ni zahteval nobene časti zase, ampak je vse usmerjal k Jezusu kot Obljubljenemu. Njegovo nesebično veselje v službi za Kristusa predstavlja najvišjo obliko plemenitosti, ki jo lahko razodeva človek.

Poslušalci njegovega pričevanja za Jezusa so po njegovi smrti pričali zanj takole: "Janez res ni storil nobenega čudeža, ali kar koli je Janez povedal za tega, je bilo vse resnično." (Jan 10,41.) Ni mu bilo dano, da bi kakor Elija priklical ogenj z neba ali obujal mrtve/219/ ali da bi kakor Mojzes v Božjem imenu spretno vihtel mogočno palico. Bil je poslan napovedat Zveličarjev prihod in povabit ljudstvo, da se pripravi zanj. Poslanstvo je opravil tako zvesto, da je ljudstvo ob spominu na to, kar jih je učil o Jezusu, potrdilo: "Kar koli je Janez povedal za tega, je bilo vse resnično." Tako bi moral pričati za Kristusa vsak Učiteljev učenec.

Kot Mesijev glasnik je bil Janez več kakor prerok. Preroki so opazovali Kristusov prihod samo od daleč; Janezu pa je bilo dano, da ga je videl, slišal nebeško pričevanje Jezusovega mesijanstva in ga Izraelu predstavil kot poslanega od Boga. Vendar pa je Jezus rekel: "Kdor je pa najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega." (Mat 11,11.)

Prerok Janez je bil vezni člen med obema uredbama. Kot Božji predstavnik je nastopil in pokazal odnos postave in prerokov do krščanske ureditve. Bil je manjša luč, za katero naj bi prišla večja. Janezov razum je bil razsvetljen s Svetim Duhom tako, da je lahko razsvetljeval svoje ljudstvo; toda nobena druga luč ni in ne bo nikoli svetila na padle ljudi tako jasno kakor ta, ki je izhajala iz Jezusovih naukov in zgleda. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila dojeta nejasno zaradi daritev, ki so bile samo senca. Celo sam Janez ni popolnoma dojel prihodnjega nesmrtnega življenja po Zveličarju.

Ne glede na veselje, ki ga je Janez našel v svojem poslanstvu, je živel življenje bolečine. Njegov glas se je redko slišal kje drugod kakor v puščavi. Delil je usodo osamljenih. Ni mu bilo dano, da bi videl sadove svojega dela. Ni mu bilo dovoljeno biti s Kristusom in postati priča razodevanj božanske moči, ki so spremljala večjo luč. Ni mogel videti, kako so slepi zopet dobili vid, kako so bili bolni ozdravljeni in mrtvi prebujeni v življenje. Ni gledal luči, ki je ižzarevala iz vsake Kristusove besede in s slavo osvetljevala preroške obljube. Najmanjši učenec, ki je videl Kristusova mogočna dejanja in slišal njegove besede, je imel glede na to prednost pred Janezom Krstnikom; in zato je Jezus rekel, da je večji od njega.

Po velikih množicah, ki so poslušale Janezove pridige, je bil njegov sloves razširjen po vsej deželi. Vsi so se zelo zanimali za razplet njegovega ujetništva. Njegovo neoporečno življenje in ugodno javno mnenje sta spodbujala domnevo, da se proti njemu ne bo ukrepalo nasilno.

Herod je imel Janeza za Božjega preroka in ga je odločno nameraval osvoboditi./220/ Svoj namen pa je prelagal, ker se je bal Herodiade.

Herodiada je vedela, da z neposrednimi ukrepi nikoli ne bo dosegla Herodove privolitve za Janezovo smrt, zato se je odločila doseči svoj cilj z zvijačo. Za vladarjev rojstni dan naj bi se priredilo na dvoru praznovanje za državne uradnike in dvorjane, kjer se bo razkošno jedlo in popivalo. Zato Herod ne bo tako oprezen, in tako bi ga lahko podredila svoji volji.

Ko je prišel veliki dan in je Herod s svojim plemstvom jedel in pil, je Herodiada poslala v slovesno dvorano svojo hči, da bi za zabavo plesala pred gosti. Saloma je bila v prvi stopnji razcveta svoje ženskosti in njena bujna lepota je osvojila čutnost plemenitih veseljakov. Ni bilo v navadi, da se na takih slovesnostih pojavijo tudi dvorne dame, zato so Herodu polaskali s pokloni, ko je ta hči izraelskih duhovnikov in knezov plesala za zabavo njegovih gostov.

Kralj je bil omamljen od vina. Prevzela ga je strast, razum je bil vržen s prestola. Videl je samo slavnostno dvorano z uživajočimi gosti, bogato obloženo mizo, iskreče se vino, lesketajoče se luči in mlado dekle, ki je plesalo pred njim. V trenutku nepremišljenosti je hotel narediti nekaj, kar bi ga povišalo pred velikimi ljudmi svojega kraljestva. S prisego je obljubil dati Herodiadini hčeri, kar koli bi zaprosila, pa četudi polovico kraljestva.

Saloma je odhitela k materi, da bi ji ta svetovala, za kaj naj prosi. Odgovor je bil pripravljen - glavo Janeza Krstnika. Saloma ni poznala maščevalne žeje v materinem srcu, zato se je zgrozila in ni hotela izgovoriti te prošnje; toda zmagala je Herodiadina odločnost. Dekle se je vrnilo z grozno prošnjo: "Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika." (Mar 6,25.)

Herod je bil presenečen in osupel. Razuzdano veselje je izginilo in čez prizorišče veseljakov je legla moreča tišina. Pri pomisli, da bi Janeza umoril, je Heroda zagrabila groza. Ampak zastavil je svojo besedo in ni hotel, da bi bil videti omahljiv ali kakor da je ravnal prenagljeno. Zaprisego je izgovoril v čast svojih gostov. Če bi bil samo eden od njih izgovoril eno besedo proti uresničenju njegove obljube, bi bil preroku zelo rad prizanesel. Dal jim je možnost govoriti v ujetnikovo korist. Pripotovali so od daleč, da bi poslušali Janezove pridige. Poznali so ga kot moža brez krivde in kot Božjega služabnika. Čeprav so bili zaradi dekletove prošnje ogorčeni,/221/ so vendar bili preveč pijani, da bi ugovarjali. Ni se slišal noben glas, da bi rešil življenje nebeškega poslanca. Ti ljudje so bili na visokih zaupnih položajih v narodu, in na njih je počivala velika odgovornost; vendar pa so se vdali veseljačenju in popivanju, vse dokler njihova čutila niso bila zamegljena. Lahkomiselni prizori glasbe in plesa so zmedli njihove glave in uspavali njihovo vest. S svojim molkom so izgovorili smrtno obsodbo nad Božjim prerokom in s tem potešili maščevalnost razvratne ženske.

Herod je zaman čakal, da bi bil osvobojen prisege. Potem je z odporom izdal ukaz za prerokovo usmrtitev. Kmalu zatem so prinesli Janezovo glavo pred kralja in njegove goste. Za vedno so se zaprla usta, ki so Heroda zvesto opominjala pred nadaljevanjem grešnega življenja. Nikoli več se ne bo slišalo, kako ta glas kliče ljudi k spokornjenju. Veseljačenje ene noči je stalo življenje enega največjih prerokov.

Kolikokrat je bilo žrtvovano življenje nedolžnih zaradi nezmernosti njih, ki naj bi bili pravzaprav varuhi pravice! Kdor prinaša opojno pijačo svojim ustom, si s tem naloži odgovornost za vso krivdo, ki jo povzroči pod omamno silo opojnih pijač. Zaradi omrtvičenih čutov ne more trezno presojati in razlikovati med pravilnim in napačnim. Satanu omogoči, da po njem zatira in uničuje nedolžne. "Vino je zasmehovalec, opojna pijača razgrajalec, in kdor koli se opoteka po njej, si ne izbistri uma." (Preg 20, 1.) Potem lahko rečemo: "Tako je odvrnjena pravica, ... in kdor se ogiblje hudega, je drugim v plen." (Iz 59,14.15.) Ljudje, ki imajo v rokah sojenje življenja soljudi, morajo biti spoznani za krive hudodelstva, če se vdajo nezmernosti. Kdor koli uporablja zakon, naj se sam ravna po njem. Imeti mora popoln nadzor nad seboj in si ohraniti telesne, duhovne in moralne moči, da bi vedno lahko uporabljal umsko moč in visoki čut za pravičnost.

Glavo Janeza Krstnika so prinesli Herodiadi, ki jo je sprejela z vražjim zadovoljstvom. Slavila je zmago v svojem maščevanju in se vdala zmotnemu upanju, da se Herodova vest ne bo več vznemirjala. Njen greh pa ji ni prinesel veselja. Njeno ime je postalo razvpito in zaničevano, medtem ko je Heroda slaba vest mučila bolj kakor poprej prerokova svarila. Vpliv Janezovih naukov nikakor ni umolknil; ostal je ohranjen vsakemu rodu do konca časa./222/

Herodu je bil njegov greh stalno pred očmi. Stalno se je poskušal osvoboditi obtožb svoje slabe vesti. Njegovo zaupanje do Janeza je ostalo neomajno. Kadar se je spominjal njegovega življenja samoodpovedi, njegovih resnih in rotečih vabil ter njegove zdrave presoje v nasvetih, in ko je mislil na to, kako je prišlo do njegove smrti, ni mogel najti pokoja. Pri svojih državniških poslih ali kadar so ga častili ljudje, je kazal nasmejan obraz in dostojanstveno držo, pod tem pa se je skrivalo zaskrbljeno srce, ki ga je stalno težil strah, da je obremenjen s prekletstvom.

Na Heroda so naredile globok vtis Janezove besede, da pred Bogom ne ostane nič skrito. Po njegovem prepričanju je bil Bog povsod navzoč. Torej je bil tudi priča veseljačenja v slavnostni dvorani, slišal je ukaz za Janezovo obglavljenje in videl Herodiadino veselje kakor tudi sramotenje odsekane glave moža, ki jo je svaril. Mnogo tega, kar je Herod slišal iz prerokovih ust, je sedaj govorilo veliko jasneje njegovi vesti kakor pri njegovi pridigi v puščavi.

Ko je slišal za Kristusova dela, ga je zelo zaskrbelo, kajti menil je, da je Bog obudil Janeza od mrtvih in ga odposlal še z večjo močjo obsojat greh. Živel je v stalnem strahu, da se bo Janez maščeval za svojo smrt, tako da bo preklel njega in njegov dom. Herod je žel, kar je Bog rekel, da bo posledica greha - "trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O da bi bil že večer! in zvečer porečeš: O da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi." (5 Mojz 28,65-67.) Grešnika tožijo njegove misli, ampak nič ni bolj mučnega od žela nemirne vesti, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči.

Za mnoge je usoda Janeza Krstnika globoka skrivnost. Sprašujejo se, zakaj neki je moral hirati v ječi in umreti. V uganko te mračne previdnosti ne more prodreti človeški pogled, niti ne more omajati našega zaupanja v Boga, če mislimo na to, da je bil Janez samo sodeležnik Kristusovega trpljenja. Vsi njegovi sledilci bodo nosili krono žrtve. Sebični ljudje jih bodo gotovo napačno razumeli, in postali bodo tarča Satanovih silovitih napadov. Njegovo kraljestvo ima za cilj uničiti načelo samopožrtvovalnosti, in boril se bo proti njemu, kjer koli se bo pojavilo./223/

Janezovo otroštvo, mladost in zrelostna doba so se odlikovali po stanovitnosti in moralni moči. Ko se je v puščavi zaslišal njegov glas: "Pripravite pot Gospodu, poravnajte njegove steze," (Mat 3,3.) se je Satan zbal za obstoj svojega kraljestva. Nizkotnost greha se je razodela tako močno, da so ljudje drhteli. Strta je bila Satanova sila nad mnogimi ljudmi, ki so bili dotlej pod njegovim nadzorom. Neutrudno si je prizadeval odvrniti Krstnika od njegovega življenja brezpogojne izročitve Bogu, toda ni mu uspelo. A tudi Jezusa ni mogel premagati. Skušanje Jezusa v puščavi je bilo Satanov poraz. Zato je bila njegova jeza tako velika, in odločil se je Kristusa prizadeti z umoritvijo Janeza. Njemu, ki ga ni mogel zapeljati v greh, je hotel povzročiti trpljenje.

Jezus ni ukrenil ničesar za rešitev svojega služabnika. Vedel je, da bo Janez zdržal preizkušnjo. Zveličar bi bil rad odšel k njemu, da bi s svojo navzočnostjo razsvetlil temačnost ječe. Toda ni se smel podati v roke sovražnikov in s tem ogroziti svoje poslanstvo. Z veseljem bi osvobodil svojega zvestega služabnika. Ampak zaradi tisočev, ki bodo v prihodnjih letih morali prestajati ječo in smrt, je moral Janez izpiti kelih mučeništva. Ko bodo Jezusovi sledilci navidezno zapuščeni od Boga in ljudi propadali v osamljenih celicah ali umirali od meča, mučenja ali na grmadi, bodo njihova srca okrepljena ob pomisli, da je Janez Krstnik, o čigar zvestobi je pričal sam Kristus, doživel podobno usodo!

Satanu je bilo dovoljeno skrajšati pozemsko življenje Božjega poslanca. A življenja, ki "je skrito s Kristusom v Bogu", (Kol 3,3.) uničevalec ni mogel doseči. Veselil se je, da je Kristusu prizadejal bolečino. Ampak Janeza ni mogel premagati. Smrt ga je samo obvarovala pred silo nadaljnjih skušnjav. V tem spopadu je Satan odkril svoj pravi značaj. Pred pričujočim vesoljem je razodel svoje sovraštvo do Boga in človeka.

Čeprav se ni zgodilo nič čudežnega za Janezovo osvoboditev, vendar ni bil pozabljen. Stalno so bili pri njem nebeški angeli in mu razgrinjali prerokovanja o Kristusu in dragocene obljube Pisma. To mu je bilo v oporo, a to bo opora tudi Božjemu ljudstvu v prihodnosti. Janezu Krstniku in vsem, ki so prišli za njim, je bilo dano zagotovilo: "Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.)

Bog nikoli ne vodi svojih otrok drugače, kakor bi si vodstvo izbrali sami, ko bi že od začetka lahko videli konec in razpoznali slavni namen,/224/ ki so ga smeli izpolniti kot Božji sodelavci. Niti Enoh, ki je bil prenesen v nebesa, niti Elija, ki se je tja odpeljal v ognjenem vozu, nista bila večja ali bolj spoštovana od Janeza Krstnika, ki je osamljen umrl v ječi. "Ker vam je iz milosti dano za Kristusa, da ne samo verujete vanj, ampak tudi zanj trpite." (Filip 1,29.) Od vseh darov, ki jih nebesa lahko podarijo ljudem, dar občestva s Kristusom v trpljenju pomeni največje zaupanje in najvišjo čast./225/

DNEVI OBLJUBE

23. "Božje kraljestvo se je približalo"

"Ko so pa Janeza izročili Herodu, pride Jezus v Galilejo, oznanjujoč Božji evangelij in govoreč: Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Spokorite se in verujte v evangelij!" (Mar 1,14.15.)

Mesijev prihod je bil najprej oznanjen v Judeji. Rojstvo njegovega znanilca je bilo napovedano Zahariju, ko je opravljal svojo službo pri oltarju v jeruzalemskem templju. Na betlehemskih gričih so angeli oznanili Jezusovo rojstvo, v Jeruzalem pa so ga prišli poiskat modri. V templju sta Simeon in Ana pričala o njegovem božanstvu. "Vsa Judejska dežela in vsi Jeruzalemci" (Mar 1,5.) so slišali oznanjevanje Janeza Krstnika, odposlanci Velikega zbora pa so z množico vred poslušali njegovo pričevanje o Jezusu. V Judeji si je Kristus pridobil prve učence. Tam je preživel precejšen del svoje začetne službe. Blesk njegovega božanstva pri čiščenju templja, njegovi čudeži ozdravljenja in nauki Božje resnice iz njegovih ust - vse to je pričalo, da je Sin Večnega, kakor je po ozdravljenju v Betezdi izjavil pred Velikim zborom.

Če bi bili izraelski voditelji sprejeli Kristusa, bi jih počastil s tem, da bi kot njegovi poslanci svetu odnesli evangelij. Njim je bila dana prva priložnost postati glasniki Božjega kraljestva in milosti./231/ Toda Izrael ni prepoznal časa, v katerem je bil obiskan. Zavist in nezaupanje judovskih voditeljev sta dozorela v odprto sovraštvo, in srce ljudstva se je odvrnilo od Jezusa.

Veliki zbor je zavrgel Kristusovo sporočilo in se trdno odločil, da ga umori. Zato je Jezus zapustil Jeruzalem, duhovnike, tempelj, verske voditelje, ljudi, ki so bili poučeni o zakonu, se obrnil k drugi skupini, da bi oznanil svoje sporočilo in zbral take, ki naj bi odnesli evangelij vsem narodom.

Kakor so cerkvene oblasti v Kristusovem času zavrgle Luč in Življenje ljudi, tako ga je zavrgel vsak naslednji rod. Zgodovina Kristusovega umika iz Judeje se je vedno znova ponavljala. Ko so reformatorji oznanjali Božjo besedo, se niso nameravali ločiti od že ustanovljene cerkve; toda verski voditelji niso trpeli luči. Zato so bili njeni nosilci prisiljeni poiskati druge skupine ljudi, ki so hrepeneli po resnici. V naših dneh bo njihov duh reformatorjev vodil malo ljudi, ki se priznajo za njihove sledilce. Samo malo jih posluša Božji glas in so pripravljeni sprejeti resnico, ne glede na to, kakor koli jim je že predstavljena. Mnogokrat so ljudje, ki res hodijo po stopinjah reformatorjev, prisiljeni ločiti se od svojih ljubljenih cerkev, da bi lahko oznanjevali jasne nauke Božje besede. Mnogokrat so ljudje, ki iščejo luč, prisiljeni zaradi istega nauka zapustiti cerkev svojih očetov, da bi mogli živeli poslušni.

Galilejce so jeruzalemski rabini zaničevali kot grobe in neizobražene, za Zveličarja pa so bili ugodnejše delovno področje. Bili so namreč bolj iskreni in pošteni ter manj pod oblastjo skrajništva. Njihov um je bil bolj dovzeten za resnico. Jezus ni šel v Galilejo, ker bi si želel odmaknjenosti ali samote. Takrat je bila dežela gosto naseljena; v njej je bilo več pripadnikov drugih narodov in precej več prebivalcev kakor v Judeji.

Ko je Jezus hodil, učeč in ozdravljajoč po Galileji, se je okrog njega zbrala velika množica ljudi iz mest in vasi. Mnogi so prišli celo iz Judeje in sosednjih pokrajin. Pogosto je bil prisiljen, da se je skril pred ljudstvom. Navdušenje je tako zelo naraslo, da so bili potrebni previdnostni ukrepi, kajti sicer bi se pri rimskih oblasteh utegnil pojaviti strah pred vstajo. Še nikoli poprej svet ni imel takšnega obdobja. Nebesa so se spustila dol k ljudem. Lačne in žejne duše, ki so čakale na Izraelovo rešitev, so se sedaj gostile z milostjo usmiljenega Zveličarja./232/

Jedro Kristusovega oznanjevanja se je glasilo: "Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Spokorite se in verujte v evangelij!" (Mar 1,14.15.) Evangeljsko sporočilo, ki ga je oznanjal sam Zveličar, je s tem temeljilo na prerokovanjih. Čas, ki je bil po njegovih besedah dopolnjen, je zajemal časovno obdobje, ki ga je angel Gabrijel oznanil Danijelu: "Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili najsvetejše." (Dan 9,24.) En dan v prerokovanju pomeni eno leto. (4 Mojz 14,34; Ezek 4,6.) Sedemdeset tednov ali štiristo devetdeset dni je torej štiristo devetdeset let. Začetna točka za to časovno obdobje je dana: "Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov," (Dan 9,25.) torej skupaj devetinšestdeset tednov ali štiristo triinosemdeset let. Povelje za obnovitev in pozidavo Jeruzalema je izdal perzijski kralj Artakserks Longiman (Ezra 6,14; 7,1.9.) in je začel veljati jeseni leta 457 pred Kristusom. Štiristo triinosemdeset let sega od tega trenutka do leta 27 po Kristusu. Po prerokovanju naj bi to časovno obdobje segalo do Mesija, Maziljenca. Leta 27 po Kristusu je bil Jezus pri krstu pomaziljen s Svetim Duhom in je kmalu zatem začel delovati. Odtlej se je oznanjalo sporočilo: "Čas je dopolnjen."

Angel je nadaljeval: "In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden (sedem let)." (Dan 9,27.) Sedem let po tem, ko je Zveličar začel opravljati svoje delo, naj bi se evangelij podajal zlasti Judom: tri leta in pol ga je oznanjal sam Kristus, pozneje pa apostoli. "Sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev." (Dan 9,27.) Spomladi leta 31 je bil Kristus darovan kot pravo daritveno jagnje na Golgoti. Pregrinjalo v svetišču se je pretrgalo, da bi nakazalo, da sta prenehala svetost in pomen darovanja daritev. Prišel je čas, da se prenehajo opravljati daritve na zemlji.

Ta en teden - sedem let - se je končal leta 34 po Kristusu. Takrat so Judje s kamnanjem Štefana dokončno zapečatili svoje zavračanje evangelija. Učenci pa so bili zaradi preganjanja razkropljeni, "in so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4.) Kmalu potem se je spreobrnil preganjalec Savel in postal apostol poganov Pavel./233/

Čas za Kristusov prihod, njegovo pomaziljenje s Svetim Duhom, njegovo smrt in podajanje evangelija poganom je bil natančno določen. Za Jude je bila prednost razumeti ta prerokovanja in prepoznati njihovo izpolnitev v Jezusovem poslanstvu. Kristus je učencem poudaril pomembnost proučevanja prerokovanj. Sklical se je na Danijelovo prerokovanje o njihovem času z besedami: "Kdor bere, naj razume." (Mat 24,15.) Po svojem vstajenju je razlagal svojima učencema, "kar je v vseh pismih pisano o njem". (Luk 24,27.) Po vseh prerokih je govoril sam Zveličar. "Kristusov Duh ... je bil v njih in je naprej pričal za Kristusova trpljenja in veliko jim sledečo slavo." (1 Pet 1,11.)

Angel Gabrijel, ki je po svojem položaju prvi za Božjim Sinom, je Danijelu prinesel božansko sporočilo. Kristus je poslal "svojega angela" Gabrijela, da bi ljubljenemu Janezu razodel prihodnost. Blagoslov je izrečen zanj, "kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano". (Raz 1,3.)

"Kajti Gospod Jahve ne stori ničesar, da bi ne razodel svoje skrivnosti svojim služabnikom, prerokom. Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (Am 3,7; 5 Mojz 29, 29.) Bog nam je dal te reči. Njegov blagoslov je obljubljen vsakomur, ki s spoštovanjem in molitvijo proučuje preroške spise.

Kakor je sporočilo o Kristusovem prvem prihodu napovedalo kraljestvo njegove milosti, tako napoveduje sporočilo o njegovem drugem prihodu kraljestvo njegove slave. Drugo sporočilo temelji na preroški besedi prav tako kakor prvo. Kar je angel napovedal Danijelu o zadnjih dneh, se mora razumeti v času konca. V tem času "bodo mnogi to preiskovali in spoznanje se pomnoži. A brezbožni bodo brezbožno delali; nobeden brezbožni pa ne bo umel, ali razumni bodo umeli." (Dan 12,4.10.) Sam Zveličar je napovedal znamenja svojega prihoda: "Kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo. Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,31.34.36.)/234/

Dosegli smo obdobje, ki je bilo napovedano v teh besedilih. Prišel je čas konca, prikazni prerokov so odpečatene, in njihovi resni opomini opozarjajo na to, da je blizu prihod našega Gospoda v slavi.

Judje so napačno razlagali in uporabili Božjo besedo, zato niso prepoznali časa svojega obiskanja. Leta, v katerih so jim služili Kristus in njegovi apostoli - zadnja dragocena leta milosti za izvoljeni narod - so preživeli v kovanju zarote za uničenje Gospodovih poslancev. Posvetno častihlepje jih je tako prevzelo, da je zaman prišla do njih ponudba duhovnega kraljestva. Tako tudi danes kraljestvo tega sveta ljudem toliko zaposluje misli, da ne opazijo hitrega izpolnjevanja prerokovanj in znamenj o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva.

"Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme." (1 Tes 5,4.5.) Čeprav nam ni dano vedeti, ob kateri uri se bo vrnil naš Gospod, vendar pa lahko vemo, da je blizu. "Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in trezni bodimo!" (1 Tes 5,6.)/235/

24. "Ali ni to tesarjev sin?"

Temeljno besedilo Luk 4,16-30.

Čez svetle dni Kristusove službe v Galileji pada senca. Prebivalci Nazareta so ga zavrgli. "Ali ni ta tesarjev sin?" so govorili. (Mat 13,55.)

V svojem otroštvu in mladosti je Jezus sodeloval pri bogoslužju med verniki v nazareški shodnici. Po nastopu svoje službe ni bil več z njimi, vendar so kljub temu vedeli, kaj se je zgodilo z njim. Ko se je spet pojavil med njimi, so njihovo zanimanje in pričakovanja narasla do vrhunca. Tukaj so bile znane podobe in obrazi ljudi, ki so ga poznali od otroštva. Tam so živeli njegova mati, bratje in sestre, in oči vseh so bile uprte vanj, ko je v soboto stopil v shodnico in sedel med zbrane molivce.

Pri rednih bogoslužjih je starešina prebral odstavek iz prerokov in opomnil ljudi, naj še naprej upajo v prihod njega, ki bo ustanovil slavno kraljestvo in odpravil sleherno zatiranje. Poslušalce je poskušal ohrabriti s tem, da je ponovil dokaze o bližini Mesijevega prihoda. Opisal je slavo njegovega prihoda in še posebej poudaril misli, da bo prišel na čelu vojske osvobodit Izraela.

Kadar pa je bil v shodnici rabin, se je pričakovalo, da bo imel pridigo, iz preroških spisov pa je lahko bral kateri koli Izraelec. Tisto soboto so Jezusa zaprosili za sodelovanje pri bogoslužju. "In vstane, da bere. In dajo mu knjigo preroka Izaija." (Luk 4,16.17.) Besedilo, ki ga je prebral, je po splošnem mnenju spadalo med tiste, ki so se nanašala na Mesija:/236/

"Duh Gospoda Jahveja je nad mano, zato ker me je Gospod pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem milostno Gospodovo leto. In zapre knjigo in jo odda strežaju, ... in oči vseh v shodnici se upirajo vanj. ... In vsi mu pričajo in se čudijo besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust." (Iz 61,1.2; Luk 4,20.22.)

Jezus je stal pred ljudstvom kot živi razlagalec prerokovanj, ki se nanašajo nanj. Za razlago prebranega besedila je govoril o Mesiju kot takem, ki bo pomagal zatiranim, osvobodil ujetnike, ozdravljal bolne, vračal slepim vid in svetu razodel luč resnice. Njegov vplivni način in čudovita vsebina njegovih besed sta prežela poslušalce z močjo, ki je niso čutili nikoli prej. Plima božanskega delovanja je podrla sleherno oviro; videli so Nevidnega kakor Mojzes. Ker je njihova srca ganil Sveti Duh, so odgovorili s prisrčnim Amen in hvalnicami Gospodu.

Ko pa je Jezus izjavil: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih," (Luk 4,21.) so bili na lepem spodbujeni razmišljati o sebi in o trditvah njega, ki jim je spregovoril. Nje, Izraelce, Abrahamove potomce, je prikazal, kakor da živijo v sužnosti. Ogovorjeni so bili kakor ujetniki, ki morajo biti osvobojeni sile zla; kakor da živijo v temi in potrebujejo luč resnice. Prizadet je bil njihov ponos in v njih so se prebudile bojazni. Jezusove besede so nakazovale, da je njegovo delo popolnoma drugačno od tega, kar si želijo. Preveč natančno bi se lahko raziskala njihova dela. Čeprav so bili dosledni pri opravljanju obredov, so se izogibali pogledu teh bistrih in prodornih oči.

Kdo je ta Jezus? so spraševali. Ta, ki si je lastil pravico do Mesijeve slave, je bil tesarjev sin in je opravljal svoj poklic skupaj s svojim očetom Jožefom. Videli so, kako naporno je delal, hodeč navzgor in navzdol po gričih, poznali so njegove brate in sestre ter njegovo življenje in delo. Opazovali so njegov razvoj iz otroka v mladeniča in dalje v zrelega moža. Čeprav je njegovo življenje ostalo neomadeževano, vendar niso verovali, da je Obljubljeni./237/

Kakšno nasprotje med njegovim naukom o novem kraljestvu in naukih, ki so jih slišali od svojih starešin! Jezus ni rekel ničesar o kakšni osvoboditvi od Rimljanov. Slišali so o njegovih čudežih in upali, da bo izkoristil svojo moč v njihovo korist; toda niso videli nobenega namiga za to.

Ko so odprli vrata dvomu, so njihova srca še močneje zakrknila, čeprav so se za trenutek omehčala. Satan se je odločil preprečiti, da bi se tistega dne odprle slepe oči ali da bi bili osvobojeni ljudje, ki so bili vklenjeni v sužnosti. Z vsemi silami si jih je prizadeval okrepiti v neveri. Res jih je pretreslo prepričanje, da jim je govoril njihov Odrešenik, vendar se jim ni zdelo pomembno znamenje, ki jim je bilo že dano.

Sedaj pa je Jezus razkril njihove skrivne misli in s tem dokazal svoje božanstvo. "In reče jim: Gotovo mi porečete ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Kar koli smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tu v svoji domovini. Reče pa: Resnično vam pravim, da noben prerok ni prijeten v svoji domovini. Ali v resnici vam pravim, da je bilo veliko vdov v dneh Elija v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, da je nastala velika lakota po vsej zemlji, a k nobeni od njih ni bil poslan Elija, razen v Sidonsko Sarepto k ovdoveli ženi. In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu, a nobeden od njih ni bil očiščen razen Naamana Sirca." (Luk 4,23-27.)

S sklicevanjem na dogodke iz življenja prerokov se je približal vprašanjem svojih poslušalcev. Od Boga za posebno delo poklicanim služabnikom ni bilo dovoljeno narediti kaj za trdosrčni in neverni narod. Kdor pa je imel dovzetno srce in bil pripravljen verovati, je po prerokih dobil dokaze njegove božanske moči. V Elijevih dneh so Izraelci zapustili Boga. Oklepali so se svojih grehov in zavrgli po Gospodovih poslancih dana svarila Duha. Tako so sami zapustili pot, po kateri bi do njih lahko pritekali Božji blagoslovi. Gospod je šel mimo izraelskih hiš in našel zavetje za svojega služabnika v poganski deželi pri ženski, ki ni pripadala izvoljenemu ljudstvu. Toda ta ženska je bila spoznana za vredno, ker se je ravnala po prejeti luči, in je bilo njeno srce odprto za večjo luč, ki ji jo je Bog poslal po svojem preroku./238/

Zaradi istega vzroka so gobavci Elizejevega časa ostali neozdravljeni. Toda Naaman, poganski plemenitaš, je bil zvest temu, kar je imel za prav, in je občutil veliko potrebo po pomoči. Bil je pripravljen sprejeti darove Božje milosti. Ni bil samo ozdravljen gobavosti, temveč tudi blagoslovljen s spoznanjem pravega Boga.

Naš odnos do Boga ni odvisen od tega, koliko luči imamo, temveč od tega, kaj naredimo iz tega, kar smo prejeli. Zato so pogani, ki si prizadevajo delati prav po svoji najboljši možnosti in razumevanju, bolj priljubljeni Bogu kakor pa ljudje, ki so dobili veliko luč in trdijo, da služijo Bogu, a se ne ravnajo po njej, in s svojim vsakdanjim življenjem pobijajo to, kar izpovedujejo.

Jezus je s svojimi besedami v shodnici zadel svoje poslušalce v korenino njihove samopravičnosti, ko jim je vtisnil v zavest grenko resnico, da so se odvrnili od Boga in zapravili pravico biti Božji narod. Vsaka beseda je rezala kakor nož, ko jim je bilo jasno podano njihovo stanje. Sedaj so zasmehovali vero, s katero jih je Jezus v začetku navdihnil. Niso hoteli priznati, da bi bil ta, ki izhaja iz revščine in iz nižjih slojev, kaj drugega kakor navaden človek.

Njihova nevera je obrodila sovraštvo. Satan jih je imel v svoji oblasti, zato so polni besa povzdignili glas proti Zveličarju. Odvrnili so se od njega,/239/ čigar poslanstvo je bilo zdraviti in obnavljati; odslej so razodevali lastnosti uničevalca.

Ko je Jezus omenil poganom obljubljene blagoslove, je to tako zelo razvnelo narodnostni ponos njegovih poslušalcev, da so se njegove besede izgubile med vpitjem množice. Ti ljudje so se zelo ponašali s tem, da so izpolnjevali zapovedi; ampak sedaj, ko so bili prizadeti njihovi predsodki, so bili pripravljeni tudi na umor. Zborovanje je bilo nenadoma prekinjeno. Jezusa so prijeli in odvlekli iz shodnice in iz mesta. Kaže, da so vsi nestrpno želeli, da bi ga uničili. Gnali so ga na rob prepada in ga nameravali strmoglaviti vanj. Po zraku je odmevalo preklinjanje in vpitje. Nekateri so hoteli zalučati kamenje vanj, ko je nenadoma izginil izmed njih. Nebeški poslanci, ki so bili v shodnici ob njem, so bili ob njem tudi tukaj med besnečo množico. Zavarovali so ga pred njegovimi sovražniki in ga odpeljali na varno.

Enako so angeli zaščitili tudi Lota in ga varno odpeljali iz Sodome. Tako so zaščitili tudi Elizeja v majhnem gorskem kraju. Čeprav je po okoliških hribih kar mrgolelo konj in voz sirijskega kralja in velike množice njegovih oboroženih mož, je Elizej videl okoliška pobočja polna Božjih čet - konj in ognjenih voz okoli Gospodovega služabnika.

V vseh časih so bili angeli blizu zvestih Kristusovih sledilcev. Mogočna zaveza zla je zastavljena proti vsem zmagovalcem. Kristus pa bi rad, da gledamo na nevidno, na nebeške čete, utaborjene okrog vseh, ki ljubijo Boga, da bi jih rešili. Nikoli ne bomo zvedeli, pred katerimi vidnimi ali nevidnimi nevarnostmi smo bili obvarovani po posredovanju angelov vse dotlej, ko bomo v luči večnega življenja spoznali Božjo previdnost. Potem se bomo zavedali, da se je celotna nebeška družina zanimala za pozemsko družino, in da so bili od Božjega prestola poslani sli, ki so dan za dnem spremljali naše korake.

Ko je Jezus v shodnici bral iz Izaijeve prerokbe, ni prebral zadnjega dela opisa Mesijevega dela. Po besedah "da oklicujem Gospodovo milostno leto" je izpustil besedilo "in dan maščevanja našega Boga". (Iz 61,2.) Ta izjava je prav tako resnična kakor prvi del prerokbe, in Jezus s svojim molkom nikakor ni zanikal resnice. Njegovi poslušalci pa so se tako radi zadrževali pri zadnji izjavi in hrepeneli, da se uresniči. Oznanjali so Božje sodbe nad pogani,/240/ ne da bi dojeli, da je bila njihova krivda veliko večja od drugih. Sami so bolj nujno potrebovali milost, ki so jo odrekali poganom. Tisti dan, ko je Jezus stal v shodnici med njimi, je bila zanje priložnost, da bi se odzvali nebeškemu vabilu. Ta, "ki se veseli milosti", (Miha 7,18.) bi jih rad obvaroval pred uničenjem, po katerem so vpili njihovi grehi.

Ni jih mogel zapustiti, ne da bi jih še enkrat povabil k spokorjenju. Proti koncu svojega delovanja v Galileji je znova obiskal kraj svojega otroštva. Odkar so ga tedaj zavrnili, se je po vsej deželi govorilo o njegovem oznanjevanju in čudežih. Sedaj ni mogel nihče oporekati, da ima več kakor človeško moč. Nazarečani so vedeli, da hodi okrog, dela dobro in ozdravlja vse, ki jih je obvladal Satan. Naokrog so bila cela naselja, v katerih se v nobeni hiši ni slišalo stokanje bolnikov; šel je namreč skoznje in ozdravil vse bolezni. Milost, ki se je razodevala v vsakem dejanju njegovega življenja, je pričala za njegovo božansko pomaziljenje.

Ko so Nazarečani poslušali njegove besede, jih je zopet spodbudil božanski Duh. Toda niti sedaj niso hoteli priznati, da je ta mož, ki je odrasel med njimi, drugačen ali večji od njih. Še vedno jih je razjedal grenak spomin na njegovo sklicevanje, da je Obljubljeni, ko jim je hkrati zanikal prostor v Izraelu. Jasno jim je namreč povedal, da so manj vredni Božje milosti kakor kakšen pogan ali poganka. Zato ga niso mogli sprejeti kot Božjega Kristusa, četudi so se spraševali: "Odkod temu ta modrost in take moči?" (Mat 13,54.) Zaradi njihove nevere Zveličar med njimi ni mogel narediti mnogo čudežev. Samo nekoliko src se je odprlo njegovim blagoslovom. Nerad je odšel od tam, da se nikoli več ne vrne.

Nazarečane je vodila nevera, ki so jo prej gojili. Prav tako pa je imela oblast nad Velikim zborom in narodom. Ko so duhovniki in ljudstvo prvič zavrnili razodevanje moči Svetega Duha, je napočil začetek konca. Da bi dokazali, da je bil njihov prvi odpor upravičen, so odtlej vedno dlakocepsko kritizirali Kristusove besede. Njihovo zavračanje Duha je doseglo vrhunec na golgotskem križu, v razdejanju Jeruzalema in v razkropitvi naroda na vse štiri strani sveta.

Kako zelo je Kristus želel, da bi pred Izraelci razgrnil dragocene zaklade resnice! Toda duhovno so bili tako zaslepljeni,/241/ da jim ni bilo mogoče odkriti resnic njegovega kraljestva. Oklepali so se svoje veroizpovedi in nekoristnih obredov, medtem ko je nebeška resnica čakala, da bo sprejeta. Svoj denar so izdajali za pleve in suhe olupke, medtem ko jim je bil na voljo kruh življenja. Zakaj niso vzeli v roke Božje besede in je marljivo raziskovali, da bi spoznali, ali so v zmoti? V starozakonskih spisih je bila jasno opisana vsaka podrobnost Kristusove službe, in vedno znova je navajal preroške besede z izjavo: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih." (Luk 4,21.) Če bi bili iskreno raziskovali Pisma in z Božjo besedo preverjali svoje teorije, potem Jezusu ne bi bilo treba jokati zaradi njihove nespokorjenosti. Ne bi mu bilo treba reči: "Glej, zapušča se vam vaš dom pust." (Luk 13,35.) Lahko bi spoznali dokaze njegovega mesijanstva in bi se lahko izognili nesreči, ki je njihovo ponosno mesto spremenila v ruševine. Ampak um Judov je postal utesnjen zaradi njihovega nerazumnega pobožnjaštva. Kristusovi nauki so razkrili pomanjkljivosti njihovega značaja in zahtevali spokorjenje. Če bi bili poslušali njegove nauke, bi bili morali spremeniti svoje vsakdanje navade in opustiti upanja, ki so jih gojili. Da bi jih nebesa spoštovala, bi se morali odpovedati spoštovanju ljudi. Zaradi poslušnosti besedam tega novega učitelja bi nasprotovali mnenjem velikih mislecev in učiteljev tistega časa.

V Kristusovem času je bila resnica nepriljubljena, a tako je tudi danes. Nepriljubljena je od tedaj, odkar je Satan prvič navdal ljudi z odporom do nje s tem, da jim je podajal laž, ki je vodila k samopoviševanju. Mar še danes ne naletimo na teorije in nauke, ki niso utemeljeni na Božji besedi? Ljudje se jih oklepajo tako trdno, kakor so se nekoč Judje svojih izročil.

Judovski voditelji so bili polni duhovne ošabnosti. Njihovo prizadevanje za lastno čast se je razodevalo celo pri njihovi službi v svetišču. V shodnici so si lastili najvišja mesta. Želeli so, da se jih na ulicah pozdravlja, in prijalo jim je, če so slišali svoj naziv iz ust drugih ljudi. Ker je prava pobožnost izginjala, so postajali vse bolj ljubosumni na svoja izročila in obrede.

Njihovo razumevanje je bilo pomračeno zaradi sebičnih predsodkov, zato moči prepričljivih Kristusovih besed niso mogli uskladiti z njegovim ponižnim življenjem. Niso mogli dojeti dejstva, da se pristna velikost lahko odpove zunanjemu razkazovanju. Siromaštva tega Človeka nikakor niso mogli povezati z njegovo trditvijo, da je Mesija. Spraševali so: Zakaj je tako skromen, če je res to, za kar se izdaja? Kaj bo iz njihovega naroda, če je res zadovoljen brez oborožene sile?/241/ Kako bi lahko moč in blišč, ki so ju tako dolgo pričakovali, pripravila narode, da bi bili podložni judovskemu mestu? Mar jih niso duhovniki učili, da naj bi Izrael vladal nad vsem svetom? Mar je mogoče, da bi bili veliki verski učitelji v zmoti?

Toda ni le pomanjkanje zunanjega blišča v Jezusovem življenju pripravilo Judov, da so ga zavrgli. Bil je tudi poosebljenje čistosti, sami pa so bili nečisti. Živel je med ljudmi kot zgled brezhibne neoporečnosti. Njegovo brezmadežno življenje je razsvetlilo njihova srca z lučjo. Njegova odkritosrčnost je razodevala njihovo neodkritosrčnost. Razodevala je votlost njihove lažne pobožnosti in jim odkrivala gnusno naravo krivice. Takšna luč je bila nezaželena.

Ko bi bil Kristus usmeril njihovo pozornost na farizeje in hvalil njihovo učenost in pobožnost, bi ga bili z veseljem pozdravili. Ko pa je govoril o nebeškem kraljestvu kot o podelitvi milosti za vse človeštvo, jim je prikazal podobo vere, ki je niso hoteli trpeti. Njihov osebni zgled in njihovi nauki niso mogli narediti, da bi bila njihova služba Bogu po volji. Ko so videli, kako si je Jezus prizadeval ravno za ljudi, katere so sovražili in jih zavrgli, je to v njihovih ošabnih srcih spodbudilo najhujše strasti. Ne glede na njihovo ponosno pričakovanje, da bo Izrael kot "lev, ki je iz Judovega rodu", (Raz 5,5.) povišan kot vzvišenost nad vse narode, bi laže zdržali razočaranje svojih častihlepnih upov, kakor pa grajo svojih grehov iz Kristusovih ust in očitek, ki so ga čutili na sebi že zaradi same njegove čistosti./243/

25. Vabilo ob jezeru

Temeljno besedilo Mat 4,18-22; Mar 1,16-20; Luk 5,1-11.

Nad Genezareškim jezerom se je danilo. Učenci, utrujeni od brezuspešnega nočnega garanja, so bili še v ribiških čolnih na jezeru. Jezus je prišel na obalo preživet kak trenutek miru. Zgodaj zjutraj je upal, da si bo nekoliko spočil od množic, ki so ga spremljale iz dneva v dan. Ljudje pa so se tudi tu pričeli zbirati okrog njega. Njihovo število je hitro naraščalo, da so ga pritiskali od vseh strani. V tem času so učenci prišli na kopno. Da bi se Jezus izognil pritisku množice, je stopil v Petrov čoln in ga zaprosil, naj odrine nekoliko od obale. Tako so ga lahko vsi bolje videli in slišali, tedaj je iz čolna začel učiti množico na obali.

Kakšen prizor je bil to za razmišljanje angelom; njihov slavni poveljnik je sedel v ribiškem čolnu, se zibal semtertja na nemirnih valovih in oznanjal dobra sporočila o zveličanju množici, ki ga je poslušala in pritiskala k robu! On, ki so ga spoštovala nebesa, je pod vedrim nebom oznanjal navadnim ljudem vzvišene resnice o svojem kraljestvu. Vendar ni mogel imeti ustreznejšega prostora za svoje delo./244/ Jezero, planine, prostrana polja, sončna luč, ki se je razlivala po zemlji, vse mu je pomenilo snov za ponazarjanje naukov in njihovo vtisnjenje v misli poslušalcev. Noben Kristusov nauk ni ostal brez sadu. Sleherno sporočilo z njegovih ust je seglo do koga kot beseda večnega življenja.

Množica ob obali se je večala vsak trenutek. Starci so se naslanjali na palice, močni kmetovalci z bližnjih gričev, ribiči z garanja na jezeru, trgovci in rabini, bogati in učeni, ljudje vseh starosti, s seboj so vodili bolne in trpeče - vsi so se prerivali, da bi slišali besede božanskega Učitelja. Prizore, kakršen je ta, so preroki videli vnaprej in zapisali:

"Zebulonova zemlja in Neftalimova zemlja, na poti k morju, za Jordanom, poganska Galileja, narod, ki je sedel v temi, je videl veliko svetlobo, in ki so sedeli v deželi in senci smrti, jim je zasvetila luč." (Mat 4,15.16.)

Med množicami na obali Genezareta je imel Jezus v mislih v svoji pridigi tudi druge poslušalce. Gledajoč v prihodnje čase, je videl tudi zveste sledilce v zaporih in sodnih dvoranah, v skušnjavah, osamljenosti in trpljenju. Pred njim je bil odprt vsak prizor veselja, boja in težave. Z besedami, ki jih je izgovoril zbranim, je spregovoril tudi drugim ljudem, in te besede so prišle do njih kot sporočilo upanja v skušnjavi, tolažbe v žalosti in nebeške luči v temi. Ta glas, ki je govoril iz ribiškega čolna v Genezareškem jezeru, se bo s posredništvom Svetega Duha slišal tudi, da oznanja mir človeškim srcem do konca časa.

Ko je Jezus končal pridigo, se je obrnil k Petru in mu dejal, naj odrine na odprto morje in vrže mrežo. Peter pa je bil malodušen. Vso noč ni ničesar ulovil. V času samotnih ur je razmišljal o usodi Janeza Krstnika, ki je ždel sam v ječi. Razmišljal je o prihodnosti, ki je bila pred Jezusom in njegovimi sledilci, o neuspehu njegovega dela v Judeji, o hudobnosti duhovnikov in rabinov. Niti v svojem poklicu ni imel uspeha; in medtem ko je opazoval prazne mreže, se mu je prihodnost zdela tako temna, da mu je jemala ves pogum. "Učitelj," je rekel, "vso noč smo se trudili in ničesar nismo ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo." (Luk 5,5.)/245/

Samo noč je primerna za lov z mrežami v bistri jezerski vodi. Vreči mrežo podnevi po neuspešnem nočnem lovu je bilo videti brezupno; ampak Jezus je to zapovedal, in ljubezen do Učitelja je spodbudila učence, da so ubogali. Simon in njegov brat sta skupaj vrgla mrežo. Ko pa sta jo poskusila izvleči, se jima je trgala zaradi množine rib. Morala sta poklicati na pomoč Jakoba in Janeza. Po opravljenem lovu sta bila oba čolna tako polna, da jima je pretila nevarnost potopitve.

Peter pa zdaj ni več mislil na čolna ali na njun tovor. Ta čudež mu je bolj ko kateri drugi, kateremu je bil priča, pomenil dokaz božanske moči. V Jezusu je videl tega, ki ima naravo v svoji oblasti. Božanska navzočnost je razodela njegovo nesvetost. Ljubezen do Učitelja, sramota zaradi nevere, hvaležnost zaradi Kristusove blagohotnosti, in bolj kot vse spoznanje o svoji nečistosti vpričo neskončne čistosti so ga popolnoma premagali. Medtem ko so drugi prebirali ulov, je Peter padel pred Zveličarjeve noge in vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.)

Šlo je za enako navzočnost božanske svetosti, zaradi katere je prerok Danijel padel kakor mrtev pred Božjim angelom. Rekel je: "Barva v licu se mi je spremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel." (Dan 10, 8.) Tudi Izaija je vzkliknil, ko je videl Gospodovo slavo: "Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami." (Iz 6, 5.) Človeštvo je bilo s svojo slabostjo in grehom postavljeno v nasprotje s popolnostjo božanstva, zato se je čutil popolnoma nepopoln in nesvet. Enako je bilo pri vseh, ki jim je bilo dano spoznati Božjo velikost in veličastvo.

Peter je vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.) ampak se je vendar trdno držal Kristusovih nog, ker je čutil, da se ne sme ločiti od njega. Zveličar mu je odgovoril: "Ne boj se, odslej boš ljudi lovil." (Luk 5,10.) Šele potem, ko je Izaija videl Božjo svetost in priznal svojo nevrednost, mu je bilo zaupano božansko sporočilo. Ravno tako je bil tudi Peter poklican, naj dela za Kristusa, ko se je odpovedal samemu sebi in občutil svojo odvisnost od božanske moči.

Dotlej se noben od učencev ni združil z Jezusom kot sodelavec. Bili so priče mnogih njegovih čudežev in poslušali njegovo poučevanje, vendar niso popolnoma opustili dotedanjega poklica./246/ Ko pa je bil Janez Krstnik zaprt, so doživeli grenko razočaranje. Če se je Janezovo poslanstvo končalo tako, so imeli malo upanja za svojega Učitelja, proti kateremu so se združili vsi verski voditelji. V teh razmerah je bilo zanje olajšanje, če so se za kratek čas vrnili k ribarjenju. Sedaj pa jih je Jezus povabil, naj opustijo svoje prejšnje življenje in svoje koristi združijo z njegovimi. Peter je sprejel vabilo. Jezus je po prihodu na obalo povabil naslednje tri učence: "Pojdite za menoj, in naredim vas za lovce ljudi." Takoj so pustili vse in šli za njim.

Preden jih je Jezus povabil, naj zapustijo svoje mreže in ribiške čolne, jim je zagotovil, da bo Bog poskrbel za njihove potrebe. Uporaba Petrovega čolna za evangeljsko delo je bila bogato poplačana. On, ki je "bogat za vse, ki ga kličejo", je rekel: "Dajajte, in vam bo dano. Dobro in potlačeno in potreseno in zvrhano mero bodo dali v vaše naročje." (Rim 10,12; Luk 6,38.) S takšno mero je nagradil tudi službo učencev. Vsaka žrtev, ki je bila storjena v službi zanj, bo nagrajena "preobilo" bolj na podlagi presilnega bogastva njegove milosti. (Ef 3,20; 2,7.)

V tej žalostni noči, ki so jo učenci preživeli na jezeru ločeni od Kristusa, jih je težko obremenjevala nevera in utrujenost zaradi neuspešnega garanja. Njegova navzočnost pa je poživila njihovo vero in jim prinesla veselje in uspeh. Tako je tudi z nami; brez Kristusa je naše delo brezplodno, zato zlahka postanemo malodušni in godrnjamo. Če pa je On blizu in delamo po njegovem navodilu, se veselimo dokazov njegove moči. Satanovo delo je spraviti dušo v malodušnost; a Kristusovo delo je, da jo navdihne z vero in upanjem.

Še globlji nauk, ki bi se ga morali učenci naučiti pri tem čudežu, je namenjen tudi nam - in sicer, On, čigar beseda je privabila morske ribe, lahko vpliva tudi na človeška srca in jih pritegne z vezmi svoje ljubezni, in tako svoje služabnike napravi za lovce ljudi.

Ti galilejski ribiči so bili skromni in nešolani ljudje; ampak Kristus, luč sveta, je imel bogate možnosti, da bi jih usposobil za vlogo, za katero jih je izbral. Zveličar ni preziral izobrazbe; če namreč umsko kulturo vodi Božja ljubezen in je posvečena njegovi službi, pomeni blagoslov. Modrim svojega časa pa se je izognil zato, ker so bili polni samopoviševanja, da niso mogli sočustvovati s trpečim človeštvom in postati sodelavci moža iz Nazareta. Zaradi njihovega pobožnjaštva jim je bilo pod čast, da bi jih Kristus učil./249/ Gospod Jezus išče sodelovanje teh, ki bodo postali odprti prenosniki njegove milosti. Prvo, česar se mora naučiti vsak, ki želi postati Božji sodelavec, je nauk o nezaupanju vase; ti bodo pripravljeni dobiti Kristusov značaj. Tega ni mogoče doseči s šolanjem v najvišjih šolah. Ta je sad modrosti, ki jo je možno dobiti samo pri božanskem Učitelju.

Jezus je izbral neuke ribiče, ker niso bili šolani v izročilu in napačnih navadah svojega časa. Bili pa so naravno nadarjeni, ponižni in željni uka - ljudje, ki jih je lahko vzgojil za svoje delo. V vsakdanjem življenju je mnogo ljudi, ki potrpežljivo opravljajo enolična in težavna opravila, a se ne zavedajo, da imajo takšne moči, ki bi jih izenačile z najbolj cenjenimi ljudmi na svetu, če bi jih uporabili. Potreben je dotik spretne roke, da bi prebudil te uspavane sposobnosti. Take ljudi je Jezus poklical za svoje sodelavce in jim dal prednost druženja z njim. Veliki ljudje tega sveta nikoli niso imeli takega učitelja. Ko so učenci izšli iz Zveličarjevega šolanja, niso bili več nevedneži in neizobraženi. Postali so mu podobni v umu in značaju; ljudje so spoznali, da so bili z Jezusom.

Najbolj vzvišeno vzgojno delo ni le prenašanje znanja, temveč tudi dajanje oživljajoče moči, ki se dobiva z dotikom uma z umom, duše z dušo. Samo življenje rodi življenje. Kako velika prednost je bila za učence, da so bili tri leta vsak dan v stiku s tem božanskim življenjem, iz katerega izvirajo vse spodbude, ki dajejo življenje in prinašajo blagoslov svetu! Janez, ljubljeni učenec, se je bolj kakor vsi njegovi tovariši izpostavil vplivu tega čudovitega življenja. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo in pričamo in oznanjamo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je razodelo nam. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jan 1,2; Jan 1,16.)

V apostolih našega Gospoda ni bilo nič takega, kar bi jim prineslo slavo. Očitno je bilo, da uspeh njihovega dela pripada edino Bogu. Življenje teh ljudi, izoblikovani značaj in mogočno delo, ki ga je Bog opravil po njih, priča o tem, kar bo naredil za vse poučljive in poslušne.

Kdor Kristusa najbolj ljubi, bo napravil največ dobrega. Ni meje koristnemu delovanju tistega,/250/ ki s samoodpovedjo omogoča Svetemu Duhu delovati v njegovem srcu in živi popolnoma Bogu posvečeno življenje. Če se ljudje brez usmiljenja do samega sebe ali obotavljanja podredijo potrebni disciplini, jih bo Bog poučeval iz ure v uro in iz dneva v dan. Hrepeni po tem, da bi pokazal svojo milost. Če bo njegovo ljudstvo pripravljeno odstraniti ovire, bo v obilnih potokih izlil svoje vode zveličanja po človeških strugah. Če bi se preproste ljudi spodbudilo, naj napravijo vse dobro, kar morejo, če zavirajoče roke ne bi bile uporabljene za zadušitev njihove vneme, potem bi bilo sto delavcev za Kristusa tam, kjer je zdaj samo eden.

Bog vzame ljudi, kakršni so, in jih vzgaja za svojo službo, če se mu izročijo. Ko duša sprejme Božjega Duha, On oživlja vse njene sposobnosti. Bogu posvečeni um se pod vodstvom Svetega Duha skladno razvija in usposablja za dojemanje in izpolnjevanje Božjih zahtev. Slab in omahljiv značaj postane trden in stanoviten. Neprestana izročitev vzpostavlja med Kristusom in učenci tako tesno zvezo, da mu kristjan postaja podoben v duhu in značaju. Po zvezi s Kristusom se mu bo razširilo in jasnilo obzorje. Njegovo razumevanje bo prodornejše in njegovo razsojanje bolj uravnovešeno. Kdor koprni po službi Kristusu, ga Sonce pravičnosti tako spodbudi s svojo oživljajočo močjo, da bo obrodil obilne sadove na slavo Bogu.

Ljudje največje izobrazbe v umetnosti in znanosti so se naučili dragocenih naukov iz življenja preprostih kristjanov, ki jih je svet imel za neuke. Ti neznani učenci pa so dosegli svojo vzgojo v šoli, ki je višja od vseh drugih. Sedeli so ob nogah njega, ki je govoril tako, kakor še nikoli nihče ni./251/

26. V Kafarnaumu

Jezus je v premoru med potovanji prebival v Kafarnaumu, zato je bil znan kot "njegovo mesto". Razprostiral se je na obali Genezareškega jezera in blizu meja prekrasne Genezareške ravnine, če ne že kar na njih.

Lega jezera pod ravnijo morske gladine je ravnini, ki ga je obdajala, omogočala prijetno južno podnebje. Tam so v Kristusovem času uspevale palme in oljke, saj so sadovnjake in vinograde, zelene njive in cvetje razkošnih barv namakali živi studenci, ki so bruhali iz skalovja. Ob jezerskem obrežju in po hribih, ki so ga obdajali v bližini, so bile postavljene vasi in mesta. Jezero je bilo prekrito z ribiškimi čolni. Na vseh straneh je bilo videti vrvež delavnega in razgibanega življenja.

Sam Kafarnaum je bil zelo ustrezno središče Zveličarjevega dela. Stal je ob glavni cesti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, zato je pomenil veliko prometnico. Skozenj so potovali potniki iz raznih dežel in se v njem ustavljali, da bi si odpočili od svojih potovanj iz kraja v kraj. Tam je Jezus srečeval ljudi vseh narodov in družbenih slojev, bogate in imenitne, pa tudi revne in preproste. Ti pa so njegove nauke prenesli v druge kraje in v mnogo domov./252/ Tako so bili ljudje spodbujeni k proučevanju prerokovanj, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja in svetu je bilo razodeto njegovo poslanstvo.

Čeprav je Veliki zbor nasprotoval Jezusu, je ljudstvo hrepeneče pričakovalo razvoj njegovega poslanstva. Vsa nebesa so bila na nogah zaradi zanimanja. Angeli so pripravljali pot za njegovo službo tako, da so vplivali na človeška srca in jih pritegovali k Zveličarju.

Priča Kristusove moči v Kafarnaumu je bil sin kraljevega uradnika, katerega je bil ozdravil. Dvorni uslužbenec in njegov dom sta veselo pričala o svoji veri. Ko se je zvedelo, da je Učitelj osebno med njimi, je po mestu završalo. Množica se je zbrala okrog njega. V soboto je ljudstvo napolnilo shodnico, da so se mnogi morali vrniti, ker niso mogli vstopiti.

Zveličarjevi poslušalci so se čudili "njegovemu nauku, ker je bila njegova beseda oblastna. Zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor njih pismarji." (Luk 4,32; Mat 7,29.) Pismarji in starešine so poučevali hladno in togo kakor na pamet naučeno lekcijo. Božja beseda zanje ni imela nikakršne življenjske moči. Njene nauke so nadomestili s svojimi zamislimi in izročili. V običajnem bogoslužnem sporedu so izjavljali, da razlagajo Postavo, vendar nikakršno Božje navdihnjenje ni spodbujalo ne srca njih samih ne srca njihovih poslušalcev.

Jezus ni imel ničesar skupnega z različnimi razpravnimi temami med Judi. Njegovo delo je bilo podajati resnico. Njegove besede so silno razsvetljevale nauke očakov in prerokov, Sveti spisi pa so se ljudem zdeli kot novo razodetje. Njegovi poslušalci se nikoli prej niso zavedali tako globokega pomena Božje besede.

Jezus je srečal ljudi na njihovih tleh kot ta, ki pozna njihove težave. Resnico je olepšal tako, da jo je podajal najbolj naravnost in najpreprosteje. Njegov jezik je bil čist, dostojanstven in jasen kakor tekoči potok. Njegov glas se je zdel kakor glasba zanje, ki so poslušali enolične glasove pismoukov. A čeprav je bil njegov nauk tako preprost, je govoril, kakor kdor ima oblast. Ta značilnost je postavila njegov nauk nasproti naukom vseh drugih. Pismouki so govorili z dvomom in neodločnostjo, kakor da je Sveto pismo možno razlagati tako, da pomeni zdaj to, drugič pa prav nasprotno. Poslušalci so bili vsak dan bolj zbegani. Jezus pa je razlagal Pisma v skladnosti z njihovo nezmotljivo veljavo. O čemer koli je govoril, je povedal s takšno močjo, da njegovim besedam ni bilo mogoče ugovarjati./253/

Nastopal je resno, ne pa tudi silovito. Govoril je kakor kdo, ki mora doseči zastavljeni cilj. Predočeval je resničnosti večnega sveta. V vsaki temi je razodeval Boga. Jezus je poskušal razbiti zaslepljenost, ki je držala ljudi zaposlene s posvetnimi rečmi. Stvari tega življenja je postavil na pravi prostor, da so podrejene večni blaginji; vendar ni podcenjeval njihove pomembnosti. Učil je, da so nebesa in zemlja povezana med seboj, poznanje Božje resnice pa pripravlja ljudi za boljše opravljanje dolžnosti vsakdanjega življenja. Govoril je kakor kdo, ki je zelo domač z nebesi in se zaveda svoje zveze z Bogom, vendar je priznal svoje občestvo z vsakim članom človeške družine.

