Korak v varnost (Mark Finley)

Živimo v času, ko večina človeštva ne veruje v nebesa kot resničen prostor. Celo nekateri pridigarji v krščanskih cerkvah so napačno dojeli pojem nebes.

Kazalo

Informacije

MARK FINLEY:
KORAK V VARNOST

ZNAMENJA ČASA
Ljubljana – 1992

Mark Finley
Korak v varnost

Naslov izvirnika
Mark Finley: The New Dimensions

Prevod
Truda Virtič

Lektura in računalniški prelom
Pavel Repnik

Recenzija
Mihael Virtič

Založba
ZNAMENJA ČASA, p. p 22, 1001 Ljubljana

Za založbo
Pavel Repnik

Tisk
JA Grafika, Ljubljana

1. Z zaupanjem v prihodnost

V lepem sončnem dnevu leta 1966 se je skupina radovednežev zbrala v pristanišču mesta Nanaima v Angleški Kolumbiji. Želeli so videti »Kraljico Barnabo«, ladjo, ki je bila izdelana v tistem času za tri in pol milijona dolarjev. Ko so tisto zgodnje jutro stali na doku in opazovali dragoceno ladjo, se je zanimanje teh ljudi nenadoma spremenilo v osuplost. Namreč ladja, na kateri ni bilo niti kapitana niti posadke, je potrgala vrvi, s katerimi je bila privezana, in zaplula proti zalivu, njegove ostre skale pa so jo že vnaprej obsodile na nesrečo. Pravzaprav je neki delavec vso noč delal na ladji in pustil ladijski motor v položaju »naprej«. In ko so tisto jutro vključili stroje, je ladja potrgala vrvi, ki so jo držale. Ljudi je zajel preplah, ko so opazovali, kako pluje s kljunom naravnost v skale. V teh usodnih trenutkih je neki delavec hitro ukrepal. Stekel je v krmarnico in vključil mehanizem za spuščanje sidra. Tako je bila »Kraljica Barnaba« rešena pred nesrečo.

Težave v svetu – kdo jih nadzoruje

Ko sem bral o tej ladji, ki je bila brez kapitana in krmarja obsojena na nesrečo, sem pomislil: ali ni to splošna podoba časa, v katerem živi sodobni človek? Na tisoče ljudi danes zastavlja vprašanje: Ali obstaja kdo, ki upravlja? Ali sploh kdo nadzoruje dogajanja na našem planetu? Ali je naš svet obsojen na pogubo? Grožnje z jedrsko vojno, problem vse bolj naraščajoče lakote na svetu, vse bolj nevarna onesnaženost zraka, ki grozi uničiti človekovo okolje, vse to visi kakor Damoklov meč nad glavami ljudi XX. stoletja.

Dr. Norman Barlaug, ki je že leta 1970 dobil Nobelovo nagrado za svoje delo, je izjavil: »Dve tretjini od štirih milijard prebivalcev našega planeta živita v zelo siromašnih državah, ki svojim državljanom komaj uspevajo zagotoviti hrano. V teh državah se rodi vsako leto več kakor 70 milijonov novih prebivalcev. Štirje od petih novorojenčkov se rodijo v državah, v katerih vlada pomanjkanje.«

Tako postaja lakota na svetu največji problem današnjega človeštva. Kar se tiče tega problema, je prihodnost še mračnejša. Porast proizvodnje hrane je skoraj neznatna v primerjavi s porastom števila prebivalcev. Dr. Paul Ehrlich, biolog svetovnega slovesa, je izjavil tole: »Proizvodnja hrane je že zgubila tekmo s porastom prebivalcev. Na tisoče in milijone ljudi bo umrlo od lakote, če jih že poprej ne bodo uničile vojne ali onesnaženost okolja.«

Oglejmo si na kratko tudi problem onesnaženosti človekovega okolja. Znanstveniki, ki proučujejo ta problem, zelo resno opominjajo, da je človek v svojem odnosu do narave stopil na pot samouničenja. Ta problem je še posebej pereč v mestih. Zaradi onesnaženosti zraka je v nekaterih večjih mestih prepovedana telovadba v šolah, a v najbolj ogroženih predelih mesta so postavljene opozorilne table z napisom: »Pri veliki zasičenosti s smogom ne dihajte globoko.« Zdravniki poudarjajo, da imajo številne pljučne bolezni ljudi XX. stoletja neposredno zvezo z onesnaženostjo zraka. Naša mesta, polja in voda, vse je onesnaženo. Ali je upanje za naš planet?

Stvarnik in krmar

Prijatelj me je nedavno vprašal: »Kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet čez sto let; ali bo tedaj sploh še obstajal?«

Ko malo bolje proučimo okoliščine, ki vladajo na našem planetu, ne moremo reči, da vladata na njem samo nered in razpad. Na njem sta tudi lepota in vzvišena skladnost. Povsod okrog nas so dela, ki so visoko nad vsemi dosežki človeške umetnosti. Kdo je dal obliko cvetju? Kdo ga je naredil tako lepega in nežnega? Ali je pajkova mreža izid naključnega delovanja? Vsekakor ne. Pajek plete pozorno in do popolnosti natančno svojo krožno, simetrično mrežo.

Zunaj našega planetarnega sistema so še drugi vesoljski sistemi. Kdo jih je vse ustvaril? Kdo je vgradil zvezde v nebesni prostor? Kdo je določil prostor planetom in njihovo kroženje okrog Sonca? Mar to ne govori o obstoju njega, ki je vse to modro načrtoval? Zamislite si snežinko. Vsaka snežinka je oblikovana drugače. Ko znani švicarski izdelovalci čipk želijo ustvariti nov vzorec za čipke, »ulovijo« na kos stekla snežinko, jo pod drobnogledom »preslikajo« in tako dobijo nov vzorec za svoje izdelke. Vse, kar obstaja, je načrtovano. V celotnem vesolju se razodevata ustvarjalna natančnost in red, a ne golo naključje.

Vendar pa je najbolj čudežen ustroj na svetu človeško telo. Pomislimo na celico človeškega telesa, ki skriva v sebi na tisoče skrivnosti in je središče veličastnih čudežev. Torej, če vesolje potrjuje, da je ustvarjeno načrtno, če vsaka celica dokazuje, da ni nastala naključno, ampak s ciljem in po popolni zamisli, tedaj mora obstajati tudi Stvarnik. Mora obstajati nekdo, ki vse to nadzoruje. Naš svet ni kakor ladja brez krmarja. Božja beseda poudarja, da obstaja načrt tudi za naš svet.

Sveto pismo nam ne odkriva samo obstoj Stvarnika našega sveta in vesolja, temveč tudi to, da se zgodovina sveta odvija po določenem načrtu. Torej zgodovina ni samo zbirka dogodkov, spopadov in kriz. Tudi zgodovina ima svoj načrt, kar nam odkriva Sveto pismo. Zvezdogledom in raznim napovedovalcem usode ni uspelo dati natančnega odgovora o prihodnosti sveta. Mnogi vodilni znanstveniki in številni znani misleci našega časa se varajo, ko razmišljajo o prihodnosti. Zaskrbljeno se sprašujejo, kaj se bo zgodilo z našim planetom, kaj bo z našim svetom, ki je onesnažen, utrujen od vojn in vse bolj obremenjen z lakoto. Medtem ko se ti ljudje bojujejo s svojo zmedenostjo in strahom, nam Sveto pismo daje upanje za jutri. Jasno namreč razodeva načrt zgodovine. V knjigi preroka Izaija je zapisano tole sporočilo:

»Prej napovedano, glejte, se je spolnilo! In novo oznanjam, preden vzklije, vam dajem slišati.« ^(Iz 42,9)

Bog pravi: Preden bo prihodnost prinesla dogodke, vas bom obvestil o njih. Božja knjiga, Sveto pismo, razodeva prihodnost stoletja vnaprej. V knjigi preroka Izaija je poudarjeno, da Bog, ki je ustvaril vesolje in njegov popoln red ter naredil, da planeti krožijo okrog Sonca, vodi dogodke na našem planetu:

»Jaz sem Bog in drug nobeden, pravi Bog, in nihče mi ni enak; ki oznanjam od začetka konec in od davnine, kar se še ni zgodilo.« ^{(Iz 46,9.10)}

Ko bomo proučevali strani Svetega pisma, bomo spoznali velike dogodke, ki se bodo zgodili v prihodnosti, dogodke, katerih uresničitev se že sluti na obzorju zgodovine sveta. Ko počasi odgrinjamo zaveso, ki nam zagrinja prihodnost, bomo gledali z očmi svetopisemskih prerokov in spoznali to, kar se bo zanesljivo zgodilo v prihodnosti, ki čaka celotno človeštvo.

Zanesljivost prerokovanj

V knjigi preroka Amosa je zapisano:

»Da, Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svojega sklepa svojim služabnikom prerokom.« ^(Am 3,7)

Bog je po svojih prerokih jasno razodel prihodnost. Proučimo takšno zelo zanimivo in pomembno prerokovanje, ki je zapisano v knjigi preroka Danijela. To vnaprej kaže 2.500 let zgodovine. Toda pred proučevanjem tega prerokovanja pa si je dobro na kratko ogledati, kaj se je dogajalo pred Danijelovimi prerokovanji.

Ko je Jezus svojim učencem opisoval dogodke, ki se bodo zgodili v svetovni zgodovini, je jasno poudaril potrebo proučevanja Danijelovega prerokovanja, ki zajema zadnje dni zgodovine tega sveta. Danijelova prerokovanja in prerokovanja iz knjige Razodetja hodijo vštric. Proučevanje Danijela 2 nam bo jasno razodelo potek 2.500 let dolge zgodovine korakoma in v razumskem zaporedju.

Sanje vladarja iz davne preteklosti

Danijela so kot mladeniča odpeljali v babilonsko sužnost. Po triletnem šolanju na dvoru kralja Nebukadnezarja je dobil zelo visok in vpliven položaj v babilonskem kraljestvu. Neko noč je imel kralj Nebukadnezar nenavadne sanje. Ko se je naslednje jutro prebudil, je dojel, da imajo sanje velik pomen, ker prodirajo globoko v prihodnost, toda nikakor se ni mogel spomniti podrobnosti teh sanj. Razmišljal je: »Te sanje imajo izreden pomen in ne bom dal miru, dokler jih ne zvem.«

Kot bomo videli, so bile Nebukadnezarjeve sanje prikaz nastajanja in padanja različnih kraljestev v različnih obdobjih. Zajemajo obdobje Danijelovega časa do našega in še dalje. Razodevajo, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s planetom Zemljo. Kakor se je prerokovanje uresničevalo po določenem redu v preteklosti, tako se bo uresničevalo tudi v prihodnosti.

Nebukadnezar je poklical vrače, zvezdoglede, vedeže in najbolj izobražene ljudi, da mu povedo in razložijo sanje. Rekel jim je: »Imel sem sanje, ali se jih ne morem spomniti. Toda vem, da je bilo nekaj zelo pomembnega. Povejte mi sanje in njihov pomen!«

Modrijani so mu na to odgovorili: »Kralj, tega še nihče nikoli ni zahteval. Povej nam sanje, a mi ti bomo povedali njihov pomen.« Toda kralj se ni mogel spomniti sanj. Modrijanom je obljubil »darove, plačilo in veliko čast«, če mu bodo povedali sanje in njihov pomen. Če pa jim to ne bo uspelo, jih čaka smrt.

To se je hitro razvedelo po vsem Babilonu. Povsod je bilo čutiti napetost. Tudi prerok Danijel je zvedel za to novico. Pripadal je izobraženim izbrancem v Babilonu, toda ni bil ne zvezdogled ne vrač. Izprosil si je malo časa, da se obrne na Boga in ga zaprosi za pomoč pri rešitvi tega problema. Iskreno je vpil k Bogu v molitvi. Nebeškega Boga je prosil, naj mu razodene sanje kralja Nebukadnezarja. Bog je milostno razsvetlil Danijelov razum in mu odkril kraljeve sanje.

Nato je Danijel odšel h kralju. O tem dogodku beremo v knjigi preroka Danijela:

»Tedaj je Arioh hitro peljal Danijela pred kralja in mu rekel takole: Med judovskimi pregnanci sem našel moža, ki bo kralju oznanil razlago. Kralj je odgovoril in rekel Danijelu, ki mu je bilo ime Baltazar: Ali mi res moreš povedati sanje, ki sem jih videl, in njih razlago? Danijel je odgovoril pred kraljem in rekel: Skrivnosti, za katero vpraša kralj, ne morejo kralju oznaniti modreci, rotilci, pismouki in zvezdarji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in On oznani kralju Nebukadnezarju, kaj se zgodi v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnja tvoje glave na tvojem ležišču so bila.« ^{(Dan 2,25-28)}

Danijel je poudaril pomembno resnico: »Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in On oznani kralju Nebukadnezarju, kaj se zgodi v poslednjih dneh.« Danijel je poudaril, da je Bog s temi sanjami naznanil kralju, kar se bo zgodilo do konca. Prerok ni mogel poznati prihodnosti, in tako torej niti ni mogel kralju razodeti sanj, toda Bog odgovarja na takšno vprašanje. Danijel je bil samo posrednik. Svoje posredovanje je Danijel opisal z besedami:

»Tebi, o kralj, so prišle misli na tvojem ležišču o tem, kaj se bo poslej zgodilo. On, ki razodeva skrivnosti, ti oznanja, kaj se zgodi. Meni je bila ta skrivnost razodeta, ne z modrostjo, ki bi bila v meni mimo vseh ljudi, ampak zato, da se kralju oznani razlaga in da spoznaš misli svojega srca.

Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila ogromna in njena svetlost izredna; stala je pred teboj in njen pogled je bil grozen. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in njene roke iz srebra, njen trebuh in njena ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih je razdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter bilo kakor pleve na poletnih gumnih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu jim ni bilo več najti. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo.« ^{(Dan 2,29-35)}

Prikaz zgodovine

Lahko si zamislim kralja, kako navdušen vzklika: »Da, prav to sem videl! Danijel, kako si to zvedel? Kdo ti je povedal?« Lahko si zamišljam tudi preroka Danijela, ki je kratko odgovoril: »Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in On oznani kralju Nebukadnezarju, kaj se zgodi v poslednjih dneh.«

Sedaj je trenutek, da spoznamo neka pomembna načela, ki nam bodo pomagala dojeti prerokovanja. Če želimo razumeti neko prerokovanje, moramo narediti tri osnovne korake:

1) Branje prerokovanj. Večina svetopisemskih prerokovanj razumemo napačno, ker v glavnem beremo, kar je kdo rekel, napisal ali govoril o določenem prerokovanju. Nikoli ne moremo razumeti kakšnega prerokovanja, če ga sami ne bomo prebrali zelo pozorno. To smo storili, ko smo prebrali zapisano besedilo, ki opisuje ogromno podobo z zlato glavo, prsi in roke iz srebra, trebuh in ledja iz brona, stegna iz železa, noge deloma iz železa in deloma iz ila in o utrganem kamnu brez človeških rok, ki je uničil podobo.

2) Poiskati svetopisemsko razlago prerokovanja. Kako bi odgovorili na vprašanje: Kaj mislite, kakšen pomen ima to prerokovanje? Lahko bi odgovorili z drugim vprašanjem: Kdo lahko reče, da je prvo mnenje pravilno, a drugo napačno, ali obrnjeno? Zato mora obstajati v odnosu na pomen prerokovanja veljavna sodba. Kadar koli beremo kakšno svetopisemsko prerokovanje, se obrnimo na Sveto pismo, da bi v njem našli popolno razlago.

3) Kako se je razlaga, ki jo je podal Bog, uresničila v zgodovini? Prerok Danijel je kralju Nebukadnezarju razlagal pomen in pomembnost prerokovanja. Začenja takole: »To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem.« Pomembno je zapaziti, da prerok pravi: »Njih razlago povemo,« ne pa: »Jaz ti bom povedal.« Bog je Danijelu razodel sanje, a prerok je poudaril, da je bil samo Božje orodje, po katerem so kralju razodete sanje in njihov pomen.

»To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem. Ti, o kralj, kralj kraljev, ki mu je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo, in v čigar roko je dal povsod, kjer koli so prebivališča, ljudi, živali, polja in ptice neba, in tebe postavil za gospodarja njim vsem, ti si glava iz zlata.« ^{(Dan 2,36-38)}

Danijel je gledal kralju naravnost v oči in brez omahovanja izjavil: »Ti si glava iz zlata.« Torej to prerokovanje, ki je zajelo 2.500-letno obdobje človeške zgodovine, se začenja od Danijelovega časa in sega vse do konca sveta. Tudi v knjigi Razodetje opisana prerokovanja se začenjajo v času, ko so bila zapisana, in segajo do konca sveta.

Babilon

Prerok Danijel poudarja, da je babilonsko kraljestvo predstavljeno z zlato glavo. Kakšen vznemirljiv in sijajen prizor: Babilon – zlata glava.

Babilon, najmočnejša prestolnica v zgodovini Starega sveta, je zrasel ob reki Evfrat, ki je tekla posredi mesta, in imel obzidje visoko več kakor 60 m in tako široko, da so po njem mogli vštric voziti trije vozovi. Ko grški zgodovinar Herodot opisuje Babilon, pravi, kako so Babilonci potratno uporabljali zlato, posebno če je šlo za verske potrebe. Ko Herodot opisuje babilonsko zlato božanstvo Bel-Marduka, trdi, da je kip božanstva narejen iz čistega zlata in da sedi na zlatem prestolu, pred katerim stoji zlata miza, a pred njim je zlat oltar v zlatem babilonskem svetišču. Torej je bil Babilon pravilno prikazan z zlato glavo.

Kralj Nebukadnezar je na neki glinasti ploščici, ki so jo nedolgo tega odkopali arheologi, zapustil naslednji zapis: »O Babilon, veselje mojih oči in slava vseh kraljestev, bodi večen.«

Izkopavanja v Babilonu potrjujejo Nebukadnezarjevo željo, da bi njegovo kraljestvo trajalo večno. Na mnogih glinastih ploščicah, ki so jih našli v Babilonu, je zapisano Nebukadnezarjevo ime. Želel je, da njegovo kraljestvo nikoli ne bi propadlo. Toda prerok pravi tole: »A za teboj vstane drugo kraljestvo.« ^(Dan 2,39) Danijel poudarja, da celotna podoba ni iz zlata. Nastopilo bo obdobje drugega kraljestva, ki je predstavljeno s srebrom.

Katero kraljestvo je nastalo po Babilonu?

Medo-Perzija

Babilon je vladal nad svetom od leta 605 do 539 pred našim štetjem. Samo nekaj let po Nebukadnezarjevi smrti, leta 539 pred našim štetjem, se je na prestolu znašel kralj Baltazar. Neko noč je med razuzdanim veseljačenjem na dvoru neka čudežna roka napisala na zid nenavadne besede:

»To je pisanje, ki je bilo napisano: Mene, tekel, parsin. To pa je razlaga besed: Mene: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu naredil konec. Tekel: tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. Parsin: razdeljeno bo tvoje kraljestvo in dano Medijcem in Perzijcem.« ^{(Dan 5,25-28)}

Bog je napovedal to drugo kraljestvo, ki se bo dvignilo po babilonskem. V knjigi preroka Danijela 5 je opisano, kako so Medijci in Perzijci zasedli Babilon.

Zalo zanimivo je poudariti, da je bil v Svetem pismu že mnogo let poprej omenjen vladar, ki je zavzel Babilon. To je bil perzijski vojskovodja Cir. Ta je v prerokovanju poimensko omenjen že mnogo let pred svojim rojstvom. »Ki velim Ciru: Moj pastir je; in dopolni vso mojo voljo, ko ukaže za Jeruzalem: Bodi sezidan! in za tempelj: Ustanovi se! Tako pravi Gospod svojemu maziljencu Ciru, ki sem ga prijel za desnico, da porazim pred njim narode, in hočem razpasati ledja kraljem, da odprem duri pred njim in vrata ne ostanejo zaprta.« ^{(Iz 44,28; 45,1 CHR)}

Mar to ne potrjuje navedka, da se zgodovina odvija po določenem poteku. Bog vodi in nadzoruje dogodke. Če so se prerokovanja s tolikšno natančnostjo uresničevala v preteklosti, se bodo tudi v prihodnosti. Zato lahko z globokim zaupanjem v Boga pričakujemo prihajajoče dogodke.

Izaijevo prerokovanje je bilo napisano okoli 700 let pred našim štetjem, a Cir je napadel Babilon leta 539 pred našim štetjem, torej po več kakor 160 letih.

Skozi mesto Babilon je tekla reka Evfrat. Cirovi vojaki so preusmerili tok reke tako, da je gladina vode v rečnem koritu upadla. Del Cirove vojske je v mesto prišel po rečnem koritu. Mestna vrata na obeh straneh reke so bila odprta in nezastražena, ker je v Baltazarjevem dvoru še vedno trajalo veseljačenje. Tako je Cir, v Svetem pismu že 160 let poprej imenovan mož, vdrl v mesto in si podvrgel Babilonce. Zlato babilonsko kraljestvo je propadlo. Na prizorišče je stopila Medo-Perzija.

Sveto pismo ni človeška stvaritev. To je Božja knjiga. V njej so opisani vzponi in padi kraljestev. Vojskovodjo, ki je premagal Babilon, omenja celo po imenu, a zgodovina dokazuje, da se dogodki odvijajo po določenem poteku. Ali bo Medo-Perzija trajala večno? Razvijala se je po opisu prerokovih besed: »A za teboj vstane drugo kraljestvo, neznatnejše od tvojega.« ^(Dan 2,39) Medo-Perzija se je hitro dvignila, a ni dosegla babilonskega sijaja in slave. Zato je bila tudi predstavljena s srebrom, ki ima manjšo vrednost od zlata. Toda tudi to kraljestvo ne bo vladalo večno, dvignilo se bo tretje.

Grško-Makedonsko kraljestvo

Aleksander Makedonski, veliki vojskovodja, je ta pomembni položaj zasedel v svojem 25. letu. Že v 33. letu je bil vladar celotnega tedanjega kulturnega sveta. Njegov vpliv je segal povsod. Aleksander je bil eden največjih vojnih veleumov vseh časov. O njem je napisal veliki filozof in zgodovinar Arijan naslednje: »Prepričan sem, da tedaj ni bilo naroda, niti mesta niti enega človeka, ki ni vedel za Aleksandrovo ime. Videti je bilo, kakor da ga božanska roka vodi pri vsakem delu.«

Grško-Makedonsko kraljestvo, tretje po vrsti, je podjarmilo Perzijo leta 331 pred našim štetjem. Ali je ostalo večno? Ne. Na podobi je potrebno sedaj opazovati četrto kovino, železo, ki prihaja za bronastim trebuhom in ledji:

»Četrto kraljestvo bo močno kakor železo, ki zdrobi in razbije vse; kakor železo, ki vse zruši, bo to zdrobilo in razbilo.« ^(Dan 2,40)

Rim

Rim je bil močno kraljestvo, ki je 160 let pred našim štetjem zrušilo Grčijo in je trajalo približno vse do leta 450 našega štetja. To kraljestvo je vladalo svetu tudi v Kristusovem času. Zaradi rimskega ukaza o popisu prebivalstva sta Jožef in Marija prišla v Betlehem, kjer se je rodil Jezus. Rimski vojaki so Kristusa križali, njegov grob pa je bil zapečaten z rimskim pečatom.

V svojem znamenitem zgodovinskem delu Vzpon in padec rimskega kraljestva je Edward Gibbon v podobi iz knjige preroka Danijela prepoznal opis narodov, ki so vladali svetu od Babilona do Rima. Na strani 631 piše takole: »Podoba iz zlata, srebra in brona lahko predstavlja narode in njihove kralje, ki jih je postopoma drobilo železno rimsko kraljestvo.« Celo ta veliki zgodovinar prepoznava v velikem kipu podobo vzponov in padcev raznih kraljestev.

Ko opazujemo potek zgodovine in način, kako je vsako kraljestvo zginilo s prizorišča sveta in prepustilo svoj prostor drugemu, bi lahko pričakovali, da se bo po Rimu zopet dvignilo neko svetovno kraljestvo. Toda po železnih nogah Sveto pismo ne omenja nobenega petega svetovnega kraljestva. Štiri kraljestva so vladala v svojih obdobjih: Babilon, Medo-Perzija, Grčija in Rim. Ne tri, ne dve, ne pet ali šest. V zgodovini se je zgodilo natančno tako, kakor je napovedalo Sveto pismo. Zato smo lahko prepričani, da naš svet ni kakor ladja brez krmarja. Ta, ki je ustvaril zvezde, vodi račun tudi o zgodovini našega planeta.

Kraljestvo je razdeljeno

»Če si videl noge in prste deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa, to pomeni, da se bo kraljestvo delilo in bo v njem nekaj trdnosti železa, ker si videl, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden in drugi del zdrobljiv. Da si videl železo pomešano z lončarskim ilom, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom.« ^{(Dan 2,41-43)}

Po prerokovanju se peto kraljestvo ne bo pojavilo kot naslednik rimskega kraljestva. Prerokovanje pravi, da se bo Rim kot država razpadel. Stopala na podobi, »deloma iz železa in deloma iz ila«, predstavljajo razpad rimskega kraljestva.

Od sredine IV. do sredine V. stoletja našega štetja so bila v zahodni Evropi številna barbarska plemena. Anglosasi, Franki, Alemani, Burgundi, Vandali, Huni, Svevi in mnogi drugi, ki so pustošili rimsko kraljestvo. Ta barbarska plemena so zasedla posamezne dele kraljestva in spreminjala njegove meje po svoji volji. Franki so zasedli področje, ki je danes znano kot Francija. Anglosasi so zasedli področje današnje Anglije, Svevi področje današnje Švice, Huni Madžarske in tako naprej po vsej Evropi. Stopala iz ilovice in železa opozarjajo na dejstvo, da bodo nekateri od narodov, ki bodo zasedli posamezna rimska področja, močni kakor železo, medtem ko bodo nekateri slabi in drobljivi kakor ilovica.

Besedilo v knjigi preroka Danijela opisuje to zgodovinsko obdobje takole:

»Da si videl železo pomešano z lončarskim ilom, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom.« ^(Dan 2,43)

Od časa rimskega kraljestva ni bilo tako velike, trdne in edinstvene države v Evropi. Toda Sveto pismo pravi: »Pa se vendar ne bodo držali drug drugega«. Evropa ne bo zedinjena v eno državo, v močno politično in vojno celoto.

Kaj prinaša prihodnost? Po prerokovanju, ki spremlja potek zgodovine na svetu, je čas zlate glave, srebrnih prsi, bronastega trebuha in železnih nog že zdavnaj zdavnaj minil. Živimo na samem koncu zgodovine, v obdobju, ki je predstavljeno z nožnimi prsti na velikem kipu. Kaj je na obzorju?

Kristusovo večno kraljestvo

»V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, samo pa bo obstalo na veke. Saj si videl sam, da se je z gore kamen utrgal brez človeških rok in zdrobil železo, bron, ilo, srebro in zlato. Tako je veliki Bog kralju oznanil, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njih razlaga je zanesljiva.« ^{(Dan 2,44.45)}

Oglejmo si naslednji dogodek iz tega preroškega sporeda. Dogaja se »v dneh teh kraljev«. Katerih kraljev? V času razdeljene Evrope. Kamen, ki se je utrgal brez človeških rok, ^{(Dan 2,34.35)} predstavlja Božje kraljestvo. Postal bo velika gora, ki bo napolnila vso zemljo. Ali je torej zgodovina našega planeta usmerjena k uničenju?

Človeštvo dobiva dobra sporočila iz svete Božje besede. Brez človeških rok utrgan kamen je Kristusovo kraljestvo, v katerem ne bo vojnih groženj ne straha ne nemira med ljudmi, niti spopadov, ne lakote, niti onesnaženosti zraka.

Ljudje našega časa nujno potrebujejo sporočilo upanja, ki je v Božji sveti knjigi, potrebujejo zaupanje in varnost, ki se lahko dobita iz nje. Potreben nam je Zveličar, ki govori iz te knjige, da pride in spremeni naša srca in življenje, da nas znova ustvari, da nas tako spremeni, da bi lahko živeli v tem večnem svetu, ki bo osvobojen bolezni, vojn, trpljenja in smrti.

Naš svet je res zabredel v težave, ker so problemi, ki ga morijo, zelo resni. Toda obstaja izhod. Težave našega sveta, ki kljubuje vsem človeškim prizadevanjem, bodo odpravljene, ko bo Kristus ustanovil svoje večno kraljestvo. Toda preden ga bo ustanovil na svetu, ga želi ustanoviti v vsakem človeškem srcu. Preden bo sedel na prestol večne države novega sveta, želi v življenju in življenjskem okolju vsakega človeka ustvariti ozračje teh novih, božanskih in večnih vrednot.

Zakaj mu ne bi izročili svojega srca, da bi iz njega naredil svoje večno kraljestvo?

2. Pomoč iz vesolja

Od konca šestdesetih let tega stoletja naglo narašča zanimanje za pojav NLP (neznanih letečih predmetov). Pred nekaj časa je časopis Newsweek objavil na naslovni strani članek o NLP. Pozneje se je zvedelo, da niso samo TV postaje oddajale o letečih predmetih, ampak da je bila posneta ameriška oddaja o NLP, v kateri so se pogovarjali z astronomom, policijskim uslužbencem, zaljubljencem v NLP in pričo, ki je trdila, da jih je videla.

Ta pojav letečih predmetov je spodbudil Gallupov institut, da je izpraševal Američane od vzhodne do zahodne obale. Anketa je pokazala, koliko Američanov zares verjame v NLP. Ugotovljeno je bilo, da je pet milijonov Američanov videlo NLP, toda še bolj čudno od tega je, da 40% Američanov verjame, da so se takšni leteči predmeti resnično pojavili.

Seveda je pojav NLP ali letečih krožnikov skokovito napredoval. Predmet NLP je bil tako zanimiv, da so mnogi raziskovalci iz različnih znanstvenih ustanov preživljali poln delovni čas s tem, da so poskušali najti neka dejstva. Moški, ki je prihajal k mojim pridigam, je rekel, da je sedem let raziskoval pojav NLP. Ni bil posebno pobožen človek, toda po pridigah mi je razodel zanimivo dejstvo z besedami: »Res nimamo dokazov, da so se bitja iz NLP sporazumevala z ljudmi. Toda odkrili smo zanimiv pojav – kadar koli je namreč kdo trdil, da se je srečal z njimi, je bilo sporočilo vedno enako: Vojna se mora končati, mora nastati mir.«

Leta 1967 je John Keel začel proučevati NLP. Več mesecev je podnevi in ponoči raziskoval ta pojav. Organiziral je neodvisno službo po vseh ZDA, da je zbirala časopisne članke. Ko so te članke uredili, se je začel pogovarjati z ljudmi, ki so trdili, da so videli leteče predmete. Marca 1967 je imel 1.500 časopisnih člankov. Prebral je več kakor 2.000 knjig o NLP. Končno se je dokopal do naslednjega sklepa: leteči predmeti so toliko razširjeni, da tega ne more razumeti niti sam niti kdo drug.

Med proučevanjem in pogovorom z več 100 ljudmi je ugotovil, da se lahko vsa poročila o letečih predmetih uvrstijo v eno od dveh skupin. Preden si bomo ogledali ti dve skupini, bi bilo dobro, če bi zastavili dvoje osnovnih vprašanj. Prvo, ali ima pojav NLP, ki ga srečujemo v sodobni družbi, kaj skupnega s svetopisemskim krščanstvom? In drugo, ali ima vse to kakšno zvezo z okultizmom, to je z neznanstvenim naukom o skrivnih neznanih silah?

Torej po branju poročil o teh, ki so videli NLP, lahko vse te predmete uvrstimo v eno od dveh skupin – v trdo in v mehko. V trdo skupino spadajo vsi kovinski predmeti, ki so baje otipljivi, resnični. Ti so lahko različne oblike, ki pa so v glavnem opisani kot resnični, težki, otipljivi predmeti. Zanimivo je dejstvo, da jih je od tisočev ljudi, ki so bili zajeti s tem raziskovanjem, večina trdila, da niso videli težkih okroglih oblik, temveč plinska telesa, ki so se delila na dele. Mnogi izprašani ljudje so odgovorili takole: »To, kar sem videl, ni nujno, da je neki predmet. Kar sem namreč videl, se mi je zdelo živo, dokler se ni razdelilo in odšlo v različne smeri.« Ta »mehka« prikazovanja NLP so veliko bolj razširjena od »trdih«.

Številna raziskovanja v ZDA so ugotovila naslednje: Obstaja občudovanja vredna skladnost med tem, kar zaposluje naš duševni svet, in porastom zanimanja za NLP. Rene Noorbergen je v svoji knjigi Klesarji duš dokazal, da kadar koli se je razvnelo zanimanje za NLP, je obstajalo tudi vzporedno zanimanje za okultizem, za področje povezano s spiritizmom.

Zgodovina sodobnega spiritizma se je začela v hiši sester Fox v Hydesvillu v državi New York. Ko sta raziskovali vzroke čudnega trkanja, ki se je slišalo v njuni hiši, sta ugotovili, da je bivši lastnik pokopan v kleti hiše. Radovednost je sestri spodbudila, da sta vzpostavili način sporazumevanja z duhovi. Glede na to je moderni spiritizem rojen leta 1846 v Hydesvillu.

Dve leti po tem dogodku, namreč od leta 1848 do 1850 je v Ameriki naraščalo zanimanje za spiritizem in okultne pojave. Poročil, ki so govorila o tem, kar danes imenujemo NLP, je bilo samo v teh dveh letih več kakor v prejšnjih 25 letih. Hkrati je opaženo tudi zanimanje za okultne pojave. To nas vodi v drugo področje. Kaj pravijo okultisti o NLP? Ali moremo vzpostaviti zvezo med okultizmom in NLP? Okultisti, ki zanikajo, da je Jezus Kristus Božji Sin, ki zanikajo dobesedni drugi Kristusov prihod in trdijo, da bi se moralo Sveto pismo napisati znova, verjamejo v NLP. V resnici jih 90% sprejema NLP kot resničnost.

Ali je to odnos med okultizmom, duševnim svetom in NLP? Želel bi navesti izjave nekaterih ljudi, ki se s tem ukvarjajo, da bi na to vprašanje laže odgovorili. Sybil Leek, znamenita angleška astrologinja, pravi: »Tujci iz vesolja bodo obiskali našo zemljo s sporočilom miru.« Ona zanika dobesedni Kristusov prihod, zanika, da je Sveto pismo navdihnjena Božja beseda, in zanika, da je Jezus Bog. Dalje pravi: »O da, obiskala nas bodo vesoljska bitja z letečimi krožniki.« Olaf Johnson pravi, da se bo zelo hitro uresničilo »srečanje med njimi in nami, namreč med bitji iz letečih krožnikov in nami«.

George King »zanika, da bo Kristus prišel tako, kakor ga napoveduje Sveto pismo«, vendar dodaja, da bodo »bitja iz NLP prinesla svetu mir«. Neki cerkveni uslužbenec iz Londona, tudi spiritist, trdi, da ima posnetek sporočila iz NLP. Če bi poslušali posnetek, bi slišali: »Moji majhni otroci, pripravljen sem za vrnitev, kakor sem obljubil.« To govorijo ljudje, ki zanikajo resničnost Svetega pisma, zanikajo Jezusa kot Božjega Sina, njegov drugi prihod in pravijo, da je potrebno Sveto pismo predelati. Trdijo, da bodo problemi sveta rešeni s pomočjo bitij iz letečih krožnikov.

Svet bo pripravljen za največji ponaredek, ki ga je Hudič kdaj vsilil človeštvu. Problem ni v tem, ali je to, kar se prikazuje, resnično ali pa ne. Osnovno vprašanje je pripravljenost človekovega razuma. Na tisoče ljudi ne vidi rešitve svetovnih problemov. Lakota, sovraštvo in vojne grozijo našemu svetu. Na tisoče ljudi, ki zavrača Sveto pismo, išče odgovor v nadnaravnem, Sveto pismo pripisuje preteklosti, izgublja zaupanje v Božjo besedo in se klanja Hudičevemu ponaredku.

Hudič proučuje Sveto pismo. Ali je možno, da se zaradi tega želi pojaviti kot angel luči s trditvijo, da je vesoljsko bitje, ki bo rešilo probleme človeštva? Ali je možno, da jih bo rešil? Ali je možno, da se bo pred resničnim in dobesednim drugim Jezusovim prihodom pojavil Satan, da bi napadel množice in jih zapeljal? Sveto pismo pravi o tem takole: »Toda to ni nič čudnega, saj si tudi sam Satan nadeva krinko angela luči.« ^{(2 Kor 11,14)}

Satan je mnogokrat prikazan kot odvratno bitje v grdi obleki, z dolgim repom, kopiti in rogovi, z vilami in ognjem, ki mu šviga iz nozdrvi. To ni podoba Satana, kakršna je v Svetem pismu. V njem je opisan kot angel, čudovito in veličastno bitje, angel, ki je padel z visokega in slavnega položaja v nebeški vojski. Ta angel je bil vržen iz nebes na zemljo. Saj smo ravnokar brali v Božji besedi: »Toda to ni nič čudnega, saj si tudi sam Satan nadeva krinko angela luči.« Lucifer ve, da ima malo časa. Razume znamenja v zgodovini in življenju tega sveta ter ve, da čas hiti. V zadnjih dneh človeške zgodovine bo izkoristil vsa znamenja, lažne čudeže in nadnaravne pojave.

Vrhunec vsega tega bo Satanov poskus zapeljati množico s tem, da bo ponaredil Zveličarjev prihod. Knjiga Razodetje odkriva njegove poskuse in Božje načrte za te zadnje dni. Satan je bil vržen iz nebes na zemljo. Glede na to se bo celotno prerokovanje iz Razodetja uresničilo ob koncu časa. Berimo pozorno: »Zatorej se veselite, nebesa in vi, ki prebivate v njih. Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je Hudič stopil na vaju, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.« ^(Raz 12,12) Kaj pravi Sveto pismo? Hudič je prišel med ljudi, ker ve, da ima malo časa. To prerokovanje se bo uresničilo neposredno pred koncem časa. Sam Satan se bo pojavil kot angel svetlobe, pravi apostol Pavel. Ali se to dogaja v sodobnem svetu?

Prevladalo je mnenje, da človeški rod ne more sam rešiti svojih problemov. 40 % prebivalcev v ZDA veruje v vesoljska bitja. Okultisti pravijo v skladnosti s tem verovanjem: »Samo s pomočjo teh bitij lahko rešimo svetovne probleme.« Satan pripravlja veliko prevaro, ki bo zajela človeštvo, ki ni sposobno spremeniti življenjskih razmer. V tem času se bo pojavil kot svetel angel, a mnogi bodo prepričani, da je prišel Kristus.

Toda to ne bo Jezus, ampak lažni Kristus, v Jezusa spremenjen Satan. V Svetem pismu so besedila, ki govorijo o teh dogodkih v zadnjem času. V njih je poudarjeno, da bo Satan poskušal prevarati izvoljene, ker ve, da je Zveličarjev prihod največji dogodek v zgodovini.

V evangeliju po Mateju je takole zapisano Zveličarjevo sporočilo: »Če vam torej porečejo: V puščavi je, ne hodite tja; ali: V hiši je, ne verjemite.« ^(Mt 24,26) Širilo se bo sporočilo: »Jezus je prišel!« Godili se bodo čudeži. Bolniki bodo ozdraveli. Toda Sveto pismo poudarja, da to zagotovo ne bo Jezus. To bo le Satan spremenjen v bleščečega angela, ki se bo svetu poskušal predstaviti kot Kristus.

Morda bo kdo vprašal: »A kako bomo to vedeli? Že dolgo pričakujemo drugi Kristusov prihod. Ali je možno razlikovati pravi Kristusov prihod od lažnega?«

V Svetem pismu je pet vzvišenih resnic, po katerih je možno prepoznati drugi Kristusov prihod. Satan ne more ponarediti načina Jezusovega prihoda. Če torej razumemo način Kristusovega prihoda, bomo lahko razkrinkali njegov ponaredek.

Sveto pismo omenja drugi Kristusov prihod več kakor tisočpetstokrat, enkrat na vsakih 25 vrstic v Novem zakonu. Drugi Kristusov prihod je veliko veselje in upanje vernih. Pa poiščimo v Svetem pismu pet vzvišenih resnic o drugem prihodu Jezusa Kristusa. V Apostolskih delih je opisan Jezusov vnebohod.

»Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« ^{(Apd 1,9-11)}

Jezus je odšel v nebesa pred očmi svojih sledilcev, ki so opazovali ta dogodek. A Sveto pismo pravi, da se bo na enak način tudi vrnil. Jezus se je dvignil na oblaku in se bo tudi vrnil na njem.

So nekateri, ki učijo, da bo drugi Kristusov prihod samo duhovni dogodek in da bo Jezus v resnici prišel v ume ljudi, oziroma da drugi prihod ni nič drugega kot Kristusova duhovna navzočnost, ki se bo čutila v svetu. Ta trditev je v nasprotju s Svetim pismom. Drugi Kristusov prihod ni samo njegova duhovna navzočnost, ki se čuti v svetu, a ga nihče ne more odkriti. To bo resničen dogodek. Zgodil se bo v natančno določenem trenutku v bližnji prihodnosti.

Na kakšen način bo Jezus prišel iz nebes? Ali bo njegov drugi prihod nejasen, skrivnosten dogodek? V evangeliju beremo: »Ko so se oni o tem pogovarjali, je sam stopil mednje in jih pozdravil: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Rekel jim je: Kaj ste preplašeni in zakaj se vam oglašajo dvomi v srcu? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« ^{(Lk 24,36-39)}

Preberimo še besedilo, kjer piše o tem, kako je Jezus odšel v nebesa. »Peljal jih je ven, tja proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa.« ^{(Lk 24,50.51)} Učenci so ga videli v vstalem, poveličanem, toda stvarnem telesu, v katerem je odšel v nebesa. Ko bo zopet prišel na oblakih, bo prišel v poveličanem, nesmrtnem telesu, v katerem je v nebesa tudi odšel. To so dobra sporočila. Ta isti Jezus, ki so ga učenci videli odhajati v nebesa, bo prišel prav tako. Jezus, ki je hodil po ulicah Galileje, odpiral oči slepim, vračal gluhim sluh, ozdravljal gobavce in osvobajal obsedene – ta isti Jezus – mogočen, poln ljubezni in milosti, bo zopet prišel.

Druga resnica, ki se nanaša na drugi Jezusov prihod, poudarja, da bo prišel vidno: »Glej, prišel bo v sprevodu oblakov in vsako oko ga bo videlo, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bili na prsi vsi narodi na zemlji. Da, amen.« ^(Raz 1,7)

Sveto pismo poudarja, da ga bo videlo vsako oko, in se poglablja v zelo jasne podrobnosti.

»Tedaj se bo prikazalo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega, kako prihaja na oblakih neba z veliko močjo in slavo. Poslal bo svoje angele ob mogočnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od enega konca neba do drugega.« ^{(Mt 24,30.31)}

Tega Satan ne more lažno prikazati. Lahko se bo pojavil v enem mestu kot bleščeč angel, hodil po njegovih ulicah, delal čudeže in trdil, da je Kristus. Toda ne bo se mogel hkrati pojaviti na vsem svetu. Satan bo delal znamenja in lažne čudeže, vendar se ne bo mogel kot Jezus pojaviti na nebeških oblakih tako, da bi ga videlo vsako oko po širnem svetu. To bo samo Božji čudež.

Kristus bo prišel tako, da ga Satan ne bo mogel posnemati. Prišel bo na nebeških oblakih vidno za vsako oko. Sveto pismo ne uči samo, da bo Kristusov prihod resničen, viden dogodek, temveč da bo prišel ob spremljavi slovesnih zvokov. V pismu Solunčanom je razodeta tretja resnica o drugem Kristusovem prihodu.

Tu najdemo dve najbolj jasni besedili v celotnem Svetem pismu, ki govorita o vrnitvi Jezusa Kristusa na naš svet. Tedaj nihče ne bo dvomil o njegovem prihodu. Prišel bo v moči in slavi. Prišel bo tako, da ga bo videlo vsako oko, a tudi slišalo vsako uho. »Zakaj sam Gospod bo (...) stopil z neba.« ^{(1 Tes 4,16.17)} To besedilo nas varuje, da ne bi bili prevarani s ponaredkom njegovega drugega prihoda. Gospod je ta, ki bo stopil z neba. V Apostolskih delih je poudarjeno, da bo to »ta Jezus«. ^(Apd 1,11) Tako je pisec posebno poudaril Jezusa in izključil možnost, da bi bili prevarani. Pa nadaljujmo: »Zakaj sam Gospod bo (...) stopil z neba.« V besedilu ni govora o kakem miru in tišini. Prišel bo »ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti.« Jezus bo prišel z zmagoslavnim vzklikom, da bo poklical mrtve, naj vstanejo iz grobov v slavno vstajenje. Sveto pismo pravi, da bo prišel z Božjo trobento, z zmagoslavnim glasom.

Nekoč je Jezus prišel tiho kot dojenček in so ga položili v betlehemske jasli. Razen Jožefa, Marije in nekoliko pastirjev ni nihče na svetu vedel, da je On prišel. Tokrat pa Jezus ne bo prišel tiho kakor tedaj. Sedaj ne bo prišel kot Zveličar, ki bo umrl na Golgoti, ampak prihaja kot zmagoslaven kralj. Prišel bo osvobodit svoje ljudstvo. Glas zmagoslavne trobente bo odmeval po vsem svetu. Mrtvi v Kristusu bodo vstali. Besedilo pravi o tem takole:

»Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njim odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.« ^{(1 Tes 4,16.17)}

Kje se bo Božje ljudstvo srečalo z Gospodom? Apostol poudarja, da bo odšlo Gospodu naproti. Grobovi so odprti. Ljudje, ki so umrli v Kristusu, bodo dvignjeni nad zemljo, da bi se srečali z njim. Satan ne more ponarediti tega dogodka – drugega prihoda, ko bo Jezus prišel na nebeških oblakih. Vsako oko vidi Zveličarja in vsako uho ga sliši. On prebuja umrle pravične, a svoje ljudstvo v trenutku spreminja v nesmrtno in vse skupaj dviga v višavo, kjer se bodo srečali z njim, kraljem življenja in Odrešenikom.

Sveto pismo jasno uči, da bo Jezus prišel na zemljo vzpostavit svoje kraljestvo. Pravični bodo v določenem času podedovali zemljo. Sveto pismo popolnoma jasno pove, da bo Božje ljudstvo, ki bo vstalo od mrtvih in se srečalo s Kristusom, prebivalo na obnovljeni zemlji.

Jezus ljubi vsakega človeka in želi biti za vedno z njim. Zato je v Svetem pismu ohranjena njegova obljuba: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« ^(Jn 14,3) Jezus bo prišel, da bi nas vzel k sebi in odpeljal tja, kjer je On. Odšel je k Očetu, toda zopet bo prišel tako, da ga bo videlo vsako oko in slišalo vsako uho. Prišel bo zato, da bi nas vzel s seboj, da bi prebivali z njim v večnem svetu.

Dobro je, da zdaj preberemo besedilo v Mateju: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?« ^(Mt 16,26)

Ali obstaja kaj, za kar bi se splačalo izgubiti nebesa? Ali je kaj toliko vredno, da bi se zaradi tega oddaljili in zanemarili pripravo za drugi Jezusov prihod? Ali nam bo ob Jezusovem prihodu žal, da smo mu izročili svoje življenje, mu prepustili vse in sprejeli veselje občestva z njim? Kakšen dobiček bo imel človek, če bi si pridobil ves svet, a bi izgubil svoje življenje?

Evangelist nadaljuje: »Sin človekov bo namreč prišel v slavi svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo povrnil vsakemu po njegovih delih.« ^(Mt 16,27)

Ko bo Jezus prišel povrnit vsakemu po njegovih delih, bo prišel v moči in slavi, prišel bo v 'veličastvu'. Prišel bo tako, da ga bo lahko videlo vsako oko in slišalo vsako uho. Prišel bo naznanit konec greha, uničit vse hudo, odkupit svoje ljudstvo in ga odpeljat v večni slavni svet.

V Svetem pismu so besedila, ki govorijo o tem, da bo Jezus prišel kakor tat. Kako lahko razumemo ta nenavaden prizor, ki opisuje Jezusa kakor tatu ponoči? Kako lahko uskladimo ta dva popolnoma nasprotna pojma?

Kadar koli Sveto pismo pravi, da bo Jezus prišel kakor tat, govori o času njegovega prihoda, a ne o načinu. Jezus bo prišel v moči in veličastvu tako, da ga bo vsak lahko videl in slišal. Kot smo pravkar ugotovili, Satan ne more ponarediti načina njegovega prihoda. Prišel bo nepričakovano kakor tat.

Besedilo iz Mateja nam daje tole sporočilo: »Čujte torej, ker ne veste, kateri dan pride vaš Gospod. Zavedajte se: Hišni gospodar bi ostal buden, če bi vedel, kdaj pride tat, in ne bi pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« ^{(Mt 24,42-44)}

Obstaja še eno izrazito besedilo, ki na nov in nenavaden način opisuje razlike, ki se bodo pojavile med ljudmi v času drugega Zveličarjevega prihoda. »Takrat bosta dva na polju: Bog bo enega sprejel, drugega pustil. Dve bosta mleli na kamnu, ena bo sprejeta, druga puščena.« ^{(Mt 24,40.41)}

Zanimivo je primerjati Mateja in Luka. Del tega drugega besedila se glasi takole: »Kakor je bilo v Noetovem času, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo; tedaj je prišel potop in je vse pokončal.« ^{(Lk 17,26.27)} V Noetovem času sta bili na svetu dve skupini ljudi, kakor sta tudi danes. Sveto pismo pravi za skupino, ki je bila v Noetovem času prepuščena sama sebi, da je doživela popolno uničenje.

Tudi naslednji vrsti sta zelo pomembni. »Podobno bo, kakor je bilo v Lotovem času: jedli so, pili, kupovali, prodajali, sadili in zidali. Toda na dan, ko je šel Lot iz Sodome, sta padala z neba ogenj in žveplo in vse pokončala.« ^{(Lk 17,28.29)}

Kakor je bilo v Lotovem času. Ena skupina iz Sodome je bila rešena; a iz neba je padel ogenj in uničil vse v mestu. Potop v Noetovem času, ki je uničil svet, in ogenj v času Sodome, ki je uničil mesto, predstavljata uničenje greha na koncu zgodovine zla na tem svetu. Sklep pa se glasi: »Tako bo tudi tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov.« ^(Lk 17,30)

Če bomo dalje brali, bomo doživeli vso strnjenost in živahnost dogodkov, ki se bodo vrstili ob drugem Jezusovem prihodu. »Kdor bo tisti dan na strehi, svoje stvari pa bo imel v hiši, naj ne hodi ponje, in kdor je na polju, naj se ne vrača domov. Spominjajte se Lotove žene!« ^{(Lk 17,31.32)}

Kaj se je zgodilo z njo? Ozrla se je in postala solnat steber – spomenik nezaupanja v Božje vodstvo. Zapazimo, kaj se bo zgodilo, ko bo Jezus ponovno prišel. »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil.« ^(Lk 17,33)

Evangelist nadaljuje: »Povem vam, tisto noč bosta dva na eni postelji; Bog bo enega sprejel, drugega pustil. Dve bosta skupaj mleli: ena bo sprejeta, druga puščena.« ^{(Lk 17,34.35)} Dobesedno kakor v Lotovem času, natančno tako kakor v Noetovem času. Sveto pismo poudarja še eno znamenje časa neposredno pred Jezusovim prihodom na ta svet: »Nastali so bliski, hrumi in gromi in hkrati velik potres, kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji, tako neznanski je bil potres.« ^(Raz 16,18) Teh sprememb, ki bodo zajele svet, ni mogoče predvideti kot znamenje. So pravzaprav potrditev resničnega Jezusovega prihoda. Zemeljski temelji bodo potreseni. Sveto pismo nadaljuje: »Vsi otoki so se razbegnili in gora ni bilo več najti.« ^(Raz 16,20) Ena skupina živih ljudi na zemlji bo prestrašena zaradi teh dogodkov. Ti ljudje bodo rekli goram in hribom: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo.« ^(Raz 6,16)

Ali si lahko zamislimo to skrivanje pred Jezusovim prijaznim obrazom, ki je poln sočutja? Jezus jih želi rešiti. Želi jih osvoboditi, a ti bežijo pred njim in se skrivajo. Stoječ pred popolnim uničenjem, kličejo goram, naj padejo nanje. Ti se niso izročili Jezusovi ljubezni in milosti.

Po Jezusovem prihodu ne bo več milosti. Toda v tem življenju daje vsem ljudem brez razlike neštete možnosti. Dan za dnem pošilja Svetega Duha v naša srca in nas vabi vsak trenutek. Jezus ne želi, da bi bil kdo od nas v skupini, ki bo v grozi poskušala zbežati pred njegovim prihodom. Jezus ne želi, da bi bili v skupini, katere srce se je oklenilo materialnih dobrin ter so ji minljiva zadovoljstva in dobrine tega sveta vrednejše od njega.

Drugi Kristusov prihod je najsvetlejši dogodek v zgodovini tega sveta. To bo čas, v katerem bo Božje ljudstvo vzeto v večno kraljestvo, čas, v katerem se bodo odprli grobovi, čas, v katerem bodo ljudje, ki so služili Jezusu, vstali od mrtvih, čas, v katerem bodo družine spet skupaj.

Jezus prihaja, prihaja v veličastvu, prihaja v slavi, prihaja iz nebes. Ali želiš, da bi prišel? Ali tvoje srce goreče hrepeni po drugem prihodu našega Gospoda? Poslušaj glas, ki ti govori, da Jezus prihaja! Človeški razum je mnogokrat poln slabih zamišljenih in neresničnih kopij in ne more dojeti, da je Jezusov prihod zgodovinska resničnost. Prihaja, da bi nas odpeljal v večno življenje. Znamenja, ki obljubljajo čas Kristusovega prihoda, so vedno bolj navzoča. Naš Gospod bo kmalu prišel.

3. Veličastna resnica o prihodnosti

Apollo 12 je vzletel povsem po predpisih. Prvih 36 sekund je vse potekalo po načrtu. Toda potem je v vesoljsko ladjo udarila strela, zato so na komandni plošči začele goreti vse opozorilne luči. Dick Gordon, vesoljec v Apollu 12, takole pripoveduje o tem dogodku: »Če bi nam bili takšno stanje uredili v simulatorju – pozemskem modelu te ladje – bi rekli, da takšno stanje ni mogoče. Ne more se zgoditi, da vse opozorilne luči zagorijo naenkrat, a prav tako tudi ni mogoče rešiti takšnega težavnega stanja.«

Ker pa je Apollo 12 že letel, je Gordon s premagovanjem nekaj težav prispel do komandne plošče. Takoj je moral popraviti sistem za usmerjanje vesoljske ladje, ki zaradi udara strele ni deloval pravilno. Pogledal je ven in poskušal ugotoviti svoj položaj po zvezdah. Toda zdelo se mu je, da je nekdo ugasnil vse zvezde. Povsod naokrog je bila tema. Ko so se mu oči privadile na temo, je opazil sijajno zvezdo Rigel v ozvezdju Orion. Kmalu je odkril tudi položaj Siriusa. Ker je poznal položaj teh dveh nebesnih teles, je lahko pravilno določil in uravnal smer letenja Apolla 12, in tako se je polet nadaljeval normalno.

Jezus, ki pozna prihodnost, nam je jasno odkril znamenja – opozorilne luči, ki morajo vsem ljudem naznaniti njegov drugi prihod. Ni nam odkril datuma tega dogodka. Ni nam odkril natančnega dneva in ure svojega prihoda, toda dal je znamenja, po katerih bo lahko prepoznal ta čas vsak človek, ki pozorno proučuje Sveto pismo in mu je pripravljen verovati. V evangeliju po Mateju je Jezus jasno opisal ta znamenja, ki se bodo zgodila pred njegovim prihodom. Ta znamenja gorijo kot opozorilne luči na kontrolni plošči v življenju našega sveta. Najprej se seznanimo z okoliščinami, ki so bile povod za to Kristusovo pridigo.

Jezus je z učenci sedel na Oljski gori in opazoval Jeruzalem in njegov bleščeč tempelj z zlatimi kupolami. Od njih so se odbijali sončni žarki, in tako je bil celoten prizor res veličasten in nepozaben. Nenadoma je rekel: »Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu.« Ta poved je bila prerokovanje o razdejanju templja, ki je učence presenetila in globoko pretresla. Zazrli so se v Jezusa, misleč, da bo to razdejanje posledica kakšnega uničenja, ki bo povzročilo tudi konec sveta. Vprašali so:

»Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in konec sveta?« ^(Mt 24,3)

Tedaj jim je Jezus začel opisovati dogodke – znamenja, opozorilne luči – ki se bodo zgodili, preden bo tempelj uničila rimska vojska pod vojskovodjem Titom leta 70 našega štetja. Ta pogovor je bil začetek najbolj veličastne pridige o dogodkih, ki se bodo zgodili pred njegovim drugim prihodom.

Zelo pomembno je, da to poglavje iz evangelija po Mateju spoznamo od njegovih prvih vrst:

»Jezus je šel iz templja. Ko je odhajal, so stopili k njemu njegovi učenci in mu pogled obrnili na tempeljske stavbe. Rekel jim je: Vidite vse to, kajne? Resnično vam povem: tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu; vse bo porušeno. Ko pa je sedel na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in ga na samem vprašali: Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in dovršitev (konec) sveta?« ^(Mt 24,1-3)

Učenci niso vedeli, da je Jezus govoril o dveh dogodkih, o razdejanju templja in svojem drugem prihodu. »Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in dovršitev (konec) sveta?« Učenci so hoteli zvedeti to, kar danes zanima tudi nas.

Ali bo Jezus prišel še v našem življenju in ali bodo naše oči videle njega, ki upravlja vesolje? Matej 24 predstavlja Kristusov odgovor učencem. To je opis dogodkov, ki se bodo zgodili pred Kristusovim prihodom. V njegovem sporočilu je dvajset opozorilnih lučk, ki jasno svetijo na kontrolni plošči našega sveta.

Prvo od znamenj, ki jih je Jezus napovedal, je zmeda v verskem svetu. Pravi, da se bodo v zadnjem času pojavili mnogi, ki se bodo predstavljali za Kristusa. Vstali bodo mnogi lažni kristusi. Sveto pismo pravi, da bodo ti lažni zveličarji mnoge prevarali.

»Nastopilo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge premotili.« ^(Mt 24,11) To besedilo poudarja, da se bodo pojavili lažni preroki in verski voditelji, ki bodo trdili, da imajo sporočilo iz nebes.

Zadnji dnevi se bodo razlikovali po glasovih, ki bodo iz verskega sveta prihajali z vseh strani. Širili bodo takšne pozive: »To je pot.« »Tukaj je zveličanje«. Mnogi se bodo predstavljali za Kristusa. Mnogi bodo trdili, da so preroki, ki imajo sporočilo za zadnje dni. Misel iz 5. in 11. vrste se nadaljuje v 24. vrsti:

»Kajti pojavili se bodo lažni kristusi in lažni preroki. Delali bodo velika znamenja in čudeže, tako da bi lahko zapeljali celo izvoljene, če bi bilo mogoče.«

Po tem besedilu bo lažnim kristusom in lažnim prerokom uspelo prevarati celo izvoljene. V zadnjih dneh moramo pričakovati pojavitev lažnih ver, veliko novih verskih voditeljev, ki bodo trdili, da so božanskega vira, da so ponovno učlovečenje Kristusa. Delali bodo znamenja in čudeže.

Znano je, da se na raznih koncih sveta mnogokrat pojavljajo ljudje, ki si hitro pridobijo sledilce, v glavnem med mladino od 18 do 25 let. Ti se navadno razlikujejo po nekaterih zunanjih znamenjih.

Nedavno tega se je v Ameriki pojavila skupina okrog 500 mladih sledilcev brata Juliusa, čigar znamenje je bilo zlat uhan v desnem ušesu. Neki novinar je poskušal odkriti, v kaj verujejo ti mladi ljudje. Obiskal je njihovega voditelja. Vprašal ga je: »Ali se res predstavljate za Kristusa? Ali ste Kristus?«

»Nikoli ni bilo drugega,« je odgovoril brat Julius.

To pa ni osamljen primer. Povsod po svetu se ustanavljajo skupine, ki se imenujejo »Božji otroci«. Vodi jih voditelj, ki trdi, da je učlovečeni Mesija. V Indiji, na primer, živi človek, ki se imenuje Maharajah-Ji, ki zase trdi, da je učlovečeni Bog. V Indiji ima sedem milijonov privržencev. Ko je leta 1971 prvič obiskal Ameriko, si je pridobil samo sedem sledilcev. Čez osem let je spet prišel in imel v Houstonu pridigo pred 20.000 poslušalci vseh poklicev in izobrazb. Maharajah-Ji je sedel na blazini iz rdečega satena, a množica ga je pozdravljala z besedami: »Naj živi popolni! Naj živi popolni!« Zanje je bil to učlovečeni Bog.

Neki mladenič je takole opisal svoje srečanje z njim: »Maharajah-Ji ima duhovnike, ki se imenujejo mahatmasi. Ti k svojemu voditelju vodijo ljudi, ki želijo biti njegovi privrženci. Tako so tudi mene pripeljali predenj. Duhovnik je prijel Maharajahovo roko in jo položil na moja ušesa. V tem trenutku sem zaslišal nebeško glasbo. Tega ne morem zanikati, ker sem jo res slišal. Potem je položil njegov prst na moj jezik. Občutil sem okus nebeškega nektarja, kakršnega še nikoli prej v življenju nisem. Potem je položil roko na moje oči in videl sem čudovito nebeško svetlobo. Ne zanima me, kaj uči Sveto pismo, ker sem vse to resnično občutil in doživel. Ničesar ne morem zanikati,« je ta mladenič končal svojo pripoved.

Sveto pismo pravi, da bo mnogo takšnih učlovečenih kristusov. Pričakujemo lahko, da bo oživelo zanimanje za vse vrste ver. Pravzaprav ta čas ne bo označevala pojavitev posebne, prave vernosti Bogu, temveč oživljenje lažnih ver. Ali obstaja to že danes? Poslušamo o ljudeh, ki trdijo, da so preroki in da imajo posebna Božja sporočila. Jezus je rekel, da bodo delali znamenja in velike čudeže, stvarne čudeže, ki jih ne moremo zanikati.

Znamenja med narodi

»Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih; glejte, da se ne daste zbegati! Vse to se namreč mora zgoditi, vendar to še ne bo dovršitev (konec). Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo. Lakota in potresi bodo na raznih krajih.« ^(Mt 24,6.7)

Jezus je z znamenj v verskem svetu prešel na znamenja, ki opisujejo spopade med narodi. »Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih.« Po Jezusovih besedah bodo zadnji dnevi značilni po ostrih spopadih med narodi.

Že navaden in površen pogled na stanje v svetu odkriva podobo, kakršne še nikoli ni bilo v zgodovini. Naš planet je bil v kratkem časovnem obdobju prizorišče dveh strašnih svetovnih vojn, a samo v preteklem stoletju je zagorelo 25 novih žarišč mednarodnih spopadov. »Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo.« »Vojna« je postala navadna beseda v vsakdanjih poročilih.

Ko se je novinar William Riply prvič javil iz Hirošime po eksploziji atomske bombe, so se začetne besede njegovega radijskega poročila glasile takole: »Sem na kraju, kjer se začenja konec sveta.« Toda morda bo kdo rekel: Mar niso bile že vedno vojne, lakote in novice o vojskovanjih? Mar niso bili že vedno spopadi med narodi? Da, zgodovina potrjuje, da so bile vojne vedno, toda posamezne vojne niso napovedane kot znamenja časa. V našem času je hkrati mnogo vojnih žarišč in mnogo načinov, da se o teh vojnah prenesejo poročila – »novice«.

Možnost samouničenja

Ko je Jezus v Razodetju govoril po apostolu in preroku Janezu, je rekel, da bo zopet prišel ustavit nje, »ki uničujejo zemljo«. ^(Raz 11,18) Nikoli v preteklosti še ljudje niso imeli toliko načinov in možnosti za uničenje življenja na svetu. Z jedrskimi bombami, ki jih imajo, lahko ljudje ves planet spremenijo v pogorišče. Ker ljudje to vedo, se sedaj v času, ko je nevarnost splošne vojne stalno navzoča, pogajajo o miru kakor še nikoli doslej. Sveto pismo prav tako opisuje zadnji čas – na eni strani vojne in novice o vojskovanjih, na drugi pa mirovna pogajanja.

»Ko bodo govorili mir in varnost, tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečo, in ne bodo ubežali.« ^{(1 Tes 5,3)}

Tako človeška prizadevanja za ohranitev miru rodijo slabe sadove. Medtem ko se črnilo na pogodbah o miru še ni posušilo, se že dela za izboljšanje oboroževanja. Neki diplomat v Združenih narodih je opisal brezuspešna prizadevanja za vzpostavitev trajnega miru na svetu takole: »Prizadevanja so ogromna, a uspehi slabi.«

Znamenja v naravi

Po znamenjih v verskem in družbenem življenju je Jezus prešel na opisovanje znamenj v naravi. Vsa narava na našem planetu žaluje pod bremenom greha. Jezus je rekel: »Lakote in potresi bodo (ne: lahko bi bili, temveč bodo) na raznih krajih.« ^(Mt 24,7)

Nenavadni naravni pojavi, lakota in bolezni so tudi opozorilne lučke na kontrolni plošči zgodovine.

Lakota! Ko slišimo to besedo, se nehote spomnimo milijonov prebivalcev Afrike in Azije, ki trpijo zaradi lakote in podhranjenosti. Afriko je v nekaj preteklih letih prizadel pogin živine. Sodijo, da je v najbolj ogroženih predelih polsaharskega področja poginilo med 70 do 90 odstotkov živine. Neki strokovnjaki trdijo, da v Afriki vsako leto pogine okoli 200 tisoč glav živine zaradi suše, ki se je začela pred nekaj leti in še vedno traja.

V mnogih predelih sveta postaja pomanjkanje hrane prava katastrofa. Jezus je rekel, da bo lakota. Kako dolgo bo trajala? Kako dolgo bo srce večnega Boga, ki je ustvaril človeka in ljubi vsa človeška bitja kot svoje otroke, lahko prenašalo trpljenje in nesreče na svetu?

Jezus je rekel, da bodo po mnogih krajih kužne bolezni. V našem času napadajo kužne bolezni ljudi, živali in rastlinski svet. Koliko ljudi na svetu vsako leto umre samo za rakom! Doslej znanost ni mogla določiti niti povzročiteljev, a kje neki, da bi našla zdravilo proti tej hudi bolezni. Prav tako zbolevajo tudi živali. Zdrave živali so danes skoraj redkost. Tudi rastlinstvo je prizadeto od raznih bolezni. Pred kratkim sem se s prijateljem sprehajal po njegovem lepem in dobro negovanem sadovnjaku. Vprašal sem ga, kolikokrat na leto škropi svoje sadno drevje. Odgovoril je: »Najmanj 12- do 15-krat. Stalno se pojavljajo nove bolezni, ki ne bi uničile samo sadežev, ampak tudi drevesa, če jih ne bi škropil s strupenimi kot tudi zaščitnimi sredstvi.« Vprašal sem ga še: »Ali je bilo to potrebno tudi pred 25 leti?« Njegov odgovor se je glasil: »Vprašaj katerega koli sadjarja, pa ti bo vsak rekel, da se mora število škropitev stalno povečevati.« Da, Jezus je rekel, da bo to znamenje njegovega drugega prihoda. Vse to, lakote, kužne bolezni, onesnaženost, je postalo povsod na našem planetu tako vsakdanje, da mnogokrat tega sploh ne opazimo kot znamenje časa. Toda to so opozorilne lučke, ki napovedujejo Jezusov prihod.

»Potresi bodo na raznih krajih.« Nekateri zemljevidi, ki so delili zemljo na potresna in nepotresna področja, so izgubili svoj pomen. Dovolj je, da pogledamo časopisna poročila samo za nekaj let nazaj, da bi se spomnili močnih potresov, ki so prizadeli Managuo, Guatemalo, Aljasko, Turčijo, Kitajsko, Sovjetsko republiko Armenijo ali neki drug kraj sveta. Število mrtvih po posameznih katastrofah se je povzpelo na stotine tisočev. Vsa zemlja žaluje in stoka pod tem z grehom obremenjenim in bolnim svetom.

»Kakor je bilo namreč v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso ničesar zaslutili, dokler ni prišel potop in vse odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« ^{(Mt 24,37-39)}

Ko je Jezus dalje opisoval naš čas, ga je primerjal z Noetovimi dnevi, ko ljudje »niso ničesar zaslutili, dokler ni prišel potop«. Kaj pomeni »niso zaslutili«? Lahko bi bili zvedeli, da bo prišel potop. Noe je o tem govoril 120 let. Toda njegovo sporočilo so zavrnili. Ali je mogoče, da se to ponovi tudi z znamenji, o katerih je govoril Jezus in se povsod okrog nas uresničujejo? Ali je mogoče, da so nam postali tako vsakdanji lažni preroki, vojne in novice o vojskovanjih, potresi, lakote in kužne bolezni, da jih ne prepoznavamo kot znamenja Kristusovega prihoda?

Moj prijatelj, ki živi v velikem mestu in stanuje v neposredni bližini garaže za gasilske avtomobile, mi je pripovedoval, da se je tako navadil na zavijanje siren in hrup močnih motorjev, ki jih povzročajo iz garaže vozeči avtomobili, da lahko kljub vsemu temu mirno spi. Ali je tako tudi z našim svetom? Jezus je dal opozorilne luči, ki bi nas morale prebuditi, da bi dojeli, kako blizu je čas njegovega prihoda. Ali smo se tako navadili nanje, da mirno spimo, čeprav svetijo s polno močjo? Jezus je rekel, da bo tako, kakor je bilo v Noetovem času. A kako je bilo tedaj?

Znamenja v družbi

»Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih src ves čas samo hudobno.« ^(1 Mz 6,5)

To je opis Noetovega časa. Moralna pokvarjenost ljudi predpotopnega sveta je izzvala Božjo sodbo. V moralnem pogledu je naš čas takšen kakor Noetov. »Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi velika (...) in zemlja je bila polna hudobije.« ^{(1 Mz 6,11)}

Noetov čas sta označevala nemorala in brezpravnost. Že površen pogled na časopisne naslove nam bo odkril, da ima tudi naš čas enake značilnosti. Kriminal se širi hitreje kakor kdaj prej. V zadnjih dvajsetih letih se je več kakor potrojilo število resnih prestopkov zakona, kot so uboji, ropi in nasilja v mnogih mestih na svetu. Kaj nam pove ta podatek? To je še ena opozorilna luč, ki kaže, da bo Jezus prišel.

»Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila.« ^(Mt 24,12)

Zdi se, da to besedilo opisuje naš čas. Ljubezen se je ohladila celo pri njih, ki trdijo, da verujejo v Boga. Ohladila se je ljubezen do Boga in bližnjih. Za to ni potrebno navajati dokazov, ker je to dejstvo vsem nam dobro znano iz vsakdanjega življenja.

Strah

»Ljudje bodo koprneli od strahu v pričakovanju tega, kar pride na ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale.« ^(Lk 21,26)

Dva prijatelja sta se srečala po petindvajsetih letih. Za trenutek sta se spomnila svojih otroških dni, ki sta jih preživela skupaj. Potem je eden od njiju rekel: »Koliko se je naš mestni predel spremenil v teh petindvajsetih letih! Ponoči si ne bi več upal iti po ulici, na kateri sva se nekoč igrala.«

»Zakaj?« ga je presenečen vprašal drugi.

»Postalo je prenevarno. V njej mimoidoče večkrat napadajo. Posebno nevarne so v tolpe organizirane skupine najstnikov.«

Zaradi porasta kriminala je ljudi zajel strah. Mnogi si vgrajujejo na vratih različne ključavnice in si nameščajo občutljive in zapletene alarmne naprave. Drugi si kupujejo pse čuvaje in jih imajo v hiši. Zakaj? Ker v srcih ljudi našega časa vlada strah.

Kaj naj rečemo o različnih oblikah strahu, ki se pojavlja vse pogosteje? Ljudje se bojijo vojne, lakote in bolezni. Sodobni človek se boji neozdravljive bolezni raka. Toda ko vemo, da so vsi ti dogodki in pojavi v svetu in med ljudmi samo znamenja na poti, ki govorijo, da je blizu naš večni dom, moramo povzdigniti svoje glave. Vsi ti pojavi so opozorilne luči, ki govorijo, da bo Jezus kmalu prišel zveličat te, ki ga pričakujejo.

Porast nemorale

Jezus je dalje primerjal Noetov čas z našim:

»Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo.« ^(Mt 24,38)

Morda se sprašujete: Kako bi lahko bilo to znamenje konca, ko pa se ljudje od nekdaj ženijo in možijo? Toda Jezus tukaj ni govoril o blagoslovljeni in čudoviti zakonski ustanovi. Tu je govoril o zakonski nezvestobi, o pojavitvi nemorale, ki označuje zadnje dni.

Veliko je ljudi, ki menijo, da je zakonska zveza preživeta ustanova. Neki sodobni pisec razmišlja takole o zakonski zvezi: »Zakonska zveza je kakor pas. Pripneš si ga in se z njim zategneš. Če ti ne ustreza, si ga odpneš in ga odvržeš.« Kje so načela čednosti, ki so držala družino skupaj? Norme so zavržene, a njihov prostor je zasedel moralni nered.

Dodajmo Jezusovim besedam še besedilo iz drugega pisma Timoteju: »To pa vedi! V poslednjih dneh bodo nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč sebični, lakomni, bahavi, prevzetni, nehvaležni bodo in brezbožni, trdosrčni, nespravljivi, obrekljivi, razuzdani, divji, brez dobrotljivosti, izdajalski, predrzni in napuhnjeni, bolj se bodo navduševali za naslade kakor za Boga.« ^{(2 Tim 3,1.4)}

Ali drži vse to za naš čas? To so ti »hudi časi«, ki bodo »nastopili v poslednjih dneh«. Ko Pavel pravi, da bodo otroci roditeljem nepokorni, ne misli na naraven prepad, ki se pojavlja med pokolenji. Danes se je ta prepad spremenil v uporništvo, nespoštovanje starševske besede, v vojno v domu, v razdor družine. Morala in čednosti so zavržene, vlada pa nemorala. Katero sporočilo nam pošiljajo slike z naslovnih strani revij, ki jih lahko vidite na vseh stojnicah za prodajo časopisov?

Apostol Pavel pravi, da se bodo ljudje v zadnjem času navduševali za naslade. Prostori za zadovoljevanje strasti v mnogih državah so številnejši od ustanov za izobraževanje, oddih in zdravo razvedrilo. Mladi prebijejo veliko časa v disku in nočnih klubih, v zakajenih prostorih. Denar in zdravje uporabljajo samo za zadovoljstvo, za »naslade«. Bivanje v naravi in koristno delo so zamenjali za prostore, v katerih pride v glavnem do prvih korakov k narkomaniji, slasti, okusu, zadovoljstva, pa čeprav samo trenutnega, in ne glede na to, ali je resnično in koliko stane.

Jezus je jasno napovedal pojave in dogodke in rekel: »Tako tudi vi: kadar boste videli vse to, vedite, da je blizu, tik pred vrati.« ^(Mt 24,33) Če primerjamo dogajanja okrog sebe, dogodke, o katerih lahko vsak dan beremo v časopisih, in znamenja konca, ki smo jih proučevali, tedaj lahko razumemo tudi ta Jezusov nauk.

Kristusovo vabilo človeškemu srcu

Naša velika prednost je, da lahko spoznamo Kristusa in se pripravimo za njegov prihod. Izkoristiti moramo čas, ki ga imamo. Samo tako bo življenje dobro izkoriščeno. Jezus vabi ljudi, naj mu izročijo svoja srca, ker so umazana z grehi. V človeškem srcu so zavist, sovraštvo, zloba in še mnoga druga zla, ki jih lahko odpravi samo Bog. Zakaj Jezus še ni prišel? Zato, ker še nismo pripravljeni.

»In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in tedaj pride dovršitev (konec).« ^(Mt 24,24) Če Jezus ne bi čakal, bi bili mnogi naši dragi izgubljeni. Želi, da bi se veselo sporočilo o osvoboditvi od greha in o Božjem kraljestvu oznanilo vsem narodom.

Jezusova vrnitev je blizu. Ali je kakšna ovira med teboj in Jezusom? Ali je kar koli tako pomembno, da bi te oviralo v pripravi za srečanje z Gospodom? Morda kakšen greh, zadovoljstvo, malik ali navada?

Ali želiš imeti to prednost, da boš ob Jezusovem prihodu z veseljem lahko rekel: »Gospod, čakal sem te! Željno sem pričakoval tvoj prihod.« Da bi bilo tako, je dovolj reči: »O, Gospod, sedaj ti želim izročiti svoje življenje.«

4. Zakaj trpijo nedolžni?

Ko so pri vračanju z Lune vesoljci krožili okrog Zemlje, so imeli priložnost opazovati naš planet. Nad prizorom so bili navdušeni. Ko so pripovedovali o tem, kar so videli, so vsi poudarjali, da je Zemlja prekrasna, čudovita, pravi modri dragulj veličastne lepote... Spraševali so se, kako je ta čudovit planet postal kraj nesreč in zla.

Toda takoj ko so vesoljci prispeli v ozračje in se spustili na Zemljo, so se vrnili v resničnost vsakdanjega življenja. Zemlja je zanje zopet postala planet, na katerem so vojne, na katerem vladajo lakota, nesreče in smrt. Moški, ženske in otroci, vsi so podvrženi trpljenju, stiskam in smrti. Časopisi so vsak dan polni poročil o nesrečah, prelivanju krvi, kriminalu, naravnih katastrofah in nevarni onesnaženosti življenjskega okolja.

V nesrečah niso prizadeti samo hudobni in nam neznani ljudje, ampak včasih tudi ti, ki jih dobro poznamo, pa celo nedolžni otroci. Vse to pa nam je postalo tako vsakdanje, da nas nobeno poročilo več ne gane, razen če je nesreča prizadela koga, ki nam je zelo blizu in drag.

Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj trpijo tudi dobri ljudje? Ali vas je že kdaj mučilo vprašanje, zakaj morajo trpeti pravični, medtem ko krivični mnogokrat nezadržno napredujejo? Zakaj nesreč ne doživljajo samo kriminalci, tirani, sebični in hudobni ljudje? Pri trčenjih na avtocestah niso prizadeti samo pijanci, da bi svojo strast po alkoholu plačali z življenjem. Takšni se mnogokrat zaletijo v vozila, v katerih so nedolžni ljudje, katerih um ni pomračen niti z alkoholom niti s čim drugim. Mnogokrat doslej se je že zgodilo, da se je avtomobil s pijanim voznikom zaletel v avto, v katerem je bila mlada mati z dojenčkom. Pijan voznik, ki je povzročil nesrečo, je ostal nepoškodovan, a mati z otrokom je umrla.

Ali smo se kdaj vprašali, kako lahko Bog, ki je ljubezen, dopusti, da njegova bitja toliko trpijo? Če je Bog ljubezen, zakaj dovoli, da trpijo nedolžni? Če je resnično ljubezen, zakaj dopušča vojne, v katerih trpi toliko nedolžnih ljudi? Globoko v srcu vsakega človeškega bitja, ki veruje v Boga, o katerem Sveto pismo govori kot o nežnem Očetu, tli vprašanje, ki se mnogokrat ne izgovarja glasno: »Če je Bog ljubezen, zakaj potem dopušča, da na zemlji vlada zlo?« Sveto pismo odgovarja na vprašanji: odkod je zlo in odkod trpljenje na našem svetu. Uči nas, da Boga nikakor ne moremo obdolžiti za zlo, ki vlada na našem planetu. Če verujemo stranem Svetega pisma, bomo dojeli, odkod so bolezni, trpljenje in smrt. Brez Svetega pisma ne bi mogli zadovoljivo odgovoriti na vprašanje »odkod zlo«. Sveto pismo odgrinja zaveso, ker nam Bog želi odkriti pravi odgovor.

Bog je ljubezen

Prvo, kar moramo sprejeti kot nespremenljivo resnico, je dejstvo, da je Bog ljubezen.

»Iz daljave se mi je prikazal Gospod: Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost.« ^(Jer 31,3)

Božja ljubezen se ne spreminja. Je večna. To je prvo dejstvo, ki nam omogoča razumeti, da Bog Zemlji ni namenil zla. Ko je naš svet izšel iz njegovih rok, je bil popoln. Na njem ni bilo niti sledu nepopolnosti. Bog je želel, da bi bili njegovi otroci vedno zdravi in srečni. Bolezni, trpljenje in smrt niso bili v načrtu, ki ga je Bog namenil našemu planetu. Razširjeno je mišljenje, da je bolezen Božja kazen za greh. Res je, da se bolezen večkrat pojavi kot posledica kršenja načel o zdravem načinu življenja. Toda Bog je ljubezen. On ne kaznuje z boleznijo. Ni odgovoren za trpljenje, bolezni in smrt, ki vladajo na našem svetu. Odkod potem izvirajo vsa ta zla?

V Svetem pismu je zapisana Jezusova prilika, ki nam lahko pomaga razumeti nastanek zla. To je prilika o dobro obdelanem in pravilno pripravljenem polju za setev. Sejalec je po vsej pripravi posejal dobro seme, zato je tudi pričakoval dobro žetev. Čez nekaj časa pa ga je prišel služabnik vprašat: »Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svoji njivi? Odkod torej ljuljka? Odgovoril jim je: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so rekli: Hočeš, torej, da gremo in jo poberemo?« ^{(Mt 13,27.28)}

V tej priliki njiva predstavlja svet. Vprašanje »Odkod ljuljka?« predstavlja večni človeški dvom – odkod trpljenje, zlo, strah in smrt. Odgovor se glasi: Dober človek je posejal dobro seme. Težave se niso pojavile po njegovi krivdi. Zlo je posejal sovražnik, Božji in človekov nasprotnik.

Sveto pismo uporablja različna imena za tega sovražnika: kača, ubijalec ljudi, Satan in Hudič. Ne glede na to, kako ga imenuje, govori o njem kot povzročitelju zla, o njem, ki se je obrnil proti Bogu in povzročil bolezni, trpljenje in smrt. Satan obstaja, ker je v Svetem pismu večkrat govor o njem. Morda bo kdo vprašal: Če je Bog ustvaril vse, ali to pomeni, da je ustvaril tudi Satana? Toda če ga je ustvaril, mar ni potem predvsem On odgovoren, da se je pojavilo zlo? Zakaj bi Bog, ki je ljubezen, ustvaril sovražnika, kakršen je Satan?

Bog ni ustvaril Satana

Ko se izgovori beseda Hudič, si ga ljudje zamišljajo kot bitje z dolgim repom in rogovi, oblečenega v škrlatno obleko. V rokah drži vile in živi v peklenski vročini v samem središču Zemlje. Celo nekateri umetniki so ga naslikali tako. Toda resnica o njem je povsem drugačna.

Jezus je nekoč takole rekel svojim učencem: »Gledal sem Satana, ki je kakor blisk padel z neba.« ^(Lk 10,18)

Odkod je torej Satan? Iz nebes. Odkod pa je prišel v nebesa? Ali ga je Bog tam ustvaril in postavil?

Sveto pismo nam razodeva, da je bil Lucifer, ko ga je Bog ustvaril, prekrasen, bleščeč angel.

»Sin človekov, zapoj žalostinko nad tirskim kraljem in mu reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Pečat popolnosti si, poln modrosti in dovršene lepote. Bil si v Edenu, Božjem vrtu. Sami žlahtni kamni so te pokrivali: karneol, topaz in jaspis, krizolit, beril in oniks, safir, rubin in smaragd, obdelava okvira in ozadja je bila iz zlata. Ob dnevu, ko si bil ustvarjen, si bil maziljen stražni kerub; za to sem te postavil; bil si na sveti Božji gori, se sprehajal sredi ognjenih kamnov. Brezgrajen si bil na svojih potih od dneva, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla na tebi krivica.« ^{(Ezk 28,12-15)}

Ime Lucifer izvira iz latinskih besed »lux« in »ferre«, kar pomeni »lučinoša«, »nosilec svetlobe«. Lucifer je bil nekoč čudovit in pravičen angel, ki je stal poleg samega Božjega prestola. Ustvarjen je bil kot popolno bitje s svobodno voljo izbire in odločanja. Bog ni želel, da bodo angeli bitja, ki ga poslušajo zato, ker so k temu prisiljena. Ni želel, da angeli korakajo okrog njegovega prestola z dvignjeno glavo in da z njimi upravlja iz kakšnega vesoljskega kontrolnega središča. Bog bi jih bil lahko ustvaril takšne, toda kakšno veselje bi imela ta bitja od prisilne službe? Kakšno veselje bi imel sam Stvarnik, če bi upravljal z angeli, ki bi bili onesposobljeni delati kaj drugega kakor dejanja samodejne poslušnosti? Gospod je želel, da ga ljubijo in mu služijo po lastni opredelitvi. Če bi jim bil vzel sposobnost odločanja, bi jim bil vzel tudi sposobnost ljubiti. Pravi odziv na Božjo ljubezen se nikoli ne more izsiliti. Biti mora samohoten in prostovoljen.