Sporočila milosti je prilagodil različnim potrebam poslušalcev. Znal je "o pravem času izreči besedo trudnemu"; (Iz 50,4.) z njegovih ust je namreč tekla milost, da bi lahko ljudem najprivlačneje prenesla zaklade resnice. Taktično je nastopal z umi, ki so bili polni predsodkov, in jih je presenetil s slikovitimi prikazi, ki so pritegnili njihovo pozornost. Z domišljijo je dosegel srca. Ponazoritve je jemal iz vsakdanjega življenja, imele pa so občudovanja vreden globok smisel kljub svoji preprostosti. Ptice v zraku, lilije na polju, seme, pastir in ovce so bili pojmi, s katerimi je Kristus prikazal nesmrtne resnice; kadar koli so njegovi poslušalci pozneje imeli priložnost videti te stvari v naravi, so se spomnili njegovih besed. Kristusove ponazoritve so neprestano ponavljale njegova sporočila.

Kristus nikoli ni laskal ljudem. Nikoli ni govoril o tem, kar bi utegnilo spodbuditi njihove predstave in domišljijo, niti jih ni hvalil zaradi njihovih bistroumnih izumov; veliki misleci pa so brez predsodkov sprejeli njegov nauk in ugotovili, da preizkuša njihovo modrost. Občudovali so duhovno resnico, ki je bila izražena z najbolj preprostim jezikom. Najbolj izobraženi so bili očarani nad njegovimi besedami, neizobraženim pa so bile vedno koristne. Imel je sporočilo za neuke; celo pogane je prepričal, da ima sporočilo zanje.

Njegovo nežno sočutje se je čutilo z ozdravljajočim dotikom utrujenih in žalostnih src. Celo sredi neobrzdanih jeznih sovražnikov je bil obdan z ozračjem miru. Lepota njegove zunanjosti, ljubkost njegovega značaja, predvsem pa s pogledom in barvo glasu izražena ljubezen so pritegovale k njemu vse, ki se niso zakrknili v neveri. Brez sladkega in sočutnega duha, ki je žarel iz vsakega pogleda in besed, ne bi mogel pritegniti tolikšne množice. Trpini, ki so prišli k njemu, so čutili,/254/ da je povezal svojo blaginjo z njihovo kot zvesti in nežni prijatelj, zato so želeli zvedeti več o resnicah, o katerih je učil. Nebesa so se približala. Želeli so živeti v njegovi navzočnosti, da bi bila vedno z njimi tolažba njegove ljubezni.

Jezus je zelo pozorno opazoval spremembo v izrazu lic svojih poslušalcev. Veselili so ga obrazi, ki so kazali zanimanje in zadovoljnost. Zveličar je bil srečen, ko so puščice resnice prodrle v dušo in zlomile ovire sebičnosti ter spodbudile k spokorjenju in končno k hvaležnosti. Njegov obraz se je razsvetlil z veseljem, ko je z očmi preletel čez množico poslušalcev in spoznal obraze, ki jih je videl že prej. V njih je videl bodoče državljane svojega kraljestva. Kadar pa je jasno povedana resnica omenila katerega ljubosumno negovanega malika, je opazil spremembo na obrazu, saj je hladen in neprivlačen pogled govoril, da resnica ni dobrodošla. Ko je videl, da ljudje zavračajo sporočilo miru, je bilo njegovo srce globoko ranjeno.

V shodnici je Jezus govoril o kraljestvu, ki ga je prišel ustanovit, in o svojem poslanstvu za osvoboditev Satanovih sužnjev. Nenadoma ga je prekinil krik groze. Neki blaznež se je dvignil izmed ljudi in zavpil: "Ah, kaj imaš z nami, Jezus iz Nazareta? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si: Božji svetnik." (Luk 4,34.)

Nastala sta zmeda in preplah. Ljudstvo ni bilo več pozorno na Kristusa in ni poslušalo njegovih besed. Tak cilj si je zastavil Satan, ko je poslal svojo žrtev v shodnico. Jezus pa je pokaral hudobnega duha, rekoč: "Umolkni in idi iz njega! In trešči ga zli duh na sredo in odide iz njega, in mu ni nič škodoval." (Luk 4,35.)

Satan je pomračil um tega nesrečnega trpina, toda v Zveličarjevi navzočnosti je žarek svetlobe predrl temo. V njem se je rodila želja po osvoboditvi iz Satanove oblasti; hudobni duh pa se je upiral Kristusovi moči. Ko je ta človek poskusil poklicati Jezusa na pomoč, je hudobni duh položil svoje besede v njegova usta, zato je vzkliknil v strahu duševne muke. Obsedenec se je deloma zavedal, da je v navzočnosti njega, kateri ga more rešiti, vendar ga je druga volja zadržala, ko je poskušal doseči to mogočno roko, in se je moral drugače izraziti. Vnel se je strašen boj med Satanovo močjo in njegovo željo po svobodi./255/

Zmagovalec nad Satanom v puščavi skušnjave se je znova soočil s sovražnikom. Hudobni duh je uporabil vso moč, da bi zadržal oblast nad svojo žrtvijo. Izgubiti tla bi pomenilo prepustiti zmago Jezusu. Kazalo je, da bo mučeni nesrečnež ob življenje v boju s sovražnikom, kateri ga je uničil v obdobju njegove zrelosti. Zveličar pa je spregovoril z oblastjo in osvobodil sužnja. Bivši obsedenec je stal pred začudeno množico srečen, ker je postal svoboden gospodar nad samim seboj. Celo sam hudobni duh je pričal za Zveličarjevo božansko moč.

Človek je hvalil Boga za osvoboditev. Oči, ki so prej žarele z ognjem blaznosti, so sedaj odsevale razum in prelivale solze hvaležnosti. Ljudje so od osuplosti ostrmeli. Ko so ponovno lahko spregovorili, so vzklikali med seboj: "Kaj je to? Kakšen nov nauk! Z oblastjo ukazuje tudi nečistim duhovom, pa so mu pokorni?" (Mar 1,27.)

Skrivni vzrok trpljenja, ki je iz tega človeka naredil pojavo, strašno za prijatelje in breme njemu samemu, je tičal v njegovem življenju. Tako je bil zaslepljen z grešnimi užitki, da je mislil napraviti iz življenja velikansko zabavo. Niti sanjalo se mu ni, da bo postal strah za svet in sramota za družino. Menil je, da lahko zapravlja čas z nedolžnimi neumnostmi. Ko pa je začel drseti navzdol, se ni mogel več ustaviti. Plemenite lastnosti njegove narave sta pokvarili nezmernost in lahkomiselnost, Satan pa je popolnoma zagospodaril nad njim.

Obžalovanje je nastopilo prepozno. Ko je bil pripravljen žrtvovati vse bogastvo in zadovoljstvo, da bi dobil nazaj izgubljeno človeško dostojanstvo, je bil že nebogljeni plen zla. Stopil je na sovražnikova tla in Satan je zagospodaril nad vsemi njegovimi sposobnostmi. Skušnjavec ga je zapeljal z očarljivimi ponudbami; ko pa je bil nesrečnež v njegovi oblasti, se je sovražnik pokazal neusmiljeno surov in strašen s hudimi napadi. Tako se bo zgodilo vsem, ki popuščajo zlu; kar se začne kakor zanosno zadovoljstvo, se pozneje konča kot tema obupa in blaznost uničenega človeka.

Isti hudobni duh, ki je skušal Kristusa v puščavi in imel pod oblastjo kafarnaumskega duševnega bolnika, je gospodaril tudi nevernim Judom. Vendar si je pri njih nadel podobo pobožnosti, ker jih je želel prevarati v področju njihovih spodbud, da so zavrgli Zveličarja. Njihove razmere so bile bolj brezupne kakor pri tem obsedencu, niso namreč čutili potrebe po Kristusu, in zato jih je trdno držala Satanova moč./256/

Obdobje, ko je Kristus opravljal svojo osebno službo med ljudmi, je bil čas, ko so bile najbolj dejavne moči kraljestva teme. Satan in njegovi angeli so si dolga stoletja prizadevali zagospodariti nad telesom in dušo ljudi, da bi jih pahnili v greh in trpljenje; potem pa so dolžili Boga za vso to bedo. Jezus je ljudem razodel Božji značaj. Lomil je Satanovo moč in osvobajal njegove sužnje. Novo življenje in nebeška ljubezen in moč so delovali na človeška srca; zato se je dvignil knez zla v boj za oblast nad svojim kraljestvom. Satan je zbral vse svoje moči in je na vsakem koraku nasprotoval Kristusovemu delu.

Tako bo tudi v velikem končnem spopadu velikega boja med pravičnostjo in grehom. Medtem ko novo življenje, luč in moč od zgoraj prihajata na Kristusove učence, (drugačno) novo življenje izvira tudi od spodaj in daje moč Satanovim posrednikom. Napetost vlada nad vsemi pozemskimi prvinami. Preoblečeni knez zla deluje z zvijačo, ki si jo je spopolnil v dolgih stoletjih boja. Nastopi oblečen v angela svetlobe, in množice poslušajo "nauke hudobnih duhov". (1 Tim 4,1.)

V Kristusovem času se Izraelovi vodje in učitelji niso mogli upreti Satanovemu delu. Zanemarili so edino sredstvo, s katerim bi se lahko uprli hudobnim duhovom. Kristus je premagal hudobnega z Božjo besedo. Tako imenovani Izraelovi vodje so bili razlagalci Božje besede, a so jo proučevali le zato, da bi podprli svoja izročila in vsilili svoje človeške običaje. S svojim razlaganjem so storili, da je postala izraz mnenja, ki jih Bog nikoli ni dal. Njihovo skrivnostno razlaganje je zapletlo, kar je bil On povedal preprosto. Razpravljali so o nepomembnih tehničnih zadevah, v bistvu pa so pobijali najbolj temeljne resnice. Tako se je sejala nevera. Božja beseda je bila oropana svoje moči, hudobni duhovi pa so izvajali svojo voljo./257/

Zgodovina se ponavlja. Mnogi današnji verski voditelji z odprtim Svetim pismom pred seboj pravijo, da spoštujejo njegova načela, v resnici pa uničujejo vero vanj kot Božjo besedo. Ukvarjajo se z razčlenitvijo besede in postavljajo svoja mnenja nad njegove najjasnejše nauke. Božja beseda v njihovih rokah izgublja obnavljajočo moč. Zaradi tega razsaja nevera in se krivičnost nezadržno širi.

S tem ko je Satan spodkopal vero v Sveto pismo, je usmeril ljudi na druge vire luči in moči. Tako se neopazno vriva. Kdor se obrača od jasnih svetopisemskih naukov in prepričljive moči Božjega Svetega Duha, vabi nase nadzor hudobnih duhov. Kriticizem in premišljeno razlaganje Svetega pisma sta odprla pot spiritizmu in teozofiji - posodobljenim oblikam starega poganstva - da bi dosegla podporo celo v cerkvah, ki trdijo, da pripadajo Gospodu Jezusu Kristusu.

Hkrati z oznanjevanjem evangelija delajo tudi orodja, ki so zgolj sredstva za širjenje laži. Mnogi ljudje iz radovednosti začno sodelovati z njimi, in ko vidijo dokaze o delovanju nadčloveške moči, so vse bolj omamljeni, dokler jim ne začne gospodariti volja, ki je močnejša od njihove. Ne morejo se rešiti njene skrivnostne moči.

Obramba duše je strta. Nikakršnega jezu nima proti grehu. Po zavrnitvi omejitev Božje besede in njegovega Duha nihče ne ve, do katerih globin ponižanja lahko potone. Skrivni greh ali strast, ki ga je premagala, ga lahko ima za tako nebogljenega sužnja, kakršen je bil obsedenec v Kafarnaumu. Vendar njegovo stanje ni bilo brez upanja.

Sredstvo za zmago nad hudobnim je isto, s katerim je Kristus zmagal - moč besede. Bog ne upravlja z našim umom brez naše privolitve; če želimo spoznati in izpolnjevati njegovo voljo, imamo pravico do obljub: "In spoznate resnico, in resnica vas osvobodi. Če hoče kdo njegovo voljo spolnjevati, razpozna, ali je ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Jan 8,32; 7,17.) Z vero v te obljube se lahko vsakdo reši iz pasti zmot in izpod oblasti greha.

Vsakdo si prosto izbira moč, ki bo vladala nad njim. Nihče ni tako nizko padel, nihče ni tako ničvreden, da ne bi mogel najti osvoboditve v Kristusu. Obsedenec je namesto molitve lahko izgovarjal le Satanove besede, a vendar je bil slišan neizrečeni srčni klic. Noben klic duše v težavah ne ostane brez odgovora, četudi ni izražen z besedami. Kdor privoli stopiti v zavezni odnos z nebeškim Bogom, ne bo prepuščen Satanovi moči ali slabostim svoje narave./258/ Zveličar ga vabi: "Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5.) Duhovi teme se bodo borili, da bi zadržali dušo, ki je bila pod njihovo oblastjo, nebeški angeli pa se bodo borili zanjo z močjo, ki bo prevladala. Gospod pravi: "Ali se more velikanu vzeti plen? ... Res, tako pravi Gospod: Tudi velikanovi ujetniki se mu vzamejo in plen siloviteža se otme; kajti jaz se bom boril zoper tiste, ki se s teboj bore, in tvoje otroke rešim jaz."(Iz 49,24.25.)

Ko je bil zbor v shodnici še pod vtisom spoštovanja, se je Jezus umaknil malo počivat v Petrov dom. Ampak tudi nanj je padla senca. Petrova tašča je bila bolna, imela je "hudo mrzlico". (Luk 4, 38.) Jezus je zapretil bolezni, in bolnica je vstala ter stregla potrebam Učitelja in učencev.

Novica o Kristusovih delih se je hitro razširila po vsem Kafarnaumu. Ker so se ljudje bali rabinov, si niso upali priti k njemu, da bi jih ozdravil, dokler ni minila sobota; ampak brž ko je sonce izginilo z obzorja, je nastal velik nemir. Iz domov, prodajaln, tržnic so se meščani stekali proti skromni hiši, kjer si je bil Jezus poiskal zavetje. Bolnike so prinašali na nosilih, nekateri pa so si pomagali z berglami ali pa so se opirali na prijatelje in se tako slabotno pomikali v Zveličarjevo navzočnost.

Več ur so prihajali in odhajali, ker nihče ni vedel, ali bo Zdravnik jutri še med njimi. Kafarnaum ni bil še nikdar priča takemu dnevu. Veseli glasovi zmage in vzkliki osvoboditve so polnili zrak. Zveličar se je veselil radosti, ki jo je povzročil. Ko je videl trpljenje prihajajočih, je bilo njegovo srce ganjeno od sočutja, zato se je veselil v svoji moči, da jim je lahko vrnil zdravje in srečo.

Jezus ni nehal delati, dokler ni ozdravil zadnjega bolnika. Šele pozno ponoči je množica odšla in na Simonovo hišo se je spustil mir. Tedaj je Jezus po dolgem in napornem dnevu našel počitek. Medtem pa ko je mesto še spalo, Zveličar "vstane in gre ven in odide na samoten kraj in tam moli". (Mar 1,35.)

Tako so minevali dnevi Jezusovega pozemskega življenja. Pogosto je odpuščal svoje učence in jim omogočal, da so obiskali svoj dom in se spočili; on pa se je blago upiral vsem njihovim naporom, da bi ga odvrnili od dela. Ves dan je naporno delal,/259/ učil neuke, zdravil bolne, vračal vid slepim, hranil množice; zvečer in rano zjutraj je odhajal v svetišče gora k pogovoru z Očetom. Pogosto je vse noči preživel v molitvi in razmišljanju, ob svitu po se je vrnil med ljudi k svojemu delu.

Peter in njegovi tovariši so zgodaj zjutraj Jezusa obvestili, da ga prebivalci Kafarnauma že iščejo. Učenci so bili bridko razočarani, ko so videli, kako je bil Kristus doslej sprejet. Jeruzalemski poglavarji so ga hoteli ubiti; celo njegovi someščani so mu hoteli vzeti življenje; Kafarnaum pa ga je z veselim navdušenjem sprejel, in upanje učencev je spet oživelo. Mogoče se bodo med temi svobodoljubnimi Galilejci našli zagovorniki novega kraljestva. Zato so bili presenečeni, ko so slišali Kristusove besede: "Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelij o Božjem kraljestvu, ker zato sem poslan." (Luk 4,43.)

Sredi razburjenja, ki je zavladalo v Kafarnaumu, je pretila nevarnost, da bi se izgubil spred oči cilj njegovega poslanstva. Jezus ni bil zadovoljen s tem, da je opozoril nase samo kot na čudodelca in zdravnika telesnih bolezni. Želel si jih je pritegniti k sebi kot Zveličarju. Ljudje so bili nagnjeni k verovanju, da je prišel kot kralj vzpostavljat pozemsko kraljestvo; On pa je hotel odvrniti njihov pogled od vsega pozemskega na duhovno. Sam pozemski uspeh bi pomenil oviro za njegovo delo.

Občudovanje brezbrižne množice je obremenjevalo njegovega duha. V njegovem življenju se niti najmanj ni pokazalo prizadevanje zase. Sinu človekovemu so bile tuje časti, ki jih svet izkazuje položaju, bogastvu ali nadarjenosti. Jezus ni uporabljal nobenega sredstva, s katerim so si ljudje pridobivali vdanost ali spoštovanje. Mnogo stoletij pred njegovim rojstvom je bilo o njem prerokovano:/260/ "Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo čul po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji." (Iz 42,2-4.)

Farizeji so se trudili, da bi se izkazali s strogim izpolnjevanjem obredov in z razkazovanjem lastne pobožnosti in z dobrimi deli. Vnetost za vero so dokazovali s tem, da so iz nje naredili temo za razpravo. Nasprotujoče si ločine so med seboj ostro in dolgo razpravljale in nič nenavadno ni bilo na ulici slišati srdite glasove boja učenih razlagalcev Postave.

Jezusovo življenje je bilo popolnoma drugačno ob primerjavi z vsem tem. V tem življenju nikoli ni bilo videti žolčne razprave, razkazujočega bogoslužja in nikakršnega dela, s katerim bi se pridobivalo odobravanje. Kristus je bil skrit v Bogu in Bog se je razodel v značaju svojega Sina. Jezus je hotel, da bi se ljudje ukvarjali s tem razodetjem in mu izkazovali čast.

Sonce pravičnosti ni naenkrat zasijalo v svojem polnem sijaju, da ne bi s svojo slavo zasenčilo čutil. O Kristusu je napisano: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3.) Dan se nad zemljo poraja tiho in nežno, preganja sence in prebuja svet v življenje. Tako je vzšlo tudi "Sonce pravičnosti in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2.)/261/

27. "Če hočeš, me moreš očistiti"

Temeljno besedilo Mat 8,2-4; 9,1-8.32-34; Mar 1,40 do 2,12; Luk 5,12-28.

Od vseh na Vzhodu znanih bolezni je bila gobavost najstrašnejša. Njena neozdravljivost, nalezljivost in njene strašne posledice so izzvale strah tudi pri najpogumnejših. Med Judi so jo šteli za obsodbo greha, zato je imenovana "udarec", "Božji prst". Globoko zakoreninjena, neuničljiva in smrtonosna se je štela za simbol greha. Obredna postava je gobavca razglasila za nečistega. Odstranjen je bil iz človeških bivališč, kakor da je mrtev. Česar koli se je dotaknil, je bilo nečisto. Zrak je bil okužen z njegovim dihom. Za kogar se je sumilo, da je zbolel, se je moral pokazati duhovnikom, ki so njegov primer raziskali in razsodili. Če so ga razglasili za gobavca, so ga ločili iz družine, odstranili iz Izraelovega zbora in obsodili na druženje samo z njimi, ki so bili podobno prizadeti. Postava je bila neizprosna v svojih zahtevah. Niti kralji in vladarji niso bili izjema. Če je vladar zbolel za to strašno boleznijo, je moral izročiti žezlo in zapustiti družbo.

Gobavec je moral prenašati prekletstvo svoje bolezni daleč od prijateljev in sorodnikov. Primoran je bil oznanjati svojo nesrečo, raztrgati oblačila in razglašati preplah, s čimer je opomnil vse, naj zbeže iz njegove nalezljive navzočnosti. Vpitje: "Nečist! Nečist!" ki se je slišalo z jokavim glasom z osamljenih prostorov, kamor so ga pregnali, je bilo opozorilo, ki se je poslušalo s strahom in studom.

V kraju Kristusove službe je bilo mnogo takih nesrečnežev. Ko so slišali novice o njegovem delu, se je v njih zbudil žarek upanja. Ampak od časa preroka Elizeja ni bilo znano kaj takega,/262/ da bi bil očiščen kdo, v komer je bolezen že napredovala. Zato si niso upali pričakovati od Jezusa, da bi naredil zanje nekaj, česar še nikoli ni storil za nikogar. Vendar je bil eden, v čigar srcu se je prebudila vera. Ni pa vedel, kako naj pride do Jezusa. Kako lahko stopi pred Zdravnika brez stika s svojimi bližnjimi? Spraševal se je, ali bo Kristus hotel ozdraviti njega. Ali se bo hotel pripogniti in opaziti človeka, za kogar se je verovalo, da ga je udarila Božja kazen? Ali ga ne bo preklel in mu zapovedal, naj odide iz nastanjenih krajev, kakor so napravili farizeji in celo zdravniki? Razmišljal je o vsem, kar je slišal o Jezusu. Nikogar še ni zavrnil, kdor ga je prosil za pomoč. Nesrečnež je sklenil poiskati Zveličarja. Ker se je moral izogibati mest, ga bo morda srečal ob kaki stranski gorski stezi ali ob oznanjanju v naravi. Težave so bile videti nepremostljive, vendar je bilo to njegovo edino upanje.

Gobavec se je podal proti Zveličarju. Jezus je poučeval okrog sebe zbrano množico na obali jezera. Čeprav je stal daleč stran, je ujel nekaj besed iz Zveličarjevih ust. Videl ga je polagati roke na bolnike. Videl je, kako hromi, slepi, mrtvoudni in mnogi umirajoči zaradi različnih bolezni nenadoma vstajajo popolnoma zdravi in hvalijo Boga za svojo odrešitev. Vera v njegovem srcu se je okrepila. Vse bolj se je približeval zbrani množici. Zapovedane omejitve, varnost ljudi in strah, s katerim so ga vsi opazovali - na vse je pozabil. Mislil je le na blaženo upanje v ozdravitev.

Njegov videz je bil grozen. Bolezen se je zelo razvila in strašno je bilo gledati njegovo razpadlo telo. Ko so ga ljudje opazili, so se v strahu umikali. Želeli so se izogniti dotiku z njim, zato je nastalo prerivanje. Nekateri so mu hoteli preprečiti, da bi se približal Jezusu, toda zaman. Gobavec ni nikogar ne videl ne slišal. Ni opazil njihovih izrazov, da se jim gnusi. Videl je samo Božjega Sina. Slišal je glas, ki je umirajočim vračal življenje. Prebil se je do Jezusa, padel pred njim na kolena in vzkliknil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!" (Mat 8,2.)

Jezus je položil roko nanj in rekel: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,3.)

Na gobavcu se je takoj zgodila sprememba. Njegovo meso je ozdravelo, živci so postali občutljivi, mišice pa čvrste. Groba luskasta koža, značilna za gobavost, je izginila, namesto nje pa je dobil mehko in rdečo kožo, kakršno ima zdrav otrok./263/

Jezus je ukazal ozdravljencu, naj ne razglaša storjenega dejanja, temveč naj se takoj z daritvijo pokaže v templju. Takšna daritev pa je mogla biti sprejeta šele potem, ko so duhovniki pregledali človeka in ga razglasili, da je prost gobavosti. Čeprav so to tako neradi opravili, se niso smeli izogniti pregledu in se odločiti o primeru.

Svetopisemske besede kažejo, s kakšno odločnostjo je Kristus ukazal človeku, da mora nujno molčati in hitro ukrepati. "In ostro mu zapretivši, ga precej odpošlje in mu veli: Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je ukazal Mojzes, njim v pričevanje." (Mar 1,43.44.) Če bi duhovniki vedeli, kako je gobavec ozdravel, bi jih sovraštvo do Kristusa utegnilo zapeljati, da bi izrekli nepošteno odločitev. Zato je Jezus želel, naj se človek pokaže v templju preden pride tja en sam glas o čudežu. Tako bi bila zagotovljena pravična odločitev in ozdravljenec bi se smel vrniti k svoji družini in prijateljem.

Obstajale so še druge reči, ki jih je poznal Kristus, ko je ozdravljencu ukazal molčati. Zveličar je vedel, da so si njegovi sovražniki stalno prizadevali omejevati njegovo delo in odvrniti ljudstvo od njega. Vedel je, da bi razglasitev gobavčeve ozdravitve po okolici spodbudila še druge trpine zaradi te strašne bolezni in bi se začeli zbirati ob njem ter bi se dvignil glas, da se bodo ljudje okužili, če se jih dotaknejo. Mnogi gobavci daru zdravja ne bi uporabili za blagoslov sebi in drugim. Zbiranje gobavcev bi ponudilo priložnost za obtožbo, da prestopa omejitve obredne postave. Tako bi bilo onemogočeno njegovo delo oznanjevanja evangelija.

Dogodek je opravičil Kristusove slutnje. Množica ljudi je bila priča gobavčevi ozdravitvi in željno pričakovala sklep duhovnikov. Ko se je človek vrnil k svojim prijateljem, je nastalo veliko vznemirjenje./264/ Kljub Jezusovemu opozorilu si človek sploh ni prizadeval zatajiti dejstva o svoji ozdravitvi. Četudi bi ga sicer bilo težko skriti, je o njem govoril povsod. Sodil je, da mu je Jezus zgolj iz skromnosti naročil molčati, zato je hodil naokrog in oznanjal moč tega vzvišenega Zdravnika. Ni dojel, da vsako tako oznanilo samo še stopnjuje odločitev duhovnikov in poglavarjev, da uničijo Jezusa. Ozdravljenec je občutil, da je blagor zdravja zelo dragocen. Veselil se je zaradi svoje popolne moči, vrnitve v družino in družbo ter čutil, da se ni mogoče vzdržati izkazovanja slave Zdravniku, ki ga je ozdravil. Razglasitev tega dogodka pa je izzvala omejevanje Zveličarjevega dela. Ljudje so se namreč ob njem zbirali v prevelikem številu, to pa ga je prisililo, da za nekaj časa preneha delati.

Vsako dejanje Kristusove službe je imelo daljnosežni namen. Vsebovalo je več, kakor pa je samo delo pokazalo. Tako je bilo tudi v primeru z gobavcem. Medtem ko je Jezus stregel vsem, ki so prihajali k njemu, si je želel blagosloviti tudi nje, ki niso prihajali. Medtem ko je pritegoval cestninarje, pogane in Samarijane, si je želel doseči tudi duhovnike in učitelje, ki so se zaprli pred njim zaradi predsodkov in izročila. Nobenega sredstva, s katerim bi jih lahko dosegel, ni pustil neuporabljenega. Z gobavcem, ki ga je poslal k duhovnikom, jim je dal pričevanje, preračunano za razorožitev njihovih predsodkov.

Farizeji so trdili, da Kristusov nauk nasprotuje postavi, ki jo je Bog dal po Mojzesu, njegovo navodilo ozdravljenemu gobavcu, naj daruje daritev po postavi, pa je ovrglo to obtožbo. Bilo je zadostno pričevanje zanje, ki so bili pripravljeni, da bi se prepričali.

Jeruzalemski poglavarji so poslali vohune, da bi našli kak povod za obsodbo Kristusa na smrt. Odgovoril jim je z dokazi ljubezni do človeštva, s spoštovanjem postave in z močjo rešitve od greha in smrti. Tako jim je dal pričevanje. "Vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za mojo ljubezen." (Ps 109,5.) Ta, ki je na Gori blagrov postavil pravilo: "Ljubite svoje sovražnike," je z zgledom potrdil to načelo, ko ni vračal "hudega za hudo ali psovanja za psovanje", temveč je raje blagoslavljal. (Mat 5,44; 1 Pet 3,9.)

Isti duhovniki, ki so gobavega obsodili na izgnanstvo, so potrdili njegovo ozdravljenje. Njihova javno razglašena in zapisana odločitev je bila trajno pričevanje za Kristusa. Ko pa se je ozdravljenec znova vrnil v Izraelov zbor na podlagi osebnega potrdila duhovnikov,/265/ da na njem ni več niti sledu bolezni, je postal živa priča za svojega Dobrotnika. Z veseljem je daroval svojo daritev in poveličeval Jezusovo ime. Duhovniki so se prepričali o Zveličarjevi božanski moči. Ponujala se jim je priložnost spoznati resnico in uporabiti luč. Če jo odklonijo, jih bo za vselej zapustila. Mnogi so zavrgli luč; pa vendar ni bila dana zaman. Mnoga srca so bila ganjena, čeprav nekaj časa tega niso pokazala. Za časa Zveličarjevega življenja se je zdelo, da je njegovo poslanstvo imelo majhen odziv ljubezni pri duhovnikih in pismoukih, po njegovem vnebohodu pa je bila množica duhovnikov "pokorna veri". (Dej 6,7.)

Kristusovo očiščenje gobavca od strašne bolezni je ponazarjalo njegovo delo čiščenja duše od greha. Človek, ki je stopil pred Jezusa, je bil "ves gobav". (Luk 5,12.) Smrtni strup je zajel vse njegovo telo. Učenci so poskušali Učitelju preprečiti, da bi se gobavca dotaknil; kajti kdor bi se ga dotaknil, bi tudi sam postal nečist. Jezus pa s položitvijo roke nanj ni postal nečist. Njegov dotik je prenesel življenje dajajočo moč. Gobavec se je očistil. Tako je tudi z gobavostjo greha - je globoko ukoreninjena in smrtna ter je ni mogoče očistiti s človeško močjo. "Vsa glava je bolna in vse srce medlo. Od stopala do temena ni nič zdravega na njem: zgolj rane in proge in vedno novi tvori." (Iz 1,5.6.) Jezus pa se ni oskrunil, ko je prišel prebivat med ljudi. Njegova navzočnost ima za grešnika zdravilno moč. Kdor koli bo padel pred njegove noge in v veri prosil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti," bo dobil odgovor: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,2.3.)

Jezus v nekaterih primerih ozdravitve ni takoj podaril zaprošenega blagoslova. V primeru gobavosti pa je bila prošnja uslišana, brž ko je bila izgovorjena. Odgovor na prošnjo za pozemske dobrine utegne biti preložen ali pa nam Bog lahko da nekaj, česar nismo prosili, pri prošnji za rešitev od greha pa ne ravna tako. Njegova volja je, da nas očisti greha in nas naredi za svoje otroke ter usposobi živeti sveto življenje. Kristus "je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, ako kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, česar koli prosimo, vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (Gal 1,4; 1 Jan 5,14.15; 1,9.)/266/

Kristus je z ozdravitvijo hromega v Kafarnaumu ponovil nauk o isti resnici. Čudež je bil storjen, da bi se razodela njegova moč za odpuščanje grehov. Ozdravljenje hromega je pojasnilo nekatere druge dragocene resnice. Je vir upanja in ohrabritve, dlakocepskim farizejem pa je pomenilo nauk in opomin.

Prav tako kakor gobavec je tudi hromi izgubil sleherno upanje v ozdravitev. Njegova bolezen je bila posledica grešnega življenja, slaba vest pa je še bolj grenila njegovo trpljenje. Mnogo pred tem je prosil farizeje in zdravnike v upanju, da bo dobil kako olajšanje za svoje umsko in telesno trpljenje. Ti so mu hladno odgovarjali, da je njegov primer neozdravljiv, in ga prepustili Božji jezi. Farizeji so imeli težave za dokaz božanskega nezadovoljstva, in so se vedno izogibali bolnih in potrebnih. Navadno pa so bili ti, ki so se delali tako svete, mnogo bolj grešni od nesrečnežev, katere so obsojali.

Hromi je bil popolnoma nebogljen, in ker ni videl nikakršne možnosti za pomoč od koder koli, je obupal. Tedaj pa je slišal za Jezusova čudovita dela. Povedali so mu, da so ozdraveli tudi drugi, ki so bili grešni in nebogljeni kakor on, celo gobavci so se očistili. Prijatelji, ki so mu o tem pripovedovali, so ga prepričevali, da lahko tudi on ozdravi, če bi mu uspelo, da bi se približal Jezusu. Vendar je njegovo upanje splahnelo, ko se je spomnil vzroka bolezni. Bal se je, da ga mogoče čisti Zdravnik ne bo hotel trpeti v svoji navzočnosti.

Ta človek pa si je želel odpuščanja grehov veliko bolj kakor pa telesnega ozdravljenja. Če bi vsaj lahko videl Jezusa in dobil zagotovilo, da so mu grehi odpuščeni in je spravljen z nebesi, bi bil pripravljen živeti ali umreti, kakor je pač Božja volja. Smrtnikovo vpitje se je glasilo: "O, da bi lahko prišel pred njega!" Ni bilo časa, da bi ga izgubljali; njegovo shirano telo je že kazalo znamenja razpadanja. Rotil je svoje prijatelje, naj ga na postelji odnesejo k Jezusu, in ti so mu z veseljem ustregli. Ampak množica, ki se je zbrala ob hiši, v kateri je bil Zveličar, je bila tolikšna, da bolniku in prijateljem sploh ni bilo možno priti do njega, celo se niso mogli toliko približati, da bi slišali njegov glas.

Jezus je učil v Petrovi hiši. Po navadi so učenci sedeli tesno ob njem. "In sedeli so tam farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi in iz Jeruzalema." (Luk 5,17.) Ti so prišli vohunit, da bi našli kakšno obtožbo proti Jezusu. Poleg teh uradnih oseb se je tam zbrala tudi pisana družba vnetih, ponižnih, radovednih in nevernih./267/ Zastopani so bili razne narodnosti in vsi družbeni sloji. "In Gospodova moč je bila pričujoča, da bi jih ozdravljal." (Luk 5,17.) Duh življenja je počival nad zbranimi, vendar farizeji in pismouki niso čutili njegove navzočnosti. Niso čutili nikakršne potrebe, zato tudi niso mogli ozdraveti. "Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne." (Luk 1,53.)

Nosači hromega so se zaman poskušali preriniti skozi množico. Bolnik je gledal okrog sebe z neizrazljivo bojaznijo. Ali naj se odpove upanju, ko pa je tako blizu pomoč, na katero je tako dolgo čakal? Na njegov predlog so ga prijatelji odnesli na streho hiše in jo razkrili ter ga spustili pred Jezusove noge. Poučevanje je bilo prekinjeno. Zveličar je opazoval bolno obličje in videl proseče oči, ki so bile uprte vanj. Razumel je zadevo; privabil je k sebi tega duha, ki sta ga mučila zmedenost in dvom. Ko je bil hromi še doma, je Zveličar prepričal njegovo vest. Tedaj je obžaloval grehe in začel verovati v Jezusovo ozdravljajočo moč, in Zveličarjeva življenje dajajoča milost je najprej blagoslovila njegovo hrepeneče srce. Jezus je opazil preraščanje prvega žarka vere v trdno vero, da je On edini grešnikov pomočnik, ter videl, da se krepi vsakič, ko si prizadeva priti k njemu.

Tedaj je Zveličar spregovoril besede, ki so do trpinovih ušes prišle kakor glasba: "Zaupaj, sin, odpuščeni so tvoji grehi." (Mat 9,2.)

Breme brezupnosti je bilo sneto z bolnikove duše; mir odpuščanja počiva nad njegovim duhom in razsvetljuje njegov obraz. Njegove telesne bolečine ni več in vse bitje se je spremenilo. Nebogljeni hromec je ozdravel! Krivemu grešniku je odpuščeno!

S preprosto vero je sprejel Jezusove besede kot blagodejnost novega življenja. Ničesar več ni zahteval, temveč je ležal v blaženi tišini, presrečen je ostal brez besed. Nebeška svetloba je obsijala njegov obraz, navzoče opazovalce pa je prevzelo spoštovanje.

Rabini so nestrpno čakali, da bi videli, kako bo Kristus ravnal v tem primeru. Spominjali so se, da je ta človek pri njih iskal pomoči, pa so mu vzeli upanje in sočustvovanje. To pa jim še ni zadoščalo, zato so pristavili, da trpi Božje prekletstvo zaradi svojih grehov. Vse to je oživelo v njihovem umu, ko so videli bolnika pred seboj. Opazili so, s kakšnim zanimanjem vsi spremljajo prizor, in se zbali, da bodo izgubili vpliv nad ljudstvom./268/

Dostojanstveniki se niso pogovorili med seboj, temveč so opazovali drug drugega in na obrazu vsakega prebrali isto misel, da je potrebno zajeziti plimo čustev. Jezus je rekel, da so hromemu odpuščeni grehi. Farizeji so se prijeli za te besede kakor bogokletja in si predstavljali, da to lahko prikažejo kot greh, ki je vreden smrti. V svojem srcu so govorili: "Kaj ta tako govori? Boga preklinja! Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog?" (Mar 2,7.)

Jezus je pogledal vanje, da so se umaknili in umolknili, in rekel: "Zakaj mislite hudobno v svojih srcih? Kaj je namreč lažje, reči: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in hodi? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast odpuščati na zemlji grehe (nato veli mrtvoudnemu): Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!" (Mat 9,4-6.)

Tedaj je človek, ki so ga na postelji prinesli k Jezusu, vstal pred njim na svoje noge z mladeniško gibčnostjo in močjo. Skozi žile mu je pričela teči oživljajoča kri. Na lepem je začel delati vsak organ njegovega telesa. Na obrazu se je namesto bledice bližajoče se smrti pokazala rdečica zdravja. "In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in Boga hvalijo, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli." (Mar 2,12.)

O, skrivnostna Kristusova ljubezen, ki si se ustavila za ozdravitev grešnih in nesrečnih! Božanstvo, ki sočustvuje z bolečinami trpečega človeštva in jih lajša! O, čudežna moč, ki pomaga človeškim otrokom! Kdo še lahko dvomi o sporočilu zveličanja? Kdo je lahko ravnodušen do milosti Odrešenika, ki je poln sočutja?

Za povrnitev zdravja razpadajočemu se telesu ni bila potrebna nič manjša moč od same moči stvarjenja. Isti glas, ki je zapovedal, naj oživi iz zemeljskega prahu narejeni človek,/269/ je povrnil življenje umirajočemu hromcu. Ista moč, ki je dala življenje telesu, je obnovila srce. On, ki je pri stvarjenju "rekel, in se je zgodilo", ter "je zapovedal, in stalo je trdno", (Ps 33,9.) je dal življenje tudi tej duši, ki je bila mrtva zaradi prestopkov in grehov. Ozdravljenje telesa je bilo dokaz moči, ki je obnovila srce. Kristus je zapovedal hromcu, naj vstane in odide. "Da pa boste vedeli," je rekel, "da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe." (Mar 2,10.)

Hromec je našel v Kristusu zdravje za dušo in telo. Duhovni ozdravitvi je sledila telesna obnova. Tega nauka ne smemo prezreti. Tudi danes tisoči trpe zaradi telesnih bolezni in kot mrtvoudni hrepenijo po sporočilu: "Sin, odpuščeni so ti grehi." (Mar 2,5.) Breme greha s svojim nemirom in neizpolnjenimi željami je vir njihovih bolezni. Ne morejo najti olajšanja, dokler ne pridejo k Zdravniku duš. Mir, ki ga lahko da le On, bo dal moč duši in zdravje telesu.

Jezus je prišel, "da razdene Hudičeva dela". (1 Jan 3,8.) V njem "je bilo življenje". (Jan 1,4.) On je rekel: "Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo." (Jan 10,10.) On je "oživljajoč duh". (1 Kor 15,45.) Še danes ima isto oblast, da daje življenje, kakor v času, ko je na zemlji ozdravljal bolne in dajal odpuščanje grešnikom. "Ti odpušča vse tvoje krivice, ... ozdravlja vse tvoje bolezni." (Ps 103,3.)

Ozdravitev hromca je delovala na ljudi, kakor da so se odprla nebesa in razodela vso slavo boljšega sveta. Ko je ozdravljeni šel skozi množico, hvaleč Boga na vsakem koraku, in veselo nesel svojo posteljo, ki se mu je zdela peresno lahka, so se mu ljudje s spoštljivimi obrazi umikali, da bi mu napravili prehod, med seboj pa so si šepetali: "Nezaslišane reči smo videli danes." (Luk 5,26.)

Osupli farizeji so obnemeli od začudenja in čutili, da so premagani. Videli so, da ne morejo v ljudstvu spodbuditi ljubosumne razdraženosti. Čudovito delo, storjeno človeku, ki so ga bili izročili Božji jezi, je na ljudeh zapustilo takšen vtis, da so rabine za nekaj časa pozabili. Učitelji so videli, da ima Kristus moč, ki so jo pripisovali le Bogu; plemenito dostojanstvo njegove drže pa se je očitno razlikovalo od njihovega nadutega vedenja. Ostali so zmedeni in osramočeni, ko so sicer spoznali, ne pa tudi priznali, navzočnost vzvišenega Bitja. Kolikor močnejši je bil dokaz, da ima Jezus na zemlji oblast odpuščati grehe,/270/ toliko bolj so zakrknili v neveri. Zapustili so Petrovo hišo, kjer so bili pravkar priče ozdravljenju hromca, in odšli napravljat nove načrte, da bi Božjega Sina pripravili k molku.

Najhujše in najbolj zastarele telesne bolezni je ozdravila Kristusova moč; bolezen duha pa je še bolj premagala nje, ki so zapirali oči pred svetlobo. Gobavost in mrtvoudnost nista bili tako strašni kakor pobožnjaštvo in nevera.

V hromčevi hiši je zavladalo veliko veselje, ko se je vrnil v družino in na rami z lahkoto prinesel posteljo, na kateri so ga malo prej previdno odnesli. Ljudje so se zbrali okrog njega s solzami veselja in si komaj upali verjeti svojim očem. Pred njimi je stal v popolni moči svoje možatosti. Njegove poprej mrtve roke so ga sedaj hitro ubogale. Njegovo poprej usahlo telo v svinčeni barvi je bilo sedaj sveže in rdeče. Hodil je zanesljivo in prosto. Veselje in upanje sta bili napisani na vsaki potezi njegovega obraza, sledove greha in trpljenja pa je zamenjal izraz čistosti in miru. Vesele pesmi hvaležnosti so se dvigale iz tega doma, in Bog je bil poveličan po svojem Sinu, ki je vrnil upanje malodušnemu in moč prizadetemu. Ta človek je bil pripravljen z vso družino izročiti svoje življenje Jezusu. Nikakršen dvom ni vznemirjal njihove vere, nikakršna nevera ni slabila njihove vdanosti njemu, ki je prinesel luč v njihov temačni dom./271/

28. Matevž Levi

Temeljno besedilo Mat 9,9-17; Mar 2,14-22; Luk 5,27-39.

Od rimskih uslužbencev v Palestini ni bil nobeden bolj osovražen kakor cestninarji. Dejstvo, da jim je davke naložila tuja oblast, je dražilo Jude in jih je stalno spominjalo na to, da so izgubili svojo neodvisnost. Izterjevalci davkov pa niso bili samo orodje rimskih zatiralcev, temveč tudi izsiljevalci za lastno korist, da so bogateli na račun ljudstva. Jud, ki je sprejel to službo od Rimljanov, je veljal za izdajalca časti svojega naroda. Preziran je bil kot odpadnik in imeli so ga za najbolj podlega pripadnika družbe.

Matevž Levi je pripadal tej skupini. Po štirih učencih ob Genezaretu ga je Kristus poklical kot naslednjega v svojo službo. Farizeji so Matevža presojali samo po njegovem poklicu, Jezus pa je v njem videl srce, ki je bilo pripravljeno sprejeti resnico. Matevž je poslušal Zveličarjev nauk. Ko je Božji Duh v njem prebudil zavest o grešnosti, je hrepenel po tem, da bi poiskal pomoč pri Kristusu. Ker je bil navajen na nepristopnost rabinov, mu sploh ni prišlo na misel, da bi ga ta vzvišeni Učitelj opazil./272/

Nekega dne je sedel v mitniški lopi in videl prihajati Jezusa. Zelo presenečen je slišal njemu namenjene besede: "Pojdi za menoj." (Luk 5,27.)

Matevž "pustivši vse, vstane in odide za njim". (Luk 5,28.) Ni omahoval, ni spraševal, sploh ni razmišljal o tem, da naj bi donosno delo zamenjal za revščino in težave. Zadoščalo mu je biti pri Jezusu, poslušati njegove besede in se združiti z njim v njegovem delu.

Enako so ravnali že prej poklicani učenci. Ko je Jezus poklical Petra in njegove tovariše, naj gredo za njim, so brž zapustili čolne in mreže. Nekateri teh učencev so morali skrbeti za prijatelje, ki so bili odvisni od njih, toda niso omahovali, ko jih je Zveličar povabil, in nihče ni spraševal: "Od česa bom živel in zdrževal svojo družino?" Bili so poslušni vabilu. Ko jih je Jezus pozneje vprašal: "Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo?" so lahko odvrnili: "Ničesar." (Luk 22,35.)

Kakor Matevž v svoji blaginji sta bila tudi Peter in Andrej v svojem siromaštvu pred enako preizkušnjo - vsak se je odločil z enako predanostjo. V trenutku uspeha, ko so bile mreže polne rib, in je bila spodbuda za prejšnje življenje najmočnejša, je Jezus zahteval od učencev ob jezeru, naj vse to zapustijo za evangeljsko delo. Na enak način se preizkuša vsak človek, kaj je močnejše v njem: njegovo hrepenenje po posvetnih dobrinah ali po občestvu s Kristusom.

Načela so vedno zahtevna. V Božji službi nihče ne more biti uspešen, če vanjo ne prinese nerazdeljenega srca in nima vsega za izgubo poleg mnogo boljšega spoznanja Kristusa Jezusa. Kdor išče kakršne koli izgovore, ne more biti Jezusov učenec, kaj šele njegov sodelavec. Ljudje, ki cenijo veliko zveličanje, bodo v svojem življenju razodevali takšno samopožrtvovalnost, ki se je videla v Kristusovem življenju. Kamor koli bo šel pred njimi, bodo veselo šli za njim.

Poklicanje Matevža med Kristusove učence je izzvalo veliko ogorčenost. Če je verski učitelj sprejel med svoje sledilce kakšnega mitničarja, je bila to kršitev verskih, družbenih in ljudskih običajev. Farizeji so upali, da bodo lahko s spretnim izkoriščanjem predsodkov ljudstva usmerili tok njegovih čustev proti Jezusu.

Med cestninarji se je prebudilo veliko zanimanje. Njihova srca je pritegoval božanski Učitelj. Matevž je od veselja, da je med Jezusovimi učenci, želel na vsak način pripeljati k njemu svoje prejšnje tovariše./273/ Zato je priredil v svoji hiši pojedino in povabil sorodnike in prijatelje. Prišli pa niso samo cestninarji, ampak tudi mnogi drugi ljudje dvomljivega slovesa, ki so jih prezirali njihovi pretirano tankovestni sosedje.

Pojedina je bila prirejena v čast Jezusu, in On se ni obotavljal sprejeti naklonjenosti. Dobro pa se je zavedal, da bo to za farizeje žalitev in da ga bo pripeljalo v zagato pred ljudstvom. Toda nikakršno politično vprašanje ni moglo vplivati na to, kako se bo ravnal. Zanj zunanje razlike niso imele pomena. Njegovo srce je pritegovalo ljudi, ki so bili žejni vode življenja.

Jezus je kot častni gost sedel za mizo s cestninarji. Z naklonjenostjo in prijaznostjo je razodeval spoštovanje človeškega dostojanstva tako, da so hrepeneli postati vredni njegovega zaupanja. V njihova žejna srca so padale njegove besede z blagodejno in poživljajočo močjo. Pri teh iz družbe zavrženih so se prebudile nove spodbude in odprle možnosti za novo življenje.

Pri takšnih srečanjih, kakršno je bilo to, so Zveličarjevi nauki vplivali na mnoge ljudi, ki pa so se šele po njegovem vnebohodu/274/ opredelili zanj. Po izlivanju Svetega Duha, ko se je v enem dnevu spreobrnilo tri tisoč ljudi, so bili med njimi mnogi, ki so prvič slišali za resnico pri mizi cestninarjev. Nekateri od njih so postali poslanci evangelija. Jezusovo vedenje na gostiji je bilo za samega Matevža trajen nauk. Zaničevani cestninar je postal eden najbolj predanih evangelistov, ki je v svoji službi ravnal zvesto po zgledu svojega Učitelja.

Ko so rabini zvedeli, da se je Jezus udeležil Matevževe gostije, so izkoristili priložnost za obtožbo, in sicer so se namenili to storiti s pomočjo učencev. S tem ko so obujali svoje predsodke, so upali, da jih bodo odtujili njihovemu Učitelju. Njihov način ravnanja je bil obtoževati Kristusa pri učencih in učence pri Kristusu. Pri tem so usmerili svoje puščice na najbolj ranljiva mesta. Od nezadovoljstva v nebesih je Satan vedno uporabljal ta način; in vse, ki povzročajo neskladnost in odtujevanje, vodi njegov duh.

Zavistni rabini so vprašali: "Zakaj je vaš Učitelj z mitarji in grešniki?" (Mat 9,11.)

Jezus ni čakal, da bi njegovi učenci odgovorili na ta napad, temveč je odvrnil sam: "Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike, da se spokore." (Mat 9,12.13; Luk 5,32.) Farizeji so se imeli za duhovno zdrave in zato torej ne potrebujejo zdravnika, za cestninarje in pogane pa so trdili, da bodo propadli zaradi svojih duševnih bolezni. Mar ni bila torej njegova naloga, da gre kot zdravnik ravno k slojem, ki so potrebovali njegovo pomoč?

Čeprav so imeli farizeji o sebi tako visoko mnenje, je bilo njihovo stanje v resnici veliko slabše kakor njih, katere so zaničevali. Cestninarji niso bili tako pobožnjakarski in samozadostni, zato so bili veliko bolj odprti za vpliv resnice. Jezus je rekel rabinom: "Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve." (Mat 9,13.) S tem jim je hotel pokazati, da trdijo, da znajo razlagati Božjo besedo, pa vendar so popolnoma nedovzetni za njenega duha.

Farizeji so bili za nekaj časa utišani, v svojem sovraštvu pa so postali še bolj odločni. Potem so poiskali učence Janeza Krstnika in jih poskušali naščuvati proti Zveličarju. Ti farizeji niso sprejeli Krstnikovega poslanstva. Z zaničevanjem so opozorili na njegovo zdržno življenje, skromne navade in preprosta oblačila ter ga razglasili za fanatika. Ker je bil javno oznanil njihovo hinavščino, so se upirali njegovim besedam in poskušali nahujskati ljudi proti njemu./275/ Božji Duh je deloval na srca teh zasmehovalcev in jih prepričeval o grehu, a vendar so zavrgli Božji nasvet in izjavili, da je Janeza obsedel hudobni duh.

Ko se je Jezus začel družiti z ljudstvom, jesti in piti pri njihovih mizah, so ga obdolžili, da je požeruh in pijanec. A ravno ti možje, ki so ga za to obtoževali, so bili tega sami krivi. Prav kakor je Bog napačno predstavljen in mu Satan pripisuje svoje lastnosti, delajo tudi hudobni ljudje z Gospodovimi poslanci.

Farizeji niso hoteli dojeti, da je Jezus jedel s cestninarji in grešniki zato, da bi prinesel nebeško luč njim, ki sedijo v temi. Niso hoteli priznati, da je vsaka beseda, ki jo je izgovoril božanski Učitelj, kakor seme, ki vzklije in obrodi sad za poveličevanje Boga. Odločili so se, da luči ne bodo sprejeli. Čeprav so nasprotovali Krstnikovemu poslanstvu, so bili zdaj pripravljeni za prijateljstvo z njegovimi učenci; upali so namreč, da si bodo s tem zagotovili njihovo pomoč proti Jezusu. Govorili so, da Jezus izničuje njihova stara izročila, in poudarjali nasprotja med Krstnikovo resno pobožnostjo in Jezusovim vedenjem na gostijah s cestninarji in grešniki.

Prav tedaj so bili Janezovi učenci v veliki žalosti. To je bilo še prej, preden jih je Janez poslal k Jezusu s svojim sporočilom. Njihov ljubljeni učitelj je bil v ječi, zato so preživljali dneve v objokovanju. Jezus ničesar ni ukrenil, da bi Janeza osvobodil, temveč se je zdelo, da celo ruši ugled njegovega nauka. Če je bil Janez poslan od Boga, zakaj so potem Jezus in njegovi učenci ubrali tako drugačno pot?

Janezovi učenci niso jasno razumeli Kristusovega delovanja. Menili so, da le morajo biti neki temelji za obtožbe farizejev. Tudi sami so izpolnjevali mnoge predpise rabinov in celo upali, da bodo opravičeni z izpolnjevanjem zapovedi. Post je veljal pri Judih za zaslužno dejanje; najstrožji med njimi so se postili dvakrat na teden. Janezovi učenci so se postili skupaj s farizeji, ko so prišli k Jezusu z vprašanjem: "Zakaj se mi in farizeji tolikokrat postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?" (Mat 9,14; Mar 2,18.)

Jezus jim je odgovoril zelo nežno. Ni poskušal popraviti njihovega napačnega stališča do posta, ampak jih je hotel pravilno poučiti o svojem poslanstvu. Uporabil je enako prispodobo kakor sam Krstnik, ko je pričal o Jezusu. Janez je rekel: "Kdor ima nevesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli/276/ ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno." (Jan 3,29.) Janezovi učenci so se seveda spomnili teh besed svojega učitelja, ko je Jezus uporabil to isto prispodobo in jim odgovoril: "Ali se morejo svatje postiti, kadar je ženin z njimi? " (Mar 2,19.)

Nebeški Knez je bil med svojim ljudstvom. Svetu je bil podarjen največji Božji dar. Blagor ubogim, kajti Kristus je prišel, da bi jih naredil za dediče svojega kraljestva. Blagor bogatim, kajti učil jih je, kako si lahko zagotovijo večno bogastvo. Blagor preprostim, ker jih bo zmodril za zveličanje. Blagor učenim, kajti Jezus jim je hotel razodeti globlje skrivnosti, kakor so jih kdaj dojeli. Resnice, ki so bile skrite od začetka sveta, naj bi postale ljudem razumljive po Zveličarjevem poslanstvu.

Janez Krstnik se je veselil, ker je videl Zveličarja. Kakšen vzrok za veselje so imeli učenci, da so lahko hodili in se pogovarjali z Veličastvom nebes! Kako naj bi potem žalovali in se postili. Morali so odpreti svoja srca, da prejmejo svetlobo njegove slave, da bi jo lahko razširili na vse, ki so sedeli v temi in smrtni senci.

Kristusove besede so pričarale čudovito podobo, toda nad njo je ležala temna senca, ki so jo lahko zaznale samo njegove oči. Rekel je: "Pridejo pa dnevi, ko se jim odvzame ženin; in tedaj se bodo postili." (Mat 9, 15.) Ko bodo učenci videli svojega Gospoda izdanega in križanega, bodo žalovali in se postili. V svojih zadnjih besedah, ki jim jih je izgovoril v zgornji izbi, je rečeno: "Malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in boste me videli. Resnično, resnično vam pravim, da boste jokali vi in plakali, a svet se bo radoval; vi pa boste žalostni, ali vaša žalost se spremeni v radost." (Jan 16,19.20.)

Po njegovem prihodu iz groba se bo njihova žalost spremenila v veselje. Po svojem vnebohodu bo kot oseba odsoten, po Tolažniku pa bo vedno z njimi, in zato naj ne tratijo časa v žalovanju. A prav to je hotel Satan. Želel je, da bi na svet naredili vtis, kako so bili prevarani in razočarani. Vendar naj bi v veri gledali v nebeško svetišče, kjer Jezus opravlja zanje svojo službo. Svetemu Duhu, njegovemu namestniku, naj bi odprli svoje srce in se veselili luči njegove navzočnosti. Kljub vsemu bodo prišli nanje dnevi skušnjav in preizkušenj, ko bo nastal boj z vladarji tega sveta in vodji kraljestva teme. Tedaj, ko Kristus ne bo več osebno pri njih/277/ in ne bodo mogli prepoznati Tolažnika, se bodo vsekakor nujno morali postiti.

Farizeji so si prizadevali povišati sami sebe s strogim spolnjevanjem oblik, medtem pa so bila njihova srca polna zavisti in prepirljivosti. V Svetem pismu piše: "Glejte, postite se, da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo. Ne postite se dandanašnji, da bi se slišal vaš glas na višavi. Ali je tak post, kakršnega volim; dan, ko človek muči svojo dušo? Pripogibati kot bičje svojo glavo in postlati si ležišče z raševnikom in pepelom: ali boš to imenoval post in dan po volji Gospodu?" (Iz 58,4.5.)

Pravi post ni samo zunanja služba. Sveto pismo pravi za post, ki je Bogu po volji: "Da razrešite spone krivičnosti, da snamete sužnji jarem ter oprostite tlačene in razbijete sleherni jarem! Podeli lačnemu iz svojega srca in nasiti potrto dušo!" (Iz 58,6.10.) Tukaj sta opisana pravi duh in značaj Kristusovega dela. Celotno njegovo življenje je bilo prostovoljno darovanje za zveličanje sveta. Ko se je postil v puščavi skušnjave ali jedel s cestninarji na Matevževi pojedini, je dajal svoje življenje za rešitev izgubljenih. Pravi duh predanosti se ne kaže v nekoristnem žalovanju, v telesnem poniževanju in v številnih daritvah, ampak v izročitvi samega sebe za prostovoljno službo Bogu in bližnjim.

Jezus je nadaljeval svoj odgovor Janezovim učencem s priliko: "Nihče ne utrga zaplate od nove obleke in je ne prišije na staro obleko, sicer skazi tudi novo, in stari se ne prilega zaplata od nove." (Luk 5,36.) Sporočilo Janeza Krstnika ni smelo biti poživljeno z izročili in praznoverjem. Poskus, da se spoji farizejska prevzetnost z Janezovim posvečenjem, bi samo še poglobil prepad med njimi.

Načela Kristusovega nauka se niso mogla uskladiti s farizejskimi oblikami. Kristus naj ne bi zadelal razpoke, ki je nastala z Janezovim naukom, ampak naj bi še bolj izrazil razliko med starim in novim. To dejstvo je Jezus ponazoril z naslednjimi besedami: "Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove in vino se razlije in mehovi se pokaze." (Luk 5,37.) Usnjeni mehovi, ki so jih uporabljali kot posode za novo vino, so se čez nekaj časa izsušili in postali krhki, zato jih ni bilo možno uporabiti znova za isti namen. S tem znanim primerom je Jezus primerjal stanje judovskih voditeljev. Duhovniki, pismouki in poglavarji/278/ so vztrajali na stari poti obredov in izročil. Njihova srca so postala trda kakor izsušeni vinski mehovi, s katerimi jih je primerjal. Ker so se zadovoljili z vero, ki je temeljila na postavi, je bilo nemogoče, da bi postali posode žive nebeške resnice. Menili so, da njihova lastna pravičnost popolnoma zadostuje, zato niso želeli, da bi se njihovi veri dodala kakršna koli nova prvina. Božje dobre volje za ljudi niso sprejemali kot nekaj ločenega od njih samih. Povezovali so jo s svojimi zaslugami na temelju svojih dobrih del. Vera, ki deluje po ljubezni in čisti dušo, ni imela prostora v religiji farizejev, ki je bila sestavljena iz obredov in človeških prepovedi. Zato je bilo zaman vsako prizadevanje za združitev Jezusovih naukov z ustaljeno vero. Živa Božja resnica bi kakor novo vino raztrgala stare, razpadajoče mehove farizejskih izročil.

Farizeji so se imeli za preveč modre, da bi se jih moglo poučiti, za preveč pravične, da bi se šteli potrebne zveličanja, za preveč spoštovane, da bi potrebovali spoštovanje, ki prihaja od Kristusa. Zveličar se je odvrnil od njih, da bi poiskal druge, ki bodo sprejeli nebeško sporočilo. V neizobraženih ribičih, v cestninarju na trgu, v ženski iz Samarije in v preprostem ljudstvu, ki ga je poslušalo z veseljem, je našel nove posode za novo vino. Orodja v službi evangelija so tisti ljudje, ki z veseljem sprejmejo od Boga poslano luč. Ti so njegovi poslanci, ki naj svetu oznanijo spoznanje resnice. Če Kristusovi verniki po njegovi milosti postanejo nove posode, jih bo napolnil z novim vinom.

Čeprav je bilo Kristusovo oznanjevanje primerjano z novim vinom, vendar ni bilo novi nauk, temveč samo razodetje tega, kar je bilo oznanjevano že od začetka. Toda za farizeje je Božja resnica izgubila svoj prvotni pomen in lepoto. Zato je bil Kristusov nauk zanje skoraj v vsakem pogledu nov. Niso ga niti prepoznali niti upoštevali.

Jezus je opozoril na moč lažnih naukov, ki lahko uniči spoštovanje in hrepenenje po resnici. Rekel je: "In kdor je pil starino, noče precej novega, ker pravi: staro je boljše." (Luk 5,39.) Vsa resnica, ki je bila dana svetu po očakih in prerokih, je zablestela v Kristusovih besedah v novi lepoti. Vendar pa pismarji in farizeji niso hrepeneli po dragocenem novem vinu. Preden se niso izpraznili starih izročil, navad in običajev, za Kristusove nauke ni bilo prostora niti v njihovih srcih niti v njihovem umu. Oklepali so se mrtvih oblik in se odvrnili od žive resnice in Božje moči./279/

Zaradi tega so propadli Judje, a tudi mnogi ljudje današnjega časa bodo propadli zaradi tega. Tisoči delajo enako napako kakor farizeji, ki jih je Jezus okaral na Matevževi pojedini. Mnogi zavrnejo resnico, ki prihaja od Očeta luči, namesto da bi se odrekli kakšni priljubljeni navadi ali strmoglavili malika svojega mnenja. Zaupajo vase, opirajo se na lastno razumnost in se ne zavedajo svojega duhovnega siromaštva. Na silo hočejo biti zveličani na način, h kateremu bi lahko prispevali s pomembnim dejanjem. Ko ugotovijo, da ne morejo imeti deleža pri zveličavnem delu, potem ponujeno zveličanje zavrnejo.