Ko je Bog ustvaril bitja s svobodno voljo, je nase prevzel tveganje, da se lahko katero od njih odloči napačno. Njegov namen je bil, da bi vsi angeli spoznali ljubezen, lepoto in slavo njegovega značaja in mu v neskončnih stoletjih služili spodbujeni z vzvišeno ljubeznijo.

Lucifer pa je napačno izbral. Odločil se je stopiti na pot samopoviševanja. Globoko v njegovem srcu se je pojavila in začela tleti zavist. Poželel si je doseči v nebeškem kraljestvu položaj, ki bo višji od Kristusovega. Takšna opredelitev je bila vzrok njegove neposlušnosti do Boga, in tako se je začel od vzvišenega in svetega angela spreminjati v zlobno bitje. Kdo je kriv za to? Bog vsekakor ne.

Da bi lahko to bolje razumeli, uporabimo primer. Bog je ustvaril prekrasno sadje, iz katerega se lahko dobi čudovit sok. Ta sok krepi in obnavlja zdravje. Nekateri ljudje pa to popolno sadje izpostavljajo posebnim potekom vrenja. Tako nastaja alkohol. Ta pa povzroča motnje v delovanju možganov. Človek, ki ga zaužije, čeprav je poprej razumen, postaja hitro nepreračunljiv. V takšnem duševnem stanju je pripravljen razbijati stvari, govoriti nespodobne besede, se pretepati, pa celo ubijati. Kdo je odgovoren za tragedijo človeka, ki je pod vplivom alkohola? Bog, ki je ustvaril sadje? Vsak razumen človek bo odgovoril ne. Sadje je ustvaril popolno, a človek ga je tako spremenil, da je sedaj postalo vir velikega zla. Takšna sprememba se je zgodila tudi v Luciferjevem življenju.

Kakor so v Satanovem srcu vse bolj rasli zloba, ošabnost in zavist, tako se je tudi njegova popolna narava vse bolj kvarila. Končno se je ta čudoviti in slavni angel uprl Bogu z zlorabo sposobnosti odločanja, ki mu jo je podaril Bog.

Pred mnogimi leti je znani umetnik slikal zadnjo večerjo. Končno so bili naslikani vsi liki, razen Jezusa in Judeža. Tedne in mesece je umetnik taval po sicilijanskih mestih in vaseh in iskal človeka, ki bi ga lahko uporabil kot model za Jezusov lik. Nekega dne je zagledal mladeniča, s čigar obraza so odsevale dobrota, prijaznost in razumevanje. Umetnik ga je takoj povabil: »Ali bi prišli v moj atelje? Rad bi naslikal vaš portret. Dobro vam bom plačal.« Mladenič je prišel in slikar ga je naslikal kot Jezusa, samo da ga je malo postaral.

V naslednjih letih je iskal človeka, ki bi ga lahko uporabil kot model za Judeža, človeka, na čigar obrazu bo viden pečat greha. Čez šestnajst let je stopil v neko gostilno med svojim dolgim in skoraj brezupnim iskanjem takšnega človeka. Tam je opazil nekoga, na čigar obrazu je greh zapustil globoko sled in mu tako dal videz sovraštva in zagrenjenosti. Slikar ga je povabil, naj mu bo model za Judeža. Ko je prišel v atelje, je vprašal umetnika: »Ali se me ne spominjate?«

Ta mu je odgovoril: »Kolikor vem, vas pred srečanjem v gostilni nisem še nikoli videl.«

Na umetnikovo začudenje je rekel: »Pred šestnajstimi leti sem vam poziral za Jezusov lik.«

Greh uničuje, kvari in izmaliči. Tako se je tudi Lucifer, ta vzvišeni sveti angel, ki je živel v Božji navzočnosti, spremenil in popačil.

»Ošaben si postal zaradi svoje lepote; svojo modrost si pokvaril zaradi svojega sijaja. Vrgel sem te na zemljo, izročil sem te kraljem, da po tebi pasejo oči.« ^(Ezk 28,17)

»Svojo modrost si pokvaril,« pravi Sveto pismo. Lucifer je povzročil to spremembo, ker se je odločil ločiti se od Boga. Ko se je uprl, je začel obtoževati Boga pred vesoljem, da vlada s silo, in poudarjal, da če bi on bil Bog, bi vladal bolje. Pred nebeškimi bitji je zatrjeval, da je Bog krivičen sodnik. Tako je zapeljal mnoge angele, ki so se mu pridružili v uporu.

V Razodetju 12 beremo o spopadu v nebesih, ki je izbruhnil med Jezusom in Luciferjem, in njegovih posledicah. Da bi razumeli vprašanje začetka zla, bolezni in smrti na svetu, moramo spoznati te dogodke iz davne preteklosti, ta vesoljski spopad, a ne samo okoliščine v okviru našega omejenega časa. Malo je ljudi, ki vedo, da je naš svet zajet v veliki vesoljski spopad med nebeškimi silami in silami zla. Pozemska vojna je samo bled prikaz večjega in splošnega spopada.

»Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.« ^{(Raz 12,7-9)}

Lucifer se je hotel polastiti Božjega prestola. To je bil pravi vzrok spopada v nebesih. Te vojne Lucifer in njegovi angeli niso dobili. Izgubili so jo in bili vrženi iz nebes. V Razodetju se Satan opisuje slikovito kot zmaj ^(Raz 12,4) in rečeno je, da je njegov rep potegnil z neba tretjino nebeških zvezd. To pomeni, da je ena tretjina nebeških bitij skupaj z Luciferjem vstala proti Kristusu in bila vržena iz nebes.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Luciferjevem razumu? Kaj je pravzaprav bistvo boja med dobrim in zlim? Katera so njegova temeljna načela? Kdaj se bo ta boj končal? Na ta vprašanja Sveto pismo odgovarja zelo jasno:

»Kako si padla z neba, svetla danica! Kako si telebnil na tla, premagovalec narodov! Mislil si sam pri sebi: Na nebo se povzpnem, nad Božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zborovanja bom imel svoj sedež na skrajnem severu. Nad oblačne višave pojdem, enak bom Najvišjemu!« ^{(Iz 14,12-14)}

To so torej bili Luciferjevi nameni: »Na nebo se povzpnem«, »postavim svoj prestol«, »nad višave pojdem«, »enak bom«. Zakaj je rekel: »Na nebo se povzpnem.« Mar že ni bil v nebesih? To je rekel zato, ker ni bil zadovoljen s položajem, ki mu ga je Bog določil kot ustvarjenemu bitju. »Enak bom Najvišjemu!« Da, njegov cilj je bil prestol. Želel je vladati.

Satan ni želel vladati samo v vesolju. Ta boj za premoč divja v vsakem človeškem srcu. Za vsako človeško bitje se vodi boj med nebeškimi močmi in silami zla. Od vsakega posameznika je odvisno, kdo bo zmagal v njegovem primeru.

Znova berimo v knjigi preroka Izaija. »Mislil si sam pri sebi: Na nebo se povzpnem, nad Božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zborovanja bom imel svoj sedež na skrajnem severu.« ^(Iz 14,13)

Kaj je »gora zborovanja« in »skrajni sever«? Psalmist David opisuje goro Sion, ki je bila del starega Jeruzalema, in pravi, da je »gora Sion, na severni strani, mesto velikega Kralja«. ^{(Ps 48,2 CHR)} To mesto simbolično predstavlja nebesa, ker tudi v pismu Hebrejcem beremo, da je gora Sion »mesto živega Boga, nebeški Jeruzalem«. ^(Heb 12,22) Luciferjev namen je bil zavzeti nebeško prestolnico in zavladati v nebesih, kar pomeni, da je želel svojo oblast vzpostaviti v vsem vesolju. Želel je Boga vreči s prestola. »Svoj prestol postavim na gori zborovanja (...) na skrajnem severu«.

Lucifer je v resnici rekel tole: »Nočem več biti poslušen Božjim zapovedim. Nočem se več pokoravati Stvarnikovi volji.« Jedro boja med dobrim in zlim je vprašanje poslušnosti Božjim zapovedim. Lucifer se je odločil, da ne bo izpolnjeval zapovedi in da bo svoj prestol postavil nad Božjim. Da bo upravljal, a ne poslušal.

»Enak bom Najvišjemu.« S takšnim stališčem je začel med angeli sejati dvom o Božji pravičnosti in ljubezni. Govoril jim je: »Ko bi bil na prestolu, bi vsa ustvarjena bitja lahko delala, kar si sama želijo.« Mar to ni isto, kar mislijo ljudje tudi na tem svetu, ki živijo v sužnosti zla? Menijo, da je njihova volja to, kar si sami želijo, a ne vedo, da sužnjujejo pregreham. Nekaj angelov je le odšlo za Luciferjem. Takšno stanje se je postopoma spremenilo v odprt spopad. Tretjina angelov je poslušala Luciferjev glas in se vključila v upor proti Bogu. Toda »ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje«.

»Da,« bo rekel kdo, »to je vojna v nebesih, toda kakšno zvezo ima to z našim svetom? Mar je Bog naš svet ustvaril zato, da bi na njem prebival Satan? Želel ga je vreči iz nebes, a odstopil mu je zemljo. Če je vedel, da bo prinesel na Zemljo zlo, zakaj ga ni uničil že v začetku?«

Ali bi bilo dobro, če bi se bil Bog takoj odločil uničiti Satana? To bi bil zlahka storil in ga uničil za vedno. Bog je vsemogočen, toda tudi popoln. Če bi to imel za dobro, bi ga takoj uničil.

Če bi bil Bog Satana takoj uničil, bi naredil korist sovražniku. Drugi prebivalci nebes mu ne bi služili iz ljubezni. Zato je Bog izbral drugo rešitev. Grehu bo dovolil nekaj časa obstajati. Ko pa se bo izkazalo, da upor proti Bogu ne prinaša nobene sreče in osvoboditve, temveč zlo, nesrečo, bolezen in smrt, ter ko se bo vse vesolje prepričalo, da samo služba Bogu prinaša srečo in življenje, a služba Luciferju zlo in smrt, bo Bog popolnoma uničil zlo. Greh bo izkoreninjen iz vesolja.

Ves čas govorimo o dogajanjih v vesolju. Kako so ti dogodki zajeli naš svet? Ali ga je Bog ustvaril zato, da bi na njem imel ujetega Satana?

»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.« ^{(1 Mz 1,31)}

Našega sveta Bog ni ustvaril za ječo. Naredil ga je popolnega in ga naselil s popolnimi bitji, ki so tudi imela možnost svobodne izbire. Prebivalci tega sveta so se lahko odločili, ali bodo poslušni Bogu ali Satanu. Sveto pismo nam opisuje njihovo usodno izbiro:

»Žena je odgovorila kači: Od sadu drevesa v vrtu jeva. Le od sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: Od tega ne jejta, tudi ne dotikajta se ga, da ne umrjeta. Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo. Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel.« ^{(1 Mz 3,2-6)}

Hudič je rekel: »Če bosta jedla sad s tega drevesa, bosta stopila v višje področje obstoja. Srečnejša bosta, če bosta poslušala mene. Jaz bi vama dovolil delati vse, kar si želita. Bog pa vama omejuje svobodo.« Adam in Eva sta verjela tej laži. Tako sta obrnila hrbet Bogu, a odprla vrata zlu, ta vrata, za katera je Bog želel, da bi vedno ostala zaprta. Ko se neki planet ali bitje odvrne od Boga, zapušča izvir življenja. Bog je edini vir življenja in sreče.

»Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da ne bi mogel pomagati, in njegovo uho ni gluho, da ne bi slišal. Ampak vaše krivde so postale pregrada med vami in vašim Bogom. Vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.« ^(Iz 59,1.2)

Ko sta se Adam in Eva pregrešila, sta se ločila od Boga. Strah, bolezni, jeza, muka in na koncu smrt so postali posledica takšnega ravnanja. Ko so se človeška bitja ločila od Boga, so se ločila od vsega, kar življenje naredi vredno.

Greh je začel delovati takoj: »Ko pa sta slišala glas Gospoda Boga, ki je hodil po vrtu ob dnevnem vetriču, sta se skrila človek in njegova žena pred obličjem Gospoda Boga sredi med drevjem na vrtu. Gospod Bog pa je poklical človeka in mu rekel: Kje si? Odgovoril je: Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril. Pa je rekel: Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti? Človek je odgovoril: Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.« ^{(1 Mz 3,8-12)}

Posvetimo pozornost naslednjemu: takoj, ko sta se Adam in Eva ločila od Boga, ju je prežel občutek krivde in strahu. Greh je takoj skalil tudi dobre odnose med možem in ženo: »Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.« Ona me je prisilila. Tako je bilo med njima posejano prvo seme razdora. To je bil prvi spor v domu. Vzrok vseh nadlog v domovih izhaja iz življenjskega ozračja, prežetega z zlom in grehom, ki nas ne ločuje samo od Boga, temveč tudi med seboj.

»Ženi pa je rekel: 'Prav mnogo težav ti bom dal pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke. Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.'« ^{(1 Mz 3,16)}

Greh je prinesel muke. Prinesel je bolečine in raznovrstno trpljenje. Bog je naredil popoln naš planet in vse na njem, toda povzročitelj trpljenja, vojn in vsega zla je greh, za katerega so se ljudje odločili po svoji svobodni izbiri. Naša zemlja je postala solzna dolina. Vsi ljudje so prišli pod oblast zla.

»Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« ^(Rim 3,23)

Morda se lahko sedaj vprašamo: Kako nas je Bog lahko zapustil? Dovolil je, da se rodimo na tem planetu, na katerem vlada zlo, in nas pustil brez pomoči. Toda ni tako. Bog je našel pravo rešitev. Ko sta se Adam in Eva pregrešila, jima je obljubil Odrešenika, ki bo zapustil nebesa in prišel s svojo krvjo odkupit naš svet. V Razodetju beremo, da je Jezus Jagnje, »zaklano od ustanovitve sveta«. ^{(Raz 13,8 CHR)} Od trenutka pada v greh je bil našemu svetu potreben Odrešenik, kar je razvidno tudi iz naslednjega svetopisemskega besedila: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo.« ^{(1 Mz 3,15)} To je pomenilo: »Poslal ti bom Odrešenika.« Ob trenutku pada v greh se je Bog odločil, da nas ne bo zapustil, temveč vrnil nazaj k sebi. Jezus bo prišel, da bo vrnil svet, ki je bil izgubljen v grehu.

To je evangelij – veselo sporočilo za vsakega človeka. Jezus, sam Bog, je zapustil nebesa in prišel na planet Zemljo. Tu je živel popolno življenje, da bi se njegova popolna pravičnost lahko vračunala tebi in meni. Če prideš k njemu z iskrenim obžalovanjem zaradi tega, ker si bil doslej njegov nasprotnik, ker si bil na sovražnikovi strani, ker si grešil, ti bo odpustil in te osvobodil obsodbe zaradi prestopanja zapovedi.

Toda to še ni vse. Jezus ni samo s svojo smrtjo plačal cene za naš greh in nam odprl nebeških vrat, temveč tudi sedaj veliko dela za nas. Vsakemu človeku sporoča: »Ne boj se, ker sem s teboj! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti.« ^(Iz 41,10)

Ne vem, kakšno breme sedaj teži tvojo dušo. Morda ti je smrt ugrabila koga, ki si ga zelo ljubil, in se sprašuješ, zakaj je Bog to dovolil. Morda te mučita bolezen ali pomanjkanje. Toda ohrabri se, ker je Jezus odprl nebeška vrata. Skoznje lahko stopiš v svet, kjer ni bolezni, trpljenja in smrti. Bog ti sporoča: Ne boj se! Na tem svetu trpimo, ker na njem vlada zlo, toda nismo zapuščeni.

Če boš Kristusa sprejel, bo s teboj do konca. Dal ti bo moč, da boš zdržal.

Jezus nikoli ni obljubljal, da njegovi sledilci v svojem življenju na tem svetu ne bodo doživljali trpljenja ali smrti. Toda obljubil je, da bo z nami in nam bo v stiskah pomagal. Jezus bo zopet prišel, da bo uničil greh in Satana ter rešil vse, ki so sprejeli dar njegove ljubezni. Sveto pismo pravi:

»Hudič pa, ki jih je zapeljal, je bil vržen v ognjeno in žvepleno jezero, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov.« ^(Raz 10,10) Greha ne bo. Zemlji bodo vrnjeni edenska lepota, čistost in popolnost. Bolezni, trpljenje in smrti kmalu ne bo več.

»In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.« ^(Raz 21,4)

Ali te mučijo bolečine, trpljenje ali žalost? Opri se na Jezusa! On ti bo v svoji ljubezni obrisal solze. Sedaj se naš planet upira Bogu, toda to je planet, za katerega je Jezus umrl. To je planet, ki ga je odkupil s svojo smrtjo in katerega bo ob svojem drugem prihodu obnovil, da bo takšen, kakor da na njem nikoli ne bi bilo vladalo zlo.

Dragi prijatelj, kakršno koli je že zlo, ki te ta trenutek teži, vedi, da te Jezus ljubi. Želi ti dati prostor v večnem svetu, v katerem ne bo bolezni, trpljenja, solz, nikakršnih nesreč in smrti. Njegova ljubezen te sedaj vabi, da se mu izročiš z »vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem.« ^(Mt 22,37) On je zate dal vse. Zato tudi ti izroči svoje življenje v roke njemu, ki te tako ljubi.

5. Skrivnost prave sreče

Bilo je 17. decembra leta 1968. Barbara Mackle in njena mati sta se na potovanju s Floride odločili prenočiti v nekem motelu blizu Atlante v državi Georgija. Ob 4.10 zjutraj je nekdo močno potrkal na njuna vrata. Mati je prebujena iz globokega sna pohitela proti vratom. Barbara je mater zaspana prosila: »Mama, prezgodaj je. Nikomur ne odpiraj vrat.« Moški z druge strani vrat se je predstavil kakor policist in povedal, da je Barbarin fant umrl v hudi prometni nesreči. Rekel je še, da mora takoj govoriti z Barbaro. »Kdo ve, kdo je. Ne verjamem, da je res policaj. Mama, prosim te, ne odpiraj vrat,« je prosila Barbara.

Toda mati je verjela zgodbi človeka, ki je stal pred vrati, in jih je odprla. Ko je neznanec stopil v sobo, ji je takoj dal na obraz s kloroformom natopljen robček. Ker se je mati zgrudila, je neznanec s sodelavcem, ki je bil zamaskiran kot ženska, zgrabil Barbaro in jo s silo odvlekel do avtomobila, ki je stal na parkirišču motela. S cunjo v ustih, z zvezanimi rokami in nogami se je znašla v avtomobilskem prtljažniku.

Dekle sta nato odpeljala v hribe in se ustavila na kraju, kjer so bila tri visoka drevesa. Ugrabitelja sta odmerila dvajset korakov od srednjega drevesa in tam začela kopati. Ko je bila jama dovolj globoka, sta Barbaro stlačila v večji lesen zaboj, ki je v enem kotu imel okoli dva metra dolgo ozko cev. V zaboj sta dala tudi prižgano baterijsko svetilko in posodo z malo vode. Preden sta ga zaprla, sta ji odvezala roke. Barbara takole opisuje svoje doživetje:

»Zaboj, v katerega sta me zaprla, sta spustila v jamo. Poslušala sem, kako zemlja pada na zaboj, ko sta me zasipavala. V začetku je bil ta zvok močan, potem pa vse bolj pridušen. Končno se ni slišalo nič več. Odšla sta in me pustila. Z vsemi močmi sem poskušala dvigniti pokrov zaboja, toda ni se niti premaknil. Začela sem divje vpiti v upanju, da bo kdo slišal moj glas skozi cev, po kateri sem dobivala malo zraka. Odgovora ni bilo. Povsod okrog je vladala globoka tišina.«

Medtem pa je bogat Barbarin oče Frank Mackle, milijonar s Floride, dobil po telefonu sporočilo: »Vaša hči je živa, toda v razmerah, v katerih lahko živi največ 48 ur. Če jo želite spet imeti, morate položiti 500.000 dolarjev v predal številka... na letališču... Denar mora biti v bankovcih po 10 in 20 dolarjev. Če v določenem roku ne boste izpolnili naše zahteve ali če boste v to vmešali policijo ali detektive ali nas kakor koli poskušali odkriti, ne boste nikoli več videli svoje hčerke.«

Frank Mackle je vedel, da je plačilo izsiljevalcem edini način, da njegova hči ostane živa. Tako visoko odkupnino je lahko plačal in je bil pripravljen to takoj storiti. Dal je 500.000 dolarjev v paket in ga odnesel v opisan predal na letališču. Malo pozneje je policija v Atlanti dobila telefonsko obvestilo, da je na natančno določenem prostoru med tremi drevesi svež grob z zanimivo vsebino. Štiri ure po obvestilu so policisti našli grob in ga hitro odkopali. Ko so dvignili pokrov z nenavadnega zaboja, so v njem našli dekle skoraj brez zavesti. Kmalu zatem so očetu poslali obvestilo: »Barbara je rešena. Je na poti na Florido.«

Lahko si zamislimo, kako ganljivo in radostno je bilo srečanje med očetom in hčerko. Ko je Frank Mackle videl, da se približuje policijski avtomobil, v katerem se je vozila njegova hči, je tekel kolikor hitro je mogel do vrtnih vrat. Takoj ko se je avtomobil ustavil, je Barbara stopila ven in padla v očetovo naročje. Oba sta jokala od sreče.

To srečanje je bilo plačano z visoko ceno. Barbari nikoli ni bilo treba dvomiti o očetovi ljubezni. Oče je ni ljubil zato, ker je zanjo položil 500.000 dolarjev, ampak je s tem, ko je plačal odkupnino, dokazal, koliko jo ljubi.

O tej brezmejni ljubezni Sveto pismo priča z vplivnim in ganljivim pričevanjem. Skupna tema vseh svetopisemskih knjig pripoveduje o odkupu, ki se kakor zlata nit prepleta od prve do zadnje strani Svetega pisma. Razumeti glavno misel Svetega pisma pomeni razumeti resnico o odkupu.

»Saj veste, da vas iz vašega brezplodnega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.« ^{(1 Pt 1,18.19)}

Človek, kateremu je namenjena večna Božja ljubezen, je odkupljen. Ne z milijoni, ampak z dragoceno Jezusovo krvjo. Bog ga je bil pripravljen odkupiti, a ne z denarjem, temveč s svojo prečisto krvjo. To je že naredil in tako omogočil vsakemu človeku, da se dvigne iz zla in greha ter vso večnost živi z njim. O tem odkupu govori celotno Sveto pismo.

Zakaj je bila za odkupnino potrebna Kristusova kri? Zakaj je bilo sploh potrebno za človeka dati odkupnino? V prvi svetopisemski knjigi podaja Bog poročilo o svetu, ki je bil ustvarjen popoln, na katerem ni bilo niti enega madeža greha, ne bolezni, na katerem se ni vedelo za sovraštvo, vojne in prelivanje krvi. S tem ko je Bog obdal prva človeka s popolnimi deli stvarjenja, je želel v njuna srca vsaditi željo, da z ljubeznijo sprejmeta njegovo očetovsko voljo. Bog je želel, da se človeška bitja svobodno odločijo živeti v skladnosti z njegovo voljo, ga ljubijo in vso večnost uživajo v sreči in blaženosti sveta, ki ga je ustvaril.

Na tem brezgrešnem svetu je ustvaril ljudi, ki pa naj o vsem vendar sami odločajo in sami izbirajo. Ni si želel poslušnih lutk, katerih gibe usmerja nekakšno kontrolno središče v vesolju. Bog si ni želel bitij z vnaprej načrtovanimi odločitvami, ki sama ne bi mogla odločati o svojih ravnanjih, robotom podobnih stvarstev... Sprašujem se, ali bi kdo želel imeti robotu podobnega otroka. Otrok, ki od jutra, ko vstane, pa do večera more in mora delati samo to, kar je v resnici tuja volja.

»Sinko, čas je za kosilo.«»Da, mama.« Gre k mizi in se usede.»Sinko, sedaj pa jej.«»Da, mama.« Začne jesti.»Sinko, pospravi mizo.«»Da, mama.«

In tako ves dan dela otrok vse, kar mu reče mama, ker je tako programiran in ne more storiti ničesar, kar bi spremenilo ali ustavilo ta mračen potek. Mar ni vendar lepše imeti otroka, ki vas, čeprav je včasih neposlušen, lahko že zjutraj, ko se prebudi in si pomane zaspane oči, objame in reče: »Mama, ata, rad vaju imam!« Otroku tega niti ni treba storiti, saj iz njegovega celotnega bitja čutite, da vas ljubi globoko in neizmerno. Ali lahko kaj nadomesti samohotna ravnanja, ki izhajajo iz ljubečega srca?

Bog ni želel ustvariti bitij, ki se ne morejo svojevoljno odzvati njegovi ljubezni. Ni želel ne lutk ne robotov, ampak bitja s popolnoma svobodno voljo in sposobnostjo odločanja. Toda če je komu omogočena izbira, pomeni, da obstaja možnost, da ta oseba izbere napačno. Ljubezen je pripravljena prevzeti tudi to tveganje.

Vrnimo se sedaj k prvi svetopisemski knjigi. Naša prastarša Adam in Eva sta poslušala Luciferja, ki je prišel in potrkal na vrata. Kakor se je mati Barbare Mackle odločila spustiti v sobo ugrabitelja, tako sta se tudi naša prastarša po svoji volji odločila poslušati Luciferja, ne pa Božji glas.

»Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla.« ^(1 Mz 3,4)

Bog je Adama in Evo opozoril, naj ne jesta sadežev z drevesa spoznanja dobrega in hudega, in da je posledica takšnega prestopka smrt. Za kaj sta se odločila? Sveto pismo nadaljuje svoje navdihnjeno poročilo:

»Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo. Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel. In odprle so se obema oči in sta spoznala, da sta naga; zato sta si sešila smokvine liste in si naredila krila.« ^{(1 Mz 3,5-7)}

Zakaj sta se Adam in Eva hotela skriti? Zato, ker sta grešila. Hotela sta skriti krivdo. Nista bila več mirna. Preden sta grešila, sta živela v vzvišeni slogi in miru z Bogom. Srce jima je bilo prežeto z radostjo. Sedaj pa se je pojavila krivda. Greh je korenina nemira. Takoj ko sta se naša prastarša pregrešila, sta se začela skrivati. Med njima in Bogom se je dvignila ovira. Greh je ločil človeka od Stvarnika.

V knjigi preroka Izaija je slikovit opis, ki tudi razodeva, da greh ločuje človeka od Boga. Greh povzroči občutek slabosti, negotovosti in ponižanja v človekovem srcu. Greh povzroča nemir v človekovem umu. Na grehu je zrasel občutek krivde.

»Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da ne bi mogla pomagati, in njegovo uho ni gluho, da ne bi slišalo. Ampak vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom. Vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.« ^(Iz 59,1.2)

Mož in žena sta bila ustvarjena, da se družita z Bogom in živita v miru s svojim Stvarnikom. Odkar je ta zveza prekinjena, je uničena zveza tudi z virom življenja, a prav tako zveza z virom miru. Zato Adam in Eva nista smela več priti do drevesa življenja. Smrt je dobila oblast nad človekom.

Z nastankom greha je prišlo prekletstvo na ves naš svet, na celotno Zemljo, ki jo je Bog ustvaril tako popolno. Ko je Bog prihajal na zemljo, da bi se osebno družil s človekom, jo je s svojo navzočnostjo posvetil. Toda ko je človek grešil, ni mogel več obstati v Božji navzočnosti, »zakaj naš Bog je ogenj, ki prečiščuje«. ^(Heb 12,29) Smrt pa je posledica greha, posledica upora proti Bogu. Iz tega stanja se ni dalo pobegniti. Kakor Barbara Mackle v zaboju pod zemljo ni imela možnosti, da bi se osvobodila sama, tako je bil tudi za človeštvo edini izhod pomoč od zgoraj.

»Plačilo za greh je namreč smrt.« ^(Rim 6,23)

Tako je bil človek, popolno stvarstvo, obsojen na smrt. Pravičnost je zahtevala, da se kazen za greh izvrši. Kaj je Bog lahko storil? Ali se bodo Oče, Jezus in Sveti Duh posvetovali in odločili, kako naj uničijo ta bitja, ki so se uprla? Celotno vesolje je ugibalo, kako se bo rešil problem greha.

Bog je opazoval Adama in Evo, stvarstvi, ki ju je tako ljubil, bitji, ki ju je hotel popolnoma osrečiti. Pravičnost je zahtevala njuno smrt, toda milost je iskala drugo rešitev.

Kaj je Bog lahko naredil? Ali naj bi spremenil zapovedi? Ali bi bil lahko rekel: »Da, rekel sem, da je plačilo za greh smrt, toda sedaj bom ta zakon spremenil. Odslej lahko živita daleč od mene, lahko mi obrneta hrbet, pa vseeno ne bosta umrla.« Ali bi bil Bog lahko to rekel? Če bi se bil tako odločil, če bi bil v tem primeru spremenil zapovedi, bi ves svet spravil v veliko nevarnost. Na vseh nebeških svetovih bi zavladala zlo in popoln nered. Zato Bog ni mogel spremeniti zapovedi, ker mu tega ni dovoljevala pravičnost. Toda milost mu ni dovolila uničiti njih, ki ju je tako ljubil.

V tem usodnem trenutku je rekel Jezus, Božji Sin, ta, ki obstaja od večnosti in bo vedno obstajal, ki je enak Bogu Očetu in ga častijo milijarde angelov: »Moj Oče, to težavo bom prevzel nase. Človeštvo je padlo v greh, toda osebno bom odšel na Zemljo in tam živel brezgrešno življenje, da bi zamenjal njihovo življenje. Umrl bom s smrtjo, ki so si jo oni zaslužili.« Tako je bila sklenjena odločitev, da se odkupnina plača s krvjo. To je cena, ki jo je plačal Bog, ker je ljubil človeka.

Novi zakon odkriva, kako se je to zgodilo. Božji Sin je prevzel človeško telo in živel življenje, ki bi ga morali mi, in umrl s smrtjo, s katero bi morali umreti mi.

»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« ^(Flp 2,5-8)

Njegovo smrt smo zaslužili mi. Zaradi nas je zapustil nebeški prestol in angele, ki so ga častili. O tem bi morali večkrat razmišljati. On, Božji Sin, ki je bil na vesoljskem prestolu obdan s tisočimi svetih bitij, Veličastvo nebes, obdano s slavo in sijajem, se je spustil na zemljo. Ponižal se je in vzel nase človeško podobo, ker je želel, da smrt ne bo človekov konec.

Sveto pismo pravi, a mi to moramo priznati, da so vsi ljudje grešni. Celoten človeški rod je okužen s to strašno boleznijo – grehom. Zato smo si vsi zaslužili smrt. Greh nas ne uničuje samo v duhovnem pogledu, temveč tudi v telesnem in duševnem. Ta bolezen je neozdravljiva. Obstaja samo ena rešitev, eno samo zdravilo: Jezus je prevzel našo krivdo, brezgrešni Božji Sin je sprejel nase krivdo naših grehov.

»Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali Božja pravičnost.« ^{(2 Kor 5,21)} Ali je Jezus kdaj grešil? Sveto pismo pravi, da »ni poznal greha«. Vendar je prevzel krivdo.

Naše zveličanje ni omogočeno in se ne more uresničiti s kakršno koli našo zaslugo, ampak ga je omogočil ta, ki je plačal odkupnino za nas. Barbara Mackle se nikakor ni mogla osvoboditi sama. Odkupnino zanjo je lahko plačal samo nekdo, ki je bil zunaj, svoboden. Sveto pismo poudarja, da naše zveličanje ni možno s kakšnim našim dejanjem, ampak po zaslugi Jezusa Kristusa. On je pot našega zveličanja in njegov ustvarjalec. Na golgotskem križu nam je omogočil zveličanje s svojo krvjo.

»Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih (...) in (...) nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in z njim vred obudil in posadil v nebesih po Kristusu Jezusu.« ^{(Ef 2,1.5.6 CHR)}

Neka žena, Marija, je takole pripovedovala o svojem življenju: »Moje življenje je podobno lepi vazi s prekrasnimi rožami, ki je v začetku stala na lepi mizi. Toda ta vaza se je razbila na tisoč koščkov. Ti koščki se nikoli več ne morejo sestaviti. Pregloboko sem zabredla v greh.

V začetku je bil moj zakon srečen. Potem je moj mož večkrat začel odhajati na dolga potovanja, a jaz sem spoznala drugega moškega, s katerim sva se zbližala.

Ker sem odrasla v krščanskem domu, sem vedela, da je greh, kar delam. Moje življenje je bilo samotno in popustila sem čustvom. Tako je moj prvi zakon razpadel. Poročila sem se z drugim moškim. Morda mislite, da sem postala srečna. Ne, težil me je občutek krivde. Nisem imela miru. Počutila sem se bedno. Govorili so mi, da je Jezus umrl zame, plačal odkupnino za moje grehe na golgotskem križu. Sama pa si nisem mogla odpustiti.«

Mnogo je ljudi, ki nosijo v svojem srcu težko breme krivde. Mnogi ljudje vedo, da bodo, če bodo v trenutnih življenjskih okoliščinah zaprli oči v smrtnem snu, izgubljeni za večnost zaradi storjenih grehov. Veliko je takih, ki sprašujejo, kakšen vpliv ima lahko danes Kristusova smrt na Golgoti, ki se je zgodila pred dva tisoč leti? Kako me lahko to danes osvobodi krivde? Kdo mi lahko da gotovost in mir? Kako lahko hodim z dvignjeno glavo kot Božji otrok, prepričan, da so mi grehi odpuščeni? Kako lahko vem, da sem v Božji roki in da sem lahko zveličan po njegovi milosti?

Če bi živeli v starozakonskem času, kaj bi se takrat pričakovalo, da naredimo v spoznanju, da smo grešni? Seveda, da darujemo jagnje kot daritev za greh. In to brezmadežno jagnje. O tem lahko beremo v 3. Mojzesovi knjigi. Kakor je jagnje umiralo, da bi grešnik ostal čist, tako je Jezus, Božje Jagnje, umrl za nas, da bi se očistili z njegovo krvjo. Kako nas lahko Kristusova smrt na križu osvobodi krivde in nam vrne mir? Jezus je umrl, da bi tebi omogočil zveličanje. S svojo smrtjo je plačal ceno za tvoj greh. Kako sprejemamo ta Jezusov dar?

Iz Svetega pisma vemo, da je Bog ukazal Mojzesu, naj naredi svetišče. Svetišče in služba v njem sta predstavljala dramo načrta zveličanja. Svetišče je imelo dvorišče in samo stavbo – šotor, ki je bil razdeljen na dva dela. Prvi del se je imenoval sveto, drugi pa najsvetejše.

Ko je kdo od Izraelcev naredil greh, je moral vzeti brezmadežno jagnje in ga pripeljati na dvorišče svetišča. Zamislimo si moža, ki je naredil veliko krivico svoji ženi. Tako se je razjezil nanjo, da jo je celo udaril. Toda tisti hip ga je prevzel občutek krivde. Sveti Duh ga je grajal po vesti. Dojel je, da je grešil Bogu in svoji ženi. Torej je moral darovati jagnje.

Jezus je bil že v Starem zakonu napovedan kot Božje Jagnje. Janez Krstnik je zanj rekel naslednje: »Poglejte Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« ^(Jn 1,29)

Tako je grešnik, mož, ki o njem razmišljamo, vzel jagnje. Zavedal se je, da se sam ne more opravičiti. Vedel je, da je plačilo za greh smrt. Vedel je, da bo to jagnje umrlo namesto njega. S kesom v svojem srcu je vodil jagnje na dvorišče svetišča. Tam ga je sprejel duhovnik. Poleg daritvenega oltarja je človek grešnik položil roke na glavo nedolžnemu jagnjetu.

»Govori Izraelovim sinovom in jim reci: Če hoče kdo izmed vas Gospodu darovati dar od živine, darujte dar od govedi ali od drobnice. Če hoče darovati kot žgalno daritev govedo, naj daruje samca brez madeža. K vhodu v shodni šotor naj ga prižene, da si nakloni Gospoda. Položi naj roko žgalni daritvi na glavo, da bo zanj ugodno sprejeta v spravo.« ^{(3 Mz 1,2-4)}

Nedolžna žival je zamena za grešnika. Greh je tega človeka ločil od Boga, toda po smrti nedolžne daritve ima znova svoboden pristop k njemu. Njegov greh je prenesen na jagnje.

Kdo si je zaslužil smrt? Jagnje? Kaj je zakrivilo? Nič, smrt si je zaslužil človek. Toda kdo umira? Jagnje.

Kaj nas uči Stari zakon? Ko je grešnik položil roko na jagnjetovo glavo, je prenesel greh na svojo zameno.

Ko grešnik spozna resnico, da je grešen, in dojame, da se sam ne more opravičiti, temveč si je zaslužil smrt, vzame jagnje za svojo zameno. Nad glavo nedolžne daritve prizna greh in ga tako prenese nanjo. Žival sprejme krivdo za greh. Tedaj grešnik vzame nož in jagnje umre. Grešnik pa je opravičen.

Če nosiš v srcu krivdo greha, priznaj Jezusu vse, in On bo prevzel nase tvoje breme. Če si nemiren zaradi tega, kar si naredil v preteklosti, mar ne boš prišel in položil vse na glavo Božjega Jagnjeta? Mar ne boš pokleknil k Jezusovim nogam in mu vse priznal? Človeku ni treba živeti z občutkom krivde, ni mu treba prenašati krivde greha. Jezus je umrl namesto nas. Pripravljen je odpustiti. Rešeni smo po njegovi milosti. Z darovanjem daritve na Golgoti so naši grehi opravičeni. Tako se lahko osvobodimo občutka krivde in doživimo pravo gotovost in globoko spokojnost.

»Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti.« ^(1 Jn 1,9) »Če priznavamo!« Ali nam bo odpustil nepoštenost? Krajo? Jezo? Ubojstvo? Bo, če priznamo.

Spominjam se srečanja s človekom, ki je bil obremenjen s krivdo. Prepričeval sem ga, da je Jezus umrl zanj in mu je pripravljen odpustiti. Vprašal sem ga: »Prijatelj, ali si priznal Jezusu svoje grehe? Ali si pokleknil predenj in priznal, da si grešen? Ali veruješ, da je Jezus umrl zate?« Z globokim prepričanjem je to potrdil: »Verujem, pripravljen sem sedaj to storiti.«

Ko bi vsi prišli k Jezusu in mu priznali svoje grehe, bi vsakega osvobodil bremena krivde. Greh stane veliko. Plačan je z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa. Grešnik je prelil kri nedolžnega jagnjeta. Naš greh tudi stane veliko. Odkupnina, ki je bila plačana zanj, je zelo visoka.

Vrnimo se za trenutek v mislih na Golgoto. Opazujmo Božjega Sina, Jezusa Kristusa. Opazujmo trnovo krono na njegovi glavi. Njegov hrbet je ranjen od bičanja. Njemu, veličastvu vesolja, kateremu se klanjajo milijarde angelov, ljudje pljujejo v obraz. Trikrat se je zgrudil pod bremenom križa, ki ga je nosil na golgotski grič. Med potjo so ga rimski vojaki bičali in psovali. Opazujmo Božjega Sina, kako visi na križu. Nanj je pribit z razpetimi rokami. Vsa teža njegovega telesa visi na dveh žebljih. Iz prebodenih dlani teče kri, ki je zveličavna za nas. Krči se v smrtnem boju. Zakaj prenaša vse to? Zakaj visi na golgotskem križu?

»S Kristusom so ravnali, kakor smo si zaslužili mi, da se ravna z nami. Obsojen je bil zaradi naših grehov, v katerih ni imel deleža, da bi bili mi opravičeni po njegovi pravičnosti, v kateri nismo imeli deleža. Pretrpel je smrt, ki smo si jo zaslužili mi, da bi dobili življenje, ki si ga je zaslužil On. Po njegovih ranah smo ozdraveli.« ^{(Zvijezda nad Betlehemom, str. 15. 16.)}

Ko opazujem Jezusa, kako visi na križu, dojamem, da je to naredil zaradi mene. Moj lažniv jezik, moja jeza, moja ljubosumnost, moja ošabnost so ga pribili na križ. On je živel popolno, brez greha, a svoje popolno življenje je podaril meni. Oblekel me je v oblačilo svoje pravičnosti.

Da bi se osvobodil krivde, moram narediti tri korake:

1. Sprejeti dejstvo, da se sami ne moremo rešiti.2. Verovati, da je Jezus na Golgoti umrl za vsakogar.3. Priti pod križ in tam priznati Jezusu vse svoje grehe.

Koliko ljubezni je bilo prelito na golgotskem križu! Opravičeni smo po Kristusovi smrti. Sveto pismo pravi, da smo bili njegovi sovražniki. Obrnili smo se proti Bogu. Pljuvali smo mu v obraz. Grešili smo. Toda z njegovo smrtjo smo dobili odkupnino za vse svoje grehe. V Kristusu imamo opravičenje. Naš greh je dobil svoj odpustek. Krivda nam je odvzeta. V Jezusu lahko ljudje zopet dosežejo mir z Bogom.

Na Golgoti je uresničen največji dokaz ljubezni, ki ga je vesolje kdaj videlo. Jezus je tam visel sam. Tedaj se mu je iz prsi izvil vzklik, ki še danes odmeva v naših srcih: »Moj Oče, zakaj si me zapustil?« Smrt, ki jo je prestal, je zadostna za odkupnino za vsako človeško bitje.

Njegovo življenje, popolno in brez vsakega madeža greha, je zamenjalo naše življenje, ki je omadeževano z zlom. Če verujemo vanj, če mu priznamo svoje grehe, če se med opazovanjem dogodkov na Golgoti odločimo opustiti greh, ki je Kristusa pribil na križ, in s Kristusom nadaljujemo svoje življenje, tedaj smo osvobojeni krivde, dobivamo milost in novo življenje v miru.

Vsaka kaplja krvi, ki je kapljala z golgotskega križa, je kapljala zato, da bi nam omogočila večno življenje in zveličanje. Medtem ko razmišljamo o križanem Kristusu, preiskujmo sebe, pa bomo dojeli, da so ga križali naši grehi. Če On ne bi umrl, ne bi bilo nobene možnosti za zveličanje.

Pod križem je prostor za vsakega človeka. Križ je edini prostor na svetu, kjer je za vsako človeško bitje tudi milost in pravičnost. Pod križem vsakogar čaka prostor, kjer ga bo Bog obdaril z mirom, gotovostjo in večnim življenjem. Sprejmi to dragoceno darilo!

6. Kako se dvigniti nad spopade?

Pred leti sta dva odvetnika potovala z vlakom. Eden je bil pobožen, drugi pa ni veroval v Boga. Zdelo se jima je, da čas teče zelo počasi. Pogovarjala sta se o nekih nepomembnih stvareh, potem pa je rekel neverujoči svojemu pobožnemu kolegu: »Zakaj se ne bi pogovarjala o velikih temah, na primer o Svetem pismu? O tem, ali je to navdihnjena knjiga in ali je Kristus resnično Bog?«

Tako je pogovor zajel verske teme. Bolj ko je mineval čas in so hiteli mimo kilometri, bolj razburljiv je postajal pogovor. Pobožni odvetnik se je začel vse bolj vznemirjati, ker ni mogel najti pravih odgovorov na izzivalna vprašanja, ki mu jih je zastavljal kolega. Eno takih vprašanj se je glasilo: »Zakaj nisi budist, musliman ali pristaš Konfucija? Ali niso te vere prav tako dobre? Ali si kristjan samo zato, ker je naključje hotelo, da si se rodil tukaj, kjer je razširjeno krščanstvo?« Pobožni odvetnik je bil na koncu povsem malodušen zaradi teh grobih vprašanj. Njegova vera ni mogla obstati pred ostrimi napadi človeka – nevernika.

Ni dvoma, da mora na takšna vprašanja znati odgovoriti vsak človek. Pred njimi se ni potrebno umikati, ker ne bodo izginila, če se jih bomo izogibali. Takšna vprašanja zahtevajo razumne odgovore. Na tisoče ljudi po svetu vidi samo majhno ali pa nobene razlike med krščanstvom in drugimi verami. Kakšna je razlika, če se temelj vere imenuje Buda, Konfucij, Mohamed ali Kristus?

Kdor izpoveduje vero v Kristusa, mora vedeti, v koga veruje in zakaj. Dobro mora proučiti Sveto pismo in zgodovino. Med Svetim pismom in zgodovino vlada popolna skladnost ne samo tedaj, ko gre za prerokovanja, ki so se pozneje uresničila, temveč tudi ko gre za začetek krščanstva.

Zamislimo si prizor, ki je bil vsakdanji pred 1.900 leti. Rimska arena. Na nogah je več deset tisoč ljudi. S surovim navdušenjem opazujejo kristjane, ki so jih vrgli pred lačne leve. V rimskem svetu krščanstvo ni bilo pričakano z dobrodošlico.

Pripovedi o kristjanih, ki so bili sežgani na grmadah ali vrženi pred leve, se nam danes zdijo navadne in znane. Ti ljudje so raje umrli, kakor pa da bi se odpovedali svoji veri v Kristusa. Z vsem srcem so verovali, da jim bo Kristus dal večno življenje, če mu bodo ostali zvesti do konca življenja. Takšna je bila vera mučencev. Toda odkod jim tolikšna pripravljenost, da žrtvujejo svoje življenje, in tolikšno zaupanje v človeka Kristusa?

Nosilci prakrščanstva so videli v Kristusu popolno uresničenje starozaveznih prerokovanj o Mesiju. V njem so prepoznali njega, na kogar so usmerjali preroki in verski obredi, ki so bili ustanovljeni v stari zavezi. Opirajoč se na uresničena prerokovanja, so ga sprejeli za Božjega Sina. Vabilo, ki je bilo namenjeno prvim vernikom novozavezne Cerkve, je temeljilo na istem temelju kakor Filipova vera, ko je povabil Natanaela: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« ^(Jn 1,45) Filipovo vabilo Natanaelu se v resnici glasi takole: »Jezus je napovedani Mesija. On je ta, na kogar je opozarjal Stari zakon.«

V pričanju učencema, ki sta šla v Emavs, je tudi sam Jezus potrdil svoje božanstvo z dejstvom, da so se v njegovem življenju izpolnila starozavezna prerokovanja. Oba sta bila globoko malodušna, ker nista verovala, da je Jezus vstal od mrtvih. Jezus bi ju bil lahko hitro in preprosto prepričal, če bi usmeril njuno pozornost na fizične dokaze: Lahko bi jima pokazal rane, ki jih je dobil na križu. Toda naredil je nekaj drugega. »Njune oči so bile zadržane, da ga nista spoznala.« ^(Lk 24,16)

Mislila sta, da je tujec, zato sta mu pripovedovala o vzroku svoje potrtosti; pripovedovala sta mu o svojem propadlem upanju, da je Jezus Mesija, in o tem, da je nekaj zadnjih tragičnih dni uničilo vse njune sanje. Tedaj jima je Kristus rekel:

»O nespametna in počasnega mišljenja za verovanje vsega, kar so pripovedovali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo? Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh knjigah Svetega pisma.« ^{(Lk 24,25-27)}

Z razodevanjem tega dejstva je Kristus želel utrditi njuno vero. Toda ne s tem, kar sta lahko videla, ampak na temelju tega, kar je pričala Božja beseda. Namesto da bi jima pokazal brazgotine od žebljev na rokah in nogah, ju je usmeril na prerokovanja o Mesijevem prihodu. Spomnil ju je na starozavezna besedila o Mesijevem rojstvu, življenju, službi, smrti in vstajenju. Na ta način ni utemeljil njune vere na tem, kar se vidi, ampak na zanesljivi Božji besedi. Pozneje sta tudi ona z uporabljanjem prerokovanj prepričljivo oznanjala Kristusa.

Proučimo tudi mi vse dokaze, na katerih temeljih so prvi kristjani sprejeli Jezusa za Gospoda in Zveličarja, svetopisemske dokaze, da je Kristus Božji Sin. Če je proučevanje teh dejstev prebudilo v prvih kristjanih nezlomljivo vero, da so jo mnogokrat potrjevali s svojo smrtjo, potem lahko to dosežejo tudi v nas. Če so lahko spremenila njihovo življenje, lahko to naredijo tudi z našim.

Vnaprej napisani življenjepis

Življenjepisi se navadno začenjajo z rojstvom. To je logičen trenutek, od katerega bomo začeli tudi mi. Zato poiščimo besedilo v knjigi preroka Miheja: »A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide On, ki naj vlada v Izraelu: njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti.« ^(Mih 5,1)

To prerokovanje je bilo napisano okoli 700 let pred Kristusovim rojstvom. Med tisočimi mesti, v katerih bi se bil Zveličar lahko rodil, je prerokovanje pokazalo na majhno mesto Betlehem. Znano je, da sta Marija in Jožef živela v Nazaretu, ki je od Betlehema oddaljen okoli 150 kilometrov. To v današnjih možnostih hitrega potovanja ni veliko, toda v Jezusovem času se je moralo potovati štiri do pet dni, da bi se premostila tolikšna razdalja. Še teden dni pred Jezusovim rojstvom je kazalo, da bo Nazaret njegov rojstni kraj. Toda zaradi cesarjevega ukaza o ljudskem štetju sta morala Marija in Jožef na hitro odpotovati v Betlehem. Tako je bil otrok prerokovanj rojen prav v mestu, ki ga je prerok napovedal 700 let vnaprej.

Sedaj pa si oglejmo naslednje nenavadno prerokovanje. Življenjepisci povedo navadno tudi kaj o starših osebe, katere življenjepis opisujejo. V Svetem pismu beremo: »Zato vam bo Vsemogočni sam dal znamenje: Glej devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel.« ^(Iz 7,14)

Jožef, mož, s katerim je bila Marija zaročena, ni vedel, da je otrok, ki ga pričakuje njegova zaročenka, nadnaravno spočet, zato se je odločil, »da jo skrivaj odslovi«. ^(Mt 1,19) Tedaj pa je sam Bog poslal angela prepričat Jožefa, da Jezus nima pozemskega očeta, ker je bil spočet s Svetim Duhom. Tako je Novi zakon potrdil še eno starozakonsko prerokovanje.

»Emanuel« pomeni »Bog z nami«. ^(Mt 1,23) Apostol Pavel pravi, da je velika skrivnost pobožnosti: Bog »je bil razodet v telesu«. ^{(1 Tim 3,16)} V Kristusu je »telesno bivala vsa polnost božanstva«. ^(Kol 2,9) Jezus je rekel Filipu: »Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je mene videl, je videl Očeta. Kako moreš reči: Pokaži nam Očeta.« ^(Jn 14,8.9)

Ob neki drugi priložnosti je rekel: »Jaz in Oče sva eno.« ^(Jn 10,30)

Vsak življenjepis v glavnem opisuje tudi daljne prednike in narodnost opisane osebe. Tako tudi Sveto pismo. V Mojzesovi knjigi beremo o starem očaku Jakobu, ki je ležal na smrtni postelji. Pred smrtjo je poklical svojih dvanajst sinov, da bi jih vsakega posebej blagoslovil. Tako se je na Juda nanašalo naslednje prerokovanje: »Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni.« ^{(1 Mz 49,10)}

Novi zakon potrjuje, da sega Jezusov rod po Davidu do Juda in Jakoba. Kristus je resnično »lev iz Judovega rodu«. ^(Raz 5,5)

Služba

Prerok Izaija je tudi že 700 let pred Kristusom zapisal tole vzvišeno prerokovanje o Mesijevi službi:

»Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje, da okličem leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse žalujoče.« ^(Iz 61,1.2)

V središču Jezusove službe so bili vedno ljudje. Njegovo celotno življenje je bilo posvečeno človekovim potrebam.

V Sydneyju živi mazač z zelo razvito dejavnostjo. Na vratih njegove »ordinacije« je napis, ki zelo priteguje bolnike: »Tukaj se zdravi vse.« Pod tem pa je z drobnimi črkami napisano: »Razen strtega srca.« Jezus pa je lahko zdravil prav to, česar noben zdravnik na svetu ni mogel – ranjeno in žalostno srce. Nihče ni tako dobro poznal človeškega srca kakor On.

V Svetem pismu najdemo prerokovanja, ki opisujejo zadnjih štiriindvajset ur Jezusovega življenja na svetu. Nekatera teh prerokovanj so bila zapisana že tisočletja vnaprej. Takšno je na primer prerokovanje, ki ga je zapisal z Božjim Duhom navdihnjen psalmist David, v njem pa govori, da bo Jezusa izdal eden njegovih najbližjih:

»Če bi me sovražnik sramotil, bi pač prenašal; če bi se moj nasprotnik vzdignil zoper mene, bi se pred njim skril. Toda bil si ti, moj tovariš, moj prijatelj in zaupnik, ki sva skupaj prisrčno občevala, v slovesnem zboru hodila v Božjo hišo.« ^{(Ps 55,13.15)}

Nekoliko let pozneje je prerok Zaharija dalje opisoval isti dogodek. Navedel je tudi ceno, za katero bo Jezus prodan in kako bo ta denar uporabljen.

»In sem jim dejal: Če se vam dobro zdi, dajte mi moje plačilo, če pa ne, pustite. Tedaj so odtehtali meni v plačilo trideset srebrnikov. Nato mi veli Gospod: Vrzi jih lončarju, tisto lepo ceno, s katero so me cenili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih vrgel v Gospodovo hišo, lončarju.« ^{(Zah 11,12.13 CHR)}

Uresničenje tega starozakonskega prerokovanja je dobro znano. Po več kakor 500 letih se je Jezusov učenec Judež Iškariot dogovoril z duhovniki za ceno, za katero bo izdal Jezusa. Ne za devetindvajset ali petintrideset, ampak natančno za trideset srebrnikov, kakor je napovedalo prerokovanje.

Zaharija je napovedal, da bo ta denar dan lončarju. Judež je dojel, kakor se dogaja vsakemu človeku, ki ravna podobno, da je vsaka korist iz takšnega ravnanja izguba, ne pa dobiček. Takšen dobiček se ne more ohraniti. Ne more pokriti občutka krivde in nemirne vesti. Judež je odšel v tempelj, rekoč: »Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri!« ^(Mt 27,4) V obupu je vrnil denar, ker se je želel rešiti krivde in se opravičiti pred Bogom. Toda duhovniki so imeli v rokah žrtev, ki so jo želeli, in jim ni bilo mar za Judežev glas vesti. Tako je Judež vrgel denar na tempeljska tla in odšel naredit samomor.

Duhovniki, ki se niso obotavljali preliti krvi nedolžnega človeka, so se obotavljali dati v Božjo zakladnico denar, ki jim ga je vrnil Judež. Ker pa je bilo potrebno kupiti zemljišče za pokopavanje gostov in tujcev, so sklenili uporabiti teh trideset srebrnikov za nakup takšne njive. Lastnik njive je bil lončar. Tako se je dobesedno uresničilo prerokovanje o ceni in o uporabi tega denarja. »Zanje so kupili lončarjevo njivo.« ^(Mt 27,10)

V psalmu David omenja nekoliko podrobnosti, ki so se uresničile ob Jezusovi smrti.

»Zakaj mnogo je psov, ki me obdajajo, drhal hudobnežev me obkroža. Prebodli so mi roke in noge.« ^(Ps 22,17)

Veliko je svetopisemskih dokazov, da so Judje izvrševali smrtno kazen s kamnanjem. Križanje je bilo rimski način usmrtitve hudodelcev, toda obsojence so privezali na križ. Torej niti eni niti drugi niso imeli navade obsojenca pribiti na križ. Vendar pa so rimski vojaki Jezusa pribili na križ prav tako, kakor je napovedalo prerokovanje.

»Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« ^(Ps 22,19)

Tu sta opisani dve podrobnosti: Razdeljevanje Jezusove obleke in žrebanje za njegovo suknjo. Po rimskih običajih so vse obsojenčeve stvari postale lastnina ljudi, ki so ga križali. Med razdeljevanjem Jezusovih oblačil pa je eden vojakov opazil, da suknja ni sešita, temveč stkana scela. Škoda bi jo bilo razrezati na več delov, da bi si jo razdelili. Zato je eden izmed njih dal praktičen nasvet, naj žreb določi, kateremu vojaku bo pripadala suknja. Tako so rimski vojaki nehote uresničili svetopisemsko prerokovanje in omogočili vsakemu človeku, da v Križanem prepozna svojega Odrešenika.

»Varuje vse njegove kosti: niti ena izmed njih se ne bo strla.« ^(Ps 34,20)

Tudi to prerokovanje se je pretresljivo uresničilo na dan križanja. Na križu se je umiralo zelo počasi. Bilo je očitno, da trije križani ne bodo umrli pred začetkom sobotnega dne. Zato so Judje zahtevali, da telesa ne smejo ostati na križu v soboto. Zavoljo tega so dvema križanima zlomili noge, da ne bi pobegnila. Jezusu pa niso zlomili kosti, kar je še en dokaz v prid temu, da je On napovedani Mesija.

Življenjepis brez konca

Jezusov življenjepis je edinstven v zgodovini človeštva tudi po tem, ker v njegovem življenju smrt ni pomenila konca. Sveto pismo je napovedalo, da bo Jezus vstal od mrtvih. Psalm vsebuje tele preroške besede: »Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih, svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.« ^(Ps 16,10)

Tako se Jezusov življenjepis ne končuje na Golgoti, niti v novo izklesanem grobu. Potrgal je okove smrti in sedaj živi v nebesih, kjer nas zastopa pred Božjim prestolom. Konfucij, Buda in Mohamed so umrli in počivajo v svojih grobovih. Kristusov grob pa je prazen.

Živi Kristus, Božji Sin, želi spremeniti naše življenje. Pred dva tisoč leti je bil v človeškem telesu kot živi zgled pravičnega in plodnega življenja, kakršno je možno, če se človeško združi z Božjim. Po svojem Duhu se želi vseliti v naša srca, da bi se spremenili in živeli novo, boljše življenje.

Ko je pridigar v predmestju velikega mesta prvič stopil v neki dom, sta ga pričakala pijan moški in vljudna ženska, ki pa se ni zanimala za vero. Pridigar je takoj dojel vse težavne razmere tega doma. Težava ni bila samo v tem, da se mož in žena nista dobro razumela, ampak sta se pripravljala na ločitev. On je veliko pil, kadil in zapravljal denar s kartanjem. Žena je resno nameravala zapustiti dom.

Ko ju je pridigar vprašal, ali imata Sveto pismo, sta odgovorila: »Da, imava Sveto pismo, ki sva ga dobila na poročni dan. Toda kje neki je sedaj?« Takoj sta ga začela skrbno iskati. Končno sta našla paketič, ki sta ga že dolgo imela doma, a ga nikoli nista odprla. Ko sta ga odprla, se je izkazalo, da to ni Sveto pismo, ampak samo majhen molitvenik. Vendar pa je mož, ki je bil pod vplivom alkohola, pokazal veliko zanimanje za pravo Božjo resnico in novo življenje, ki ga ta resnica prinaša. Tako sta se s pridigarjem dogovorila, da bosta vsak teden proučevala svetopisemske resnice. Iz tedna v teden sta skupaj proučevala dragocenosti Božje besede. Čez nekaj časa se jima je priključila še žena. Kmalu so se v tem domu začele dogajati spremembe. Kristus je našel prostor v njunih srcih.

Nekega popoldneva je moški z ozarjenim obrazom rekel pridigarju: »Že štiri tedne nisem okusil niti kaplje alkohola, a kar je še lepše, sploh ne čutim več nobene potrebe po njem. Prav tako ne čutim potrebe, da bi nepremišljeno izgovarjal Božje ime. To se mi ne dogaja niti naključno in vse bolj čutim odpor tudi proti tobaku. Menim, da se ga bom kmalu rešil. Danes sem doživel čudovito presenečenje, ki mi ga je pripravila žena. Ko sem odhajal na delo, me je spremljala do vrat, kar že leta ni storila. Ko sva se pozdravila, mi je rekla: »Čudovito je, da si sedaj nov človek. Srečna sem, da si se spremenil. Da, vem, to je Gospod naredil z najinima srcema.«

V človeškem srcu prebivajoči Kristus ima moč popolnoma spremeniti človeka. »Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« ^{(2 Kor 5,17)}

Edino Kristus ima moč spremeniti naše srce. On, Božji Sin, na katerem so se uresničila vsa starozavezna prerokovanja o Zveličarju, nas želi popeljati na novo pot. Morda smo malodušni zaradi življenjskih težav. Morda hrepenimo po čem bolj vzvišenem od vsega, kar nam je življenje doslej dajalo. Samo Božji Sin lahko odgovori na vsa naša vprašanja in izbriše vse naše dvome. Samo On, naš Gospod, Zveličar, nas lahko popelje na pot miru, veselja in življenja.

V tem trenutku ni potrebno gledati na lastne pomanjkljivosti. Ko se Kristus vseli v človekovo srce, tedaj z močjo Svetega Duha premaguje vse to. Trka na vrata našega srca in pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« ^(Raz 3,20)

Zmagoslavna vera je naša največja potreba. Zato sezimo v roko, ki nam jo ponuja Kristus.

On zedinja

Sveto pismo poudarja še eno zelo pomembno vlogo, ki jo ima Sveti Duh v življenju teh, ki sprejmejo resnico. Zedinja jih s Kristusom. »V enem Duhu smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« ^{(1 Kor 12,13)} Zedinjeni z enim Duhom postajamo eno telo v Jezusu Kristusu. Tako Sveti Duh na svetu ustanavlja Kristusovo Cerkev. Verni postanejo eno v nauku, veri in upanju. Po delovanju Svetega Duha postajajo ljudje Božji otroci.

»Zakaj vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« ^(Rim 8,14) Taki rečejo: »Gospod, sprejemam Jezusa, sprejemam vse svetopisemske resnice, želim biti del tvojega ljudstva, del tvoje Cerkve na svetu.«

Popolnoma vodeni s Svetim Duhom

V teh dneh pred samim Kristusovim prihodom ima Bog ljudstvo, ki se je popolnoma izročilo vodstvu Svetega Duha. V Starem zakonu je bila takšna skupina Gedeonovih vojakov. Tedaj so Izraelci že živeli v obljubljeni deželi. Toda okoli izraelske dežele se je utaborilo na stotisoče Madiancev in se pripravljalo na napad. Gedeonu je uspelo za obrambo zbrati samo 32.000 vojakov.

»Gospod je rekel Gedeonu: Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roko. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil! Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada! In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo jih je deset tisoč.« ^(Sod 7,2.3)

»Preveč ljudi je v tvoji vojski,« je rekel Gospod Gedeonu. »Nekaj jih moraš odpustiti. Objavi, naj se vrne domov, kdor se boji.« Tako je odšlo dvaindvajset tisoč mož. Bog pa je zopet rekel: »Vojska je še prevelika. Ne potrebujem toliko ljudi; sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil.«

Bog lahko uporabi samo ljudi prežete z veliko vero. Tudi v sodobnih življenjskih okoliščinah želi Bog imeti ljudi, da bodo popolnoma odprti za delovanje Svetega Duha, ki bodo predstavljali njegovo zmagoslavno Cerkev. Zmaga Gedeonovih vojakov je podoba vsega, kar Bog dosega z ljudmi, ki so se popolnoma izročili njegovemu vodstvu.

Da bi Bog dobil ljudi, ki jih bo Sveti Duh vodil do zmage, je Gedeonove vojake še enkrat preizkusil: »Gospod pa je rekel Gedeonu: Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: Ta pojde s teboj; ta naj gre s teboj. O katerem koli pa ti porečem: Ta ne pojde s teboj; ta naj ne gre.« ^(Sod 7,4)

Vsi, ki so pokleknili in pili vodo, so s tem pokazali, da bolj mislijo na udobje kakor na nalogo. Takšne je moral odpustiti. Samo tristo vojakov je z roko nosilo vodo v usta. Zanje je Bog rekel: »To je moja vojska. Teh tristo mož mi je dovolj za boj proti več tisoč Madiancem. Po svojem Duhu jim bom dal zmago.«

V sporočilu treh angelov iz Janezovega Razodetja postavlja Bog vsakega posameznika pred odločitev: da se popolnoma izroči vodstvu Svetega Duha ali pa ga zavrne. Vsak posameznik bo na koncu ali popolnoma prežet s Svetim Duhom ali pa bo v njem delovanje Svetega Duha popolnoma odrinjeno.

Ljudje, ki se odzovejo vabilu Božjega Duha, pogosto doživljajo težave in nasprotovanja tudi od svojih najbližjih. To so trenutki preizkušnje, trenutki, ko Božjemu Duhu odgovarjamo z da ali ne.

Pred dvajsetimi leti je neki mlad strojnik slišal za evangeljsko sporočilo in ga sprejel. Petnajst let je zvesto služil Bogu, dokler da se mu je končno priključila tudi njegova žena.

»Odločila sem se sprejeti evangelij zaradi Božje ljubezni, ki se mi je razodela v življenju mojega moža, po njegovem ravnanju z otroki in menoj, po njegovi prijaznosti in velikem prizadevanju, da bi resnico podelil z nami, po njegovem dobrem vedenju v domu,« je rekla na koncu. Če bi bil njen mož čakal, da se mu najprej pridružijo žena in otroci, in bi se šele potem odločil služiti Bogu, bi morda čakal še sedaj.

Dovolimo Svetemu Duhu opraviti svoje delo v našem srcu. V večno Božje kraljestvo se ne more priti niti z vero matere, ne očeta ali koga drugega. Kristus vsakega posamezno vabi, naj hodi za njim, in vsak se mora sam odločiti za to. Ko bomo slišali to vabilo, naj sam Bog naredi, da damo takšen odgovor, ki nas bo popeljal v večno življenje.

7. Kako preživeti leto 2000?

Zlovešče slutnje današnjih znanstvenikov, ki živijo v senci negotove prihodnosti, hitro osvajajo vsa področja našega planeta. Ljudje iz vseh družbenih slojev bogati in siromašni, stari in mladi, moški in ženske se začenjajo pripravljati »za ta usodni čas« – kot se danes večkrat poudarja.

Misel o preživetju je postala donosen posel. Različni industrijski izdelki pripravljeni za »ta trenutek« se pojavljajo kakor gobe po dežju. Kako preživeti – je danes vodilna misel milijonov ljudi na svetu.

Ljudje, ki pozorno spremljajo življenjske okoliščine, ob pomisli na vse nevarnosti, ki grozijo svetu, se sprašujejo naslednje: Ali bo svet resnično lahko preživel kljub nenehnemu naraščanju zločinov, gospodarskih kriz, onesnaženega in izčrpanega življenjskega okolja, usodnih vstaj in vojn, naravnih nesreč in nevarnosti jedrskega spopada?

Ali lahko mirno sedimo in pričakujemo to neizogibno? Povečuje se število njih, ki ne mislijo tako. Prepričani so, da se moramo že sedaj pripraviti, če hočemo preživeti vse krize, ki se nam približujejo.

Jutri bo lahko že prepozno!

Toda morda boste rekli: »Mar ni takih ljudi veliko manj in ali niso ti samo posebneži časa, lažni preroki nesrečnih dogodkov?« To bi bil dober opis teh boječnežev, čeprav jih je precej med njimi razumnih in izobraženih. Ti vztrajno oznanjajo, da se moramo pravočasno pripraviti, da bi uspešno preživeli vse te nezaželene dogodke.

Robert Brown, urednik časopisa Preživeti, je pisal takole: »Preživeti pomeni zdržati, preživeti, se rešiti, obnoviti. Kaj drugega bi si človek lahko zaželel, kakor pa da bi bil optimist, ta, ki vse vidi v tej besedi Preživeti.«

Brown je končal svoje razmišljanje z naslednjimi besedami: »Po vsem je to tisto, k čemer se žene ta, ki želi preživeti in je sam sebi vse. Naučiti se pripraviti za najhujše, a še naprej delati za to, kar je najboljše.«

Morda boste rekli: »Katere so pozemske nesreče, ki jih je treba premagati, da bi se preživelo? Ali so pred nami hudi časi, ali je to sad domišljije skupine zanesenjakov s čudnimi pogledi?«

Tudi Marko in Suzana sta do nedavnega mislila tako. Živela sta precej dobro v predmestju Los Angelesa, daleč od skrbi, ki bi jih povzročalo pomanjkanje denarja ali nezaposlenost.

Njuni vikendi in večeri so res bili prijetni. Športne dejavnosti, letenje in opazovanje avtomobilskih in konjskih tekem so zapolnjevali njun prosti čas. Toda v njuni družini se je zgodilo nekaj neprijetnega.

V njun dom so vdrli vlomilci in odnesli precej dragocenih stvari. To se je kljub dobri zaščiti zgodilo trikrat. Vlomljeno je bilo tudi v domove njunih sosedov. Lastnica neke hiše je bila ob vlomu doma. Mladi vlomilci so jo pretepli in odnesli iz hiše vse, kar je imelo kakšno vrednost.

Ker sta se Marko in Suzana hotela izogniti javnim policijskim poročilom o okradenih, sta se morala braniti sama. Nabavila sta si časopise in knjige, iz katerih sta se lahko učila, kako se je treba zaščititi pred vlomilci – preživeti čas, ki je značilen po velikih nevarnostih zaradi tatov in zločincev. Obiskovala sta tudi različne tečaje o teh mučnih stvareh, a poleg tega sta si nabavila tudi alarmne naprave, da bi se ubranila vlomilcev. Nabavila pa sta tudi strelno orožje in se ga na tečaju naučila uporabljati. hitro in uspešno. Mnogokrat sta se vadila v streljanju.

Ali to ne zveni čudovito? Ali ni celo tudi učinkovito? V zadnjem času so se pojavile celotne znanstvene razprave o tem, kako se ljudje lahko zaščitijo pred tatovi in zločinci in o uporabi strelnega orožja. Pred kratkim je predsednik mesta Miamia po televiziji svetoval svojim meščanom, kako naj se ubranijo s strelnim orožjem pred napadalci, ker policiji ne uspe priti povsod, da bi jim pomagala in jih zaščitila.

Novinar Adley je v časopisu Preživeti opisoval, kako se bodo ljudje s strelnim orožjem sami ubranili vlomilcev in zločincev, in rekel naslednje: »Če dobite dovoljenje za nošenje strelnega orožja, ga odtlej vedno nosite s seboj. Če ne, vam ne moremo priporočiti, da prekršite zakon... Če ne boste ukrepali, da bi se telesno in duševno zaščitili, tega ne bo storil nihče drug. Neki pameten človek je rekel: 'Raje imam, da mi sodi dvanajst ljudi (porota), kakor pa da me šest ljudi nosi v krsti (grobarji).'«

Možnost, da meščani nosijo strelno orožje skrito pod obleko, je neprijetno dejstvo. V ognju strasti in zla se lahko zgodijo nepopisne nesreče. Ker sta Marko in Suzana dalje proučevala, kako bi se dalo preživeti, sta odkrila še druge prav tako velike težave, kot so, na primer, ekonomska depresija in potem tudi propad. Gospodarska negotovost sili na površje kakor zli duh vse bolj in grozi vse potegniti navzdol. Strokovnjaki trdijo, da svetovno gospodarstvo drvi navzdol. Zavore so popustile, tovor drvi navzdol in nihče ga ne more zadržati. Pred nami je velika nevarnost.

Denar spreminja svojo vrednost, obresti vse bolj naraščajo, državni dolgovi se povečujejo, inflacija je dosegla vreliščno točko. To je kratek opis tega, kar se nam bliža, pravijo gospodarski strokovnjaki. Njihova poročila so porazna in svet jih mora sprejeti takšne, kakršne so. Milijoni ljudi živijo v velikem strahu za svoj jutri.

Časopisni članki in radijska ter televizijska poročila dajejo malo upanja. Nedavno tega je bil v ZDA v časopisu takle naslov: Kako uspeti v obdobju hudih let? Novinar Duff Clarke je poskušal prikazati usodo dolarskega bankovca v času popolnega gospodarskega zloma: Kako preživeti v času denarnega zloma? Drugi naslov »Po zlomu« predvideva, da bodo zlato, srebro, diamanti in švicarski skladi morda v tem obdobju kaj več pomagali.

Izšle so tudi knjige z naslovi: Vlaganja v času krize ter Preživljanje in dobički v času inflacije osemdesetih let, a odkrile niso nič kaj zanesljivega razen nasveta, naj bomo pripravljeni za čas krize. Začetek je na pragu, in skrajni čas je, da se pripravimo za to nesrečo.

V nasvetih teh piscev ni nič določenega. Knjige odkrivajo, da bo človek moral spremeniti način svojega življenja. Zdravila, ki bi ozdravilo gospodarsko krizo, ni. Kaže, kakor da človeška družba ni zmožna dojeti tega, kar se ji približuje.

Znani gospodarstvenik povzema besede nekega bančnika in pravi: »Njegova skrb za prihodnost zemlje je v resnici zavest o moralnem propadu.« Poudarjeno je še, da največ težav izvira na splošno iz pomanjkanja volje za spopad z nepripravljenostjo za rešitev svojih gospodarskih težav. Nasvet sodobnega preroka je zelo določen: »Kupujte zlato, srebro in drage kamne. Vlagajte v materialne dobrine. Pustite banke. Kopičite si hrano.«

Howard Raff je takole pisal v svoji knjigi Kako naj zaviram prihod hudih let: »Cilj te knjige je, da vas spodbudi in prepriča, da bodo Združene države Amerike stopile v najhujši čas preizkušenj od časa državljanske vojne, v inflacijsko spiralo, ki nas bo pripeljala v depresije, katere bodo pomnili številni rodovi... Nihče ne ve, kdaj bo napočil ta prelomni trenutek, toda prihaja, in sicer hitro... Amerika je na robu, a tudi ostali svet.«

Potem pa opisuje neželene dogodke: splošna brezposelnost, presihanje vseh prihrankov, propad upokojenskega sistema, propad družbenega zavarovanja in podobnih skladov, mednarodni denarni zlom vseh denarnih enot, vseh prihrankov in na koncu – zmeda!

Ljudje se pripravljajo na hude čase, ki so jih napovedali ti preroki zle usode, zato si kopičijo hrano, zdravila in vodo, zbirajo orožje, strelivo in elektronske naprave, ker menijo, da se bodo samo tako uspešno in pravočasno zaščitili.

Vse to se sliši zelo neprijetno. Vsi ti ljudje govorijo o tem, kar se ne more predvideti. Morda bo največjo nesrečo povzročilo radioaktivno žarčenje. Doktor Helena Koldikot, otroška zdravnica v Bostonski bolnišnici, je pisala: »Kot zdravnica menim, da nam preti nevarnost jedrske tehnologije, ki utegne uničiti vse življenje na naši zemlji. Če bo šlo tako naprej, bodo zrak, ki ga vdihavamo, hrana, ki jo uživamo, in voda, ki jo pijemo, kmalu tako onesnaženi z radioaktivnimi odpadki, da bo naše zdravje nevarno ogroženo kakor še nikoli doslej.«

Ta znanstvenica je poudarila, da že dolgo obstaja nevarnost zaradi kopičenja jedrskih odpadkov, ki se pojavljajo v mleku in drugi hrani, katero uživamo mi in naši otroci.

Po vsem tem pa se vseeno ustavimo za trenutek. Kaj naj rečemo o nakopičenih izdelkih z radioaktivno vsebino, o poškodbah jedrskih elektrarn ali o nesreči, ki bi zadela svet, če bi izbruhnila tretja svetovna jedrska vojna? Mnogi že sedaj trepetajo ob misli na to. Če mislimo na različno vojno orožje, od jedrskega in kemijskega do biološkega, ki je razširjeno povsod po svetu, so takšni spopadi možni. Dovolimo svoji domišljiji, da se ukvarja tudi s tem. Lahko si torej zamislimo, da bodo preživele hitro pobrale bolezni, lakota in izčrpanost.

Ali je jedrska vojna možna? Mnogi državniki, vojskovodje, znanstveniki in zgodovinarji odgovarjajo pritrdilno.

Posamezniki, ki upajo, da bodo vse to preživeli, mislijo, da bo sodobna industrija nekako pomagala takemu človeku.

Tako razmišlja tudi Lynn Blackmore, predsednik kluba Preživeti za jutri. Njegovo društvo imenovano Pozemska barka I. je začelo graditi podzemska zaklonišča pri mestu Verkina v državi Utah. »Če bo prišlo do državljanske nesreče, jedrske vojne, gospodarske nesreče, državljanske vojne, bodo ljudje, ki se bodo znašli v tej barki, edini preživeli, če sploh bodo preživeli.«

Tako z vsem založeno zaklonišče bi stalo od 47.000 do 95.800 ameriških dolarjev, kar je odvisno od velikosti – od 100 do 300 m2. Veliko takih zaklonišč je že narejenih in prodanih. Ljudje se želijo že sedaj osvoboditi vseh nevarnosti.

Prizadevanje človeka, da zgradi pozemsko barko, nas spominja na že nekoč zgrajeno barko ali ladjo, ki je bila tudi tedaj zgrajena zato, da bi ljudje preživeli veliko splošno uničenje. Zgodovino o tej barki rešitve najdemo v Svetem pismu, v 1. Mojzesovi knjigi 6.

Kaj pove Sveto pismo o ljudeh tistega časa? Odgovor je zelo kratek – bili so podobni današnjim ljudem. Piše: »Videl je Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno. (...) Popačena pa je bila zemlja pred Bogom in zemlja je bila polna hudobije; (...) kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji.« ^{(1 Mz 6,5.11.12)} Kaj se je v takih razmerah odločil narediti Stvarnik? »Tedaj je Bog rekel Noetu: Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom, glej, pokončal z zemljo vred.« ^{(1 Mz 6,13)}

Tudi Jezus je omenil Noeta, potop in Noetovo barko: »Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso ničesar zaslutili, dokler ni prišel potop in vse odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« ^{(Mt 24,38.39)}

Ali imajo prav ljudje, ki mislijo, da bodo preživeli, ko si nabavljajo zlato, drage kamne, si kopičijo orožje in hrano? Ali imajo prav, ko delajo to, ne glede na grozeče hude čase? Njihovo preživetje lahko traja samo nekaj let, a še to bi bilo bedno životarjenje. Naslednji rod bi čakale še hujše težave. Preživetje mora biti trajnejše, za večnost, ker se sicer sploh ne splača boj zanj.

Preživetje mora biti nekaj vrednejšega, močnejšega in varnejšega od golega premagovanja težav. Zato se temeljno vprašanje glasi: »Kako sem lahko gotov, da bom večno živel z Bogom?« Ta svet je prizorišče strahotnega boja med dobrim in hudim. V skladnosti s tem spoznanjem piše apostol Pavel takole: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in njegovi mogočnosti. Nadenite si celotno bojno opremo, da se boste mogli upirati zvijačam, ki jih bo pletel Hudič. Zakaj naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti gospodovalcem tega mračnega sveta, proti zlohotnim duhovnim silam pod nebesnim oblokom. Zato sezite po Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in v boju obstati.« ^{(Ef 6,10-13)}

1. Preživetje je sad resne molitve. Jezus, naš zgled, ^(Jn 12,28) Danijel in njegovi tovariši ^{(Dan 6,19-23; 3,28.29)} ter drugi posvečeni v zgodovini Božjega dela na svetu ^{(Jak 5,17.18)} so imeli v vseh življenjskih razmerah živo zvezo z Bogom. Živa izkušnja z Bogom je vir moči za preživetje. Zveličarjevo naročilo za vse posvečene se glasi takole: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« ^(Mt 7,7)

Preživeti pomeni opirati se in biti odvisen od moči zunaj oblasti našega sveta. To je vir Božje vzvišene moči, ki posvečene dviga v trenutkih stisk in trpljenja.

Pred nekaj leti je skupina raziskovalcev opravila poskus z električnimi šoki na živalski živčni sistem. Za ta poskus so vzeli dve jagnjeti od iste ovce. Prvo jagnje so dali v poseben oddelek in ga izpostavili poskusom. Po nekoliko ponovljenih šokih je jagnje doživelo hud živčni zlom. Nikamor se ni moglo umakniti in najti zaščite.

Drugo jagnje so dali v drug oddelek, toda skupaj z materjo. Ko je doživelo električni šok, je steklo k svoji materi. Materino blejanje mu je dalo varnost v nastali težavi.

Molitev je za nas svetišče polno gotovosti in zavetja, v katero se lahko vedno zatečemo. Molitev omogoča človeku, da se približa Bogu in dobi v stiski tolažbo in zaščito. Izkušeni psalmist potrjuje to doživetje: »Bog nam je zavetje in moč, kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal. Zato se ne bojim, četudi se zemlja spremeni, se gore prevale v sredino morja.« ^(Ps 46,2.3)

2. Živa vera hrabri v boju za preživetje. Vera se s svojo nevidno roko v vsaki potrebi, zlasti v stiskah, oprijemlje Božje roke. V temi, ki jo povzročajo zle okoliščine, se zaupa Bogu. Ko se okrog njega vse razpada in ruši, veruje v Božje obljube. Apostol takole potrjuje to veličastno resnico: »Saj le v veri potujemo in ne v gledanju.« ^{(2 Kor 5,7)}

Apostol Janez pravi, da je vera naša zmaga. »In zmaga, ki je premagala svet, je naša vera.« ^(1 Jn 5,4)

Vera prebija skozi temo. Najde svetlobo in ji omogoča prodreti skozi brezupnost in obup. Veruje, ko po človeških izkušnjah ni upanja. Njeno upanje je živi Bog.

3. Zaupanje izvira iz trdne vere. Samo trdna vera v Jezusa Kristusa, ki presega vse meje, lahko postane trden temelj našega preživetja. Ko nam je Kristus vse na svetu, edina osebnost, na katero se vedno zanašamo v življenju v dobrem in tudi v hudem, tedaj On postaja moč našega preživetja. Kdo vam je najpomembnejša osebnost v življenju? H komu se obračate za vodstvo in nasvete? Kdo je vir vaših odločitev? Ali je On za vas več od vsakega človeka? Ali vam je Kristus vir veselja, sreče in miru v življenju? Ali je njegova beseda najmilejša beseda, ki jo vaše uho vedno želi poslušati?

Pripovedujejo, da znani nogometaš Pele nogometa ni igral za množice, ki so ga opazovale, temveč za trenerja, ki ga je gledal. Ali tudi vi živite tako, kakor da vas opazuje Gospod ali pa le ljudje, ki želijo, da bi se ugajalo njim? Zveličar je rekel o svojem življenju naslednje: »On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu.« ^(Jn 8,29)

Apostol Pavel je povedal o svojem življenju pred Bogom tole: »Za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za odmeček, da bi si prislužil Kristusa. ^(Flp 3,8)

Koliko smo vdani Stvarniku in Zveličarju Jezusu Kristusu? Ali smo podobni Petru pred Kristusovo smrtjo ali mučencu Štefanu na dan njegove smrti? ^{(Lk 22,55-60; Apd 7,53-60)}

4. Vztrajnost v boju za preživetje izvira iz popolne izročitve Kristusu. Tekmovalci ne poznajo težav med tekom, ker imajo pred očmi vedno zmage, ki jih pričakujejo. Kako se bomo izročili Zveličarju v tekmi za svoje življenje? Jezus se nam ne bo izneveril, ker je zanj napisano: »Prepričan sem, da bo On, ki je začel v vas dobro delo, to delo izpolnil do dneva Kristusa Jezusa.« ^(Flp 1,6)

Kristus je »voditelj in dopolnitelj vere«. Glede na te znane svetopisemske besede moremo in moramo tudi mi »upreti oči v voditelja in dopolnitelja vere«. On je namreč »za veselje, ki ga je čakalo, preziral sramoto in pretrpel križ ter sedel na desno Božjega prestola«. ^(Heb 12,2)

8. Najbolj razburljivo svetopisemsko prerokovanje

Ste že bili kdaj pri sojenju, na katerem so obtoženemu sodili za zločin, ki za kazen ni zahteval samo omejevanja svobode, ampak tudi njegovo življenje? Ko sta tožilec in zagovornik izgovorila sklepni govor, so sodnik in porotniki odšli iz sodne dvorane. Vsi so napeto pričakovali njihovo vrnitev. Takoj po njihovem prihodu so se zaslišale besede: »Ni kriv!« Obtoženi je bil presenečen. Iz prsi se mu je izvil vzdih olajšanja. Kako žalosten pa je trenutek, ko sodišče obtoženega razglasi za krivega! Takšne drame se dogajajo na pozemskih sodiščih.