Na izpolnjevanju zapovedi sloneča vera nikoli ne more voditi ljudi h Kristusu, ker je brez ljubezni in brez Kristusa. Post in molitev v duhu samoopravičenja sta gnusoba v Božjih očeh. Slovesna bogoslužna zborovanja, potek verskih obredov, zunanja ponižnost in izsiljene daritve pričajo o tem, da se ima ta, ki vse to opravlja, za pravičnega in upravičenega do nebes; ampak vse to je prevara. Z lastnimi deli si nikoli ne moremo kupiti zveličanja.

Danes je še prav tako, kakor je bilo v Kristusovem času. Farizeji ne poznajo svoje duhovne revščine. Njim je namenjeno naslednje sporočilo: "Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš, da si revež in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag, ti svetujem, da kupiš od mene zlata, očiščenega v ognju, da obogatiš, in bela oblačila, da se oblečeš in da se ne pokaže sramota tvoje nagote." (Raz 3,17.18.) Vera in ljubezen sta v ognju očiščeno zlato. Za mnoge pa je zlato izgubilo svoj blesk in bogata zakladnica je izgubljena. Zanje je Kristusova pravičnost nenošena obleka in nedotaknjen izvir. Njim je rečeno: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5.)

"Božje daritve so potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne zametaš." (Ps 51,17.) Preden je lahko kdo Jezusov vernik v pravem smislu, se mora izprazniti svojega jaza. Ko se odpovemo jazu, Gospod lahko naredi novo stvarstvo. Novi mehovi lahko vsebujejo novo vino. Kristusova ljubezen prežame vernika z novim življenjem. V vsakem, ki gleda na Začetnika in Dovrševalca naše vere, se bo razodel Kristusov značaj./280/

29. Sobota

Sobota je bila posvečena pri stvarjenju. Ker je bila postavljena zaradi človeka, ima svoj začetek v času, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7.) Mir je preveval svet; kajti zemlja je bila v skladnosti z nebesi. "Tedaj je pogledal Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Mojz 1,31.) Potem je počival, veseleč se svojega dokončanega dela.

Ker je počival v soboto, je blagoslovil "sedmi dan in ga posvetil". (1 Mojz 2,3.) Izločil ga je za sveti namen. Dal ga je Adamu kot dan počitka. Bil je spominski dan stvarjenja, in zato znamenje Božje moči in ljubezni. Sveto pismo pravi: "Spomin je napravil svojim čudežem. Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati." (Ps 111,4; Rim 1,20.)

Vse je ustvaril Božji Sin. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo." (Jan 1,1.3.) In ker je sobota spominski dan stvarjenja, je znamenje Kristusove ljubezni in moči.

Sobota usmerja naše misli na naravo in nas povezuje s Stvarnikom. V ptičjem petju, šelestenju dreves in glasbi morja lahko slišimo glas njega,/281/ ki je govoril z Adamom v raju "ob hladilnem vetriču dneva". (1 Mojz 3,8.) Ko zaznavamo v naravi Božjo moč, najdemo tolažbo, kajti Beseda, ki je ustvarila vse, daje življenje duši. On, "ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju". (2 Kor 4,6.) Zato je psalmist pel:

"Kajti razveseljuješ me, Gospod, s svojim delom, glasno bom prepeval o dejanjih tvojih rok. Kako velika so tvoja dela, Gospod, silno globoke so tvoje misli." (Ps 92,4.5.)

Sveti Duh izjavlja po Izaiju: "Komu torej hočete primerjati mogočnega Boga? In kako podobo hočete postaviti poleg njega? ... Ali ne veste? Ali ne čujete? Ali se vam ne oznanja od začetka? Ali ne umejete ustanovitve zemlje? On je, ki stoluje nad okrožjem zemlje, in njeni prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebesa kakor tenčico in jih razpenja kakor šotor v prebivanje. ... Komu me torej hočete pripodobiti, da bi mu bil enak? pravi Sveti. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi njegove presilne moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša. Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je moja pot pred Gospodom in moja pravda gre mimo mojega Boga? Ali ne veš in nisi li slišal? Gospod je večni Bog, Stvarnik krajev zemlje; On ne opeša in se ne utrudi. ... Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu/282/ podeljuje obilo moči. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Ozrite se v mene in rešeni boste, vsi kraji zemlje, zakaj jaz sem mogočni Bog in drug nobeden." (Iz 40,18-29; 41,10; 45,22.) To je v naravi zapisano sporočilo, ki naj ga sobota ohrani v spominu. Gospod je ukazal Izraelu posvečevati soboto, rekoč: "Moje sobote posvečujte, da bodo v znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog." (Ezek 20,20.)

Sobota je bila uvrščena v postavo, ki je bila dana na Sinaju; toda ni bila takrat prvič objavljena kot dan počitka. Izraelski narod je to vedel že pred prihodom pod Sinaj. Sobota se je posvečevala že na poti do tja. Ko so nekateri ta posvečeni dan oskrunili, jih je Gospod grajal: "Doklej se pa boste upirali, da spoštujete moje ukaze in moja povelja?" (2 Mojz 16,28.)

Sobota ni bila dana samo za Izraela, temveč za ves svet. Že v raju jo je Bog objavil človeku; in enako kakor drugi predpisi v zapovedih je tudi njena veljava neminljiva. O zapovedih, h katerim spada tudi četrta, je Kristus izjavil: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave." (Mat 5,18.) Vse dokler bodo obstajala nebesa in zemlja, bo sobota vedno znamenje Stvarnikove moči. In ko se bo na zemlji spet razcvetel raj, bodo Božji sveti dan počitka posvečevali vsi, ki bodo živeli pod soncem. "Od sobote do sobote" bodo prebivalci poveličane nove zemlje "prihajali molit pred mene, pravi Gospod." (Iz 66,23.)

Judje se z nobeno drugo njim zaupano ustanovo niso toliko razlikovali od okoliških narodov kakor ravno s soboto. Bog je želel, da jih posvečevanje tega dne označuje za njegove častilce. Sobota naj bi bila zunanje znamenje njihove ločitve od malikovalstva kakor tudi zveze s pravim Bogom. Da pa bi ljudje lahko posvečevali soboto, morajo tudi sami biti sveti. Po veri morajo postati sodeležniki Kristusove pravičnosti. Ko je bila Izraelcem dana zapoved: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," jim je Gospod tudi rekel: "Sveti možje mi bodite." (2 Mojz 20,8; 22,31.) Samo tako je lahko sobota zaznamovala Izraelce kot častilce Boga.

Ko so Judje zapustili Boga in se sami prikrajšali za Kristusovo pravičnost, je sobota zanje izgubila svoj pomen. Satan se je poskušal povišati in ljudi speljati od Kristusa. Zato si je prizadeval spremeniti soboto, ker je ta znamenje Kristusove moči./283/ Judovski voditelji so se ravnali po Satanovi volji s tem, ko so obdali soboto z obremenjujočimi zahtevami. V Kristusovih dneh je bila sobota tako popačena, da je bila bolj podobna značaju sebičnih in samovoljnih ljudi, kakor pa da bi odsevala značaj ljubečega nebeškega Očeta. Rabini so predstavljali Boga v bistvu kot bitje, ki je dalo zapovedi, katerih ljudje ne morejo izpolnjevati. Spodbujali so ljudstvo, da gleda na Boga kot na tirana, in misli, da posvečevanje sobote, kakršno zahteva Bog, naredi ljudi trdosrčne in krute. Kristusova naloga je bila odpraviti to napačno predstavo. Čeprav so ga rabini spremljali z neusmiljenim sovraštvom, si niti najmanj ni prizadeval ustrezati njihovim zahtevam, marveč je soboto posvečeval v skladnosti z Božjo postavo.

Ko so se Zveličar in učenci neko soboto vračali s kraja bogoslužja, so šli skozi zrelo žitno polje. Jezus je podaljšal svoje delo do poznih ur, in ko so sedaj šli skozi polje, so učenci utrgali nekoliko žitnih klasov, jih meli v dlaneh in jedli zrna. To ne bi noben drug dan vzbudilo nobene pripombe; bilo je namreč dovoljeno, gredoč skozi žitno polje, sadovnjak ali vinograd, utrgati toliko sadežev, kolikor jih je kdo mogel spotoma pojesti. (Glej 5 Mojz 23,24.25.) Toda če si to naredil v soboto, se je štelo za oskrunjanje sobote. Ne samo da so trganje klasja imeli za neko vrsto žetve, temveč je tudi trenje v dlaneh veljalo za nekakšno mlatenje. To je bil po mnenju rabinov dvakratni prestopek.

Vohuni so se takoj pritožili Jezusu in rekli: "Glej, tvoji učenci delajo, kar se v soboto ne sme delati." (Mat 12,2.)

Ko so nekoč samega Jezusa ob kopeli v Betezdi obtožili skrunjenja sobote, se je zagovarjal z dokazovanjem, da je Božji Sin in da deluje v skladnosti z Očetom. Sedaj pa, ko so bili napadeni njegovi učenci,/284/ je opozoril tožnike na primere iz Starega zakona, na dejanja, ki so jih v soboto opravili ljudje, ki so bili v Božji službi.

Judovski učitelji so se hvalili, da poznajo Svete spise, Zveličar pa jim je v odgovoru očital, da jih ne poznajo. Rekel jim je: "Niste li brali, kaj je storil David, ko je bil lačen on in kateri so bili z njim: kako je šel v Božjo hišo in so jedli predložene kruhe, katerih ni smel jesti ne on, ne tisti, ki so bili z njim, razen samo duhovniki? Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote. Ali niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto, in so brez greha? Pravim vam pa, da je tu večji nego tempelj. Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,3.4; Mar 2,27; Mat 12,5.6.8.)

Če je bilo Davidu dovoljeno jesti od kruhov v templju, ki so bili določeni za sveti namen, da bi potešil lakoto, potem tudi ni bilo narobe, če so učenci v svetih sobotnih urah trgali klasje in jedli zrna, da bi si potešili lakoto. Poleg tega so imeli duhovniki v templju ob sobotah več dela kakor druge dni; enako delo za posvetne zadeve bi bilo greh; toda duhovniki so opravljali delo v Božji službi. Opravljali so tiste obrede, ki so kazali na Kristusovo odrešeniško moč, in tako je bilo njihovo delo v skladnosti s ciljem sobote. Sedaj pa je prišel sam Kristus, in učenci, ki so opravljali njegovo naročilo, so bili zaposleni v Božji službi; vse, kar je bilo nujno za uresničenje tega naročila, so lahko opravljali tudi v soboto.

Kristus je hotel pokazati učencem in nasprotnikom, da ima služba Bogu prednost pred vsem drugim. Božje delo na tem svetu je človekovo odrešenje, zato je tudi to, kar se mora opraviti v soboto za izvršitev tega dela, v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ta nauk je Jezus poudaril še s tem, da se je imenoval "Gospodar sobote", ki je vzvišen nad vsemi vprašanji in tudi nad vsakim zakonom. Večni Sodnik je oprostil učence krivde s tem, ko se je sklical na zapoved, za katero so bili obdolženi, da jo prestopajo.

Jezus ni dovolil, da bi to minilo samo z očitanjem sovražnikom. Pojasnil jim je, da so v svoji slepoti napačno razumeli smisel sobote. Rekel je: "Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve,' ne bi obsojali nedolžnih." (Mat 12,7.) Številni brezsrčni obredi niso mogli nadomestiti/285/ pomanjkanja iskrene poštenosti in nežne ljubezni, ki vedno odlikujeta pravega častilca Boga.

Kristus je znova poudaril resnico, da so daritve same po sebi brezvredne. So samo sredstvo, a ne cilj. Njihova naloga je bila voditi ljudi k Zveličarju in jih s tem pripeljati v skladnost z Bogom. Bog ceni službo iz ljubezni. Če ni ljubezni, so zanj vse daritve in obredi žalitev. Prav tako je tudi s soboto. Ta je bila določena za to, da vzpostavi občestvo človeštva z Bogom; ko pa je bil njihov um zaposlen z utrudljivimi obredi, je bil Božji namen s soboto prekrižan. Njeno zgolj zunanje posvečevanje je bilo posmehovanje.

Neko drugo soboto je Jezus pri vstopu v shodnico zagledal moža, ki je imel suho roko. Farizeji so ga opazovali; želeli so videti, kaj bo naredil. Zveličar je dobro vedel, da so gledali nanj kot na prestopnika zapovedi, če je ob sobotah zdravil. Vendar ni omahoval zrušiti pregrad človeških zahtev, ki so ograjevale soboto. Trpečemu možu je Jezus rekel, naj stopi na sredo, in potem vprašal: "Ali se sme v soboto storiti dobro ali hudo, življenje oteti ali pogubiti?" (Mar 3,4.) Pri Judih je veljalo pravilo, da kdor ne naredi dobrega dela, ko ima priložnost za to, naredi s tem hudo delo; ne rešiti ogroženega življenja je pomenilo ubiti ga. Tako se je Jezus srečal z rabini na njihovih tleh. "Oni pa molčijo. In jih z jezo pogleda naokrog, pomilujoč zakrknjenost njih srca, in veli človeku: Iztegni svojo roko! In iztegne, in njegova roka je bila zdrava." (Mar 3,4.5.)

Ko so Jezusa vprašali: "Ali se sme v soboto zdraviti?" je odgovoril: "Kateri človek je med vami, ki ima eno ovco, in če mu ta pade v soboto v jamo, da je ne zgrabi in ne izvleče? In koliko boljši je človek od ovce! Zatorej se sme v soboto dobro delati." (Mat 12,10-12.)

Vohuni si vpričo množice niso upali Kristusu odgovoriti, ker so se bali, da si bodo nakopali težave. Vedeli so, da je govoril resnico. Raje bi pustili človeka trpeti, kakor pa da bi prestopili svoja izročila. So pa osvobodili žival, da bi lastniku prihranili izgubo, ki bi jo trpel, če bi jo pustili. S tem so nemi živali izkazovali večjo skrb kakor človeku, ki je bil vendar ustvarjen po Božji podobi. To jasno ponazarja delovanje vseh lažnih ver. Te pa izvirajo iz človekove želje, da se povzdigne nad Boga, končujejo pa se s tem,/286/ da človeka ponižajo pod žival. Vsaka vera, ki se upira Božji oblasti, prevara človeka za Božjo slavo, kakršno je imel pri stvarjenju in v kakršno naj bi ga Kristus vrnil. Vsaka lažna vera uči svoje pripadnike, da so ravnodušni do človeških potreb, do trpljenja in pravic. Evangelij pa visoko vrednoti človeštvo, ki je odkupljeno s Kristusovo krvjo, in nas uči nežno upoštevati človekove želje in trpljenje. Gospod pravi, da je "mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata". (Iz 13,12.)

Ko je Jezus vprašal farizeje, ali je pravilno v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali ga pogubiti, jih je postavil pred njihove lastne hudobne namene. Z ogorčenim sovraštvom so mu stregli po življenju, medtem ko je On želel reševati življenje in osrečiti množice. Ali je bilo boljše v soboto ubijati, kar so nameravali oni, ali pa zdraviti bolne, kar je delal Jezus? Kaj je bilo bolj pravično: ljubiti vse ljudi in to dokazati z deli usmiljenja ali pa v Božjem svetem dnevu gojiti v srcu misli o uboju?

Z ozdravitvijo suhe roke je Jezus obsodil judovske običaje, četrto zapoved pa je pustil tam, kamor jo je nekoč postavil Bog. "Zatorej se sme v soboto dobro delati," je rekel. (Mat 12,12.) S tem ko je odpravil nesmiselne judovske omejitve, je izkazal čast soboti, medtem ko so Jezusovi tožniki onečaščali Božji sveti dan.

Mnogi, ki zagovarjajo mnenje, da je Kristus odpravil zapovedi, učijo, da je prestopil soboto in celo opravičil učence, ko so ravnali enako. Taki preroki v resnici zavzemajo enako stališče kakor dlakocepski Judje. Tako nasprotujejo temu, kar je Kristus pričal o sebi, ko je rekel: "Kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni". (Jan 15,10.) Niti Zveličar niti njegovi učenci niso kršili sobotne zapovedi. Kristus je bil živi predstavnik zapovedi. V svojem življenju ni prestopil niti enega samega njihovega svetega predpisa. Opazoval je ljudstvo kot priče tistih, ki so iskali priložnost, da bi ga obsodili, in brez ugovora jih je lahko vprašal: "Kdo izmed vas me more dolžiti greha?" (Jan 8,46.)

Zveličar ni prišel odstavit besed očakov in prerokov, saj je sam govoril po teh predstavnikih. Vse resnice Božje besede so prišle od njega. Toda vsi ti neprecenljivi dragulji so bili dani v napačne okvire. Njihova dragocena luč se je uporabljala v službi zmote. Bog je želel, da se vzamejo iz okvira zmot/287/ in dajo v ogrodje resnice. To delo pa je lahko opravila samo Božja roka. S svojo povezavo z zablodo je resnica služila Božjemu in človeškemu sovražniku. Kristus je prišel zato, da bi jo zopet postavil tja, kjer bi poveličala Boga in človeštvu omogočila zveličanje.

Jezus je rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote." (Mar 2,27.) Ustanove, ki jih je vzpostavil Bog, so za blagor človeštva. "Vse je namreč zavoljo vas. Bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče: vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (2 Kor. 4,15; 1 Kor 3,22.23.) Zakon desetih zapovedi, katerih del je tudi sobota, je dal Bog za blagor ljudi. Mojzes je dejal: "In Gospod nam je zapovedal, da izpolnjujmo vse te postave, da se bojmo Gospoda, svojega Boga, nam v dobro vse dni, da bi nas ohranil v življenju." (5 Mojz 6,24.) Izraelu je bilo po psalmistu poslano sporočilo: "Služite Gospodu z veseljem, pridite pred njegovo obličje z radostnim petjem! Spoznajte, da je Gospod Bog, On nas je ustvaril, ne pa mi sebe; njegovo ljudstvo smo in ovce njegove paše. Stopite v njegova vrata s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v njegove veže." (Ps 100,2-4.) A za vsakogar, "kdor koli hrani soboto, da bi je ne oskrunil", Gospod pravi: "Nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši." (Iz 56,6.7.)

"Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,8.) Te besede so polne navodil in tolažbe. Ker je bila sobota ustvarjena zaradi človeka, je Gospodov dan. Pripada Kristusu, kajti vse je narejeno po njem. Brez njega "ni nič postalo, kar je postalo". (Jan 1,3.) Ker je vse ustvaril, je vzpostavil tudi soboto. On je izločil ta dan kot spomin na delo stvarjenja. In tako usmerja sobota nanj kot na Stvarnika in na Posvečevalca. V soboti je tudi pojasnilo, da je ta, ki je ustvaril vse stvari v nebesih in na zemlji in v katerem so združene vse stvari, glava cerkve, in da smo po njegovi moči spravljeni z Bogom. Bog je rekel za Izraela: "Pa tudi svoje sobote sem jim dal, naj bodo znamenje med menoj in njimi, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem" - jih naredim svete. (Ezek 20,12.) Torej je sobota znamenje Kristusove moči, ki nas posvečuje, in je dana vsem, ki jih Kristus posvečuje. Kot znamenje posvečujoče moči je sobota dana vsem, ki po Kristusu postajajo del Božjega Izraela./288/

Gospod pravi: "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, ... tedaj se boš razveseljeval v Gospodu." (Iz 58,13.14.) Vsem, ki sprejmejo soboto kot znamenje ustvarjalne in zveličavne Kristusove moči, bo sobota naslada, in ker bodo v njej videli Kristusa, se bodo veselili v njem. Sobota jih usmerja na dela stvarjenja kot dokaz njegove mogočne odrešitvene moči. Medtem ko sobota spominja na izgubljeni mir v raju, govori o znova pridobljenem miru po Zveličarju. Vsaka stvar v naravi ponavlja vabilo: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)/289/

30. Izbor dvanajsterih

Temeljno besedilo Mar 3,13-19; Luk 6,12-16.

"In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mar 3,13.14.)

Na obronku gore v zavetju dreves nedaleč od Genezareškega jezera je bila dvanajsterica povabljena v apostolsko službo; tam je bila povedana pridiga na Gori blagrov. Polja in griči so bili Jezusovi priljubljeni bivalni prostori in pomembni del svojih naukov je povedal pod vedrim nebom rajši kakor v templju ali shodnicah. Nobena shodnica ne bi mogla sprejeti množice, ki je šla za njim; vendar to ni bil edini razlog, zaradi katerega si je izbral poučevanje v poljih in gajih. Jezus je ljubil prizore iz narave. Vsak miren kotiček je zanj pomenil svetišče.

Prvi prebivalci na zemlji so si prostor pod drevesi v Raju izvolili za svoje svetišče. Tam je Kristus imel zvezo z očetom človeštva. Naši prastarši so po izgonu iz Raja še dalje imeli bogoslužja po poljih in gajih, in tam jih je Kristus seznanjal z evangelijem svoje milosti. Kristus je bil tisti, ki se je pogovarjal z Abrahamom pri Mamrejevih hrastih;/290/ z Izakom, ki je odšel pred večerom molit na polje; z Jakobom na podnožju griča ob Betelu; z Mojzesom sredi Madianskega gorovja in z dečkom Davidom, ko je pasel svoje črede. Kristus je dal navodilo izraelskemu narodu, da je 1500 let vsako leto zapustil svoje domove za en teden in prebival v senčnicah, narejenih iz zelenih vej "žlahtnih dreves in palmovih mladik in vej z listnatih dreves in vrbja od potoka". (3 Mojz 23,40.)

Zaradi vzgoje učencev se je Jezus odločil umakniti iz mestnega vrveža v tišino polj in gričev, ker se je to bolj ujemalo z nauki o samoodpovedi, o katerih jih je želel poučiti. Med svojo službo je rad zbral ljudi okrog sebe pod modrim nebom na kakšnem s travo poraslem obronku ali na obali jezera. Tam je lahko obdan z deli svojega stvarjenja usmeril misli poslušalcev z umetnega na naravno. V rasti in razvoju narave so bila razodeta načela njegovega kraljestva. Ljudje so se z opazovanjem Božjih gričev in čudovitih del njegovih rok lahko naučili dragocenih naukov o božanski resnici. Kristusov nauk se jim je ponavljal v vseh stvareh narave. Tako je z vsemi, ki odhajajo v polja s Kristusom v srcu. Počutili se bodo obdani s svetim vplivom. Podrobnosti v naravi prenašajo ponazoritve našega Gospoda in ponavljajo njegove nasvete. Zveza z Bogom v naravi dviguje um in daje počitek srcu.

Prišel je čas, ko je bilo potrebno narediti prvi korak pri organiziranju cerkve, ki naj bi bila po Kristusovem odhodu njegov predstavnik na zemlji. Niso imeli na voljo dragocenega svetišča, temveč je Zveličar odpeljal učence na svoje priljubljeno počivališče, zato so bile svete izkušnje tistega dne v njihovem umu za vselej povezane z lepoto hribov, dolin in jezera.

Jezus je povabil učence, da bi jih poslal kot svoje priče objavit svetu, kar so od njega videli in slišali. Nobeno človeško bitje še nikoli ni bilo poklicano za tako pomembno službo, od katere je bila višja le še Kristusova. Postati so morali Božji sodelavci v reševanju sveta. Kakor je v Starem zakonu dvanajst očakov predstavljalo Izraela, tako naj bi dvanajst apostolov predstavljalo evangeljsko cerkev.

Zveličar je poznal značaj izbranih ljudi; pred njim so bile odgrnjene vse njihove slabosti in napake;/291/ poznal je nevarnosti, ki jih bodo morali preživeti, in odgovornosti, ki jim bodo naložene; zato je bilo njegovo srce polno nežne ljubezni do teh izvoljencev. Vso noč je ostal sam na gori ob Genezareškem jezeru in molil zanje, oni pa so spali pod goro. Ob prvem svitu jih je poklical k sebi, ker jim je imel povedati nekaj pomembnega.

Ti učenci so že nekaj časa delali z Jezusom. Janez in Jakob, Andrej in Peter, kot tudi Filip, Natanael in Matej so bili z njim tesneje povezani od drugih in so bili priče večjemu številu njegovih čudežev. Peter, Jakob in Janez so bili še v tesnejši zvezi z njim. Bili so neprestano ob njem in imeli priliko videti njegove čudeže in poslušati njegove besede. Janez je bil z njim najbolj domač, tako je bilo zanj značilno, da je učenec, ki ga je Jezus ljubil. Zveličar je ljubil vse, Janezov duh pa je bil najbolj dovzeten. Bil je najmlajši med učenci, zato je z otroškim zaupanjem odprl svoje srce Jezusu. Tako je postal deležen večje Kristusove naklonjenosti in po njem so bili Božjemu ljudstvu objavljeni najgloblji Zveličarjevi nauki.

Na čelu ene izmed skupin, v katere so bili razdeljeni učenci, je Filipovo ime. Bil je prvi učenec, ki mu je Jezus jasno ukazal: "Pojdi za menoj!" (Jan 1,43.) Filip je bil iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Poslušal je nauk Janeza Krstnika in slišal, ko je Janez razglasil Kristusa za Božje Jagnje. Iskreno je iskal resnico, bil pa je počasnega srca za verovanje. Čeprav se je tudi sam pridružil Kristusu, vendar ni bil popolnoma prepričan o Jezusovem božanstvu, kar se je pokazalo, ko ga je oznanil Natanaelu. Glas iz nebes je razglasil Jezusa za Božjega Sina, Filip pa ga je imel za "Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina". (Jan 1,45.) Filipovo pomanjkanje vere se je ponovno pokazalo,/292/ ko je bilo treba nasititi pet tisoč mož. Jezus jih je zaradi preizkušnje vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) Filipov odgovor je razodel njegovo nevero: "Za dvesto denarjev jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je bil žalosten. Čeprav je Filip videl njegova dela in občutil njegovo moč, vendar ni imel vere. Ko so Grki spraševali pri Filipu za Jezusa, ni izkoristil priložnosti, da bi jih predstavil Zveličarju, temveč se je obrnil k Andreju. V zadnjih urah pred križanjem so Filipove besede znova jemale vero. Ko je Tomaž rekel Jezusu: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?" je Zveličar odvrnil: "Jaz sem pot in resnica in življenje. ... Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta." Filipov odgovor pa je pokazal nevero: "Gospod, pokaži nam Očeta, in dosti je nam." (Jan 14,5-8.) Učenec, ki je tri leta živel z Jezusom, je bil tako počasnega srca in slab v veri.

Srečno nasprotje s Filipovo nevero je bilo Natanaelovo otroško zaupanje. Bil je mož silovito resne narave, čigar vera je slonela na nevidni resničnosti. A vendar je bil Filip učenec v Kristusovi šoli, in božanski Učitelj je potrpežljivo prenašal njegovo nevero in počasno razumevanje. Po izlitju Svetega Duha na učence je Filip postal učitelj Božjega reda. Vedel je, o čem govori, in poučeval je z zanesljivostjo, ki je prepričevala poslušalce.

Medtem ko je Jezus pripravljal učence za posvečenje, si je neki nepovabljen človek prizadeval, naj ga sprejme mednje. To je bil Juda Iškarijot, ki se je tudi imel za Kristusovega sledilca. Zahteval je prostor med ožjim krogom učencev. Rekel je zelo resno in na videz iskreno: "Učitelj, hočem za tabo hoditi, kamor koli pojdeš." (Mat 8,19.) Jezus ga ni ne odklonil ne dobrodošlo pozdravil, temveč mu je odgovoril z resnim glasom: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima,/293/ kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Juda je veroval, da je Jezus Mesija; s pridružitvijo apostolom je računal, da si bo zagotovil visok položaj v novem kraljestvu. To upanje je Jezus želel pokopati s svojimi besedami o siromaštvu.

Učenci so si želeli, da bi bil Juda med njimi. Imel je videz, ki je vlival spoštovanje, bil je bistroumen, učinkovit in nadarjen mož, zato so ga priporočali Jezusu kot človeka, ki bi mu pomenil veliko pomoč pri delu. Bili so zelo presenečeni, ko ga je Jezus hladno sprejel.

Učenci so bili razočarani, ker Jezus ni poskušal sodelovati z Izraelovimi voditelji. Zdelo se jim je napačno, da ni zahteval podpore za svoje delo pri teh vplivnih ljudeh. Če bi bil odklonil Juda, bi se začeli spraševati o modrosti svojega Učitelja. Poznejša Judova zgodovina jim je pokazala, kako nevarno je dovoliti posvetni presoji, da pomaga odločiti, ali je kdo sposoben za Božje delo. Sodelovati s takimi ljudmi, kakor so si jih želeli apostoli, bi pomenilo izdati delo v roke njegovih najhujših sovražnikov.

Ko se je Juda pridružil učencem, ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja. Čutil je vpliv božanske moči, ki je duše privabljala k Zveličarju. On, ki ni prišel prelomit nalomljenega trsta in pogasit tlečega stenja, ni hotel odkloniti te duše, dokler bo vsaj še malo hrepenela po luči. Zveličar je bral Judovo srce; poznal globino krivičnosti, v katero bo padel, če ga ne bo rešila Božja milost. Ko ga je sprejel, ga je postavil tja, kjer je lahko vsak dan imel stik z izvirom njegove nesebične ljubezni. Tudi Juda bi lahko postal državljan nebeškega kraljestva, če bi hotel odpreti svoje srce Kristusu, da bi Božja milost iz njega izgnala hudobnega duha sebičnosti.

Bog jemlje ljudi takšne, kakršni so, torej z vsemi človeškimi značajskimi potezami, in jih usposablja za svojo službo, če se mu želijo podrediti in se učiti od njega. Ne izbira jih zaradi njihove popolnosti, temveč kljub njihovi nepopolnosti; s spoznanjem in izvajanjem resnice so lahko s Kristusovo milostjo spremenjeni v njegovo podobo.

Juda je imel enake možnosti kakor drugi učenci. Poslušal je iste dragocene nauke. Poslušnost resnici,/294/ ki jo je zahteval Kristus, pa se ni ujemala z Judovimi željami in nameni, zato se ni hotel odpovedati svojim zamislim, da bi prejel nebeško modrost.

Kako nežno je Zveličar ravnal s svojim bodočim izdajalcem! Jezus se je v svojem nauku precej ukvarjal z načeli dobrodelnosti, ki je udrihala po koreninah pohlepnosti. Vpričo Juda je žigosal ogabni značaj lakomnosti, in ta učenec je večkrat razumel, da je bil opisan njegov značaj in izpostavljen njegov greh, vendar ni hotel priznati in opustiti svoje krivičnosti. Zadostoval je samemu sebi in je dalje ravnal nepošteno, namesto da bi se uprl skušnjavi. Kristus je stal pred njim kot živi zgled, kakršen bi moral postati on, če bi uporabil Božje posredovanje in pomoč; ampak Juda je ostajal gluh za vse te nauke.

Jezus ga nikoli ni strogo pokaral zaradi njegove lakomnosti. Tudi ko mu je dokazal, da bere njegove misli kakor odprto knjigo, je z božansko potrpežljivostjo prenašal tega človeka v zmoti. Ponujal mu je najbolj vzvišene spodbude, da bi delal, kar je prav, zato Juda ni imel opravičila, ko je zavrgel nebeško svetlobo.

Namesto da bi hodil v luči, je obdržal svoje hibe. Gojil je hudobne želje, maščevalne strasti, temačne in čemerne misli. Končno je Satan popolnoma zagospodaril nad njim. Juda je postal predstavnik Kristusovega sovražnika.

Ko se je Juda pridružil Jezusu, je imel nekaj dragocenih značajskih lastnosti, s katerimi bi lahko postal blagoslov za cerkev. Če bi bil pripravljen nositi Kristusov jarem, bi utegnil postati eden najuglednejših apostolov. Toda on je zakrknil svoje srce, kadar koli je bil opozorjen na svoje hibe, ošabnost in upor pa sta spodbujala njegovo sebično slavoljubnost. Tako se je onesposobil za delo, ki mu ga je zaupal Bog.

Vsi učenci so imeli resne pomanjkljivosti, ko jih je Jezus poklical v službo. Sam Janez, ki je bil v najtesnejši zvezi s Ponižnim in Krotkim, ni bil ponižne in popustljive narave. On in njegov brat sta bila imenovana "sinova groma". (Mar 3,17.) Ko sta bila z Jezusom, je vsako pomanjkanje obzirnosti do njega izzvalo v njiju jezo in napadalnost. Nagla jeza, maščevalnost, kritizerstvo, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Bil je ošaben, želel si je biti prvi v Božjem kraljestvu. Ampak iz dneva v dan je opazoval Jezusovo nežnost in potrpežljivost, ki je bila čisto nasprotje njegovemu nasilniškemu duhu. Odprl je srce božanskemu vplivu,/295/ in postal ne samo poslušalec, temveč tudi delavec Zveličarjevih besed. Njegov "jaz" je bil skrit v Kristusu. Naučil se je nositi njegov jarem in prenašati njegovo breme.

Jezus je svoje učence karal, opozarjal in opominjal; vendar ga Janez in njegovi bratje niso zapustili; izbrali so si Jezusa ne glede na graje. Zveličar se ni umaknil od njih zaradi njihovih slabosti in napak. Do konca so ostali z njim v njegovih preizkušnjah in se učili naukov iz njegovega življenja. Z opazovanjem Kristusa so spreminjali svoj značaj.

Apostoli so se zelo razlikovali po svojih navadah in nagnjenjih. Med njimi je bil cestninar Matevž Levi; Simon s priimkom Gorečnik, odločni sovražnik rimske oblasti; velikodušni in nagli Peter; sebični in skopi Juda; Tomaž, ki je imel dobro srce, bil pa je boječ in plašen; Filip, počasnega srca in nagnjen k dvomu; slavoljubna in prostodušna Zebedejeva sinova, in njihovi bratje. Vsi ti so se zbrali, vsak je imel svoje napake in bodisi podedovana ali pridobljena nagnjenja k slabemu, toda v Kristusu in z njim so morali živeti v Božji družini ter se učiti postati eno v veri, nauku in duhu. Doživeti so morali svoje preizkušnje, žalosti, različnosti mišljenja; a dokler koli je Kristus prebival v njihovih srcih, ni mogel nastati prepir. Njegova ljubezen jih je spodbudila, da so se ljubili med seboj; Učiteljevi nauki so dosegli, da so uskladili vse razlike, in pripeljali apostole do sloge, edinosti, dokler niso postali enih misli in presojanja. Kristus je postal vzvišeno središče, zato so se približevali drug drugemu prav tako, kolikor bolj so se približali središču.

Po končanem poučevanju učencev je Jezus zbral okrog sebe malo skupino, pokleknil mednje, položil roke na njihove glave ter jih z izgovorjeno molitvijo posvetil za svoje sveto delo. Tako so bili Gospodovi učenci posvečeni za službo evangelija.

Kristus za svoje predstavnike med ljudmi ni izbral angelov, ki niso nikoli padli, temveč ljudi z enakimi strastmi kakor ti, katere si prizadevajo rešiti. Kristus je nase vzel človeškost, da bi se lahko približal človeštvu. Božanskost je potrebovala človeškost; kajti oboje - božansko in človeško - je bilo potrebno, da bi prineslo zveličanje svetu. Božanskost je potrebovala človeškost, da bi človeškost lahko postala prenosnik zveze med Bogom in človekom. Tako je tudi s Kristusovimi služabniki in glasniki. Človeku je potrebna moč zunaj njega in nad njim, da bi obnovila v njem Božjo podobo in ga usposobila za opravljanje Božjega dela;/296/ zaradi tega pa človeško sodelovanje ne postane nepomembno. Če se človeštvo zanaša na božansko moč in Kristus po veri prebiva v srcu, potem človekova moč zaradi sodelovanja z božansko postane uporabna za dobro.

Ta, ki je poklical galilejske ribiče, še vabi ljudi v svojo službo. Svojo moč želi pokazati po nas prav tako, kakor jo je razodel po prvih učencih. Četudi smo še tako grešni in nepopolni, nam Gospod ponuja možnost sodelovanja s seboj, vajenstvo pri Kristusu. Vabi nas, naj se podvržemo božanskemu poučevanju, da bi združeni s Kristusom lahko opravili Božje delo.

"Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7.) Zaradi tega je oznanjevanje evangelija zaupano grešnim ljudem, in ne angelom. To kaže, da je Božja moč ta, ki deluje po slabostih človeške narave; to nas spodbuja k veri, da moč, ki je pomagala drugim, kateri so imeli enake slabosti kakor mi, lahko pomaga tudi nam. Kdor je sam "obdan s slabostjo", "more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi". (Heb 5,2.) Ker so bili sami ogroženi, poznajo nevarnosti in težave poti, zato so povabljeni pomagati vsem, ki se znajdejo v podobnih nevarnostih. Nekateri ljudje so žalostni zaradi dvoma, obremenjeni zaradi slabosti, slabi v veri in še niso sposobni prijeti Nevidnega, ampak prijatelj, ki ga lahko vidijo, pride k njim namesto Kristusa, in lahko postane člen, ki bo povezal njihovo šibko vero s Kristusom.

Mi moramo biti delavci skupaj z nebeškimi angeli pri objavljanju Jezusa svetu. Ti nestrpno čakajo na naše sodelovanje; ker človek mora postati prenosnik zveze s človekom. Ko se s posvečenjem vsega srca izročimo Kristusu, se angeli veselijo, da lahko po naših besedah razodenejo Božjo ljubezen./297/

31. Pridiga na Gori blagrov

Temeljno besedilo Mat 5 do 7

Kristus je redko kdaj zbiral učence na samem, da bi sprejemali njegove besede. Za svoje poslušalce ni izbral samo poznavalce poti življenja. Njegov načrt je bil doseči množice, ki so živele v neznanju in zmoti. Svoj nauk o resnici je oznanjal tam, kjer je lahko vplival na popačeno dojemanje. On sam je bil resnica; vedno je bil pripravljen pomagati, njegove iztegnjene roke so bile pripravljene blagoslavljati, z opomini, prošnjami in spodbujanjem pa je vedno poskušal dvigniti vsakogar, ki je prišel k njemu.

Pridiga na gori je bila povedana množici, čeprav je bila namenjena zlasti učencem. Po posvečenju apostolov je Jezus odšel z njimi k obali jezera. Tam se je začelo že zgodaj zjutraj zbirati ljudstvo. Poleg siceršnjih obiskovalcev iz galilejskih mest so bili tam še ljudje iz Judeje, in celo iz Jeruzalema; nadalje iz Bereje, Deseteromestja, Idumeje, kraja na jugu Judeje, Tira in Sidona, feničanskih mest ob Sredozemskem morju. "Ko so slišali, kakšne reči dela, so prišli k njemu, ... da bi se ga dotaknili, kateri koli so imeli nadloge. Iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse." (Mar 3, 8.10; Luk 6,19.)

Obala je bila preozka, zato ni bilo stojišča, kjer bi lahko njegov glas dosegel vse, ki so ga hoteli slišati. Zato jih je popeljal k vznožju gore. Ko je dosegel planoto, kjer je bil primeren prostor za zbiranje množice, se je usedel na travo, učenci in ljudstvo pa so ga posnemali./298/

Učenci so vedno sedeli ob samem Jezusu. Ljudje so se neprestano prerivali okrog njega, učencem pa je bilo jasno, da si ne smejo dovoliti, da bi jih izrinili iz njegove bližine. Usedli so se tesno poleg njega, da jim ne bi ušla niti ena beseda njegovega pouka. Bili so pozorni poslušalci, željni razumevanja resnice, ki naj bi jo oznanili vsem deželam in rodovom.

Ker so slutili, da bodo slišali nekaj nenavadnega, so se primikali k Učitelju. Verovali so, da bo kraljestvo kmalu vzpostavljeno, dogodki tega jutra pa so jih prepričali, da se bo v zvezi z njim oznanil kak razglas. Tudi množica je bila polna pričakovanja, njihovi živahni obrazi so dokazovali globoko zanimanje. Medtem ko je ljudstvo sedelo na zelenem obronku griča in pričakovalo besede božanskega Učitelja, so njihovo srce napolnjevale misli o prihodnji slavi. Tam so bili pismouki in farizeji, ki so hrepeneli za dnem, ko bodo lahko zavladali nad osovraženimi Rimljani in se dokopali do bogastva in sijaja velikega svetovnega kraljestva. Revni kmetje in ribiči so upali, da bodo slišali zagotovilo, da bodo njihove borne koče, pičla hrana, s težaškim delom napolnjeno življenje in strah pred revščino zamenjani z razkošnimi palačami in lahkotnimi dnevi. Upali so, da bo njihovo grobo oblačilo, ki jim je podnevi služilo za ogrinjalo, ponoči pa za odejo, Kristus zamenjal z bogatimi in dragocenimi oblekami njihovih zavojevalcev. Vsa srca so se prebujala s ponosnim upanjem, da bo Izrael kmalu počaščen pred narodi kot Gospodov izvoljenec in Jeruzalem povišan v prestolnico vesoljnega kraljestva.

Kristus je razočaral njihove upe glede pozemske velikosti. S pridigo na Gori blagrov je hotel odstraniti to, kar je zgradila napačna vzgoja, in svojim poslušalcem dati pravi pojem o svojem kraljestvu in značaju. Zmot ljudstva ni napadel naravnost. Videl je bedo sveta, ki jo je povzročil greh, vendar ni podal žive podobe njihove nesreče. Poučeval jih je o nečem mnogo boljšem od tega, kar so poznali. Ne da bi se bojeval proti njihovim predstavam o Božjem kraljestvu, jim je govoril o pogojih vstopa vanj in dovolil, naj vsak sam sklepa o njegovi naravi. Resnice, ki jih je učil, niso za nas nič manj pomembne, kakor so bile za ljudstvo, ki je tedaj hodilo za njim. Nam je ravno tako potrebno spoznati temeljna načela Božjega kraljestva, kakor je bilo njim.

Kristusove prve besede, ki jih je spregovoril ljudstvu na gori, so bile besede blagoslova. Dejal je, da so srečni tisti, ki sprevidijo svojo duhovno revščino/299/ in čutijo potrebo po odrešenju. Evangelij je treba oznanjati ubogim. Ne razodeva se duhovno prevzetnim, ki trdijo, da so bogati in jim nič ne manjka, temveč njim, ki so ponižni in potrti. Za greh je odprt samo en vir, in sicer izvir za uboge v duhu.

Naduto srce si prizadeva zaslužiti odrešenje, ampak temelj naše pravice do nebes in primernosti zanj je edino Kristusova pravičnost. Gospod ničesar ne more napraviti za obnovitev človeka, dokler se sam, prepričan o svoji slabosti in prost sleherne misli o samozadostnosti, ne odpove svoji pravičnosti in podredi Božjemu vodstvu. Tedaj lahko dobi dar, ki mu ga je Bog pripravljen podariti. Nič ni prikrajšano človeku, ki čuti potrebo. Ima prost pristop k njemu, ki ima vsega obilo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

"Blagor jim, ki žalujejo, ker oni bodo potolaženi." (Mat 5,4.) Kristus s temi besedami ne uči, da ima žalost sama po sebi moč odstraniti krivdo greha. Ne odobrava namišljene ali lažne ponižnosti. Ne govori o žalosti, ki vsebuje malodušnost ali tarnanje. Čeprav smo žalostni zaradi grehov, se vseeno moramo veseliti dragocene prednosti, da smo Božji otroci.

Pogostokrat smo žalostni, ker nam naša zla dejanja prinašajo neprijetne posledice; to pa ni pravo spokorjenje. Iskrena žalost zaradi greha je sad delovanja Svetega Duha. Duh odkriva nehvaležnost srca, ki je preziralo in žalostilo Zveličarja, in On nas pripelje potrte h križevemu podnožju. Z vsakim grehom Jezusu prizadevamo nove rane. Ob pogledu nanj, ki smo ga prebodli, bomo žalostni zaradi grehov, ki so mu povzročili trpljenje. Taka žalost nas pripelje do tega, da opustimo greh.

Ljudje tega sveta bodo imeli tako žalost za slabost, vendar pa je to moč, ki spokornika spaja z Neskončnim z nezlomljivimi sponami. Dokazuje, da Božji angeli vračajo človeku milost, ki jo je izgubil zaradi trdega srca in prestopkov. Spokornikove solze so deževne kaplje, ki padajo pred sončnim sijajem svetosti. Ta žalost oznanja veselje, ki bo za človeka vir življenja. "Samo spoznaj svojo krivico, da si odpadla od Gospoda, svojega Boga. Ne bom vas več jezno gledal, kajti dobrotljiv sem. Poskrbim za žalujoče na Sionu/300/ in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupanega duha." (Jer 3,13.12; Iz 61,3.)

Za žalostne v nesreči in bolečini obstaja tolažba. Grenkoba žalosti in ponižanja je boljša od popuščanja grehu. Bog nam s stiskami razodeva pomanjkljivosti našega značaja, da bi z njegovo milostjo premagali svoje slabosti. Strani našega življenja, ki bi ostale neznane, se odpro pred nami in nenadoma pride preizkušnja, ne glede na naše sprejemanje Božjega karanja in nasveta. Ko pride na nas preizkušnja, se ne smemo jeziti in žalostiti. Ni se nam potrebno upirati in poskušati zbežati iz Kristusovih rok. Ponižati moramo dušo pred Bogom. Gospodove poti se zdijo nejasne njemu, ki želi doumeti podrobnosti v luči, ki mu ugaja. Naši človeški naravi so videti temačne in žalostne. Vendar pa so Božje poti polne milosti in njihov konec je zveličanje. Elija ni vedel, kaj dela, ko je v puščavi rekel, da je sit življenja, in prosil za smrt. Gospod ga v svoji milosti ni prijel za besedo. Elija je vendar moral dokončati še veliko delo; po opravljenem delu pa mu ni bilo potrebno umreti malodušen in osamljen v puščavi. Ni ga čakalo ležanje v zemeljskem prahu, temveč odhod v slavi s sprevodom nebeških ognjenih voz pred prestol na višavah.

Božja beseda žalostnim se glasi: "Njegove poti vidim, ali ozdravim ga; in vodil ga bom in dajal tolažbe njemu in njegovim žalujočim. Spremenim njih žalost v veselje ter jih potolažim in razveselim po njih žalosti." (Iz 57,18; Jer 31,13.)

"Blagor krotkim." (Mat 5,5.) Težave, na katere naletimo, se lahko precej ublažijo s krotkostjo, ki je skrita v Kristusu. Če imamo ponižnost našega Učitelja, se bomo dvignili nad preziranje, očitanje in neprijetnosti, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, in to ne bo več žalostilo našega duha. Premagovanje samega sebe je najboljše znamenje kristjanove plemenitosti. Komur surovost ali trpinčenje jemljejo mir in trdnega duha, krati Bogu pravico, da bi po njem razodel popolnost svojega značaja. Srčna ponižnost je moč, ki daje zmago Kristusovim sledilcem; je znamenje njihove zveze z nebeškimi dvori.

"Kajti vzvišen je Gospod, vendar gleda na nizkega." (Ps 138,6.) Bog nežno gleda na vse, ki kažejo blagega in ponižnega Kristusovega duha. Svet jih morda gleda s prezirom, v njegovih očeh pa imajo visoko vrednost. Dovoljenja za vstop v nebesa ne bodo prejeli le modri, veliki, dobrotniki,/301/ ne le vneti delavci, polni gorečnosti in nenehne dejavnosti. Ne; na stežaj odprt vstop bodo imeli ubogi v duhu, ki hrepenijo po Kristusovem prebivanju v njih, so ponižnega srca in si najbolj vroče želijo spolniti Božjo voljo. Ti bodo v številu njih, ki so si oprali in ubelili oblačila v Jagnjetovi krvi. "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi." (Raz 7,15.)

"Blagor lačnim in žejnim pravičnosti." (Mat 5,6.) Občutek nevrednosti povzroči, da srce čuti lakoto in žejo po pravičnosti, a to hrepenenje ne bo razočarano. Kdor daje v svojem srcu prostor Jezusu, bo spoznal njegovo ljubezen. Vsi, ki želijo nositi podobo Božjega značaja, bodo potešili svoje hrepenenje. Sveti Duh nikdar ne pušča brez pomoči njega, ki gleda na Jezusa. Jemlje od Kristusovih reči in daje njemu. Če je oko stalno uprto v Kristusa, delo Svetega Duha ne bo prenehalo, dokler se človek ne bo spremenil v njegovo podobo. Čista prvina ljubezni ga bo napolnila in usposobila za višje dosežke, da si bo pridobil znanje o nebeških rečeh, tako da ne bo prikrajšan za polnoto. "Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ker oni bodo nasičeni." (Mat 5,6.)

Usmiljeni bodo dosegli usmiljenje in kdor je čistega srca, bo videl Boga. Vsaka nečista misel oskrunja človeka, slabi moralno počutje in ovira delo Svetega Duha. Zamegljuje duhovni vid, da ljudje ne morejo gledati Boga. Gospod more odpustiti in odpušča spokorjenemu grešniku; vendar tudi po odpuščanju ostanejo brazgotine na duši. Kdor želi jasno razločiti duhovno resnico, se mora skrbno ogibati vsaki nečisti besedi ali misli.

Kristusove besede pa zajemajo več kakor le svobodo od čutne nečistosti in obrednega oskrunjenja, česar so se Judje tako strogo izogibali. Sebičnost nas ovira, da ne moremo gledati Boga. Sebični duh Boga presoja kakor sebe. Dokler tega ne odvržemo, ne moremo razumeti njega, ki je ljubezen. Le nesebično srce, ponižni in zvesti duh bo videl Boga kot bitje, ki je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici". (2 Mojz 34,6.)

"Blagor miroljubnim." (Mat 5,9.) Resnica rodi Kristusov mir. Ta mir je v skladnosti z Bogom. Svet je v sovraštvu z Božjimi zapovedmi;/302/ grešniki so v sovraštvu s svojim Stvarnikom; sad tega pa je, da so sovražniki drug drugemu. Psalmist pravi: "Velik mir imajo, kateri ljubijo tvoj zakon, in ni jim spotike." (Ps 119,165.) Ljudje ne morejo ustvariti miru. Človeški načrti za očiščenje in povišanje posameznikov in družbe ne bodo obrodili miru, ker ne dosežejo srca. Kristusova milost je edina moč, ki lahko vzpostavi in stalno ohranja pravi mir. Ko se Kristusov Duh vseli v srce, ižzene iz njega zla nagnjenja, ki povzročajo prepire in razprtije. "Namesto grmovja zrastejo ciprese, namesto koprive vstane mirta. Veselila se bosta puščava in samotni kraj in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža." (Iz 55,13; 35,1.)

Množica je občudovala ta nauk, ki se je tako razlikoval od pravil in zgleda farizejev. Ljudje so dosegli prepričanje, da je sreča imeti bogastvo tega sveta, da sta zaželeni slava in čast od ljudi. Prijetno je bilo imenovati se rabin, biti znan zaradi svoje modrosti in pobožnosti, javno se hvaliti s svojimi dobrimi lastnostmi. To so šteli za krono sreče. Pred to množico pa je Jezus izjavil, da je pozemski dobiček in čast vsa nagrada, ki jo lahko dobijo taki ljudje. Govoril je z gotovostjo, in prepričevalna moč je spremljala njegove besede. Ljudstvo je utihnilo in občutek bojazni je zavel nad njim. Dvomljivo so gledali drug drugega. Kdo se bo rešil, če ta človek govori resnico? V tem trenutku so bili mnogi prepričani, da je znameniti Učitelj pod vplivom Božjega duha in da govori božanske misli.

Ko je Jezus pojasnil, v čem je prava sreča in kako se pride do nje, je jasneje opomnil učence na dolžnost, da so od Boga izvoljeni učitelji za vodenje drugih na pot pravičnosti in večnega življenja. Vedel je, da bodo često doživeli razočaranja in malodušnost, naleteli na ostro nasprotovanje ter jih bodo mnogi žalili in zavrnili njihovo pričevanje. Dobro je vedel, da bodo ti ljudje, ki so ga tako pozorno poslušali, pri izvrševanju svoje službe morali pretrpeti obrekovanje, trpljenje, ječo in smrt. Zato je nadaljeval:

"Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite,/305/ ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mat 5,10-12.)

Svet ljubi greh in sovraži pravičnost, in od tod je izviralo njegovo sovraštvo do Jezusa. Vsi, ki zavržejo njegovo brezmejno ljubezen, bodo krščanstvo šteli za vznemirjajoč dejavnik. Kristusova luč razganja temo, ki pokriva njihove grehe in ustvarja potrebo po obnovi. Pokorni vplivu Svetega Duha začnejo boj s samim seboj, po drugi strani pa se trdno oklepajoči svojega greha borijo proti resnici in njenim predstavnikom.

Sad tega je razdor, in Kristusovi sledilci so obtoženi kot taki sejalci nemira med ljudmi. Prijateljstvo z Bogom pa jim prinese sovraštvo s svetom. Nosijo Kristusovo sramoto. Hodijo po stezi, ki so jo utrli najplemenitejši Zemljani. Preganjanje morajo sprejeti z veseljem, ne pa z žalostjo. Vsaka huda preizkušnja je Božje sredstvo za njihovo prečiščevanje. Vsaka jih usposablja za sodelovanje z njim. Vsak spopad ima svoj prostor v velikem boju za pravičnost in bo povečal veselje njihove končne zmage. Če se tega zavedajo, bodo sleherno preizkušnjo vere in potrpežljivosti sprejeli z veseljem, namesto da bi se je bali in se ji izognili. Božji služabniki morajo izpolniti vsako dolžnost, ne oziraje se na strah ali naklonjenost ljudi, pri tem pa si morajo želeti, da bi izpolnili svojo obveznost do sveta, in se hrepeneče ozirati po Božjem odobravanju.

"Vi ste sol zemlje," (Mat 5,13.) je rekel Jezus. Ne umikajte se svetu, da bi se izognili težavam. Prebivati morate med ljudmi, da bi bil okus božanske ljubezni kot sol, ki bo obvarovala svet pred pokvarjenostjo.

Srca, ki so pod vplivom Svetega Duha, so prenosniki, po katerih teče Božji blagoslov. Če bi bili ti, ki služijo Bogu, odstranjeni s sveta in bi se njegov Duh umaknil izmed ljudi, bi bil svet prepuščen pustošenju in uničenju kot sadu Satanove vladavine. Četudi grešniki tega ne vedo, se za blagoslove življenja na tem svetu imajo zahvaliti navzočnosti Božjega ljudstva, ki ga prezirajo in zatirajo. Če pa se kristjani tako samo imenujejo, potem so sol, ki je izgubila svoj okus. V svetu nimajo nikakršnega vpliva na dobro. Če napačno predstavljajo Boga, so hujši od nevernikov.

"Vi ste luč svetu." (Mat 5,14.) Judje so si samo za svoj narod prilastili pravico do zveličanja; Kristus pa jim je pokazal,/306/ da je zveličanje kot sončna svetloba. Pripada vsemu svetu. Svetopisemska vera se ne more zapreti med knjižne platnice ali cerkvene zidove. Ne smemo je uporabljati le občasno v svojo korist, nato pa skrbno dati na stran. Posvečevati mora vsakdanje življenje, se razodevati v vseh opravilih in družbenih odnosih.

Pravi značaj ni nekaj, kar si človek lahko na zunaj izoblikuje in si nadene; sije iz notranjosti. Če želimo druge voditi na pot pravičnosti, potem morajo biti njena načela varno spravljena v naših srcih. S samim izpovedovanjem vere se lahko podaja le njena teorija, a naša resnična pobožnost oznanja besedo resnice. Dosledno življenje, sveti pogovor, neomahljivo poštenje, učinkoviti in plemeniti duh, zgled pobožnosti - to so sredstva za prenos luči svetu.

Jezus se ni zadrževal na določilih postave, vendar poslušalcev ni zapustil v prepričanju, da je prišel zavreč njene zahteve. Vedel je, da so ga vohuni pripravljeni prijeti za vsako besedo, ki bi jo lahko popačili in uporabili za svoj cilj. Poznal je predsodke, ki so obstajali v mislih mnogih poslušalcev, zato ni govoril ničesar, kar bi omajalo njihovo zaupanje v vero in ustanove, ki so jih dobili po Mojzesu. Sam Kristus osebno jim je dal moralni in obredni zakon. Ni prišel uničit zaupanja v lastna navodila. V skladnosti s spoštovanjem postave in prerokov je poskušal podreti zid zahtev izročila, s katerim so bili obdani Judje. Medtem ko je zavrgel njihovo napačno razlago postave, je skrbno opozarjal učence, naj ne zavržejo življenjskih resnic, ki so bile zaupane Judom.

Farizeji so se hvalili s svojo poslušnostjo zapovedim; a vendar so tako malo poznali njihova načela v vsakdanjem življenju, da so jim Zveličarjeve besede zvenele kot krivoverstvo. Ko je odstranil nesmiselnost, pod katerimi je bila zasuta resnica, so mislili, da je odstranil tudi samo resnico. Šepetali so med seboj, da Jezus prezira postavo. Jezus je bral njihove misli in jim odgovoril:

"Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mat 5,17.) S temi besedami je Jezus ovrgel obtožbe farizejev. Njegovo poslanstvo za svet je bilo ubraniti svete zahteve zapovedi, za katere so ga obtoževali, da jih krši./307/ Ko bi se Božje zapovedi lahko spremenile ali ukinile, potem Kristusu ne bi bilo potrebno trpeti zaradi naših prestopkov. On je prišel pojasnit odnos med zapovedmi in človekom ter ponazorit njihova pravila s svojim poslušnim življenjem.

Bog je dal svoja sveta navodila, ker ljubi človeštvo. Razodel nam je načela pravičnosti, da bi nas obvaroval pred posledicami prestopanja. Zapovedi so izraz Božje misli. Če jih sprejmemo v Kristusu, postanejo naša misel. Dvigajo nas nad moč naravnih želj in nagnjenj, nad skušnjave, ki nas vodijo v greh. Bog želi, da bi bili srečni, dal nam je navodila zapovedi zato, da bi se veselili v poslušnosti njim. Ko so ob Jezusovem rojstvu angeli peli: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Luk 2,14.) so objavljali načela zapovedi, ki jih je prišel poveličat in postavit v čast.

Bog je z razglasitvijo zapovedi s Sinaja ljudem razodel svetost svojega značaja, da bi v nasprotju z njimi jasneje videli svojo osebno grešnost. Zapovedi so jim bile dane, da bi jih prepričale o grehu in jim pokazale, da potrebujejo Zveličarja. To bi tudi opravile, če bi njihova načela delovala na srce s Svetim Duhom. To delo se mora še vedno opravljati. Načela zapovedi so bila razložena v Kristusovem življenju; medtem ko Sveti Duh deluje na srce in Kristusova luč ljudem pokaže, da potrebujejo Kristusovo očiščujočo kri in njegovo opravičujočo pravičnost, so zapovedi še vedno sredstvo, ki nas vodi h Kristusu, da bi bili opravičeni z vero. "Gospodova postava je popolna, oživlja dušo." (Ps 19,7.)

Jezus je povedal: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,18.) Sonce, ki sije na nebu, in trdna Zemlja, na kateri prebivate, sta Božji priči, da so Božje zapovedi nespremenljive in večne. Pa tudi, če bi oba izginila, bi božanska načela ostala. "Laže je pa nebu in zemlji preiti kakor pa eni pičici iz postave izginiti." (Luk 16,17.) Ustroj simbolov, ki so kazali na Jezusa kot Božje Jagnje, je moral biti ukinjen ob njegovi smrti; ampak načela desetih zapovedi so nespremenljiva z Božjim prestolom vred.

Ker je Gospodova postava popolna, je zlo sleherno odstopanje od nje. Kristus obsoja nje,/308/ ki prestopajo Božje zapovedi in tudi druge učijo delati tako. Zveličarjevo življenje poslušnosti je izpolnjevalo vse zahteve zapovedi; dokazalo je, da je človeška narava zmožna živeti po zapovedih, in dokazal, da poslušnost razvija popoln značaj. Vsi, ki so tako poslušni, kakor je bil On, z njim vred oznanjajo, da je zapoved "sveta in pravična in dobra". (Rim 7,12.) Po drugi strani pa vsi prestopniki Božjih zapovedi zagovarjajo Satanovo trditev, da so zapovedi nepravične in se ni mogoče ravnati po njih. Tako podpirajo prevare velikega nasprotnika in sramotijo Boga. So otroci zlega, ki se je prvi uprl Božjim zapovedim. Ko bi jim bilo dovoljeno stopiti v nebesa, bi to pomenilo znova zanesti klice nesloge in vstaje v vesolje ter ogroziti njegovo blaginjo. Noben človek, ki prostovoljno zanemarja katero načelo zapovedi, ne bo prišel v nebeško kraljestvo.

Učitelji postave so šteli svojo pravičnost za nebeški potni list; Jezus pa je povedal, da je nezadostna in neveljavna. Farizejska pravičnost je sestojala iz zunanjih obredov in teoretičnega poznanja resnice. Rabini so trdili, da so sveti zaradi osebnih naporov za izpolnjevanje postave; njihova dela pa so ločila pravičnost od vere. Po eni strani so bili do podrobnosti dosledni pri spoštovanju obredov, po drugi strani pa so bili nemoralni in popačeni. S svojo tako imenovano pravičnostjo nikoli ne bi mogli stopiti v nebeško kraljestvo.