Usmerimo svojo pozornost na veliko pomembnejše sojenje, pri katerem se sodi vsakemu od nas. »Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.« ^{(2 Kor 5,10)} To so resne besede! Vsi se moramo prikazati pred Kristusovim sodnim stolom.

Pred več leti so vprašali nekega znanega državnika: »Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je zaskrbel odgovor na zastavljeno vprašanje?« Njegov odgovor spodbuja h globokemu razmišljanju: »Kako bom nekega dne osebno odgovarjal pred Bogom.«

Poskušajmo razmišljati o tej sodbi. Kristus je dal za ta čas posebno sporočilo, ki ga najdemo v Razodetju 14,6-12. To sporočilo je še posebej namenjeno ljudem, ki živijo tik pred Kristusovim prihodom. Posvetimo pozornost temu besedilu. »Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvire voda.« ^(Raz 14,7)

Ne piše »prišla bo«, temveč »prišla je«, tako je pisec poudaril, da je prišel čas sodbe. Kako se bo to zgodilo?

Ker besedilo iz Razodetja jasno pove, da bo pred drugim Kristusovim prihodom sporočilo o sodbi obšlo ves svet, je nujno, da je naznanjeno tudi to, kje bo sodba zasedala, kakor tudi čas njenega začetka. Prerok Amos pravi, da Bog to vedno dela: »Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svoj sklep svojim služabnikom prerokom.« ^(Am 3,7)

Dve svetopisemski knjigi, knjiga preroka Danijela in Razodetje, vsebujeta zgodovino tega sveta. V Danijelu prerok opisuje prikazen, v kateri je videl nebeško prestolno dvorano: »Opazoval sem; tedaj so bili postavljeni prestoli in Staroletni se je usedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje njegove glave kakor čista volna; njegov prestol so bili ognjeni plameni, in njegova kolesa goreč ogenj. Ognjena reka je tekla in se izlivala iz njega. Tisočkrat tisoči so mu stregli, desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. Sodni dvor je sedel in knjige so se odprle.« ^{(Dan 7,9.10)}

Iz tega je jasno razvidno, da je sojenje v nebesih. Prerok še enkrat usmerja na sodbo: »In mi reče: Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno.« ^{(Dan 8,14 CHR)}

Tu lahko zastavimo logično vprašanje: V kakšni zvezi sta si čiščenje svetišča in sodba? Sveto pismo omenja dve svetišči: eno na zemlji, drugo v nebesih. Pozemsko svetišče je pravzaprav kopija nebeškega izvirnika. Njegov cilj je bil prikazati načrt zveličanja.

V svetišču sta se opravljali dve službi: vsakdanja in letna. Prva je bila, da je človek, ki je grešil, pripeljal daritev, priznal nad njo svoj greh in jo potem zaklal. Navzoči duhovnik je vzel nekaj krvi v posodo, jo večji del izlil k vznožju bronastega oltarja, ostanek pa odnesel v svetišče. S tem je bil greh slikovito prenesen z grešnika po njegovi zameni v svetišče. Ta daritev, to jagnje je predstavljalo Kristusa.

Tako se lahko krivda naših grehov prenese z nas na njega, ki ni grešil. Po njegovi zaslugi se lahko naši grehi prenesejo z nas v nebeško svetišče. Prav na to je mislil psalmist, ko je napisal: »Kakor je daleč vzhod od zahoda, tako daleč od nas odrine naše pregrehe.« ^(Ps 103,12) Po Jezusovi zaslugi so lahko naši grehi očiščeni z njegovo krvjo v nebeškem svetišču.

Z vsakdanjo službo v pozemskem svetišču so se tam kopičili grehi. Vse leto se je prelivala kri daritev, a grehi so bili prenašani v svetišče. Toda desetega dne sedmega meseca verskega leta, na dan sprave, je bilo svetišče očiščeno. Deset dni poprej so srebrne trobente opozorile narod, da se približuje ta dan. To obdobje desetih dni je bil čas za preiskovanje samega sebe, za spokoritev zaradi storjenih prestopkov in priznanja grehov. Dan sprave je bil velik sodni dan. Kdor ni sodeloval pri tej službi, ni imel prostora v taboru.

Na kaj se pravzaprav nanaša trditev v knjigi preroka Danijela: »Potem bo svetišče očiščeno.« ^{(Dan 8,14 CHR)} To očiščenje je bilo letni dogodek v svetišču, ki ga je bil zgradil starozavezni Izrael. Kaj je vse to pomenilo za ljudi, ki so bili vsako leto navzoči pri teh obredih? To lahko opišemo približno takole:

»Glas roga je odmeval po mračnih vesoljskih prostorih. Pred Božjim prestolom zbrane angelske vojske poslušajo ta zvok. To je roš hašana – dan sodbe. Pred Gospodom se odpirajo sodne knjige. V teh knjigah je roka vsakega človeka zapisala svoja dela v preteklem letu. Bog bere, kar je napisano, in izreka obsodbo, določa usodo vsakega človeškega bitja za prihajajoče leto: kdo bo umrl, kdo bo živel; kdo bo bogat, a kdo bo padel v bedo. Ta razglas na dan trobent ni končen. Ljudje lahko deset dni preiskujejo svoja ravnanja, se spokorijo za prestopke, naredijo dobra dela in spremenijo način svojega življenja, obljubijo boljše vedenje in se v molitvi izročijo sodnikovi milosti. Jom kipur, zadnji od teh dni milosti, pa je dan priznanja in spokorjenja.«

Službe, ki so se opravljale na dan sprave ali očiščenja svetišča, so opisane v Mojzesovi knjigi. ^(3 Mz 16) Že smo omenili, da je bil to letni dan sodbe za vsega Izraela. Znan je tudi po veliki sodni raziskavi, preden bo Jezus zopet prišel.

Vse leto je ljudstvo v svetišču vsak dan priznavalo svoje grehe in prinašalo daritve. Te so umirale namesto grešnikov kot njihovo sprejemanje vseh temeljnih dejstev o prestopku: plačilo za greh je smrt, vendar pa nobenemu grešniku ni treba umreti, ker je Bog zagotovil zameno v Jezusu, Božjem Jagnjetu, ki je dalo svoje življenje na Golgoti.

Grehi so bili z daritvijo simbolično z grešnika preneseni v svetišče. Simbolično so se kopičili v svetišču do dneva sprave, ko je bilo opravljeno letno očiščenje svetišča.

Tisti dan sta v obredu sodelovala tudi dva kozla. Zanju je bil vržen žreb: »En žreb za Gospoda, drugi žreb za Azazela.« ^{(3 Mz 16,8)} Prvega so darovali, a njegovo kri vzeli kot daritev za greh.

»Nato naj zakolje kozla, ki je določen za ljudstvo v daritev za greh, in naj nese njegovo kri za zagrinjalo (...) naj z njo pokropi spravni pokrov. Tako naj opravi spravno daritev za svetišče zaradi nečistosti Izraelovih sinov in zaradi njihovih prestopkov, ki so jih kakor koli zagrešili.« ^{(3 Mz 16,15.16)}

Prav tako se je čistil tudi oltar. ^{(3 Mz 16,18.19)} Cilj vseh teh obredov je bil čiščenje svetišča: »Ko dokonča spravo svetišča, shodnega šotora in oltarja, naj pripelje živega kozla. Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj prizna nad njim vse krivde in prestopke Izraelovih sinov, ki so jih kakor koli zagrešili, ter jih naloži kozlu na glavo in ga pošljejo po pripravljenem možu v puščavo.« ^{(3 Mz 16,20.21)}

Po obrednem čiščenju s krvjo daritvenega kozla so pripeljali živega kozla pred vhod v svetišče. Pomembno je zapaziti, da ta drugi kozel ni bil darovan. To se je naredilo samo z enim, Gospodovim kozlom. Ta je bil darovan kot daritev za greh. Drugi kozel pa je predstavljal Satana, začetnika, skušnjavca in podbudnika vsakega prestopka. Nanj so bili simbolično preneseni grehi, in ta jih ni prenesel na kraj določen za daritev, ampak v puščavo, v pogubo. Ta obred je opozarjal na končno sodbo, na čas, ko bo greh skupaj s svojim začetnikom za vedno uničen.

Z Jezusovo smrtjo na križu je služba v pozemskem svetišču izgubila smisel svojega obstoja, a ker nas to prerokovanje vodi v prihodnost daleč po križu, se najprej nanaša na nebeško svetišče. Angelu Gabrijelu je bilo naročeno, naj Danijelu pojasni prerokovanje, in ta je pozorno opozoril na dejstvo, da sega do konca sveta. V knjigi preroka Danijela je to potrjeno: »Potem sem slišal človeški glas, ki je klical čez Ulaj in rekel: Gabrijel, razloži temu tam prikazen! Stopil je tja, kjer sem stal; ko se je približal, sem se ustrašil in padel na svoj obraz. Rekel mi je: Pazi, sin človekov: videnje velja za poslednji čas.« Nato je še pristavil: »Kajti to meri na določeni čas konca.« ^{(Dan 8,16.17.19 CHR)}

Ob času konca obstaja samo nebeško svetišče, kajti judovskega ni več. Ali je v nebesih kaj, kar bi se moralo očistiti? V Hebrejcem piše: »Če je treba torej že podobe nebeških reči očiščevati s takimi daritvami, je treba nebeške reči same z boljšimi daritvami, kakor so one. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem.« ^{(Dan 9,23.24)}

Dan za dnem, kakor Božje ljudstvo priznava grehe, jih Jezus kot veliki duhovnik prenaša v nebeško svetišče. Greh se torej z grešnika prenaša v nebeško svetišče. Zato se bo moralo na koncu časa, preden bo Jezus prišel, nebeško svetišče očistiti; mora se očistiti poročilo o človeških grehih. Pri sodbi, pri kateri Jezus preiskuje vsak posamezni primer, se lahko človekovo ime izbriše iz knjige življenja, a lahko se zbrišejo tudi njegovi grehi. Tako se svetišče čisti s sojenjem. V knjigi preroka Danijela 8 ni objavljen čas začetka obdobja 2.300 dni.

Neki pomemben podatek nam bo pomagal razumeti prerokovanja, ki vsebujejo prvino časa. Sveto pismo nam pove, da dan pomeni leto v simboličnih prerokovanjih. ^{(Ezk 4,6; 4 Mz 14,34)} Tu najdemo ključ za razumevanje 2.300 dni (večerov in juter). Pravzaprav gre tu za 2.300 let, a ta čas nas pripelje vse do časa sodbe.

Besedilo knjige preroka Danijela 8 se končuje z naslednjim prizorom: »Jaz, Danijel, pa sem oslabel in bil bolan mnogo dni. Potem sem vstal, da spolnim svojo nalogo pri kralju. O videnju pa sem bil zmeden, ker ga nisem mogel razumeti.« ^(Dan 8,27)

V 16. vrsti smo brali, da je bilo Gabrijelu naročeno, naj temu človeku pojasni videnje. Toda Danijel je omedlel sredi angelove razlage, ki zato ni bila dokončana. Zato se naslednje poglavje začenja z Danijelovo resno molitvijo za razsvetlitev in vodstvo. Ta molitev je zajeta v prvih vrstah. V nadaljevanju zvemo, da se je Gabrijel vrnil nadaljevat razlaganje videnja tam, kjer je bilo prekinjeno. Še vedno je beseda o 2.300 dnevih.

Danijelovo prerokovanje se glasi: »Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili Najsvetejše.« ^{(Dan 9,24 CHR)} »Sedemdeset tednov« je bilo obdobje, ki je bilo odvzeto od 2.300 let. Sedemdeset tednov je 490 let (70 krat 7).

Glede na to se lahko prerokovanje o 2.300 letih razdeli na dva dela: Na 490 let, ki zajemajo zgodovino Judov kot naroda, in na preostalih 1.810 let.

2300 (dni) let<----------------------->490 let + 1819 letJudje + sodba

V Danijelu najdemo tudi ključ za celotno prerokovanje. Danijel je dobil začetni datum za 490 let, ki se nanašajo posebej na Jude, in preostalih 1810 let, ki nas pripeljejo do časa začetka sodbe.

Zanesljiv ključ

»Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bo sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske.« ^{(Dan 9,25 CHR)} V tem besedilu je začetek prerokovanja – v ukazu, da se obnovi in pozida Jeruzalem.

V tem času je bil Danijel ujetnik v Babilonu. Angel mu je pojasnil, da se bo celotno prerokovanje začelo, ko bo izdan ukaz o osvoboditvi in vrnitvi Judov iz sužnosti. Ti bodo tedaj obnovili svoje mesto. V Ezrovi knjigi je poročilo o kralju, ki je izdal to povelje, in o letu, v katerem je bilo to povelje izdano. Po zgodovinskih podatkih je bil to kralj Artakserks, leto pa 457 pred našim štetjem. Torej to leto predstavlja začetek celotnega prerokovanja. To nam razodeva razburljive dogodke in s popolno natančnostjo napoveduje Kristusov krst, njegovo smrt na križu, Izraelovo končno zavračanje evangelija in njegovo oznanje– vanje poganom.

V Danijelu piše: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen, dasi ni krivde na njem. Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel.« ^(Dan 9,26)

Torej po devetinšestdesetih tednih, računajoč od povelja, da se znova pozidajo jeruzalemski zidovi, bo prišel Mesija. Če devetinšestdeset tednov spremenimo v dneve, dobimo štiristo triinosemdeset preroških dni, kar je natančno štiristo triinosemdeset let. Računajoč od jeseni leta 457 pred našim štetjem nas 483 let pripelje v jesen leta 27 po Kristusu.

Pri tem računu moramo upoštevati to, da pri prehodu v naše štetje ni leta nič. Spodnja risba jasno podaja to dejstvo.

483 let
69 preroških tednov
457.pr.n.št. / 456.pr.n.št. - 27.n.št. / 28.n.št.
<------------------------------ - ------------------------------>
12 11 10 9 8 7 6 5 4 3 2 1 - 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Beseda Mesija pomeni »Maziljenec«. Jeseni leta 27 našega štetja je Janez Krstnik krščeval na Jordanu. Jezus je prišel k njemu, ker se je želel krstiti. Apostol Luka je to opisal takole: »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst, se je dal krstiti tudi Jezus. Medtem ko je molil, so se odprla nebesa. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: 'Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.'« ^{(Lk 3,21.22)}

Jezus je bil pri Jordanu pomaziljen neposredno po svojem krstu. ^(Apd 10,38) Tedaj je začel opravljati svojo službo, ki je trajala tri leta in pol, do njegovega križanja. Po Luku je bilo to 15. leto cesarja Tiberija. Rimski zapisi potrjujejo, da je bilo Tiberijevo 15. leto natančno leto 27 našega štetja.

V tem času je začel Jezus oznanjevati: »Čas je dopolnjen. Prišlo je nebeško kraljestvo.« ^{(Mr 1,15 CHR)} Kaj je želel Kristus poudariti, ko je takoj po krstu rekel: »Čas je dopolnjen.« Brez dvoma je mislil na uresničenje Danijelovega prerokovanja. To prerokovanje, ki je zajelo 483 let, se je uresničilo do vseh podrobnosti. Natančen čas Kristusovega krsta je bil določen pet stoletij poprej.

Pojdimo dalje. Hoteli smo zvedeti datum sodbe. Prvi del tega nenavadnega prerokovanja zajema 490 let. Od tega je bilo 483 let odločenih za judovski narod. Ta leta nas pripeljejo do 27. leta našega štetja. Toda ostane še en teden. V Danijelovi knjigi piše: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen, dasi ni krivde na njem. Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel.« ^{(Dan 9,26/I)} Torej po 483 letih oziroma po 27. letu našega štetja bo Jezus usmrčen s križanjem.

Knjiga preroka Danijela opozarja na natančen datum križanja: »Trdno zavezo sklene z mnogimi za čas enega tedna; v polovici tedna odpravi klavno in jedilno daritev.« ^{(Dan 9,27/I)}

Sredi tega zadnjega preroškega tedna oziroma tri leta in pol po 27. letu našega štetja bodo prenehale daritve v judovskem svetišču in Mesija bo umorjen. Če 27. letu dodamo tri leta in pol, pridemo v pomlad leta 31. To je bil čas, ko je bil Kristus križan v času pashalnih slovesnosti.

2300 let ------------------------------------------------------------->
490 let --------------------------------------->
457.pr.n.št.---27.n.št., 31.n.št. 34.n.št.-------------------->1844.n.št.
---------------------------------- + ------------------------------------
jesen ................jesen...pomlad...jesen...................jesen

S Kristusovo smrtjo ob veliki noči leta 31 je prenehal veljati daritveni sistem. Kristus, naše velikonočno jagnje, se je daroval za nas. Tri leta in pol pozneje, 34. leta, kakor je napovedalo prerokovanje, so Judje končno in nepreklicno zapečatili svojo usodo. Odločili so se, da prenehajo biti Božji narod. To odločitev so potrdili s kamnanjem Štefana, in odtlej se evangelij oznanja poganom. V Apostolskih delih 7 najdemo zapisano o tem, kako je veliki duhovnik deloval v imenu naroda; Štefana je obsodil zato, ker je oznanjal Kristusa kot pravega Mesija.

Prerok Danijel z največjo natančnostjo opisuje čas Jezusovega krsta, križanja in Izraelovo zavračanje. Jezus iz Nazareta je prišel ob določenem času. Več kakor petsto let poprej je bil napovedan čas njegove smrti na golgotskem križu. Sedemdeseti teden se začenja neposredno po devetinšestdesetih tednih. Če bi ga dali na koncu časa, bi to pomenilo, da smo krščanski Cerkvi ugrabili največja mesijanska prerokovanja. Zato se 490 let, ki sega do 34. leta našega štetja, nanašajo na izraelski narod. Toda ostaja še 1.810 let, ki so zajeta s tem prerokovanjem. Če to število dodamo 34 letom, pridemo do leta 1844. Tako ugotavljamo, da že skoraj 150 let živimo v času sodbe.

Bog ima to sporočilo za tako pomembno, da nam ga podaja v podobi angela, ki leti po sredi neba in oznanja z močnim glasom: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe.« ^(Raz 14,7) To sporočilo je posebej določeno za to, da pripravi zadnji rod za slovesen dogodek. Razumevanje tega sporočila bo spremenilo naše življenje.

V nebesih je sodba. To spoznanje nam govori, da ne živimo v navadnem času. Naš čas je čas sodbe. Pri tej sodbi bo vsako ime prišlo na vrsto. Vsak primer bo temeljito preiskan.

Ali je spoznanje tega dejstva povezano z našim načinom življenja in vedenja? Poglejmo, kako je to razumel apostol Pavel: »Prepoznavajte čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naše zveličanje bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« ^(Rim 13,11) Ker vemo za čas, je po Pavlovih besedah potrebno, da se prebudimo. Zamislimo si, da spim, in sem se prebudil zelo zgodaj. Povsod okrog mene je mračno. Kaj naredim najprej? Pogledam na uro. Zakaj? Če je ura dve po polnoči, se bom obrnil na drugo stran in še naprej spal. Če pa je že šest, vem, da je čas vstati. Vedeti, koliko je ura, ne poznati pa natančno, kateri čas je, je usodna razlika.

Jezus nam je to sporočilo poslal iz ljubezni. Želi, da bi bili pripravljeni za njegov prihod. Kako bo z vami, ko bo pri sodbi prišlo na vrsto vaše ime? Kako bo z vami, ko se bo vaše življenje temeljito preiskovalo?

Martin Luter je bil velik reformator, toda imel se je za velikega grešnika. Kadar je razmišljal o svojih slabostih, je bil malodušen. Mnogokrat je razmišljal kakor mi: »Zakaj bi poslušal zaman? Kako sploh lahko upam, da mi bo uspelo?« Neko noč se mu je sanjalo ali pa se mu je zdelo, da se mu sanja. Morda je bila to prikazen, ki mu jo je dal sam Bog. Tisto noč je predenj stopil sam Hudič. V roki je imel dolg pergamentni do tal segajoči zvitek. Reformator je vedel, da je to seznam njegovih grehov.

Hudič ga je zvijačno vprašal: »Martin, ali si ti naredil vse te grehe?« Luter je moral odgovoriti: »Da, prav vse.« »Potem pa zate ni upanja,« je trdil Hudič. Lutra je obvzel obup.

Toda medtem je opazil, da Hudič z roko prekriva del seznama. Zato ga je vprašal: »Kaj je to pod tvojo roko?« Ko je Satan dvignil roko, je Luter pod seznamom zagledal napisane tele besede: »Kri (...) Jezusa nas očiščuje vsakega greha.« ^{(1 Jan 1,7)}

Če bi kdor koli od nas moral pri sodbi stati sam, ne bi bilo za nas nobenega upanja. Toda hvala Bogu, naš nebeški duhovnik nas zastopa pri sodbi. Če mu bomo izročili svoje življenje in že tukaj živeli zanj, nas bo tam zastopal. Če smo se pripravljeni za grehe spokoriti in jih priznati, jih bo očistil s svojo krvjo in nas ogrnil v svojo pravičnost. Če smo ga pripravljeni priznati v svojem življenju, nas bo tudi On priznal pri sodbi. Če bomo Kristusu popolnoma izročili svoje življenje, bomo imeli v njem osebnega predstavnika, zagovornika pri nebeški sodbi. Naš zagovornik je vedno pripravljen opraviti svojo vzvišeno službo.

9. Vzroki za hudodelstva, protizakonitosti in pokvarjenosti

Nihče ne more zanikati, da sodobni svet drvi navzdol. Hudodelstva se pomnožujejo, a brezpravnost vse bolj kipi. V Združenih državah Amerike hudodelstva naraščajo devetkrat hitreje kakor prebivalstvo.

Razbojniki, lopovi, nasilniki in uživalci mamil križarijo po naših ulicah. Leta 1964 je bil samo v ZDA vsakih 55 minut ubit en človek, vsakih 26 minut se je zgodilo posilstvo ali poskus posilstva, vlomi pa vsakih pet minut. Mojega prijatelja so napadli, ko je zapuščal restavracijo v neki prometni ulici. V tem trenutku je poskušal dati svoji sorodnici avtomobilske ključe in ji rekel, naj steče k avtomobilu in odpre vrata. Tedaj so trije moški naglo zgrabili njegovo torbo in ga vrgli na tla. Ko so videli, da je v torbi samo pet dolarjev, so začeli neusmiljeno udrihati po njem. Danes so ulice postale nevarne.

Kaj je vzrok za tako povečanje protizakonitosti in nasilja? Zakoni se uporabljajo, kolikor je le mogoče, pa vendar kaže, kakor da človek ne more nadzorovati življenjskih okoliščin. Ljudje v službi javnega reda pravijo, da je temu vzrok alkohol, drugi pa obtožujejo uživanje mamil. Ni dvoma, da imajo alkohol in mamila velik delež pri tem. Toda vzrok za takšno stanje je veliko globlji.

Sedaj si oglejmo neko drugo življenjsko področje – nemoralo ali predzakonsko spolno življenje. Ena tretjina novorojenčkov v ZDA je med letoma 1964 in 1966 prišla na svet nezakonska. Leta 1969 je po povprečni oceni prišlo na svet več kakor 400.000 iz zunajzakonskih zvez. Najmanj 50% odpuščenih deklet iz višjih šol je to doživelo zaradi zunajzakonske nosečnosti. Spolne bolezni so se izmuznile nadzoru in v ZDA so postale to bolezni, ki nevarno ogrožajo zdravje prebivalstva.

Kaj je vzrok za nezaslišano povečanje nemorale? Problemi, s katerimi se spopada sodobna družba, pa niso povezani samo z mladimi in njihovo kulturo.

Sodobna družba je vzgojila rod, ki mu je prikrajševala dejanske možnosti za moralno življenje in vedenje. Vzrok vseh teh problemov se lahko določi povsem preprosto: Ta rod je podcenjeval načela, ki nam jih je dal Bog za utrjevanje morale in določevanje načel. Če človekovo merilo pravičnosti ni večje od njegovega srca, če se prepušča pokvarjenosti in moralno popačeni vesti pri sklepanju moralnih odločitev, potem je človek zmožen opravičiti vse, kar dela in namerava delati. Če človek nima merila pravičnosti zunaj sebe, če nima moralnega zakona zunaj svojega srca, se bo lotil kraje kot »nuje« ali pa bo za neznatno vsoto ubil človeka. Če je »zaljubljen«, mu bo prešuštvo preprosto prijetno. Takšno stališče je povzročilo popolno zavračanje Božjega merila morale, Deset zapovedi, zato pa sedaj obiramo grenke sadove.

Deset zapovedi so večno in nespremenljivo načelo pravičnosti. So temelj nebeške vladavine. Psalmist je takole opisal naravo Božjih zapovedi: »Dela njegovih rok so zvestoba in pravičnost, trdne so vse njegove zapovedi, postavljene za vek in veke, izpolnjene zvesto in pravično.« ^{(Ps 111,7.8)} Psalmist nadaljuje: »Ne daj, da bi zablodil od tvojih ukazov,« ^(Ps 119,10) in dodaja: »Zagrozil si prevzetnim; prekleti, kateri krenejo od tvojih ukazov.« ^(Ps 119,21) Dalje pravi v istem psalmu: »Tvoje roke so me naredile in oblikovale, daj mi pamet, da se tvojih ukazov naučim.« ^(Ps 119,73) Nato vzklika: »Tvoj ukaz me je naredil modrejšega od mojih sovražnikov«, ^(Ps 119,98) in poudarja: »Ti si blizu, Gospod, vsi tvoji ukazi so zvesti.« ^{(Ps 119,151)} Na koncu istega psalma takole zaokrožuje svoje izkušnje: »Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotikajo.« ^{(Ps 119,165)}

Božje zapovedi so temelj Božje vladavine. Če bi jih poslušali in izpolnjevali, bi z našega sveta izginili problemi hudodelstev, nasilja in nepoštenosti. Na žalost so krščanske cerkve najbolj odgovorne za vsa družbena zla na svetu.

Morda bodo nekateri rekli: »Resnično pretiravate! Kako lahko rečete, da so krščanske cerkve najbolj odgovorne za težave v človeški družbi – za hudodelstva, nemoralo in druga zla?« Težava je namreč v tem: Mnoge krščanske cerkve učijo, da so Božje zapovedi ukinjene. Trdijo, da so Božje zapovedi dojemanje, ki spada v Stari zakon, medtem ko sta milost in ljubezen nauk Novega zakona. Te cerkve navadno učijo takole: »Nismo več pod postavo, zato tudi nismo obvezni, da bi jo izpolnjevali.«

Temelj vsega dobrega in vsake pravičnosti so Božje zapovedi. Načela teh zapovedi so vezne sile v človeški družbi. Apostol Pavel je takole poudaril vrednoto in namen zapovedi: »Kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh.« ^(Rim 3,20) Odvrzimo zapovedi, pa bo kot merilo življenjskih vrednot ostala naša nezanesljiva vest.

Apostol Janez takole razlaga v svojem pismu nepostavnost: »Kdor greši, dela tudi nepostavno, zakaj greh je nepostavnost.« ^(1 Jn 3,4) Torej greh je nepostavnost oziroma prestopanje zakonov. To je teptanje zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Božje zapovedi so nebeška ustava. Ko jih človek tepta, ko jih prestopa v vsakdanjem življenju, dela nepostavnost. Tak človek nima nobenega merila o tem, kaj je greh, kaj je hudodelstvo in kaj krivica. V tem je težava našega sodobnega sveta. Nepostavnost je prestopanje zapovedi, ki pravijo: »Ne kradi,« »Ne laži,« »Ne poželi tujega,« »Ne prešuštvuj« in tako dalje. ^{(2 Mz 20,13-17)} Glede na to je tudi podkupovanje nepostavno kot tudi izmikanje plačevanju davkov in opravljanju drugih državljanskih dolžnosti. Takšna nepostavnost je kazniva povsod po svetu, a ljudje to vendar delajo, ker to delajo nepostavneži, prestopniki zakonov. Tako je danes nepostavnost tudi prestopanje sedme zapovedi, ki uči: »Ne prešuštvuj.« Saj namreč uničuje življenje tako starih kakor mladih, posebno pa še mladih, ki poznajo spolno življenje pred poroko.

Prav tako pravi zapoved: »Spoštuj očeta in mater.« ^{(2 Mz 20,12)} Neposlušnost do staršev, sramotenje staršev z nemoralnim življenjem in žalitev zakonodajalca Boga je nepostavnost sedanjega sveta. Vračanje k Božjemu moralnemu zakonu je danes zelo potrebno vsemu svetu. Ta zapoved varuje človeško dostojanstvo in čast in rešuje ljudi pred obsodbo, ki jo prinaša greh.

Morda bo kdo, ki je kdaj bral Sveto pismo, rekel tole: »Mar nam Novi zakon ne pravi, da nismo več pod postavo? Ali Jezus ni ukinil zapovedi?« Niti Jezus niti Novi zakon nista rekla niti ene besede o tem, da so ukinjene Božje moralne zapovedi. V vseh svojih pridigah jih je Jezus povzdignil. O tej Jezusovi dejavnosti je govoril stari prerok, ki je rekel zanj, da »bo postavo naredil veliko in sijajno«. ^(Iz 42,21) Navedimo besede, ki jih je o zapovedih izrekel sam Gospod Jezus: »Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« ^{(Mt 5,17.18 CHR)} Dokler bosta trajala nebo in zemlja, bodo veljavne tudi Božje zapovedi v njegovem moralnem zakonu. Zveličar je še povedal, da se bo velik imenoval človek, ki bo druge naučil spoštovati Božje zapovedi, a najmanjši se bo imenoval tisti, ki jih tepta in jih druge uči teptati.

Mnogokrat se sliši misel, da Jezus ni prišel izpolnit zapovedi, ampak jih odpravit, kar pomeni, da nas je osvobodil obveznosti do zapovedi, ker jih je On izpolnjeval. To je ali zlonamerno predstavljanje Zveličarja ali dokaz popolnega nepoznanja Jezusovih besed o vrednosti in trajnosti njegovih zapovedi. To, da je Jezus prišel »izpolnit« zapovedi, pomeni, da je prišel zapovedim dati poln pomen, polno vsebino – torej poln smisel. Jezus nam je prišel pokazat, kako se živi po Božjih moralnih zapovedih, ki so tudi njegove, ker jih je dal na Sinaju svojemu starozakonskemu narodu. S svojim življenjem nam je v času poslanstva na naši zemlji pokazal v popolnem smislu, kako se živi po moralnih zapovedih – kako so ljudje lahko pošteni, čisti in moralni pred Bogom kot svojim zveličarjem. Jezus je s svojim življenjem razodel duha moralnih zapovedi, ki jih je poveličal in povišal, kakor je vzvišen sam zakonodajalec.

Nekoč je k Jezusu prišel neki mladenič in mu zastavil naslednje vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? On pa mu je rekel: Kaj je pisano v postavi? Kako bereš? Ta je odgovoril: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. Prav si odgovoril, mu je rekel, tako delaj in boš živel.« ^{(Lk 10,25-28)}

Bog pričakuje, da ljudje sprejmejo in živijo po njegovih zapovedih. Apostol Jakob takole piše o tem: »Kdor namreč spolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, se pregreši zoper vse. Kajti tisti, ki je rekel: Ne prešuštvuj, je rekel tudi Ne ubijaj. Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, kršiš postavo. Govorite in delajte kot ljudje, ki bodo sojeni po postavi svobode.« ^{(Jak 2,10-12)} Apostol Pavel pravi, da »je postava sveta in zapoved je sveta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa je to postal greh. Da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Zaradi zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.« ^{(Rim 7,12-14)}

Apostol Pavel je učil, da nas Božje moralne zapovedi učijo, naj bomo moralni, popolni in sveti – popolnoma v skladnosti z zapovedmi. Toda mi ljudje smo prodani grehu, v sužnost grehu in kakor da smo poslani h grehu. To je resnično tako, ker to potrjuje tudi naša narava, ki je hudobna.

Nekateri pravijo, da Božje zapovedi niso potrebne zato, ker verujejo v Boga. Poglejmo, kaj pravi apostol Pavel o veri in zapovedih: »Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, pač pa s tem postavo uveljavljamo.« ^(Rim 3,31) Z vero potrjujemo pomen in večnost zapovedi, a jih ne odpravljamo. Vera nam pomaga, da dojamemo pomen zapovedi in jim s svojim življenjem izkazujemo čast in vrednost, kar smo jim dolžni pred Bogom kot zakonodajalcem.

V knjigi Razodetje, ki je napisana za zadnji rod, apostol Janez opisuje skupino ljudi, ki bodo osebno videli slavni Kristusov prihod. O njihovem stališču do moralnih Božjih zapovedi pravi Razodetje naslednje: »Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.« ^{(Raz 14,12 CHR)} Torej v rodu, ki bo pričakal drugi Kristusov prihod, bo Bog imel svoje verne otroke, katerih zvestoba se bo videla v življenju. Z njim bodo dokazali, da izpolnjujejo Božje zapovedi in imajo Kristusovo vero utemeljeno na teh svetih zapovedih. To bodo moški in ženske, ki so na tem svetu sprejeli načela Božjih zapovedi – zakonov Božjega kraljestva – in živijo po njih. Vredni so biti Božji predstavniki na tem svetu in priti v Božje kraljestvo, ki je vzpostavljeno v duhu Božjih moralnih zapovedi.

Kaj pa je Jezus ukinil na križu? Kaj se je zgodilo, ko je na križu izdihnil? Čeprav bodo med nami ljudje, ki si bodo prizadevali spremeniti resnico, nam bo Sveto pismo pomagalo, da jo bomo jasno dojeli iz Božjih moralnih zapovedi in tega, kar nam bodo nepošteni ljudje rekli ali naredili. Apostol Pavel takole piše: »Zakaj On je naš mir, On, ki je iz obeh napravil eno s tem, da je podrl vmesno pregrado, to je sovraštvo. S svojim mesom je odpravil postavo z njenimi zapovedmi in predpisi, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega novega človeka. Vzpostavil je mir.« ^{(Ef 2,14.15)}

Kaj je bilo torej na križu ukinjeno? »Postava z njenimi zapovedmi in predpisi«, postava, ki je predstavljala pregrado ali ograjo med Judi in pogani. To so predpisi zakonov o daritvah in njihovih simbolih. To so postave o sencah in simbolih, ki so predstavljali Jezusa Kristusa, ki je prišel vzpostavit mir med ljudmi in odpravit razlike med njimi, a hkrati tudi razlike, ki so ločevale Boga od ljudi. Ti predpisi pripadajo obredni postavi, ki je, dokler je imela svoj pomen, usmerjala na Kristusovo daritev, ki je bila darovana za zveličanje grešnikov, Judov in poganov. To so postave in predpisi, ki jih je Mojzes napisal za prinašanje živalskih daritev, za jagnje, ki so ga Judje darovali za očiščenje greha; z njegovo krvjo je bil poškropljen oltar in vse stvari. To so postave in predpisi, ki so duhovnikom določali, kako in kdaj bodo darovali za greh ali kakšen drug namen. Te postave in njihovi predpisi so veljali do prvega Kristusovega prihoda. Ko pa je Jezus na križu umrl kot spravna daritev za človeške grehe in kot zamena za jagnje, je prenehala veljava teh daritvenih predpisov. Uresničili so se v Gospodu Jezusu.

Sveto pismo govori o dveh zakonih: o moralnih zapovedih in obredni ali ceremonialni postavi. Moralne zapovedi so Božje zapovedi, ki so nespremenljive in večne, ker so merilo pravičnosti. Obredna postava pa je bila začasna in je usmerjala na človekov greh in simbole njega, ki bo greh očistil za grešnika.

Primerjajmo moralne zapovedi in obredno postavo.

Moralne zapovedi
Napisane z Božjim prstom na dveh kamnitih tablicah. ^{(2 Mz 31,18)}Položene v skrinjo. ^{(5 Mz 10,1-5)}Potrdili so jih Kristus in preroki. ^(Rim 3,31)Razodevajo greh. ^(Rim 3,20)Veljajo večno. ^{(Ps 111,7.8)}
Obredna postava
Napisal jo je Mojzes v knjigo. ^{(5 Mz 31,24)}Knjiga obredne postave je bila položena poleg skrinje. ^{(5 Mz 31,24-26)}Kristus jo je odpravil. ^{(Ef 2,15.16)}Določa preživljanje duhovnikov. ^{(3 Mz 7,35)}Velja začasno. ^{(Heb 9,9.10)}

Moralne zapovedi so Božje načelo življenja, obredna postava pa se nanaša na daritve in duhovnike, ki jih darujejo. To je svetopisemski ključ, ki nam pomaga bolje dojeti njuni vlogi. V Knjigi kraljev ^{(2 Kr 21,8)} beremo, da so bile v Izraelu Božje moralne zapovedi in obredna postava: zapovedi je Gospod dal svojemu narodu, a obredno postavo je Mojzes napisal in z njo določil službo duhovnikov v templju.

Poleg tega moramo razumeti še nekaj. Celo ko govorimo o moralnih zapovedih, o desetih Božjih zapovedih, najdemo v Svetem pismu resnico, da se nihče ne more zveličati z izpolnjevanjem predpisov obredne postave in s strogim izpolnjevanjem vseh desetih Božjih zapovedi. Da bi lahko doživeli resnično zveličanje, moramo zares živeti po načelih desetih Božjih zapovedi, toda k temu nas mora spodbujati ljubezen do Boga kot našega nebeškega Očeta. To resnico je Zveličar jasno povedal z naslednjimi besedami: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« ^(Jn 14,15)

Prav tako se ne zveličujemo z izpolnjevanjem samo dela teh zapovedi. Zveličanje ali večno življenje je Božje delo, delo njegove milosti, Božji dar. Tako uči Sveto pismo: »Z milostjo ste namreč rešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to Božji dar.« ^(Ef 2,8) Če bi od danes pa do konca svojega življenja izpolnjevali Božje zapovedi, ki so podane v moralnih zapovedih, bi bili kot grešniki in prestopniki teh zapovedi vendar obsojeni na smrt. Toda namesto nas je na golgotskem križu Jezus Kristus plačal veliko odkupnino za naše življenje, in tako po njegovi milosti doživljamo svoje zveličanje. Če z vero sprejmem Kristusovo milost, lahko sklenem in uresničim usodno odločitev, da bom Kristusa ljubil iz vse svoje duše. Tedaj se moja ljubezen do Kristusa kot osebnega zveličarja spreminja v mojo poslušnost njegovim moralnim zapovedim. Tako s svojo poslušnostjo pričam, da resnično ljubim Kristusa in njegove zapovedi. Vse to je dokaz, da se je v meni zgodila velika sprememba, ki jo Sveto pismo imenuje prerojenje ali novorojenje. Brez novorojenja ni niti zveličanja.

To je jedro našega zveličanja. Ne bomo se zveličali z našimi dobrimi deli. Naša dobra dela morajo izhajati iz naše ljubezni do Kristusa. Takšna dela bodo dokaz, da smo resnično zveličani, a zveličanje je večno delo Božje milosti. Ljudje, ki so skozi stoletja doživeli Božje zveličanje, so ga doživeli kot delo Božje milosti. To si moramo dobro zapomniti, da se ne bi znašli v dvomu, ko razmišljamo o svojem zveličanju.

V pismu, ki ga je apostol Pavel pisal Titu, beremo tole resnico: »Razodela se je namreč Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem.« ^(Tit 2,11) To je dejanje Božje milosti za vse ljudi tako pred križanjem kakor tudi po njem. Tudi starozakonski ljudje so okusili svoje zveličanje po Božji milosti z vero v prihod svojega Zveličarja. Tudi mi, ki živimo po križu, se zveličujemo po Božji milosti, verujoč, da je Kristus za nas visel na križu. Torej starozakonski svet se zveličuje z vero v Božjo milost v pričakovanju Zveličarjevega prihoda, mi pa se zveličujemo po milosti, ozirajoč se v veri na Kristusovo delo. Starozakonski verniki so doživeli zveličanje po milosti, čakajoč v veri Zveličarjev prihod, medtem ko se mi, ki živimo po križu, zveličujemo po Božji milosti, ozirajoč se na križ. To je Božja milost, ki je po besedah Svetega pisma ponujena ljudem »pred večnimi časi«. ^{(2 Tim 1,9)} Torej, milost je ponujena grešnikom takoj, ko se je greh pojavil na svetu.

V pismu apostola Pavla Rimljanom beremo, da je bila Abrahamu, očetu vernih, »vera všteta v pravičnost«, ^{(Rim 4,1-11)} kar jasno govori, da je Abraham že veliko pred križem z vero sprejel Božjo milost in po njej okusil svoje zveličanje. V istem pismu pravi apostol: »Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne poželi.« ^(Rim 7,7) Mar to tega vprašanja ne pojasnjuje bolje? Zapovedi so dane ljudem, da bi nam pokazale, da smo grešniki, da ne živimo v skladnosti z Božjo voljo, ki je razodeta v njegovih zapovedih. Zapovedi nam pomagajo dojeti, kako moramo živeti v skladnosti z Bogom.

Zapovedi so podobne ogledalu. V pismu apostola Jakoba beremo, da so zapovedi podobne ogledalu, v katerem opazujemo videz svojega obraza, ^{(Jak 1,23-26)} in zato poudarja: »Kdor pa se poglobi v popolno postavo svobode in ji ostaja zvest, ni pozabljiv poslušalec, temveč njen izvrševalec; tak bo srečen v svojem delu.« ^(Jak 1,25) Ko stopimo pred ogledalo, lahko ugotovimo stanje na svojem obrazu. Božja postava svobode ima podobno vlogo.

Božja postava svobode, moralne zapovedi, morajo biti merilo življenjskih vrednot v sedanjem rodu. To merilo je zelo potrebno našemu svetu, ki je v veliki stiski. V tem času splošnega nespoštovanja Božja postava svobode jasno poudarja: »Ne poželi.« »Ne kradi.« V času nemorale, »svobodne ljubezni«, predzakonskega življenja, Božje zapovedi zvonijo preplah: »Ne prešuštvuj.« »Ne poželi.« V času nemira, uporov, hudodelstev, nepostavnosti in nepoštenosti na vseh življenjskih področjih Božje zapovedi vpijejo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« V času nespoštovanja staršev in starejših, pomanjkanja spoštovanja človeške osebnosti, Božje zapovedi branijo temeljne vrednote: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel.« Vsem, ki usmerjajo ljubezen na denar in materialne dobrine, kar je značilno za sodobni svet, Božja zapoved pravi: »Ne imej drugih bogov poleg mene.«

Nam ljudem je potrebno nekaj več od črke zapovedi kot merila pravičnosti. Potrebna nam je moč, da bi delali to, kar je prav in pošteno. Vedeti moramo nekaj več od tega, kar mislimo, da je prav in pošteno. Zapovedi nas ne morejo zveličati. Potrebna nam je moč, ki nas bo uskladila z zapovedmi pravičnosti in poštenosti. Zapovedi nas stalno usmerjajo na Kristusa, ki je vir naše moči. Samo On lahko odpusti vse grehe, izbriše vse naše nepostavnosti in očisti naše bitje umazanije nepostavnosti. Njegova kri je njegovo božansko sredstvo, s katerim nas čisti pregreh in vsega zla. Samo On nam lahko pomaga živeti pošteno, pravično in moralno, živeti zmagoslavno v teh hudih in težavnih časih. Kristusova moralna in duhovna moč nam je na voljo lahko jo sprejmemo in uporabljamo. Apostol Pavel takole govori o Kristusovi moči: »Vse morem v njem, ki me krepča.« ^(Flp 4,13)

Po Jezusu Kristusu je Božja milost ponujena vsakemu človeku. Zveličar je rekel: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« ^(Jn 15,5) Milost je več od preprostega odpuščanja grehov. Poglejmo z vero na križ, na katerem je visel Jezus. Ta vera nam bo pomagala prejeti moč, ker je bil Jezus zato križan, da bi nam dal moč, da ne grešimo, ampak živimo pravično, pošteno in moralno.

Jezus želi, da ga tako ljubimo, da postane prebivalec našega srca, ki je gonilna moč življenja. Naše srce, prežeto s Kristusom, bo postalo vir nove in zveličavne moči, ki je nikoli poprej nismo poznali, a katere moč bomo čutili v vseh okoliščinah svojega življenja na svetu.

10. Poskus spremembe Božjih zapovedi

Pred davnimi leti se je ruski cesar sprehajal po čudovitem parku okrog svoje palače. Med sprehodom je prišel do kraja, kjer je stal stražar in tam stražil neko grmovje. Presenečen, ker je našel stražarja na tem kraju, ga je vprašal: »Kaj delaš tukaj?«

Stražar je odgovoril: »Ne vem. Izvršujem kapetanove ukaze.«

Nato je cesar poklical kapetana in ga vprašal: »Čemu ste postavili stražo poleg tistega grma?«

Ta je odgovoril: »To zahteva ukaz, toda ne vem, zakaj.«

Po nadaljnjem spraševanju je cesar zvedel, da nihče na njegovem dvoru ne ve, čemu se straža pošilja tja in od kdaj. Nato je raziskoval o tem v starih dvornih dokumentih. V njih je našel izjemne podatke. Sto let poprej je Katarina Velika posadila na tistem kraju posebno vrsto vrtnic in postavila stražarja poleg nje, da je ne bi kdo uničil. Ta vrtnica je že zdavnaj izginila, a stražarji so še vedno stali tam, ne da bi vedeli, čemu.

Mnogo ljudi v krščanskih cerkvah se podobno temu dogodku ravnajo po nauku, ki se je po izročilih vtihotapil v Cerkev, a ne po Božji zapovedi. Zato se še enkrat iz zgodovine prepričajmo o natančnosti uresničevanja svetopisemskih prerokb.

Sveto pismo poudarja tale nasvet: »Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal preskušenega delavca, ki se mu ni treba sramovati, in da se boš držal samo besede resnice.« ^{(2 Tim 2,15)} Da bi lahko dojeli Božje resnice, ki zajemajo zadnji čas, moramo skrbno proučevati Sveto pismo. Prerokovanja iz knjige preroka Danijela in Razodetja zahtevajo danes našo posebno pozornost. Jezus je navajal Danijelovo prerokovanje in osebno naročil učencem, naj ga proučujejo.

»Ko boste torej videli na svetem kraju gnusobo opustošenja, ki jo je napovedal prerok Danijel – kdor bere, naj razume – takrat naj beže v hribe, kateri so v Judeji.« ^{(Mt 24,15.16)} Jezus je opozoril rod, v katerem je živel, da se bo prerokovanje o razdejanju Jeruzalema kmalu uresničilo. Ljudje njegovega časa so morali brati in razumeti Danijelova prerokovanja.

Ker je razdejanje Jeruzalema vnaprejšnja slika uničenja na koncu zgodovine greha, napoveduje v resnici vrhunec uresničenja prerokovanj. Z nedojemljivo natančnostjo je knjiga preroka Danijela opisala 2.500 let zgodovine in tako s svetopisemskimi prerokovanji razsvetlila sedanjost. V preroških knjigah Danijela in Razodetja je Bog v simboličnih prikaznih in sanjah – na viden način – ljudem uspešno razodel resnico. Starokitajski filozof Konfucij je izrekel resnico z besedami: »Ena slika je vredna več kakor tisoč besed.«

V knjigi preroka Danijela 2 Bog razodeva preroško zgodovino dolgo 2.500 let s simboličnim kovinskim kipom. V Danijelu 7 je isto obdobje temeljito prikazano s prizorom, v katerem se pojavljajo štiri zveri.

V Danijelu 2, 7 in 11 so predstavljene štiri poteze velikega prerokovanja. Vsako od teh poglavij govori o istem časovnem obdobju, vendar z različnimi slikovitimi podrobnostmi razodevajo poseben pomen in lastnosti zadnjega rodu. V Danijelu 7 lahko preberemo tole besedilo: »V prvem letu Baltazarja, babilonskega kralja, je videl Danijel na svojem ležišču sanje in prikazni svoje glave. Potem je popisal sanje; to je začetek poročila. Rekel je: Videl sem v svojem videnju ponoči; in glej, štirje vetrovi morja so razburkali veliko morje. Štiri velike živali so prišle iz morja, različna druga od druge. Prva je bila kakor lev in je imela orlove peruti. Gledal sem, in medtem so bile njene peruti izpuljene. Dvignila se je od tal in stala na nogah kakor človek, in človeško srce ji je bilo dano. In glej, druga žival, drugačna, podobna medvedu; po eni strani se je vzravnala, in imela je troje reber v svojem gobcu med zobmi. Bilo ji je rečeno: Vstani, požri mnogo mesa! Nato sem videl, glej, druga žival, bila je kakor panter; imela je štiri ptičje peruti na svojem hrbtu, in štiri glave je imela in oblast ji je bila dana. Potem sem gledal v svojih nočnih videnjih, in glej, četrta žival, grozna in strašna in silno močna. Imela je mogočne železne zobe; žrla je in drobila, in kar je ostalo, je pomendrala s svojimi nogami. Razlikovala se je od vseh živali pred njo in imela je deset rogov.« ^(Dan 7,1-7)

Močni vetrovi so razburkali valove, a iz njih so prihajale druga za drugo štiri zveri. Veter, voda in zveri so navadno svetopisemski simboli. Lahko predstavljajo ljudi, narode, rodove in jezike. ^(Raz 17,15) Vetrovi so simboli vojn, diplomatskih, vojnih in političnih spopadov – podoba zgodovine sveta. ^(Jer 49,36) Te štiri velike zveri predstavljajo štiri kralje, ki bodo vladali na svetu. ^(Dan 7,17) Iz spopadov med narodi so nastajala in izginjala štiri svetovna kraljestva.

Štiri vrste kovin – zlato, srebro, bron in železo – predstavljajo v Danijelu 2 ta štiri kraljestva ali sile. Zgodovina odkriva, da je bilo od Danijelovega časa pa do sodobne zgodovine resnično tako. Zapazimo pomembne podrobnosti, ki jih opisuje Sveto pismo.

1. Najprej se je pojavil lev z orlovimi perutmi. Zlata glava predstavlja babilonsko kraljestvo. Simboli Babilona so zlato – najfinejša kovina, lev – kralj živali, in orel – kralj višin. Stari Babilon je bil resnično mogočno kraljestvo.

2. Toda leta 539 pred Kristusom se je pojavila Medo-Perzija. V prerokovanju je prikazana z medvedom, ki ima v gobcu tri rebra. Ta brezdvomno označujejo tri bojne pohode, ki so Perziji prinesli moč in slavo: Egipt, Lidija in Babilon so bili uspešno premagani.

3. Panter s štirimi perutmi na hrbtu označuje tretje svetovno kraljestvo. Grki so pod vodstvom Aleksandra Velikega leteli iz zmage v zmago, dokler niso osvojili sveta. Panter je imel štiri glave, ki predstavljajo razdelitev kraljestva na štiri dele, kar se je zgodilo po Aleksandrovi smrti.

4. Strašna nepoznana zver predstavlja kruto silo Rima. Na svetu je vladala šest stoletij od leta 168 pred Kristusom. V veliki podobi je rimsko cesarstvo prikazano z železom, ki je vse »drobilo«. Železo vse razbija v koščke in spreminja v prah. Železna vladavina Rima je bila ravno takšna.

5. »Deset rogov pomeni: iz tega kraljestva vstane deset kraljev.« ^(Dan 7,24) Nobena žival nima deset rogov. Ti rogovi na simbolični zveri so bili dani na njeno glavo tisoč let prej, preden se je rimsko kraljestvo razpadlo na deset delov. Ti deli rimskega cesarstva so pravzaprav temelj modernih evropskih narodov.

6. Vse to smo zvedeli iz proučevanja velike podobe iz knjige preroka Danijela 2. Opisal je tudi pomen evropske zgodovine po vzpostavljanju desetih kraljestev, začenši od leta 476. »Ko sem opazoval rogove, glej, je vzrasel med njimi drug, majhen rog; trije prejšnjih rogov so bili pred njim izdrti. In glej, na tem rogu so bile oči kakor človeške, in usta, ki so govorile drzne reči. Deset rogov pomeni: iz tega kraljestva vstane deset kraljestev, za njim vstane še drug, ki se razlikuje od prejšnjih in uniči tri kralje.« ^{(Dan 7,8.24)}

Določimo to silo, ki se imenuje »majhen rog.«

Če bomo pozorno proučili določene podrobnosti, bomo to silo prepoznali.

1. Ta sila se pojavlja iz desetih rogov. To pomeni, da se bo pojavila iz Rima, nastala bo iz glave četrte zveri, iz uničenega rimskega kraljestva.

2. Ta mali rog se pojavlja po desetih rogovih. To pomeni takoj po letu 476.

3. »Razlikuje se od prejšnjih.« ^(Dan 7,24) Razlikoval se bo od desetih kraljev. Različen – pomeni drugačen po značaju. Deset rogov je predstavljalo politične in državne organizacije, toda »mali rog« bo dobil svojo oblast iz drugega vira – vere.

4. Trije od desetih kraljev bodo izginili ob njegovem vzponu: »In uniči tri kralje.« ^(Dan 7,24)

5. Imel bo »oči kakor človeške«. ^(Dan 7,8) Oči so v Svetem pismu simbol božanske razumnosti. Ta rog je imel oči, toda ne Božje, ampak človeške. To pomeni, da to silo vodi človeška razumnost, človeška mogočnost in človeška veljava, prikazana s človeškim voditeljem. Tako ta sila odriva Božjo veljavo.

Katera je ta moč, ki se je dvignila v zahodni Evropi okoli leta 476 in uničila tri kraljestva? Po čem se je ta sila razlikovala od štirih svetovnih kraljestev, za katerimi je sledila?

Zgodovina daje samo en odgovor, ki natančno določa silo »malega roga«. Takoj po koncu zgodovine desetih kraljestev se je trdno zasidrala cerkvena oblast. Moč papeštva je rasla nekoliko stoletij, dokler da je končno postala odločilna sila v zahodni Evropi. Njegova sila je rasla prav tako, kakor je napovedalo prerokovanje, na področju, ki je bilo napovedano in na vnaprej določen način. Papeštvo je razpolagalo z največjo močjo, ko je uničilo Herule, Vzhodne Gote in Vandale. Vsa ta plemena so bila uničena tako, kakor je napovedalo prerokovanje.

Sedem od desetih plemen se še danes lahko prepozna v Evropi: Francozi v Franciji, Anglosasi v Angliji, Alemani v Nemčiji, toda tri: Herule, Vzhodne Gote in Vandale je popolnoma uničila sila »malega roga«.

Ta sila se popolnoma razlikuje od katere koli sile, ki je vladala poprej. To je pravzaprav versko-politična sila; in kakor je bilo tudi napovedano – se razlikuje od prejšnjih. Svet nikoli poprej ni imel opravka s tako nenavadnim spletom duhovno-politične sile, kakršna je bila ta, ki je vladala iz Rima. Danijel je poudaril, da bo svet pod vodstvom te sile.

Pri proučevanju Danijelovih prerokovanj je dobro preiskati in proučiti nekatere vzporednice iz Novega zakona. Seznanili se bomo z izkušnjami krščanske Cerkve skozi stoletja, preden je začel delovati mali rog. Apostol Pavel je bil zaskrbljen za prihodnost Cerkve, in zato je starešinam v Efezu svetoval: »Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus, ki spolnjuje celotno zgradbo, tako da raste v svet tempelj Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu.« ^{(Ef 2,20.22)} Malo pozneje je pisal Solunčanom: »Skrivnost hudobije je namreč že na delu.« ^{(2 Tes 2,7)}

Tri nevarnosti so grozile Cerkvi in skrbele apostola Pavla. Prva – prišlo bo do nasprotovanj od zunaj. Primerja jih z volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. S tem sredstvom je Satan nameraval uničiti Cerkev. Toda ta je pokazala izjemno stanovitnost in moč v boju za samoohranitev. Druga težava bo znatno hujša. Razodela se bo v odpadu od vere, do katerega bo prišlo v Cerkvi. Ljudje bodo vstali in oznanjali popačen nauk. Tretja – začetek odpada – se bo pojavila kmalu. Pavel je molil za ohranitev prave vere, toda vedel je, da bo do odpada prišlo. Tako je tudi bilo. V skladnosti s tem spoznanjem je pisal Solunčanom naslednje: »Naj vas nihče ne vara, pa naj bo to kdor koli. Zakaj prej mora priti odpad in se razodeti veliki upornik, sin pogube.« ^{(2 Tes 2,3)}

Na temelju svetopisemskih prerokovanj in duhovnih razodetij, ki jih je dobil Pavel osebno, je tudi opominjal in pisal o odpadu. Opozoril je, da bo to storil »sin pogube«. Izraz »sin pogube« je uporabljen še enkrat – pri opisu Judeža Iškariota. Ta prispodoba kaže izdajo Kristusovih načel, podobno Judeževi po sodelovanju pri obredu ljubezni in ponižnosti. Z drugimi besedami, sodobno krščanstvo bo izdalo evangeljski nauk, a ohranilo bo zvestobo oblikam in stroki. Ta potek bo vodil »sin pogube« in se bo imel za »Boga«. Greh je popolno prestopanje Božjih zapovedi. To ni nova luč, ampak odpad – zapuščanje resnice.

V knjigi preroka Danijela je v opisu velike prikazni omenjenih mnogo podrobnosti, ki jih je Danijel videl. Te potrjujejo, da je Cerkev šla po poti odpada. V preprostem opisu malega roga je rečeno, da je rasel in »bil videti večji kot njegovi tovariši«. ^(Dan 7,20) Danijel je povedal, da bo zrasel do višine in prostora, s katerega bo »vrgel resnico na tla. Kar je delal, se mu je posrečilo.« ^(Dan 8,12)

Od tega trenutka postaja slika vse bolj jasna. Več stoletij trajajoči veliki boj se ne bo vodil med vero in nevero, temveč med resnico in lažno vero. Napad od zunaj bo Cerkev samo očistil in okrepil. Zato bo sovražnik zelo uspešno deloval znotraj tako, da bo teptal resnico in uporabljal Božjo cerkev za sejanje zmot.

Drzne besede zoper Boga

»Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega.« ^(Dan 7,25)

V omenjenem obdobju bo odpad v krščanski Cerkvi na poseben način spodkopal Božjo nadoblast, poteptal njegove zapovedi in spremenil njegov čas (počitka). Seveda to ne bo storjeno po nekem načrtu, toda zato bodo trpeli vsi, ki se bodo temu upirali. »Zatiral bo svete Najvišjega.« ^(Dan 7,25) To so lahko samo verska preganjanja, ki jih je zgodovina že večkrat zapisala.

Božja nadoblast temelji na njegovi ustvarjalni moči, s katero ustvarja vesolje in vzdržuje našo zemljo. Sveto pismo vztrajno poudarja resnico o stvarjenju in s tem potrjuje istovetnost resničnega in živega Boga. »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« ^(Raz 14,7) Samo njega se mora častiti; njegova nadoblast ljubezni je utemeljena na resnici, ki poudarja, da je On ustvaril ves duhovni svet in človeka. Toda mali rog bo imel v svoji zgodovini silo, s katero bo okrnil Božjo veljavo, in »mislil bo na to, da spremeni čase in postavo«.

Postava, ki je omenjena tukaj, ne more biti človeška postava. Človeški zakoni se spremenijo takoj, ko eno kraljestvo zamenja drugo. Zato zakoni ali postave, ki so omenjeni v teh preroških besedilih, predstavljajo večne zakone Najvišjega. Vmešavanje v te zakone je izrazito opisano v svetopisemski izjavi: »Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega.« Tako je krščanska Cerkev z izvajanjem teh sprememb posegla po Božji oblasti. Bog je rekel: »Ne oskrunim svoje zaveze in ne spremenim obljube svojih ustnic.« ^(Ps 89,34)

V skladnosti s tem spoznanjem je Jezus opozarjal: »Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke.« ^{(Mt 5,17.18)} Z zmanjševanjem pomembnosti zapovedi se krni Božja oblast, a spremembe povzročajo usodno oddaljevanje od večne resnice. Bog je vse to jasno napovedal in razodel zgodovinsko resnico, da bo Cerkev doživela čas svojega odpada. To se je tudi zgodilo.

»Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega, zatiral bo svete Najvišjega; mislil bo na to, da spremeni čase in postavo.« ^(Dan 7,25) To opozarjanje na »čase« je zelo pomembno in zanimivo. Ta misel posebno poudarja spoznanje, da je v Božjih zapovedih samo en čas. Še več kakor to, je samo en čas za počitek in bogoslužje, a to je sedmi dan v tednu – sobota.

Bog je rekel: »Pomni, da boš posvečeval sobotni dan.« ^{(2 Mz 20,8-11)} Sobota je večni spomin na stvarjenje. »Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil: sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.« ^{(1 Mz 2,1-3)}

Bog je takole določil sedmi dan:

1. sedmi dan je počival,2. ga blagoslovil3. in posvetil.

Te vrednote sobote so bile vzpostavljene v Edenu, a bodo spoštovane tudi v obnovljenem raju. Prerok Izaija to resnico potrjuje takole: »In od mlaja do mlaja, in od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme govori Gospod.« ^(Iz 66,23)

Kako in kdaj je torej prišlo do spremembe v posvečevanju sobote? S proučevanjem Apostolskih del zvemo, da je bila sobota posvečevana in priznana za dan počitka in bogoslužja v obdobju prvega krščanstva. Janez je dobil prikazen na »Gospodov dan«. ^(Raz 1,10) To se je zgodilo ob koncu prvega stoletja in razodeva, da se je v tistem času Božji dan pozorno posvečeval. Sam Zveličar potrjuje, da je sobota Božji dan počitka. ^(Mr 2,28)

Toda »neopazne« spremembe nas vračajo v čas prvega krščanstva. Zgodaj v II. stoletju so posamezni krščanski voditelji poskušali vzpostaviti spomin na dneve križanja in vstajenja. Ti so praznovanje dneva počitka usmerili na križanje, a to je bilo pravzaprav jedro judovske pashe ali velike noči. Kristjani so veliko pretrpeli zaradi delovanja nekaterih judovskih ločin, zato se je na zvezo velike noči s spominom na križanje gledalo v Rimu kot na poistovetenje krščanstva z judaizmom. Zato so se kristjani odločili narediti spremembe.

Sikst, škof ali »oče« – papež Rimske cerkve je začel s spremembami, ki so se končale s spremembo dneva za bogoslužje. Kristjane je pripravil do tega, da ne častijo dneva križanja, ampak dan vstajenja, da spoštujejo nedeljo, a ne velike noči, ki je bila pri Judih nepremakljiv praznik, in zato vsako leto na drug dan v tednu. V začetku to ni bil tedenski, ampak letni praznik. Kristjani v mestu Rimu so bili zelo vzmenirjeni zaradi Judov, ki so postali zelo nepriljubljeni zaradi uporov rimskim oblastem. Prestavitev praznovanja na nedeljo in povezava z vstajenjem sta jima dajala upanje, da jih ne bodo enačili z Judi.

Drugo zanimivo dejstvo je bil prvi dan tedna, ki se je v rimskem cesarstvu praznoval kot dan posvečen soncu. Častilci Sonca so sedaj laže sprejeli kristjane, a kristjani so se jim laže približali s svojim spomladanskim praznikom velike noči, ki se je praznovala v nedeljo. To Sikstovo pojasnilo, da kristjani praznujejo spomin na vstajenje v nedeljo, prvi dan v tednu, jih je takoj uvrstilo med častilce sončnega dne.

Naslednji pomemben dogodek v tej drami spremembe se je zgodil okoli leta 280, ko se je papež Viktor odločil, da praznovanje nedelje vsili za obvezno kot dan spomina na vstajenje. Vsem škofom, ki ne bi upoštevali tega načrta za praznovanje vstajenja, je zagrozil z izključitvijo iz Cerkve. Češčenje nedelje je rimski škof izkoristil kot sredstvo vzpostavljanja nadzora nad celotno Cerkvijo.

Sholastik Sokrat je spodbujen s temi dogodki pisal: »Čeprav so vse cerkve na svetu vsak teden spoštovale svetost sobote, so se kristjani v Aleksandriji in Rimu po nekem starem izročilu odločili, da bodo prenehali delati tako.«

To »staro izročilo« je brez dvoma stališče Siksta in Viktorja, ki sta sprožila praznovanje nedelje.

Prvi stvarni zakon o nedelji

Velik premik v spremembi časa krščanskega bogoslužja je nastal v času vladarja Konstantina z izdajo prvega zakona o nedeljskem počitku marca leta 321 po Kristusu: »Na spoštovani dan sonca naj vsi uslužbenci in ljudje, ki živijo v mestih, počivajo. A ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, lahko svobodno opravljajo svoja dela.«

V cerkveni zgodovini piše Philip Schaff: »Toda nedeljski Konstantinov zakon ni bil tako cenjen. (...) V njem je bilo nakazano na četrto zapoved ali vstajenje Jezusa Kristusa. Poleg tega je osvobajal od obveznega praznovanja nedelje kmete. (...) Kristjani in pogani so se navadili na ta praznični počitek, a Konstantin je to uskladil in dal s tem prednost nedelji.«

Kakor je apostol Pavel govoril o odpadu, Danijel pa o sili odpada, tako se je v resnici tudi dogajala ta sprememba časa krščanskega bogoslužja. Leta 386 je Teodozij I. prepovedal pravdanje v nedeljo in tako usmeril ravnanje celotnega zahodnega sveta. »Nihče naj ne plača ali opravlja kar koli drugega v nedeljo.« Teodozij II. je leta 425 prepovedal vse zabave, cirkuse in gledališke predstave ob nedeljah. Tretji cerkveni zbor v Orleansu je leta 538 prepovedal vaščanom ob nedeljah opravljati posle. In tako se je postopoma sončni dan udomačil v krščanski Cerkvi in postal obvezen dan počitka za kristjane. Čas počitka je bil spremenjen.

Sprememba sobote – s sobote na nedeljo – je bila v glavnem sprožena iz dveh razlogov. Prvič, na Cerkev se je pritiskalo zaradi judovstva, ki se je upiralo rimski vladi. Drugič, to je v rimskem cesarstvu povzročilo, da se je precej bolj sprejemal cerkveni nauk. Ker je Cerkev podpirala in negovala takšno stališče, ga je sprejela tudi država, ker ga je bilo možno vključiti v politično zaščito celotnega cesarstva.

Dokazi o cerkveni oblasti

Cerkev je v spremembi videla znak lastne sile. S tem se strinjamo, ker je Cerkev zgradila svojo oblast na tej spremembi bogoslužnega dne v tem poteku, ki je trajal več stoletij.

Dokaz v prid temu mišljenju najdemo v besedilih katoliških piscev:

1. »Ali je še kateri drug način, s katerim bi se dokazalo, da ima Cerkev silo za izdajanje predpisov? Če ne bi imela sile, ne bi mogla storiti tega, s čimer se strinjajo z njo vsi moderni teologi; ne bi mogla nedelje, prvega dne v tednu, postaviti na prostor sedmega dne sobote in s tem povzročiti spremembe, ki nima svetopisemskega temelja.« ^{(Stephen Keenan, a Doctrinal Catechism, str. 174.)}

2. »Lahko berete Sveto pismo od 1. Mojzesove knjige do Razodetja, a ne boste mogli najti ničesar, kar bi usmerjalo na praznovanje nedelje. Sveti spisi zahtevajo versko posvečevanje sobote, dneva, ki ga mi ne posvečujemo.« ^{(Cardinal Gibbons, Faith of Our Fathers, str. 111.112)}

3. »Katoliška cerkev je ta, ki je z oblastjo Jezusa Kristusa spremenila ta dan počitka na nedeljo za spomin na vstajenje našega Gospoda.« ^{(Monsignor Segur, Plain Talk About the Protestantism of Today, str. 225.)}

Okoliščine so popolnoma jasne. Danijel je napovedal spremembe, a Cerkev je to tudi storila. Pravzaprav Cerkev jasno poudarja to spremembo kot znamenje svoje sile in nadoblasti svojega cerkvenega nauka.

V skladnosti s tem lahko zastavimo dve preprosti vprašanji:

Koga posluša človek, ko počiva sedmi dan v tednu in služi Bogu? Odgovor je zelo očiten: posluša Boga.

Koga pa posluša tedaj, če dela sedmi dan ali ga uporablja za svoje uživanje, poslovne dogovore ali podobne dejavnosti, a počiva in gre k bogoslužju prvi dan v tednu? Odgovor je prav tako poznan: Ne posluša Boga.

Oče Enright, rimskokatoliški duhovnik, je v New Yorku izjavil: »Sveto pismo pravi: 'Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ.' Katoliška cerkev pravi: »NE. (...) Z našo božansko silo odpravljamo soboto in določamo, da imate za svetega prvi dan v tednu. Sedaj se je civiliziran svet podredil poslušnosti zapovedi svete Katoliške cerkve.«

Nekateri reformatorji so se zelo zanimali za to vprašanje. Martin Luter je dal naslednjo izjavo: »Oni (papeži) trdijo, da sprememba sobote v Gospodov dan nič ne nasprotuje desetim zapovedim in ne vidijo nič slabega v spremembi zapovedi. Bila jim je potrebna zelo velika moč Cerkve, ko so se upali vmešati v zapovedi.«

Zato lahko svobodno rečemo, da je ta sprememba znatno več kakor samo vprašanje dneva. To je vprašanje, katerega učitelja bomo poslušali in hodili za njim. »Ali ne veste, če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost?« ^(Rim 6,16)

Sčasoma so si človeške in Božje zapovedi prišle v nasprotje. Kaj je prav delati? Nekoč se je apostol Peter znašel v takšni okoliščini, zato poslušajmo njegov sklep: »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi.« ^(Apd 5,29) Težave so lahko različne, toda Božja načela vedno ostajajo ista.

V predmetu, ki ga proučujemo, raste podoba Jezusa Kristusa, ki se predstavlja za gospodarja sobote. Rekel je, da ni prišel odpravit Božjih zapovedi, temveč pokazat, kako jih je treba izpolnjevati. »Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.« ^(Mt 15,9)

Ne obstaja Božja zahteva, ki bi podpirala praznovanje nedelje. Jezus je takole dokončal svojo misel: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.« ^(Mat 15,13)

Božje sporočilo je poslano vsemu svetu in prihaja kot Elijev poziv, s katerim je pred davnimi časi rotil izraelski narod, naj prenehajo častiti Sonce: »Doklej boste omahovali na dve strani?« ^{(1 Kr 18,21)} Z grehom ne more biti nobenega sporazuma, čeprav opredelitev za resnico in pravico zahteva veliko poguma in žrtev.

Bog je zadnjemu rodu poslal sporočilo, naj se pripravi za njegov skorajšnji prihod. Zvestoba je temeljni dejavnik zadnjega spopada. Moramo se odločiti med Božjimi zapovedmi in človeškimi izročili. Jezusovo očitno pojasnilo nam lahko zelo pomaga pri tej opredelitvi: »Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi. Božjo zapoved zamenjujete in se držite človeškega izročila.« ^(Mr 7,7.8)

Kristusovo sporočilo ljubezni je namenjeno vsakemu človeku in zajema tudi posvečevalce sedmega dne – sobote, ki je znamenje Božje ustvarjalne moči. Jezus je to sporočilo potrdil s tem, da ni ničesar spremenil v Božji zapovedi o dnevu za počitek in bogoslužje.

Zato še vedno odzvanja vabilo, ki ga je pred mnogimi stoletji izgovoril Jozue izraelskemu narodu: »Danes si izberite, komu hočete služiti.« ^(Joz 24,15)

11. Svetopisemski recept za stres in napetost

Pri proučevanju svetih strani smo zvedeli, da so bili vzponi in padci velikih svetovnih kraljestev napovedani mnogo let vnaprej. Razumeli smo, da so bili številni podatki iz Kristusovega življenja in trpljenja opisani celo že tisoč let pred njegovim prihodom na naš svet. Ugotovili smo, da so bile za naš čas značilne okoliščine napovedane pred mnogimi stoletji.

V Razodetju je velik nauk, ki naj zadnjemu rodu naznani čas pred Kristusovim zopetnim prihodom. Tam jasno piše: »Z močnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« ^{(Raz 14,6-12)}

To besedilo poudarja, da smo v času sodbe, v najpomembnejšem obdobju zgodovine. Zaseda nebeška sodba. Življenje vseh ljudi se tehta na nebeški tehtnici po merilih Božjih zapovedi. Kako pomembno je spoznanje, da smo v tem resnem trenutku gotovi, da je naše življenje popolnoma vdano Kristusu.

Zadnji del te vrste nam razodeva, komu naj služimo: »Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« Glede na to se mora v zadnjem trenutku zgodovine tega sveta sporočilo, ki ga je treba oznaniti vsemu človeštvu, glasiti: Molite Stvarnika neba in zemlje.

V temelju naše službe Bogu je dejstvo, da smo stvarstva, a On naš stvarnik. Bogu moramo izkazovati največjo čast in spoštovanje zaradi tega, ker je naš stvarnik. Razodetje pravi: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva.« ^(Raz 4,11)

Danes, ko razvojne domneve kakor plima preplavljajo svet, je vsakdo povabljen, naj moli Kristusa, ker je On vse ustvaril. To potrjuje tudi besedilo apostola Pavla: »Poučujem o skrivnostnem načrtu, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega.« ^(Ef 3,9)

Kako je bilo vse ustvarjeno? Odgovor na to vprašanje je v isti vrsti: po Jezusu Kristusu. Resnica, da je Kristus vse ustvaril, je trdno povezana z načrtom zveličanja. Jezus je imel pravico odkupiti človeka zaradi tega, ker ga je v začetku ustvaril. Ker nas je ustvaril, nas je lahko tudi zveličal. Zato sporočilo, ki se mora oznaniti v tem zadnjem času, vabi vsakega človeka, naj moli njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, naj moli Jezusa Kristusa kot stvarnika.

Toda zastaviti moramo praktično vprašanje: Kako naj molimo Kristusa kot stvarnika? Ali je zapustil spomin, ki nas spominja na njegovo ustvarjalno moč? Katero je znamenje njegove ustvarjalne moči in del stvarjenja?

Spomin, ki izhaja iz njegove ustvarjalne moči, znamenje, ki nas mora vedno spominjati, da je Bog naš stvarnik, a mi njegova stvarstva, je v samem srcu Božjih zapovedi, v četrti:

»Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival; zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« ^{(2 Mz 20,8-11)}

Bog pravi, da se mora sedmi dan posvečevati kot znamenje in spomin na dela njegove ustvarjalne moči.

Med besediloma v Razodetju in Božjo zapovedjo ^{(Raz 14,7; 2 Mz 20,11)} je velika podobnost. Sporočilo, ki vabi zadnji rod, naj moli »njega, ki je naredil nebesa in zemljo«, je isto, ki ga najdemo tudi v četrti zapovedi: »Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebesa in zemljo.« Sveta zapoved o dnevu počitka je dana v srce Božjih zapovedi za stalni pomnik, ki bo poviševal njegovo nadoblast in ustvarjalno moč.

Toda morda bo kdo le vprašal: »Ali sobota ni judovski praznik?« Vendar zapoved pravi: »Sedmi dan je sobota za Gospoda, tvojega Boga.« ^{(2 Mz 20,10)} Ne, sobota ni judovska. Je Gospodova sobota. To je Kristusov dan – spomin na njegovo ustvarjalno moč. Sobota je bila vzpostavljena že pri stvarjenju človeka, 2.300 let pred nastankom judovskega naroda. Jezus je o tem svetem dnevu rekel tole: »Sobota je zaradi človeka.« ^(Mr 2,27)

Bog pravi, da se mora sedmi dan posvečevati kot znamenje in spomin na dejanja njegove ustvarjalne moči.

Vrnimo se k poročilu o stvarjenju. 1. Mojzesova 1 opisuje nastanek našega sveta. Takoj za tem opisom beremo v 1. Mojzesovi 2 poročilo o vzpostavljanju sobotnega počitka:

»Tako sta bila dovršena nebesa in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa je počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.« ^{(1 Mz 2,1-3)}

Ker je Bog v šestih dneh ustvaril svet, je sedmi dan vzpostavil kot spomin na svojo ustvarjalno moč. Ta spomin ima tri pomembna dejstva:

1. Bog je tega dne počival. ^(1 Mz 2,2) Ta dan ni počival zato, ker bi se s stvarjenjem utrudil, temveč da bi človeku dal zgled. Njegov namen je bil, da tudi človek vsak sedmi dan počiva od svojega dela, kakor je storil On kot stvarnik. Tako je sedmi dan postal pomnik na to, da je Bog ustvaril naš svet.

2. Bog je blagoslovil sedmi dan. ^(1 Mz 2,3) Posebno je blagoslovil teh 24 ur.

3. Bog je posvetil sedmi dan. Beseda posvetiti pomeni narediti sveto, odločiti za sveti namen. Ta beseda usmerja na nekaj, kar ni vsakdanje. Človek lahko razume in ima za sveto samo to, kar je Bog že posvetil. Torej je to besedilo jasna potrditev, da je Bog sedmi dan naredil za svetega.

Ljudje navadno rečejo: Vsi dnevi so enaki. Zakaj bi bilo tako pomembno, kateri dan v tednu posvečujem?

Sveto pismo pa jasno uči, kateri dan je Bog posvetil. Sedmi. Samo sedmi dan je določen za spomin na stvarjenje. Sveto pismo nikjer ne pravi, da je Bog počival ali posvetil prvi, peti ali tretji dan. Edini dan, ki si ga je Bog prisvojil, je sedmi dan. To je edini dan, ki je za večno spominski dan na stvarjenje, ker je Bog v šestih dneh ustvaril zemljo, a sedmi dan je počival. To pomeni, da tako vzvišen spomin ne more biti noben drug dan.

Zamislimo si, da ima nekdo rojstni dan 25. junija. Kako bi se ta človek počutil, če bi mu rekli takole: »Ni pomembno, kateri dan boš praznoval rojstni dan. Lahko 24. ali 26. junija. Pa četudi bi to sprejel, nepreklicno ostaja dejstvo, da je njegov rojstni dan 25. junija.

Gospod je določil samo en dan, sedmi dan. Zato je bila sobota v celotni zgodovini posvečevana kot spomin na Kristusovo ustvarjalno moč. V vseh časih je bila znamenje privrženosti Kristusu, znamenje svobode in ljubezni do Boga. Preberimo tudi besedilo v knjigi preroka Ezekijela.

»Moje sobote posvečujte, da bodo znamenje med menoj in vami, da se spozna, da sem jaz, Gospod, vaš Bog.« ^(Ezk 20,20)

V celotnem Starem zakonu je bila sobota znamenje zvestobe Bogu. S svojim obstojem je označevala največjo razliko med Božjim narodom in pogani. Vzpostavljena je bila pri stvarjenju, praznovali so jo pred nastankom judovskega naroda, a posvečevana je bila med Božjim narodom v celotnem starozakonskem obdobju.

Morda se sedaj zastavlja vprašanje: Kateri dan je posvečeval Kristus? Kristus je zgled vsem kristjanom. Kakšno je bilo njegovo stališče do dneva počitka?

Beseda kristjan pomeni biti podoben Kristusu, slediti mu. Janezovo besedilo poudarja, da mora vsak kristjan živeti tako kakor Jezus. ^(1 Jn 2,6) Zato je pomembno vedeti, kaj je On delal ob sobotah in kaj je ukazal svojim sledilcem o dnevu počitka.

Odprimo Novi zakon in preberimo poročilo v Luku: »Prišel je v Nazaret, kjer je doraščal. V soboto je šel v shodnico, kakor je bil navajen. Vstal je, da bi bral.« ^(Lk 4,16) Iz tega besedila je jasno, da je Kristusova navada, ustaljen način življenja in dela, zajemala tudi redno odhajanje v cerkev.

Če bi lahko v Kristusovem času šli kateri koli dan tedna mimo majhne tesarske delavnice, v kateri je Jezus delal kot mladenič, bi lahko slišali zvoke udarcev kladiva in dleta. Morda bi opazili celo majhen napis »odprto«. Toda sedmega dne je bila delavnica zaprta. Kladiva in dleta so bila odložena, a na vratih je morda visel napis »ob sobotah zaprto«.

Morda bo kdo rekel: Jezus je bil Jud, zato je praznoval soboto. Toda ne smemo pozabiti, da je sobota postala dan počitka 2.300 let preden so se Judje pojavili kot narod. Že od začetka človeške zgodovine je bila znamenje vzvišenega Kristusovega ustvarjalnega dela. Temu dodajmo še naslednje dejstvo: Če bi bil Jezus prišel spremenit soboto, če bi prišel spremenit zapovedi, ki so bile napisane z Božjim prstom na gori Sinaj, ali te spremembe ne bi objavil in opravil že tedaj, ko je bil na svetu? Zakaj je s svojim življenjem dajal zgled, kako se naj posvečuje sobota, namesto da bi napovedal spremembo, če jo je načrtoval? Toda Jezus je rekel zase: »Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke, nisem prišel, da razveljavim, ampak izpolnim.« ^{(Mt 5,17 CHR)}

Hoditi po Jezusovih stopinjah pomeni posnemati njegov zgled in biti v soboto v cerkvi pri bogoslužju. To pomeni počivati v isti dan, v katerem je Kristus počival, izpolnjevati zapovedi v življenju tako, kakor jih je On.

V Mateju najdemo prerokovanje, ki ga je Jezus pojasnil svojim učencem, ko je govoril o razdejanju Jeruzalema. To se je uresničilo leta 70 našega štetja, štirideset let po Kristusovem križanju. Ko je torej govoril o tem, je opozoril: »Molite, da ne bi bežali pozimi ali na soboto.« ^(Mt 24,20) To besedilo potrjuje, da glede dneva počitka ni bila načrtovana nikakršna sprememba niti po Kristusovi smrti.

Sveto pismo ne pozna nobenega drugega dneva za posvečevanje kakor soboto. Ali lahko z gotovostjo trdimo, da je tedenski dan, ki ga imenujemo sobota, isti dan, ki ga je Bog določil v začetku? Nekateri pravijo: Da, drži; Bog ima poseben dan. To je sedmi dan. Toda ali lahko rečemo, kateri dan v tednu je sedmi? Ali bi Kristus vzpostavil neki dan za spomin na svojo ustvarjalno moč in ukazal ljudem, da ga posvečujejo, potem pa ga skril, da nihče ne more vedeti, kateri dan je to v resnici? To ne bi bilo logično. Sta dva načina za ugotavljanje, da je sobota, ki jo poznamo danes, res ta sedmi dan, ki ga je Bog določil v začetku:

1. svetopisemski

2. jezikovni

Kakor v vsem drugem se tudi glede tega obrnimo najprej k Svetemu pismu. To jasno razodeva, kateri dan v tednu je Božji dan. V Luki je poročilo o Kristusovem križanju. Opisuje se Kristusova smrt, in piše takole: »To je bilo na dan (dan, ko je Kristus umrl) pripravljanja in sobota se je bližala.« ^(Lk 23,54) Dalje je opisano, kaj so žene delale na dan po Kristusovi smrti.

»Nato so se vrnile in pripravile dišav in mire. V soboto pa so po zapovedi počivale.« ^(Lk 23,56)

Zapoved o posvečevanju sobote je veljala tudi po križu, zato so jo te žene pozorno spoštovale. Ljubile so Gospoda, in zato so spoštovale njegovo zapoved. V sobotni dan niso hotele pomaziliti niti Kristusovega telesa.

V Lukovem evangeliju najdemo tudi opis jutra vstajenja:

»Prvi dan tedna so se žene navsezgodaj odpravile h grobu. S seboj so nosile dišave, ki so jih bile pripravile.« ^(Lk 24,1)

Te tri vrste, ki smo jih navedli, opisujejo tri zaporedne tedenske dni:

1. Dan priprave, petek – dan Kristusove smrti.

2. Dan počitka, dan, ko je Kristusovo telo ležalo v grobu, a žene so počivale.

3. Prvi dan, dan vstajenja.

Nobenega dvoma ni, ko gre za dan Kristusove smrti. Celo še danes ta dan imenujejo veliki petek. Toda kaj je z dnevom, v katerem je Jezus vstal od mrtvih? Tudi glede njega ni nobenih dvomov. Vsi se strinjajo, da je to nedelja. Tako imamo v Svetem pismu jasno označene tri dneve: Dan, ko je Jezus umrl – petek; dan počitka, ko je Kristus ležal v grobu – sobota; in nedelja, dan, ko je Kristus vstal od mrtvih. Dan počitka je torej med petkom in nedeljo. To je sobota. Sveto pismo to jasno podaja.

Sedaj pa pojdimo na drugo področje – jezikovno. V 108 jezikih na svetu, pa tudi v našem, ima ime za sedmi dan svoj koren v hebrejski besedi šabat. Torej svetovni jeziki potrjujejo veliko in slavno dejstvo, da je sobota sedmi dan, ki ga je Bog izdvojil s posebnim blagoslovom.

Nobenega dvoma ni, da je sobota, ki jo poznamo danes, dan, ki ga je določil Bog. To potrjuje Sveto pismo in številni jeziki po svetu.

V Svetem pismu je jasno zapisano, kateri dan so apostoli in prva krščanska Cerkev posvečevali in imeli za dan počitka.