Največje slepilo človeškega uma v Kristusovem času je bilo mnenje, da je pravičnost že samo priznavanje resnice. Človeške izkušnje so pokazale, da teoretično poznavanje resnice ne more rešiti človeka. Ne prinaša sadov pravičnosti. Ljubosumna pozornost do tako imenovane teološke resnice je pogosto združena s sovraštvom do prave resnice, ki se razodeva v življenju. Najtemnejša poglavja zgodovine so tista, ki opisujejo spomine na hudodelstva, ki so jih povzročili verski skrajneži. Farizeji so se imenovali Abrahamovi otroci in se hvalili, ker so imeli Božje prerokbe; to pa jih vseeno ni obvarovalo pred sebičnostjo, zlobo, dobičkaželjnostjo in najpodlejšo hinavščino. Imeli so se za najpobožnejše ljudi na svetu, ampak njihova tako imenovana pravovernost jih je pripeljala do tega, da so križali Gospoda slave.

Še vedno obstaja enaka nevarnost. Mnogi so prepričani, da so kristjani preprosto zato, ker so sprejeli nekaj temeljnih teoloških načel. Ampak resnice niso vtkali v vsakdanje življenje. Ne verujejo vanjo in je niso vzljubili, zato niso dobili moči in milosti,/309/ ki je sad posvečenja z resnico. Ljudje lahko trdijo, da verujejo v resnico; toda če jih to ne napravlja iskrene, ljubeznive, potrpežljive, pobožne, potem je to prekletstvo zanje, ki jo imajo; zaradi njihovega vpliva pa je tudi prekletstvo za svet.

Pravičnost, ki jo je oznanjal Kristus, je usklajevanje srca in življenja z razodeto Božjo voljo. Grešniki lahko postanejo pravični le po veri v Boga in po vzdrževanju žive zveze z njim. Le tako prava pobožnost dviga misli in plemeniti življenje. Potem se zunanje verske oblike ujemajo z notranjo kristjanovo čistostjo. Tedaj tudi obredi, ki so sestavni deli bogoslužja, prenehajo biti nepomembni obredi, kakor so bili pri hinavskih farizejih.

Jezus je govoril o posamezni Božji zapovedi in razložil globino in širino njenih zahtev. Niti za najmanjšo črko ni zmanjšal njene moči, temveč je pojasnil daljnosežnost njenih načel in pokazal usodno napako Judov zaradi zgolj zunanje poslušnosti. Povedal je, da že slaba misel in poželjiv pogled pomeni prestopanje Božjih zapovedi. Kdor privoli v najmanjšo krivičnost, prestopa zapovedi in ponižuje svojo moralno naravo. Umor se najprej rodi v mislih. Kdor v svojem srcu da prostor sovraštvu, stopa na pot ubijanja in njegovi darovi se Bogu gnusijo.

Judje so gojili duha maščevanja. Iz sovraštva do Rimljanov so izgovarjali hude javne obtožbe in razveseljevali hudobca s kazanjem njegovih lastnosti. Tako so se vadili za strašna dejanja, v katera jih je vodil. V verskem življenju farizejev ni bilo nič, zaradi česar bi se pobožnost zdela poganom privlačna. Jezus jim je ukazal, naj se ne varajo z mislijo, da v srcu smejo nastopiti proti zatiralcem in gojiti želje po maščevanju zaradi njihovih prekrškov.

Drži, da je možno opravičiti jezo tudi pri Kristusovih sledilcih. Kadar vidijo, da je Bog osramočen in se ne spoštuje njegova služba ter so nedolžni zatirani, dušo prevzame pravična jeza. Takšna jeza, ki je sad tankovestnih moralnih načel, ni greh. Ampak kdor ob kakršnem koli izzivanju meni, da sme prosto popustiti jezi ali sovraštvu, odpira srce Satanu. Grenkobo in sovraštvo moramo pregnati iz sebe, če želimo biti v skladnosti z nebesi.

Zveličar je šel še dalje. Dejal je: "Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, pa pojdi,/310/ spravi se poprej s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar." (Mat 5,23.24.) Mnogi vneto sodelujejo pri bogoslužju, čeprav so med njimi in njihovimi brati nesrečna nesoglasja, ki bi jih lahko zgladili. Bog zahteva, naj napravijo vse, kar morejo, za obnovitev skladnosti. Dokler tega ne naredijo, Bog ne more sprejeti njihove službe. Kristjanova dolžnost v tem je jasno pokazana.

Bog izliva svoje blagoslove na vse. "Kajti On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. On je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem." (Mat 5,45; Luk 6,35.) Ukazuje nam, naj bomo njemu podobni: "Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 5,44.45.) To so načela postave, ki so izvir življenja.

Božji ideal za njegove otroke je višji od najbolj vzvišene človeške misli: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mat 5,48.) Ta ukaz vsebuje tudi obljubo. Načrt odrešitve obsega našo popolno osvoboditev od Satanove moči. Kristus iskrenega spokorjenca vedno ločuje od greha. Prišel je uničit Hudičeva dela in poskrbel, da bo Sveti Duh dan vsakemu spokorjencu, da bi ga varoval pred nadaljnjim grehom.

Skušnjavčevo sredstvo ne more biti izgovor za slabo dejanje. Satan se veseli, ko sliši nje, ki se imenujejo kristjani, da poskušajo opravičiti popačenosti svojega značaja. Ravno to opravičevanje vodi v greh. Za greh ni opravičila. Posvečen značaj in Kristusu podobno življenje sta dostopna vsakemu Božjemu otroku, ki se spokori in veruje.

Ideal krščanskega značaja je podobnost Kristusu. Kakor je bil Sin človekov popoln v svojem življenju, tako morajo biti popolni tudi njegovi sledilci v svojem. Jezus je bil v vsem podoben bratom. Postal je meso, kakršno smo mi. Postal je lačen, žejen in utrujen. Življenje si je ohranjal s hrano in se osveževal s spanjem. Delil je usodo izgubljenega človeka; a vendar je bil brezmadežni Božji Sin. Bil je Bog v mesu. Njegov značaj mora postati naš. Gospod pravi o vanj verujočih: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bom njih Bog in oni bodo moje ljudstvo." (2 Kor 6, 16.)

Kristus je lestev, ki jo je videl Jakob, katere spodnji konec je bil na zemlji, vrh pa je segal do nebeških vrat, do praga slave. Če bi lestvi manjkal le en klin in zato ne bi segla do zemlje, bi bili mi izgubljeni. Jezus pa se nam je približal tam, kjer smo bili. On je vzel našo naravo in zmagal,/311/ da bi tudi mi zmagali po njegovi naravi. Poslan "v podobnosti grešnega mesa", (Rim 8,3.) je živel življenje brez greha. Sedaj se s svojim božanstvom drži nebeškega prestola, s svojo človeško naravo pa se dotika nas. Naroča nam, naj z vero vanj dosežemo slavo Božjega značaja. Zato moramo biti popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče.

Jezus je pokazal, kaj je bistvo pravičnosti, potem pa pokazal na Boga kot njen vir. Nato je naštel nekaj praktičnih dolžnosti. Pri dajanju miloščine, pri molitvi in postu ne smemo delati ničesar, kar bi pritegnilo pozornost ali spodbudilo ljudi k hvaljenju lastne osebnosti. Iskreno dajajmo za blaginjo trpečih revežev. Pri molitvi naj se duša pogovarja z Bogom. Ob postu ne hodimo s sklonjeno glavo in ne imejmo polno srce misli o sebi. Srce farizejev je pusta in nerodovitna zemlja, kjer ne more rasti nobeno seme božanskega življenja. Kdor se brez pridržka izroči Bogu, mu podarja najbolj sprejemljivo službo. Kajti zaradi druženja z njim ljudje postajajo njegovi sodelavci, ki v človeški podobi razodevajo njegov značaj.

S srčno iskrenostjo opravljena služba ima veliko plačilo. "In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne." (Mat 6,4.6.18.) Značaj se izoblikuje z življenjem, ki ga živimo s Kristusovo milostjo. V duši se počasi obnavlja prvotna lepota. Podarjene so ji lastnosti Kristusovega značaja in iz nje sije božanska podoba. Obrazi ljudi, ki živijo in delajo z Bogom, izražajo nebeški mir. Obdani so z nebeškim ozračjem. Zanje se je Božje kraljestvo že začelo. Ti imajo Kristusovo veselje, veselje, da so vir blagoslovov za človeštvo. Učitelj jim je izkazal čast s tem, da jih je sprejel v svojo službo. Zaupal jim je opravljati delo v njegovem imenu.

"Nihče ne more dvema gospodoma služiti." (Mat 6,24.) Bogu ne moremo služiti z razdeljenim srcem. Svetopisemska vera ni samo en vpliv med mnogimi; njen vpliv mora biti najvišji, prežemati in nadzorovati vse druge. Ne sme biti podobna platnu, na katerem je le tu in tam nametana barva, temveč mora popolnoma izpolniti naše življenje, kakor je platno potopljeno v barvo, da se vsaka nitka neodstranljivo prepoji z njo.

"Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če je pa tvoje oko pokvarjeno, bo temno vse tvoje telo." (Mat 6,22.23.) Čistost in stanovitnost v namenu sta pogoja, ki ju moramo izpolniti, če želimo sprejeti luč od Boga. Kdor želi spoznati resnico, mora biti pripravljen sprejeti vse, kar razodeva. Z zmoto ne sme sklepati sporazumov./312/ Pokazati se omahljiv in napol zvest resnici pomeni izbrati temo zmot in Satanovo prevaro.

Posvetna načela ravnanja in nespremenljiva načela pravičnosti se ne morejo neopazno prelivati med seboj kakor mavrične barve. Večni Bog je med njimi potegnil razločno in široko črto. Podobnost Kristusu se razlikuje od Satanove kakor poldne od polnoči. Kristusovi sodelavci so le tisti, ki živijo njegovo življenje. Če se v srcu goji kak priljubljen greh in se v življenju zadržuje ena sama slaba navada, je lahko oskrunjeno vse bitje. Tako človek postane orodje krivičnosti.

Vsi, ki so si izbrali službo Bogu, morajo počivati v njegovi skrbi. Kristus je pokazal na ptice, ki letajo pod nebom, in na poljsko cvetje ter ukazal poslušalcem, naj razmišljajo o teh delih Božjega stvarjenja. Vprašal je: "Mar niste vi veliko več od njih?" (Mat 6,26.) Obseg božanske pozornosti, ki jo poklanja vsakemu delu, je v sorazmerju z njegovim položajem na lestvici obstoja. Previdnost bedi nad rjavimi vrabčki. Cvetice na polju in trava, ki pokriva zemljo kakor preproga, so deležne pozornosti in skrbi nebeškega Očeta. Vzvišeni Učitelj Umetnik je mislil na lilije in jih naredil tako lepe, da prekašajo Salomonovo slavo. Koliko bolj skrbi za človeka, ki je Božja podoba in slava. Rad bi videl, da bi njegovi otroci razodeli značaj, ki bo podoben njegovemu. Kakor sončni žarki dajejo cvetje z različnimi nežnimi odtenki, tako Bog vsadi v dušo lepoto svojega značaja.

Vsi, ki se odločijo za Kristusovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru ter imajo njegovo blaginjo za pretežnejšo od vsega drugega, so povezani z gornjim svetom in so deležni vseh blagoslovov, ki so potrebni za življenje. V knjigi Božje previdnosti, v knjigi življenja, ima vsak od nas svojo stran. Ta vsebuje vse podrobnosti našega življenjepisa; celo lasje na naši glavi so prešteti. Bog vedno misli na svoje otroke.

"Ne skrbite torej za jutri." (Mat 6,34.) Za Kristusom moramo hoditi vsak dan. Bog nam ne daje pomoči za jutri. Svojim otrokom ne daje naenkrat vseh za vso življenjsko pot potrebnih nasvetov, da jih ne bi zmedel. Pove jim le toliko, kolikor si lahko zapomnijo in izpeljejo. Moč in modrost, ki sta nam podarjeni, zadoščata za sedanje nujne potrebe. "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti" - za danes - "naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5.)/313/

"Ne sodite, da ne boste sojeni." (Mat 7,1.) Ne štejte se za boljše od drugih in se jim ne postavljajte za sodnike. Ker ne veste vzroka, ne morete presojati drugih. Ko jih obsojate, izrekate obsodbo samemu sebi; tako namreč kažete, da sodelujete s Satanom, ki je tožnik bratov. Gospod pravi: "Sami sebe izkušajte, ali ste v veri, sami sebe ogledujte." (2 Kor 13,5.) To je naše delo. "Ko bi pa sami sebe razsojali, ne bi bili sojeni." (1 Kor 11,31.)

Dobro drevo rodi dober sad. Če je sad neokusen in brez vrednosti, je drevo slabo. Tako tudi sad našega življenja priča o stanju našega srca in popolnosti značaja. Dobra dela nikoli ne morejo kupiti zveličanja, ampak so dokaz vere, ki deluje po ljubezni in čisti dušo. Čeprav naša večna nagrada ni sad naših zaslug, pa bo njena velikost vendar sorazmerna z delom, ki smo ga izvršili s Kristusovo milostjo.

Tako je Kristus podal načela svojega kraljestva in pokazal nanje kot na velika življenjska pravila. Za poudarek nauka je dodal ponazoritev. Rekel je, da ni dovolj, če smo samo poslušalci njegovih besed. S poslušnostjo jih morate narediti za temelj svojega značaja. "Jaz" je zgolj živi pesek. Če boste zidali na človeških teorijah in izumih, se bo vaša hiša podrla. Odnesli jo bodo vetrovi skušnjav in nevihte preizkušnje. Kljubovala pa bodo le ta načela, ki sem jih jaz dal. Sprejmite me; zidajte na mojih besedah.

"Vsak torej, kdor sliši te moje besede in jih spolnjuje, bo podoben modremu možu, ki je sezidal svojo hišo na skalo; in usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla; kajti postavljena je bila na skalo." (Mat 7,24.25.)/314/

32. Rimski stotnik

Temeljno besedilo Mat 8,5-13; Luk 7,1-17.

Kristus je rekel kraljevemu uradniku, kateremu je ozdravil sina: "Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali." (Jan 4,48.) Bil je žalosten, ker je njegov narod zahteval zunanja znamenja njegovega mesijanstva. Neprestano se je čudil njihovi neveri. Občudoval pa je vero rimskega stotnika, ki je prišel k njemu. Stotnik ni dvomil o Zveličarjevi moči. Celo ni zahteval, naj pride osebno in napravi čudež. Dejal je: "Reci le besedo, in moj hlapec ozdravi." (Mat 8,8.)

Stotnikov služabnik je bil paraliziran. Ležal je na smrtni postelji. Med rimskimi služabniki so bili sužnji, ki so jih kupovali in prodajali na trgih ter z njimi pogosto surovo in slabo ravnali; stotnik pa je zelo ljubil služabnika in si zelo želel, da bi ozdravel. Veroval je, da ga Jezus lahko ozdravi. Ni še videl Zveličarja, novice, ki jih je slišal o njem, pa so ga navdihnile z vero. Kljub zunanji pobožnosti Judov je bil Rimljan prepričan, da je njihova vera boljša od njegove. Porušil je že zid narodnostnih predsodkov in sovraštva, ki je ločeval zavojevalce in podjarmljeno ljudstvo. Spoštoval je bogoslužja in kazal vljudnost do Judov kot častilcev pravega Boga. V Kristusovem nauku, s katerim so ga seznanili, je našel tisto, kar je zadovoljilo potrebe njegove duše. Vse, kar je bilo v njem duhovnega, je odgovorilo na Zveličarjeve besede. Vendar se je čutil nevrednega, da bi sam šel k Jezusu, zato je poslal nekaj judovskih starešin prosit Jezusa, naj mu ozdravi služabnika. Mislil je, da poznajo vzvišenega Učitelja in bodo vedeli,/315/ kako se mu je treba približati, da bi si pridobili njegovo naklonjenost.

Ko je Jezus šel v Kafarnaum, je srečal odposlanstvo starešin, ki so mu povedali stotnikovo željo. Poudarjali so: "Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je sezidal sam." (Luk 7,4.5.)

Jezus se je takoj podal proti stotnikovemu domu; ker pa ga je množica obdajala z vseh strani, je lahko le počasi napredoval. Novica o njegovem prihodu je prišla prej, stotnik pa mu je zaradi pomanjkanja zaupanja vase poslal sporočilo: "Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod mojo streho." (Luk 7,6.) Zveličar pa je vseeno nadaljeval pot in stotnik se je naposled toliko opogumil, da je stopil k njemu in dopolnil svoje sporočilo: "Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in moj hlapec ozdravi. Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in svojemu hlapcu: Stori to! in stori." (Luk 7,7.8.) Kakor sem jaz predstavnik rimske moči in moji vojaki mojo oblast priznajo za vrhovno, tako tudi ti predstavljaš moč neskončnega Boga, zato se vse ustvarjeno pokorava tvoji besedi. Ti lahko zapoveš bolezni, naj izgine, in te bo ubogala. Pokličeš lahko nebeške glasnike, pa bodo dali ozdravljajočo moč. Spregovori samo besedo, in moj hlapec bo zdrav.

"Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere." (Luk 7,9.) Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi. In njegov hlapec je ozdravel tisto uro." (Mat 8,13.)

Judovski starešine, ki so stotnika priporočili Kristusu,/316/ so pokazali, kako daleč so od duha evangelija. Niso dojeli, da je naša velika potreba samo naslanjanje na Božjo milost. S svojo samopravičnostjo so hvalili stotnika zaradi naklonjenosti, ki jo je pokazal "našemu narodu". Ampak stotnik je o sebi govoril: "Nisem vreden." (Luk 7,6.) Kristusova milost je ganila njegovo srce. Spoznal je svojo nevrednost; vendar pa se ni bal prositi pomoči. Ni zaupal v svojo dobroto; zanj je bila njegova velika stiska edini vzrok. Njegova vera se je oprijela Kristusa z njegovim pravim značajem. Vanj ni veroval zgolj zaradi narejenih čudežev, temveč tudi kot v Prijatelja in Zveličarja človeštva.

Tako lahko vsak grešnik pride h Kristusu. "Nas je rešil ne iz del v pravičnosti, ki smo jih mi storili, ampak po svojem usmiljenju." (Tit 3,5.) Kadar vam Satan pravi, da ste grešniki in nimate pravice upati na Božji blagoslov, mu odgovorite, da je Kristus prišel na svet rešit grešnike. Nimamo ničesar, kar bi nas lahko priporočilo Bogu, toda opravičilo, na katero se lahko vedno sklicujemo, je naše nebogljeno stanje, zaradi katerega nam je nujna njegova odrešeniška moč. Kadar koli se odpovemo zanašanju nase, lahko pogledamo na golgotski križ in rečemo:

"Praznih rok sem pred teboj, tu stojim, kjer križ je tvoj."

Jude so od otroštva poučevali o Mesijevem delu. Poznali so navdihnjene izjave očakov in prerokov, pa tudi simbolično službo daritev. Vendar so prezirali luč. Na Jezusu niso opazili ničesar, kar so si želeli. A stotnik, ki je bil rojen v mnogoboštvu, vzgojen v malikovalstvu cesarskega Rima, izurjen za vojaka, na videz prikrajšan za duhovno življenje zaradi vzgoje in razmer, še bolj pa sta ga odbijala judovsko pobožnjaštvo in prezir, ki so ga gojili njegovi rojaki do izraelskega ljudstva - ta mož je zaznal resnico, za katero so bili Abrahamovi otroci slepi. Ni čakal, da bi videl, ali bodo Judje sprejeli njega, ki je trdil, da je njihov Mesija. "Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet" (Jan 1,9.) in je obsijala tudi njega, in on je, čeprav od daleč, odkril slavo Božjega Sina.

Za Jezusa je bilo resno delo to, kar naj bi evangelij opravil med pogani. Z veseljem je vnaprej gledal zbiranje ljudi iz vseh narodov v njegovo kraljestvo. Z veliko žalostjo je prikazal Judom posledice njihove zavrnitve njegove milosti:/317/ "Pravim vam pa, da jih pride mnogo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, a sinovi kraljestva bodo vrženi v zunanjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat 8,11.12.) Ah, koliko jih je, ki si danes pripravljajo enako usodno razočaranje! Medtem ko ljudje sredi poganske teme sprejemajo njegovo milost, pa kaže, da na mnoge v krščanskih deželah sije luč zgolj zato, da bi bila prezrta.

Na vzpetini nad prostrano čudovito Jezreelsko ravnino, oddaljeni od Kafarnauma nekaj več kakor 30 kilometrov, je ležala vas Nain, in tja se je napotil Jezus. Z njim je potovala velika množica učencev in drugih ljudi. Med potovanjem je prihajalo ljudstvo. Želelo je slišati njegove besede ljubezni in sočutja. Ljudje so prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. Neprestano so upali, da se bo ta, ki ima tako čudežno moč, razglasil za Izraelovega kralja. Množica se je prerivala, medtem ko je hodila za njim, in veselo spremstvo, ki je veliko pričakovalo, je šlo za Jezusom po skalnati poti proti vratom planinske vasi.

Med približevanjem so opazili pogrebni sprevod, ki je šel iz mesta. Sprevod je z žalostnimi koraki počasi šel na pokopališče. V odprti krsti, ki so jo nesli pred sprevodom, je bil mrlič; narekavice so polnile zrak z žalnim vpitjem. Kazalo je, da se je vse mesto zbralo, da bi izkazalo spoštovanje umrlemu in izreklo sožalje žalostnim sorodnikom.

Ta prizor je zbudil globoko sočutje. Mrlič je bil edini sin matere, ki je bila vdova. Osamljena žena je spremljala h grobu svojo edino oporo in tolažbo na zemlji. "In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili." (Luk 7,13.) Medtem ko se je pomikala zaslepljena od solza, ni opazila njegove navzočnosti. Približal se ji je in nežno dejal: "Ne jokaj!" Jezus je bil pripravljen spremeniti bolečino te žene v veselje, ni pa se mogel vzdržati, da ji prej ne bi izrekel nežnega sočutja.

Pristopil je in se dotaknil nosil. Niti dotik z mrličem ga ni mogel oskruniti. Pogrebci so obstali in žalno vpitje je prenehalo. Dve skupini sta se zgrnili okrog krste z upanjem, čeprav je kazalo, da ga ni. Tu je bil On, ki je premagal bolezen in hudobne duhove. Ali bo tudi smrt pokorna njegovi moči?

Z jasnim oblastnim glasom je izgovoril besede: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) Ta glas je prodrl v ušesa mrtvega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in vzdignil. Njegov pogled se je ustavil na njej, ki je ob njem jokala. Mati in sin sta se združila v dolg, prisrčen in vesel objem./318/ Osupla množica je molče opazovala. "Obide pa jih groza vse." (Luk 7,16.) Nekaj časa so stali v strahu in spoštovanju, kakor da so v sami Božji navzočnosti. Potem so Boga hvalili ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo." (Luk 7,16.) Pogrebni sprevod se je vrnil v Nain kot zmagoslaven sprevod. "In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh sosednjih krajih." (Luk 7,17.)

Ta, ki je stal poleg žalostne matere pri vratih Naina, bedi z vsakim žalostnim ob mrtvaškem odru. Prizadene ga naša bolečina. Njegovo srce, ki je ljubilo in bilo polno usmiljenja, je srce, katerega nežnost se ne spreminja. Njegova beseda, ki je obudila mrtve k življenju, ima tudi danes isto moč, kakor nekoč, ko je bila izrečena mladeniču iz Naina. On je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.) Ta oblast se v dolgem minevanju let ni zmanjšala, niti se ni izčrpala z neprekinjenim delovanjem njegove bogate milosti. On je vedno živi Zveličar vsem, ki verujejo vanj./319/

Jezus je z vrnitvijo sina materi spremenil njeno bolečino v veselje; mladeniču pa je bilo vrnjeno le pozemsko življenje, zato je bil zopet izpostavljen bolečinam, trpljenju, nevarnostim in nazadnje se je moral zopet podrediti sili smrti. Ampak Jezus tolaži našo žalost zaradi umrlih s sporočilom brezkončnega upanja: "Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in ključe imam od smrti in smrtne države. Ker so torej otročiči deležni mesa in krvi, se je tudi On tega podobno udeležil, da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je Hudiča, in osvobodil tiste, ki so bili v strahu smrti vse življenje v sponah sužnosti." (Raz 1,18; Heb 2,14.15.)

Satan ne more mrtvih zadržati v svojem objemu, ko jim Božji Sin ukaže, naj živijo. Prav tako ne more zadržati v duhovni smrti človeka, ki z vero sprejme mogočno Kristusovo besedo. Gospod pravi vsem mrtvim v grehu: "Zbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih." (Ef 5,14.) Ta beseda je večno življenje. Božja beseda, ki je dala življenje prvemu človeku, še daje življenje. Kakor je Kristusova beseda: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) vrnila življenje mladeniču iz Naina, tako beseda: "Vstani od mrtvih," (Ef 5,14.) daje življenje človeku, ki ga sprejme. Bog nas je "rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,13.) V njegovi besedi se nam daruje vse. Če jo sprejmemo, smo osvobojeni.

"Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih, prebiva v vas, On, ki je obudil Kristusa Jezusa od mrtvih, oživi tudi vaša smrtna telesa zaradi svojega Duha, ki prebiva v vas. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (Rim 8, 11; 1 Tes 4,16.17.) To je beseda tolažbe, s katero nas Jezus vabi, naj se tolažimo med seboj./320/

33. "Kdo so moji bratje?"

Temeljno besedilo Mat 12,22-50; Mar 3,20-35.

Jožefovi sinovi niso bili niti malo naklonjeni Jezusu v njegovem delu. Poročila, ki so prihajala do njih o njegovem življenju in dejanjih, so jih spravljala v osuplost in grozo. Slišali so, da po cele noči moli, da ga podnevi obdaja velika množica ljudi in si ne vzame niti toliko časa, da bi jedel. Njegovi prijatelji so menili, da se preveč izčrpava z neprestanim delom. Nikakor niso mogli razumeti njegovega stališča do farizejev, nekateri pa so se celo bali, da se mu je zmešalo.

Njegovi bratje so slišali vse to, pa tudi farizejsko obtožbo, da s Satanovo močjo izganja hudiče. Težko so prenašali očitke, ker so se posredno tikali tudi njih zaradi sorodstva z Jezusom. Vedeli so, koliko trušča so povzročile njegove besede in dejanja. Niso bili samo vznemirjeni zaradi njegovih drznih trditev, temveč tudi jezni, ker je javno razkrinkal pismarje in farizeje. Odločili so se, da ga morajo prepričati ali prisiliti, da bo prenehal tako delati. Marijo so nagovorili, naj se jim pridruži, ker so menili, da ga bodo laže pregovorili zaradi njegove ljubezni do nje, da bo razumnejši.

Tik pred tem je Jezus drugič naredil čudež, ko je ozdravil slepega in nemega obsedenca. Farizeji so ponovili obtožbo: "S poglavarjem hudičev izganja zle duhove." (Mat 9,34.) Kristus jim je jasno rekel, da se ločujejo od vira blagoslovov,/321/ če dela Svetega Duha pripisujejo Satanu. Tisti, ki so govorili proti Jezusu, ker niso poznali njegovega božanskega značaja, lahko dobijo odpuščanje, saj jih Sveti Duh lahko pripelje do tega, da bi uvideli svojo zmoto in se spokorili. Kakršen koli bi bil njihov greh, bo njihovo krivdo sprala Kristusova kri, če se bodo spokorili in verovali. Kdor pa zavrača delovanje Svetega Duha, se spravlja v tak položaj, kjer ga spokorjenje in vera ne moreta več doseči. Bog po Svetem Duhu vpliva na srce. Če pa ljudje hote zavržejo Duha in izjavijo, da je On od Satana, prekinjajo zvezo, po kateri Bog lahko ima stik z njimi. Ko je Duh za vedno zavržen, potem ni ničesar več, kar bi Bog še mogel narediti za človeka.

Farizeji, ki jih je Jezus tako opomnil, niso niti sami verjeli tega, za kar so ga obdolžili. Med temi dostojanstveniki ni bilo nikogar, ki ne bi čutil privlačnosti do Zveličarja. V svojem srcu so slišali glas Svetega Duha, ki jim ga je razglašal za Izraelovega Maziljenca in jih spodbujal, naj se priznajo za njegove učence. V luči njegove navzočnosti so dojeli svojo neposvečenost in hrepeneli po pravičnosti, ki je sami niso mogli uresničiti. Poprej so ga že zavrgli, zato bi bilo preveč poniževalno, da bi ga sprejeli kot Mesija. Ker pa so s svojimi nogami že stopili na stezo nevere, so bili preveč ponosni, da bi priznali zmoto. Da bi se izognili priznanju resnice, so poskušali z obupno silovitostjo spodbiti Zveličarjev nauk. Dokaz njegove moči in milosti jih je spravljal v obup. Zveličarju niso mogli preprečiti delati čudežev, niti niso mogli utišati njegovega poučevanja. Vendar so naredili vse, kar so mogli, da bi ga lažno predstavili in popačili njegove besede. Kljub temu jih je spremljal prepričevalni Božji Duh, zato so morali postaviti mnoge zapreke, da bi se mogli upreti njegovi moči. Najmočnejša gonilna moč, ki lahko gane človeško srce, se je bojevala z njimi, vendar se ji niso hoteli pokoriti.

Bog ni tisti, ki zaslepljuje oči ali zakrkne srce. Pošilja luč, da bi popravil njihove zmote in popeljal ljudi po zanesljivih poteh. Šele z zavračanjem te luči oči oslepijo in srce zakrkne. Pogosto je ta potek postopen in skoraj neopazen. Luč doseže človeka po Božji besedi, po njegovih služabnikih ali z neposrednim delovanjem njegovega Duha. Toda če se en sam žarek te svetlobe prezre, nastane delna ohromelost duhovnih čutil, zaradi česar se naslednje razodetje luči razpozna mnogo bolj nejasno. Tako se tema veča, vse dokler v duši ne nastane noč. Tako se je dogajalo/322/ z judovskimi voditelji. Bili so prepričani, da božanska moč spremlja Kristusa. Da pa bi se mogli upreti resnici, so delovanje Svetega Duha pripisali Satanu. S tem dejanjem so svojevoljno izbrali prevaro. Podredili so se Satanu in so bili od tega trenutka pod njegovo močjo.

Tesno povezan s Kristusovim svarilom pred grehom proti Svetemu Duhu je tudi opomin proti praznim in zlobnim besedam. Besede kažejo to, kar je v srcu. "Kajti usta govore, česar je srce prepolno." (Mat 12,34.) Ampak besede ne izražajo samo značaja, temveč imajo moč vpliva nanj. Ljudje so pod vplivom svojih besed. Pogosto zaradi trenutnega vzgiba, ki ga povzroči Satan, pokažejo ljubosumnost in zlobne sume, s čimer izražajo to, česar v resnici ne verjamejo. Besede pa vplivajo na misli. Ker so prevarani s svojimi besedami, začnejo verjeti, da je to res, kar so izgovorili zaradi Satanove spodbude. Ker so že izrazili neko mnenje ali odločitev, so pogosto preveč ponosni, da bi jo preklicali. Zato poskušajo dokazati, da imajo prav, vse dokler končno celo sami verjamejo to. Nevarno je izgovoriti besede, ki zbujajo dvom, nevarno je dvomiti o Božji luči in jo kritizirati. Navada nepremišljenega in podcenjevalnega kritiziranja vpliva na značaj tako, da razvija nespoštljivost in nevero. Mnogi so zaradi popuščanja tej navadi šli tako daleč, ne da bi se zavedali nevarnosti, da so bili pripravljeni kritizirati delovanje Svetega Duha in ga zavreči. Jezus je rekel: "Pravim vam pa, da bodo ljudje za vsako prazno besedo, katero koli reko, dajali odgovor v dan sodbe. Kajti po svojih besedah boš opravičen in po svojih besedah boš obsojen." (Mat 12,36.37.)

Potem je dodal svarilo tistim, ki so bili navdušeni nad njegovimi besedami in so ga radi poslušali, vendar se niso izročili Svetemu Duhu, da bi prebival v njih. Duše ne pogublja samo upiranje Svetemu Duhu, temveč tudi malomarnost. "Kadar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom na svoj dom, odkoder sem izšel. In ko pride tja, ga najde pometenega in olepšanega. Tedaj odide in vzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanj in tu prebivajo." (Luk 11,24-26.)

V Kristusovem času je bilo veliko ljudi, kakor jih je tudi danes, v katerih je bila na videz za nekaj časa strta Satanova moč. Z Božjo milostjo so bili osvobojeni hudih duhov, ki so vladali nad dušo./323/ Veselili so se Božje ljubezni. Toda podobno poslušalcem s kamnitim zemljiščem iz prilike niso ostali v njegovi ljubezni. Niso se vsak dan izročali Bogu, da bi Kristus mogel prebivati v njihovem srcu. Ko se je hudobni duh vrnil s "sedem drugih duhov hujših od sebe", je nad njim popolnoma zagospodarila sila zla.

Ko se človek izroči Kristusu, nova moč zagospodari novemu srcu. Nastane sprememba, ki je človek nikoli ne more izvršiti sam. To je nadnaravno delo, ki vnaša nekaj nadnaravnega v človekovo naravo. Duša, ki se izroči Kristusu, postane njegova trdnjava, ki jo ima v uporniškem svetu in si prizadeva, da ne bi bila v njem priznana nobena druga oblast poleg njegove. Človek, ki se tako drži nebeških pomočnikov, je nepremagljiva trdnjava za Satanove napade. Vendar če se ne podredimo Kristusovi oblasti, bo z nami zagospodaril hudobni. Vsak od nas se mora podrediti ali eni ali drugi moči teh dveh sil, ki se bojujeta za premoč na svetu. Ni nam potrebno svojevoljno izbrati službe kraljestva teme, da bi prišli pod njegovo oblast. Dovolj je samo opustiti zvezo s kraljestvom luči. Če ne sodelujemo z nebeškimi pomočniki, bo Satan zavzel srce in ga naredil za svoje prebivališče. Edina obramba proti zlu je Kristus, ki prebiva v srcu po veri v njegovo pravičnost. Vse dokler ne postanemo življenjsko povezani z Bogom, se nikoli ne bomo mogli upreti oskrunjajočemu vplivu samoljubja, samozadovoljstva in zapeljevanja v greh. Lahko zapustimo mnoge slabe navade, lahko tudi za nekaj časa pretrgamo zvezo s Satanom, toda brez življenjske zveze z Bogom, ki se uresničuje s podrejanjem njemu iz trenutka v trenutek, bomo premagani. Brez osebnega poznanstva in stalnega občestva s Kristusom smo prepuščeni na milost in nemilost sovražniku, in končno bomo uresničevali njegove naloge.

"In poslednje tega človeka postane hujše od prvega. Tako bo tudi temu hudobnemu rodu," (Mat 12,45.) pravi Jezus. Ni bolj zakrknjenih ljudi od teh, ki so se upirali vabilu milosti in kljubovali Duhu milosti. Najpogostejši greh proti Svetemu Duhu je uporno podcenjevanje nebeškega povabila k spokorjenju. Vsak korak pri zavračanju Kristusa je korak bliže k zavračanju zveličanja in korak bliže h grehu proti Svetemu Duhu.

Ker je judovsko ljudstvo zavrglo Kristusa, je naredilo neodpustljivi greh. Tudi mi lahko naredimo isto napako z odbijanjem vabila milosti./324/ Kneza življenja žalimo in ga sramotimo pred Satanovo zbornico in pred vesoljem, če nočemo poslušati njegovih pooblaščenih poslancev in namesto njih poslušamo Satanove posrednike, ki nas želijo ločiti od Kristusa. Dokler koli kdo tako ravna, ne more dobiti upanja ali odpuščanja, na koncu pa bo izgubil vsako željo po spravi z Bogom.

Medtem ko je Jezus še poučeval ljudstvo, so mu učenci sporočili, da ga zunaj čakajo bratje in mati ter ga želijo videti. Ker je vedel, kaj je v njihovih srcih, "odgovori in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? In iztegnivši svojo roko na svoje učence, reče: Glej, moja mati in moji bratje! Kajti kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati." (Mat 12,48-50.)

Vsi, ki so z vero sprejeli Kristusa, so bili združeni z njim s tesnejšo zvezo, kakor je človeško sorodstvo. Postali so eno z njim, kakor je bil On z Očetom. Njegova mati je bila s svojo vero in z uresničevanjem njegovih besed bližje in bolj zveličavno povezana z njim, kakor pa po svoji rodbinski zvezi. Njegovi bratje ne bi imeli nobene koristi zaradi svoje zveze z njim, vse dokler ga ne bi sprejeli za osebnega Zveličarja.

Kako veliko podporo bi imel Kristus od svojih pozemskih sorodnikov, če bi bili verovali vanj kot v tistega, ki je prišel iz nebes, in če bi bili sodelovali z njim pri izvrševanju Božjih del! Njihova nevera je zasenčevala Jezusovo pozemsko življenje. Pomenila je del grenkega keliha, ki ga je spil za nas./325/

Božji Sin je globoko čutil sovraštvo, ki je bilo razvneto v človeških srcih proti evangeliju. Zanj je bilo to najbolj boleče v njegovem domu zato, ker je bilo njegovo srce polno ljubeznivosti in ljubezni ter je cenil nežno pozornost v družinskih odnosih. Njegovi bratje so si želeli, da bi odobril njihove zamisli, čeprav se to sploh ni ujemalo z njegovim božanskim poslanstvom. Nanj so gledali kot na tistega, ki mu je potreben njihov nasvet. Presojali so ga po svojem človeškem gledišču in menili, da bi se izognil neslogi in sporom, ki so jih povzročale njegove besede, če bi govoril samo to, kar bi bilo sprejemljivo pismarjem in farizejem. Imeli so ga za nerazumnega, ko je trdil, da ima božansko veljavo, in si je upal stopiti pred verske učitelje kot tisti, ki graja njihove grehe. Vedeli so, da farizeji iščejo priložnost, da bi ga obtožili, in čutili, da jim je dal dovolj vzrokov za to.

Zaradi svojih slabih meril niso mogli razumeti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit. Zato tudi niso mogli sočustvovati z njim v njegovih preizkušnjah. S svojimi grobimi in prezirljivimi besedami so pokazali, da njegovega značaja ne zaznavajo pravilno in ne vidijo zedinjenja božanske narave s človeško. Mnogokrat so ga videli žalostnega, toda namesto da bi ga potolažili, so s svojim duhom in besedami samo še zadajali rane njegovemu srcu. Njegovi občutljivi naravi so povzročali muke. Njegove spodbude so napačno razumeli in njegovega dela niso priznavali.

Njegovi bratje so pogosto poudarjali farizejsko filozofijo, ki je bila nezanimiva in zastarela. Upali so si misliti, da lahko učijo njega, ki je razumel celotno resnico in poznal vse skrivnosti. Prosto so obsojali, česar niso razumeli. Njihovi očitki so ga prizadeli do dna in njegova duša je bila zaskrbljena in zelo nesrečna. Javno so izpovedovali vero v Boga in menili, da branijo Boga, medtem ko je bil Bog med njimi učlovečen, pa ga niso prepoznali.

Vse to je povzročilo, da je bila Jezusova pot trnova. Nerazumevanje v lastnem domu ga je žalostilo tako, da je bilo zanj olajšanje, ko se je umaknil iz njega. Bil pa je dom, ki ga je rad obiskoval - dom Lazarja, Marije in Marte; tam je v ozračju vere in ljubezni njegov duh našel počitek. Vendar pa na svetu ni bilo nikogar, ki bi dojel njegovo božansko poslanstvo ali poznal breme, ki ga je prenašal za človeški rod. Mnogokrat se je okrepčal samo v samoti in pogovoru s svojim nebeškim Očetom./326/

Ti, ki so poklicani trpeti za Kristusa ter morajo prenašati nerazumevanje in sumničenje celo v lastnem domu, lahko najdejo tolažbo v tem, da je Jezus prenašal enako. On sočustvuje z njimi. Vabi jih, naj v njem najdejo občestvo in podporo tam, kjer jo je našel sam, namreč v občestvu z Očetom.

Ti, ki sprejmejo Kristusa za osebnega zveličarja, niso zapuščeni kot sirote, da sami prenašajo življenjske skušnjave. Sprejema jih kot člane nebeške družine; vabi jih, naj njegovega Očeta imenujejo za svojega. So njegovi "mali", ljubi Božjemu srcu, povezani z njim z najnežnejšimi in najtrajnejšimi vezmi. Do njih goji brezmejno nežnost, ki toliko presega vse, kar sta oče in mati čutila do nas v naši nebogljenosti, kolikor je božansko višje nad človeškim.

V predpisih, ki so bili dani Izraelu, je lep, slikovit prikaz Kristusovega odnosa do svojega ljudstva. Ko je bil Hebrejec zaradi siromaštva prisiljen zapustiti svojo dediščino in se prodati za sužnja, je dolžnost odkupa njega in njegove dediščine pripadala najbližjemu sorodniku. (Glej: 3 Mojz 25, 25.47-49; Ruta 2,20.) Tako tudi odkupljenje nas in naše zaradi greha izgubljene dediščine pripada njemu, ki nam je "najbližji sorodnik". Da bi nas odrešil, je postal naš sorodnik. Gospod Zveličar nam je bližji od očeta in matere, brata, prijatelja in ljubljenega bitja. On pravi: "Ne boj se, kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj. Zato, ker si drag v mojih očeh in čislan in ker te ljubim, hočem dati ljudi zate in narode za tvoje življenje." (Iz 43,1.4.)

Kristus ljubi nebeška bitja, ki obdajajo njegov prestol; toda kako bi lahko pojasnili veliko ljubezen, s katero ljubi nas? Ne moremo je razumeti, toda po izkušnjah lahko vemo, da je resnična. S kakšno nežnostjo bomo ravnali z njimi, ki so bratje in sestre našega Gospoda, če vzdržujemo svojo sorodniško zvezo z njim! Mar ne bomo hitro priznali zahteve našega božanskega sorodstva? Mar ne bomo kot posvojenci v Božji družini spoštovali svojega Očeta in svojih sorodnikov?/327/

34. Vabilo

Temeljno besedilo Mat 11,28-30.

"Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)

Te tolažilne besede je Jezus izgovoril množici, ki ga je spremljala. Zveličar je rekel, da lahko ljudje samo po njem dobijo spoznanje o Bogu. O učencih je govoril kot o njih, ki so dobili spoznanje o nebeških stvareh. Nikogar ni pustil, da bi se počutil odrinjenega od njegove skrbi in ljubezni. Vsi, ki so utrujeni in obremenjeni, lahko pridejo k njemu.

Pismarji in verski učitelji so čutili kljub natančnim izpolnjevanjem verskih obredov pomanjkljivost, katere obredi spokorjenja nikoli niso mogli zadovoljiti. Cestninarji in grešniki so se lahko pretvarjali, da jih zadovoljuje čutno in pozemsko, v njihovih srcih pa sta bila nezaupanje in strah. Jezus je opazoval žalostne in nje, katerih srce je bilo obremenjeno, nje, ki so izgubili upanje in poskušali s pozemskimi radostmi utišati hrepenečo dušo, in vabil vse, naj v njem najdejo počitek.

Nežno je vabil ljudi, ki so garali: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.)

Te besede govori Kristus vsakemu človeškemu bitju. Vsi ljudje so obremenjeni in utrujeni, bodisi da to vedo ali ne. Vse tiščijo bremena, ki jih lahko odvzame samo Kristus. Najtežje breme, ki ga nosimo, je breme greha. Če bi bili prepuščeni sami nositi to breme,/328/ bi nas to strlo. Toda Brezgrešni nas je zamenjal. "Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,6.) On je prenašal breme naše krivde. Odvzel bo breme z naših utrujenih ramen. Omogočil nam bo počitek. Prevzel bo tudi breme naših skrbi in žalosti. Vabi nas, naj vse svoje skrbi zvrnemo nanj, ker nas nosi v svojem srcu.

Starejši Brat človeškega rodu je ob večnem prestolu. Opazuje vsakega človeka, ki se obrača k njemu kot svojemu Zveličarju. Iz lastne izkušnje pozna slabosti človeškega rodu, kakšne so naše potrebe in kje smo še posebej izkušani, ker je bil v vsem izkušan kakor mi, pa vendar ni grešil. Bedi nad teboj, trepetajoči Božji otrok. Ali si v skušnjavi? On te bo osvobodil. Si nemočen? On te bo okrepil. Si nevednež? On te bo poučil. Si ranjen? On te bo ozdravil. Gospod "prešteva število zvezd", pa vendar "ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane". (Ps 147,4.3.) "Pridite k meni," se glasi njegovo vabilo. Ne glede na to, kakšne so tvoje bojazni in skušnjave, povej svoje težave Gospodu. Tvoj duh bo okrepljen, da bo zdržal. Našel bo izhod, da se osvobodiš ponižanj in težav. Čim bolj se zavedaš svoje slabosti in nemoči, tem močnejši boš postal v njegovi moči. Čim težje je tvoje breme, toliko bolj blažen bo počitek, če ga boš zvrnil na Nosilca bremen. Počitek, ki ga ponuja, je odvisen od jasno določenih pogojev. Izpolni jih lahko vsak. Jasno nam pove, kako lahko najdemo njegov počitek.

"Vzemite moj jarem nase," pravi Jezus. Jarem je orodje službe. Živina se vpreže v jarem, da bi delala. Jarem je nujen, da bi lahko delala uspešno. S to slikovito prispodobo nas Kristus uči, da smo povabljeni v službo, dokler živimo. Nase moramo vzeti njegov jarem, da bi lahko postali njegovi sodelavci.

Jarem, ki nas obvezuje za službo, so Božje zapovedi. Veliki zakon ljubezni, razodet v Edenu, objavljen na Sinaju in v Novi zavezi napisan v srce, je to, kar povezuje delavca z Božjo voljo. Če bi bili prepuščeni slediti svojim nagnjenjem in iti tja, kamor nas vodi naša volja, bi padli v Satanove vrste in si osvojili njegove lastnosti. Zato nas Bog povezuje s svojo voljo, ki je vzvišena, plemenita in nas dviga. Želi, da potrpežljivo in modro prevzamemo dolžnosti službe. Tudi sam Kristus je v človeški naravi prenašal jarem službe. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu. Zakaj stopil sem iz nebes,/329/ ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal." (Ps 40,8; Jan. 6,38.) Ljubezen do Boga, gorečnost za njegovo slavo in ljubezen do padlega človeškega rodu so pripeljali Jezusa na svet trpet in umret. To je bila vodilna moč v njegovem življenju. Vabi nas, da se tudi mi ravnamo po tem načelu.

Mnogo jih je, katerih srca zdihujejo pod bremenom skrbi zato, ker želijo doseči pozemsko življenjsko raven. Izbrali so si njegovo službo, sprejeli njegove težave in prevzeli njegove navade. S tem je njihov značaj pokvarjen in življenje onemoglo. Da bi zadovoljili slavoljubnosti in posvetnim željam, ranijo svojo vest in se dodatno obremenijo s slabo vestjo. Stalna skrb izčrpava življenjske moči. Gospod želi, da odvržejo ta suženjski jarem. Vabi jih, naj sprejmejo njegov jarem in pravi: "Kajti moj jarem je sladek in moje breme je lahko." (Mat 11,30.) Vabi jih, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in obljublja, da jim bo dodal vse, kar je potrebno za to življenje. Skrb je slepa in ne more razločiti prihodnosti, Jezus pa na začetku vidi konec. V vsaki težavi ima pripravljeno svojo pot, da nam prinese olajšanje. Naš nebeški Oče ima tisoče načinov, da skrbi za nas, o katerih ne vemo ničesar. Ti, ki sprejmejo načelo, da jim je služba in poveličanje Boga na prvem mestu, bodo dojeli, da težave izginjajo in pred njihovimi nogami leži poravnana steza.

"Učite se od mene," pravi Jezus, "ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.) Stopiti moramo v Kristusovo šolo, da se od njega naučimo ponižnosti in krotkosti. Odrešenje je potek, v katerem se duša vzgaja za nebesa. Ta vzgoja zajema spoznanje Kristusa. Pomeni ločitev od misli, navad in poslov pridobljenih v šoli kneza teme. Srce se mora osvoboditi vsega, kar nasprotuje zvestobi Bogu.

V Kristusovem srcu, v katerem je vladala popolna skladnost z Bogom, je bil popoln mir. Nikoli se ni prevzel zaradi hvale, niti postal malodušen zaradi očitkov in razočaranj. Sredi največjega nasprotovanja in najkrutejšega ravnanja je bil vedno pogumen. Ampak mnogi, ki izjavljajo, da so njegovi sledilci, imajo v srcu strah in nemir, ker se bojijo zaupati Bogu. Ne izročijo se mu popolnoma, ker se bojijo posledic take izročitve. Vse dokler se ne podredijo Bogu, ne morejo najti miru.

Samoljubje prinaša nemir. Če smo rojeni odzgoraj, bo v nas isti duh, ki je bil v Jezusu, duh,/330/ ki ga je pripravil, da se je ponižal, da bi lahko bili mi zveličani. Tedaj ne bomo zahtevali najvišjih položajev. Hrepeneli bomo po tem, da bomo sedeli pri Jezusovih nogah in se učili od njega. Razumeli bomo, da vrednost našega dela ni zunanji blišč in posvetni hrup, niti to, da smo marljivi in goreči v lastni moči. Vrednost našega dela se lahko ocenjuje z vrednostjo Svetega Duha, ki smo ga prejeli. Zaupanje v Boga prinaša svetejše lastnosti umu tako, da lahko v potrpežljivosti obvarujemo svojo dušo.

Jarem se daje volom, da bi jim pomagal vleči breme in jim ga olajšal. Tako je tudi s Kristusovim jarmom. Ko se naša volja podredi Božji in uporabljamo njegove darove v blagoslov drugim, bomo ugotovili, da je življenjsko breme lahko. Ta, ki hodi po poti Božjih zapovedi, hodi v družbi s Kristusom, in srce mu počiva v njegovi ljubezni. Ko je Mojzes prosil: "Pokaži mi svojo pot, da te spoznam," mu je Gospod odgovoril: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." (2 Mojz 33,13.14.) Po prerokih nam je poslano sporočilo: "Tako pravi Gospod: Stopite na pota in glejte ter poprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16.) Drugod pa pravi Gospod: "O da bi pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka in tvoja pravičnost kakor morsko valovje." (Iz 48,18.)

Ti, ki držijo Kristusa za besedo ter izročijo svoje srce njegovi zaščiti in svoje življenje njegovemu vodstvu, bodo našli mir in počitek. Nič na svetu jih ne more ražzalostiti, ko jih Jezus razveseli s svojo navzočnostjo. V popolni spravi najdejo popoln počitek. Gospod pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3.) Lahko, da so naša življenja videti zapletena, toda če se zaupamo modremu in velikemu Mojstru, bo izdelal vzorec življenja in značaja za svojo slavo. Ta značaj, ki izraža slavo - Kristusov značaj - bo sprejet v Božji raj. Obnovljeno človeštvo bo hodilo z njim v belih oblačilih, ker je tega vredno.

Ker po Jezusu stopamo v počitek, se nebesa začenjajo tukaj. Odzivamo se na njegovo vabilo: "Pridite ... in učite se od mene;" s tem se v nas začenja večno življenje. Nebesa so stalno približevanje Bogu po Kristusu. Čim dalje živimo v blaženosti nebes, vse bolj in bolj se nam razodeva slava; in čim bolj poznamo Boga, tem večja bo naša sreča. Dokler hodimo z Jezusom v tem življenju, smo lahko prežeti z njegovo ljubeznijo in zadovoljni z njegovo navzočnostjo. Vse,/331/ kar lahko človeška narava prenese, lahko prejmemo tukaj. Toda kaj je to v primerjavi s slavo, ki nas čaka? "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči." (Raz 7,15-17.)/332/

35. "Umolkni, pomiri se!"

Temeljno besedilo Mat 8,23-34; Mar 4,35. do 5,20; Luk 8,22-39.

Tisti dan v Jezusovem življenju je bil poln dogodkov. Ob Genezareškem jezeru je povedal prve prilike. S svojimi znanimi ponazoritvami je ljudstvu znova razložil naravo svojega kraljestva in način njegove vzpostavitve. Svoje delo je primerjal s sejalčevim delom, razvoj svojega kraljestva z rastjo gorčičnega semena in z delovanjem kvasa v merici moke. Veliko zadnje ločevanje pravičnih od grešnikov je opisal v priliki o pšenici in ljuljki in v priliki o ribiški mreži. Neprimerljivo dragocenost resnice, ki jo je oznanjal, je prikazal s skritim zakladom in dragocenim biserom, s priliko o gostitelju pa je poučil učence, kako naj delajo kot njegovi predstavniki.

Ves dan je poučeval in zdravil, ko pa je prišel večer, se je množica še prerivala okrog njega. Iz dneva v dan jim je pridigal, zase pa je komaj našel čas, da je jedel in se spočil. Hudobno kritiziranje in napačno predstavljanje, s čimer so ga farizeji neprestano preganjali, sta storila njegovo delo še težje in bolj mučno. Na koncu tega dne je bil tako izčrpan, da je sklenil poiskati počivališče na osamljenem kraju na drugi strani jezera.

Vzhodna obala Genezareta ni bila naseljena, ker so le tu in tam ob obali stala mesta; a vendar je bil ta del obale videti pust/333/ ob primerjavi z zahodno obalo. Bolj pogansko kakor pa judovsko prebivalstvo je vzdrževalo slabe zveze z Galilejo. Ta kraj je nudil Jezusu samoto, ki jo je iskal, in On je ukazal učencem, naj ga spremljajo tja.

Ko je Jezus razpustil množico, "so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil", (Mar 4,36.) in hitro odpluli. Vendar jim ni uspelo, da bi odpotovali sami. Ob obali so bili še drugi ribiški čolni, in ljudje so jih brž zasedli in odpluli, ker so še želeli videti in slišati Jezusa.

Zveličar se je končno znebil pritiska množice; premagan od utrujenosti in lačen je legel na dno čolna in brž zaspal. Večer je bil blag in prijeten in tišina je legla nad jezero. Na lepem pa se je nebo stemnilo, čez planinske verige je zapihal veter ob vzhodni obali in na jezeru je nastal strašen vihar.

Sonce je zašlo in noč je pokrila razburkano jezero. Razpenjeni valovi, ki jih je šibal silni vihar, so pričeli zalivati čoln z učenci in grozili, da ga bodo pogoltnili. Drzni ribiči so preživeli svoje življenje na jezeru in varno vodili svoje barke skozi mnogo neviht, tokrat pa jim moč in spretnost nista nič pomagali. Bili so brez moči v objemu te divje nevihte in njihovo upanje se je razblinilo, ko se je čoln začel polniti z vodo.

Med prizadevanjem, da bi se rešili, so pozabili, da je Jezus v čolnu. Končno so ugotovili, da je njihov trud zaman in da je smrt neizbežna. Šele tedaj so se spomnili njega, ki jim je naročil, naj se odpeljejo čez jezero. Njihovo edino upanje je bil Jezus. V svoji nebogljenosti in obupu so zavpili: "Učitelj, Učitelj!" Toda gosta tema ga je skrivala pred njihovimi očmi. Glasovi so se izgubili v bučanju viharja in niso dobili odgovora. Zajela sta jih dvom in strah. Mar jih je Jezus pozabil? Ali On, ki je premagal bolezen, zle duhove, pa celo smrt, sedaj ne more pomagati učencem? Ali je bil brezbrižen v njihovi stiski?

Znova so klicali, a odgovarjala jim je le razburkana voda z bučanjem. Čoln se je že potapljal. Še trenutek, in jih bodo pogoltnili lačni valovi.

Nenadoma je blisk razsvetlil temo, in videli so, da Jezus spi in ga hrup ne moti. Začudeni in polni obupa so zaklicali: "Učitelj, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?" (Mar 4,38.) Kako le more tako mirno počivati, ko so v nevarnosti in se borijo s smrtjo?/334/

Njihov vzklik je Jezusa prebudil. Pri svetlobi bliska so na njegovem obrazu opazili nebeški mir; njegov pogled je izražal neskončno nežno ljubezen, ki pozablja nase. Njihova srca so se obrnila k njemu s prošnjo: "Gospod, otmi nas, pogibljemo!" (Mat 8,25.)

Človek nikoli ni izustil takega vzklika, in ostal brez odgovora. Učenci so zgrabili vesla, da bi storili še zadnje napore. Jezus je vstal. Stal je med učenci, medtem ko je vihar besnel in so se valovi zaganjali vanje, bliski pa so mu obsevali postavo. Dvignil je roko, ki je tako pogosto opravljala dela usmiljenja, in ukazal razburkani vodi: "Umolkni, pomiri se!" (Mar 4,39.)

Burja je utihnila. Silni valovi so se umirili. Oblaki so se razpodili in zvezde so zasijale. Čoln je drsel po mirnem jezeru. Tedaj se je Jezus obrnil k učencem in jih žalosten vprašal: "Kaj ste tako plašni? Ali še nimate vere?" (Mar 4,40.)

Med učenci je zavladala tišina. Niti Peter ni poskušal izraziti globokega spoštovanja, ki ga je čutil v srcu. Čolni, ki so izpluli, da bi spremljali Jezusa, so preživeli isto nevarnost z učenci vred. Strah in obup sta premagala vse, ki so bili v njih; Jezusov ukaz pa je prinesel mir tudi v to zmedo. Moč viharja je približala čolne in vsi v njih so bili priče čudežu. V tišini, ki je nastala, je vsak pozabil na svoj strah. Ljudje so si šepetali med seboj: "Kdo neki je ta, da so mu tudi vetrovi in morje pokorni?" (Mat 8,27.)/335/

Jezus je bil popolnoma miren, ko se je zbudil, da bi se srečal z viharjem. Njegove besede in njegov pogled niso izražali sledi strahu, ker ga ni bilo v njegovem srcu. Vendar pa ni počival, ker je imel vsemogočno moč. Ni počival v miru kot Gospodar zemlje, morja in neba. Tej moči se je odpovedal, rekoč: "Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati." (Jan 5,30.) Zaupal je v Očetovo moč. Jezus je počival v veri, in sicer v veri v Božjo ljubezen in skrb, moč besed, ki je pomirila vihar, pa je bila Božja.

Kakor je Jezus počival z vero v Očetovo skrb, tako se moramo tudi mi zaupati Zveličarjevi skrbi. Če bi učenci zaupali vanj, bi ohranili mir. Njihova bojazen ob nevarnosti je pokazala njihovo nevero. Zaradi svojih osebnih naporov, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa, in šele ko so se v obupu samoodvisnosti obrnili nanj, jim je lahko pomagal.

Kolikokrat imamo tudi mi enako izkušnjo kakor učenci! Ko pridivja vihar skušnjav, ko švigajo bliski in nam pretijo valovi, se sami borimo proti viharju in pozabljamo, da je On tisti, ki nam lahko pomaga. Zaupamo v lastno moč vse dotlej, dokler ne izgubimo upanja in skoraj propademo. Tedaj se šele spomnimo Jezusa, in če ga pokličemo, naj nas reši, naš vzklik ni zaman. Čeprav nas z žalostjo kara zaradi nevere in zaupanja v samega sebe, nam bo vedno pripravljen dati potrebno pomoč. Niti na kopnem niti na vodi se nimamo česa bati, če je Zveličar v našem srcu. Živa vera v Odrešenika bo pomirila morje življenja in nas osvobodila nevarnosti na tak način, ki bo po njegovi presoji najboljši.

Čudež pomiritve viharja daje še en duhovni nauk. Izkušnja vsakega človeka priča, da držijo svetopisemske besede: "Brezbožni pa so kakor razdraženo morje: mirovati ne more. ... Ni ga miru, pravi moj Bog, brezbožnim." (Iz 57,20.21.) Greh je uničil naš mir. Dokler se jaz ne podredi, ne moremo najti miru. Nobena človeška moč ne more brzdati strasti, ki gospodarijo srcu. Tukaj smo nebogljeni kakor učenci pri pomiritvi razdivjane burje. On, ki je ukazal, naj umolknejo divji galilejski valovi, je izgovoril besedo miru vsakomur. Kdor se obrne na Jezusa in zavpije: "Gospod, otmi nas!" bo otet, ne glede na razdivjanost viharja. Njegova milost, ki spravlja človeka z Bogom, pomirja boj človeških strasti, in srce ima mir v njegovi ljubezni. "Spremenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi. Tedaj se razvesele, da so se pomirili valovi,/336/ in tako jih je peljal v zaželeno pristanišče. Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. In delo pravičnosti bo mir in obrodek pravičnosti pokoj in varnost vekomaj. (Ps 107,29.30; Rim 5,1; Iz 32,17.)

Zgodaj zjutraj, ko se je svetloba vzhajajočega sonca dotikala jezera in zemlje, kakor da jima pošilja s svojimi prvimi žarki blagoslov miru, je Zveličar s svojim spremstvom priplul na obalo. Toda komaj so stopili nanjo, se je pred njimi pokazal prizor, ki je bil strašnejši od viharja. Dva obsedenca, ki sta se skrivala med grobovi, sta pribežala iz svojih skrivališč, jih napadla in hotela raztrgati. Ostanki verig, ki sta jih potrgala pred begom iz zapora, so še viseli z njih. Njuni telesi sta bili v ranah, poškodbe od ostrega kamenja pa so krvavele. Skozi njune razmršene dolge lase so se svetile oči. Zli duhovi, ki so ju obsedli, so jima odvzeli sleherno podobnost s človekom, zato sta bila bolj podobna divjim zverem kakor ljudem.

Učenci in njihovi tovariši so zgroženi zbežali. A brž ko so videli, da Jezusa ni med njimi, so se vrnili, da bi ga poiskali. Stal je tam, kjer so ga pustili. On, ki je pomiril vihar in že prej trdno stal nasproti Satanu in ga premagal, ni bežal pred hudobnimi duhovi. Ko sta se mu približevala človeka, ki sta škripala z zobmi in imela penasta usta, je Jezus iztegnil roko, ki je pomirila valove, zato se mu nista mogla približati. Stala sta pred njim, drhtela od besa, ampak bila sta brez moči.

Jezus je z oblastjo zapovedal nečistim duhovom, da ju morajo zapustiti. Njegove besede so prodrle v pomračeni um nesrečnežev./337/ Medlo sta dojela, da je pred njima On, ki ju lahko reši hudobnih duhov, ki so ju mučili. Padla sta pred Zveličarjeve noge, da bi ga častila; toda brž ko sta odprla usta, da bi prosila milosti, so iz njiju spregovorili hudobni duhovi, da sta jezno kričala: "Kaj imaš z nami, Jezus, Božji Sin? Si li sem prišel, da bi nas pred časom mučil?" (Mat 8,29.)

Jezus je vprašal: "Kako ti je ime?" Dobil je odgovor: "Legijon mi je ime, ker nas je mnogo." (Mar 5,9.) Po teh nesrečnežih so ga zli duhovi prosili, naj jih ne izganja iz tega kraja. Nedaleč vstran na podnožju gore se je pasla velika čreda svinj. Hudobni duhovi so prosili Jezusa, naj jim dovoli oditi v svinje, in On jim je dovolil. Nenadoma je živali obšel nerazložljiv strah. V besnosti so se neustavljivo zakadile s strme obale in strmoglavile v jezero ter utonile.

Med tem časom pa se je na nesrečnežih zgodila čudežna sprememba. Luč je razsvetlila njun um. Njune uči so se zasvetile z razumnostjo. Njuna obraza, ki sta bila tako dolgo popačena s Satanovo podobo, sta dobila blag izraz, okrvavljene roke pa so bile mirne. Z veselim glasom sta hvalila Boga za svojo rešitev.

Svinjski pastirji so s strme skale videli vse, kar se je zgodilo, in pohiteli sporočit novico gospodarjem in vsemu ljudstvu. Strah in groza sta obšla prebivalce, da so prihiteli Jezusu naproti. Obsedenca sta bila trepet vsega kraja. Nihče si ni upal iti mimo kraja, kjer sta se zadrževala, ker sta z demonsko pobesnelostjo napadala mimoidoče. Sedaj sta oblečena in zdrave pameti sedela pri Jezusovih nogah ter poslušala njegove besede in slavila ime njega, ki ju je ozdravil. Ljudje pa, ki so vse to opazovali, se niso veselili. Izguba svinj jim je bila pomembnejša od osvoboditve Satanovih ujetnikov.

Za lastnike svinj je izguba, ki jim jo je Jezus pustil pretrpeti, pomenila milost. Ker so bili prezaposleni s pozemskimi stvarmi, niso mnogo skrbeli za velike vrednosti duhovnega življenja. Jezus je želel razbiti urok sebične ravnodušnosti, da bi lahko sprejeli njegovo milost./338/ Toda žalost in prizadetost, ki ju je pri njih povzročila ta materialna izguba, sta jim zaslepila oči za Zveličarjevo milost.

Takšen pojav nadnaravne moči je prebudil vraževernost ljudstva in povzročil njihov strah. Navzočnost tega Tujca jim utegne povzročiti še več nesreč. Slutili so denarni propad, zato so sklenili, da se ga rešijo. Ljudje, ki so se z Jezusom pripeljali čez jezero, so pripovedovali vse, kar se je zgodilo v pretekli noči, o nevarnosti v viharju in kako sta se jezero in veter pomirila. Njihove besede so ostale brez učinka. Ljudstvo se je v strahu zbralo okrog Jezusa in ga rotilo, naj jih zapusti. Privolil je in takoj stopil v čoln, da bi se odpeljal na drugo obalo.

Prebivalci geraške dežele so imeli živi dokaz o Kristusovi moči in milosti. Videli so človeka, ki se jima je povrnil razum. Vendar so toliko trepetali nad svojo pozemsko koristjo, da so kakor z nepovabljenim gostom ravnali z njim, ki je pred njimi premagal kneza teme, in odstranili Božji dar izpred svojih vrat. Mi se ne moremo obrniti od Kristusove osebnosti, kakor so naredili Gerazeni; ampak še vedno jih je mnogo, ki ne želijo poslušati njegovih besed, ker bi poslušnost zajela odpoved kaki pozemski koristi. Mnogi zaradi bojazni, da bi njegova navzočnost povzročila denarno izgubo, zavračajo njegovo milost in od sebe odganjajo njegovega Duha.

Ozdravljena obsedenca pa sta čutila popolnoma drugače. Želela sta si osvoboditeljeve navzočnosti. V njej sta namreč čutila zaščito pred hudobnimi duhovi, ki so mučili njuno življenje in uničili njuno mladeništvo. Ko je Jezus nameraval stopiti v čoln, sta stopila in pokleknila pred njegove noge in ga prosila, naj jima dovoli ostati pri njem, da bi lahko vedno poslušala njegove besede. Jezus pa jima je ukazal, naj se vrneta domov in oznanita, kaj velikega jima je storil Gospod.

Čakalo ju je delo, da odideta v svoj poganski dom pripovedovat o blagoslovu, ki sta ga prejela od Jezusa. Težko jima je bilo ločiti se od Zveličarja. Gotovo so ju čakale velike težave v druženju s poganskimi someščani. Kazalo je, da ju je dolgoletno življenje v samoti onesposobilo za delo, ki jima ga je zaupal. Toda brž ko jima je Jezus pokazal dolžnost, sta bila pripravljena ubogati. Nista pa govorila o Jezusu le domačim in sosedom, temveč sta prepotovala vse Deseteromestje in povsod razglašala njegovo rešilno moč ter opisovala, kako ju je rešil hudobnih duhov. V tem delu sta dobila večji blagoslov,/339/ kakor če bi ostala z njim le zaradi osebne koristi. Zveličarju se približujemo s širjenjem blagovesti o zveličanju.

Ozdravljena obsedenca sta bila prva misijonarja, ki ju je Jezus poslal oznanjat evangelij na področju Deseteromestja. Imela sta prednost, da sta le nekaj trenutkov poslušala Kristusov nauk. Nobena pridiga z njegovih ust ni prišla do njunih ušes. Nista mogla poučevati ljudstva kakor učenci, ki so vse dneve živeli s Kristusom. Ampak v svoji osebnosti sta nosila dokaz, da je Jezus Mesija. Lahko sta pripovedovala, kar sta vedela, kar sta videla, slišala in občutila o Kristusovi moči. To je tisto, kar lahko naredi vsako srce, ki se ga je dotaknila Božja milost. Ljubljeni apostol Janez je napisal: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jan 1,1-3.) Kot Kristusove priče moramo povedati, kar vemo, kar smo sami videli, slišali in občutili. Če korakoma hodimo za Jezusom, bomo imeli kaj otipljivega povedati o tem, kako nas je vodil. Povemo lahko, kako smo preizkusili njegovo obljubo in ugotovili, da je resnična. Pričamo lahko o tem, kar vemo o Kristusovi milosti. To je pričevanje, na katero nas vabi Gospod, svet pa gre brez njega v pogubo.

Čeprav Gerazeni niso sprejeli Jezusa, jih ni prepustil temi, ki so si jo izbrali. Ko so ga rotili, naj odide od njih, niso slišali njegovih besed. Niso vedeli, kaj so zavrgli. Zato je znova poslal luč po njih, po katerih je ne bodo odklonili.

Satan je z uničenjem svinj načrtoval odvrniti ljudstvo od Zveličarja in preprečiti oznanjevanje evangelija v tem predelu. A prav ta dogodek je vznemiril to področje bolj kakor vse drugo in usmeril pozornost na Kristusa. Čeprav je Zveličar osebno odšel, sta njegova ozdravljenca ostala kot priči njegove moči. Bivša posrednika kneza teme sta postala prenosnika luči, glasnika Božjega Sina. Ljudje so obstrmeli, ko so poslušali čudovite novice. V vsem predelu so se vrata odpirala za evangelij. Po Jezusovi vrnitvi v Deseteromestje se je ljudstvo zbralo okrog njega,/340/ in tri dni so poslušali sporočilo o zveličanju ne samo prebivalci enega mesta, temveč tisoči iz vse okolice. Tudi moč hudobnih duhov je bila podvržena Zveličarju in delovanje zla se je obrnilo na dobro.

Srečanje z obsedencema iz geraške dežele je imelo nauk, ki je bil namenjen učencem. Pokazalo je vso globino ponižanja, kamor je Satan želel pahniti vse človeštvo, in Kristusovo poslanstvo za osvoboditev ljudi te moči. Nesrečneža, ki sta stanovala po grobiščih, pod oblastjo hudobnih duhov, sužnja neobrzdanih strasti in nesramnih poželenj, predstavljata to, kar bi postalo človeštvo, če bi bilo prepuščeno Satanovi oblasti. Satan neprenehoma vpliva na ljudi, da bi jim omrtvil čutila, usmerja um na zlo in spodbuja nasilje in hudodelstvo. Slabi telo, pomračuje um in ponižuje dušo. Vsakič, ko ljudje zavržejo Zveličarjevo vabilo, se podrejajo Satanu. Danes to delajo množice na vsakem področju življenja, doma, na delovnem mestu in celo v cerkvi. Zaradi tega sta se nasilje in hudodelstvo razširila po svetu in moralna tema kot smrtni pajčolan pokriva vsa človeška naselja. Satan s spretnimi skušnjavami vleče ljudi v vedno večje zlo, dokler kot posledica ne nastopijo pregrehe in poguba. Edina varna zaščita pred njegovo močjo je v Jezusovi navzočnosti. Satan je bil pred ljudmi in angeli razkrinkan kot človekov sovražnik in morilec, Kristus pa kot človekov prijatelj in osvoboditelj. Njegov Duh razvija v človeku vse, kar plemeniti značaj in povišuje naravo. V telesu, duši in duhu izoblikuje človeka v slavo Bogu. "Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in samostrahovanja." (2 Tim 1,7.) Vabi nas, "da dosežemo slavo" - značaj - "našega Gospoda Jezusa Kristusa"; vabi nas, da bomo "enaki podobi njegovega Sina". (2 Tes 2,14; Rim 8,29.)

Ljudi, ki so tako globoko padli, da so postali Satanovo orodje, Kristusova moč tudi danes spreminja v glasnike pravičnosti, Božji Sin pa jih pošilja pripovedovat, "kako velike reči jim je Gospod storil in kako se jih je usmilil." (Mar 5,19.)/341/

36. Dotik vere

Temeljno besedilo Mat 9,18-26; Mar 5,21-43; Luk 8,40-56

Jezus je po vrnitvi iz geraške dežele na zahodni obali našel zbrano množico, ki ga je čakala in veselo pozdravila. Nekaj časa je na obali učil in ozdravljal, potem pa se je podal v hišo Matevža Levija in se na pojedini srečal s cestninarji. Tam ga je našel načelnik shodnice Jair.

Ta judovski starešina je prišel k Jezusu zaradi velike bolečine, padel pred njegove noge in rekel: "Hčerka umira; pridi, položi nanjo roke, da ozdravi in živi." (Mar 5,23.)

Jezus je takoj odšel s tem poglavarjem na njegov dom. Čeprav so učenci videli veliko število njegovih milostnih del, so bili presenečeni z njegovim odgovorom na prošnjo tega ošabnega rabina, a vendar so spremljali Učitelja, ljudstvo pa jim je sledilo željno in v pričakovanju.

Poglavarjeva hiša ni bila daleč, Jezus pa je s svojim spremstvom hodil počasi, ker ga je množica pritiskala z vseh strani. Zaskrbljeni oče je bil nestrpen zaradi zavlačevanja; Jezus, ki se mu je ljudstvo smililo, pa se je ustavljal, da bi komu olajšal trpljenje.

Še med potjo si je neki poslanec utrl pot skozi množico do Jaira in mu povedal, da je njegova hči umrla in naj neha utrujati Učitelja. Glasnikove besede je slišal tudi Jezus./342/ Rekel je: "Ne boj se, le veruj, in oteta bo." (Luk 8,50.)

Jair se je stisnil bliže k Zveličarju in skupaj sta hitela k načelnikovemu domu. Najete narekovalke in piskači na frule so že napolnjevali zrak z žalostnim vpitjem. Jezusovega duha je motila navzočnost množice in hrup. Poskušal jih je pomiriti, rekoč: "Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, marveč spi." (Mar 5,39.) Te Tujčeve besede so jih razjezile. Posmehovali so se mu, ker so videli otroka v smrtnem objemu. Jezus je zahteval, da se vsi odstranijo, s seboj pa je vzel dekličinega očeta in mater in tri učence, Petra, Jakoba in Janeza, in skupaj so stopili v sobo umrle.

Jezus se je približal postelji, prijel deklico za roko in mehko dejal v znanem jeziku njenega doma: "Deklica, pravim ti vstani!" (Mar 5, 41.)

Nenadoma se je negibno dekličino telo streslo. Čutiti je bilo življenjski utrip. Usta so se odprla v nasmeh. Oči so se na stežaj odprle, kakor da bi se zbudila iz spanja, in deklica je začudeno pogledala na vse, ki so stali okrog nje. Vstala je, njeni starši pa so jo s solzami veselja čvrsto objeli.

Na poti k načelnikovi hiši je Jezus med množico srečal ubogo žensko, ki jo je bolezen dvanajst let mučila in ji oteževala življenje. Vse svoje premoženje je porabila za zdravnike in zdravila, na koncu pa je bila samo razglašena za neozdravljivo. Upanje se ji je znova rodilo, ko je slišala o ozdravitvah, ki jih je opravil Kristus. Bila je prepričana, da bo ozdravela, če se ji posreči priti k njemu. Vsa slabotna in v trpljenju je prišla na obalo, kjer je poučeval. Zaman se je poskušala preriniti skozi množico. Znova mu je sledila iz hiše Matevža Levija, vendar se mu še vedno ni mogla približati. Ko pa je že obupala, se ji je On približal, ko si je utiral pot skozi množico.

Nastopila je zlata priložnost. Bila je v navzočnosti vzvišenega Zdravnika! Sredi vrveža ga ni mogla ogovoriti, niti ujeti kaj več od bežnega prehoda njegove postave. Boječ se, da se ji ne bi izmuznila edina priložnost za ozdravljenje, se je prerinila naprej in sama pri sebi rekla: "Če se dotaknem le njegove obleke, ozdravim." (Mar 5,28.) Ko je šel mimo, je segla naprej in uspelo ji je, da se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku je čutila, da je ozdravela. V tem dotiku je bila zbrana vsa vera njenega življenja, in nenadoma sta njeno bolečino in slabost zamenjala moč in popolno zdravje./343/

S hvaležnim srcem se je poskušala izmuzniti iz množice, Jezus pa se je na lepem ustavil in z njim vse ljudstvo. Obrnil se je, pogledal naokrog in razločno vprašal, da se je njegov glas lahko slišal kljub vrvežu: "Kdo je, ki se me je dotaknil?" (Luk 8,45.) Ljudstvo je osuplo pogledalo v odgovor na to vprašanje. Ker so ga potiskali z vseh strani in semintja grobo pritisnili nanj, je bilo vprašanje čudno.

Peter, ki je bil pripravljen spregovoriti, je dejal: "Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?" (Mar 5,31.) Jezus pa je odvrnil: "Nekdo se me je dotaknil, zakaj čutil sem, da je izšla moč od mene." (Luk 8,46.) Zveličar je znal razlikovati dotik vere od naključnega dotika neprevidne množice. Takšno zaupanje ne more ostati neopaženo. Tej ponižni ženski je želel spregovoriti tolažilne besede, ki ji bodo pomenile vir veselja - besede, ki bodo blagoslov njegovim sledilcem do konca časa.

Jezus je gledal po ženski in si prizadeval zvedeti, kdo se ga je dotaknil. Ko je ženska videla, da se ne more več skriti, je trepetaje stopila naprej/344/ in se vrgla pred njegove noge. S solzami hvaležnosti mu je opisala svoje trpljenje in kako je ozdravela. Jezus ji je blago rekel: "Hči, tvoja vera te je rešila; pojdi v miru!" (Luk 8,48.) Ni hotel potrditi praznovernega mnenja, da je ozdravljenje le dejanje samega dotika njegovih oblačil. Ozdravljena ni bila od samega dotika z njim, temveč zaradi vere, s katero se je oprijela njegove božanske moči.

Začudena množica, ki se je prerivala okoli Kristusa, ni mogla spoznati toka življenjske moči. Ko pa je bolnica stegnila roko, da bi se ga dotaknila, in je verovala, da bo ozdravela, je čutila moč ozdravljenja. Tako je tudi v duhovnih rečeh. Površno razpravljanje o veri, molitev, če duša ni lačna in nima žive vere, nič ne velja. Tako imenovana vera v Kristusa, ki ga priznava samo kot Zveličarja sveta, nikdar ne more duši prinesti ozdravljenja. Vera, ki zveličuje, ni samo priznavanje resnice z razumom. Kdor želi imeti popolno znanje, ne more prejeti blagoslova od Boga, dokler ne veruje. Ni dovolj verovati o Kristusu, temveč je treba verovati v njega. Edina vera, ki nam lahko koristi, je tista, ki ga sprejema za osebnega zveličarja in si prisvaja njegove zasluge. Mnogi menijo, da je vera samo mišljenje. Zveličavna vera je sporazum, s katerim tisti, ki sprejmejo Kristusa, sami stopajo v zavezni odnos z Bogom. Prava vera je življenje. Živa vera pomeni naraščanje življenjske moči, popolno zaupanje, po katerem duša postane zmagoslavna moč.

Jezus je želel, da bi ozdravljena žena priznala blagoslov, ki ga je prejela. Ni nam potrebno kradoma prejemati ali se na skrivaj veseliti darov, ki nam jih je dal evangelij. Zato nas Gospod vabi, da bi priznali njegovo dobroto: "Vi ste mi priče, govori Gospod, da sem jaz mogočni Bog." (Iz 43,12.)

Naše priznanje njegove zvestobe je nebeško izvoljeno sredstvo za razodevanje Kristusa svetu. Spoznati moramo njegovo milost tako, kakor so jo razglašali sveti ljudje v preteklosti; toda najbolj učinkovito je pričevanje osebne izkušnje. Božje priče smo, če v sebi kažemo božansko delujočo moč. Vsak posameznik ima življenje, ki se razlikuje od vseh drugih, in bistveno drugačno izkušnjo od njihove. Bog želi, da se naša hvala dviga k njemu zaznamovana z našo posamičnostjo. Takšna dragocena oznanjanja v poveličevanje slave njegove milosti, ki jih podpira krščansko življenje, imajo nepremagljivo moč, ki deluje za zveličanje ljudi./347/

Ko je deset gobavcev prišlo k Jezusu, da bi jih ozdravil, jim je ukazal, naj gredo in se pokažejo duhovniku. Že na poti so ozdraveli, a samo eden se je vrnil, da bi mu izkazal slavo. Drugi so nadaljevali svojo pot in pozabili nanj, ki jih je ozdravil. Koliko ljudi še vedno ravna prav tako! Gospod neprestano dela za blaginjo človeštva. Vedno podeljuje darove. Dviga bolne iz postelje onemoglosti. Rešuje ljudi pred zanje nevidnimi nevarnostmi, pošilja nebeške angele, da jih obvarujejo nesreč, "pogube, ki lazi v temi", in "kuge, ki razsaja opoldne". (Ps 91,6.) Ampak to njihovega srca ne gane. Dal je vse nebeško bogastvo, da bi jih odrešil, a so vendar ravnodušni do njegove velike ljubezni. S svojo nehvaležnostjo zapirajo svoje srce pred Božjo milostjo. Kakor vres v puščavi ne čutijo, ko pride blaginja, in njihove duše prebivajo v puščavski suhoti.

Za našo osebno blaginjo je, če se sveže spominjamo vsakega Božjega daru. Tako se naša vera krepi in postaja sposobnejša, da več zahteva in več sprejema. Za nas pomeni večjo ohrabritev najmanjši blagoslov, ki smo ga sami doživeli, kakor vsa poročila, ki jih lahko preberemo o veri in izkušnjah drugih. Duša, ki se odziva na Božjo milost, je podobna zalivanemu vrtu. Njeno zdravje bo kmalu vzcvetelo, njena luč bo zasvetila v temi, na njej bo vidna Gospodova slava. Tedaj se spomnimo Gospodove velike naklonjenosti in ljubezni in bogastva njegove nežne milosti. Kakor nekoč izraelsko ljudstvo postavimo tudi mi svoje kamenje pričevanja in napišimo nanje dragoceno zgodovino o tem, kar je Bog napravil za nas. In ko premišljujemo o njegovem ravnanju z nami v našem potovanju skozi ta svet, recimo s srcem, ki ga je omehčala hvaležnost: "Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote meni? Kelih obilega zveličanja primem in klical bom Gospodovo ime; svoje obljube izpolnim Gospodu, da, izpolnim jih vpričo vsega njegovega ljudstva." (Ps 116,12-14.)/348/

37. Prvi evangelisti

Temeljno besedilo Mat 10; Mar 6,7-11; Luk 9,1-6.

Apostoli so bili člani Jezusove družine in so ga spremljali, ko je peš potoval po Galileji. Z njim so delili napore in težave, ki so jih doletele. Poslušali so njegove razlage, potovali in se pogovarjali z Božjim Sinom. Iz njegovih vsakdanjih naukov so se naučili, kako naj delajo za dvig človeštva. Medtem ko je Jezus stregel nepregledni množici, ki se je zbirala okrog njega, so mu bili učenci na razpolago, ker so želeli izvršiti njegove ukaze in olajšati njegovo delo. Pomagali so pri razvrščanju ljudstva, pri vodenju bolnikov k Zveličarju in pri omogočanju udobnosti za vse. Pozorno so iskali poslušalce, ki so se zanimali, in jim razlagali Pisma ter na različne načine delali za njihovo duhovno korist. Česar so se naučili od Jezusa, so prenašali na druge in si vsak dan nabirali bogate izkušnje. Potrebovali pa so tudi izkušnjo v samostojnem delu. Potrebovali so veliko naukov, potrpežljivosti in nežnosti. Sedaj dokler je bil Zveličar še osebno z njimi in jih je še lahko opozarjal na napake ter jim svetoval in jih popravljal, jih je razposlal kot svoje predstavnike.

Dokler so bili učenci z njim, so jih pogosto zbegali duhovniški in farizejski nauki. Vendar so s temi težavami prihajali k Jezusu. On jim je v nasprotju z izročilom podal resnice iz Pisma. Na ta način jim je utrjeval zaupanje v Božjo besedo in jih precej osvobodil strahu pred rabini in sužnjevanjem izročilom./349/ Pri poučevanju učencev je bil zgled Zveličarjevega življenja učinkovitejši od katerega koli golega doktrinalnega pouka. Ko so odšli od njega, so se spominjali vsakega pogleda, načina govora in vsake besede. Ko so prihajali v spor s sovražniki evangelija, so pogosto ponavljali njegove besede. Zelo so se veselili, ko so videli svoj vpliv na ljudstvo.

Ko je Jezus poklical dvanajsterico k sebi, jim je ukazal, naj gredo po dva in dva v mesta in vasi. Nobeden ni bil poslan sam, temveč se je brat pridružil bratu in prijatelj prijatelju. Tako so si lahko pomagali in hrabrili drug drugega, se posvetovali in molili skupaj, da bi moč enega dopolnjevala slabosti drugega. Enako je Jezus pozneje poslal tudi sedemdeseterico. Zveličarjev načrt je bil, da se evangeljski poslanci združijo na ta način. V našem času bi bilo evangeljsko delo mnogo bolj uspešno, če bi se bil dosledneje uresničeval ta zgled.

Sporočilo učencev je bilo isto kakor sporočilo Janeza Krstnika in samega Kristusa: "Približalo se je nebeško kraljestvo." Niso smeli razpravljati z ljudstvom o tem, ali je Jezus iz Nazareta Mesija; ampak so morali v njegovem imenu izvrševati enaka dela usmiljenja, kakor jih je On. Ukazal jim je: "Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščajte, zle duhove izganjajte. Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8.)

Jezus je v svojem delu posvetil več časa zdravljenju bolnih kakor pridiganju. Njegovi čudeži so pričali o resničnosti njegovih besed, da ni prišel pogubljat, temveč reševat. Njegova pravičnost je šla pred njim, Gospodova slava pa je bila njegova zadnja straža. Kamor koli se je podal, so šla pred njim sporočila o njegovi milosti. Kjer koli je potoval, so se tisti, katerim je izkazal svoje sočutje, veselili v zdravju in preizkušali svojo pridobljeno moč. Množica se je zbirala okrog njih, da bi iz njihovih ust slišala o dejanjih, ki jih je naredil Gospod. Njegov glas je bil prvi zvok, ki so ga mnogi sploh kdaj slišali, njegovo ime prva beseda, ki so jo sploh kdaj izgovorili, njegov obraz pa prvi, ki so ga nasploh zagledali. Zakaj naj ne bi ljubili Jezusa in mu peli hvalnice? Ko je potoval skozi kraje in mesta, je bil kakor oživljajoč tok, ki je delil življenje in širil veselje, kamor koli je prišel.

Tudi Kristusovi sledilci morajo delati kakor On. Moramo nasititi lačne, obleči gole in potolažiti nesrečne in žalostne. Pomagati moramo potrtim in navdihniti z upanjem obupance. Tedaj se bo tudi na nas uresničila obljuba: "Pred teboj pojde tvoja pravičnost, Gospodova slava bo tvoja zadnja straža." (Iz 58,8.) Kristusova ljubezen, pokazana v nesebični službi, bo dejavnejša pri spreminjanju grešnika kakor meč ali sodna dvorana./350/ To dvoje je nujno pri ustrahovanju prestopnikov, toda z ljubeznijo napolnjeni misijonar lahko naredi več kakor to. Zaradi karanja srce pogosto postane še bolj trdo, pod vplivom Kristusove ljubezni pa se bo omehčalo. Misijonar naj ne odstranja samo telesnih bolezni, temveč mora tudi popeljati grešnika k vzvišenemu Zdravniku, ki lahko očisti dušo gobavosti greha. Bog je določil, da morajo bolni, nesrečni in obsedeni s hudim duhom slišati njegov glas po njegovih služabnikih. Po svojih človeških posrednikih želi biti Tolažnik, kakršnega svet ne pozna.

Učenci naj bi na svojem prvem misijonskem potovanju šli samo k "izgubljenim ovcam Izraelove hiše". (Mat 10,6.) Če bi tedaj oznanjali evangelij poganom in Samarijanom, bi izgubili vpliv med Judi. Z izzivanjem farizejskih predsodkov bi se zapletli v spore, ki bi jim vzeli pogum na začetku dela. Celo apostoli so v začetku težko razumeli, da je potrebno evangelij odnesti vsem narodom. Vse dokler sami niso mogli razumeti te resnice, niso bili pripravljeni delati za pogane. Če bi Judje hoteli sprejeti evangelij, bi jih Gospod naredil za svoje poslance med pogani. Zato so morali prvi slišati sporočilo.

Na celotnem polju Kristusovega dela so živeli ljudje, ki so se zavedli svoje potrebe in bili lačni in žejni resnice. Prišel je čas, da se tem hrepenečim srcem pošlje sporočilo o njegovi ljubezni. Učenci so morali iti k vsem takim kot njegovi predstavniki. Verniki so bili na ta način spodbujeni gledati nanje kot na učitelje, ki jih je imenoval Bog. Tako ne bodo ostali brez učitelja, ko bo Zveličar vzet od njih.

Učenci naj bi se na svojem prvem potovanju podali samo v kraje, kjer je Jezus že hodil pred njimi in si pridobil prijatelje. Njihova priprava za pot je morala biti najpreprostejša. Nič ni smelo odvrniti njihovega uma od vzvišenega dela ali na kateri koli način povzročiti nasprotovanje in zapreti vrata nadaljnjemu delu. Ni bilo primerno, da bi se oblekli kakor verski učitelji ali tako, da bi se razlikovali od skromnih kmetovalcev. Ni bilo načrtovano, da bi hodili v shodnice in vabili ljudi na javna bogoslužja; prizadevati so si morali za delo od hiše do hiše. Niso smeli izgubljati časa za nepotrebno pozdravljanje ali hoditi iz hiše v hišo zaradi razvedrila. Povsod pa so morali sprejeti gostoljubnost tistih, ki so bili vredni in so jih prisrčno sprejeli, kakor da bi sprejeli samega Kristusa. V domove naj stopijo s čudovitim pozdravom: "Mir tej hiši!" (Luk 10,5.) Ta dom bi bil blagoslovljen z njihovimi molitvami,/351/ hvalnicami in z odpiranjem Svetih spisov v družinskem krogu.

Ti učenci so morali biti glasniki resnice, da bi pripravili pot za prihod svojega Učitelja. Sporočilo, ki so ga morali oznanjati, je bila beseda večnega življenja. Usoda ljudi pa je bila odvisna od sprejema ali zavračanja tega sporočila. Da bi z njeno resnostjo naredili vtis na ljudi, je Jezus ukazal svojim učencem: "In če vas kdo ne sprejme in tudi ne posluša vaših besed, odidite iz tiste hiše ali tistega mesta in otresite prah s svojih nog. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomski in Gomorski zemlji v dan sodbe nego tistemu mestu." (Mat 10,14.15.)

Sedaj je Zveličarjevo oko prodiralo v prihodnost. Gledalo je širna polja, na katerih bodo morali učenci po njegovi smrti pričati zanj. Njegov preroški pogled je zajel doživetje njegovih služabnikov skozi vse čase, vse dokler ne bo vdrugič prišel. Svoje sledilce je opozarjal na boje, s katerimi se bodo morali spoprijeti. Razodel jim je naravo in načrt boja in odkrito naštel nevarnosti, s katerimi se bodo srečevali, ter samoodpoved, ki jo bodo potrebovali. Želel je, da izračunajo ceno, da jih sovražnik ne bi presenetil. Njihovo vojskovanje ne bo "zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12.) Bojevati se bodo morali z nadnaravnimi močmi, toda na razpolago jim bo tudi nadnaravna pomoč. Vsa nebeška duhovna bitja so v tej vojski. Višji od angelov so v teh vrstah. Sveti Duh, ki je zastopnik Poveljnika Gospodove vojske, bo prišel vodit boj. Lahko imamo veliko slabosti, naši grehi in napake so lahko hude, ampak Božja milost pripada vsem, ki prosijo zanjo s ponižnim srcem. Moč Vsemogočnega je predvidena za tiste, ki zaupajo v Boga./352/

Jezus je rekel: "Glejte, jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove: bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje." (Mat 10,16.) Sam Kristus ni nikoli zadrževal nobene besede resnice, temveč jo je vedno ljubeznivo izgovoril. V svojem vedenju z ljudmi je kazal prefinjeno razumevanje ter skrbno in ljubeznivo pozornost. Nikoli ni bil grob, nikoli ni brez potrebe izgovoril ostre besede, nikoli ni zadajal nepotrebne bolečine občutljivi duši. Ni obsojal človeške slabosti. Neustrašno je obsojal hinavščino, nevero in krivičnost, vendar je bilo v njegovem glasu čutiti solze, ko je izgovarjal svoje ostre graje. Jokal je nad Jeruzalemom, mestom, ki ga je ljubil, ker ni hotel sprejeti njega - pot, resnico in življenje. Ti so zavrgli njega, Zveličarja, ki jih je opazoval z nežnim sočutjem in tako veliko žalostjo, da mu je strla srce. Vsakdo je bil dragocen v njegovih očeh. Čeprav je bil vedno božansko dostojanstven, je izkazoval najnežnejšo pozornost vsakemu članu Božje družine. V vseh ljudeh je videl padla bitja, ki naj bi jih odrešil s svojim poslanstvom.

Kristusovi služabniki ne smejo delati po ukazih lastnega srca. Potrebni so tesnega občestva z Bogom, da se zaradi izzivov njihov jaz ne bi povišal in bi izgovorili ploho neprimernih besed, ki ne bi bile kakor rosa ali tihi dež, ki osvežuje uvele rastline. To je tisto, kar si Satan želi, da bi delali, tak je namreč njegov način delovanja. Zmaj je ta, ki se jezi; Satanov duh se razodeva v jezi in obtoževanju. Božji služabniki pa morajo biti predstavniki Boga. Njegova želja je, da bi ravnali samo v skladnosti z nebesi, po resnici, ki ima njegovo podobo in podpis. Moč, s katero morajo premagati zlo, je Kristusova. Njegova slava je njihova moč. Svoj pogled morajo usmeriti na njegovo ljubkost. Tedaj bodo lahko oznanjali evangelij z božansko obzirnostjo in blagostjo. Duh, ki ostane blag, tudi ko je izzvan, bo mnogo bolj prepričevalno govoril v prid resnici kakor kateri koli še tako močan dokaz.

Tisti, ki so se spopadli s sovražnikom resnice, se morajo srečati ne samo z ljudmi, temveč tudi s Satanom in njegovimi predstavniki. Spomnijo naj se Zveličarjevih besed: "Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove." (Luk 10,3.) Naj počivajo v Božji ljubezni, in njihov duh bo ostal miren tudi tedaj, ko jih bodo osebno sramotili. Gospod jih bo oblekel z vsem Božjim orožjem. Njegov Sveti Duh bo vplival na razum in srce, tako da njihov glas ne bo podoben tuljenju volkov./353/

Nadalje je Jezus poučil učence, rekoč: "Varujte se pa ljudi." (Mat 10, 17.) Niso smeli popolnoma zaupati tistim, kateri jim dajejo nasvete, a ne poznajo Boga, to bi namreč zagotovilo prednost Satanovim predstavnikom. Človeški izumi pogosto delujejo v nasprotju z Božjimi načrti. Tisti, ki zidajo Božji tempelj, morajo zidati po vzorcu, ki je bil pokazan na gori - po Božji podobi. Bog je osramočen, evangelij pa izdan, kadar njegovi služabniki zaupajo nasvetom ljudi, ki jih ne vodi Sveti Duh. Posvetna modrost je neumnost pred Bogom. Tisti, ki se zanašajo nanjo, bodo zanesljivo naredili spodrsljaj.

"Zakaj izročali vas bodo sodiščem. ... Popeljejo vas pa tudi pred vladarje in kralje zaradi mene, njim in narodom v pričevanje." (Mat 10,17. 18.) Preganjanje bo razširilo luč. Kristusovi služabniki bodo odpeljani pred velike ljudi tega sveta, kateri sicer ne bi nikoli slišali za evangelij. Tem ljudem je bila resnica napačno predstavljena. Poslušali so namreč lažne obtožbe zoper vero Kristusovih učencev. Pogosto je pričanje tistih, ki so pripeljani na sodišče zaradi svoje vere, edini način za spoznanje pravega značaja evangelija. Med zasliševanjem se zahteva od obtoženih, da odgovarjajo, njihovi sodniki pa morajo poslušati dano pričevanje. Božja milost bo podarjena njegovim služabnikom, da bodo pripravljeni na ta nepričakovani položaj. Jezus pravi: "Kajti dano vam bo tisto uro, kaj naj govorite. Niste namreč vi, ki govorite, ampak Duh vašega Očeta je, ki govori v vas." (Mat 10,19.20.) Ko bo Božji Duh razsvetlil um njegovih služabnikov, bo resnica podana v njeni božanski moči in dragocenosti. Tisti, ki bodo zavrgli resnico, bodo vstali proti učencem, jih obtoževali in jih tlačili. Ampak kljub izgubi in trpljenju ter celo smrti morajo Gospodovi otroci razodevati krotkost svojega božanskega Vzornika. Na ta način se bo videla razlika med Satanovimi pomočniki in Kristusovimi predstavniki. Zveličar bo poveličan pred vladarji in narodom.

Učenci niso bili obdarjeni z mučeniškim pogumom in stanovitnostjo, vse dokler jim taka milost ni bila potrebna. Tedaj se je izpolnila Zveličarjeva obljuba. Ko sta Peter in Janez pričala pred Velikim zborom, so se zbrani začudili in spoznali, "da sta hodila z Jezusom". (Dej 4,13.) O Štefanu je zapisano, da so vsi, ki so sedeli v Velikem zboru, videli "njegovo obličje kakor obličje angela". Ljudje "se niso mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril". (Dej 6,15.10.) Ko Pavel piše o svojem sojenju na cesarskem sodišču, pravi: "O mojem prvem zagovarjanju mi ni bilo nikogar na strani,/354/ ampak vsi so me zapustili. ... Gospod pa mi je bil na pomoč in me je okrepil, da se po meni slavno dovrši oznanjevanje in ga čujejo vsi pogani; in otet sem bil levu iz žrela." (2 Tim 4,16.17.)

Kristusovim služabnikom ni bilo treba pripravljati posebnih sestavljenih govorov, ki jih bodo imeli, ko jih bodo odpeljali na sodišče. Njihova priprava se je morala opravljati, ko so dan za dnem zbirali dragocene resnice Božje besede in si krepili vero z molitvijo. Ko so bili pripeljani pred sodišče, jih je Sveti Duh spomnil vseh resnic, ki so jih potrebovali.

Vsakdanje resno hrepenenje po spoznanju Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je poslal, bo dalo duši moč in sposobnost. Znanje, ki so ga dosegli z marljivim preiskovanjem Pisma, se bo zabliskalo po spominu o pravem času. Kdor pa se ne mara spoznati s Kristusovimi besedami in v težavi nikoli ni izkusil moči njegove milosti, ne more pričakovati, da ga bo Sveti Duh spomnil na te besede. Vsak dan moramo služiti Bogu z nerazdeljeno vdanostjo in nato zaupati vanj.

Sovraštvo proti evangeliju bo tako silovito, da bodo prezrte tudi najbolj nežne pozemske vezi. Kristusove učence bodo izdali v smrt njihovi družinski člani. "In vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena," je rekel Jezus. Vendar je dodal: "Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan." (Mar 13,13.) Velel jim je pa tudi, naj se ne izpostavljajo preganjanju po nepotrebnem. On je pogosto zapustil kako polje dela in odšel v drugo, da bi se izognil tistim, ki so mu stregli po življenju. Ko so ga zavrgli v Nazaretu in so ga njegovi meščani poskušali ubiti, je odšel v Kafarnaum, tam pa so se ljudje čudili "njegovemu nauku, ker je bila njegova beseda oblastna". (Luk 4,32.) Tako njegovi služabniki ne smejo izgubiti poguma zaradi preganjanja, temveč morajo poiskati prostor, kjer bi še vedno lahko delali za zveličanje ljudi.

Služabnik ni večji od svojega učitelja. Če so nebeškega Kneza imenovali Belzebub, bodo enako napačno predstavljali tudi njegove učence. Ampak Kristusovi sledilci morajo ob vsakršni nevarnosti javno priznati svoja načela. Prikrivanje morajo prezirati. Ne morejo ostati neodločni, dokler da se prepričajo, da lahko varno pričajo resnico. Postavljeni so za stražarje, da opominjajo ljudi na nevarnost. Od Kristusa sprejeta resnica se mora oznanjati vsem svobodno in odkrito. Jezus je rekel: "Kar vam pravim v temi, povejte na svetlem, in kar slišite na uho, razglasite s streh." (Mat 10,27.)/355/

Sam Jezus ni nikoli kupoval miru s popuščanjem. Njegovo srce je kipelo od ljubezni do vseh ljudi, toda nikoli ni bil popustljiv do njihovih grehov. Bil je njihov prevelik prijatelj, da bi molčal, če so hodili po poti, ki bo uničila njihove duše - duše, ki jih je odrešil s svojo krvjo. Trudil se je, da bi bil človek zvest sebi in svoji višji in večni blaginji. Kristusovi služabniki so poklicani na isto delo; varovati se morajo, da ne bi zaradi preprečevanja nesloge žrtvovali resnico. Morajo se poganjati za tem, "kar služi v mir", (Rim 14,19.) toda pravi mir se nikoli ne more zagotoviti s popuščanjem v načelih. Noben človek ne more ostati zvest načelom, ne da bi izzval nasprotovanje. Otroci neposlušnosti bodo nasprotovali duhovnemu krščanstvu. Jezus pa je ukazal učencem: "In ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti." (Mat 10,28.) Zvesti Bogu nimajo vzroka, da bi se bali človeške moči ali Satanovega sovraštva. V Kristusu jim je zagotovljeno večno življenje. Bati se morajo le tega, da se ne bi odpovedali resnici in tako izneverili zaupanje, s katerim jih je Bog počastil.

Satanovo delo je napolniti človeška srca z dvomom. On jih navaja na to, da gledajo na Boga kot na strogega sodnika. Zapelje jih, da naredijo greh in se potem imajo za preveč nevredne, da bi se lahko približali nebeškemu Očetu ali ganili njegovo sočutje. Gospod vse to razume. Jezus prepričuje svoje učence o Božjem sočutju do njihovih potreb in slabosti. Noben vzdih se ne more izviti iz prsi, nobena bolečina se ne more čutiti, nobena žalost ne more prebosti duše, ne da bi zadrhtelo Očetovo srce.

Sveto pismo nam ne opisuje Boga na njegovem vzvišenem in svetem prostoru nedejavnega ali v tišini in samoti, temveč obdanega z desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč svetih bitij, ki čakajo, da bi izvršili njegovo voljo. Po orodjih, ki jih mi ne moremo prepoznati, vzdržuje živo zvezo z vsakim delom svoje vladavine. Vendar je njegovo zanimanje in zanimanje vseh nebes usmerjeno na majhen madež sveta, na ljudi, za katere je dal svojega edinorojenega Sina. Bog se nagiblje s svojega prestola, da bi slišal klic zatiranih. Na vsako iskreno molitev odgovarja: "Tukaj sem." Dviga žalostne in prezrte. V vsaki naši žalosti je žalosten. V vsaki skušnjavi in preizkušnji je blizu angel iz njegove navzočnosti, da bi nas rešil.

Celo vrabec ne pade na tla brez Očetove vednosti. Satana njegovo sovraštvo do Boga napeljuje, da sovraži vse, za kar Zveličar skrbi. On koprni po uničenju Božjih del in uživa celo/356/ v uničevanju nemih stvarstev. Edino Božja zaščitna skrb ohranja ptice, da nas razveseljujejo s svojimi veselimi pesmimi. Pri tem ne pozabi niti na vrabce. "Ne bojte se torej, vi ste boljši od mnogo vrabcev." (Mat 10,31.)

Jezus je nadaljeval: Kakor vi mene priznavate pred ljudmi, tako bom tudi jaz priznal vas pred Bogom in svetimi angeli. Vi morate biti moje priče na svetu, prenosniki, po katerih bo mogla teči moja milost za ozdravljenje sveta. Tako bom vaš predstavnik v nebesih. Oče ne gleda vašega grešnega značaja, temveč vas vidi oblečene v mojo popolnost. Jaz sem vaš posrednik, po katerem bodo prišli nebeški blagoslovi na vas. Vsak, ki me priznava s tem, da ima delež v moji daritvi za izgubljene, bo priznan kot sodeležnik v slavi in veselju odrešenih.

Da bi ljudje priznali Kristusa, mora On živeti v njih. Nihče ne more prenašati drugim tega, česar ni prejel. Učenci lahko tekoče govorijo o nauku, lahko ponavljajo besede samega Kristusa, toda če nimajo Kristusu podobne krotkosti in ljubezni, ga ne priznavajo. Duh, ki je nasproten Kristusu, ga taji, četudi ga še toliko priznava z besedami. Ljudje se lahko odrečejo Kristusu s hudobnimi besedami in praznimi pogovori, z neresničnimi in neljubeznivimi besedami. Lahko ga zatajijo z opuščanjem življenjskih dolžnosti in s hrepenenjem po grešnih zadovoljstvih. Lahko ga zatajijo s prilagajanjem svetu, z nevljudnim vedenjem, z ljubeznijo do lastnih stališč, s samoopravičenjem, z negovanjem dvoma, z izzivanjem stisk in z življenjem v temi. Z vsem tem govorijo, da Kristus ne živi v njih. "Kdor koli pa me zataji pred ljudmi," je rekel Jezus, "zatajim tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih." (Mat 10,33.)

Zveličar je opomnil učence, naj ne upajo, da bo premagano sovraštvo sveta do evangelija in bo potem čez nekaj časa prenehalo njegovo nasprotovanje. Dejal je: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10, 34.) Ta spor pa ni sad evangelija, temveč ga povzroča nasprotovanje evangeliju. Od vseh preganjanj je najteže prenašati neslogo v domu, ločitev od najdražjih pozemskih prijateljev. Jezus pa pravi: "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame nase svojega križa in ne gre za menoj, ni mene vreden." (Mat 10,37.38.)

Poslanstvo Kristusovih služabnikov je visoka čast in sveto zaupanje. On je rekel: "Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene,/357/ sprejme tistega, ki me je poslal." (Mat 10,40.) Nobeno dejanje ljubeznivosti, ki jim je bilo storjeno v Jezusovem imenu, ne bo ostalo nepriznano in nenagrajeno. Z enakim nežnim priznanjem Jezus zajema najšibkejše in najnižje v Božji družini, ko pravi: "In če kdo napoji enega od teh malih," tiste, ki so še otroci v svoji veri in poznanju Kristusa, "samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne izgubi svojega plačila". (Mat 10,42.)

Tako je Zveličar sklenil poučevanje. V Kristusovem imenu je izbrana dvanajsterica odšla z njim vred "oznanit blagovestje ubogim, ... jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, izpuščat zatirance na svobodo in razglasit Gospodovo milostno leto". (Luk 4,18.19.)/358/

38. "Pojdite ... in malo počijte"

Temeljno besedilo Mat 14,1.2.12.13; Mar 6,30-32; Luk 9,7-10.

Učenci so se vrnili z misijonske poti. "In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporoče vse, kar so storili in kar so ljudi naučili. In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili." (Mar 6,30.31.)

Učenci so prišli k Jezusu in mu pripovedovali vse. Njihova pristna zveza z njim jih je ohrabrila, da so mu povedali svoje dobre in neprijetne izkušnje, svoje veselje nad vidnimi sadovi svojih prizadevanj in žalost zaradi neuspehov, napak in slabosti. Pri prvem delu so kot evangelisti delali napake, ker pa so Kristusu iskreno pripovedovali o svojih izkušnjah, je videl, da jih je še potrebno poučevati. Videl je tudi, da so se utrudili od dela in so potrebni počitka.

Ampak tam, kjer so bili tedaj, niso mogli imeti potrebne zasebnosti, "kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili". (Mar 6,31.) Ljudstvo se je gnetlo okoli Kristusa, hrepeneli so po ozdravitvi in želeli poslušati njegove besede. Mnogi so čutili, da jih On privlači; kajti zdelo se jim je, da je vir vseh blagoslovov. Mnogi teh, ki so se tedaj zbirali okrog Kristusa, da bi prejeli dragoceno blagodejnost zdravja, so ga sprejeli za svojega Zveličarja. Mnogi drugi, ki ga tedaj zaradi strahu pred farizeji niso priznali, so se spreobrnili ob spustu/359/ Svetega Duha in ga pred jeznimi duhovniki in poglavarji priznali za Božjega Sina.

Toda zdaj je Kristus hrepenel po samoti, da bi imel priložnost biti sam z učenci, ker jim je imel še veliko povedati. Pri delu so doživljali tudi spopade in naleteli na razna nasprotovanja. Doslej so se o vsem posvetovali s Kristusom, zdaj pa so bili nekaj časa sami in včasih v dvomu, kaj naj naredijo. Pri delu so si pridobili številne spodbude, kajti Kristus jih ni poslal brez svojega Duha, in so z vero vanj delali mnoge čudeže. Zdaj pa so čutili potrebo po uživanju Kruha življenja. Potrebno je bilo oditi na samoten kraj, kjer bi v občestvu z Jezusom dobili navodila za prihodnje delo.

"In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte." (Mar 6, 31.) Kristus je poln nežnosti in sočutja do vseh, ki so v njegovi službi. Učencem je želel pokazati, da Bog ne zahteva žrtve, temveč milost. Z vsem srcem so delali za ljudi, in to je izčrpavalo njihovo telesno in umsko moč. Njihova dolžnost je bila, da se spočijejo.

Učenci so videli uspeh v svojem delu, zato so bili v nevarnosti, da bi ga pripisali sebi, gojili duhovni ponos in tako popustili pred Satanovimi skušnjavami. Pred njimi je bilo veliko delo, zato so se morali najprej naučiti, da njihova moč ni v njih samih, temveč v Bogu. Kakor Mojzesu v Sinajski puščavi, kakor Davidu med judejskimi griči in Eliju pri potoku Keritu je bilo tudi učencem potrebno, da so se ločili od prizorov stalne dejavnosti in uživali občestvo s Kristusom, naravo in svojim srcem.

Medtem ko so bili učenci na misijonskem potovanju, je Jezus obiskoval druga mesta in vasi ter oznanjal evangelij kraljestva. Nekako v tem času je zvedel za Krstnikovo smrt. Ta dogodek ga je živo spomnil na konec, h kateremu so bili usmerjeni njegovi koraki. Na njegovi stezi so se kopičile temne sence. Duhovniki in rabini so si z vsemi močmi prizadevali, da bi ga usmrtili, ogleduhi so ga spremljali na vsakem koraku, na vseh straneh so se množile zarote za njegovo uničenje. Sporočila o oznanjevanju apostolov po vsej Galileji so prispela tudi do Heroda in ga opozorila na Jezusa in njegovo delovanje. Rekel je: "Janez Krstnik je vstal od mrtvih." (Mar 6,14.) Izrazil je željo, da bi videl Jezusa. Stalno se je bal, da bi skrivoma izbruhnila revolucija in ga vrgla s prestola ter odpravila rimski jarem z judovskega naroda. Med ljudstvom je bil razširjen duh/360/ nezadovoljstva in upora. Očitno je bilo, da Kristus v Galileji ne bo mogel več dolgo javno delovati. Približevali so se prizori njegovega trpljenja, zato se je želel za nekaj časa umakniti pred zmedo množice.

Janezovi učenci so z žalostnim srcem vzeli iznakaženo telo in ga pokopali. Nato so prišli k Jezusu in mu vse povedali. Ti učenci so bili ljubosumni na Kristusa, ker se jim je zdelo, da odteguje ljudi od Janeza. Skupaj s farizeji so ga obsojali, ko je sedel s cestninarji na Matevževi gostiji. Dvomili so o njegovem božanskem poslanstvu, ker ni rešil Krstnika. Zdaj pa, ko je bil učitelj mrtev ter so v veliki bolečini hrepeneli po tolažbi in vodstvu v nadaljnjem delu, so prišli k Jezusu in zedinili svoje koristi z njegovimi. Tudi oni so potrebovali nekaj časa počitka za občestvo z Zveličarjem.

Blizu Betsajde na severnem delu jezera je bil osamljen predel, ki je bil lep v pomladanskem zelenju ter je dobrodošlo ponujal počitek Jezusu in učencem. S čolnom so se podali čez vodo do tega kraja. Tam bi bili daleč od prometnih poti, mestne naglice in nemira. Že sami naravni prizori so bili počitek, dobrodošla sprememba čutilom. Tam so lahko poslušali Kristusove besede brez jeznih medklicev, odgovorov in obtožb pismarjev in farizejev. Tam so lahko za kratek čas uživali dragoceno občestvo v druženju z Gospodom.

Počitek, ki so si ga privoščili Kristus in učenci, ni bil počitek zaradi ugajanja sebi. Čas, ki so ga preživeli na samem, ni bil namenjen iskanju zadovoljstva. Pogovarjali so se o Božjem delu in o možnosti za njegov učinkovit napredek. Učenci so bili s Kristusom in so ga lahko razumeli. Njim ni bilo potrebno govoriti v prilikah. Popravljal je njihove napake in jim pojasnjeval, kako naj se približajo ljudem. Popolneje jim je razodel dragocene zaklade božanske resnice. Bili so poživljeni z božansko močjo in navdihnjeni z upanjem in pogumom.

Čeprav je Jezus lahko delal čudeže, čeprav je učence pooblastil, da jih delajo, je vendar svoje izčrpane služabnike napotil, naj odidejo v naravo in se odpočijejo. Ko je govoril, da je žetev velika in žanjcev malo, učencem ni vsilil potrebe, da se nenehno trudijo, ampak jim je rekel: "Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev." (Mat 9, 38.)/361/ Bog je vsakemu človeku določil delo po njegovih sposobnostih (Ef 4,11-13.) in ne želi nekaterih preobremeniti z odgovornostmi, medtem ko drugi ne bi imeli nobenega bremena, niti duševnih naporov.

Kristusove sočutne besede so danes namenjene vsem delavcem prav tako zanesljivo, kakor so bile izgovorjene učencem. "Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte," (Mar 6,31.) govori njim, ki so izčrpani in utrujeni. Ni modro biti vedno pod pritiskom dela in vznemirjenja celo v službi duhovnim potrebam ljudi, ker se tako zanemarja osebna pobožnost, umske, duševne in telesne moči pa se preobremenjujejo. Od Kristusovih učencev se sicer zahteva samoodpoved in tudi žrtve; prav tako pa se mora skrbeti, da zaradi njihove pretirane gorečnosti Satan ne bi izkoristil slabosti človeštva in povzročil škodo Božjemu delu.

Po mnenju rabinov sta stalna naglica in zaposlenost pomenili vrhunec vere. Da bi pokazali svojo bolj vzvišeno pobožnost, so bili odvisni od nekih zunanjih opravil. Tako so svoje duše oddaljevali od Boga in si oblikovali samozadostnost. Iste nevarnosti še vedno obstajajo. Kadar koli se povečuje delavnost in ljudje dosežejo uspeh v kakem delu za Boga, obstaja nevarnost zaupanja v človeške načrte in metode. Tedaj obstaja nagnjenje, da manj molili in imeli manj vere. Tudi mi smo v nevarnosti kakor učenci, da izgubimo iz vida svojo odvisnost od Boga in poskušamo od svoje dejavnosti narediti zveličarja. Neprestano moramo gledati na Jezusa in dojeti, da je njegova moč ta, ki opravlja delo. Med resnim delom za zveličanje izgubljenih si moramo vzeti čas tudi za razmišljanje, molitev in proučevanje Božje besede. Samo delo, ki je opravljeno z mnogimi molitvami in je posvečeno s Kristusovo zaslugo, se bo končno izkazalo uspešno za dobro.

Nobeno drugo življenje ni bilo tako prežeto z delom in odgovornostjo, kakor je bilo Jezusovo; pa vendar, kolikokrat so ga našli pri molitvi! Kako stanovitno je bilo njegovo občestvo z Bogom! V njegovem pozemskem življenjepisu se stalno ponavljajo zapisi, kakršen je tale: "In zjutraj, ko je še tema bila, vstane in gre ven ter odide na samoten kraj in tam moli. Toda govorica o njem se je še tem bolj razglaševala, in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravljal njih bolezni. A on se je umikal v puščavo in je tam molil. Zgodi se pa tiste dni, da odide na goro molit, in vztraja vso noč v molitvi k Bogu." (Mar 1,35; Luk 5,15.16; 6,12.)

V življenju, ki je bilo v celoti posvečeno blaginji drugih,/362/ je Zveličar imel za nujno umakniti se s prometnih poti in izmed množice, ki ga je spremljala iz dneva v dan. Moral se je odvrniti od življenja neprekinjenega dela in stika s človeškimi potrebami, da bi si poiskal mir in neprekinjeno občestvo z Očetom. Kot eden izmed nas in kot sodeležnik naših potreb in slabosti je bil popolnoma odvisen od Boga, zato je na skrivnem molitvenem prostoru prosil za božansko moč, da bi lahko okrepljen opravljal dolžnost in preizkušnjo. V grešnem svetu je Jezus zdržal boje in duševno trpljenje. V občestvu z Bogom je lahko odložil breme žalosti, ki ga je težilo. Pri njem je našel tolažbo in radost.

Po Kristusu je vpitje človeškega rodu prodrlo do Očeta brezmejnega sočutja. Kot človek je pošiljal molitve k Božjemu prestolu, vse dokler se njegova človeška narava ni napolnila z nebeško močjo, ki mora spajati človeško z božanskim. Po stalni zvezi je prejemal življenje od Boga, da bi ga lahko dajal svetu. Njegova izkušnja mora postati tudi naša.

Ukazuje nam: "Pojdite sami na samoten kraj." Če poslušamo njegovo besedo, bomo postali močnejši in koristnejši. Učenci so poiskali Jezusa in mu povedali vse; On pa jih je spodbujal in poučeval. Ko bi si danes vzeli čas, da bi šli k Jezusu in mu povedali vse svoje potrebe, ne bi bili razočarani; znašel bi se ob naši desnici in nam pomagal. Potrebno nam je več preprostosti, več zaupanja in zanašanja na našega Zveličarja. On, čigar ime je "Mogočni Bog, Oče večnosti in Knez miru", On, o katerem je zapisano, da "pride vladarstvo na njegovo ramo", je Čudoviti svetovalec. (Iz 9,6.) Vabljeni smo, naj prosimo za modrost njega, "ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša". (Jak 1,5.)

Vsi, ki jih Bog vzgaja, morajo razodevati življenje, ki se ne ujema s svetom, njegovimi običaji in ravnanji; in vsak mora imeti osebno izkušnjo v pridobivanju znanja o Božji volji. Osebno moramo slišati, kako govori našemu srcu. Ko utihne vsak drug glas in ko v miru čakamo pred njim, potem tišina duše prepozna njegov glas. Ukazuje nam: "Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog." (Ps 46,10.) Samo pri njem se lahko najde pravi počitek. To je najuspešnejša priprava za vse, ki delajo za Boga. Sredi hiteče množice in prizadevanj močnega življenjskega delovanja bo duša, ki se je tako osvežila, obdana z ozračjem svetlobe in miru. Življenje bo širilo prijeten vonj in razodevalo božansko moč, ki bo ganila človeška srca./363/

39. "Dajte jim vi jesti"

Temeljno besedilo Mat 14,13-21; Mar 6,32-44; Luk 9,10-17; Jan 6,1-13.

Kristus se je z učenci umaknil na osamljen prostor, ampak ta redek trenutek miru je bil kmalu skaljen. Učenci so menili, da so se umaknili tja, kjer jih nihče ne bo vznemirjal; toda brž ko je množica pogrešala božanskega Učitelja, je začela vpraševati, kje je. Nekateri med njimi so videli, v katero smer so se podali Kristus in učenci. Mnogi so jih šli iskat po kopnem, drugi pa so odpluli s čolni čez vodo. Ker pa se je bližala pasha, so se zbirali romarji od blizu in daleč na poti v Jeruzalem v skupinah, da bi videli Jezusa. Množice so se jim pridružile, da je število naraslo na pet tisoč mož, pri čemer niso računali žensk in otrok. Preden je Kristus stopil na obalo, ga je čakala velika množica. Vendar mu je uspelo, da se je neopazno umaknil od njih in nekaj časa preživel na samem z učenci.

Z vrha griča je opazoval gibanje množice in njegovo srce je bilo ganjeno od sočutja. Četudi so ga zmotili in ga oropali počitka, ni bil nepotrpežljiv. Ko je videl, kako se ljudstvo še dalje zbira, je čutil še večjo potrebo po izkazovanju pozornosti. "In se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja." (Mar 6,34.) Zapustil je svoje počivališče in poiskal primeren prostor, kjer bi jim lahko postregel. Duhovniki in poglavarji jim niso nič pomagali;/364/ od Kristusa pa je potekla zveličavna voda življenja, ko je ljudstvo poučeval o poti zveličanja.

Ljudstvo je poslušalo besede milosti, ki so tako svobodno tekle iz ust Božjega Sina. Slišali so prijazne besede, ki so bile tako preproste in jasne, da so bile kot gileadski balzam njihovi duši. Zdravljenje njegove božanske roke je vračalo zadovoljstvo in življenje umirajočim ter olajšanje in zdravje njim, ki so trpeli zaradi bolezni. Dan se jim je zdel, kakor da so nebesa prišla na Zemljo, zato se sploh niso zavedali, koliko časa že ničesar niso zaužili.

Pretežni del dneva je že minil. Sonce se je nagnilo k zahodu, ljudstvo pa še ni hotelo oditi. Jezus je delal ves dan brez hrane ali počitka. Bil je bled od utrujenosti in lakote. Učenci so ga prosili, naj preneha garati. On pa se ni mogel ločiti od množice, ki se je pomikala k njemu.

Končno so učenci stopili k njemu in ga priganjali, naj razpusti ljudi zaradi njihove blaginje. Mnogi so prišli od daleč in od jutra ničesar niso jedli. Lahko bi si kupili hrano v bližnjih mestih in vaseh. Jezus pa jim je rekel: "Dajte jim vi jesti!" (Mar 6,37.) Potem pa se je obrnil k Filipu in ga vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) To je rekel, da bi izkušal vero učencev. Filip je pogledal čez morje glav in pomislil, da je nemogoče priskrbeti toliko hrane, da bi zadovoljili potrebe tolikšne množice. Odgovoril je: "Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je potem vprašal, koliko hrane bi se utegnilo najti med množico. "Deček je tu," je rekel Andrej, "ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Jezus je ukazal, naj mu jih prinesejo. Potem je naročil učencem, naj posedejo ljudi v travo v skupinah po petdeset ali sto, in zagotovijo red, da bi lahko bili vsi priče tega, kar bo napravil. Ko so ukaz izvršili, Jezus vzame hrano in "pogleda v nebo in blagoslovi ter prelomi in da hlebe učencem, učenci pa ljudstvu. In jedli so vsi in se nasitili, in pobrali so ostale kosce, polnih dvanajst košev." (Mat 14,19.20.)