»Onadva pa sta iz Perg potovala naprej in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. ^(Apd 13,14)

Te besede se nanašajo na apostola Pavla in Barnaba. V soboto sta šla v shodnico. Dalje beremo:

»Ob odhodu pa so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.« ^(Apd 13,42)

Pogani so želeli, da bi jim Pavel ponovno govoril. Če bi bil Pavel posvečeval nedeljo, prvi dan tedna, ali ne bi ob tej priložnosti rekel kristjanom, ki so prišli iz poganstva: »Ni vam treba čakati do prihodnje sobote. Pridite jutri, v nedeljo. To je nov dan počitka.« Toda Pavel ni rekel tako. Sveto pismo pravi:

»Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.« ^(Apd 13,44)

Veliko let po Kristusovem vstajenju so učenci še posvečevali soboto.

Novozakonska Cerkev je posvečevala soboto. V Novem zakonu je 84-krat sobota omenjena kot dan, ki so ga posvečevali učenci. Niti ene vrste ni, ki bi kakor koli govorila o tem, da so učenci posvečevali kateri drug dan.

Po vsem, kar smo brali, bi se morda vsililo tudi naslednje vprašanje: Kaj bo z mojimi sorodniki in prijatelji, ki niso nikoli dojeli zapovedi o soboti? Kaj bo z vsemi kristjani v prejšnjih stoletjih, ki so bili verni Kristusu, a nikoli niso zvedeli za to resnico? Sveto pismo jasno pravi:

»Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, greši.« ^(Jak 4,17)

Če je kdo ravnal pošteno in živel v luči, ki jo je imel, bo Jezus to sprejel. Toda danes se sporočila treh angelov oznanjajo vsemu svetu – »vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu«, in to »z mogočnim glasom«. »Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebesa in zemljo, morje in izvirke voda.« ^(Raz 14,7) Torej Bog danes vabi ljudi, naj se vrnejo k dnevu počitka, k soboti, večnemu znamenju njegove ustvarjalne moči.

Sam Jezus Kristus, mogočni Stvarnik, je počival v sobotni dan v času, ko je ustvarjal svet. Blagoslovil ga je in posvetil. Potem pa je kot Sin človekov živel triintrideset let in pol na svetu. V tem svojem življenju je počival in posvečeval dan, ki ga je sam vzpostavil pri stvarjenju. Isti Jezus polaga roko na tvoje in moje rame – roko, ki je bila nekoč pribita na križ zaradi naših grehov – in nam z ljubeznijo pravi: »Pojdite za menoj. Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« ^(Jn 14,15)

Na tisoče ljudi po vsem svetu se odziva na Kristusovo vabilo in mu sledi s sprejemanjem in posvečevanjem dneva počitka, ki ga je določil On. Vsi ti lahko pričajo o novem veselju in velikih blagoslovih, ki so jih deležni v življenju s posvečevanjem tega dneva. Zato pridimo k Jezusu in se odzovimo na vabilo ljubezni, ki nam ga pošilja, ker je to edina pot v večno življenje.

12. Kako bomo živeli dlje, se počutili bolje in videti lepši

Izkušen in ugleden zdravnik se je utrudil, ko je poslušal bolnike razlagati svoje okamenelo stališče: »Doktor, vi mi samo dajte tablete, ki bodo umirile moje bolečine. Nikar mi ne govorite, da moram spremeniti način življenja.« Zato se je odločil izdati knjižico. Potem je vsako jutro nekoliko izvodov te knjižice pustil v čakalnici, da bi bolniki med čakanjem na pregled lahko brali. Brošura je imela nenavaden naslov: Kako lahko umreš, ko si še mlad? Bolniki so prihajali v čakalnico, brali brošuro in bili osupli nad nasveti svojega zdravnika.

»Če želiš umreti, dokler si še mlad, in da tvoja družina dobi od zavarovalnice hitro nadomestilo za tvojo smrt, imaš tu nekoliko dobrih nasvetov,« je pisalo v uvodu.

»Prvič, kadi čim več.«

Zakaj je zdravnik to napisal?

Med kadilci je dvakrat več bolnih na srcu in ožilju kakor med nekadilci. Cigaretni strupi zelo škodijo zdravju ven in arterij. Te postajajo krhke in manj sposobne za pretok krvi. Zato kroži kri počasneje. Tudi srce izgubi precejšnjo sposobnost za črpanje krvi. Celoten krvni obtok je moten. Posledice so porazne: bolezni srca in ožilja so v sodobnem svetu postale človekov sovražnik številka ena. Vsak četrti človek umre od srčne kapi pred šestdesetim letom življenja.

Tudi pljučni rak naglo narašča, a kajenje je najpomembnejši dejavnik za njegovo nastajanje. Na svetu letno umre več kakor 700.000 ljudi zaradi raka na pljučih. S katranom, ki je v cigareti in pride s kajenjem v kadilčevo telo, so znanstveniki premazovali hrbte poskusnih živali, zajcev in podgan. Te živali so kmalu zbolele za rakom, ki se po ničemer ni razlikoval od raka, za katerim zbolijo ljudje. Pomembno je poudariti važno dejstvo, da je število nekadilcev, ki zbolijo za rakom na pljučih, neprimerljivo manjše v odnosu na kadilce.

Kadilci zbolevajo tudi za emfizemom (bolezenska nabuhlost). Zaradi strupenega dima iz cigarete se zračne celice v pljučih okužijo in nabreknejo. Pod pritiskom zraka, ki prihaja v pljuča, tanke stene teh celic popokajo, a s tem se spoznavno zmanjša površina tkiva, v katerem se zamenjujejo plini. Takšni bolniki se morajo varovati vsake težje telesne dejavnosti. Osemdeset odstotkov obolelih od emfizema je povzročilo kajenje.

K temu je potrebno dodati še bolezni, ki jih strupeni tobačni dim povzroča v prebavilih, na koži, v živčnem sistemu in žlezah z notranjim izločanjem. Zares, kdor hoče umreti mlad, prezgodaj zboleti za boleznimi srca, raka, emfizemom ali navadno gripo, do katere postaja zelo neodporen, naj mirno še naprej kadi.

Drugi nasvet, ki ga je ta zdravnik dal v svoji brošuri, se glasi:

»Pij alkohol.«

Že od davnih časov je v Svetem pismu jasno zapisano: »Zasmehovalec je vino.« ^(Prg 20,1) V isti knjigi beremo tudi naslednje besede: »Ne glej vina, kako se rdečkasto iskri (...) gladko teče.« ^(Prg 23,31) Sveto pismo svetuje: ne glej vina, ko prevre in postane alkohol. Tedaj ni več dobro za uporabo.

Leta so znanstveniki menili, da je razpad jeter najhujša bolezen, ki jo lahko povzroči alkohol. Toda s sodobnimi raziskavami so odkrili precej hujše poškodbe možganov, ki so posledica pitja alkohola. Z natančno elektronsko napravo se lahko opazuje pretok krvi skozi očesne krvne žile. Kri, ki se pretaka skozi oči, nadaljuje svojo pot proti možganom. Ker so očesne krvne žile najbliže površini, se lahko opazujejo. Ko človek pije alkohol tudi v zmernih količinah, se lahko v krvnih žilah njegovega očesa opazi veliko strnjevanje krvi. Po takšni krvi v možgane ne morejo priti ustrezne količine kisika. Ker je v možganih več kakor štirinajst milijard živčnih celic, ki potrebujejo kisik, jih vsaka prekinitev v oskrbi s tem dragocenim plinom, pa čeprav samo za nekoliko sekund, uniči precejšnje število. Te celice odmirajo in se nikdar več ne morejo obnoviti. V svoji brošuri Kako lahko umreš, ko si še mlad, je ta pogumni zdravnik napisal: »Pri svojem zdravniškem delu sem se prepričal, da lahko tudi manjša količina alkohola precej skali preskrbo možganov s kisikom, zaradi česar propadajo nežne živčne celice, pa tako človek ni zmožen za normalne odločitve.«

»Zasmehovalec je vino.« Človek, ki pije alkohol, ne more razumno razmišljati. Vemo, kakšna hudodelstva so ljudje počenjali pod vplivom alkohola. Edini način, da se tega obvarujemo, je, da alkohola sploh ne uživamo.

Toda morda bo kdo rekel, mar Jezus na svatbi v Kani Galilejski ni spremenil vode v vino. Ali svojim učencem ni dal vina pri zadnji večerji in tedaj rekel, da ga ne bo več pil... dokler ne bo pil novega v nebeškem kraljestvu? Da, toda Jezus ni naredil prevrelega vina in ni takšnega dal svojim učencem. V Svetem pismu je vretje simbol greha. Zaradi tega je bil tudi kruh, ki so ga jedli pri zadnji večerji, brezkvasen, ker tudi kvas povzroča vrenje. Brezkvasni kruh in neprevrelo vino sta predstavljala Kristusovo brezmadežno telo in njegovo čisto kri. Brezgrešni Kristus ni naredil prevrelega vina za svatbeno slovesnost, ker nikoli ni prekršil nobenega zdravstvenega načela, zapisanega v Svetem pismu.

V brošuri piše tudi tole: »Če želiš kar se da hitro umreti, pij veliko kave.«

Mnogo je ljudi, ki pravijo, da se zjutraj počutijo pripravljeni in voljni za delo šele potem, ko popijejo skodelico kave. Res, kofein, ki je v kavi, spodbuja porabo izredne količine življenjske energije. Toda pomanjkanje te energije se pozneje kaže v veliki utrujenosti, živčnosti in razdražljivosti. Značilen primer, ki to potrjuje, so vozniki težkih tovornjakov. Ko med dolgimi vožnjami čutijo utrujenost, se navadno ustavijo ob cesti in v motelu popijejo kavo. Trenutno se počutijo okrepljeni, ker je kava spodbudila dodatno količino energije. Toda po nekaj kavicah in občasnih poživitvah se lahko zgodi, da jih nenadoma prevzame velika utrujenost, zaradi katere popolnoma odpove zbranost in pozornost. Takšni vozniki povzročajo kakor po kakem pravilu velike nesreče, čeprav dneve niso zaužili niti kaplje alkohola.

Poleg tega, da kava izčrpava živčni sistem, škoduje tudi srcu in jetrom. »Med vsemi mojimi bolniki, ki so med štiridesetim in petdesetim letom doživeli srčno kap, jih je večina pila šest ali več skodelic kave na dan,« je poudaril ta zdravnik v svoji brošuri. Prav tako pa se naglo povečevanje rojevanja nenormalnih otrok z gotovostjo lahko poveže z vse večjo uporabo tega tako priljubljenega jutranjega napitka.

Sveto pismo pravi:

»Preljubi, prosim Boga, da bi v vsakem pogledu napredoval in bil zdrav, kakor napreduje tvoje duhovno življenje.« ^(3 Jn 2)

Veliko je ljudi, ki si želijo biti zdravi, a dalje živijo po svojih zahtevah, s kakršnimi grobo kršijo zdravstvene zakone. Bog je vgradil v naše telo naravne procese in zakone. Če ravnamo v skladnosti z njimi, bomo zdravi in zaščiteni pred mnogimi boleznimi, ki mučijo sodobni svet. Toda ali ni prava neumnost pričakovati, da nas bo Bog zaščitil pred boleznimi, če prestopamo zdravstvene zakone, ki jih je dal On? Nekateri pravijo: Bog, ozdravi moje bolezni, naredi čudež ozdravljenja, a še naprej kadijo, pijejo velike količine kave in vsak dan tudi alkohol.

Posebno sporočilo, namenjeno zadnjemu rodu v času pred drugim Kristusovim prihodom, se glasi: »Bojte se Boga in izkažite mu čast. (...) Molite njega, ki je naredil nebesa in zemljo.« ^(Raz 14,7) Če služim njemu, ki je naredil nebesa in zemljo, če molim Kristusa kot Stvarnika, ali bom potem sodeloval z njim pri ohranjanju zdravega telesa in ga s tem častil, ali pa bom prestopal zdravstvene zakone in tako kvaril telo, ki mi ga je dal? Od vsega, kar je Bog ustvaril na svetu, so človeška bitja najpopolnejša in najdragocenejša. Če Boga spoštujem kot Stvarnika, bom spoštoval tudi to, kar je On ustvaril – telo, ki mi ga je podaril. To je način češčenja Stvarnika.

»Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo.« ^{(1 Kor 10,31)}

To, kar jemo ali pijemo, je zelo pomembno, kajti s tem spodbujamo ali uničujemo to, kar nam je Bog dal. Sveto pismo imenuje naše telo tempelj Svetega Duha.

»Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas. Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.« ^{(1 Kor 3,16.17)}

Ko Sveto pismo govori o nebesih in svetem mestu, pravi: »Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega.« ^(Raz 21,27) Z načinom svojega življenja lahko v svojem telesu poveličujemo Boga, a prav tako ga lahko sramotimo. Poznam mnoge, ki dobro vedo, da s kajenjem uničujejo svoje zdravje, svoje telo – Božji tempelj, pa si zato prizadevajo, da bi se osvobodili te škodljive razvade. So taki, ki po mnogih poskusih prenehajo, ker nimajo dovolj moči, da bi premagali pregreho. Toda obstaja moč, ki je dovolj močna in lahko premaga vsako zlo v našem življenju in vsako razvado. To je moč, ki jo Kristus da vsakemu, ki dojame, da je njegovo telo tempelj Božjega Duha, in ki hkrati Boga iskreno prosi za pomoč v tem hudem boju. Jezus Kristus nas ne zapušča, da bi se sami borili v tem boju. Ko je Jezus razlagal namen svojega poslanstva na svetu, je rekel, da bo »izpustil jetnike«. On je vzvišeni osvoboditelj, ki je že mnogim pomagal, da so se osvobodili pregreh. Sveto pismo še danes pravi vsakemu od nas:

»Zanesemo se, da nas sliši, kadar ga prosimo po njegovi volji.« ^{(1 Jn 5,14)}

Če se boš družil s Kristusom, ti bo pomagal premagati vsak greh, ne glede na to, kateri greh te je zasužnjil.

V Svetem pismu je jasno zapisano, kakšno prehrano je Bog predvidel, da bi ljudje lahko uživali popolno telesno zdravje. Bog želi, da se ves naš »duh, duša in telo (...) ohrani neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus«. ^{(1 Tes 5,23)} Takšno skrb za blagor celotnega človekovega bitja najdemo že na prvih straneh Svetega pisma, torej že od samega začetka.

Ker je torej Stvarnik ustvaril popolno bitje, katerega telo deluje kakor najbolj natančen stroj, je določil tudi zdravo hrano, ki bo najbolje ohranila človekovo telo.

»In Bog je rekel: Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež.« ^{(1 Mz 1,29)}

Prvotna hrana ni zajemala uporabe mesa. Božji namen ni bil, da bi ljudje klali živali in jedli njihovo meso. Njegov namen ni bil, da bi njegova stvarstva končala svoje življenje s smrtjo. Hrana, ki jo je Bog v začetku, v Edenskem vrtu, dal Adamu in Evi, je bila sadje, lupinasti plodovi in žita. Pozneje, po padu v greh, je bila dana človeku za hrano tudi zelenjava.

Kdaj se je začelo v prehrani uporabljati meso? Šele po potopu. Nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bi Bog pred potopom dovolil uporabljati mesno hrano ne v Edenu ne po odhodu prvega človeškega para iz Edenskega vrta.

Danes živijo mnogi narodi od pretežno vegetarijanske prehrane. Narod Hunza na severu Indije, kjer je visoka starost vsakdanja stvar, ima vegetarijansko prehrano. Srčne bolezni in rak so jim popolnoma neznane, kakor tudi številne druge bolezni, ki mučijo sodobni svet. Odlično zdravje je sad sprejemanja prehrane, ki jo je Bog določil v začetku.

Že smo rekli, da se je meso v človekovi prehrani pojavilo šele po potopu. Zelo zanimivo je primerjati dolgost življenja ljudi pred potopom, torej v obdobju, ko so ljudje spoštovali načela prehrane, ki je bila določena v začetku, in po potopu, ko so začeli jesti meso. Adam je živel 930 let, njegov sin Set pa 912 let. Naslednji rod Enos 905 let, Kajnan 910 let, Malaleel 895, Jared 962, Henoh 365 let. Ta padec življenjskega obdobja ni nastal zato, ker bi bil Henoh umrl zgodaj v odnosu na svoje prednike. Sveto pismo pravi zanj, da je neprestano »hodil z Bogom. (...) In ni ga bilo več, kajti Bog ga je vzel k sebi«. ^{(1 Mz 5,24)} Tako je živel na zemlji samo »365 let«.

Njihovo življenjsko obdobje je zapisano v dobesednih letih. Bog je ustvaril Adama, da bi živel večno in ne samo 930 let. Matusala, ki je pripadal osmemu rodu po Adamu, je živel 969 let. Po dolgosti življenja je prekosil Adama.

Kaj se je zgodilo z dolgostjo človeškega življenja po potopu? Sem, Noetov sin, je živel 600 let. Mož iz naslednjega rodu, Arfaksad, 438 let. Naslednji Faleg 239 let in tako do Nahorja, ki je živel 148 let. Padec življenjskega obdobja je bil hiter. Prehod z vegetarijanske prehrane na mesno je bil vsekakor pomemben dejavnik, ki je vplival na skrajšanje človeškega življenja.

Ko je Bog dovolil ljudem uporabljati meso za hrano, je natančno ločil »čiste« in »nečiste« živali. Ta razdelitev je bila znana že pred potopom.

»Od vseh čistih živali si vzemi po sedmero, samca in samico; od živali pa, ki niso čiste, po dvoje, samca in samico.« ^(1 Mz 7,2)

Bog nikoli ni odobril človeštvu uživati mesa živali, ki jih Sveto pismo imenuje nečiste. Te so bile ustvarjene zato, da opravljajo na tem svetu izključno službo čistilcev.

Katere živali so čiste, a katere nečiste? V 3. Mojzesovi 11 najdemo pravilo, po katerem se vse živali, ptice in ribe delijo na ti dve veliki skupini. Prva vrsta tega poglavja se glasi: »A Gospod je govoril.« Ko Gospod nekaj reče, moramo mi ljudje to sprejeti kot resnico, ki se odlikuje z večnimi vrednotami.

»Vse, kar ima med živalmi preklane parklje, in sicer popolnoma preklane parklje, in prežvekuje, to smete jesti.« ^(1 Mz 7,3) Da pa ne bi pomislili, da mora to delitev spoštovati samo izraelski narod, moramo misliti na to, da je Gospod isto razdelitev dal Noetu, po katerem se je po potopu razmnožil ves svet. Torej vsi narodi na zemlji morajo spoštovati to razdelitev, ki živali uvršča v dve skupini – čiste in nečiste.

Morda bo kdo rekel: »Strinjam se, da meso kamele ni za hrano. Sprejemam, da je tudi zajec nečist. A svinja, zakaj bi ta bila nečista, ko pa je njeno meso zelo okusno? Izdelki, ki se dobijo od svinjskega mesa, so zelo okusni. Morda je bila ta prepoved dana Judom zaradi toplega podnebja. Toda če svinjino toplotno dobro obdelamo, bo povsem ustrezna za prehrano.«

Bog je jasno določil razliko med čistimi in nečistimi živalmi, ker je kot Stvarnik poznal sestavo in lastnosti svojih stvarstev. Zato te razlike ni bil zavezan spoštovati samo en narod, ampak vsi ljudje brez razlike. Sodobna znanstvena spoznanja gredo v korist tej razdelitvi. Večina zdravnikov svetuje svojim bolnikom, posebno še v poznejšem življenjskem obdobju, da se zdržujejo uživanja svinjskega mesa in masti.

So ljudje, ki trdijo, da je svetopisemska prepoved uporabe mesa nečistih živali veljala samo v obdobju Starega zakona. Pravijo, da je »v Novem zakonu vsa hrana čista«. Toda premislimo logično naslednje: Mar bi Bog štiri tisoč let prepovedoval nekaj kot neustrezno za hrano, potem pa nenadoma, po Kristusu, to razglasil za dobro, čisto in koristno? Ne verjamem, da je Jezus prišel spremenit človekovo telo in ga prilagodit tako, da mu postane nenadoma dobro in koristno to, kar je bilo pred križem slabo in nečisto. Jezusov prihod ni spremenil sestave svinjskega mesa.

Ko branijo takšno stališče in napačno razlagajo novozakonske spise, mnogi omenjajo prikazen apostola Petra, v kateri mu je bilo rečeno, naj poje to, kar je kot Jud imel za nečisto. Peter je pravzaprav v prikazni videl velik prt kakor posodo polno ptic, laznine in nečistih živali, in potem slišal glas: »Zakolji in jej. (...) Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto.«

Ali naj bi ta prikazen pokazala, da je Bog očistil tudi zveri, žuželke in plazilce? Ali je to sedaj čista hrana, ki jo lahko jemo?

»Naslednjega dne, ko so bili ti na poti in so se bližali mestu, se je Peter vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog poldne. Postal je lačen in zaželel si je jesti. Pripravljali so mu jed, njega pa je obšlo zamaknjenje. Videl je odprto nebo, s katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali je obstala na zemlji. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do njega je prišel glas: Vstani, Peter, zakolji in jej! Peter je odgovoril: Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega. Glas pa mu je drugič rekel: Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto.« ^{(Apd 10,9-15)}

Ključ, po katerem lahko razumemo to prikazen, je v 17. vrsti: »Peter je ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, ki jo je videl. In glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so poizvedovali, kje je Simonova hiša, in že so stali pri vratih.«

Petru niti na misel ni prišlo, da Bog pričakuje od njega, naj je nečisto hrano. Kaj naj potem pomeni ta prikazen? »Ljudje, ki jih je poslal Kornelij (...) so že stali pri vratih.«

Še med prikaznijo so k Petru prišli ljudje, ki jih je poslal Kornelij, pogan, mož, katerega je Peter kot Jud imel za nečistega. Torej je Bog Petru dal prikazen, ki se ni nanašala na nečisto hrano, temveč da ga prepriča in mu naloži dolžnost, da evangelij oznani poganom. Do tega sklepa je prišel tudi sam Peter.

»Medtem ko se je z njim pogovarjal, je stopil v hišo; tam je našel zbranih veliko ljudi. Rekel jim je: Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega.« ^{(Apd 10,27.28)}

Petrova prikazen je ponazarjala njegovo stališče do ljudi. Bog mu je pokazal, naj nobenega človeka ne imenuje »omadeževanega ali nečistega«. Hrane, ki jo je Stari zakon razglasil za nečisto, Novi zakon ni razglasil za čisto.

Znano je, da se nebesa ne morejo zaslužiti niti s hrano niti s pijačo, ki jo vnašamo v svoje telo. Toda, če kdo ljubi Boga iz vsega srca, ga bo poslušal tudi, ko gre za hrano, in ne bo kvaril svojega telesa, ki mu ga je dal Bog.

Med vsemi, ki berejo Sveto pismo, posamezniki trdijo, da je kljub vsemu v Novem zakonu dovoljena uporaba vseh vrst mesa za prehrano. Da bi podprli svoje stališče, navadno navajajo besedilo apostola Pavla: »Vse, kar je na trgu na prodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti.« ^{(1 Kor 10,25)} Mislimo na to, da nobeno svetopisemsko besedilo, če se tolmači pravilno, ne pači ali pobija drugega. To besedilo bega samo nje, ki ga iztrgajo iz celote. Mar to isto pismo ne govori, da je naše telo Božji tempelj? Ali ne pravi: »Lahko jeste ali pijete (...) vse delajte v Božjo slavo«? O čem torej govori apostol Pavel?

Korint je bil pogansko mesto, a njegovi prebivalci so mnogokrat hrano darovali malikom. Ko so bili vsi daritveni obredi opravljeni, so meso, ki je preostalo, prodajali na mestni tržnici. Nekateri Judje so trdili, da ti, ki kupujejo in jedo tako hrano, malikujejo. Apostol Pavel o tem razpravlja takole:

»O jedeh, ki so bile darovane malikom, pa vemo to: noben malik ne biva v svetu in noben bog; samo eden je.« ^{(1 Kor 8,4)}

Potem pa nadaljuje: »Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se daruje malikom, da je morda malik sam nekaj?« ^{(1 Kor 10,19)}

Razprava ni bila o razliki med čisto in nečisto hrano, temveč o tem, ali Korinčani lahko jedo meso, ki je bilo namenjeno mališki službi. Ne gre za nečiste živali, temveč za hrano, katere del je bil darovan malikom. Zato Pavel pravi, kar se prodaja v mesnicah, jejte, to ni isto, kakor če bi šli v poganski tempelj in se poklonili malikom.

Celotno razpravo Pavel končuje z naslednjim načelom: »Vse delajte v Božjo slavo.« ^{(1 Kor 10,31)} Malo prej je Pavel v istem pismu poudaril: »Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog.« ^{(1 Kor 3,17 CHR)}

Kako resen je vsakemu človeku namenjen Božji opomin, da naj ohrani svoje telo v dobrem zdravju? Ali je v Svetem pismu besedilo, ki govori o kazni za kršitev zdravstvenih zakonov?

»Zakaj glej, Gospod pride v ognju, podobni viharju so njegovi vozovi, da strese v togoti svojo jezo in svojo grožnjo v ognjenih plamenih. Zakaj Gospod bo sodil z ognjem in s svojim mečem vse meso. In mnogo jih bo pobitih po Gospodu. Tisti, ki se posvečujejo in očiščujejo za vrtove drug za drugim med tistimi, ki jedo svinjsko meso, nečisto in miši, naj se vsi pokončajo, govori Gospod.« ^{(Iz 66,15-17)}

To besedilo govori o drugem Kristusovem prihodu. Smrt kot kazen bo zadela vse, ki so se odločili, da svojega telesa ne bodo dali »v živo, sveto in Bogu všečno daritev«, oziroma nje, ki imajo svoj tek in svoje mnenje za bolj pomembno od besed samega Boga.

Bog nas v svoji besedi poziva, naj svoje življenje uskladimo z zdravstvenimi zakoni. Vabi nas, da zapustimo stare, slabe navade in popolnoma sprejmemo načela zdravega načina življenja.

Dokler je Jezus živel na svetu, je čutil utrujenost in lakoto. V puščavi, kjer je bil skušan, se je postil štirideset dni. Nikoli se mu ni bilo potrebno bojevati s tobakom, ker nikoli ni kadil. Ni se mu bilo treba bojevati proti alkoholu niti nečisti hrani. Toda po štiridesetdnevnem postu je bila njegova želja po hrani večja od želje kogar koli po cigareti, kavi, alkoholu ali nečisti hrani. Njegova skušnjava je bila večja od skušnjave kogar koli ali želje po tem, kar mislimo, da nam je potrebno, v resnici pa nam škoduje.

Jezus je zmagal, ker se je zanašal na moč svojega Očeta. Njegova zmaga je lahko tudi naša. Če se bojujemo z željami, pojdimo k Jezusu. On ve, kako se je treba bojevati in kako se lahko premaga telesna želja.

»Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo vzvišenega velikega duhovnika Jezusa, Božjega Sina, ki je šel skozi nebesa. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, razen v grehu. Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« ^{(Heb 4,14-16)}

Jezus ne bo nikomur iztrgal kozarca alkohola iz rok, niti skril cigarete. Ne bo uničil nečiste hrane, ki jo lahko uporabimo. Toda lahko nam pomaga, če se mu resnično izročimo. Stopil bo v naše življenje in nam dal moč storiti to, česar sami nikoli ne bi mogli. Želi spremeniti naše življenje, zato pa mu prepustimo vse svoje težave.

Gospod nam bo pomagal, da bo naše telo postalo čist in svet tempelj njegovega Duha, v katerem bomo poveličevali Boga Stvarnika.

13. Življenje po smrti

Med sodobnimi ljudmi je veliko zanimanje za vse, kar se razlikuje od vsakdanjega načina življenja. Vsak dan smo priče vse večjega zanimanja za spiritizem, okultizem in vražarstvo. Knjige, ki govorijo o teh pojavih in poskušajo odkriti skrivnosti nadnaravnega, hitro postajajo »uspešnice« in doživljajo številne izdaje. Spiritizem, za katerega se trdi, da ima možnosti za zvezo z mrtvimi, ima vse več pristašev. Mnogokrat poslušamo o kakšnem nadnaravnem dogodku, a vse na način, ki navaja k sklepu, da okrog nas lebdijo in delujejo duše pokojnikov.

Neki večer je sin uglednega človeka naredil samomor ob 20.19. Eno leto so se v hiši tega človeka vse ure ustavile ob 20.19. Končno se je samomorilčev oče obrnil na spiritističnega medija. Ta je priredil seanso in priklical pokojnikov »glas«.

»Kako je na onem svetu?« je vprašal oče.

»Čudovito,« je odgovoril glas. »Živim v raju, v nezamišljivi lepoti.«

»Ali vidiš Jezusa?« je vprašal oče.

»Seveda, to je dober človek, tudi on je z nami.«

Oče je bil zadovoljen. Njemu je bila ta prevara več vredna in sprejemljivejša od svetopisemske resnice o mrtvih.

Edina možnost, da nas ta prevara ne bo zapeljala, je, da smo dobro utrjeni v poznanju Božje resnice o mrtvih, ki jo razodeva Sveto pismo. Nepoznanje resnice o stanju mrtvih nas vodi na pot Satanove prevare. Kaj Sveto pismo govori o umrlih?

»Kakor se oblak razprši in preide, tako tisti, ki gre v podzemlje, ne vzide več. Ne vrne se več v svojo hišo in njegov kraj ga ne pozna več.« ^{(Job 7,9.10)}

Sveto pismo jasno uči, da umrli nimajo nobenega deleža v dogajanjih ljudi, ki še naprej živijo na svetu.

Nekateri učijo, da ko človek umre, gre naravnost v nebesa. Drugi trdijo, da dobri gredo v raj, a hudobni v pekel. So taki, ki trdijo, da je med rajem in peklom prehodni kraj, vice. Nekateri pa trdijo, da je smrt dobesedni konec.

Prva prevara glede smrti je opisana v 1. Mojzesovi 3. Satan je vlogo medija namenil kači in prevaral Evo, zavajajoč jo, naj okusi sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega, kar je v resnici pomenilo smrt.

»Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla.« ^(1 Mz 3,4) To je bila prva laž, ki je bila izgovorjena na tem svetu. »Ne, greh ne prinaša smrti,« je trdil Satan. »Mirno lahko jesta. Ne bosta umrla, po naravi sta nesmrtna.«

Toda Sveto pismo pravi takole:

»Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« ^(Rim 6,23) Beseda nesmrten pomeni imeti večno življenje, nikoli ne postati žrtev smrti. Nasprotno temu pa je spoznanje, da je »plačilo za greh smrt«.

Človek je s padom v greh postal smrten, razpadljiv.

»Ki (Bog) ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni svetlobi in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast.« ^{(1 Tim 6,16)}

Samo Bog ima nesmrtnost. Toda odločil se je, da bo ob svojem drugem prihodu tudi vsem zveličanim podaril nesmrtnost. Zato je ena najlepših svetopisemskih vrst ta, ki govori o tej Božji odločitvi:

»Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni. Zakaj to, kar je uničljivo, si mora obleči neuničljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je uničljivo, obleklo neuničljivost, in kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo spolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi.« ^{(1 Kor 15,51-54)}

Večina ljudi veruje, da smo ljudje po naravi nesmrtni. Pravijo takole: »Da, telo umre in se razpade. Toda duša še naprej obstaja in živi.«

Ali lahko vendar tudi duša umre? Preberimo naslednje svetopisemsko besedilo: »Duša, ki greši, umre.« ^(Ezk 18,4) Kaj je pravzaprav duša? Kako jo opisuje Sveto pismo? Ali je to nekakšno zavestno, breztelesno bitje, ki po smrti naprej lebdi in prebiva med živimi? Ali imajo tudi živali dušo kakor ljudje?

Ko Sveto pismo opisuje stvarjenje prvega človeka, razodeva, kaj je duša in kako je nastala.

»Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz zemeljskega prahu in vdahne v njegove nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« ^(1 Mz 2,7)

Besedilo ne pravi, da je Bog dal dušo v človeka, ampak da je človek postal živa duša v trenutku, ko sta se spojila telo in dih. V telo, ki je bilo narejeno iz zemeljskega prahu, je Bog vdihnil svoj dih, življenjsko silo, a celota, ki je tako nastala, je živa duša – živo bitje. Torej to je sad diha življenja, ki je bil vdihnjen v človekovo telo. V Svetem pismu je beseda duša omenjena več kakor 1.600-krat, toda niti enkrat ni zapisano, da je nesmrtna.

Za ponazoritev, s katero lahko pojasnimo pojem duše, lahko uporabimo navadno svetlobo, ki jo širi žarnica. Da bi luč gorela, sta potrebni dve prvini: svetlobno telo in energija. Žarnica je telo, a energija elektrika, ki v naši ponazoritvi predstavlja življenjski Božji dih. Ko Božji dih (v našem primeru predstavljen z elektriko) pride v telo (predstavljeno z žarnico), je izid tega živa duša (predstavljena s svetlobo). Ko se prekine dotok elektrike, ni svetlobe. Zakaj? Zato, ker je prekinjena zveza z virom energije. Kakor žarnica in elektrika dajeta svetlobo, prav tako tudi telo in dih dasta dušo oziroma človeško ali katero drugo bitje.

Tudi apostol Pavel uporablja besedo duše namesto ljudi.

»Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto šestinsedemdeset duš.« ^{(Apd 27,37 CHR)} To preprosto pomeni, da je bilo na ladji 276 ljudi, oseb, ne pa 276 breztelesnih zavestnih podob, ki so lebdele na ladji. Besedo duša Pavel uporablja namesto besede oseb, človeških bitij. V vsakdanjem življenju uporabljamo to besedo, na primer, če stopimo v neki prazen prostor in rečemo: »Tukaj ni žive duše,« kar pomeni, da ni nikogar, nobenega človeškega bitja, nobene osebe, celo živali ne.

Sveto pismo uporablja besedo duša tudi za živali, ptice in ribe. »In drugi angel izlije svojo čašo v morje; in postane kri kakor kri mrliča, in umre vsaka živa duša, kar jih je v morju.« ^{(Raz 16,3 CHR)}

O čem govori ta vrsta? Očitno se beseda duša ne nanaša na kakšne breztelesne podobe, ampak na ustvarjena bitja. V tej besedi ni resnično nič skrivnostnega.

Kaj se dogaja, ko človek umre?

»In se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« ^(Prd 12,7)

Kakšen je to duh, ki se vrača k Bogu? Beseda duh v knjigi Pridigar 12,7. je ista kot »oživljajoč duh« ali »dih življenja« v 1. Mojzesovi 2,7. To je sila, ki jo je Bog vdihnil prvemu človeku, da je od prahu postal živo bitje. Sveto pismo nikjer ne pravi, da duša odhaja k Bogu. Odhaja samo življenjski dih, sila življenja.

»Dokler je še ves moj dih življenja v meni in me Božji dih oživlja.« ^(Job 27,3)

V hebrejski poeziji je značilno ponavljanje misli. Ista misel, ki se pojavlja v prvem delu vrste, se ponavlja tudi v drugem. »Moj dih življenja v meni« pomeni »življenje v meni«. Ko človek umre, izide iz njega življenjska sila, ki jo je dobil v začetku. Oglejmo si, kako to opisuje Psalm:

»Izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti.« ^(Ps 146,4)

Torej ko človek umre, se telo vrne v zemljo, življenjski dih se vrne k Bogu in človek preneha biti živo bitje, živa duša. Prenehal je misliti. Zunaj telesa ni nobene zavestne dejavnosti. Človek se ni ničesar zavedal, dokler vanj ni bil vdihnjen življenjski dih. Prav tako pa se ničesar ne zaveda, ko življenjski dih izide iz njega. »Isti dan minejo vse njegove misli.« ^{(Ps 146,4 CHR)} Temu besedilu Sveto pismo dodaja:

»Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo in ni več plačila zanje, saj je njihov spomin pozabljen. Davno je izginila njih ljubezen, njih sovraštvo, njih zavist, in nimajo na veke več deleža na vsem, kar se godi pod soncem. Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš.« ^{(Prd 9,5.6.10)}

Zelo boleča bi bila misel, da se človek, ki se je mučil že v življenju, a morda je tudi umrl v težkih mukah, še naprej muči v peklu ali vicah. Celo če bi bil v raju, v nebesih, a bi se hkrati, kot to mnogi kristjani verujejo, zavedal vsega, kar se dogaja na zemlji z njegovimi bližnjimi, mar bi živel v pravi sreči? Ali bi bila kakšna babica srečna v raju, če bi gledajoč na zemljo videla svojega vnuka v bolniški postelji zaradi levkemije? Ali bi uživala v rajskih radostih, če bi opazovala svojega sina, kako umira v letalski nesreči, pada v gorečem letalu, a mu ne more pomagati? Tedaj raj zanjo ne bi bil kraj veselja, ampak nadaljevanje trpljenja. Toda Sveto pismo poudarja, da se po smrti človek ničesar več ne zaveda. Počiva brez zavesti kakor v globokem spanju. Niti se nikjer ne muči niti ne slavi Boga v raju. Kakor beremo v Psalmu: »Zakaj v smrti se te nihče ne spominja in v kraljestvu mrtvih – kdo te hvali?« ^(Ps 6,6)

Toda ali vendar obstaja kaj onkraj groba?

»Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je z umrlimi, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, moramo prav tako verovati, da bo Bog pridružil Jezusu tiste, ki so umrli v veri vanj. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih. Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu.« ^{(1 Tes 4,13-16)}

»Hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trobente,« ^{(1 Kor 15,52)} bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. To je blaženo upanje, katerega uresničenje željno pričakujemo. Zato se še bolj veselimo Kristusovega zopetnega prihoda, ker bomo zopet srečali naše mile, ki počivajo v grobovih. Skupaj z njimi bomo odneseni na oblakih Gospodu naproti.

Verniki solunske cerkve so mislili, da bo Jezus ob ponovnem prihodu vzel samo žive kristjane, a da bo njihove drage pokojnike pustil v grobovih. Toda »oprt na Gospodovo besedo« apostol Pavel dokazuje, da »mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih«, kajti »najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu«. Kaj pa se bo zgodilo potlej?

»Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.« ^{(1 Tes 4,17)}

Slavno srečanje na oblakih. Smrt in grob ne moreta zadržati vernega Božjega otroka, ker je njegovo življenje skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo pojavil Kristus, vir našega življenja, se bomo pojavili tudi mi z njim v slavi. Tako je za iskrenega kristjana smrt samo počitek v Božjem naročju do slavnega jutra, ko bo vstajenje postalo resničnost.

Na nekem grobu v Angliji je nagrobni spomenik s simboličnim napisom in sliko. Na njem so prikazana vrata, a na vratih je klesar vklesal ključavnico. V ključavnici je ključ, ki ga drži angelova roka. Angel si z drugo roko zastira oči, a pogled mu je uprt proti nebu. Pod tem so vklesane preproste besede: »Do njegovega prihoda.« Sporočilo je jasno. Ko bo Kristus prišel, bo angel obrnil ključ, odklenil grob, odprl vrata in pokojnik bo vstal. Pridiga vklesana v kamen!

Morda se bo kdo vprašal: Kaj je z Mojzesom in Elijem? Mar nista bila pri Jezusu, ko se je spremenil na Gori spremenjenja? Da, bila sta. Pomembno je, da uvidimo, da to nista bila duhova, duši Mojzesa in Elija, ampak resnično ona. Sveto pismo pravi, da je Mojzes umrl, a da ga je Bog obudil od mrtvih in vzel v nebesa. Elija je bil živ vzet v nebesa in nikoli ni okusil smrti.

Zakaj je Bog dovolil, da sta Mojzes in Elija odšla v nebesa pred drugim Kristusovim prihodom? Mojzes je bil v grobu in je prišel iz njega. Bog ga je obudil v dokaz, da grob ne more zadržati svoje žrtve. Mojzes predstavlja te, ki so v grobovih in bodo vstali od mrtvih ob Kristusovem prihodu. Elija pa predstavlja vse, ki bodo živi pričakali Kristusa in nikoli ne bodo umrli.

Jezus je zmagovalec smrti. Njemu bosta šli naproti na oblakih dve skupini ljudi – ti, ki so kakor Mojzes okusili smrt, in ti, ki kakor Elija nikoli niso umrli, ampak bodo živi spremenjeni.

Jezus je vedel, da ga čaka smrt na križu. Pripravljal se je za to hudo izkušnjo. Mojzes in Elija sta ga prišla spodbujat. Sta zanesljivi priči, da bo zveličanje po zaslugi njegove smrti na križu omogočeno tudi njim, ki bodo umrli pred njegovim drugim prihodom, in njim, ki ga bodo pričakali živi. Mojzes je bil v novem in nerazpadljivem telesu, ki mu ga je dal Bog. Jezus je premagal grob in ima oblast nad njim. Dogodki, o katerih beremo v Novem zakonu in nas spominjajo na to, kako je obujal mrtve, krepijo našo vero v Jezusa kot zmagovalca nad smrtjo.

V Janezu 11 najdemo poročilo o Lazarjevi smrti, smrti enega Jezusovih najbližjih prijateljev: »Tako je govoril. Nato pa jim je rekel: Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim. Učenci pa so mu rekli: Gospod, če spi, bo ozdravel. Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.« ^{(Jn 11,11-13)} Jezus je ob tej priložnosti rekel, da Lazar spi, počiva. Njegova utrujenost, bolečine, skrbi, vse je minilo. Lazar je umrl.

»Jezus ji reče: Tvoj brat bo vstal. Marta mu odgovori: Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan. Jezus ji reče: Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umre; in kdor koli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« ^{(Jn 11,23-26)}

»Tvoj brat bo vstal,« je Jezus rekel Marti. Ni rekel: »Marta, bodi hrabra, Lazarjeva duša je v nebesih.« Marta, ki je vsa verska spoznanja dobila od samega Kristusa, je odgovorila: »Vem, da bo vstal poslednji dan.«

Vedela je, da bodo vsi Božji otroci vstali od mrtvih ob drugem Kristusovem prihodu. Toda Kristus je za Lazarja pripravil nekaj drugega. »In kdor koli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Ker je Jezus želel pokazati svoj načrt za vse ljudi, je Lazarja poklical iz groba, a apostol takole opisuje nadaljnje dogodke:

»Odvalili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi ljudi, ki stoje okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal. Ko je to izrekel, je zaklical na ves glas: Lazar, pridi ven!« ^{(Jn 11,41-43)} To je bil čudež ponovnega ustvarjanja, podoba tega, kar bo Bog naredil ob svojem drugem prihodu za vse, ki so se mu izročili.