On, ki je s svojim naukom ljudem kazal pot miru in sreče, je enako skrbel za njihove pozemske kakor tudi duhovne potrebe. Ljudstvo je bilo utrujeno in slabo. Tam so bile matere z dojenčki v naročju in otroci, ki so se jih držali za krilo. Mnogi so stali več ur. Kristusove besede so prebudile tako živo zanimanje,/365/ da niso niti za trenutek pomislili, da bi sedli. Množica je bila tolikšna, da je pretila nevarnost, da bi drug drugega pohodili. Jezus je želel omogočiti, da bi se odpočili, zato jim je ukazal, naj sedejo. Tam je rasla bujna trava, da je bilo prijetno počivati.

Kristus ni nikdar napravil čudeža, razen da je zadovoljil pristne potrebe. Vsak njegov čudež je bil take narave, da je poučeval ljudstvo o drevesu življenja, katerega listje je za ozdravljenje narodov. Preprosta hrana,/366/ ki so jo učenci razdelili, vsebuje celo zakladnico naukov. Priskrbljena hrana je bila preprosta; ribe in ječmenovi kruhi so bili vsakdanja hrana ribičev ob Genezareškem jezeru. Kristus bi lahko postregel z bogato pojedino, ampak hrana, ki bi bila pripravljena samo zaradi zadovoljitve teka, ne bi vsebovala nikakršnega nauka za blaginjo teh ljudi. Kristus pa jim je hotel z naukom pokazati, da so se za človeka pripravljeni naravni Božji darovi spridili. Na razkošnih pojedinah, ki so imele edini cilj zadovoljevanje pokvarjenega teka, ljudje nikoli niso uživali tako, kakor ob počitku in preprosti hrani, ki jo je Jezus postregel tako daleč od človeške naselbine.

Če bi imeli današnji ljudje preproste navade in živeli v skladnosti z naravnimi zakoni kakor Adam in Eva v začetku, bi bilo obilo zaloge za potrebe človeške družine. Potem bi bilo manj nedejanskih potreb in več priložnosti za delo po Božjem načinu. Sebičnost in popuščanje nenaravnemu okusu pa sta prinesli na svet greh in bedo, da je na eni strani obilica, na drugi pa pomanjkanje.

Jezus ni poskušal privabiti ljudi z zadovoljevanjem njihovih želja po razkošju. Tej množici, utrujeni in lačni po dolgem in razburljivem dnevu, je preprosta hrana pomenila potrdilo, da nima samo velike moči, temveč tudi nežno skrbi zanje v tem, kar potrebujejo za vsakdanje življenje. Zveličar svojim sledilcem ni obljubil razkošnosti sveta; njihovi obroki bodo preprosti, celo pomanjkljivi; pogosto bodo živeli v siromaštvu; vendar jim njegova beseda zagotavlja, da bodo vedno imeli tisto, kar jim je potrebno za življenje, saj jim je obljubil nekaj, kar je vredno mnogo več od vseh pozemskih dobrot - trajno tolažbo svoje navzočnosti.

Z nahranitvijo pet tisoč mož je Jezus odgrnil zagrinjalo s sveta narave in nam razkril moč, ki stalno deluje v našo korist. Bog vsak dan dela čudež, ko ustvarja pozemsko žetev. Z naravnimi sredstvi opravlja isto delo, ki ga je napravil za nahranitev množice. Človek obdeluje zemljo in seje seme, življenje od Boga pa napravi, da seme vzklije. Božji dež, zrak in sonce napravijo, da zemlja požene "najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu". (Mar 4,28.) Bog je, ki vsak dan hrani milijone bitij s pozemsko žetvijo. Ljudje so poklicani k sodelovanju z Bogom, ko skrbijo za žito in pripravljajo kruh, zato so izgubili spred oči božansko delovanje. Ne dajo Bogu slave,/367/ ki pripada njegovemu svetemu imenu. Kar je sad njegove moči, se pripisuje naravnim vzrokom ali človeškim orodjem. Namesto Boga je poveličan človek, Božji milostni darovi pa se uporabljajo za sebične namene in postajajo prekletstvo namesto blagoslov. Bog želi vse to spremeniti. Želi, da bi se naša otopela čustva prebudila, da bi spoznali njegovo milostno dobroto in ga poveličevali zaradi delovanja njegove moči. Želi, da bi ga spoznali v njegovih darovih, da bi nam bili zares v blagoslov, kakor je nameraval. Kristusovi čudeži so bili narejeni, da bi se uresničil ta cilj.

Ko se je ljudstvo nasitilo, je ostalo še mnogo hrane. Ampak On, ki razpolaga z vsemi sredstvi neskončne moči, je ukazal: "Zberite ostale kosce, da nič ne propade." (Jan 6,12.) Te besede pomenijo več kakor zgolj devanje kruha v košare. V tem je bil dvojni nauk. Z ničimer se ne sme razmetavati. Ne smemo dovoliti, da bi se nam izmaknila ena sama prednost. Ne smemo opustiti ničesar, kar bi lahko koristilo ljudem. Moramo pobrati vse, kar lahko ublaži pomanjkanje lačnih na svetu. Enako je potrebno skrbeti tudi za duhovne reči. Medtem ko so se košare polnile z ostanki, so navzoči pomislili na prijatelje, ki so bili doma. Zaželeli so si, da bi bili tudi ti deležni kruha, ki ga je blagoslovil Kristus. Vsebina košar je bila razdeljena željni množici, da jo je odnesla v bližnje kraje. Tisti, ki so sodelovali na tej pojedini, so morali drugim prinesti kruh, ki je prišel iz nebes, da bi potešil lakoto duše. Morali so ponavljati, česar so se naučili o čudovitih Božjih stvareh. Nič se ni smelo izgubiti. Nobena beseda, ki se tiče večnega zveličanja, ni smela pasti prazna na zemljo.

Čudež s kruhi nas uči nauka o naši odvisnosti od Boga. Ko je Kristus nasitil pet tisoč mož, ni imel na razpolago potrebne hrane. Niti ni imel na voljo nikakršnih sredstev. Bil je v divjini obdan s pet tisoč mož, pri čemer niso šteli žensk in otrok. Te silne množice ni povabil, naj gre za njim. Vsi so prišli brez vabila ali ukaza; Jezus pa je vedel, da so lačni in utrujeni, ker so dolgo poslušali njegove nauke; bil je eno z njimi in z njimi vred potreben hrane. Bili so daleč od doma in nočilo se je že. Mnogi med njimi niso imeli sredstev, da bi si kupili hrano. On, ki se je zaradi njih postil štirideset dni v puščavi, ni hotel dovoliti, da bi se lačni vrnili domov. Božja previdnost je pripeljala Jezusa na ta prostor; odvisen je bil od nebeškega Očeta za sredstva, s katerimi naj bi se zadovoljila ta potreba./368/

Kadar se znajdemo na težavnih krajih, moramo zaupati v Boga. Pokazati moramo modrost in razsodnost pri vsem, česar se lotimo v življenju, da se ne bi znašli v preizkušnji zaradi nepremišljenega ravnanja. Ne smemo si nakopati težav z opuščanjem sredstev, ki nam jih je Bog zagotovil, ali z zlorabo sposobnosti, ki nam jih je dal. Kristusovi poslanci se morajo izrecno ravnati po njegovih navodilih. Delo je Božje, in če želimo biti drugim v blagoslov, moramo delati po njegovih načrtih. Našega jaza ne smemo postaviti v središče; naš jaz ne sme sprejeti nikakršne časti. Če postavljamo načrte po naših lastnih zamislih, nas bo Gospod prepustil našim lastnim napakam. Če pa zaidemo težavo, ker smo se ravnali po njegovih navodilih, nas bo rešil. Ne smemo se prepustiti malodušnosti, temveč v vsaki nuji prositi pomoč od njega, ki ima oblast nad neizčrpnimi viri. Pogosto nas bodo obdajale hude razmere, in tedaj se moramo s popolnim zaupanjem nasloniti na Boga. Obvaroval bo vsakega človeka, ki je zašel v težave, ker si je prizadeval držati Gospodove poti.

Kristus nam je ukazal po preroku: "Da deliš lačnemu svoj kruh ... nasitiš potrto dušo; ko vidiš nagega, da ga pokriješ ... izgnane siromake pripelješ domov." (Iz 58,7-10.) Naročil nam je: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mar 16,15.) Toda kako pogosto nam srce opeša in vera oslabi, ko vidimo, kako velike so potrebe, in kako malo sredstev je v naših rokah. Kakor Andrej, ko je gledal v petero ječmenovih hlebcev in dve ribi, tudi mi vzdihnemo: "Ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Pogosto se obotavljamo, ker nismo pripravljeni dati vsega, kar imamo, ker se bojimo uporabiti in porabiti za druge. Toda Jezus nam je ukazal: "Dajte jim vi jesti." (Mar 6,37.) Njegov ukaz je obljuba; za njim stoji ista moč, ki je nasitila množico ob jezeru.

Kristusovo dejanje zadovoljevanja začasnih potreb lačne množice vsebuje globoko duhovno sporočilo za vse njegove delavce. Oče je izročil Kristusu, Kristus je dal učencem, učenci so delili množici, ljudje pa so si delili med seboj. Tako bodo vsi, ki so v zvezi s Kristusom, prejeli od njega kruh življenja, nebeško hrano, in jo razdelili drugim.

Jezus je popolnoma zaupal v Boga, ko je vzel malo količino kruha, in čeprav ta količina ne bi zadoščala niti za same učence, jih ni povabil, naj jedo, temveč jim je začel deliti in ukazal, naj hrano postrežejo ljudem. Hrana se je v njegovih rokah množila, in roke učencev, stegnjene h Kristusu, Kruhu življenja,/369/ se niso izpraznile. Malo živeža je zadoščalo za vse. Ko so bile potrebe ljudi oskrbljene, so pobrali ostale kosce, in tedaj je lahko tudi Kristus s svojimi učenci jedel to dragoceno iz nebes priskrbljeno hrano.

Učenci so bili kot vzdrževalci zveze med Kristusom in ljudstvom. V tem leži velika ohrabritev za vse današnje njegove učence. Kristus je glavno središče, vir vse moči. Od njega morajo njegovi učenci prejeti svoje zaloge. Najbolj bistroumni in najbolj duhovni lahko dajo le toliko, kolikor so prejeli. Sami od sebe ne morejo dati ničesar, kar bi zadovoljilo potrebe duše. Drugim lahko damo le tisto, kar smo sami dobili od Kristusa; sprejemamo pa lahko le tedaj, če dajemo tudi drugim; kolikor dajemo, toliko tudi prejemamo; čim več dajemo, tem več bomo prejeli. Tako lahko vedno verujemo, zaupamo, sprejemamo in dajemo.

Delo izoblikovanja Kristusovega kraljestva bo napredovalo, čeprav se bo zdelo, da se počasi premika, in bodo težave pričale proti napredku. Delo je Božje in priskrbel bo sredstva ter poslal na pomoč resne in goreče učence, katerih roke bodo prav tako napolnjene s hrano za sestradano množico. Bog ni brezskrben do teh, ki delajo v ljubezni, da bi podali besedo življenja ljudem, ki gredo v pogubo, ter se vračajo in stegujejo roke po hrani za druge lačne ljudi.

Pri našem delu za Boga smo v nevarnosti, da se preveč zanašamo na tisto, kar lahko človek napravi s svojimi darovi in s svojo sposobnostjo. Tako pozabljamo na vzvišenega Mojstra. Zelo pogosto se delavec za Kristusa ne zaveda svoje osebne odgovornosti. Je v nevarnosti, da svoje breme preloži na organizacijo, namesto da bi se zaupal njemu, ki je vir vse moči. V Božjem delu je velika zmota, da zaupamo v človeško modrost ali v število. Uspeh dela, opravljenega za Kristusa, ni odvisen toliko od števila ali nadarjenosti, kolikor od čistosti namena in prave, preproste, iskrene in odvisne vere. Osebno odgovornost moramo nositi, osebno dolžnost moramo izpolniti, osebne cilje moramo doseči v korist ljudi, ki ne poznajo Kristusa. Namesto da svoje breme preložite na koga, za kogar sodite, da je sposobnejši, raje delajte po svojih sposobnostih.

Ko vam pride na pamet vprašanje: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) ne odgovarjajte z nevero. Ko so učenci slišali Zveličarjeve besede: "Dajte jim vi jesti!" (Luk 9,13.) so v njihovih mislih nastale razne težave. Vprašali so se,/370/ ali naj gredo v sosednje vasi kupovat hrano. Ravno tako je tudi danes, ko svetu zmanjka kruha življenja, se Gospodovi otroci vprašajo: Ali bodo pripeljali koga od daleč, da bo nasitil ljudi? Kaj pa pravi Kristus? "Naredite, da se ljudje posade," (Jan 6,10.) in tam jih je nasitil. Ko vas obdajajo ljudje, ki so potrebni pomoči, vedite, da je zraven tudi Kristus. Povežite se z njim. Prinesite mu svoje ječmenove hlebe.

Sredstva, ki jih imamo na voljo, se nam lahko zdijo nezadostna za delo. Če pa bomo šli naprej v veri in verovali v Božjo moč, ki zadošča za vse, se nam bodo odprli obilni viri. Če je to Božje delo, potem bo On poskrbel za sredstva, ki so potrebna, da se delo dokonča. Nagradil bo iskreno in preprosto zaupanje vanj. Tisto malo, kar bomo pametno in varčno uporabili v službi Gospodarja nebes, se bo povečalo med samo delitvijo. Mala količina hrane, ki jo je Kristus držal v svojih rokah, ni pošla, dokler lačna množica ni bila sita. Če pristopimo k Viru vse moči z odprtimi rokami vere, da bi prejeli, bomo podprti v našem delu celo v najbolj neprimernih razmerah in bomo lahko tudi drugim dali kruh življenja.

Gospod pravi: "Dajajte, in vam bo dano. Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel; in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. ... Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, kakor je pisano: Razsipal je, dal je ubogim, njegova pravičnost ostane na vek. Ta pa, ki daje seme sejalcu in kruh za jed, vam dodeli in razmnoži vašo setev ter da, da bodo rasli sadovi vaše pravičnosti, da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (Luk 6,38; 2 Kor 9,6-11.)/371/

SENCE PADAJO

40. Noč na jezeru

Temeljno besedilo Mat 14,22-33; Mar 6,45-52; Jan 6,14-21.

V somraku pomladnega večera je ljudstvo sedelo na planoti, obrasli s travo, in jedlo hrano, ki jo je priskrbel Kristus. Besede, ki so jih ta dan slišali, so se jim zdele kakor Božji glas. Samo božanska moč je lahko napravila čudežna ozdravljenja, katerim so bili priče. Čudež s hlebi pa je napravil velik vtis na vsakega v tej silni množici. Vsem je bil koristen. V Mojzesovem času je Bog hranil Izraelce v puščavi z mano; kdo pa je ta, ki jih je danes nahranil, če ne tisti, kogar je napovedal Mojzes? Nobena človeška moč ne bi mogla iz petih hlebov in dveh majhnih rib napraviti hrane v taki količini, da bi se z njo nahranilo tisoče lačnih. Med njimi so se slišale besede: "Ta je res prerok, ki ima priti na svet." (Jan 6,14.)

To prepričanje se je ves dan utrjevalo. Vrhunsko delo pa je jamčilo, da je med njimi dolgo pričakovani Osvoboditelj. Upanje ljudstva je vedno bolj raslo. Ta človek bo iz Judeje napravil pozemski raj, v katerem bosta tekla mleko in med. On lahko zadovolji vsako željo. Zmožen je zlomiti moč osovraženih Rimljanov. Zmore osvoboditi Judejo in Jeruzalem. Lahko ozdravi vojake, ki bodo ranjeni v bitki. Nasiti lahko cele armade, premaga narode in zagotovi Izraelu dolgo želeno nadoblast./377/

V svojem navdušenju je bilo ljudstvo pripravljeno, da bi ga takoj kronalo za kralja. Opazilo pa je tudi, da z ničimer ne poskuša nase pritegniti pozornosti ali si zagotoviti časti. V tem se je popolnoma razlikoval od duhovnikov in knezov, zato se je ljudstvo balo, da ne bo nikdar zahteval svoje pravice do Davidovega prestola. Med seboj so se posvetovali in sklenili, da ga bodo s silo prijeli in razglasili za kralja nad Izraelom. Učenci so se strinjali z množico in potrdili, da je njihov Učitelj zakoniti dedič Davidovega prestola. Rekli so, da se Kristus iz skromnosti brani sprejeti takšno čast. Naj ljudstvo poviša svojega Osvoboditelja. Domišljavi duhovniki in poglavarji bodo končno prisiljeni počastiti njega, ki je prišel opremljen z Božjo oblastjo.

Z velikim navdušenjem so se pripravljali, da bi izpeljali svoj namen; Jezus pa je videl, kaj se pripravlja, in razumel nekaj, česar oni niso mogli razumeti - kakšne bi bile posledice takega gibanja. Duhovniki in poglavarji mu že sedaj strežejo po življenju. Obtoževali so ga, da jim odtujuje ljudstvo. Poskus, da bi ga postavili na prestol, bo zahteval nasilje in vstajo, zaradi tega pa bo ovirano delovanje duhovnega kraljestva. Gibanje mora biti ustavljeno brez odlašanja. Jezus je poklical učence in jim ukazal, naj vzamejo čoln in se takoj vrnejo v Kafarnaum ter ga pustijo, da sam razpusti ljudstvo.

Še nikdar se kakšen Kristusov ukaz ni zdel tako neizvedljiv. Učenci so že dolgo upali na tako ljudsko gibanje, ki bo Jezusa posadilo na prestol; zato sedaj niso mogli prenesti misli, da je bilo vse to navdušenje zaman. Množica, ki se je zbrala, da bi obhajala pasho, je željno pričakovala, da bi videla novega preroka. Njegovim sledilcem se je dozdevalo, da je to zlata priložnost, da njihov ljubljeni Učitelj zavzame izraelski prestol. Zaradi blišča nove možnosti za uresničitev hrepenenja jim je bilo hudo oditi in pustiti Jezusa samega na pusti obali. Nasprotovali so temu načrtu, Jezus pa jim je spregovoril z oblastjo, kakršne do tedaj še ni pokazal do njih. Ko so videli, da je vse nasprotovanje zaman, so se tiho napotili k jezeru.

Jezus je tedaj ukazal ljudstvu, naj se razide; njegovo stališče je bilo tako odločno, da se mu ni nihče upal upirati. Besede hvale in poviševanja v njihovih ustih so zamrle. Zadržal jih je ravno v trenutku, ko so se mu približali, da bi ga prijeli; veselje, ki je odsevalo z njihovih obrazov, je izginilo. Med njimi so bili ljudje močnega uma in trdne odločnosti, Jezusova kraljevska zunanjost in njegovi mirno izdani ukazi pa so pomirili hrup in preprečili njihove načrte. V njem so videli/378/ nadnaravno moč in so se podredili brez ugovora.

Ko je ostal sam, je odšel "na goro molit". (Mar 6,46.) Več ur se je pogovarjal z Bogom. Ni molil zase, temveč za ljudi. Molil je za moč, da bi ljudem razkril božanski značaj svojega poslanstva, da ne bi Satan preslepil njihovega razumevanja in pokvaril njihovo razsojo. Zveličar je vedel, da se dnevi njegove osebne službe na zemlji bližajo koncu in da bo malo število onih, ki ga bodo sprejeli kot svojega Odrešenika. S tesnobo v srcu je molil za svoje učence. Ti bodo hudo preizkušani. Upanje, ki so ga dolgo gojili in je temeljilo na zmotah ljudstva, se bo zrušilo na najbolj boleč in ponižujoč način. Namesto da bi ga videli povišanega na Davidovem prestolu, bodo priče njegovemu križanju. To je njegovo pravo kronanje. Tega niso razločili, in kot posledica bodo nadnje prišle skušnjave, katere bodo težko spoznali kot takšne. Njihova vera bo oslabela, če jim Sveti Duh ne bo razsvetlil razuma in razširil dojemanja. Jezusu je bilo hudo, ko je videl, da se njihovo dojemanje o njegovem kraljestvu tako zelo omejuje le na posvetno pomembnost in čast. Težko breme je težilo njegovo srce in z grenko bolečino in solzami je izlil svojo ponižno prošnjo.

Učenci se niso takoj odpeljali od obale, kakor jim je Jezus zapovedal. Nekaj časa so čakali, ker so upali, da se jim bo pridružil./379/ Ko pa so videli, da se je popolnoma stemnilo, so stopili v čoln in se peljali "na drugo stran jezera, proti Kafarnaumu". (Jan 6,17.) Z nezadovoljnim srcem so zapustili Jezusa in se jezili nanj bolj kakor kdaj prej, odkar so ga priznali za svojega Gospoda. Godrnjali so, ker jim ni bilo dovoljeno, da bi ga razglasili za kralja. Šteli so se za krive, ker so se tako zlahka vdali njegovemu ukazu. Mislili so, da bi jim mogoče uspelo doseči cilj, če bi bili vztrajnejši.

Nevera je zasedla njihov um in srce. Častihlepnost jih je zaslepila. Vedeli so, koliko farizeji sovražijo Jezusa, zato so ga vroče želeli videti v časti, kakršno si je po njihovem mnenju zaslužil. Biti skupaj z Učiteljem, ki lahko izvršuje mogočne čudeže, hkrati pa veljati za prevarante, to je bila preizkušnja, ki je niso mogli prenesti. Mar jih bodo vedno šteli za pristaše lažnega preroka? Mar nikdar Kristus ne bo vzpostavil svoje kraljevske oblasti? Zakaj ne bi On, ki ima tako moč, razodel svojega pravega značaja in jim tako olajšal življenje? Zakaj ni rešil Janeza Krstnika nasilne smrti? Učenci so razmišljali tako, vse dokler niso nase spravili velike duhovne teme. Spraševali so se, ali je Jezus res goljuf, kakor so trdili farizeji.

Ta dan so bili učenci priče Kristusovih čudovitih del. Dozdevalo se jim je, da so nebesa prišla na zemljo. Spomin na veličastni in slavni dan bi jih moral napolniti z vero in upanjem. Če bi se med seboj z vsem srcem pogovarjali o doživljajih, ne bi prišli v skušnjavo. Razočaranje je prevzelo njihove misli. Kristusove besede: "Zberite ostale kosce, da nič ne propade," (Jan 6,12.) so bile zanemarjene. To so bile ure obilega blagoslova za učence, pa so jih vse pozabili. Bili so sredi razburkane vode. Njihove misli so bile togotne in nerazsodne. Gospod pa je dovolil, da jih je doletelo še nekaj, kar jim bo pretreslo dušo in zaposlilo misli. Bog mnogokrat tako ravna z ljudmi, ki si sami povzročajo bremena in težave. Učencem ni bilo potrebno, da bi si sami ustvarjali težave. Nevarnost pa se je naglo bližala.

Neopazno se je približevala velika burja, oni pa niso bili pripravljeni nanjo. Bila je nepričakovano nasprotje popolnemu vremenu, ki je trajalo ves dan. Zato so se prestrašili, ko jih je zajela nevihta. Pozabili so na svoje nezadovoljstvo, na svojo nevero in nepotrpežljivost. Vsak se je lotil dela, da bi obvaroval čoln pred potopitvijo. Od Betsajde do kraja, kjer so bili prepričani, da bodo našli Jezusa, je razdalja kratka; v navadnem vremenu je vožnja trajala le nekaj ur. Sedaj pa jih je veter zanašal vedno dlje/380/ od kraja, kamor so hoteli priti. Do četrte nočne straže so se mučili z veslanjem. Tedaj so izčrpani ljudje spoznali, da so izgubljeni. V viharju in temi jih je jezero naučilo, da so sami nemočni, in zahrepeneli so, da bi bil njihov Učitelj med njimi.

Jezus jih ni pozabil. Njihov Čuvaj na obali je videl, kako se ti preplašeni ljudje bojujejo z viharjem. Niti za trenutek jih ni izgubil spred oči. Z največjo pozornostjo je spremljal od burje premetavani čoln z dragocenim tovorom, saj so bili ti možje izvoljeni, da postanejo luč svetu. Kakor mati nežno bedi nad svojim otrokom, tako je sočutni Učitelj bedel nad učenci. Brž ko so svoja srca spet imeli v oblasti in obrzdali svojo nečimrno častihlepnost, brž ko so ponižno zaprosili za pomoč, so jo dobili.

V trenutku, ko so mislili, da so izgubljeni, so v žarku svetlobe zagledali skrivnostno bitje, da se jim bliža po vodi. Niso vedeli, da je to Jezus. Njega, ki jim je prišel pomagat, so imeli za sovražnika. Prevzel jih je strah. Roke, ki so držale vesla z mišicami, čvrstimi kakor železo, so sedaj popustile. Čoln je bil prepuščen volji valov. Vse oči so bile uprte v človeško prikazen, ki je hodila po razpenjenih valovih razburkanega jezera.

Mislili so, da je prikazen znanilec njihove pogube, in so začeli v strahu vpiti. Jezus je šel dalje, kakor da je hotel iti mimo. Učenci pa so ga spoznali in roteče poklicali na pomoč. Njihov ljubljeni Učitelj se je obrnil in njegov glas jim je pregnal strah: "Bodite srčni! Jaz sem, ne bojte se!" (Mat 14,27.) Brž ko so dojeli to čudežno dejstvo, je bil Peter skoraj ves iz sebe od veselja. Kakor da komaj more verjeti, je zaklical: "Gospod, če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi po vodi." Jezus pa ga je povabil: "Pridi!" (Mat 14,28.29.)

Dokler je Peter gledal v Jezusa, je zanesljivo hodil. Ko pa se je s samozadovoljstvom ozrl na tovariše, ki so ostali v čolnu, je izgubil spred oči Zveličarja. Veter je bil močan. Med njim in njegovim Učiteljem so se valili veliki valovi; zato se je prestrašil. Za trenutek je izgubil Kristusa spred oči, in njegova vera se je zamajala. Začel je toniti. Ko pa je videl, da mu preti smrt v valovih, je dvignil oči nad razburkano jezero, pogledal na Jezusa in zavpil: "Gospod, otmi me!" (Mat 14,30.) Jezus ga je takoj prijel za iztegnjene roke, rekoč: "Malovernež, čemu si dvomil?" (Mat 14,31.)

Učitelj je držal Petra za roko in skupaj sta stopila v čoln. Ampak sedaj je bil Peter ukročen in miren, ni več imel razloga, da bi se postavljal pred svojimi tovariši. Malo je manjkalo,/381/ da bi svojo nevero in samopoviševanje plačal z življenjem. Brž ko je umaknil pogled z Jezusa, se je opotekel, in valovi bi ga kmalu pokrili.

Kako često smo tudi mi podobni Petru, ko pridejo težave! Namesto da bi oči uprli v Zveličarja, gledamo v valove; naše noge se spotaknejo in razburkane vode nas poplavijo. Jezus ni povabil Petra, naj pride k njemu zato, da bi utonil. Tudi nas ne vabi, naj gremo za njim, nato pa bi nas zapustil. "Ne boj se," pravi, "kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj! Ko pojdeš skozi vode, bom pri tebi, in preko rek, te ne poplavijo; ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne zapali. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, Izraelov Svetnik, tvoj Rešitelj." (Iz 43,1-3.)

Jezus je bral značaj učencev. Vedel je, kakšnim hudim preizkušnjam bo izpostavljena njihova vera. Kar se je zgodilo na jezeru, bi moralo Petru odkriti njegovo osebno slabost in mu pokazati, da bo varen le, če bo stalno odvisen od božanske moči. Zaradi viharja skušnjav bo lahko šel varno naprej le, če se ne bo zanašal nase, temveč se bo popolnoma naslanjal na Zveličarja. V tem, kar je Peter zase mislil, da je močan, je bil slab; in dokler koli ni dojel svoje slabosti, ni mogel dojeti svoje potrebe po odvisnosti od Kristusa. Če bi sprejel nauk, ki mu ga je Jezus želel dati z izkušnjo na jezeru, ne bi padel pozneje v času velike preizkušnje, ki ga je doletela.

Bog dan za dnem poučuje svoje otroke. Z vsakdanjimi življenjskimi razmerami jih pripravlja, da bodo odigrali svoje dejanje na širšem odru, ki jim ga je določila njegova previdnost. Od stališča v vsakdanjih preizkusih sta odvisna zmaga ali poraz v času velikih življenjskih stisk.

Skušnjave bodo premagale ljudi, ki se ne zavedajo stalne odvisnosti od Boga. Lahko se nam zdi, da so naši koraki zanesljivi in da nas nič ne more omajati. Z gotovostjo lahko rečemo: Vem, v kaj verujem; nič ne bo moglo omajati moje vere v Boga in Božjo besedo. Vendar Satan skuša izkoristiti podedovane ali pridobljene napake našega značaja in zaslepiti naše oči, da ne vidimo svojih potreb in pomanjkljivosti. Samo če se zavedamo svojih slabosti in stanovitno gledamo v Jezusa, bomo hodili varno.

Brž ko se je Jezus usedel v čolnu, je veter prenehal, "in precej je bila ladja pri kraju, kamor so se peljali". (Jan 6,21.) Po noči groze je nastala svetla zarja. Učenci in ljudje na palubi so s hvaležnim srcem padli pred Jezusove noge in rekli: "Resnično si Božji Sin!" (Mat 14,33.)/382/

41. Prelomnica v Galileji

Temeljno besedilo Jan 6,22-71.

Ko je Kristus preprečil ljudstvu, da bi ga razglasilo za kralja, je vedel, da je dosegel prelomnico v svoji zgodovini. Množica, ki ga je hotela danes povzdigniti na prestol, se bo jutri odvrnila od njega. Razočaranje njihove sebične častihlepnosti bo spremenilo njihovo ljubezen v sovraštvo, njihovo poveličevanje pa v preklinjanje. Čeprav je to vedel, ni ukrenil ničesar, da bi preprečil krizo. Od vsega začetka ni dajal sledilcem nobenega upanja v pozemske nagrade. Nekomu, ki je prišel, da bi postal njegov učenec, je rekel: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Če bi ljudje lahko imeli hkrati svet in Kristusa, bi mu množica ponudila svojo vdanost; toda takšne službe ni mogel sprejeti. Mnoge, ki so bili povezani z njim, je pritegnilo upanje v posvetno kraljestvo. Ti ljudje ne smejo ostati zaslepljeni. Niso razumeli globokega duhovnega nauka iz čudeža s kruhi. Mora jim ga pojasniti. To novo razodetje bo povzročilo še bolj neposredno preizkušnjo.

Za čudež s kruhi se je razvedelo daleč naokoli, in že zelo zgodaj naslednje jutro se je ljudstvo zbiralo v Betsajdi, da bi videlo Jezusa. Prihajali so v velikem številu po kopnem in morju. Ti, ki so ga bili prejšnji večer zapustili, so se vrnili, ker so upali, da ga bodo še našli tam, kajti ni bilo čolna, s katerim bi se lahko prepeljal na drugo stran. Toda njihovo iskanje je bilo neuspešno, in mnogi so ga šli iskat v Kafarnaum./383/

Medtem pa je Jezus po samo enodnevni odsotnosti prišel v Genezaret. Brž ko se je razvedelo, da se je izkrcal, ljudje "obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva". (Mar 6,55.)

Čez nekaj časa je odšel v shodnico, tam pa so ga našli ti, ki so prišli iz Betsajde. Od učencev so zvedeli, kako je prišel čez jezero. Učenci so začudeni množici natančno popisali razburkano jezero, svoje večurno neuspešno veslanje proti vetru, Jezusov prihod po vodi, svoj strah zaradi tega, njegove prepričljive besede, Petrovo pustolovščino in njen izid, nenadno pomiritev viharja in izkrcanje iz čolna. Toda mnogi so se še vedno nezadovoljni s tem zbirali okrog Jezusa in ga spraševali: "Rabi, kdaj si prišel sem?" (Jan 6,25.) Upali so, da bodo iz njegovih ust slišali še bolj izčrpen opis tega čudeža.

Jezus pa ni zadovoljil njihove radovednosti. Žalosten je rekel: "Iščete me ne zato, ker ste videli čudeže, temveč ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili." (Jan 6,26.) Niso ga iskali iz kakih plemenitih spodbud. Ker so se najedli kruha, so upali, da bodo zaradi zveze z njim deležni še drugih pozemskih koristi. Zveličar jim je ukazal: "Trudite se ne za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane/384/ v večno življenje." Ne iščite samo materialnih koristi. Naj ne bo glavno delo skrb za sedanje življenje, ampak iščite duhovno hrano, tisto modrost, ki bo ostala za večno življenje. To vam lahko da samo "Sin človekov; zakaj njega je potrdil Oče, Bog". (Jan 6,27.)

Za trenutek se je prebudila pozornost poslušalcev. Vzkliknili so: "Kaj naj storimo, da delamo Božja dela?" (Jan 6,28.) Naredili so veliko napornega dela, da bi se priporočili Bogu. Bili so pripravljeni poslušati vsako novo pravilo, s katerim bi si zagotovili večjo zaslugo. Njihovo vprašanje je pomenilo: Kaj moramo delati, da bi si zaslužili nebesa? Kakšno ceno moramo plačati, da bi dosegli prihodnje življenje?

"Jezus jim odgovori in reče: To je Božje delo, da verujete v tega, ki ga je On poslal." (Jan 6,29.) Cena za nebesa je Jezus. Pot v nebesa je vera v "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Toda ljudstvo se ni odločilo sprejeti te trditve božanske resnice. Jezus je opravljal prav to delo, ki ga je napovedalo prerokovanje za Mesija; niso pa videli, kako so si njihova sebična upanja predstavljala njegovo nalogo. Kristus je res enkrat nahranil množico z ječmenovimi kruhi; toda v Mojzesovem času se je izraelski narod sitil z mano v puščavi štirideset let, zato so od Mesija pričakovali še večje blagoslove. V nezadovoljnih srcih so se spraševali, mar Jezus ne more dati zdravja, moči in bogastva vsemu ljudstvu, ga osvoboditi njegovih tlačiteljev in ga povišati do oblasti in časti, če že lahko dela tako velike čudeže, katerim so bili priče? Dejstvo, da je sam trdil, da je poslan od Boga, ni pa hotel biti Izraelov kralj, je bila skrivnost, ki je niso mogli dojeti. To njegovo odklanjanje so si razlagali napačno. Mnogi so sklepali, da si ne upa zahtevati svoje pravice zato, ker sam dvomi o božanskem značaju svojega poslanstva. S tem so odprli svoja srca neveri, in seme, ki ga je posejal Satan, je obrodilo svojevrsten sad: napačno razumevanje in odpadništvo.

Neki rabin ga je posmehljivo vprašal: "Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jan 6,30.31.)

Judje so spoštovali Mojzesa kot dajalca mane, slavo so pripisovali orodju, izgubljali pa so izpred oči njega, ki je opravil to delo. Njihovi očetje so godrnjali zoper Mojzesa in dvomili o njegovi božanski nalogi ter jo zanikali. Sedaj so pa v istem duhu/385/ njihovi potomci zavrgli njega, ki jim je prinesel sporočilo od Boga. Tedaj jim je Jezus rekel: "Resnično, resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha iz nebes." (Jan 6,32.) Darovalec mane je stal med njimi. Sam Kristus je bil ta, ki je vodil Jude skozi puščavo in jih vsak dan hranil s kruhom iz nebes. Ta hrana je bila simbol pravega nebeškega kruha. Duh, ki daje življenje in izvira iz neskončne Božje polnote, je prava mana. Jezus je rekel: "Božji kruh namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu." (Jan 6,33.)

Ker so še vedno mislili, da govori o pozemski hrani, so nekateri njegovi poslušalci vzkliknili: "Gospod, daj nam vsekdar tega kruha." Jezus pa jim je odvrnil: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,34.35.)

Slikoviti izraz, ki ga je uporabil Kristus, je bil Judom znan. S Svetim Duhom navdihnjeni Mojzes je rekel: "Ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,3.) Prerok Jeremija pa je napisal: "Ko so prišle tvoje besede, sem jih sprejel, in bila mi je tvoja beseda v veselje in radost mojega srca." (Jer 15,16.) Sami rabini so imeli pregovor o tem, da uživanje kruha pomeni v duhovnem pomenu proučevati zapovedi in opravljati dobra dela; mnogokrat se je govorilo, da bo ob Mesijevem prihodu nahranjen ves Izrael. Nauk prerokov je pojasnil globoki duhovni nauk o čudežu s kruhi. Ta nauk je Kristus poskušal pojasniti poslušalcem v shodnici. Če bi bili razumeli Svete spise, bi razumeli tudi njegove besede, ko je rekel: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,35.) Samo en dan poprej je s kruhom, ki ga je dal On, nasitil lačno in iznemoglo množico. Kakor so od tega kruha dobili telesno moč in poživitev, tako bi od Kristusa lahko dobili duhovno moč za večno življenje. Dejal je: "Kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikdar žejen." Potem je pristavil: "(Vi) ste me videli, in vendar ne verujete." (Jan 6,35.36.)

Kristusa so videli po pričanju Svetega Duha, po razodetju Boga njihovim dušam. Živi dokazi njegove moči so dan za dnem stali pred njimi, pa so vendar zahtevali še drugo znamenje. Ko bi jim tudi bilo dano, bi ostali enako neverni kakor prej. Če jih ni prepričalo to, kar so videli in slišali, jim ne bi pomagalo, če bi jim pokazal še več čudežnih del. Nevera bo vedno našla opravičenje za dvom in bo z razlogi ovrgla najmočnejši dokaz.

Kristus je ponovno trkal na njihova odrevenela srca. "In tega,/386/ ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) On je rekel, da bodo vsi, ki ga sprejmejo z vero, imeli večno življenje. Nihče se ne bo izgubil. Nobene potrebe ni, da bi farizeji in saduceji razpravljali o prihodnjem življenju. Ljudem ni več potrebno v brezupni bolečini objokovati svojih umrlih. "Kajti to je volja mojega Očeta, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,40.)

Ampak ljudski voditelji so bili užaljeni. Zato so govorili: "Ali ni ta Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater poznamo? Kako da sedaj pravi: Iz nebes sem prišel?" (Jan 6,42.) Poskušali so zbuditi predsodek s tem, da so zasmehljivo omenili Jezusov skromni vir. S podcenjevanjem so govorili o njegovem življenju galilejskega delavca ter o njegovi siromašni in skromni družini. Govorili so, da trditve tega neizobraženega tesarja niso vredne njihove pozornosti. Zaradi njegovega skrivnostnega rojstva so namigovali, da je dvomljivega vira, in govorili o človeških okoliščinah njegovega rojstva kot o madežu njegovega življenja.

Jezus ni poskušal pojasniti skrivnosti svojega rojstva. Ni jim odgovoril na vprašanje o prihodu iz nebes, kakor tudi ne na vprašanje o prihodu čez jezero. Ni usmerjal pozornosti na čudeže, ki so označevali njegovo življenje. Prostovoljno je postal neugleden človek in sprejel nase podobo hlapca. Toda njegove besede in dejanja so razodevale njegov značaj. Vsi, katerih srca so bila odprta za božansko razsvetljenje, so v njem prepoznali "Edinorojenega od Očeta", ki je poln "milosti in resnice". (Jan 1,14.)

Predsodki farizejev so bili veliko globlji, kakor so razodevala njihova vprašanja; imeli so svojo korenino v popačenosti njihovih src. Vsaka Jezusova beseda in dejanje je spodbujalo v njih nasprotovanje, kajti duh, ki so ga gojili, ni našel v njem nobenega odmeva.

"Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan. Pisano je v prerokih: In vsi bodo učeni od Boga. Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,44.45.) H Kristusu ne bo prišel nihče razen teh, ki jih vleče Očetova ljubezen. Toda Bog privlači vsa srca k sebi, zato h Kristusu ne bodo hoteli priti samo ti, ki se upirajo tej njegovi privlačni moči.

V besedah "vsi bodo učeni od Boga," se je Jezus sklical na Izaijevo prerokovanje: "In vsi tvoji otroci bodo Gospodovi učenci in obilen mir bo tvojim otrokom." (Iz 54,13.) Ta del Svetih spisov/387/ so si Judje lastili. Bahali so se, da je Bog njihov učitelj. Jezus pa je pokazal, kako nekoristna je ta trditev, ko je rekel: "Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,45.) Očeta lahko spoznamo samo po Kristusu. Človeška narava ne more prenesti prizora njegove slave. Ti, ki so slišali za Boga, ko so poslušali glas njegovega Sina, bodo tudi v Jezusu iz Nazareta prepoznali njega, ki po naravi in razodetju predstavlja Očeta.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno življenje." (Jan 6,47.) Po ljubljenem Janezu, ki je poslušal te besede, je Sveti Duh oznanil cerkvam: "In to je pričevanje, da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje." (1 Jan 5, 11.12.) Jezus pa je rekel: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,44.) Kristus je postal z nami eno telo, da bi mi lahko postali z njim en duh. Po moči te edinosti bomo vstali iz groba - ne samo kot dokaz Kristusove moči, ampak zato, ker je z vero njegovo življenje postalo naše. Kdor spozna pravi Kristusov značaj in ga sprejme v srce, ima večno življenje. Kristus prebiva v nas po Duhu, in Božji Duh, z vero sprejet v srce, je začetek večnega življenja.

Ljudstvo je Kristusa spomnilo na mano, ki so jo njihovi očetje jedli v puščavi, kakor da je bilo dajanje te hrane večji čudež od tega, ki ga je naredil Jezus. On pa jim je povedal, kako neznaten je bil ta dar v primerjavi z blagoslovi, ki jih je prišel delit. Mana je lahko ohranila samo pozemsko življenje; ni preprečevala približevanja smrti, niti ni zagotavljala nesmrtnosti. Kruh iz nebes pa naj bi hranil dušo in ji pomagal k večnemu življenju. Zveličar je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor je od njega. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj." (Jan 6,48-51.) Temu slikovitemu opisu je Kristus tedaj dodal še drugega. Samo s smrtjo lahko podari življenje ljudem, zato je z naslednjimi besedami opozoril na svojo smrt kot sredstvo zveličanja. Dejal je: "Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta." (Jan 6,51.)

Judje so se pripravljali na praznovanje pashe v Jeruzalemu v spomin na noč Izraelove osvoboditve, ko je angel uničevalec hudo prizadel egiptovske domove. Bog je želel,/388/ da v pashalnem jagnjetu vidijo Božje Jagnje in po tem simbolu sprejmejo njega, ki je dal sebe za življenje sveta. Judje pa so šli tako daleč, da so imeli simbol za najpomembnejši, medtem ko je njegov pomen ostal nezapažen. Niso prepoznali Gospodovega telesa. Ista resnica, ki je bila slikovito prikazana v pashalnem obredu, je bila izrečena s Kristusovimi besedami. Vendar še vedno ni bila prepoznana.

Sedaj so rabini jezno zavpili: "Kako nam more ta dati svoje meso jesti?" (Jan 6,52.) Pretvarjali so se, da razumejo njegove besede v istem dobesednem smislu kakor Nikodem, ko je vprašal: "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Nekoliko so dojeli pomen Jezusovih besed, ampak tega niso želeli priznati. Upali so, da bodo z napačno razlago njegovih besed med ljudstvom spodbudili predsodke proti njemu.

Kristus pa ni ublažil svojega nazornega opisovanja. Resnico je ponovil s še krepkejšimi besedami: "Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. Kajti moje meso je prava jed in moja kri je prava pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem." (Jan 6,53-56.)

Jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri pomeni sprejeti ga za osebnega zveličarja, verujoč, da On odpušča naše grehe in da smo v njem popolni. Postali bomo sodeležniki njegove narave, če bomo opazovali njegovo ljubezen, prebivali v njej in pili od nje. Kar je hrana za telo, mora biti Kristus za dušo. Hrana nam ne more koristiti, če je ne jemo in ne postane del našega bitja. Tako tudi Kristus nima nobene vrednosti za nas, če ga ne spoznamo kot osebnega Zveličarja. Teoretično znanje nam ne bo nič pomagalo. Z njim se moramo hraniti, ga sprejeti v srce tako, da njegovo življenje postane naše. Vsrkati moramo njegovo ljubezen in milost.

Toda niti vsi ti slikoviti prikazi niso mogli zadosti opisati prednosti vernikove povezanosti s Kristusom. Jezus je povedal: "Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zaradi mene." (Jan 6,57.) Kakor je Božji Sin živel z vero v Očeta, tako moramo živeti tudi mi z vero v Kristusa. Jezus se je tako popolnoma podredil Božji volji, da se je sam Oče razodel v njegovem življenju. Čeprav je bil izkušan v vsem kakor mi, je stal pred svetom neomadeževan od zla, ki ga je obdajalo. Tudi mi moramo zmagati tako, kakor je Kristus.

Ali si Kristusov sledilec? Tedaj je vse, kar je zapisano o duhovnem življenju, napisano zate, in se lahko doseže/389/ s tvojim zedinjenjem z Jezusom. Ali je tvoja gorečnost opešala? Ali se je tvoja prva ljubezen ohladila? Znova sprejmi ponujeno Kristusovo ljubezen. Jej njegovo meso in pij njegovo kri, pa boš postal eno z Očetom in Sinom.

Neverujoči Judje niso hoteli videti ničesar drugega, razen najbolj dobesednega pomena Zveličarjevih besed. Po obredni postavi jim je bilo prepovedano okusiti kri, zato so sedaj Kristusove besede imeli za svetoskrunstvo in so medsebojno razpravljali o njih. Celo med učenci so mnogi rekli: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?" (Jan 6,60.)

Zveličar jim je odgovoril: "To vam je v spotiko? Kaj pa, ko boste videli Sina človekovega, da gre gor, kjer je bil poprej? Duh je to, kar oživlja, meso ne pomaga nič; besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje." (Jan 6,61-63.)

Kristusovo življenje, ki daje življenje svetu, je v njegovi besedi. Jezus je z njo zdravil bolezni in izganjal hudobne duhove; z njo je pomiril jezero in obujal mrtve; ljudstvo pa je pričalo, da je njegova beseda imela moč. Govoril je Božjo besedo, kakor je govoril po vseh prerokih in učiteljih v Starem zakonu. Vse Sveto pismo je razodevanje Kristusa, in Zveličar je želel usmeriti vero učencev na to besedo. Ko se bo njegova vidna navzočnost umaknila, mora biti beseda vir njihove moči. Kakor njihov Učitelj bodo tudi oni morali živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.)

Kakor se naše telesno življenje vzdržuje s hrano, tako se tudi naše duhovno življenje ohranja z Božjo besedo. Vsak človek mora osebno prejemati življenje iz Božje besede. Kakor moramo sami jesti, da bi dobili hranljive sestavine, tako moramo tudi besedo sprejeti zase. Ne bi je smeli sprejemati samo posredno od tujega uma. Pozorno moramo proučevati Sveto pismo in prositi Boga za pomoč Svetega Duha, da bi lahko razumeli njegovo besedo. Morali bi prebrati eno svetopisemsko vrsto in se z vsem umom ukvarjati z njo, da bi odkrili misel, ki jo je Bog v njej dal za nas. O tej misli moramo razmišljati, vse dokler da postane naša last in doumemo, kaj "govori Gospod".

Jezus v svojih obljubah in opominih misli name. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se jaz, če verujem vanj, ne bi pogubil, temveč imel večno življenje. Izkušnje v zvezi z Božjo besedo morajo biti moje izkušnje. Molitev in obljube, pravila in opomini so moji. "S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega/390/ sebe zame." (Gal 2,20.) Ko vera tako sprejme in osvoji načela resnice, bo postala del bitja in življenjska gonilna sila. V dušo sprejeta Božja beseda oblikuje misli in sodeluje pri izoblikovanju značaja.

Stalno gledanje z očmi vere v Jezusa nas bo okrepilo. Bog bo dal najdragocenejša razodetja svojemu lačnemu in žejnemu ljudstvu. Ugotovilo bo, da je Kristus osebni zveličar. Ko se bo hranilo z njegovo besedo, bo odkrilo, da je ta duh in življenje. Beseda uničuje podedovano pozemsko naravo in podarja novo življenje v Kristusu Jezusu. Sveti Duh prihaja k človeku kot Tolažnik. Po spreminjajoči moči njegove milosti se Božja podoba znova ustvarja v učencu, in tako postaja novo stvarstvo. Ljubezen zasede prostor sovraštva in srce povzema podobnost z Bogom. To v resnici pomeni živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) To pomeni jesti Kruh, ki prihaja iz nebes.

Kristus je izrekel sveto in večno resnico o odnosu med seboj in svojimi sledilci. Poznal je značaj njih, ki so trdili, da so njegovi učenci, in njegove besede so preizkusile njihovo vero. Izjavil je, da morajo verovati in delati po njegovem nauku. Vsi, ki so ga sprejeli, bodo sodeležniki njegove narave in v skladnosti z njegovim značajem. To je pomenilo odpovedati se svojim priljubljenim težnjam. Zahtevalo je popolno podrejanje Jezusu. Poklicani so, da bi postali samopožrtvovalni, krotki in ponižni v srcu. Hoditi morajo po ozki stezi, po kateri je hodil tudi Človek z Golgote, če želijo imeti delež v daru življenja in nebeški slavi.

Preizkušnja je bila prevelika. Navdušenje njih, ki so ga hoteli na silo zgrabiti in postaviti za kralja, se je ohladilo. Izjavili so, da jim je ta razlaga v shodnici odprla oči. Sedaj niso več zapeljani. V njihovih umih so bile njegove besede odkrito priznanje, da ni Mesija in da ne bodo imeli nobene pozemske nagrade zaradi zveze z njim. Njegova čudodelna moč je bila zanje dobrodošla; želeli so se rešiti bolezni in trpljenja, niso pa bili naklonjeni njegovemu samopožrtvovalnemu življenju. Ni jim bilo mar za skrivnostno duhovno kraljestvo, o katerem je govoril. Neiskreni in sebični, ki so ga iskali, ga niso več želeli. Če ne bo vložil svoje moči in vpliva za osvoboditev od Rimljanov, ne želijo imeti z njim ničesar več.

Jezus jim je odkrito rekel: "Toda so med vami nekateri, ki ne verujejo," in dodal: "Zato sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni,/391/ če mu ni dano od mojega Očeta." (Jan 6,64.65.) Želel je, da razumejo, da jih ne bo mogel pritegniti k sebi, če njihova srca ne bodo odprta za Svetega Duha. "Telesni človek ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.) Z vero lahko človek opazuje Jezusovo slavo. Ta slava je skrita, vse dokler se po Svetem Duhu vera ne razplamti v duši.

Zaradi javne graje njihove nevere so se ti učenci še bolj oddaljili od Jezusa. Bili so zelo nezadovoljni. Želeli so prizadeti Zveličarja in zadovoljiti maščevalnost farizejev, zato so mu obrnili hrbet in ga s prezirom zapustili. Odločili so se, in sicer za podobo brez duha, lupino brez jedra. Nikoli pozneje niso spremenili odločitve, saj niso več hodili za Jezusom.

"On ima velnico v svoji roki in očedi svoje gumno in spravi svojo pšenico v žitnico." (Mat 3,12.) To je bil eden izmed časov čiščenja. Z besedo resnice so bile pleve ločene od pšenice. Mnogi so se odvrnili od Jezusa, ker so bili preveč ošabni in prepričani o svoji pravičnosti, da bi sprejeli grajo, in preveč so ljubili svet, da bi sprejeli življenje ponižnosti. Mnogi še vedno delajo tako. Danes se ljudje preizkušajo, kakor so se preizkušali učenci v kafarnaumski shodnici. Ko se resnica prepričljivo pojasni srcu, dojamejo, da se njihova življenja ne ujemajo z Božjo voljo. Uvidijo potrebo po celoviti spremembi v sebi, toda ne želijo opraviti tega dela, ki je polno samoodpovedi. Zato so jezni, če se odkrijejo njihovi grehi. Odhajajo užaljeni, kakor so tudi učenci zapustili Jezusa godrnjaje: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati." (Jan 6,60.)

Njihovim ušesom bi bili prijetni hvala in laskanje, resnica pa ni dobrodošla, ne morejo je poslušati. Dokler so množice hodile za njim in bile nasičene ter so se slišali zmagoslavni vzkliki, so ljudje zelo glasno izražali hvalo. Ko pa je raziskava Božjega Duha odkrila njihov greh in zahtevala, da ga zapustijo, so obrnili hrbet resnici in niso več hodili za Jezusom.

Ker so se ti nezadovoljni učenci odvrnili od Kristusa, je nad njimi zavladal drug duh. Ničesar privlačnega niso mogli videti na njem, ki se jim je prej zdel tako zanimiv. Poiskali so njegove sovražnike, ker so se ujemali z njihovim duhom in dejanji. Napačno so razlagali njegove besede, potvarjali njegove izjave in napačno prikazovali njegove spodbude. Svoje vedenje so branili z zbiranjem vsake podrobnosti,/392/ ki bi se lahko uporabila proti njemu; zaradi teh lažnih poročil je bila spodbujena takšna ogorčenost, da je bilo v nevarnosti njegovo življenje.

Naglo se je razširila novica, da Jezus iz Nazareta po svojem lastnem priznanju ni Mesija. Tako so se čustva ljudstva v Galileji obrnila proti njemu, kakor se je leto poprej zgodilo v Judeji. O Izrael! Zavrgli so Zveličarja zato, ker so hrepeneli po osvajalcu, ki bi jim dal pozemsko moč. Želeli so si minljivo jed, ne pa take, ki vzdrži v večno življenje.

Jezus je s koprnečim srcem videl, kako učenci zapuščajo njega, ki je Življenje in Luč ljudem. Z nepopisno žalostjo, ga je prežemala zavest, da ne cenijo njegovega sočutja, mu ne vračajo ljubezni, prezirajo njegovo milost in zavračajo njegovo zveličanje. Takšen razvoj dogodkov, kakršen je bil ta, ga je naredil za moža bolečin, ki pozna žalost.

Jezus ni poskušal preprečiti odhoda njim, ki so ga zapuščali, temveč se je obrnil k dvanajsterim in jih vprašal: "Ali hočete tudi vi oditi?" (Jan 6,67.)

Peter mu je odgovoril z vprašanjem: "Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti." In še dodal: "In mi smo verovali in vemo, da si ti Božji Svetnik." (Jan 6,68.69.)

"H komu pojdemo?" Učitelji v Izraelu so sužnjevali formalizmu. Farizeji in saduceji so se stalno prepirali. Zapustiti Jezusa bi pomenilo pasti med zagovornike obredov in ceremonij ter slavoljubne ljudi, ki hrepenijo po lastni slavi. Učenci so našli več miru in veselja, odkar so sprejeli Kristusa, kakor pa so ju imeli vse svoje prejšnje življenje. Kako bi se lahko vrnili mednje, ki so prezirali in preganjali Prijatelja grešnikov? Dolgo so pričakovali Mesija; zdaj je prišel, zato se ne morejo odvrniti od njega k tem, ki so zahtevali njegovo življenje in jih preganjali zato, ker so postali njegovi sledilci.

"H komu pojdemo?" Nikakor od Kristusovega učenja, njegovih naukov o ljubezni in usmiljenju v temo nevere, v pokvarjenost sveta. Medtem ko so mnogi, ki so bili priče njegovih čudežnih del, zapustili Zveličarja, je Peter izrazil vero učencev: "Ti si Božji Svetnik." Sama pomisel, da bi izgubili to sidro svojih duš, jih je prežemala s strahom in bolečino. Ostati brez Zveličarja bi jim pomenilo enako, kakor da bi jih na slepo srečo gnalo temno in nevihtno morje.

Mnoge Jezusove besede in dela so bile videti skrivnostna omejenim umom, toda vsaka beseda in dejanje sta imela določeni namen v delu za naše odrešenje; vse je bilo načrtovano, da doseže svoj cilj./393/ Ko bi lahko razumeli njegove cilje, bi se nam vse pokazalo pomembno in v skladnosti z njegovim poslanstvom.

Čeprav sedaj ne moremo razumeti Božjih del in poti, lahko razpoznamo njegovo veliko ljubezen, ki je v temelju vseh njegovih ravnanj z ljudmi. Ta, ki živi blizu Jezusa, bo imel razvito razumevanje o skrivnosti pobožnosti. Prepoznal bo milost, ki deli graje, preiskuje značaj in razodeva srčne namere.

Ko je Jezus govoril o preizkusni resnici, ki je povzročila, da se je precej njegovih učencev odvrnilo od njega, je vedel, kakšen bo sad njegovih besed. Ampak moral je izpolniti namen milosti. Vnaprej je videl, da bo v času preizkušnje vsak njegovih ljubljenih učencev hudo preizkušen. Zanje bodo najhujše preizkušnje njegove smrtne muke v Getsemaniju, izdaja in križanje. Če ne bi bilo poprejšnje preizkušnje, bi se bili mnogi, ki jih priganjajo samo sebične spodbude, povezali z njimi. Ko bo njihov Gospod obsojen na sodišču; ko bodo množice, ki so ga pozdravljale kot svojega kralja, sikale nanj in ga sramotile; ko bo zasmehujoča množica vpila: "Križaj ga!" ker bo razočaral njihova posvetna hotenja, bodo ti sebični ljudje odpovedali zvestobo Jezusu in povzročili učencem grenko in hudo bolečino ter jo združili z njihovo žalostjo in razočaranjem zaradi uničenja njihovih najbolj ljubih upov. V tem temnem času bi zgled njih, ki so odšli od njega, lahko potegnil za sabo tudi druge. Jezus pa je spodbudil to prelomnico, da bi lahko s svojo osebno navzočnostjo še krepil vero pravih sledilcev.

Kot sočutni Odrešenik je docela poznal usodo, ki ga je čakala, zato je nežno poravnaval stezo učencem, jih pripravljal za njihovo najhujšo preizkušnjo in krepil za končni preizkus!/394/

42. Izročilo

Temeljno besedilo Mat 15,1-20; Mar 7,1-23.

Pismarji in farizeji so pričakovali, da bodo med praznovanjem pashe v Jeruzalemu videli Jezusa in mu pripravili past. Jezus pa je poznal njihove namene, zato ni prišel na zborovanje. "Tedaj pridejo k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji." (Mat 15,1.) Ker torej On ni odšel k njim, so oni prišli k njemu. Kratek čas je kazalo, da bodo Galilejci sprejeli Jezusa kot Mesija in bo v tem področju strta moč duhovščine. Poslanstvo dvanajsterice, ki je kazalo, da se bo Kristusovo delo razvilo, je spravljalo učence še bolj neposredno v spopad z rabini, zato je znova povzročilo ljubosumnost voditeljev v Jeruzalemu. Vohuni, ki so bili v začetku njegove službe poslani v Kafarnaum in so mu poskušali pripisati krivdo zaradi prestopanja sobote, so bili zmedeni. Rabini pa so se vendar odločili uresničiti svoj namen. Sedaj so poslali druge poslance opazovat njegovo gibanje in najti kakšno obtožbo proti njemu.

Kakor že poprej je bil vzrok za njegovo obtožbo nespoštovanje predpisov izročil, s katerimi so obremenili Božje zapovedi. Ti so bili dani naravnost zato, da bi zaščitili izpolnjevanje zapovedi, imeli pa so jih za bolj svete od samih zapovedi. Kadar so namreč prišli v nasprotje z na Sinaju danimi zapovedmi, so dajali prednost rabinskim predpisom.

Med njimi so najbolj goreče upoštevali predpis o obrednem čiščenju. Zanemarjanje določenih obredov pred jedjo/395/ so imeli za strašen greh, ki bo kaznovan na tem in onem svetu, zato so tudi uničenje prestopnika imeli za čednost.

Predpisov o očiščenju je bilo brez števila. Človekova življenjska doba bi komaj zadostovala, da bi se seznanil z njimi. Življenje njih, ki so resno poskušali upoštevati rabinske zahteve, je bil dolg boj proti obredni nečistosti in neskončna vrsta umivanj in čiščenj. Medtem ko so bili ljudje zasedeni z nepomembnimi podrobnostmi in pravili, ki jih Bog ni zahteval, je bila njihova pozornost obrnjena od velikih načel njegovih zapovedi.

Kristus in učenci niso spoštovali teh obrednih umivanj, vohuni pa so imeli to za temeljno obtožbo proti njim. Vendar Kristusa niso napadli naravnost, temveč so prišli k njemu in kritizirali učence. Vpričo množice so ga vprašali: "Zakaj prestopajo tvoji učenci izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo kruh." (Mat 15,2.)

Kadar koli pride sporočilo resnice s posebno močjo do ljudi, Satan spodbuja svoje pomočnike, da začnejo razpravljati o nepomembnih vprašanjih. Tako poskuša odvrniti pozornost od resničnih težav. Kadar koli se začne kakšno dobro delo, so dlakocepci pripravljeni razpravljati o obliki in tehničnih vprašanjih, da bi speljali misli od žive resničnosti. Kadar kaže, da Bog na posebni način deluje za svoje ljudstvo, naj si ne dovoljuje, da bi se vpletlo v razprave, ki bodo samo uničile ljudi. Vprašanja, ki imajo za nas največji pomen, se glasijo: Ali verujem v Božjega Sina z zveličavno vero? Ali je moje življenje v skladnosti z Božjimi zapovedmi? "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako držimo njegove zapovedi." (Jan 3,36; 1 Jan 2,3.)

Jezus ni poskušal braniti sebe ali učencev. Ni se oziral na obtožbe, ki so bile naperjene proti njemu, temveč je še naprej razgaljal duha, ki je spodbudil te pristaše človeških obredov. Dal jim je primer njihovega vsakdanjega ravnanja tega, kar so naredili neposredno pred svojim prihodom k njemu. "Zakaj prestopate tudi vi Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj svojega očeta in mater, in: Kdor kolne očeta ali mater, naj umre. Vi pa pravite: Če kdo reče očetu ali materi: V daritev bodi, s čimer bi ti jaz pomagal, ni več zavezan spoštovati svojega očeta ali svoje matere." (Mat 15,3-6.) Peto zapoved so ukinili,/396/ kakor da je nepomembna, zelo natančno pa so izpolnjevali izročila starešin. Učili so, da je posvetiti svoje imetje templju svetejša dolžnost kakor skrb za starše; da je celo bogoskrunstvo, če bi kaj od tako posvečenega dali očetu ali materi, pa če je potreba še tako velika. Za potomca, ki je zanemarjal svojo dolžnost, je bilo dovolj, da je nad svojo lastnino izrekel besedo "korban" in jo tako posvetil Bogu, potem pa jo je lahko vse življenje uporabljal zase, v tempeljsko službo pa je bila prenesena šele po njegovi smrti. Na ta način je imel stalno svobodo, da v življenju in tudi po smrti ne spoštuje svojih staršev in jih vara pod pretvezo lažne predanosti Bogu.

Jezus ni nikoli niti z besedami niti z dejanji zmanjševal človekove obveznosti glede dajanja darov in prispevkov Bogu. Kristus je bil ta, ki je dal vsa navodila postave glede desetine in darov. Ko je bil na svetu, je pohvalil siromašno žensko, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. Toda duhovniki in rabini so od navidezne gorečnosti za Boga naredili izgovor, s katerim so prikrivali lastno željo po samopoviševanju. Zavajali so ljudstvo. Naložili so mu težka bremena, ki jih Bog ni zahteval. Celo Kristusovi učenci niso bili povsem osvobojeni jarma, ki jim je bil naložen s podedovanimi predsodki in z oblastjo rabinov. S tem ko je Jezus razkril pravega duha rabinov, je hotel osvoboditi iz sužnosti izročilom vse, ki so si res želeli služiti Bogu.

Obrnil se je k podlim ogleduhom in jim rekel: "Hinavci, dobro je o vas prerokoval Izaija, govoreč: To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časte, učeč nauke, zapovedi človeške." (Mat 15,7-9.) Te Kristusove besede so bile obtožba proti celotnemu farizejskemu sistemu. Izjavil je, da rabini s postavljanjem svojih zahtev nad božanske predpise povzdigujejo sebe nad Boga.

Poslanci iz Jeruzalema so bili polni besa. Kristusa niso mogli obtožiti kot prestopnika postave s Sinaja, ker je govoril kot njegov zagovornik proti njihovim izročilom. Veliki predpisi postave, ki jih je podajal, so bili v očitnem nasprotju z malenkostnimi pravili, ki so si jih izmislili ljudje.

Jezus je pojasnil množici, potem pa še popolneje učencem, da oskrumba ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Čistost in nečistost se tičeta duše. Človeka oskrunjajo slabo dejanje, slaba beseda, slaba misel, vsako prestopanje Božjega zakona, ne pa zanemarjanje zunanjih predpisov, ki jih je postavil človek./397/

Učenci so opazili bes vohljačev, ko je bil razgaljen njihov lažni nauk. Videli so jezne poglede in slišali polglasne besede nezadovoljstva in maščevalnosti. Ker so pozabili, kolikokrat je Kristus dokazal, da bere srca kakor odprto knjigo, so mu pripovedovali o vplivu njegovih besed. Ker so upali, da bo pomiril razburjene uslužbence, so mu rekli: "Veš li, da so se farizeji, ko so slišali to besedo, spotikali?" (Mat 15,12.)

On je odgovoril: "Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Navade in izročila, ki so jih rabini tako visoko cenili, so bile od tega sveta, in ne iz nebes. Ne glede na to, kako velik ugled so uživali med ljudstvom, niso mogli zdržati Božje preizkušnje. Vsako človeško pravilo, ki je zamenjalo Božje zapovedi, se bo izkazalo kot brezvredno ob dnevu, ko bo Bog privedel "vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem". (Prop 12,14.)

Nadomeščanje Božjih zapovedi s človeškimi predpisi se še ni nehalo. Celo med kristjani so pravila in običaji, ki nimajo boljšega temelja od izročil prednikov. Taki predpisi, ki temeljijo samo na človeški oblasti, so odrinili te, ki jih je dal Bog. Ljudje se trdno oklepajo svojih izročil in spoštujejo svoje običaje ter sovražijo nje, kateri jih želijo opozoriti na njihovo zmoto. Danes, ko nam je naročeno, naj usmerimo pozornost na Božje zapovedi in Jezusovo vero, vidimo enako sovraštvo kakor v Kristusovem času. O ostanku Božjega ljudstva je zapisano: "In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa." (Raz 12,17.)

"Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Bog nam ukazuje namesto veljave tako imenovanih cerkvenih očetov sprejeti besedo večnega Očeta, Gospodarja nebes in zemlje. Samo v njej je resnica nepomešana z zmoto. David je rekel: "Razumnejši sem postal od vseh svojih učiteljev, ker so tvoja pričevanja moje premišljevanje. Previdnejši sem od starcev, ker hranim tvoja povelja." (Ps 119,99. 100.) Naj vsi, ki se podrejajo človeški oblasti, cerkvenim običajem in izročilom očetov, poslušajo opomin, ki ga vsebujejo Kristusove besede: "Ali zastonj me časte, učeč nauke, človeške zapovedi." (Mat 15,9.)/398/

43. Podiranje ločilnega zidu

Temeljno besedilo Mat 15,21-28; Mar 7,24-36.

Po sporu s farizeji je Jezus odšel iz Kafarnauma, prepotoval Galilejo in se umaknil v hribovito področje, ki meji s Fenicijo. Odtod je proti zahodu lahko opazoval v dolini stari mesti Tir in Sidon s poganskimi templji, veličastnimi palačami, trgovskimi središči in pristanišči, ki so bila polna ladij. Malo dalje se je širila modrina Sredozemskega morja, ki ga bodo morali prebroditi glasniki evangelija, da bi odnesli veselo sporočilo središčem velikega svetovnega cesarstva. A ta čas še ni prišel. Jezusa je čakala priprava učencev za njihovo poslanstvo. Upal je, da bo v tem kraju našel mir, ki ga je pogrešal v Betsajdi. Vendar to ni bil edini cilj njegovega potovanja.

"In glej, žena Kananičanka pride iz teh krajev ter zavpije in reče: Usmili se me, Gospod, Davidov sin; mojo hčer zelo muči zli duh." (Mat 15, 22.) Prebivalci tega kraja so bili potomci starega kanaanskega plemena. Ker so bili malikovalci, so jih Judje prezirali in sovražili. Temu razredu je pripadala žena, ki je tedaj prišla k Jezusu. Bila je poganka, in zato izključena od prednosti, v katerih so Judje uživali vsak dan./399/ V Feniciji je živelo mnogo Judov, zato so novice o Kristusovem delu prodrle v to pokrajino. Nekaj ljudi je slišalo njegove besede in pričalo o njegovih čudovitih delih. Ta žena Sirofeničanka (Mar 7,26.) je slišala govoriti o preroku, ki zdravi vse vrste bolezni, kakor so povedala poročila. Ko je slišala za njegovo moč, se je v njenem srcu prebudilo upanje. Materinska ljubezen jo je spodbudila, da se je odločila pogovoriti z njim o hčerini težavi. Imela je trden namen, da bo Jezusu razodela svojo bolečino. On mora ozdraviti njeno hčer. Prosila je že za pomoč poganske bogove, pa ni dobila nikakršnega olajšanja. Večkrat je prišla v skušnjavo, da je pomislila: Kaj more napraviti zame ta judovski učitelj? Slišala pa je, da zdravi vse bolezni in da ne gleda, ali so ljudje, ki prihajajo k njemu, bogati ali revni. Odločila se je, da se ne bo odpovedala edinemu upanju.

Kristus je poznal razmere te žene. Ker je vedel, da si ga želi videti, je odšel na pot. Z olajšanjem njene bolečine je lahko živo pokazal nauk, ki ga je hotel podati. Zato je tudi pripeljal učence v ta kraj. Želel jim je pokazati neznanje, ki vlada v mestih in vaseh ob Izraelovi meji. Narod, ki so mu bile dane vse možnosti za razumevanje resnice, ni poznal potreb svoje okolice. Ničesar niso ukrepali, da bi pomagali ljudem v temi. Ločilni zid, ki ga je postavila judovska ošabnost, je preprečeval tudi samim učencem, da bi sočustvovali s poganskim svetom. In ta pregraja je morala pasti.

Kristus ni takoj odgovoril na ženino prošnjo. Predstavnico preziranega ljudstva je sprejel tako, kakor bi jo sprejeli Judje. Po ravnanju s to žensko je želel pokazati učencem, kako hladno in brezdušno se obnašajo Judje v podobnih primerih; ko pa je nato uslišal njeno prošnjo, je pokazal zgled sočutja, ki ga morajo učenci pokazati ob taki nesreči.

Čeprav Jezus ni takoj odgovoril, ženska ni izgubila vere. Šel je dalje, kakor da je ne sliši, ona pa je šla za njim in ponavljala svojo prošnjo. Učenci, ki jim je že presedala njena vsiljivost, so ga prosili, naj jo nažene. Ko so videli, da Učitelj ravna z njo ravnodušno, so mislili, da odobrava predsodke, ki so jih imeli Judje do Kananejcev ali Sirofeničanov. Žena je prišla s prošnjo k milostnemu Zveličarju. Na zahtevo učencev je Jezus odgovoril: "Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove/400/ hiše." (Mat 15,24.) Čeprav je kazalo, da se odgovor ujema z judovskimi predsodki, je vseboval grajo za učence. Vendar so to razumeli pozneje, ko so se spominjali, kolikokrat jim je govoril, da je namreč prišel na svet rešit vse, ki ga sprejmejo.

Žena je še bolj vneto silila vanj, se vrgla pred Kristusove noge in zavpila: "Gospod, pomagaj mi!" (Mat 15,25.) Jezus je še vedno na videz zavračal njene prošnje v skladnosti z nesočutnimi judovskimi predsodki: "Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom." (Mat 15,26.) To naj bi pravzaprav pomenilo, da ni dobro razsipati Božjemu izvoljenemu ljudstvu danega blagoslova tako, da bi se ga delilo tujcem in Izraelovim nasprotnikom. Ta odgovor bi vsakega manj vztrajnega prosilca spravil v malodušnost. Žena pa je videla, da je prišla njena priložnost. Za Jezusovim očitnim zavračanjem je opazila usmiljenost, ki je ni mogel skriti. "Da, Gospod," je odvrnila, "toda tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev." (Mat 15,27.) Ko otroci jedo pri očetovi mizi, celo psi ne ostanejo lačni. Imajo pravico do drobtinic, ki padajo z bogato obložene mize. Če ima obilen blagoslov za Izraelce, mar ga nima malo tudi zanjo? Če se nanjo gleda kot na psa, ali nima pravice do drobtinic od njihove obilice?

Jezus je pravkar zapustil področje delovanja, ker so pismouki in farizeji iskali priložnost, da bi ga ubili. Godrnjali so in se pritoževali. Kazali so nevero in grenkobo ter odklanjali zveličanje, ki jim je bilo brezplačno ponujeno. Sedaj pa je Kristus srečal bitje, ki je pripadalo nesrečnemu in preziranemu plemenu ter ni uživalo ugodnosti luči Božje besede; vendar se je žena takoj podredila Kristusovemu božanskemu vplivu in trdno verovala, da ji lahko usliši prošnjo. Prosila je za drobtinice, ki padajo z Učiteljeve mize. Če lahko uživa prednosti psov, je pripravljena, da jo štejejo za psa. Ni imela narodnostnih ali verskih predsodkov ali ošabnosti, ki bi vplivali na njeno ravnanje, ter takoj priznala Jezusa za Odrešenika, ki lahko usliši vse, za kar ga prosi.

Zveličar je bil zadovoljen. Preizkusil je njeno vero vanj. S svojim ravnanjem do nje je dokazal, da ona, ki so jo imeli za izraelsko zavrženko, ni več tujka, pač pa otrok Božje družine. Kot otrok ima pravico do Očetovih darov. Kristus je uslišal njeno prošnjo in sklenil učencem namenjen nauk. Obrnil se je k njej, jo pogledal z vsem usmiljenjem in ljubeznijo in rekel: "O žena, velika je tvoja vera./401/ Zgodi naj se ti, kakor hočeš. In njena hči je ozdravela tisto uro." (Mat 15,28.) Hudobni duh je ni več mučil. Žena je odšla in priznavala svojega Zveličarja vsa srečna, ker je bila uslišana njena molitev.

Jezus je na tem potovanju naredil samo ta čudež. Prišel je do meje Tira in Sidona, da bi opravil to delo. Želel je pomagati trpeči ženski in hkrati zapustiti zgled v svojem delu milosti do pripadnikov zaničevanega ljudstva za blaginjo učencev, ko ga ne bo več med njimi. Želel jih je popeljati iz njihove judovske izvzetosti, da bi jih zanimalo delo za druge zunaj svojega naroda.

Jezus je želel razodeti globoke skrivnosti resnice, ki so bile vse čase skrite, namreč "da so pogani sodediči" z Judi vred in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 3,6.) Te resnice so se učenci učili počasi, zato jim je božanski Učitelj dajal nauk za naukom. Z nagrado stotnikove vere v Kafarnaumu in z oznanjevanjem evangelija Siharcem je že dokazal, da ne sodeluje v judovski nestrpnosti. Vendar pa so Samarijani nekoliko le poznali Boga, stotnik pa je pokazal ljubeznivo ravnanje do Izraela. Sedaj pa je Jezus pripeljal učence v stik s poganko, za katero so menili, da za pričakovanje pomoči od njega nima večjega razloga kakor kdor koli drug izmed svojega ljudstva. Želel je pokazati zgled, kako je treba ravnati s tako osebo. Učenci so sodili, da preveč radodarno deli darove svoje milosti. Želel je pokazati, da se njegova ljubezen ne more omejiti na raso ali narodnost.

Ko je rekel: "Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše," (Mat 15,24.) je povedal resnico, s Kananičanki storjenim delom pa je izpolnil svoje poslanstvo. Ta ženska je bila ena izmed izgubljenih ovc, ki naj bi jo Izrael rešil. To je bilo njim zaupano delo, pa so ga opustili, in ga je izpolnil Kristus.

Zaradi tega dogodka so učenci bolje razumeli nalogo, ki jih je čakala med pogani. Pred seboj so videli ogromno polje za delo zunaj Judeje. Videli so ljudi, ki so trpeli žalost, kakršne niso poznali uživalci višjih prednosti. Med tistimi, katere so bili naučeni prezirati, so živeli ljudje, ki so si želeli pomoč mogočnega Zdravnika in bili lačni luči, ki je bila v obilici dana Judom.

Ta in drugi podobni nauki, ki so pokazali, da evangeljsko delo nima ovir zaradi običajev ali narodnosti, so mogočno vplivali na Kristusove predstavnike in postali smernice za njihovo delo,/402/ potem ko so se Judje veliko bolj vztrajno odvračali od učencev, ker so izjavili, da je Jezus zveličar sveta, in je Kristusova smrt podrla ločilni zid med Judi in pogani.

Zveličarjev obisk v Feniciji in tam storjeni čudež sta vsebovala širši namen. To delo ni bilo narejeno samo za trpečo žensko ali samo zaradi učencev in tistih, ki bodo sprejeli njihovo delo, temveč "da verujete: Jezus je Kristus, Božji Sin, in da verujoč imate življenje v njegovem imenu". (Jan 20,31.) Tudi danes delujejo iste moči, ki so ljudem preprečevale priti h Kristusu, ko so tekla trideseta leta našega štetja. Še vedno je delaven duh, ki je postavil ločilni zid med Judi in pogani. Ponos in predsodki so postavili močne ločilne zidove med različnimi družbenimi sloji. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila napačno predstavljena, zato so mnogi sodili, da so v bistvu izključeni iz službe evangelija. Vendar naj se ne čutijo ločene od Kristusa. Ne obstaja nikakršna ovira, ki bi jo lahko postavil človek ali Satan, ki je vera ne bi mogla premagati.

Sirofeničanka je z vero vstala proti pregrajam, ki so bile postavljene med Judi in pogani. Kljub malodušnosti, kljub razmeram, ki bi jo lahko pripeljale do dvoma, je zaupala Zveličarjevi ljubezni. Kristus si želi, da mu tako zaupamo tudi mi. Vsakomur je namenjen blagoslov zveličanja. Edino naša izbira nam lahko prepreči, da ne postanemo deležni Božjih obljub v Kristusu po evangeliju.

Družbene razlike so Bogu gnusoba. Ne prizna ničesar, kar je takega značaja. V njegovih očeh ima duša vsakega človeka enako vrednost. "In je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas." (Dej 17,26.27.) Vsi so povabljeni, naj pridejo k njemu, da bi živeli, ne glede na leta, položaj, narodnost ali vero. "Kdor vanj veruje, ne bo osramočen. Ker ni razločka med Judom in pa Grkom. Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega. Bogati in ubogi se srečujejo; Gospod jih je ustvaril vse. Zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo. Kajti vsak, kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan." (Rim 10,11.12; Gal 3,28; Preg 22,2; Rim 10,12.13.)/403/

44. Pravo znamenje

Temeljno besedilo Mat 15,29 do 16,12; Mar 7,31 do 8,21.

"In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja." (Mar 7,31.)

Od hudobnih duhov obsedena Geražana sta bila ozdravljena na področju Deseteromestja. Tamkajšnje ljudstvo je vznemirjeno zaradi uničenja svinj Jezusa prisililo, da zapusti njihov kraj. Potem pa so poslušali poslanca, ki ju je pustil za seboj, in so si ga želeli videti. Ko je znova prišel v to področje, se je množica zbrala okrog njega. K njemu so pripeljali "gluhega, ki je nerazločno govoril". (Mar 7,32.) Jezus tega moža ni ozdravil kakor po navadi samo z besedo. Popeljal ga je stran od množice, položil prste v njegova ušesa in se dotaknil njegovega jezika; pogledal je proti nebu in vzdihnil ob pomisli na ušesa, ki se nočejo odpreti resnici, in jezike, ki ga niso hoteli priznati za Odrešenika. Na besede: "Odpri se!" se je možu povrnila sposobnost govora. Mož pa ni upošteval ukaza, naj o tem nikomur ne govori, in je vsem pripovedoval o svojem ozdravljenju.

Potem je Jezus odšel na neki hrib. Tam se je okrog njega zopet zbralo veliko ljudi, ki so prinašali bolne in hrome ter jih polagali pred njegove noge. Vse je ozdravil, in ljudstvo, čeprav je bilo pogansko, je slavilo Izraelovega Boga. Tri dni so ostali pri Zveličarju, ponoči so spali pod vedrim nebom, čez dan pa so se hrepeneče prerivali, da bi slišali Kristusove besede in videli njegova dela. Po treh dneh/404/ pa jim je zmanjkalo hrane. Jezus jih ni želel odpustiti lačnih, zato je ukazal učencem, naj jih nahranijo. Učenci so zopet pokazali nevero. V Betsajdi so videli, kako je po Kristusovem blagoslovu njihova mala zaloga zadoščala za nahranitev množice. Vendar sedaj niso dali vsega, kar so imeli, in upali, da bo njegova moč to pomnožila za lačno množico. Poleg tega so bili nahranjenci v Betsajdi Judje, tukaj pa so bili pogani in mnogobožci. Judovski predsodki v srcih učencev so bili še vedno zelo močni, zato so odvrnili Jezusu: "Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?" (Mar 8,4.) Potem pa so le poslušali njegove besede in mu prinesli to, kar so imeli - sedem kruhov in dve ribi. Množica se je nasitila in ostalo je še sedem polnih košev. Štiri tisoč mož brez vštetih žensk in otrok se je tako okrepčalo, in Jezus jih je odpustil vesele in hvaležnih src.

Nato je z učenci stopil v čoln in se odpeljal čez jezero do Magdale na južnem delu Genezareške nižine. Na meji med Tirom in Sidonom se je bil njegov duh okrepčal zaradi Sirofeničankinega globokega zaupanja. Pogansko ljudstvo iz Deseteromestja ga je veselo sprejelo. Toda sedaj, ko se je še enkrat izkrcal v Galileji, kjer se je njegova moč razodela najbolj veličastno, kjer je naredil največ dejanj milosti in oznanil nauke, so ga dočakali z zaničevalno nevero.

Nekaj predstavnikov bogatih in gosposkih saducejev - stranke duhovnikov - dvomljivcev in narodnih plemičev se je pridružilo odposlanstvu farizejev. Ti dve ločini sta si bili sicer v hudem sovraštvu. Saduceji so se prilizovali vladajoči sili, da bi si ohranili svoj položaj in ugled. Farizeji pa so po drugi strani razpihovali narodno sovraštvo do Rimljanov, ker so hrepeneli po dnevu, ko se bodo rešili osvajalčevega jarma. Toda sedaj so se farizeji in saduceji zedinili proti Kristusu. Enako se išče z enakim; zlo, kjer koli že je, se združuje z zlom, da bi se uničilo dobro./405/

Sedaj so torej farizeji in saduceji prišli h Kristusu in zahtevali kakšno znamenje iz nebes. Ko se je v Jozuetovih dneh Izrael bojeval proti Kanaancem pri Bethoronu, se je sonce ustavilo na ukaz vodje vse do izbojevane zmage. Še veliko podobnih čudežev se je zgodilo v njihovi zgodovini. Sedaj so od Jezusa zahtevali enega takih znamenj. Vendar to, kar je bilo potrebno Judom, niso bila takšna znamenja. Samo zunanji dokaz jim ne bi veliko koristil. Niso bili potrebni razsvetljenja uma, temveč duhovne obnove.

"Hinavci," je rekel Jezus, "obličje zemlje in neba znate presojati" - s proučevanjem neba so lahko napovedali vreme - "kako pa da tega časa ne znate?" (Luk 12,56.) V moči Svetega Duha izgovorjene Kristusove besede, ki so jih prepričale o grehu, so bile znamenje, ki ga je dal Bog za njihovo zveličanje. Neposredno iz nebes so bila dana še druga znamenja, ki so potrdila Kristusovo poslanstvo. Angelska pesem, ki so jo slišali pastirji, zvezda, ki je vodila modrijane, golob in glas iz nebes ob njegovem krstu so pričali zanj.

"In vzdihnivši v svojem duhu, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? A ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona." (Mar 8,12; Mat 16,4.) Kakor je Jona preživel tri dni in tri noči v kitovem trebuhu, tako bo moral biti tudi Kristus toliko časa v "krilu zemlje". (Mat 12,40.) Kakor je bilo Jonovo oznanjevanje znamenje za Ninivljane, tako je bilo tudi Kristusovo oznanjevanje znamenje za njegove sodobnike. Toda kakšno nasprotje je bilo v sprejemanju besede! Meščani velikega poganskega mesta so zatrepetali, ko so slišali Božji opomin. Kralji in plemiči so se ponižali, mali in veliki so skupaj jokali pred nebeškim Bogom in dobili milost. Kristus je rekel: "Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovi pridigi, in glej, tu je večji od Jona." (Mat 12,41.)

Vsak čudež, ki ga je naredil Kristus, je bil znamenje njegovega božanstva. Opravljal je prav tisto delo, ki je bilo napovedano za Mesija; toda za farizeje so bila ta dela usmiljenja izrecna žalitev. Judovski voditelji so gledali na človeško trpljenje z brezsrčno ravnodušnostjo. V mnogih primerih sta njihova sebičnost in zatiranje povzročili trpljenje, ki ga je Kristus odpravil. Tako so bili njegovi čudeži zanje graja.

To, kar je Jude vodilo, da so zavrgli Zveličarjevo delo, je bil najbolj vzvišen dokaz njegovega božanskega značaja. Največji pomen njegovih čudežev se kaže v dejstvu, da so bili v blagoslov človeštvu./406/ Njegovo življenje je razodevalo Božji značaj, in to je največji dokaz, da je prišel od Boga. Delal in govoril je Božja dela in besede. Takšno življenje je največje vseh čudežev.

Ko se danes podaja sporočilo resnice, jih je mnogo, ki vpijejo kakor Judje: "Pokažite nam znamenje, storite čudež!" Kristus ni na zahtevo farizejev naredil nobenega čudeža. Tudi v puščavi ni naredil čudeža na Satanove namige. Ne daje nam moči, da bi opravičili sebe ali ustregli zahtevam nevere in ošabnosti. Vendar evangelij ni brez znamenja svojega božanskega vira. Mar ni čudež, da se lahko iztrgamo iz Satanove sužnosti? Sovraštvo do Satana ni naravno človeškemu srcu; vsajeno je po Božji milosti. Ko se človek, ki je bil podrejen trmasti in omahljivi volji, osvobodi in z vsem srcem podredi Božjemu nebeškemu delovanju, je to čudež; prav tako je čudež tudi, ko človek, ki je živel v veliki zmoti, dojame moralno resnico. Vsakič, ko se človek spreobrne in nauči ljubiti Boga in izpolnjuje njegove zapovedi, se uresničuje Božja obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas." (Ezek 36,26.) Sprememba človeškega srca ali sprememba njegovega značaja je čudež, ki odkriva, da vsekdar živeči Zveličar dela za rešitev ljudi. Dosledno življenje v Kristusu je velik čudež. Znamenje, ki naj vedno spremlja oznanjevanje Božje besede, je navzočnost Svetega Duha, ki daje besedi spreminjajočo moč za zveličanje poslušalcev. To je Božja priča pred svetom o božanskem poslanstvu njegovega Sina.

Ti, ki so hoteli znamenje od Jezusa, so zaradi nevere tako zakrknili srce, da v njegovem značaju niso prepoznali Božje podobe. Niso hoteli videti, kako se je v njegovem poslanstvu uresničilo Pismo. V priliki o bogatašu in Lazarju je Jezus rekel farizejem: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo od mrtvih vstane." (Luk 16, 31.) Koristilo jim ne bi nobeno znamenje niti na nebu niti na zemlji.

Jezus se je, "vzdihnivši v svojem duhu", (Mar 8,12.) obrnil od skupine kritikov in z učenci zopet stopil v čoln. V mučni tišini so se prepeljali čez jezero. Niso se vrnili na kraj, od koder so odrinili, temveč so se usmerili proti Betsajdi, kjer je bilo v bližini nahranjenih pet tisoč mož. Ko so prispeli na drugo stran, je Jezus rekel: "Pazite in varujte se kvasa farizejev/407/ in saducejev." (Mat 16,6.) Judje so še iz Mojzesovih časov imeli navado odpraviti kvas iz svojih domov v času praznovanja pashe. Naučeni so bili, da so v kvasu videli simbol greha. Vendar pa učenci niso razumeli Jezusa. Ob nenadnem odhodu iz Magdale so pozabili vzeti s seboj kruh, zato so ga imeli samo en hleb. Razumeli so, da Kristus cilja na to in jih opozarja, naj ne kupujejo kruha od farizejev in saducejev. Pomanjkanje vere in duhovnega vida jih je že mnogokrat zapeljalo do tega, da so napačno razumeli njegove besede. Sedaj jih je Jezus grajal, ker so mislili, da je ta, ki je z nekaj ribami in ječmenovimi kruhi nasitil tisoče, s tem opozorilom mislil zgolj na minljivo hrano. Pretila je nevarnost, da bi bili učenci zaradi hinavskega mnenja farizejev in saducejev okuženi z nevero in zapeljani, da podcenjujoče razmišljajo o Kristusovih delih.

Učenci so se nagibali k mnenju, da bi njihov Učitelj moral izpolniti zahtevo po znamenju iz nebes. Verovali so, da je bil sposoben to narediti, in da bi takšno znamenje utišalo njegove sovražnike. Niso dojeli hinavščine teh dlakocepcev.

Več mesecev pozneje, "ko se je zbralo ... na tisoče ljudstva, tako da so drug drugega tiščali", je Jezus ponovil isti nauk in spregovoril predvsem učencem: "Varujte se kvasa farizejev, ki je hinavstvo." (Luk 12,1.)

V testo dan kvas deluje neopazno in spreminja celotno količino v skladnosti s svojo naravo. Če se dovoli hinavščini živeti v srcu, pronica v značaj in življenje. Značilen primer farizejske hinavščine je Kristus že grajal, ko je obtožil uporabo izraza "korban", s katerim so prikrivali zanemarjanje dolžnosti otrok do staršev s tako imenovano darežljivostjo do templja. Pismarji in farizeji so neopazno uvajali varljiva načela. Prikrivali so nagnjenost svojih naukov in izkoristili vsako priložnost, da jih spretno vtisnejo v misli poslušalcev. Ko pa se ta lažna načela enkrat sprejmejo, delujejo kakor kvas v testu - prežamejo in spremenijo značaj. Ta varljivi nauk je povzročil, da je ljudstvo tako težko sprejelo Kristusove besede.

Isti vplivi delujejo tudi danes po teh, ki poskušajo Božje zapovedi razlagati tako, da jih uskladijo s svojimi ravnanji. Ta sloj zapovedi ne napada odkrito, temveč uvaja/408/ preračunljive teorije, ki spodkopavajo njihova načela. Razlagajo jih tako, da uničujejo njihovo moč.

Hinavščina farizejev je bila sad sebičnosti. Cilj njihovega življenja je bil poviševanje samega sebe. To jih je pripravilo do tega, da so Pisma popačili in jih napačno uporabljali ter zaradi tega postali slepi za namen Kristusovega poslanstva. Tudi Kristusovi apostoli so bili v nevarnosti, da gojijo to zahrbtno zlo. Tisti, ki so se imeli za Jezusove sledilce, a niso zapustili vsega, da bi postali njegovi učenci, so bili pod močnim vplivom farizejskega razsojanja. Mnogokrat so omahovali med vero in nevero in niso prepoznali v Jezusu skritega bogastva modrosti. Celo učenci, ki so se navidezno zaradi Jezusa odrekli vsemu, v srcu niso prenehali zahtevati zase velikih stvari. Takšen duh je spodbujal prepire glede tega, kdo bo največji. Ta jih je ločeval od Kristusa in povzročil, da so tako malo sočustvovali z njegovim poslanstvom samoodpovedi in tako počasi dojemali skrivnost odrešenja. Kakor kvas, če ga pustimo delovati do kraja, povzroča kvarjenje in razkroj, tako bo tudi sebični duh, če se goji, oskrunil in pogubil ljudi.

Tako je med današnjimi sledilci našega Gospoda enako kakor v starih časih razširjen ta zahrbtni in zapeljivi greh! Kolikokrat sta naša služba Kristusu in naše medsebojno občestvo skaljena zaradi skrivne želje po povišanju svojega jaza! Kako hitro se pojavi misel po lastni hvali in želja po odobravanju ljudi! Samoljubje, želja po lažji poti od te, ki jo je določil Bog, vodi k zamenjavi božanskih pravil s človeškimi teorijami in izročili. Kristus je besede opomina: "Varujte se kvasa farizejev," izgovoril učencem.

Kristusova vera je čista iskrenost. Gorečnost za Božjo slavo je po Svetem Duhu v srce vsajena spodbuda, in samo uspešno delovanje Duha lahko vsadi to spodbudo. Samo Božja moč lahko odpravi sebičnost in hinavščino. Ta sprememba je znamenje njegovega delovanja. Ko vera, ki jo sprejemamo, uniči sebičnost in hinavščino, ko nas spodbuja, da iščemo Božjo slavo namesto svoje, smo lahko prepričani, da je to prava pot. "Oče, oslavi svoje ime!" (Jan 12,28.) je bilo temeljno načelo Kristusovega življenja, in če hodimo za njim, bo tudi temeljno načelo našega življenja. Ukazuje nam, da moramo "tudi tako živeti, kakor je On živel", in "po tem vemo, da smo ga spoznali, ako se držimo njegovih zapovedi". (1 Jan 2,6.3.)/409/

45. V križevi senci

Temeljno besedilo Mat 16,13-28; Mar 8,27-38: Luk 9,18-27.

Kristusovo delo na svetu se je hitro bližalo koncu. Pred seboj je popolnoma jasno gledal prizore, katerim se je približeval. Še preden je vzel nase človeško naravo, je videl celotno dolžino poti, ki jo je imel prehoditi, da bi rešil izgubljene. Vsako bolečino, ki bo trgala njegovo srce, vsako žalitev, ki ga bo prizadela, vsako pomanjkanje, ki ga bo moral zdržati, je videl jasno, preden je odložil krono in kraljevsko oblačilo ter stopil s prestola, da bi svojo božanskost ogrnil s človeškostjo. Vsa pot od jasli do Golgote je ležala pred njegovimi očmi. Poznal je trpljenje, ki ga bo doletelo. Vse to je vedel, pa je vendar rekel: "Glej, jaz grem - v zvitku knjige je pisano o meni; veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,7.8.)

Pred očmi je stalno imel sad svojega poslanstva. Njegovo pozemsko življenje, čeprav polno napornega dela in samoodpovedi, je bilo prežeto z veseljem, ker je upal, da vse to prizadevanje ne bo zaman. Kajti s tem ko se bo daroval za življenje ljudi, bo vrnil svet k vdanosti Bogu. Čeprav je moral najprej doživeti krvavi krst in so grehi sveta hudo pritiskali njegovo nedolžno dušo ter je padla nanj senca nepopisnih bolečin, si je vendar zaradi veselja, ki ga je čakalo, izbral križ in se ni menil za sramoto.

Prizori, ki so ga čakali, so bili še skriti izbranim sodelavcem v njegovi službi; toda čas, ko bodo priče njegovemu smrtnemu boju,/410/ je bil zelo blizu. Morali bodo gledati njega, ki so ga ljubili in mu zaupali, kako bo izročen v roke sovražnikom in pribit na golgotski križ. Kmalu jih bo moral zapustiti, in potem se bodo morali spopasti s svetom brez tolažbe njegove vidne navzočnosti. Vedel je, da jih bosta preganjala hudo sovraštvo in nevera, zato jih je hotel pripraviti za te preizkušnje.

Jezus in učenci so prišli v neko mesto blizu Cezareje Filipove. To mestece je ležalo zunaj mej Galileje na področju, kjer je še prevladovalo malikovalstvo. Tukaj so bili učenci ločeni od vpliva Judov in so prišli v tesnejši stik s poganskim češčenjem. Povsod so videli znamenja poganskega praznoverja, ki so obstajala v vseh delih sveta. Jezus je želel, da bi pogled na te stvari prebudil njihovo odgovornost do poganov. Zato si je med bivanjem na tem področju prizadeval manj poučevati narod in se bolj posvetiti učencem.

Nameraval jim je govoriti o trpljenju, ki ga je čakalo. Toda najprej je odšel v samoto in molil, da bi bila njihova srca pripravljena sprejeti njegove besede. Ko se jim je zopet pridružil, jim ni povedal takoj tega, kar je hotel. Najprej jim je dal priložnost, da priznajo svojo vero vanj, da bi se s tem okrepili za prihodnjo preizkušnjo. Vprašal jih je: "Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?" (Mat 16,13.)

Učenci so morali na žalost priznati, da Izrael v njem ni prepoznal Mesija. Drži, da so ga nekateri priznali za Davidovega sina, ko so videli njegove čudeže. Množica, ki je bila nasičena pri Betsajdi, ga je želela postaviti za Izraelovega kralja. Mnogi so ga bili celo pripravljeni sprejeti kot preroka; toda niso verovali, da je Mesija.

Nato je Jezus zastavil drugo vprašanje, ki pa se je nanašalo na same učence: "Kdo pa pravite vi, da sem jaz?" (Mat 16,15.) Peter je odgovoril: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.)

Peter je že od začetka veroval, da je Jezus Mesija. Mnogi drugi, ki so bili prepričani po oznanjevanju Janeza Krstnika in so sprejeli Kristusa, so začeli dvomiti o Janezovem poslanstvu, ko je bil vržen v ječo in usmrčen; potem so začeli tudi dvomiti, da je Jezus tako dolgo pričakovani Mesija. Mnogi med učenci, ki so navdušeno pričakovali, da bo Jezus zasedel svoj prostor na Davidovem prestolu, so ga zapustili, ko so sprevideli, da nima takšnega namena. Samo Peter in njegovi tovariši/411/ so mu ostali zvesti. Omahljivost njih, ki so ga včeraj slavili, danes pa obsojali, ni uničila vere pravih Zveličarjevih sledilcev. Peter je izjavil: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." Ni pričakoval, da bodo kraljevske časti kronale njegovega Gospoda, ampak ga je sprejel v njegovi ponižnosti.

Peter je izrazil vero dvanajsterice. Vendar pa učenci še niso popolnoma dojeli Kristusovega poslanstva. Čeprav jih nasprotovanje in napačno predstavljanje s strani duhovnikov in poglavarjev nista mogla odvrniti od Kristusa, jih je vendar še zelo begalo. Niso mogli jasno prepoznati svoje poti. Vpliv njihove zgodnje vzgoje, nauk rabinov, moč izročila, vse to je še zastiralo pogled na resnico. Občasno so jih obsevali dragoceni žarki svetlobe od Jezusa, vendar so bili mnogokrat podobni ljudem, ki tavajo v mraku. Ta dan, ko so morali opraviti najtežji izpit svoje vere, pa je Sveti Duh z močjo počival na njih. Za trenutek je bil njihov pogled usmerjen z "vidnega" na "nevidno". (2 Kor 4,18.) Pod človeško podobo so prepoznali slavo Božjega Sina.

Jezus je Petru odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (Mat 16,17.)

Resnica, ki jo je Peter priznal, je temelj vere vsakega kristjana. Kristus je rekel, da je takšna vera večno življenje. Toda posest tega spoznanja ni vzrok za samohvalo. To Petru ni bilo razodeto niti po njegovi modrosti niti po dobroti. Človeštvo samo od sebe nikoli ne more doseči spoznanja božanskega. "Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globočja je nego šeol - kaj moreš vedeti?" (Job 11,8.) Samo duh posinovljenstva nam lahko razodene globoke Božje stvari, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo. ... Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine." (1 Kor 2,9.10.) "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje," a dejstvo, da je Peter prepoznal Kristusovo slavo, je dokaz, da je bil "učen od Boga". (Ps 25,14; Jan 6,45.) Da, resnično, "blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela". (Mat 16,17.)

Jezus je nadaljeval: "Pravim pa tudi jaz tebi; Ti si Peter, in na tej skali sezidam svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo/412/ premagala." (Mat 16,18.) Beseda Peter pomeni kamen, kotaleči se kamen. Peter ni bil skala, na kateri je bila utemeljena cerkev. Peklenska vrata so Petra premagala, ko je s prisego in rotenjem zatajil svojega Gospoda. Cerkev je utemeljena na njem, katerega peklenska vrata ne morejo premagati.

Mojzes je že stoletja pred Kristusovim prihodom opozoril na Skalo Izraelovega zveličanja. (5 Mojz 32,4.) Psalmist je opeval "Skalo svoje moči". (Ps 62,7.) Izaija je napisal: "Zatorej pravi tako Gospod Jahve: Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za temelj najtrdnejši." (Iz 28,16.) Sam Peter je navdihnjen od Svetega Duha uporabil to prerokovanje za Jezusa, ko je rekel: "Če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv. K njemu pristopajoč, živemu kamnu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo." (1 Pet 2,3-5.)

"Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus." (1 Kor 3,11.) Jezus je rekel: "Na tej skali sezidam svojo cerkev." (Mat 16,18.) V navzočnosti Boga in vseh nebeških bitij ter v navzočnosti nevidne peklenske vojske je ustanovil Kristus svojo cerkev na živi Skali. Ta Skala je On sam - njegovo telo, ki je bilo ranjeno in strto za nas. Cerkve, ki je sezidana na tem temelju, peklenska vrata ne bodo premagala.

Kako slabotna je bila videti cerkev, ko je Kristus izgovoril te besede! Štela je samo peščico vernikov, proti katerim bo usmerjena vsa sila hudobnih duhov in hudobnih ljudi, in vendar naj se Kristusovi sledilci ne bi bali. Sezidani na Skali njihove moči ne morejo biti premagani.

Šest tisoč let se je vera zidala na Kristusu. Šest tisoč let so viharji in burje Satanove jeze besneli proti Skali našega zveličanja, toda ta stoji neomajno.

Peter je izgovoril resnico, ki je temelj cerkvene vere, zato mu je Jezus izkazal čast kot predstavniku celotnega telesa, ki ga sestavljajo verniki. Rekel je: "In dam ti ključe nebeškega kraljestva; in kar koli zvežeš na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežeš na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 16,19.)

"Ključi nebeškega kraljestva" so Kristusove besede. Vse besede Svetega pisma so njegove in zajete s tem izrazom. Te besede imajo oblast odpreti in zapreti nebesa. Razodevajo pogoje,/413/ pod katerimi so ljudje lahko sprejeti ali zavrženi. Tako je delo njih, ki oznanjajo Božjo besedo, vonjava življenja za življenje ali smrti za smrt. Njihovo poslanstvo se meri z večnimi sadovi.

Zveličar ni zaupal oznanjevanja evangelija samo Petru osebno. Pozneje, ko je ponovil besede, ki jih je izgovoril Petru, jih je uporabil neposredno za cerkev. V bistvu je bilo to isto izrečeno dvanajsterim kot predstavnikom telesa vseh vernih. Če bi bil Jezus dal posebno oblast enemu od učencev nad drugimi, potem ne bi bilo potrebno, da bi se učenci tolikokrat prepirali o tem, kdo med njimi je največji. Podredili bi se Učiteljevi volji in spoštovali njegovega izvoljenca.

Namesto da bi Kristus enega postavil za njihovo glavo, je rekel učencem: "Vi pa se ne imenujte rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus, vsi vi ste pa bratje. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus." (Mat 23,8.10.)

"Vsakemu možu je glava Kristus." (1 Kor 11,3.) Bog, ki je vse "položil pod njegove noge in njega je dal kot glavo nad vsem cerkvi, ki je njegovo telo, izpolnitev njega, ki vse v vsem izpolnjuje". (Ef 1,22.23.) Cerkev je sezidana na Kristusu kot svojem temelju in ga mora poslušati kot svojo glavo. Ne sme biti odvisna od ljudi ali da ji vlada človek. Mnogi trdijo, da jim zaupni položaj v cerkvi daje oblast drugim ljudem ukazovati, kaj morajo verovati in delati. Bog ne priznava takšne pravice, kajti Zveličar je rekel: "Vsi vi ste pa bratje." (Mat 23,8.) Vsi ljudje so izpostavljeni skušnjavam in nagnjeni k napakam. Na nobeno smrtno bitje se ne moremo zanašati kot na voditelja. Skala vere je živa navzočnost Kristusa v cerkvi. Nanjo se lahko zanaša tudi najslabotnejši, tisti pa, ki se imajo za najmočnejše, se bodo izkazali za najslabotnejše, če Kristus ne bo njihova moč. "Preklet mož, ki ima upanje v človeka in meso šteje za svojo ramo. On (Gospod) je skala, in njegovo delo je popolno. Blagor vsem, ki imajo v njem svoje zavetje." (Jer 17,5; 5 Mojz 32,4; Ps 2,12.)

Po Petrovem priznanju je Jezus ukazal učencem, naj nikomur ne povedo, da je On Kristus. To jim je ukazal zaradi odločnega nasprotovanja pismarjev in farizejev, poleg tega pa so imeli ljudstvo in celo učenci tako napačno predstavo o Mesiju, da si niti po javnem priznanju ne bi pridobili pravega pojma o njegovem značaju ali delu. On pa se jim je dan za dnem razodeval kot Zveličar. Na ta način jim je želel dati pravo razumevanje o sebi kot Mesiju./414/

Učenci so še vedno pričakovali, da Kristus zavlada kot posvetni vladar. Čeprav je tako dolgo skrival svoje namere, so verovali, da ne bo vedno ostal v siromaštvu in ozadju ter je blizu čas, ko bo ustanovil svoje kraljestvo. Učenci nikoli niso gojili misli, da sovraštvo duhovnikov in rabinov ne bo nikoli premagano, da bo Kristusa zavrgel njegov narod, da bo obsojen kot slepar in križan kot hudodelec. Toda približeval se je čas moči teme, zato je moral Jezus seznaniti svoje učence z bližajočim se spopadom. Bil je žalosten, ker je vnaprej videl njihovo preizkušnjo.

Doslej se je Jezus zadrževal, da ni oznanil česar koli o svojem trpljenju in smrti. V svojem pogovoru z Nikodemom je rekel: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3, 14.15.) Vendar tega učenci niso slišali, če pa bi tudi slišali, ne bi razumeli. Toda sedaj so bili z Jezusom, poslušali so njegove besede, opazovali njegova dela in se kljub njegovim skromnim okoliščinam in nasprotovanju duhovnikov in naroda pridružili Petrovemu pričevanju: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.) Sedaj je prišel čas, da se odgrne pajčolan, ki je zakrival prihodnost. "Odslej je jel kazati Jezus svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in mnogo trpeti od starešin in višjih duhovnikov in pismarjev in umorjen biti in tretji dan od smrti vstati." (Mat 16,21.)

Učenci so ga poslušali nemi od osuplosti in žalosti. Kristus je sprejel Petrovo izjavo, s katero ga je priznal za Božjega Sina; zato so se jim sedaj zdele nerazumljive njegove besede, s katerimi je napovedal svoje trpljenje in smrt. Peter ni mogel molčati. Zagrabil je Učitelja, kakor da bi ga hotel obvarovati pred grozečo nesrečo, in vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!" (Mat 16,22.)

Peter je ljubil svojega Gospoda, vendar pa ga Jezus ni pohvalil, ko je pokazal željo, da bi ga zaščitil pred trpljenjem. Petrove besede niso mogle biti Jezusu v pomoč in spodbudo v veliki preizkušnji, ki je bila pred njim. Tudi se niso ujemale z Božjim namenom milosti do izgubljenega sveta, niti z nauki o samopožrtvovalnosti, ki jih je Jezus prišel učit s svojim zgledom. Peter ni želel videti križa v Kristusovem delu. Vtis, ki so ga povzročile njegove besede, je bil v popolnem nasprotju s tem, kar je Kristus želel zapustiti svojim sledilcem. To je Zveličarja spodbudilo, da je izgovoril najstrožji opomin,/415/ ki je sploh kdaj prišel iz njegovih ust: "Poberi se od mene, Satan! Za pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško." (Mat 16,23.)

Satan je poskušal Jezusu vzeti pogum in ga odvrniti od njegovega poslanstva, Peter pa je v svoji slepi ljubezni posodil glas tej skušnjavi. Knez zla je bil začetnik te misli. On je Petru šepetal ta prenagljeni vzklik. Satan je v puščavi ponudil Kristusu vladanje svetu pod pogojem, da se odpove poti ponižanja in žrtve. Sedaj je prišel z isto skušnjavo h Kristusovemu učencu. Njegov pogled je poskušal usmeriti na pozemsko slavo, da ne bi mogel videti križa, kamor je Jezus želel usmeriti učenčev pogled. Po Petru je Satan zopet pristopil k Jezusu s skušnjavo. Zveličar pa se ni oziral nanjo, kajti mislil je na svojega učenca. Satan je stopil med Učitelja in Petra, da njegovo srce ne bi ganil prizor Kristusovega ponižanja zaradi njega. Kristusove besede niso bile izgovorjene Petru, temveč njemu, ki ga je poskušal ločiti od Odrešenika. "Poberi se od mene, Satan!" Ne vrivaj se več med mene in mojega tavajočega služabnika. Naj gledam Petra iz oči v oči, da bi mu lahko razodel skrivnost svoje ljubezni.

Za Petra je bil to grenak nauk, ki ga je dojel zelo počasi; težko je razumel, da Kristusova pot na svetu vodi skozi globoke duševne težave in ponižanja. Učenec se je prestrašen umaknil občestvu trpljenja s svojim Gospodom. Toda v ognju prečiščevalne peči je moral spoznati njegov blagoslov. Veliko pozneje, ko je bila njegova postava že sključena pod bremenom let in dela, je pisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pet 4,12.13.)

Jezus je sedaj pojasnil učencem, da je njegovo življenje samoodpovedi zgled, kakršno naj bo njihovo. Stoje sredi učencev je poklical k sebi ljudstvo, ki se je zadrževalo v bližini, in rekel: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mat 16,24.) Križ je bil povezan s rimsko silo. Bil je sredstvo najsramotnejšega in najkrutejšega načina smrti. Najhujši zločinci so morali sami nositi svoj križ do kraja usmrtitve. Kadar so jim ga privezovali na ramena, so se pogosto upirali z obupno močjo, preden so bili končno obvladani/416/ in je bilo mučilno orodje privezano nanje. Jezus pa je svojim sledilcem ukazal, naj vzamejo križ in gredo za njim. Njegove besede, ki so jih učenci razumeli zelo nejasno, so jih opozarjale, naj se sprijaznijo z najhujšim ponižanjem, celo s smrtjo zaradi Kristusa. Zveličarjeve besede niso mogle naslikati popolnejše izročitve. Sam je vse to sprejel zaradi njih. Nebes ne bi mogel imeti za želeni prostor, če bi bili mi izgubljeni. Zamenjal je nebeške dvore za življenje posmeha, žalitev in sramotne smrti. On, ki je imel neprecenljiva bogastva nebes, je postal siromašen, da bi po njegovem siromaštvu mi obogateli. Moramo pa hoditi tudi po poti, po kateri je hodil On.

Ljubezen do ljudi, za katere je Kristus umrl, pomeni križanje svojega jaza. Vsak Božji otrok se mora odslej imeti za člen verige, ki sega iz nebes do zemlje za rešitev sveta. Naj bo eno s Kristusom in njegovim načrtom milosti in naj gre z njim iskat in reševat izgubljene. Kristjan mora stalno misliti na svoje posvečenje Bogu in obveznost, da z značajem svetu razodeva Kristusa. V Kristusovem življenju razodeta samopožrtvovalnost, sočutje in ljubezen se mora znova videti v življenju njih, ki delajo za Boga.

"Kajti kdor hoče ohraniti svoje življenje, ga izgubi, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga najde." (Mat 16,25.) Sebičnost je smrt. Noben telesni organ ne bi mogel živeti, če bi svoje delovanje omejil samo nase. Srce, ki ne bi pošiljalo življenjsko potrebne krvi roki in glavi, bi hitro izgubilo svojo moč. Kakor naša kri tako se tudi Kristusova ljubezen širi v vsak del njegovega duhovnega telesa. Smo udje drug drugemu in vsak človek, ki ne daje, bo umrl. Jezus je rekel: "Kaj namreč pomore človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?" (Mat 16,26.)

Učence je od sedanjega siromaštva in ponižanja usmeril na svoj prihod v slavi; ne v blišču kakega pozemskega prestola, temveč v slavi Boga in nebeške vojske: "Tedaj povrne vsakemu po njegovem delu." (Mat 16, 27.) Za njihovo ohrabritev je izgovoril še obljubo: "Resnično vam pravim: Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega, da prihaja v svojem kraljestvu." (Mat 16,28.) Toda učenci niso razumeli njegovih besed. Slava se jim je zdela zelo oddaljena. Njihove oči so bile usmerjene na to, kar je bliže, na pozemsko življenje pomanjkanja, ponižanja in trpljenja. Ali morajo opustiti navdušeno pričakovanje Mesijevega kraljestva? Mar ne bodo videli svojega Gospoda povišanega na Davidov prestol?/417/ Mar je mogoče, da mora Kristus živeti življenje ponižnega brezdomnega popotnika, biti preziran, zavržen in usmrčen? Žalost je prežela njihova srca, ker so ljubili svojega Gospodarja. Tudi dvom je mučil njihove duše, ker niso mogli razumeti, da bo Božji Sin izpostavljen tako okrutnemu ponižanju. Spraševali so se, zakaj mora iti prostovoljno v Jeruzalem in doživeti tako ravnanje, ki ga je po njegovih besedah tam pričakovalo. Kako se lahko podredi taki usodi in jih zapusti v hujši temi od te, v kateri so tavali, preden se jim je razodel?

Učenci so menili, da je bil Jezus na področju Cezareje Filipove nedosegljiv za Heroda in Kajfa. Ni se mu bilo treba bati judovskega sovraštva ali rimske moči. Zakaj naj ne bi deloval tam daleč od farizejev? Zakaj naj bi se sam izpostavil smrti? Če mora umreti, kako bo potem ustanovil svoje tako trdno kraljestvo, da ga ne bodo mogla premagati peklenska vrata? Za učence je bila to res skrivnost.

Prav tedaj so se peljali ob obali Genezareškega jezera in se približevali mestu, v katerem bodo razbiti vsi njihovi upi. Niso se upali Kristusu ugovarjati, med seboj pa so se žalostni tiho pogovarjali o prihodnosti. V vseh svojih dvomih pa so se oklepali misli, da bo morda neki nepredvideni dogodek spremenil usodo, ki je čakala njihovega Gospoda. Tako so šest dolgih žalostnih dni žalovali, dvomili, upali in živeli v strahu./418/

46. Jezusovo spremenjenje

Temeljno besedilo Mat 17,1-8 Mar 9,2-8; Luk 9,28-36.

Večerilo se je že, ko je Jezus poklical k sebi tri učence: Petra, Jakoba in Janeza, in jih odpeljal čez polja po kamniti poti na osamljeno gorsko pobočje. Zveličar in njegovi učenci so ta dan preživeli v potovanju in poučevanju, zato jih je ta vzpon na goro še bolj utrudil. Kristus je lajšal telesna in duševna bremena mnogim trpečim in vlival novo življenjsko moč v oslabljena telesa. Bil pa je ogrnjen s človeškostjo, zato se je pri vzponu utrudil kakor učenci.

Svetloba zahajajočega sonca je še obsevala vrh gore in s svojim upadajočim sojem pozlatila stezo popotnikom. Toda kmalu je zadnja dnevna svetloba nad griči in dolino ugasnila ter je sonce zašlo za zahodno obzorje, zato je osamljene potnike zagrnila nočna tema. Kazalo je, kakor da je bila tema okrog njih odmev njihovega žalostnega življenja, okrog katerega so se začeli zgrinjati in zgoščevati oblaki.

Učenci se niso upali vprašati Kristusa, kam gre in čemu. Mnogokrat je preživljal na gori cele noči v molitvi. Ta, čigar roka je oblikovala gore in doline, je poznal naravo in užival v njeni tišini. Učenci so šli po poti za Kristusom, vendar so se vpraševali, zakaj jih njihov Učitelj vodi po tej naporni strmi stezi, ko so tako utrujeni in je tudi njemu potreben počitek.

Končno jim je Jezus rekel, da se lahko ustavijo. Sam pa je odšel nekoliko korakov stran od njih in kot Mož bolečin v solzah potožil/419/ nebeškemu Očetu svojo veliko stisko. Prosil je za moč, da bi lahko zdržal preizkus za blagor človeštva. Moral se je znova okrepiti pri Vsemogočnem, kajti samo tako bo lahko mirno gledal v prihodnost. Svoje srce je izlival tudi za učence, da njihova vera ne bi oslabela ob uri, ko bodo moči teme imele premoč. Obilna rosa je prekrila njegovo sklonjeno postavo, vendar tega ni opazil. Ni zaznal niti tega, da je tema postajala vse bolj gosta. Tako so ure minevale počasi. V začetku so učenci z iskreno vdanostjo zedinjali svoje molitve z njegovimi, kmalu pa jih je premagala utrujenost, da so zaspali, čeprav so si prizadevali ostati budni in opazovati ta prizor. Jezus jim je pripovedoval o svojem trpljenju. S seboj jih je vzel zato, da bi bil z njimi združen v molitvi; saj je prav tedaj molil tudi zanje. Zveličar je opazil njihovo potrtost in želel olajšati njihovo bolečino s prepričevanjem, da njihova vera ni bila zaman. Niti med dvanajsterico niso mogli vsi dojeti razodetja, ki jim ga je želel dati. Samo trije, ki naj bi bili priče njegove tesnobe v Getsemaniju, so bili izbrani, da ga spremljajo na goro. Vsebina njegove molitve je bila, da bi se jim razkrila slava, ki jo je imel z Očetom/420/ pred začetkom sveta, da bi se njegovo kraljestvo razodelo človeškim očem in bi se njegovi učenci okrepili, ko bi to opazovali. Goreče je molil, da bi bili priče razodetju njegovega božanstva, kar jih bo v času njegovega najhujšega trpljenja tolažilo s spoznanjem, da je resnično Božji Sin in da njegova ponižujoča smrt spada v del načrta odrešitve.

Njegova molitev je bila uslišana. Medtem ko je klečal na kamnitih tleh, so se nenadoma odprla nebesa, na stežaj so se odprla zlata vrata Božjega mesta, sveti žarki pa so obsijali goro in Zveličarja. Skozi človeško naravo je iz njegove notranjosti zablestela božanska in se spojila s slavo, ki je prihajala od zgoraj. Kristus, ki je doslej ležal na zemlji, je vstal zravnan v vsem božanskem veličastvu. Duševna bolečina je izginila. Njegov obraz se je svetil "kakor sonce", njegova oblačila pa so postala "bela kakor luč". (Mat 17,2.)

Učenci so se prebudili; opazovali so slavo, ki je razsvetlila goro. S strahom in osuplostjo so opazovali podobo svojega Učitelja. Ko so se njihove oči privadile na čudovito svetlobo, so videli, da Jezus ni sam. Z njim sta se prijateljsko pogovarjali dve nebeški bitji. Bila sta Mojzes, ki se je nekoč pogovarjal z Bogom na Sinaju, in Elija, ki je užival veliko prednost, dano samo še enemu Adamovemu sinu, da ni okusil smrtne moči.

Pred petnajstimi stoletji je Mojzes stal na vrhu gore Pizge in opazoval Obljubljeno deželo. Ampak zaradi greha pri Meribi ni mogel priti vanjo. Ni mu bilo dano veselje, da bi Izraelove čete popeljal v dediščino njihovih očetov. Zavrnjena je bila njegova goreča molitev: "Daj, prosim, da grem čez Jordan in vidim to dobro deželo na oni strani, to lepo gorovje in Libanon." (5 Mojz 3,25.) Moral je opustiti upanje, ki je štirideset let razsvetljevalo temo puščavskega tavanja; grob v puščavi je bil cilj vseh teh let velikega napora in obremenjujoče skrbi. Vendar pa je ta, "ki more nad vso mero storiti preobilo več, nego kar prosimo ali umemo", (Ef 3,20.) odgovoril na molitev svojega služabnika. Mojzes je prišel v kraljestvo smrti, ampak ni ostal dolgo v grobu. Sam Kristus ga je poklical ven v novo življenje. Skušnjavec Satan je menil, da ima zaradi greha pravico do Mojzesovega trupla, toda Kristus Zveličar ga je iz groba vzel k sebi. (Juda 9.)

Mojzes je bil na Gori spremenjenja priča Kristusove zmage nad grehom in smrtjo. Predstavljal je nje, ki bodo vstali/421/ iz groba ob vstajenju pravičnih. Elija, ki je bil vzet v nebesa, ne da bi videl smrt, predstavlja nje, ki bodo živeli na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu in se bodo spremenili "v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti", ko bo moralo to trohljivo "obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost". (1 Kor 15,51-53.) Jezus je bil oblečen v nebeško svetlobo, kakor se bo prikazal vdrugič "ne zaradi greha, temveč v zveličanje". (Heb 9,28.) Kajti prišel bo "v slavi svojega Očeta s svetimi angeli". (Mar 8,38.) Sedaj se je uresničila Zveličarjeva obljuba učencem. Na gori jim je bilo v malem pokazano prihodnje kraljestvo slave: Kristus kralj, Mojzes predstavnik od mrtvih obujenih, Elija pa spremenjenih vernikov.

Učenci še niso dojeli tega prizora, vendar so se veselili, ker nebeški ljubljenci častijo potrpežljivega, krotkega in ponižnega Učitelja, ki je hodil sem ter tja kot nezaščiteni tujec. Bili so prepričani, da je Elija prišel napovedat Mesijevo vladavino, in da bo na zemlji kmalu vzpostavljeno Kristusovo kraljestvo. Spomin na strah in razočaranje so želeli za vedno pregnati. Želeli so ostati tu, kjer se je razodela Božja slava. Peter je vzkliknil: "Učitelj, dobro nam je tu biti; naredimo pa tri šotore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega." (Luk 9,33.) Učenci so bili prepričani, da sta Mojzes in Elija poslana zaščitit njihovega Učitelja in vzpostavit njegovo kraljevsko oblast.

Toda pred krono je moral priti križ. Predmet njunega pogovora z Jezusom ni bilo slavnostno kronanje Kristusa za kralja, ampak njegova bližnja smrt v Jeruzalemu. V človeški slabosti, obremenjen z bolečino in grehom, je Jezus hodil sam med ljudmi. Ko se je nanj zgrinjala tema bližnje preizkušnje, je bil osamljen v duhu in v svetu, kateri ga ni poznal. Celo njegovi ljubljeni učenci, prežeti s svojimi osebnimi dvomi, žalostjo in častihlepnimi upi, niso dojeli skrivnosti njegovega poslanstva. V nebesih je živel v ljubezni in občestvu, toda na svetu, ki ga je ustvaril, je bil osamljen. Sedaj so mu nebesa poslala svoja poslanca; ne angele, temveč človeka, ki sta tudi zdržala trpljenje in žalost, ki sta lahko sočustvovala z Zveličarjem v preizkušnji pozemskega življenja. Mojzes in Elija sta bila Kristusova sodelavca. Z njim sta delila hrepenenje po rešitvi človeštva. Mojzes je goreče molil za Izraela: "O da bi odpustil njih greh! Če pa ne, izbriši me, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!" (2 Mojz 32,32.) Elija/422/ je poznal osamljenost duha, ko je v času triinpolletne lakote prenašal sovraštvo in preklinjanje naroda. Na Karmelu je sam stal na Božji strani. Sam je iz strahu in obupa pobegnil v puščavo. Ta moža, ki ju je Bog izbral pred angeli, ki so stali okrog prestola, sta prišla in se z Jezusom pogovarjala o njegovem trpljenju in ga tolažila z zagotovilom o sočutju vseh nebes. Predmet njihovega pogovora je bilo upanje sveta in zveličanje vsakega posameznika.

Ker je učence premagal spanec, so slišali samo malo od tega, kar se je dogajalo med Kristusom in nebeškima poslancema. Ker niso bedeli in molili, niso dobili tega, kar jim je Bog želel dati - spoznanje o Kristusovem trpljenju in prihodnji slavi. Izgubili so blagoslov, ki bi ga bili lahko dobili, če bi z njim delili njegovo samopožrtvovalnost. Bili so počasni v verovanju in so komaj dojeli vrednost zaklada, s katerim so jih hotela obogatiti nebesa.

Vendar pa so prejeli veliko luč. Dobili so zagotovilo, da nebesa poznajo greh, ki ga je naredil judovski narod s tem, ko je zavrgel Kristusa. Dan jim je bil jasnejši vpogled v Odrešenikovo poslanstvo. S svojimi očmi so videli in s svojimi ušesi slišali to, kar presega človeško dojemanje. Bili so "priče njegovega veličastva" (2 Pet 1,16.) in dojeli, da je Jezus resnično Mesija, ki so zanj pričali očaki in preroki in ga kot takega priznava celotno vesolje.

Medtem ko so še opazovali čudovit prizor, jih je obsenčil svetel oblak, "in glej, glas iz oblaka pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji, njega poslušajte!" (Mat 17,5.) Ko so učenci opazovali oblak slave, svetlejši od tistega, ki je vodil izraelske rodove po puščavi, in slišali Božji glas, ki je bil tako veličasten, da se je od njega tresla gora, so popadali na zemljo. Tako ležeč s skritimi obrazi so ostali tako dolgo, da se jim je približal Jezus in se jih dotaknil. S svojim dobro znanim glasom je pregnal njihov strah. "Vstanite in ne bojte se!" (Mat 17,7.) Drznili so si dvigniti pogled in videli, da je nebeška slava izginila, pa tudi Mojzesa in Elija ni bilo več. Na gori so bili spet sami z Jezusom./425/

47. Služba

Temeljno besedilo Mat 17,9-21; Mar 9,9-29; Luk 9,37-45.

Jezus in njegovi učenci so ostali vso noč na gori, po sončnem vzhodu pa so se spustili v dolino. Globoko zamišljeni so spoštljivo molčali. Celo Peter ni imel česa povedati. Radi bi bili ostali na tem svetem kraju, ki se ga je dotaknila nebeška svetloba in kjer je Božji Sin razodel svojo slavo; toda bilo je še veliko dela za ljudi, ki so od blizu in daleč iskali Jezusa.

V podnožju gore se je zbrala velika množica pod vodstvom preostalih učencev, ki so vedeli, kam je Jezus odšel. Ko se jim je Zveličar približal, je naročil svojim trem spremljevalcem, naj ničesar ne govore o tem, čemur so bili priča. "Ne povejte nikomur o tej prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih." (Mat 17,9.) Učenci naj bi o sprejetem razodetju razmišljali v svojih srcih, ne pa ga javno oznanjali. Če bi ga povedali množici, bi izzvali samo posmeh ali prazno začudenost. Celo niti devetero apostolov tega dogodka ne bi razumelo vse do Kristusovega vstajenja od mrtvih. Kako počasi so dojemali celo ti trije ljubljeni učenci, je razvidno iz dejstva, da so se potem, ko jim je Kristus razodel, kar ga je čakalo, med seboj spraševali, kaj naj bi pomenilo vstajenje od mrtvih./426/ Vendar pa od Jezusa niso zahtevali nobenega pojasnila. Njegove besede o prihodnosti so jih napolnile z žalostjo, niso si želeli nobenega nadaljnjega pojasnila za nekaj, za kar so verovali, da se morda nikoli ne bo zgodilo.

Ko so v dolini zbrani ljudje zagledali Jezusa prihajati, so mu pohiteli naproti, pozdravljajoč ga s spoštovanjem in veseljem. Vendar pa je ostro oko hitro opazilo, da so zbegani. Tudi učenci so bili videti potrti, kajti pravkar se je zgodilo nekaj, zaradi česar so bili grenko razočarani in ponižani.

Medtem ko so čakali pri podnožju gore, jim je neki oče pripeljal svojega sina, da bi ga osvobodili nemega duha, ki ga je mučil. Ko je Jezus poslal dvanajstere oznanjat po Galileji, so dobili oblast za izganjanje nečistih duhov. Dokler so z močno vero napredovali, so se hudobni duhovi pokoravali njihovim besedam. Tudi sedaj so v Kristusovem imenu ukazali duhu, naj zapusti žrtev, ki jo je mučil, hudobni duh pa se jim je samo posmehoval tako, da se je še bolj bahal s svojo močjo. Ker si učenci niso mogli pojasniti svojega neuspeha, so čutili, da so osramotili sebe in Učitelja. Med množico so bili pismarji, ki so dobro izkoristili to priložnost, da so jih ponižali. Prerivali so se okrog učencev in jih obsipali z vprašanji, ker so želeli dokazati, da so oni in njihov Učitelj sleparji. Rabini so zmagoslavno izjavili, da je tukaj hudobni duh, ki ga niti učenci niti sam Kristus ne morejo obvladati. Naklonjenost ljudstva se je nagibala k pismarjem in množico sta prežela prezir in posmeh.

Toda nenadoma so obtožbe prenehale. Ko so ljudje videli prihajati Jezusa in tri učence, se je njihovo razpoloženje hitro spremenilo; odšli so mu naproti. Noč občestva z nebeško slavo je zapustila sledove na Zveličarju in njegovih spremljevalcih. Na njih je počivala svetloba, ki je s spoštovanjem prežela opazovalce. Pismarji so se v strahu umaknili, ljudstvo pa je Jezusa pozdravilo z dobrodošlico.

Kakor da bi bil priča vsemu, kar se je zgodilo, je Zveličar stopil najprej do obsedenega, usmeril svoj pogled na pismarje, in vprašal: "Kaj se prepirate z njimi?" (Mar 9,16.)

Glasovi, ki so bili prej tako drzni in izzivalni, so sedaj utihnili. Med zborom je zavladala tišina. Tedaj se je nesrečni oče prerinil skozi množico, se vrgel pred Jezusove noge in mu potožil svojo stisko in razočaranje./427/

"Učitelj," je rekel, "pripeljal sem k tebi svojega sina, ki ima nemega duha. In kjer koli ga zgrabi, ga meče. ... Pa sem dejal tvojim učencem, naj ga ižzeno, a niso mogli." (Mar 9,17.18.)

Jezus je pogledal okrog sebe na onemelo množico, dlakocepske pismarje in zbegane učence. V vsakem srcu je bral nevero, zato je z žalostnim glasom vzkliknil: "O neverni rod, doklej bom z vami? Doklej vas bom trpel?" (Mar 9,19.) Nato je ukazal nesrečnemu očetu: "Pripelji sem svojega sina!" (Luk 9,41.)

Dečka so pripeljali, a ko ga je Zveličar pogledal, ga je hudobni duh vrgel na zemljo v bolečih krčih, da se je valjal po tleh, se penil in paral zrak z nečloveškimi kriki.

Znova sta se Knez življenja in knez moči teme srečala na bojišču - Kristus je opravljal svoje poslanstvo, "da oznanim jetnikom izpuščenje, ... da izpustim zatirance na svobodo", (Luk 4,18.) Satan pa z željo, da bi obdržal svojo žrtev v svoji oblasti. Angeli luči in čete hudobnih angelov so se nevidni približali, da bi opazovali spopad. Jezus je za trenutek dovolil hudobnemu duhu pokazati svojo moč, da bi navzoča množica lahko bolje razumela njegovo opravljeno osvoboditev.

Množica je opazovala dogajanje z zadržanim dihom, oče pa s tesnobnim bojem upanja in strahu. Jezus je vprašal: "Koliko časa je, odkar se mu je to zgodilo?" (Mar 9,21.) Oče je opisal dolga leta trpljenja in nato vzkliknil v skrajnem obupu: "Če moreš kaj, usmisli se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) "Če moreš kaj!" Celo sedaj se je oče spraševal o Kristusovi moči.

Jezus je odgovoril: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Kristusu ni manjkala moč; ozdravljenje sina je bilo odvisno od očetove vere. Oče je to dojel in solze so mu potekle zaradi lastne slabosti. Oklenil se je Kristusove milosti in vzkliknil: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" (Mar 9,24.)

Jezus se je obrnil k trpečemu dečku in rekel: "Duh nemi in gluhi, jaz ti ukazujem, zapusti ga in ne pridi več vanj." (Mar 9,25.) Zaslišal se je krik in nastal je smrtni boj. Kazalo je, kakor da hudobni duh odnaša življenje svoji žrtvi. Deček je obležal nepomičen in na videz brez življenja. Množica je šepetala, "da je umrl". (Mar 9,26.) Jezus pa ga je prijel za roko, ga dvignil in izročil očetu popolnoma telesno in umsko zdravega. Oče in sin sta slavila ime/428/ svojega Osvoboditelja. "Vsi so se čudili Božjemu veličastvu," (Luk 9,43.) premagani in zlovoljni pismarji pa so se molče oddaljili.

"Če moreš kaj, usmili se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) Koliko z grehom obremenjenih ljudi je že ponovilo to prošnjo. Za vse se Zveličarjev sočutni odgovor glasi: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Vera nas povezuje z nebesi in nam daje moč za uspešen boj s silami teme. V Kristusu nam je Bog dal sredstvo za premagovanje vsake grešne lastnosti in upiranje vsaki skušnjavi, ne glede na njeno moč. Toda mnogi čutijo, da jim primanjkuje vere, in zato ostajajo daleč od Kristusa. Naj se ti ljudje v svoji nemočni nevrednosti oprejo na milost svojega sočutnega Zveličarja. Ne glej nase, ampak na Kristusa! On, ki je ozdravljal bolne in izganjal hudobne duhove, ko je prebival med ljudmi, je še danes isti mogočni Odrešenik. Vera prihaja iz Božje besede. Zato se okleni obljube: "Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) Vrzi se pred njegove noge z vzklikom: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" Če boš ravnal tako, ne moreš biti pogubljen - nikoli.

V kratkem časovnem presledku so ljubljeni učenci opazovali vrhunec slave in ponižanja. Videli so človeško naravo spremenjeno v Božjo podobo in ponižano do Satanove podobnosti. Z gore, kjer se je Jezus pogovarjal z nebeškima poslancema in kjer ga je glas iz bleščeče slave razglasil za Božjega Sina, so ga videli sestopati, da bi se srečal z najbolj žalostnim in odvratnim prizorom, z umobolnim dečkom popačenega obraza, škripajočimi zobmi v bolečih krčih, ki jih nobena človeška moč ni mogla odpraviti. Ta mogočni Odrešenik, ki je še pred nekaj urami stal ovenčan s slavo pred svojimi začudenimi učenci, se je sklonil in dvignil Satanovo žrtev z zemlje, po kateri se je valjala, in jo telesno in umsko zdravo vrnil očetu in njenemu domu.

To je bil očiten nauk o odrešenju - Božanstvo iz Očetove slave se spušča, da bi rešilo izgubljene. To je predstavljalo tudi poslanstvo učencev. Življenje Kristusovih služabnikov naj ne poteka samo na gori z Jezusom v trenutkih duhovne razsvetljenosti. Njihovo delovno območje je spodaj v ravnini. Ljudje, ki jih je Satan zasužnjil, pričakujejo besedo vere in molitve, da jih osvobodi.

Devet učencev je sedaj globoko razmišljalo o grenkem dejstvu svojega neuspeha. Ko so zopet ostali sami z Jezusom, so ga vprašali: "Zakaj ga nismo mi mogli izgnati?" (Mat 17,19.) Jezus jim je odgovoril:/429/ "Zavoljo svoje malovernosti. Kajti resnično vam pravim, če imate vere za gorčično zrno, porečete tej gori: Premakni se od tod tja! In se premakne, in nič vam ne bo nemogoče. Ta rod pa ne izide, razen z molitvijo in s postom." (Mat 17,20.21.) Njihova nevera, ki jih je ločila od globljega sočustvovanja s Kristusom,/430/ in malomarnost, s kakršno so obravnavali sveto delo, ki jim je bilo zaupano, sta povzročili, da so doživeli neuspeh v spopadu z močmi teme.

Kristusove besede o njegovi smrti so v učencih spodbudile žalost in dvom. Izbira trojice učencev za Jezusovo spremstvo na goro je izzvala ljubosumnost deveterice. Namesto da bi krepili svojo vero z molitvijo in razmišljanjem o Kristusovih besedah, so se ukvarjali s svojo malodušnostjo in osebno užaljenostjo. V takšnem mračnem stanju so se spopadli s Satanom.

Da bi bili uspešni v takem spopadu, bi se morali lotiti tega dela z drugačnim duhom. Njihova vera se je morala okrepiti z gorečo molitvijo, postom in ponižnostjo srca. Morali so biti izpraznjeni jaza in prežeti z Duhom in Božjo močjo. Resne in vztrajne molitve k Bogu v veri - veri, ki vodi k popolni odvisnosti od Boga in neomejeni posvečenosti njegovemu delu - lahko edino pomagajo ljudem dobiti podporo Svetega Duha v boju s poglavarji in oblastmi, z mogočniki teme tega sveta, z duhovnimi vojskami hudobnosti v nebeških prostorih.

"Če imate vere za gorčično zrno," je rekel Jezus, "porečete tej gori: Premakni se odtod tja! In se premakne." (Mat 17,20.) Čeprav je gorčično seme tako majhno, vsebuje enako skrivnostno življenjsko načelo, ki spodbuja rast tudi največjega drevesa. Ko se gorčično zrno poseje, majhen kalček izkorišča vsako sestavino, ki jo je Bog predvidel za njegovo hrano, in hitro začne rasti. Če imate tako vero, se boste oklepali Božje besede in vseh koristnih sredstev, ki jih je določil. Tako se bo vaša vera krepila in vam omogočila pomoč nebeških moči. Ovire, ki jih je Satan postavil na vašo pot, čeprav so videti nepremagljive kakor večne gore, bodo izginile na ukaz vere. "In nič vam ne bo nemogoče." (Mat 17,20.)/431/

48. Kdo je največji?

Temeljno besedilo Mat 17,22. do 18,20: Mar 9,30-50; Luk 9,46-48.

Jezus po vrnitvi iz Kafarnauma ni odšel na dobro znana počivališča, kjer je bil poučeval ljudstvo, temveč je z učenci neopazno iskal hišo, ki naj bi postala njegov začasni dom. Njegov cilj je bil med preostalim bivanjem v Galileji poučevati učence, ne pa delati za množico.

Na poti po Galileji je Kristus znova poskušal pripraviti učence na dogodke, ki so ga čakali. Pripovedoval jim je, da mora oditi v Jeruzalem, da bi tam umrl in spet vstal. Dodal je nenavadno in resno napoved, da bo izdan v roke sovražnikom. Učenci pa niti sedaj niso razumeli njegovih besed. Čeprav je padla nanje senca velike žalosti, je v njihovih srcih našel prostor tekmovalni duh. Med seboj so se prepirali, kdo naj bi bil največji v kraljestvu. Ta spor so hoteli pred Jezusom prikriti, zato niso hodili blizu njega kakor po navadi, temveč so zaostajali za njim tako, da je bil pred njimi, ko so prispeli v Kafarnaum. Jezus pa je bral njihove misli. Želel jim je svetovati in jih poučiti. Zato je čakal na miren trenutek, ko bodo njihova srca dovzetna za njegove besede.

Kmalu po njihovem prihodu v mesto je pristopil k Petru pobiralec tempeljskega davka z vprašanjem: "Ali vaš Učitelj ne plačuje davka?" (Mat 17,24.)/432./ Ta davek ni bil državljanska obveznost, temveč verski prispevek, ki ga je letno moral plačati vsak Jud za vzdrževanje templja. Neplačevanje tega davka se je imelo za nezvestobo templju, kar je bilo po presoji rabinov najhujši greh. Zveličarjevo stališče do rabinskih predpisov in njegovo jasno grajanje zagovornikov izročil sta jim bila pretveza za obtožbo, da želi odpraviti tempeljsko službo. Sedaj so njegovi sovražniki imeli priložnost, da bi ga spravili na slab glas. V pobiralcu davka so našli ustreznega zaveznika.

Peter je imel vprašanje pobiralca davka za namig, ki je napadal Kristusovo vdanost templju. Vnet za čast svojega Učitelja je hitro odgovoril, ne da bi se z njim posvetoval, da bo Jezus plačal davek.

Peter pa je samo delno razumel namen tega vpraševalca. Obstajali so namreč nekateri sloji, ki so bili osvobojeni plačevanja tega davka. Ko so bili v Mojzesovem času leviti določeni za službo v svetišču, niso dobili nobene dediščine med ljudstvom. Gospod je rekel: "Zato nima Levi deleža, ne dediščine s svojimi brati; Gospod je njegova dediščina." (5 Mojz 10,9.) Še v Kristusovem času so veljali duhovniki in leviti za posebno posvečene templju, in od njih se ni zahteval letni prispevek za njegovo vzdrževanje. Tudi preroki so bili osvobojeni tega plačevanja. S tem ko so rabini od Jezusa zahtevali tempeljski davek, so zavrnili njegovo trditev, da je prerok ali učitelj, in ravnali z njim kakor z navadnim človekom. Če ne plača davka, pomeni, da ne spoštuje templja, če pa ga plača, bi to šteli za opravičilo, da so ga zavrgli kot preroka.

Peter je le malo poprej priznal Jezusa za Božjega Sina, sedaj pa je zamudil priložnost, da bi razložil značaj svojega Učitelja. Z odgovorom pobiralcu davka, da bo Jezus plačal davek, je pravzaprav potrdil napačno predstavo o njem, ki so jo poskušali razširiti duhovniki in poglavarji.

Ko se je Peter vrnil v hišo, Zveličar ni omenil tega, kar se je zgodilo, temveč ga je vprašal: "Kaj se ti zdi, Simon? Od koga pobirajo zemeljski kralji carino ali davek, od svojih sinov ali od tujcev? Ko pa Peter odvrne: Od tujcev, mu reče Jezus: Torej so sinovi svobodni." (Mat 17,25.26.) Državljani neke države so obdavčeni za vzdrževanje svojega vladarja, vladarjevi otroci pa so tega prosti. Tako naj bi tudi Izrael, ki se ima za Božji narod,/433/ podpiral njegovo službo, toda Jezus, Božji Sin, ni imel te obveznosti. Če so bili duhovniki in leviti prosti tempeljskega davka zaradi svoje zveze s templjem, koliko bolj bi moral biti ta, kateremu je tempelj pomenil hišo njegovega Očeta.

Če bi bil Jezus plačal davek brez ugovora, bi v resnici priznal upravičenost zahteve in se tako odpovedal svoji božanskosti. Sicer je imel za dobro izpolniti zahtevo, le da je oporekal trditvi, s katero so jo utemeljevali. Z načinom plačila je podal dokaz o svojem božanskem značaju. Jasno je pokazal, da je eno z Bogom, in zato ni podvržen davku kakor navaden podložnik kraljestva.

"Pojdi k morju," je naročil Petru, "in vrzi trnek, in vzemi prvo ribo, ki se ujame, in ji odpri usta in najdeš v njih srebrnik; tega vzemi in daj jim zame in zase." (Mat 17,27.)

Čeprav je Kristus ogrnil svojo božanskost s človeškostjo, je s tem čudežem odkril svojo slavo. Bilo je očitno, da je On ta, ki je napovedal po Davidu: "Ker moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah. Vso gorsko perutnino poznam, in kar se poja po polju, je v moji oblasti. Ko bi bil lačen, ne bi rekel tebi, ker moja je vesoljna zemlja in vse, kar je na njej." (Ps 50,10-12.)

Čeprav je Jezus pojasnil, da ni podvržen nobenemu obveznemu plačevanju davka, se ni spustil v nobeno razpravo z Judi o tem predmetu, ker bi napačno razlagali njegove besede in jih izrabili proti njemu. Da jih ne bi pohujšal z zavračanjem plačanja davka, je storil to, česar od njega ni bilo mogoče upravičeno zahtevati. Ta nauk naj bi bil za učence zelo pomemben. Kmalu naj bi prišlo do pomembnih sprememb v njihovem odnosu do službe v templju, zato jih je Kristus poučil, naj po nepotrebnem ne nasprotujejo obstoječemu redu. Kolikor je le možno, naj se izogibajo napačni razlagi svoje vere. Kristjani ne smejo žrtvovati nobenega načela resnice, kadar koli pa je mogoče, naj se izognejo sporu.

Medtem ko je Peter odšel k morju, je bil Kristus z drugimi učenci sam v hiši. Poklical jih je k sebi in vprašal: "Kaj ste se po poti med seboj menili?" (Mar 9,33.) Jezusova navzočnost in njegovo vprašanje sta postavila ves predmet v povsem drugačno luč, v kakršni so ga videli takrat, ko so se prepirali/434/ med potjo. Zaradi sramu in občutka krivde so molčali. Jezus jim je povedal, da bo zaradi njih umrl, zato se je znašla njihova sebična častihlepnost v bolečem nasprotju z njegovo nesebično ljubeznijo.

Ko jim je povedal, da ga bodo usmrtili in bo vstal od mrtvih, jih je poskušal napeljati v pogovor o veliki preizkušnji njihove vere. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je hotel pojasniti, bi jim bila prizanesena grenko trpljenje in obup. Njegove besede bi jih tolažile v uri žalosti in razočaranja. Toda čeprav je tako odkrito govoril o tem, kaj ga čaka, je njegovo omenjanje dejstva, da bo moral kmalu oditi v Jeruzalem, znova razvnelo njihovo upanje o skorajšnji vzpostavitvi kraljestva. Zato je nastalo vprašanje o tem, kdo bo zasedel najvišje položaje. Po Petrovi vrnitvi od morja so mu učenci prenesli Zveličarjevo vprašanje, in končno se je nekdo ojunačil vprašati Jezusa: "Kdo je vendar največji v nebeškem kraljestvu?" (Mat 18,1.)

Zveličar je zbral učence okrog sebe in jim rekel: "Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik." (Mar 9,35.) V teh besedah sta bila resnoba in vtis, ki ju učenci niso mogli razumeti. Niso mogli videti tega, kar je razpoznaval Kristus. Niso razumeli narave Kristusovega kraljestva, in to neznanje je bil očiten vzrok njihovega prepira. Toda pravi vzrok je tičal veliko globlje. Kristus je z razlago narave kraljestva lahko začasno umiril njihov prepir, ampak s tem se ni dotaknil pravega vzroka. Celo potem, ko bi jim bilo vse pojasnjeno, bi lahko vprašanje o položaju obnovilo težavo. Po Kristusovem odhodu bi ta nesreča zadela njegovo cerkev. Prepir glede najvišjega položaja je pomenil delovanje istega duha, ki se je pojavil v začetku velikega boja v nebesih in je pripeljal Kristusa iz nebes na zemljo, da bi umrl. V duhu je zagledal Luciferja, "sina jutranje zarje", (Iz 14,12.) ki je po slavi prekašal vse angele okrog prestola in bil povezan z Božjim Sinom z najtrdnejšimi vezmi. Lucifer je rekel: "Enak bom Najvišjemu," (Iz 14,14.) zato je želja po samopoviševanju povzročila prepir v nebesih in pregnala iz njih množico Božjih čet. Če bi Lucifer res hotel biti podoben Najvišjemu, nikoli ne bi zapustil svojega določenega mesta v nebesih; kajti duh Najvišjega se jasno razodeva v nesebični službi. Lucifer si je želel Božjo moč, ne pa njegovega značaja. Želel si je zase najvišji položaj,/435/ in vsako stvarstvo, ki bo spodbujeno z njegovim duhom, bo ravnalo enako. Tako neizogibno nastajajo odtujenost, prepiri in nesloga. Oblast postaja nagrada najmočnejših. Satanovo kraljestvo je kraljestvo nasilja; vsak posameznik ima drugega za oviro na svoji poti k napredovanju ali pa za stopnice, po katerih se bo povzpel na višji položaj.

Medtem ko je Lucifer menil, da je enakost z Bogom to, kar mora doseči, je Kristus, Vzvišeni, "samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Filip 2,7.8.) Zdaj je bil križ neposredno pred njim, njegovi učenci pa so bili tako polni sebičnosti - samega načela Satanovega kraljestva - da niso mogli sočustvovati z Gospodom, niti ga razumeti, ko jim je govoril o svojem ponižanju zaradi njih.

Zelo nežno, toda s slovesnim poudarkom je Jezus poskušal popraviti zlo. Pokazal je, katero načelo vlada v nebeškem kraljestvu in v čem je prava velikost po merilih iz nebeških dvorov. Kogar spodbujata ponos in častihlepje, misli samo nase in na nagrado, ki jo bo dobil, ne pa na to, kako bi povrnil Bogu prejete darove. Za take ni prostora v nebeškem kraljestvu, ker bodo uvrščeni v Satanove vrste.

Pred častjo gre ponižnost. Za zasedbo visokega položaja pred ljudmi nebesa izberejo delavca, ki se je ponižal pred Bogom kakor Janez Krstnik. Učenec, ki je najbolj podoben otroku, je najuspešnejši v delu za Boga. Nebeška bitja lahko sodelujejo s človekom, ki ne želi poviševati sebe, temveč reševati ljudi. Kdor se najmočneje zaveda, kako nujno mu je potrebna Božja pomoč, bo molil zanjo, Sveti Duh pa bo usmeril njegove poglede na Jezusa, kar bo okrepilo in povzdignilo dušo. Ko se bo tako zedinil s Kristusom, bo dalje delal zanje, ki bi bili sicer pogubljeni zaradi svojih grehov. Tak je pomaziljen za svoje poslanstvo in ima uspeh celo tam, kjer bi mnogi učeni in umsko modri doživeli neuspeh.

Ko pa se ljudje povišajo, ker menijo, da so nenadomestljivi za uspeh Božjega velikega načrta, bo Gospod poskrbel, da bodo odstranjeni. Tako se bo jasno izkazalo, da Gospod ni odvisen od njih. Delo se ne bo ustavilo, ker so izključeni iz njega, temveč bo napredovalo celo z večjo močjo./436/

Jezusovim učencem ni zadostovalo samo to, da so bili poučeni o naravi njegovega kraljestva. Predvsem jim je bila potrebna sprememba srca, da bi se uskladili z njegovimi načeli. Zato je Jezus poklical k sebi majhnega otroka, ga postavil mednje, ga nežno vzel v svoje naročje in rekel: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mat 18,3.) Preprostost, pozabljanje nase in otroško zaupljiva ljubezen so lastnosti, ki jih cenijo nebesa. To so značilnosti prave velikosti.

Jezus je učencem znova pojasnil, da značilnosti njegovega kraljestva nista pozemska čast in razkazovanje. Pri Jezusovih nogah se pozabi na vse te razlike. Bogati in siromašni, učeni in neizobraženi so združeni in ne mislijo več na družbene razlike ali posvetne položaje. Vsi so zbrani kot s krvjo odkupljene duše in so enako odvisni od njega, ki jih je odrešil Bogu.

Iskreno in skesano srce je dragoceno v Božjih očeh. Bog ne vtisne svojega pečata na ljudi na temelju njihovega položaja, bogastva ali umske velikosti, temveč na temelju njihove edinosti s Kristusom. Gospod slave je zadovoljen z njimi, ki so krotkega in ponižnega srca. Že David je rekel: "Dal si mi tudi ščit svojega zveličanja ... in tvoja ljubeznivost", kot bistvena sestavina človeškega značaja, "me je poveličala." (Ps 18,35.)

"Kdor koli sprejme tega otroka v mojem imenu," je rekel Jezus, "mene sprejme; a kdor koli mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal. Tako pravi Gospod: Nebo je moj prestol in zemlja mojim nogam podnožje. ... Ali na tega se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred mojo besedo." (Luk 9,48; Iz 66,1.2.)

Zveličarjeve besede so spodbudile v učencih občutek nezaupanja vase. Njegove besede niso bile usmerjene na nikogar posebej, toda Janeza so spodbudile, da je vprašal, ali je v nekem primeru ravnal pravilno. V otroškem duhu je ta dogodek razložil Jezusu. Rekel je: "Učitelj, videli smo nekoga, ki ne hodi za nami, da je s tvojim imenom izganjal hudiče, in smo mu zabranili, ker ne hodi za nami." (Mar 9,38.)

Jakob in Janez sta menila, da sta s prepovedjo dela temu človeku branila Gospodovo čast. Sedaj pa sta spoznala, da sta bila ljubosumna na svojo čast. Priznala sta svojo napako in sprejela Jezusovo grajo: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom in bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mar 9,39.) Nihče,/437/ ki bi na kakršen koli način pokazal prijateljstvo do Kristusa, ne sme biti zavrnjen. Mnogo jih je bilo, ki so bili globoko ganjeni s Kristusovim značajem in deli, katerih srca so se odpirala zanj v veri. Učenci, ki niso poznali spodbud ljudi, se morajo varovati, da jim ne vzamejo poguma. Ko Jezusa ne bo več osebno med njimi in bo delo zaupano njim, naj ne bodo ozkosrčni in izključijo druge, temveč naj razodevajo enako daljnosežno sočutje, ki so ga videli pri svojem Učitelju.

Dejstvo, da se kdo ne strinja na vseh področjih z našimi osebnimi mnenji, ni opravičilo za to, da mu prepovemo delati za Boga. Kristus je vzvišeni Učitelj. Naše delo ni, da sodimo, niti da ukazujemo, temveč da vsi ponižno sedimo pri Jezusovih nogah in se učimo od njega. Vsak človek, ki ga je Bog ustvaril voljnega, je orodje, po katerem želi Kristus pokazati svojo odpuščajočo ljubezen. Kako pozorni moramo biti zato, da ne bi vzeli volje nobenemu nosilcu Božje luči in tako prekinili žarke, s katerimi bi rad razsvetlil svet!

Grobost ali hladnost, kakršno nekateri učenci razodevajo do človeka, ki ga Kristus priteguje - na primer, Janezovo ravnanje, ko je prepovedal nekomu delati čudeže v Kristusovem imenu - lahko zavrnjenega usmeri na sovražnikovo pot in mu povzroči pogubo. Za takega, ki ravna tako, je Jezus rekel, da "bi mu bilo boljše, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in da ga vržejo v morje". Dodal je še: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mar 9,42.43.45.)

Čemu ta resni govor, ki ne more biti strožji? Zato, ker je Sin človekov prišel, da "zveliča, kar se je izgubilo". (Mat 18,11.) Mar bodo potem njegovi učenci razodevali manj obzirnosti do duš bližnjih kakor Veličastvo nebes? Za vsakega človeka je plačana neskončna cena, in zato je strašen greh odvrniti enega človeka od Kristusa, tako da bodo zanj zaman Zveličarjeva ljubezen, ponižanje in smrtne muke.

"Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanja sicer morajo priti." (Mat 18,7.) Svet bo pod Satanovim navdihom zagotovo nasprotoval Kristusovim sledilcem in si prizadeval uničiti njihovo vero, toda gorje njemu, ki si je nadel Kristusovo ime, a vendar/438/ opravlja to delo. Našega Gospoda zasramujejo ti, ki trdijo, da mu služijo, a napačno predstavljajo njegov značaj, s čimer so mnogi prevarani in speljani na krive poti.

Vsako navado ali dejanje, ki vodi v greh in sramoti Kristusa, moramo nujno opustiti ne glede na žrtev. To, kar onečašča Boga, ne more biti koristno človeku. Nebeški blagoslov ne more spremljati niti enega človeka, ki prestopa večna načela pravičnosti. Že en sam priljubljeni greh lahko pokvari značaj in zapelje druge. Če smo pripravljeni odsekati roko ali nogo ali iztakniti oko, da bi rešili telo pred smrtjo, koliko odločneje moramo opustiti greh, ki duši prinaša smrt!

Pri obredni službi se je vsaki daritvi dodajala sol. Ta obred in darovanje kadila sta pomenila, da je samo Kristusova pravičnost lahko naredila to službo sprejemljivo Bogu. Na ta obred se nanašajo Jezusove besede: "Vsaka žrtev bo s soljo osoljena. ... Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj." (Mar 9,49.50.) Vsi, ki želijo dati sebe za "žrtev živo, sveto, prijetno Bogu", (Rim 12,1.) morajo sprejeti zveličavno sol, pravičnost našega Zveličarja. Šele tedaj postajajo "sol zemlje", (Mat 5,13.) in kakor sol varuje pred razpadanjem, tako ti preprečujejo zlo med ljudmi. Če se pa sol spridi, če je pobožnost samo po imenu brez Kristusove ljubezni, potem manjka moči za dobro. Takšno življenje ne more več zveličavno vplivati na svet. Jezus s tem pravi: "Vaša moč in sposobnost pri vzpostavljanju mojega kraljestva sta odvisna od tega, ali prejemate od mojega Duha. Morate postati sodeležniki moje milosti in dišava iz življenja za življenje. Tedaj ne bo nobene tekmovalnosti, nobene sebičnosti in nobene želje po višjem položaju. Imeli boste ljubezen, ki ne išče svojega, ampak blagor drugih."

Naj grešnik, ki se kesa, usmeri svoj pogled na "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta", (Jan 1,29.) in to opazovanje ga bo spremenilo. Njegova bojazen se bo spremenila v veselje, njegovi dvomi v upanje. Vzklila bo hvaležnost. Kamnito srce se bo razbilo. Plima ljubezni se izliva v njegovo dušo. Kristus bo v njem postal vir vode, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14.) Ko gledamo Jezusa, Moža bolečin, obremenjenega z žalostjo, ki je delal za izgubljene, medtem ko ga ponižujejo, prezirajo, zasmehujejo, preganjajo iz mesta v mesto, dokler ni izpolnil svojega poslanstva; ko ga gledamo v Getsemaniju, oblitega s krvavimi potnimi kapljami, in v smrtni muki umirajočega na križu - ko vse to vidimo, bo naš jaz prenehal vpiti po priznanju. Pogled na Jezusa nas osramoti zaradi naše brezsrčnosti, nedejavnosti in sebičnosti./439/ Potem bomo pripravljeni biti nekaj ali nič tako, da bomo lahko z vsem srcem služili Učitelju. Veselili se bomo, da prenašamo križ z Jezusom, in zaradi njega tudi skušnjave, sramoto in preganjanje.

"Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati." (Rim 15,1.) Nikogar, ki veruje v Kristusa, se ne sme podcenjevati, pa če je njegova vera še tako slabotna in njegovi koraki negotovi kakor pri majhnem otroku. Zaradi vsega, v čemer smo v prednosti pred drugimi - na primer vzgoja, izobrazba, plemenitost značaja, krščansko vedenje, verske izkušnje - smo dolžniki njim, ki imajo manj možnosti; in kolikor je v naši moči, jim moramo služiti. Če smo močni, moramo podpirati roke slabotnih. Angeli slave, ki stalno gledajo obličje nebeškega Očeta, se veselijo, da lahko služijo malim. Posebno so jim zaupani plašni ljudje, ki imajo neprijetne značajske poteze. Angeli so vedno navzoči tam, kjer so nujno potrebni, pri njih, ki se najhuje bojujejo proti lastnemu jazu in jim razmere jemljejo pogum. V taki službi naj sodelujejo pravi Kristusovi sledilci.

Če bi bil kdo od teh malih zapeljan in bi ti storil krivico, je tvoja naloga, da ga poskušaš vrniti k dobremu. Ne pričakuj od njega, da si bo prvi prizadeval za spravo. "Kaj se vam zdi?" je vprašal Jezus: "Če ima kateri človek sto ovac in ena od njih zajde, ne pusti li on devetindevetdeseterih na gorah in ne pojde, da išče tiste, ki je zašla? In če se zgodi, da jo najde, resnično vam pravim, da se je bolj veseli nego devetindevetdeseterih, ki niso zašle. Tako ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da se pogubi eden teh malih." (Mat 18,12-14.)

V duhu krotkosti pazi, "da tudi ti ne boš izkušan", pojdi k njemu, ki greši in "mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim". (Gal 6,1; Mat 18,15.) Ne osramoti ga z raznašanjem njegove krivde drugim. Ne onečaščaj Kristusa s tem, da javno razglašaš greh ali napako koga, ki nosi njegovo ime. Mnogokrat se mora grešniku resnica povedati jasno; pripraviti se ga mora do tega, da uvidi svojo napako, da bi se lahko poboljšal. Ampak ti nisi poklican zato, da bi ga sodil ali obsojal. Tudi ne poskušaj doseči samoopravičenja, temveč mu pomagaj, da se bo poboljšal. Z duševnimi ranami se mora ravnati posebej obzirno in skrajno tankočutno. Tukaj lahko pomaga samo ljubezen, ki ižzareva iz Moža bolečin z Golgote. Brat naj z bratom ravna poln sočutja in se zaveda, da če mu bo uspelo, bo "rešil njegovo dušo iz smrti in pokril množico grehov". (Jak 5,20.)/440/

Ampak tudi takšno prizadevanje je lahko brezkoristno. Za tak primer je Jezus rekel: "Vzemi s seboj še enega ali dva." (Mat 18,16.) Možno je, da bo njihov združeni vpliv imel uspeh tam, kjer je vpliv enega ostal brezuspešen. Ker sta ta v tej zadevi nepristranska, bosta verjetno tako tudi ravnala. S tem bo njun nasvet imel večjo vrednost pri njem, ki greši.

In če tudi njih ne bo poslušal, potem je potrebno tedaj, a nikakor poprej, celotno zadevo povedati pred vsem telesom vernikov. Naj se verniki cerkve kot Kristusovi predstavniki zedinijo v molitvi in z vso ljubeznijo prosijo, da bi se grešnik poboljšal. Sveti Duh bo govoril po svojih služabnikih in tavajočega povabil, naj se povrne k Bogu. Navdihnjeni apostol Pavel pravi: "Kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom." (2 Kor 5,20.) Kdor zavrne te skupne predloge, je pretrgal zvezo, ki ga je povezovala s Kristusom, in se je tako sam ločil od občestva cerkve. Jezus je rekel, naj ti bo potem "kakor pogan in cestninar". (Mat 18,17.) Toda naj se z njim ne ravna, kakor z ločenim od Božje milosti. Njegovi dosedanji soverniki ga ne smejo zaničevati ali zanemarjati, temveč naj ravnajo z njim nežno in sočutno kakor z izgubljeno ovco, ki jo Kristus še vedno želi pripeljati v svoj hlev.

Kristusovo navodilo, kako naj se pomaga grešniku, se ponavlja v bolj določeni obliki nauka, ki ga je Izrael dobil po Mojzesu. "Svojega brata ne sovraži v svojem srcu; resno posvari svojega bližnjega, da ne boš nosil greha zaradi njega." (3 Mojz 19,17.) To pomeni, da kdor opusti od Kristusa dano dolžnost in ne poskuša tavajočih grešnikov vrniti na pravo pot, postane sodeležnik tega greha. Za zla, ki bi jih lahko ustavili, smo prav toliko odgovorni, kakor če bi jih naredili sami.

Samo prestopniku moramo predočiti njegovo krivdo. Ta primer ne sme med nami postati predmet razpravljanja in kritiziranja. Celo potem, ko je bila zadeva podana pred cerkvijo, je nimamo pravice ponavljati pred drugimi. Če neverniki zvedo za napake kristjanov, bo to zanje samo vzrok spotikanja; in če se vedno znova vračamo na te zadeve, lahko škodujejo tudi nam, kajti z opazovanjem se spreminjamo. Če želimo popraviti napake sovernika, nas bo Kristusov Duh spodbujal, da ga po možnosti zaščitimo pred kritiko sovernikov, a še veliko bolj pred obsojanjem nevernega sveta. Tudi mi smo podvrženi zmoti in potrebujemo Kristusovo usmiljenje in odpuščanje. Kakor si želimo, da On ravna z nami, tako naj bi tudi mi po njegovem naročilu ravnali drug z drugim./441/

"Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 18,18.) Delujte kakor nebeški poslanci, in sadovi vašega ravnanja bodo segali v večnost.

Teh velikih odgovornosti pa ni treba, da bi jih prenašali sami. Kristus prebiva namreč tam, kjer ljudje poslušajo njegovo besedo z iskrenim srcem. Ni navzoč samo na zborovanjih v cerkvi, temveč povsod, kjer se zbirajo njegovi učenci v njegovem imenu, pa če jih je še tako malo. Pravi: "Če se dva izmed vas zedinita na zemlji v čemer koli, da bosta za to prosila, se jima zgodi od mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 18,19.)

Jezus je z izjavo "od mojega Očeta, ki je v nebesih", hotel spomniti učence, da je s svojim učlovečenjem sicer povezan z njimi, sodeluje v njihovih skušnjavah in sočustvuje z njimi v njihovem trpljenju, da pa ga njegovo božanstvo hkrati povezuje tudi s prestolom Neskončnega. Čudovito zagotovilo! Nebeška bitja se sočutno povezujejo z ljudmi in delujejo za rešitev izgubljenih. Nebeška sila se zedinja s človeškimi sposobnostmi, da bi se pridobili ljudje za Kristusa./442/

ZAVRŽENI

49. Na prazniku šotorov

Temeljno besedilo Jan 7,1-15.37-39.

Trikrat letno so se Judje morali zbrati v Jeruzalemu k bogoslužjem. V oblakovem stebru skrit nevidni Izraelov Vodja jim je dal navodila za te shode. Med sužnostjo jih niso mogli izpolnjevati; odkar pa so se vrnili v svojo deželo, so znova začeli praznovati te spominske običaje. Božji načrt je bil, da ga te obletnice prikličejo v spomin ljudstva. Toda z redkimi izjemami so duhovniki in voditelji pozabili na ta namen. On, ki je ukazal narodne shode in razumel njih pomen, je bil priča njihovi popačenosti.

Praznik šotorov je bilo zadnje letno zborovanje. Bog je želel, da bi ljudstvo v tem času razmišljalo o njegovi dobroti in milosti. Celotna dežela je bila pod njegovim vodstvom in uživala njegove blagoslove. Dan in noč se je čutila njegova skrb. Sonce in dež sta povzročila, da je zemlja rodila sad. S palestinskih dolin in ravnin je bila žetev že pospravljena. Olive so bile obrane in dragoceno olje spravljeno v steklenice. Palme so dale svoj sad. Rdeči grozdi so bili stisnjeni v vinskih stiskalnicah./447/

Praznik šotorov je trajal sedem dni, in za praznovanje so prebivalci Palestine in mnogi iz drugih dežel zapuščali svoje domove in prišli v Jeruzalem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, noseč v rokah znamenja veselja. Stari in mladi, bogati in siromašni, vsak je prišel z darom hvaležnosti zanj, ki je dokončal leto s svojo dobroto in storil, da "so njihovi sledovi kapljali maščobo". (Ps 65,11.) Vse, kar je lahko razveselilo oko in povečalo splošno veselje, so prinesli s hribov, zato je bilo mesto videti kakor lep gozd.

Ta praznik ni bil samo izraz hvaležnosti za žetev, temveč tudi spomin na Božjo zaščitniško skrb za Izraela v puščavi. V spomin na življenje v šotorih so Izraelci med tem praznikom prebivali v kolibah ali šotorih iz zelenih vej. Postavili so jih na ulicah, v tempeljskem preddverju ali na hišnih strehah. Griči in doline okrog Jeruzalema so bili prav tako polni listnatih šotorov, ki so bili kakor živi zaradi ljudi.

Verniki so praznovali ta praznik s svetimi pesmimi in zahvaljevanjem. Pred tem praznikom je bil veliki dan sprave, ko je bilo ljudstvo po splošnem priznanju grehov razglašeno za spravljeno z nebesi. Tako je bila pripravljena pot za ta veseli praznik. "Hvalite Gospoda, ker je dober, ker traja vekomaj njegova milost," (Ps 106,1.) je odmevalo daleč naokoli, medtem ko so zvoki različnih glasbil pomešani z vzkliki hosana spremljali skupno petje. Tempelj je bil središče tega splošnega veselja. Tam je bil blišč daritvenih obredov. Zbor levitov je vodil službo petja, stoječ na obeh straneh belih marmornatih stopnic svete stavbe. Množica častilcev je usklajena z njimi v enakem taktu mahala s palmovimi in mirtovimi vejicami in glasno ponavljala pripev pesmi. Odmev teh zvokov se je širil vse dalje, dokler okoliški griči niso vrnili odmeva hvalnice.

Tempelj in njegova preddverja so bili ponoči razsvetljeni z umetno svetlobo. Glasba, mahanje s palmovimi vejami, veseli vzkliki "Hosana" velike množice, nad katerimi se je razlivala svetloba luči iz visečih svetilk, krasota duhovniških oblačil in slovesnost obredov, vse to se je združilo v prizor, ki je globoko vplival na opazovalce. Največje praznično veselje pa je povzročil obred, ki je obujal spomin na dogodek s potovanja po puščavi.

Ob svitanju so duhovniki zatrobili dolg prodiren zvok na srebrnih trobentah, na katerega so odgovarjale druge trobente in veseli vzkliki naroda iz šotorov, ki so odmevali po gričih in dolinah,/448/ pozdravljajoč praznični dan. Potem je duhovnik med donenjem trobent zajel vodo iz potoka Cedrona z vrčem, ga visoko dvignil in se s počasnimi in odmerjenimi koraki vzpenjal po širokih tempeljskih stopnicah, pojoč po taktu glasbe: "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" (Ps 122,2.)

Vrč je odnesel k oltarju, ki je stal sredi duhovniškega preddverja. Tam sta bili dve veliki srebrni čaši, poleg vsake pa je stal duhovnik. V eno so vlili vodo iz vrča, v drugo pa vino; vsebina obeh čaš je iztekala skozi cev v Cedron, od tam pa v Mrtvo morje. To zlivanje posvečene vode je predstavljalo izvir, ki je na Božji ukaz pritekel iz skale, da bi pogasil žejo Izraelovih sinov. Tedaj pa je zadonela vesela pesem: "Gospod Jahve je moja moč in pesem. ... In zajemali boste vodo iz studencev zveličanja." (Iz 12,2.3.)/449/

Ko so se Jožefovi sinovi pripravljali za pot v Jeruzalem na praznik šotorov, so videli, da Kristus ne kaže nobenega zanimanja za sodelovanje na njem. Zaskrbljeno so ga opazovali. Od ozdravljenja ob kopeli Betezdi namreč ni odšel na noben ljudski shod. Da bi se izognil nepotrebnim sporom z voditelji v Jeruzalemu, je omejil svoje delo na Galilejo. Njegovo navidezno zanemarjanje velikih verskih zborovanj in odkrito sovraštvo duhovnikov in rabinov sta zelo vznemirjala ljudi okrog njega, pa celo učence in sorodnike. V svojih naukih je poudarjal blagoslove, ki izvirajo iz poslušnosti Božjim zapovedim, sam pa je bil videti ravnodušen do služb, ki jih je Bog vzpostavil. Njegovo druženje s cestninarji in drugimi, ki so bili na slabem glasu, njegovo nespoštovanje rabinskih predpisov in svoboda, s katero je zavračal zahteve izročila glede sobote, vse to ga je postavljalo v nasprotje z verskimi oblastmi in spodbudilo številna vprašanja. Njegovi bratje so menili, da dela napako, ker se odtujuje od vplivnih in učenih mož med ljudstvom. Menili so, da imajo ti možje prav in da Jezus greši, ker je v nasprotju z njimi. Po drugi strani pa so lahko opazovali njegovo brezmadežno življenje, in čeprav niso postali njegovi učenci, so njegova dela globoko delovala nanje. Njegova priljubljenost v Galileji je ugajala njihovi častihlepnosti. Upali so tudi, da bo podal očiten dokaz moči, ki bi moral tudi farizeje prepričati, da je ta, za kogar se je štel. Kaj če bi bil res Mesija, Izraelov knez! Ta misel jih je prežela z ošabnim zadovoljstvom.

Tega so si tako močno zaželeli, da so spodbujali Kristusa, naj gre v Jeruzalem: "Idi od tod in pojdi v Judejo, da tudi tvoji učenci vidijo tvoja dela, ki jih delaš. Zakaj nihče, ki hoče biti javno poznan, ne dela ničesar na skrivnem. Če take reči delaš, pokaži se svetu." (Jan 7,3.4.) Beseda "če" je izražala dvom in nevero. Imeli so ga za strahopetca in slabiča. Če ve, da je Mesija, čemu potem ta zadržanost in nedejavnost? Če res ima tako moč, zakaj potem ne gre odločno v Jeruzalem in uveljavi svoje pravice? Zakaj ne bi tudi v Jeruzalemu opravil tistih čudovitih del, o katerih so poročali iz Galileje? Ne skrivaj se v samotnih podeželjih, so mu rekli, in ne opravljaj teh mogočnih del v korist neukih kmetov in ribičev. Predstavi se v glavnem mestu, zagotovi si podporo duhovnikov in vladarjev ter zedini ljudstvo z ustanovitvijo novega kraljestva./450/

Jezusovi bratje so presojali iz sebičnih spodbud, kakršna se često najdejo v srcih njih, ki so častihlepni zaradi bahaštva. Ta duh je vladal v svetu. Užaljeni so bili zato, ker se je Kristus imel za kruh življenja, namesto da bi zahteval posvetni prestol. Bili so zelo razočarani, ko ga je zapustilo toliko učencev. Sami so se odvrnili od njega, da bi se izognili križu, ki je pomenil priznanje, da ga njegova dela razodevajo za Božjega Poslanca.

"Reče jim torej Jezus: Moj čas še ni prišel; vaš čas pa je vsekdar prikladen. Vas ne more svet sovražiti; mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi pojdite na praznik; jaz pa še ne grem na ta praznik, ker se moj čas še ni dopolnil. In ko jim je to povedal, je ostal v Galileji." (Jan 7,6-9.) Njegovi bratje so mu govorili z ukazovalnim glasom in mu določili, po kateri poti mora iti. Vrnil jim je njihov očitek in jih prištel k svetu, ne pa k učencem, ki so polni samoodpovedi. "Vas ne more svet sovražiti," jim je rekel, "mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna." (Jan 7,7.) Svet ne sovraži teh, ki so mu podobni po duhu; ljubi jih kot svoje.

Svet za Kristusa ni bil kraj udobja in samopoviševanja. Ni čakal priložnosti, da bi si pridobil njegovo moč in slavo. Zanj ni imel takšne nagrade. Bil je kraj, kamor ga je poslal njegov Oče. Bil je darovan za življenje sveta, da uresniči veliki načrt odrešenja. Uresničeval je svoje delo za padli rod. Ampak ni smel nepremišljeno hiteti v nevarnost, niti pospeševati krize. Vsak dogodek v njegovem delu je imel svoj določeni čas. Moral je potrpežljivo čakati. Vedel je, da bo moral prenašati sovraštvo sveta in da se bo njegovo delo izrazilo z njegovo smrtjo. Očetova volja ni bila, da bi se predčasno izpostavljal.

Iz Jeruzalema se je glas o Kristusovih čudežih razširil povsod, kjer so bili razkropljeni Judje. Čeprav že več mesecev ni bil navzoč pri praznovanju, se zanimanje zanj ni poleglo. Mnogi so prišli na praznik šotorov z vseh strani sveta in upali, da ga bodo videli. Že v začetku praznovanja so mnogi povpraševali po njem. Farizeji in poglavarji so ga pričakovali v upanju, da bodo našli kakšno priložnost, da bi ga obsodili. Zaskrbljeni so povpraševali: "Kje je tisti?" (Jan 7,11.) toda nihče tega ni vedel. Mnogi Judje so se v mislih stalno ukvarjali z Jezusom. Iz strahu pred duhovniki in poglavarji si ga nihče ni upal/451/ priznati za Mesija, vendar so se tiho in vneto vsepovsod pogovarjali o njem. Mnogi so ga zagovarjali kot Božjega poslanca, drugi pa so ga imeli za goljufa.

Medtem pa je Jezus neopazno prispel v Jeruzalem. Hodil je po osamljenih poteh, da bi se izognil številnim romarjem, ki so z vseh strani romali v mesto. Če bi se bil pridružil kateri koli skupini, ki je potovala na praznik, bi bila pri vstopu v mesto pozornost vseh usmerjena nanj. Vedel je, da bi zanj prirejeno zborovanje ljudi dalo oblasti zaželen povod za ukrepanje proti njemu. Da bi se temu izognil, si je izbral osamljeno pot.

Sredi prazničnega tedna, ko je vznemirjenje glede njega doseglo vrhunec, je Jezus stopil v tempeljsko preddverje, kjer je stala velika množica. Ker ga ni bilo na prazniku, so med ljudmi krožile trditve, da si ne upa priti pod oblast duhovnikov in poglavarjev. Sedaj so bili presenečeni zaradi njegovega prihoda. Sleherni glas je utihnil. Vsi so občudovali njegovo dostojanstvo in pogum sredi mogočnih sovražnikov, ki so bili željni njegove smrti.

Ko je tako stal sredi velike množice, jim je spregovoril, kakor jim še ni nikoli noben človek. Njegove besede so razodevale,/452/ da zakone in izraelske ureditve, obredni sistem in nauk prerokov pozna veliko bolje kakor duhovniki in rabini. Podrl je ovire formalizma in izročila. Prizori prihodnjega življenja so se odvijali pred njim. Kot ta, ki je videl Nevidnega, je govoril s popolno oblastjo o pozemskih in nebeških stvareh, o človeškem in božanskem. Njegove besede so bile jasne in prepričljive, in znova - kakor v Kafarnaumu - se je ljudstvo čudilo njegovim naukom, "ker je bila njegova beseda oblastna". (Luk 4,32.) Z različnimi opisi je opozarjal poslušalce, da bo nesreča doletela vse, ki zavestno zavračajo njegove prinesene blagoslove. Dal jim je vsak možen dokaz, da je prišel od Boga, in storil vse, da bi jih pripravil k spokorjenju. Njegov narod ga ne bi zavrgel in umoril, če bi ga mogel obvarovati krivde takšnega dejanja.

Vsi so se čudili njegovemu poznanju postave in prerokovanj, zato so drug drugega spraševali: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) Menili so, da kdor koli se ni šolal v rabinskih šolah, ni sposoben biti verski učitelj, zato so Jezusa in Janeza Krstnika razglasili za neuka, ker nista imela takšne izobrazbe. Ljudje, ki so ju poslušali, so bili presenečeni nad njunim poznanjem Pisma, ker se nobeden od njiju ni šolal. Res je, da znanja nista dobila od ljudi, toda Bog v nebesih je bil njun učitelj in od njega sta prejela najvišjo vrsto modrosti.

Medtem ko je Jezus govoril v preddverju templja, so ga ljudje poslušali, zadržujoč dih. Celo tisti, ki so bili najbolj nasilni do njega, so se počutili nemočni, da bi mu škodovali. Za trenutek so pozabili na vse drugo.

Jezus je dan za dnem poučeval ljudstvo, dokler ni napočil "poslednji veliki dan praznika". (Jan 7,37.) Zjutraj tega dne je bilo ljudstvo že utrujeno od dolgega praznovanja. Nenadoma je Jezus spregovoril z glasom, ki je odmeval po vsem tempeljskem preddverju:

"Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa." (Jan 7,37.38.) Stanje ljudi je dalo temu vabilu poseben poudarek. Bili so vpeti med stalne prizore razkošja in prazničnosti, njihove oči so bile zaslepljene od svetlobe in barv, njihova ušesa pa so bila očarana z bogato glasbo, ampak v celotnem sporedu obredov ni bilo nič, kar bi zadovoljilo potrebe duha, nič,/453/ kar bi pogasilo žejo duše po neminljivem. Jezus jih je povabil, naj pridejo k njemu in pijejo iz studenca življenja, da bo v njih postal izvir vode, ki teče v večno življenje.

Duhovnik je tisto jutro opravljal obred, ki je ponazarjal spomin na udarjanje po skali v puščavi. Ta skala je bila simbol njega, ki bo s svojo smrtjo storil, da potečejo živi potoki zveličanja vsem žejnim. Kristusove besede so bile voda življenja. V navzočnosti zbrane množice je posvetil sebe, naj ga udarijo, da bi lahko voda življenja potekla v svet. Z udarjanjem Kristusa je Satan hotel uničiti Kneza življenja; toda iz udarjene Skale je potekla živa voda. Ko je Jezus tako govoril ljudstvu, so njihova srca vztrepetala zaradi nenavadnega spoštovanja, in mnogi so bili pripravljeni vzklikniti skupaj z ženo Samarijanko: "Daj mi te vode, da ne bom žejna." (Jan 4,15.)

Jezus je poznal duševne potrebe. Blišč, bogastvo in časti ne morejo potešiti srca. "Če je kdo žejen, naj pride k meni." (Jan 7,37.) Bogati in siromašni, vzvišeni in ponižani so enako dobrodošli. Obljublja, da bo razbremenil dušo, potolažil žalostne in podaril upanje malodušnim. Mnogi Jezusovi poslušalci so bili žalostni zaradi neuresničenih upov, mnogi so notranje trpeli, mnogi so hrepeneli, da bi zadovoljili svoja nenehna hrepenenja s stvarmi tega sveta in s pohvalo od ljudi. Toda ko so vse to dosegli, so ugotovili, da so si prizadevali priti samo do počenega vodnjaka, kjer si niso mogli pogasiti žeje. Sredi razkošnih in veselih prizorov so stali nezadovoljni in žalostni. Tedaj jih je nenadoma vzklik: "Če je kdo žejen," predramil iz njihovega žalostnega razmišljanja, in ko so poslušali nadaljnje besede, se je v njihovih dušah prižgalo novo upanje. Sveti Duh jim je predstavil to znamenje, vse dokler niso v njem videli ponudbo neprecenljivega daru zveličanja.

Kristusov vzklik žejni duši se razlega še danes in sega do nas še z večjo močjo od te, ki se je slišala v templju na poslednji dan praznika. Izvir je odprt za vse. Utrujenim in izčrpanim ljudem se ponuja osvežujoč požirek večnega življenja. Jezus še vedno vabi: "Če je kdo žejen, naj pride k meni. In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno. Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 7,37; Raz 22,17; Jan 4,14.)/454/

50. Med pastmi

Temeljno besedilo Jan 7,16-36.40. do 8,11.

Ko je bil Jezus za praznike v Jeruzalemu, so ga stalno spremljali vohuni. Iz dneva v dan so ga poskušali prisiliti k molku. Duhovniki in poglavarji so si z vso zvijačo prizadevali, da bi ga zvabili v past. S silo so ga nameravali onemogočiti. To pa še ni bilo vse. Tega galilejskega Učitelja so hoteli ponižati pred ljudstvom.

Prvi dan njegove navzočnosti na prazniku so ga obstopili poglavarji in ga vprašali, s čigavo oblastjo uči. Želeli so odvrniti pozornost od njega na vprašanje o njegovi pravici do poučevanja, s tem pa tudi na svojo lastno pomembnost in oblast.

Jezus jim je odgovoril: "Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Jan 7,16.17.) Na vprašanje teh dlakocepcev ni odgovoril s pikolovstvom, temveč jim je odkril resnico, ki je življenjsko pomembna za zveličanje ljudi. Rekel je, da je razumevanje in upoštevanje resnice manj odvisno od uma kakor od srca. Človek mora resnico sprejeti vase, to pa zahteva podrejanje volje. Če bi se morala resnica podrediti samo razumu, potem ošabnost ne bi bila ovira za njen sprejem. Toda sprejme se lahko samo z delovanjem milosti na srce, zato jo je možno sprejeti, če opustimo vsak greh, ki ga odkriva Božji Duh. Čeprav so človekove prednosti za pridobivanje spoznanja o resnici še tako velike, mu ne bodo koristile, vse dokler srce ne bo odprto za njen sprejem/455/ in vse dokler zavestno ne bo premagana vsaka navada in vedenje, ki nasprotujeta njenim načelom. Vsem, ki se podrejajo Bogu z odkritosrčno željo, da spoznajo njegovo voljo in jo izpolnjujejo, se bo ta razodela kot Božja moč za njihovo zveličanje. Potem bodo lahko razlikovali, ali kdo res govori od Boga ali sam od sebe. Farizeji niso podredili svoje volje Božji. Niso hoteli resnice raziskovati, ampak najti izgovor, da bi se ji izognili, Kristus pa jim je jasno povedal, da prav zaradi tega niso razumeli njegovega nauka.

Potem je podal razliko med pravim učiteljem in goljufom, rekoč: "Kdor govori sam od sebe, išče lastno slavo; kdor pa išče slavo tega, ki ga je poslal, ta je resničen in nepravičnosti ni na njem." (Jan 7,18.) Kdor išče svojo osebno slavo, govori sam od sebe. Duh sebičnosti izdaja svoj izvor. Kristus pa si je prizadeval za Božjo slavo. Govoril je Božje besede. To je bil dokaz, da je bil pooblaščen za učitelja resnice.

Jezus je rabinom dal dokaz o svojem božanstvu s tem, ko je dokazal, da jim bere srca. Od ozdravljenja v Betezdi so stalno kovali zarote za njegovo smrt. S tem so prestopali zakon, za katerega so trdili, da ga zagovarjajo. Vprašal jih je: "Vam li ni Mojzes dal postave? In vendar nih

Brezplačno proučevanje Svetega Pisma

Jezusovo življenje (Ellen G. White)