Jezus ni rekel: »Lazar, pridi dol,« ampak »Lazar, pridi ven!« Če bi kdo lahko pripovedoval o tem, da duša po smrti gre v nebesa, če bi bilo to res tako, potem bi to lahko pripovedoval Jezusov prijatelj Lazar. Če bi duša odšla v nebesa, kot trdijo nekateri, bi bila to izjemna priložnost, da Bog odkrije slavo raja po njem, ki je bil tam. Toda Lazar ni bil v raju. Je spal, počival je v grobu.

Kakor je Jezus poklical Lazarja »pridi ven«, tako bodo Božji otroci ob drugem Kristusovem prihodu poklicani, naj pridejo iz grobov. Do tega dne vstajenja pa počivajo v svojih grobovih in njihovih duš ni.

V stanovanju nekega pridigarja je zazvonil telefon. Klicala je neka medicinska sestra in rekla: »Pridigar, potrebna mi je vaša pomoč, in to takoj. V mojo ordinacijo sta pravkar prišla dva mlada z dojenčkom, ki jima je umrl v naročju. Oba sta zelo žalostna. Potrebno je, da jima spregovorite nekaj tolažilnih besed, sicer bosta od žalosti in bolečine umrla. Prosim vas, pohitite!«

Pridigar ni omahoval. Kar se je le dalo hitro je odšel proti bolnišnici. Med potjo je razmišljal, kaj naj najprej reče nesrečnima staršema. Ali ga bosta sploh lahko poslušala? Ves čas vožnje je prosil Boga, naj mu da prave besede za ta mladi nesrečni par, njima pa moči in sposobnosti, da bi ga poslušala.

Ko je prispel tja, je bila mati skoraj brez zavesti. Njen mož je neutolažljivo ihtel. Pridigar je položil roko na rame tega mladega moža in rekel: »Nikoli še nisem občutil trpljenja, kakršno sedaj doživljata vidva, ker nikoli nisem izgubil otroka. Toda je nekdo, ki vaju razume. To je Bog, ki vaju ljubi, ki je tudi sam izgubil Sina na golgotskem križu. Njegov Sin je umrl, da bi vajin sin spet živel.« Začel jima je govoriti o slavnem vstajenju, o tem, kako je njun sin odšel počivat. Grob ni samo hladna, mračna jama v zemlji, to ni konec njih, ki jih ljubimo. To je prostor čakanja, da se oglasi Božja trobenta, samo trenutek do slavnega jutra, ko bosta grob in smrt izginila, a z njima vse solze in žalost.

Med govorom je pridigar opazil, da ga mlada zakonca pozorno poslušata. V njunih očeh se je pojavil žarek upanja. »Živimo v svetu zla, toda moramo imeti zaupanje v Boga. Jezus Kristus ima ključe od groba. Tudi On je bil v grobu, a to zaradi vaju in vajinega otroka. Šel je v grob, da ne bi bili za vedno izgubljeni. Jezus je premagal smrt.«

Pridigar je počasi odprl Sveto pismo in tiho prebral naslednje vrste: »Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« ^{(Raz 1,17.18)} Potem pa je še dodal: »On lahko na novo ustvari in da novo življenje.«

Postopoma sta se objokana starša vključevala v pogovor. V njunih srcih se je rodila trdna vera in upanje v slavno jutro vstajenja. Nista več žalovala kakor tisti, ki nimajo upanja, ampak sta z zaupanjem gledala v Kristusa, ki bo ob svojem prihodu njunega sina poklical v novo življenje.

Jezus ima ključe od groba. Kmalu bo prišel odpret ječo smrti. Ali si lahko zamislimo ta prizor?

Nebo se temni, parajo ga bliski in strele udarjajo. Njihovo bobnenje odmeva po vsej zemlji. Zemlja se trese tako, da se vsaka gora in vsak otok premika s svojega prostora. Na vzhodu se pojavi majhen oblak, ki se približuje zemlji in postaja vse večji, svetlejši in sijajnejši. Ta najbolj vznemirljiv dogodek vseh časov se odvija pred našimi očmi! Kristus prihaja! Prihaja kot Zveličar in zmagovalec v svoji slavi in moči. Tedaj se bodo uresničile besede:

»Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.« ^{(1 Tes 4,16.17)}

14. Tisočletje

Kmalu po napadu na Perl Harbor so Japonci zavzeli tudi otok Guam. Nekoliko ameriškim vojakom se je uspelo skriti v gozdu, ki je prekrival ta otoček. Čez nekaj časa so Japonci zajeli vse vojake razen enega. Osamljeni vojak se je mesece selil iz enega skrivališča v drugo in se izogibal pregonu. Končno je našel skrivališče, iz katerega je lahko opazoval gladino Tihega oceana. To je bila majhna votlina na vrhu neke skale. Vsak dan je vadil in ponavljal pomorske signale in tako je lahko kmalu brez napake pošiljal te signale s koščkom razbitega ogledala. Njegove oči so skrbno opazovale gladino nepreglednega morja v upanju, da se bo pojavila kakšna ameriška ladja, ki ga bo rešila.

Minili so meseci, potem pa je končno v daljavi zagledal ladjo. Ko se je ta ladja približevala otoku, je njegovo vznemirjenje vse bolj naraščalo. Opazil je, da na ladji plapola ameriška zastava. Hitro je vzel košček ogledala in začel pošiljati signale, s katerimi je sporočal, da je edini svoboden ameriški vojak na tem otoku.

Z ladje so proti otoku zelo previdno poslali reševalni čoln. Z daljnogledi so opazovali, kako se s skal spušča neki človek. Rešen je bil samo nekoliko trenutkov pred napadom japonskih preganjalcev.

V nekem smislu so kristjani podobni temu vojaku. Smo na grešnem planetu, s katerega raziskujemo obzorje v upanju na rešitev. En »otok«, planet Zemlja, je na robu samouničenja, in zato kot ta vojak hrepenimo po rešitvi od greha.

Proučimo pozorno eno najprivlačnejših predmetov celotnega Svetega pisma – tisočletja ali milenija. Beseda milenij pomeni tisoč let.

O prihodnosti našega planeta obstajajo številna različna mnenja in nauki. Nekateri učijo, da bo tisoč let miru in sreče pred Kristusovo vrnitvijo, medtem ko drugi trdijo, da bo Kristus prišel vzpostavit svoje kraljestvo na zemlji, pa se bo tako začelo zlato obdobje v zgodovini našega planeta. Tedaj bodo vsi ljudje dobili še eno priložnost za spokorjenje. Katera teh trditev je resnična?

Kaj o prihodnosti uči Sveto pismo? Na to vprašanje odgovarja takole: »Prav zato je beseda prerokov za nas postala še trdnejša. In vi prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.« ^{(2 Pt 1,19)}

To je nauk Božje besede, ki sveti na naši poti v prihodnost. Svetopisemska prerokovanja nam vlivajo zaupanje in gotovost. V Svetem pismu ni ugibanja. Kristus nam je jasno odkril, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel. Proučimo te dogodke, ki se nanašajo na Kristusovo vrnitev na ta svet, in odkrijmo, kaj o tem uči Sveto pismo.

Ko se bo Jezus vrnil na Zemljo, bosta na njej dve skupini ljudi – pravični in zli. Toda že znatno pred njegovim prihodom se bo sporočilo evangelija, veselo sporočilo o zveličanju, oznanjalo po vsem svetu. Sam Jezus je rekel: »In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« ^{(Mt 24,14 CHR)}

V času Jezusovega prihoda se bodo že vsi opredelili ali za dobro in pravičnost ali za zlo in krivičnost. Objava končne odločitve bo odmevala po vsem vesolju: »Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej. Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovih delih.« ^{(Raz 22,11.12)}

Jozue je stoječ pred Izraelom odločno izjavil: »Danes si izberite, komu hočete služiti.« ^(Joz 24,15) Apostol Pavel pravi: »Glejte, zdaj je čas milosti! Glejte, zdaj je dan rešitve.« ^{(2 Kor 6,2)} Kmalu se bodo vsi ljudje nepreklicno odločili. Sveto pismo nikjer ne uči, da bodo ljudje po Kristusovem prihodu imeli še neko drugo priložnost.

Kaj pravzaprav Sveto pismo uči o Kristusovem prihodu? Kakor smo že opazili, bosta ob Kristusovem prihodu dve skupini ljudi na tem svetu – pravični in zli. K temu številu moramo prišteti še množico umrlih v vseh prejšnjih stoletjih, ki so tudi bili ali pravični ali zli. Pravzaprav bodo štiri skupine: živi pravični in mrtvi pravični, živi zli in mrtvi zli. Oglejmo si, kaj se bo zgodilo z živimi pravičnimi, ko bo Jezus prišel.

Učenci so bili zelo vznemirjeni, ko jim je Jezus omenil, da bo zapustil naš svet. Da bi jih ohrabril, jim je izgovoril tele upanja polne besede: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga in vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« ^(Jn 14,1-3)

Sveto pismo zelo natančno navaja, kaj bo rekel Jezus, ko se bo vrnil:

»Naš Bog prihaja in ne molči. Užigajoč ogenj gre pred njim, nevihta divja krog njega. Kliče nebesa od zgoraj in zemljo, da bo sodil svoje ljudstvo: Zberite mi moje svete, ki so z daritvijo sklenili mojo zavezo.« ^(Ps 50,3-5)

Te besede bodo izgovorjene angelskim četam, ki bodo spremljale Jezusa na njegovem zmagoslavnem pohodu. V zvezi s tem beremo tudi naslednje besede: »Poslal bo svoje angele ob mogočnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od enega konca neba do drugega.« ^(Mt 24,31) Pravi cilj njegovega prihoda je zveličanje njegovega ljudstva. Kajti preden bo Jezus prišel, bo na tem svetu popolna zmešnjava. Sredi uničevanja, pustošenja in vsega drugega hudega, ki se bo razširilo po vsem svetu, bo prišel Jezus, da zbere svoje izvoljene z vseh koncev sveta.

Kaj bo z njimi, ki so umrli v minulih stoletjih, s tistimi pravičnimi, ki že leta in stoletja počivajo v svojih grobovih? Kaj se bo zgodilo z njimi?

Poiščimo besedilo v Svetem pismu: »Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu.« ^{(1 Tes 4,16)}

To bo slaven dan! Ko bo Kristus prišel, se bodo vrata grobov odprla. Ali vam je smrt ugrabila koga vaših dragih in ljubljenih? Morda očeta ali mater, brata ali sestro, moža ali ženo? Zahvalite se Bogu za milost, po kateri bodo ob drugem Jezusovem prihodu vstali mrtvi, ki so zaspali v Kristusu. Kakor je Lazar po štirih dneh v grobu vstal na Jezusovo besedo, tako bo On spet spregovoril njim, ki so že leta počivali v grobovih, in bodo vstali. Apostol Pavel takole opisuje ta dogodek:

Kristus ima ključ, s katerim bo odprl grob. Ta ječa, ki je tisočletja zadrževala človeštvo v sužnosti smrti, se bo odprla. S svojo smrtjo na Golgoti je Kristus premagal grob. Smrt je premagan nasprotnik. Smo več kakor zmagovalci po njem, ki nas ljubi. Zato bodo živi pravični z vstalimi mrtvimi vzeti na oblake, da bodo skupaj z Jezusom odšli v svoj nebeški dom.

Kaj pa bo z živimi, ki niso bili verni Kristusu, z njimi, ki so zavrgli resnico in se odvrnili od jasnega svetopisemskega razodetja? Kaj bo z njimi? Sveto pismo tudi o tem jasno govori: »Vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči in bo v žaru plamenov kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od veličastva svojega obličja in svoje slave.« ^{(2 Tes 1,7-9)} Ko se bo Kristus vrnil, bodo hudobni uničeni s slavo njegovega prihoda.

V istem pismu apostol Pavel dodaja, sklicujoč se na uničenje Antikrista kot simbola uničenja vsega zla: »In tedaj se bo razodel veliki upornik, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.« ^{(2 Tes 2,8)}

Kristus prihaja zveličat pravične in uničit hudobne. Prihaja, da vzame v svoje večno kraljestvo te, ki ga ljubijo, a da tudi uniči vse, ki so prezrli njegovo resnico, zavrgli njegovo milost in njegov načrt zveličanja, katerega jim je darežljivo ponudil. Greh mora za večno biti odstranjen iz vesolja.

Ali ste že razmišljali o tem, kje se boste znašli, ko bo Jezus prišel? Ali boste med tistimi, ki bodo odšli z njim v nebesa, da bi tam živeli večno, ali pa boste padli zadeti od svetlobe njegovega prihoda in boste večno izključeni iz radosti, ki jo prinaša njegova navzočnost? Zato pomeni sprejeti sporočilo, ki je v sveti Božji besedi, sprejeti zmago in večno življenje.

V Razodetju opisani prizor jasno kaže, kaj bo doletelo nje, ki so zavrgli Božjo ljubezen in zveličavno vabilo ter se odvrnili od njegove resnice in milosti:

»Vse druge pa je pobil meč, ki je segal iz ust jezdeca na konju, in vse ptice so se nažrle njihovega mesa.« ^(Raz 19,21)

Opis tega dogodka se nadaljuje v naslednjem poglavju. Apostol Janez govori o končnem uničenju zla in nadaljuje z opisovanjem prikazni o Satanovi usodi:

»Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba in je v roki držal ključ k breznu in težko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je Hudiča in Satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil ter zapečatil vhod nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za malo časa odvezan.« ^{(Raz 20,1-3)}

V začetku tisočletnega obdobja bo Satan zvezan. Sveto pismo pravi, da je bil vklenjen in vržen v »brezno«. Kaj to pomeni? Očitno je, da ima ta prikazen simboličen pomen. Brezno ni kakšen globok prepad na svetu. Ni niti kakšna podzemska votlina ali prostor v neskončnem vesolju. Apostol Janez je v prikazni resnično videl brezno. Toda zapiranje Satana v brezno je simbolično prikrajševanje Satanove dejavnosti.

Grška beseda za brezno je abussos. V grškem prevodu Starega zakona, znanem pod imenom Septuaginta, je ta ista beseda uporabljena za besedo globok. Torej je uporabljena pri opisu zemeljske površine, ki je bila prvi dan stvarjenja »pusta in prazna«. ^(1 Mz 1,2) Tako bo z verigo okoliščin Satan zvezan na opustošeni zemlji in tisoč let ne bo nikogar skušal.

Teh tisoč let na zemlji ne bo živih ljudi, razen Hudiča in njegovih angelov.

Temen zastor bo v tem obdobju pokrival nesrečni in opustošeni planet, ki je bil nekoč zdavnaj delo Božje moči. Prerok Jeremija takole opisuje zemljo v tem času:

»Gledam zemljo – in glej: prazna in pusta je! K nebu – njegove svetlobe ni! Gledam gore – in glej: tresejo se! Vsi griči drhte! Gledam – in glej: ni več človeka! Vse ptice pod nebom so odletele! Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava! Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo silno jezo. Da, tako govori Gospod: Vsa dežela bo puščava! Vendar je popolnoma ne uničim.« ^{(Jer 4,23-27)}

Satan bo taval po opustošeni zemlji in opazoval njeno razdejanje, ki ga je povzročil greh. Videl bo celotno opustošenje in uničenje, ki ga je povzročil. Povsod bo videl samo smrt in razpadanje. V Jeremiju je ta prizor opisan takole: »Tisti dan bodo ležali od Gospoda pobiti od enega konca zemlje do drugega. Ne bodo objokovani, ne bodo pobrani, ne bodo pokopani: za gnoj bodo na polju.« ^(Jer 25,33)

Sveto pismo uči o pravičnih v času tisočletja takole: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« ^(Raz 20,6) Jezus želi, da bi tisočletje preživeli v nebesih skupaj z njim. Želi nas rešiti pred uničenjem na tem planetu in nas vzeti v novi svet, kjer ne bo trpljenja, bolezni in smrti.

Na tem z grehom omadeževanem svetu je Bog ljudem dal priložnost živeti v skladnosti s svetopisemskimi načeli in se tako opredeliti za nebeško kraljestvo. Če tu na zemlji zavržemo nebeška načela in svojega načina življenja ne uskladimo z njimi, jih ne bomo sprejeli in spolnjevali niti v nebeškem kraljestvu. Zato naj nam nič ne prepreči sprejeti svetopisemskih načel za pravilo svojega življenja tukaj na svetu.

S čim se bodo ukvarjali pravični v tisočletju? V Razodetju beremo: »Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili.« ^(Raz 20,4) Pavel to misel izraža takole: »Mar ne veste, da bodo svet sodili sveti?« ^{(1 Kor 6,2)} Ta sodba je priprava za končno uničenje zla in zlih na koncu tisočletja. To uničenje se imenuje druga smrt v ognjenem jezeru. Božje ljudstvo bo sodelovalo pri tej sodbi. Tedaj bo videlo razodetje Božje ljubezni, milosti in njegove pravičnosti. Priznalo bo, da je Bog naredil vse, kar je mogel, da bi rešil človeka. Niti en človek ne bo izgubljen zaradi pristranske odločitve ali napačne sodbe z Božje strani. Nihče ne bo izgubljen zato, ker ni imel dovolj znanja o zveličanju. Sodba bo odkrila resnico, da je po Kristusu in njegovi daritvi lahko zveličano vsako človeško bitje. Izgubljeni bodo samo ti, ki se niso pripravljali za nebeško občestvo, ti, ki so se uprli svetlobi Božjega razodetja in znanja o zveličanju, ki jim ga je Bog razodel. Ti so zavrgli zveličavno moč Božje ljubezni.

V obdobju tisočletja bo odgovorjeno na vsako nejasno vprašanje, ki ga je povzročil veliki boj med dobrim in hudim. Tako bodo zveličani, ki bodo sodelovali v tej nebeški sodbi, dobili popolno spoznanje o neoporečnosti Božje milosti.

Apostol Janez v Razodetju nadaljuje in pravi: »Potem mora biti za malo časa odvezan.« ^(Raz 20,3) Kaj pomeni to? Že smo ugotovili, da bodo ob Kristusovem prihodu grešniki uničeni in bodo ostali mrtvi vse tisočletje. V skladnosti s tem spoznanjem je Janez napisal Jezusove besede, da bosta dve različni vstajenji:

»Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh. In tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi.« ^{(Jn 5,28.29)}

Torej bo vstajenje v življenje ali vstajenje pravičnih, ki se bo zgodilo, ko bo prišel Jezus, v začetku tisočletja. Sveto pismo jasno pove, da bodo mrtvi v Kristusu vstali prvi ter bodo živeli in kraljevali s Kristusom v nebeških prebivališčih tisoč let.

Kako pa naj razumemo izjavo o »vstajenju k obsodbi«? Kdaj bo to vstajenje in čemu? »Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let.« ^(Raz 20,5) Na koncu tisočletja bo Satan spuščen, a zli vseh časov bodo vstali, da dobijo zasluženo kazen.

To nas vodi k zgodovinskemu vrhuncu, do najpomembnejšega dogodka vseh stoletij, do prizora, ki zajema vsa naša čustva. Prastari sovražnik Boga in človeka bo tedaj videl svojo zadnjo priložnost in bo zadnjič poskušal zavladati nad svetom. On, poveljnik legij izgubljenih, in na tisoče njih, ki so živeli v davni preteklosti, bodo šli v napad. Sveto pismo opisuje ta dogodek takole: »Ko pa se dopolni tisoč let, bo Satan izpuščen iz svoje ječe. Stopil bo na plan, da bi zapeljal narode, ki so na štirih vogalih zemlje, Goga in Magoga, ter jih zbral na vojsko. Njih število bo kakor pesek morja. Šli so v napad po zemeljski širjavi ter obkolili tabor svetih in ljubljeno mesto. A z neba je šinil ogenj in jih použil.« ^{(Raz 20,7-9)}

Torej hudobni bodo vstali. Videli bodo sveto mesto in svete v njem. Dojeli bodo, kaj so izgubili, a Satanu bo uspelo, da jih bo še enkrat prevaral. Napeljal jih bo na misel, da jim je on dal življenje in da lahko zavzamejo Božje mesto, ki se je spustilo od Boga iz nebes. V končnem vsesplošnem prizadevanju poskušajo premagati sveto mesto. Vsakdo od nas bo v tem usodnem trenutku ali v mestu s Kristusom ali pa zunaj mesta z legijami izgubljenih, katere bo Satan vodil v zadnjo bitko proti Kristusu, Zveličarju.

Ko bodo hudobni pod vodstvom svojega uporniškega voditelja poskušali napasti sveto mesto, bo po besedah Svetega pisma v tistem trenutku šinil ogenj iz nebes in jih bo uničil. Ta ogenj bo zemljo očistil greha in nespokorjenih grešnikov. Sežgal bo vse, kar bi lahko spominjalo na kraljevanje greha. Tako bo svet greha za vedno izginil.

Toda prerokovanje se ne končuje z ognjenim jezerom. Je še nekaj vzvišenega, nekaj, kar apostol Peter opisuje takole: »Mi pa se po njegovi obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost.« ^{(2 Pt 3,13)}

Apostol Janez pa v Razodetju dodaja: »Glej, vse delam novo!« ^(Raz 21,5) Iz pepela uničenega sveta, sedaj očiščenega smrtonosnega strupa greha, bo Bog naredil novi svet za večno domovanje njegovega ljudstva.

Pa še enkrat na kratko ponovimo vse dogodke, ki bodo pretresli svet in zamenjali tisočletno obdobje sodbe, a zgodovino sveta popeljali v večnost.

1. Sveto mesto s Kristusom in svetimi prihaja na zemljo.

2. Drugo vstajenje (vstajenje hudobnih) bo dobilo svoj prostor v zgodovini. Satan bo spuščen.

3. Končan bo končni pozemski boj za nadoblast nad svetom.

4. Vojske hudobnih s svojim voditeljem bodo uničene.

5. Bog bo ustvaril novo nebo in novo zemljo, nov večni dom zveličanih.

Veliko svetopisemsko prerokovanje o tisočletju poudarja, da v tem obdobju ne bo več priložnosti za zveličanje. Sedaj je čas, da se odločimo za resnico. Zato pravi apostol Pavel takole: »Ob času milosti te uslišim in na dan rešitve ti pomagam. Glejte, zdaj je čas milosti! Glejte, zdaj je dan rešitve!« ^{(2 Kor 6,2)}

Nikar ne naredimo napake, ki jo je v času ujetništva apostola Pavla naredil Feliks, rimski namestnik v Palestini. Ko ga je apostol pozival, naj se posveti Kristusu, ta poziva ni niti zavrnil niti se nanj odzval. Hladno je odgovoril: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical.« ^(Apd 24,25)

Jezus nas vabi, da mu izročimo svoje življenje. Ljubi nas in nas želi s svojo krvjo očistiti grehov ter obleči v oblačila svoje pravičnosti. Sprejmimo njegove zapovedi, ta vzvišena načela njegove vladavine, za načela svojega življenja, da bi lahko stopili skozi vrata v mesto.

15. Vrata novega življenja

Ko kdo zapušča dom, prijatelje ali delovno mesto, izgovori pri slovesu včasih zelo pomembne besede. Če je kdo od odhajajočih izgovoril pomembne besede, je to bil naš Zveličar Jezus Kristus. Tik pred vrnitvijo v nebesa je učencem spregovoril najpomembnejše besede, kar jih je kdaj izgovoril. Te njegove besede, pravzaprav njegovo zadnje veliko naročilo, najdemo v zadnjih vrstah Matejevega evangelija.

»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« ^{(Mt 28,18-20)}

Kristusovo zadnje naročilo učencem se je glasilo: »Pojdite, oznanjajte, učite in krščujte!« Krst je zelo pomemben obred; v Novem zakonu se omenja 80-krat.

Pomen krsta

Seznanimo se z razmerami, v katerih je Kristus poudarjal pomen krsta. Nikodem, ugleden judovski cerkveni voditelj, je neki večer prišel k Jezusu z željo, da bi razpravljala o verskih vprašanjih. Tudi danes so ljudje, ki globoko v svojem srcu hrepenijo po globoki izkušnji s Kristusom. Potrebujejo radost in mir, ki jim ga lahko da samo On. Z gotovostjo želijo vedeti, da so jim grehi odpuščeni. Toda takšni včasih, zastavljajoč svetopisemska vprašanja, želijo prikriti svojo veliko potrebo. To je hotel tudi Nikodem.

Jezus pa se z njim ni spustil v versko razpravo. V središče pogovora je dal potrebo Nikodemovega srca. Z glasom polnim ljubezni je rekel:

»Resnično resnično ti povem: če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« ^(Jn 3,3)

Te Kristusove besede so preveč jasne, da bi zlahka šli čeznje. Preveč so pomembne, da bi se jim izognili. So ljudje, ki menijo, da ni pomembno, ali je človek krščen ali ne, toda zato so Jezusove besede zelo jasne: »Če se kdo ne rodi iz vode« – kar pomeni, če ni krščen, »in Duha« – kar pomeni, če ni izkusil prerajajoče moči Svetega Duha, »ne more priti v Božje kraljestvo.«

V Markovem evangeliju beremo tele Jezusove besede:

»Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen.« ^(Mr 16,16)

Jezus je poudaril dva pogoja za zveličanje. Prvič, notranjo vero, ki vodi k poslušnosti, doslednemu izpolnjevanju njegove volje, izpolnjevanju njegovih zapovedi, in ne samo v navadno veroizpoved. Drugi pogoj je krst – zunanje razodevanje vere, ki je v srcu. Krst je vidno in javno pričevanje, da je srce nekoga začelo novo življenje.

To je znamenje, ki ga Jezus zahteva od nas, znamenje, s katerim kažemo, da smo se popolnoma izročili njemu. Vendar pa ta preprost, a pomemben obred, ki ga je Jezus zapustil Cerkvi, bega mnoge ljudi. Ti zastavljajo razna vprašanja: Kaj je krst? Zakaj glede tega vprašanja niso vsi kristjani na svetu edinstveni? Ali naj se krst opravi s polivanjem, škropljenjem ali potopitvijo? Ali je po Svetem pismu pravilno krščevati majhne otroke? Kakšen pomen ima krst in zakaj je Jezus zapustil ta obred? Ali Bog priznava samo en način krščevanja?

Kateri način krsta Bog priznava

Poiščimo najprej svetopisemsko obliko krsta, ki jo Bog priznava. S tem bomo odgovorili na številna vprašanja. Apostol Pavel govori o naši potrebi, da ohranimo edinost v krščanski veri in dodaja:

»Eno telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani k enemu upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst.« ^{(Ef 4,3.4.5)}

Po apostolu Pavlu obstaja samo ena oblika krsta. Kakor je gotovo, da je samo ena vera – prava vera, svetopisemska vera, utemeljena na resnicah Božje besede, kakor je en Gospod, Jezus Kristus, ki je umrl za naše grehe, obstaja tudi samo ena oblika krsta. Proučevanje Svetega pisma in prakrščanstva nam bo pomagalo spoznati ta krst.

Če želimo hoditi po Jezusovi poti, se seznanimo s krstom, s kakršnim je bil On krščen. Jezus je naš zgled v vsem. On se ni krstil zato, ker je bil grešen. Ni mu bilo potrebno očiščenje od grehov. Krstil se je zato, da nam zapusti zgled, kako naj se krstimo tudi mi. O podrobnostih tega krsta beremo v Markovem evangeliju:

»Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal odprta nebesa in Duha, ki se je kakor golob spuščal nanj. In zaslišal se je glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.« ^(Mr 1,9-11)

Apostol Janez v svojem evangeliju pove, zakaj je Janez krščeval v Jordanu: »Ker je bilo tam mnogo vode.« ^{(Jn 3,23 CHR)}

Janez je Jezusa krstil v reki Jordan, torej Jezus ni bil poškropljen, niti voda ni bila preprosto prelita čez njegovo glavo. Jezus je stopil v vodo reke Jordan in Janez ga je potopil v reko. Sveto pismo takole poudarja jedro naše opredelitve:

»Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel On.« ^(1 Jn 2,6)

Če smo Jezusovi sledilci, če želimo hoditi po Kristusovih stopinjah, nas bodo te pripeljale do enakega krsta, s kakršnim je bil On krščen. Sama beseda krst je prevod grške besede baptizo. Ta beseda se uporablja, ko se želi povedati, da je potrebno kos tkanine popolnoma potopiti v barvo ali posodo popolnoma potisniti v vodo, da bi se napolnila. Torej ta beseda pomeni popolnoma potopiti.

V Apostolskih delih 8 je opisano srečanje Filipa z Etiopcem. Filip se je na čudežen način srečal s tem možem, ki je, iskajoč luč in resnico, proučeval Sveto pismo. Oznanil mu je evangelij, potem pa ga je Etiopec vprašal: »Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?«

Zapis o krstu tega Etiopca najdemo v Apostolskih delih:

»Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen? Filip je rekel: Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče. In odgovoril je: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. Velel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.« ^{(Apd 8,36-38)}

Svetopisemski krst zahteva, da stopita v vodo krstitelj in krščenec. Potem se krščenca potopi v vodo, kar simbolično predstavlja smrt – prenehanje starega načina življenja. Krščenec umira, da bi vstal v novo življenje v Kristusu. V Rimljanom apostol Pavel poudarja:

»S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.« ^(Rim 6,4)

Biti pokopan in biti poškropljen sta dva različna pojma. Kadar koga pokopljejo na pokopališču, nanj ne vržejo samo nekaj grud zemlje. Ne! Pokojnika dajo v zemljo in popolnoma zasujejo. Filip in Etiopec sta skupaj stopila v vodo, potem pa ga je Filip položil v vodeni grob. Ko je Etiopec vstal iz vode, je vstal v nov način življenja. To je svetopisemski krst. To je način, na kakršen je bil Kristus krščen. Zgodovina potrjuje, da se je tako krščevalo v prakrščanski Cerkvi.

Pričevanje zgodovine

Na samem začetku razvoja krščanstva je Efez postal središče mlade krščanske Cerkve. Tam je Pavel preživel tri leta, oznanjujoč veselo sporočilo o zveličanju. V tem mestu je bil zgrajen tudi velik molitveni dom, katerega ostanki so vidni še danes.

Če bi danes obiskali ruševine tega nekdanjega mesta, bi vam vodnik rekel: »Krstilnica je bila najpomembnejši del te cerkve.« Potem bi vas odpeljal do kraja, kjer je še danes marmorno kamenje, ki kaže oblike nekdanje krstilnice.

Ta je okrogle oblike, globoka okoli 1,5 metra in ima okrog štiri metre premera. Na dveh straneh krstilnice so stopnice. V takem bazenu je lahko bilo nekaj sto litrov vode. Očitno je, da so bili prvi kristjani krščeni s potapljanjem v vodo.

V Pisi v Italiji je velika stolna cerkev. To mesto je svetovno znano po veliki stolnici s poševnim stolpom. Na drugi strani stolnice je okrogla stavba s kupolo. To je krstilnica, ki je bila zgrajena v srednjem veku. Pravzaprav je to meter do meter in pol globok bazen s premerom okoli dvanajst metrov. To je dokaz, da se je celo 1.300 let od začetka krščanstva krščevalo s potopitvijo. Kalvin je pisal: »Sama beseda baptizo pomeni potopiti; zanesljivo je, da so v prvi krščanski Cerkvi krščevali s potapljanjem.«

Sprememba

Krst s poškropitvijo je bil uradno sprejet v Cerkvi šele po cerkvenem zboru v Raveni leta 1311. Več kakor 1.200 let po Kristusu se je obred krsta opravljal s potopitvijo. Krst s poškropitvijo nima svetopisemskega temelja. Ta se je kot izročilo neopazno vtihotapil v Cerkev. Oglejmo si, kako se je to zgodilo.

Večkrat se zgodi, da se kdo odloči za krst v visoki starosti. Ko je kdo umiral, so njegovi najbližji poklicali duhovnika, ker so bili prepričani, da je krst nujen za odhod v Božje kraljestvo. Toda umirajoči je bil že v takem stanju, da se pravilen krst ni mogel opraviti. Tedaj so take ljudi začeli zavijati v mokro tkanino. Pozneje je bilo škropljenje z vodo sprejeto za še lažji in ustreznejši način. Sčasoma se je vse bolj udomačilo mišljenje – če je poškropitev dober način za krščevanje bolnih, zakaj se ne bi tako krščevali tudi zdravi. Tako sta navada in udobnost zmagala. Najvzvišenejši in najpomembnejši obred je bil zamenjan z obliko, ki je niso uporabljali niti Kristus niti apostoli.

Poglavar nekega plemena v Severni Ameriki je dobil Sveto pismo. Ko ga je proučeval, se je odločil svoje življenje izročiti Kristusu. Prišel je čas, ko naj bi bil krščen in sprejet v Cerkev. Iz Svetega pisma je razumel, da je bil Kristus krščen v reki. Zato je začuden opazoval, kako je duhovnik, ki naj bi ga krstil, pripravljal majhno srebrno posodo z vodo.

»To je premalo, zares premalo!« je ugovarjal stari poglavar. »Indijanec ne more biti potopljen v tako malo vode!«

Duhovnik se je potrudil poglavarja prepričati, da količina vode, ki se uporabi pri krstu, ni pomembna. Nato je poglavar končal ta pogovor z logično pripombo:

»Potem je torej Indijanec bral napačno knjigo!«

Sveto pismo pozna samo en način krsta, a to je krst s potopitvijo.

Pogoji za krst

Kdo se lahko krsti? Jasno je, da potapljanje ni ustrezen način za krščevanje majhnih otrok. V Novem zakonu ni opisan niti en primer krščevanja majhnega otroka. Za krst obstajajo trije temeljni pogoji, ki jih mora krščenec izpolniti.

1. Spokorjenje. V Novem zakonu krst pride vedno po spokorjenju. ^{(Apd 2,37.38)}

Spokoriti se pomeni obžalovati storjene grehe. To pomeni dojeti, da so naši grehi spravili Jezusa na golgotski križ, in prezirati grehe, zaradi katerih je bil Božji Sin križan. To pomeni – greh za vedno opustiti.

2. Vera. V Apostolskih delih najdemo vprašanje, ki ga je Filip zastavil Etiopcu: »Če veruješ iz vsega srca.« ^(Apd 8,37)

Drugi pogoj za krst je verovati iz vsega srca, da je Jezus Božji Sin. Sam Jezus je povedal: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« ^(Mr 16,16) Živa, osebna vera v Božjega Sina je pogoj za krst; vera, da je Jezus odpustil moje grehe in da mi bo dal novo življenje, vera, da je njegova pot edina, vera, da je »meni življenje Kristus«.

Vera vsebuje trdno zaupanje v Boga in gotovost, da so v Kristusu vsi moji grehi odpuščeni in sem sprejet za Božjega otroka. To je zaupanje v Kristusa, ki edini lahko zadovolji potrebe človeškega srca. To je moja svobodna odločitev, da vse svoje življenje izročim njemu. Ko človek izroči svoje življenje Jezusu z vero, da ga samo On lahko zveliča, potem gre v vodeni grob – krst.

3. Spoznanje, ki vodi v poslušnost. Nihče ne more biti krščen, dokler se ne seznani s temeljnimi načeli krščanskega življenja. Pred krstom morajo biti ljudje poučeni. Ni pravilno krstiti jih, preden zvedo, kaj krščansko življenje sploh pomeni.

Jezus je ukazal: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« ^(Mt 28,19)

Ko se ljudje spokorijo za svoje grehe, ko zasovražijo greh in ga želijo za vedno zavreči, ko sprejmejo Jezusa za svojega osebnega zveličarja in mu želijo služiti, in ko so poučeni o temeljnih Božjih načelih, ki jih podaja Sveto pismo, šele tedaj so pripravljeni za krst.

Ljudje mnogokrat sprašujejo, ali je krst znak pripadnosti določeni cerkvi ali pa je to simbol zedinjevanja s Kristusom? So ljudje, ki rečejo: »Želim se krstiti v imenu Jezusa Kristusa, toda ne želim pripadati kakšni cerkvi.«

Ker je Jezus glava, a Cerkev telo, predstavlja to dvoje nedeljivo celoto. Takšen krst ima dvojen pomen: je simbol zedinjevanja s Kristusom kot glavo in edinosti z njegovo Cerkvijo kot telesom.

Besedilo v Apostolskih delih jasno pove, da so ti, ki so se krstili na binkošti, stopili v nerazdružljivo občestvo z drugimi verniki. ^{(Apd 2,41-47)} Korinčanom apostol Pavel poudarja: »Smo bili vsi krščeni v eno telo,« ^{(1 Kor 12,13)} v Kristusovo Cerkev.

»Kaj še čakaš?«

Znano nam je doživetje apostola Pavla na poti v Damask. Dotlej je bil surov preganjalec krščanske vere. Zaslepljen od svetlobe z neba je padel na tla in vzkliknil: »Kaj naj naredim, Gospod?« ^(Apd 22,10) Pavel se je tisti trenutek spokoril za grehe in z vsem srcem sprejel Gospoda Jezusa Kristusa. Malo pozneje se je srečal z verniki Kristusove Cerkve. Mož po imenu Ananija ga je poučil o verskih načelih:

V tem primeru je očitno zaporedje korakov:

1. Spokorjenje

2. Vera

3. Poučevanje

Nato je Ananija rekel Pavlu: »In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti. Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime.« ^(Apd 22,16)

Pavel ni imel razloga za čakanje. Izpolnil je vse tri pogoje in s krstom potrdil svojo pripravljenost, da bo Kristusov sledilec.

Včasih starši vprašajo: Kdaj je otrok dovolj odrasel za krst? Odgovor je povsem preprost: ko je dovolj odrasel, da se lahko spokori za svoje grehe, z vero sprejme Kristusa za svojega osebnega Zveličarja in razume načela življenja po Božji volji. Sam se mora odločiti za krst.

Vprašanje, ki ga je Ananija zastavil Pavlu, se zastavlja tudi nam, če smo izpolnili te tri pogoje: »In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti. Operi se svojih grehov.«

Naročilo, ki ga je Jezus dal svojim učencem v Matejevem evangeliju, ^{(Mt 28,19.20)} je sporočilo, ki se danes oznanja po vsem svetu. Tako Kristus pripravlja ljudi za svoj zopetni prihod. Bog s svojim Duhom omogoča vsakemu narodu, rodu, ljudstvu in jeziku slišati vabilo in v skladnosti z njim sprejeti Božje zapovedi. Bog pošilja zadnje vabilo prebivalcem zemlje:

»Z mogočnim glasom je zaklical: Padel je, padel veliki Babilon. (...) Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: Pojdi stran od njega, moje ljudstvo, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe.« ^{(Raz 18,2.4)}

To sporočilo kroži okrog sveta. Sveti Duh govori srcem vseh ljudi in mnogi se odločajo za izročitev Kristusu. Začetek tega novega življenja je krst. Ti, ki stopajo v vodo, razodevajo svojo odločitev, da bodo pokopali staro življenje greha, se zedinili s Kristusom in vstali v novo, brezgrešno življenje.

Vprašanje, ki ga je Ananija zastavil Pavlu, se zdaj zastavlja tudi nam: In kaj še čakaš zdaj? Mogoče živiš v zmedi, brez miru in pravega cilja? Mogoče poskušaš urediti svoje življenje in mu dati pravi smisel? Jezus te vabi, da se mu izročiš in da s krstom začneš novo življenje. Mogoče si nekoč že hodil po Kristusovi poti in mu služil iskreno in zvesto, pa si ga nato kljub temu zapustil. Kristus zdaj tudi tebe vabi. Mogoče pa sploh nisi bil seznanjen s pravo Božjo resnico, ki se ti zdaj razodeva. Kaj še čakaš? Zveličar te čaka, govori tvojemu srcu in želi spremeniti celotno tvoje življenje.

Seveda pa nihče ne more biti krščen, dokler ni v vsem poučen. Toda ne odlašaj z odločitvijo zato, ker je neki greh še vedno problem v tvojem življenju. Odloči se oditi k Jezusu in z njim bo problem rešen. Jezus govori tvojemu srcu. Odgovori mu z odločitvijo, da se mu boš priključil s krstom.

Odloči se takoj, čeprav si bil morda kot dojenček krščen s polivanjem ali poškropitvijo, ko za pravi svetopisemski krst s potopitvijo nisi vedel. Odloči se, čeprav si že bil krščen s potopitvijo, a si pozneje Kristusa zapustil. Morda si se krstil na način, ki je opisan v Svetem pismu, a nisi poznal vse svetopisemske resnice in je nisi izpolnjeval v svojem življenju. Potrebno ti je pokopati svoje grehe in stopiti v novo življenje. Ne glede na vse okoliščine, v katerih živiš, te Jezus vabi s tihim glasom Svetega Duha. Ne odlašaj, odloči se, da se boš rodil iz vode, ker so to vrata, skozi katera se stopa v novo življenje.

16. Značilnosti prave cerkve

V vse posebnosti našega časa moramo všteti tudi veliko število različnih cerkev. Seveda tu ne gre za cerkvene stavbe, ampak za cerkvene organizacije. Samo krščanskih cerkvenih organizacij je na svetu več kakor 250. Če k tej številki dodamo še judovsko vero, vzhodnjaške vere in vsa številna sodobna verska gibanja, je naravno, da se bomo vprašali: Ali se lahko najde prava Božja Cerkev na svetu? Ali obstaja možnost, da navaden človek odkrije, katera cerkev se drži prave Božje poti?

Zanimivo je vprašati ljudi, zakaj pripadajo svoji cerkvi. Odgovor se v glavnem glasi takole: »Že moji starši so pripadali tej cerkvi, a že tudi njihovi starši. Če je bila ta cerkev dobra zanje, je dobra tudi zame. V njej sem se rodil in v njej bom ostal. Nimam namena spremeniti svoje vere.« Toda isti ljudje, ki odgovarjajo tako, ne mislijo, da to načelo velja, ko gre za druge veroizpovedi. Ti ne mislijo, da bi ravno tako imeli prav tudi pogani iz Južne Amerike ali Afrike, če bi rekli: »Moj oče je bil lovec na človeške glave, pa tudi že njegov oče in ded...« Nisem prepričan, da bi takšno stališče potrdili z odgovorom: »Če je bilo to dobro za tvojega očeta, bo dobro tudi zate.«

Torej to, da je »moj oče hodil po tej poti«, ni zadosten razlog, da hodim po njej tudi jaz, ker je možno, da si moj oče ni znal izbrati dobre poti. Njegova odločitev je bila v skladnosti z znanjem, ki ga je imel. Če pa jaz vem več, se od mene pričakuje, da se odločim za kaj boljšega.

Cerkev

Cerkev mora biti utemeljena na veri. Prvi razlog za pripadnost kateri koli veri ni to, da so ji pripadali naši starši, niti to, da smo v njej rojeni, niti to, da tej cerkvi pripadajo tudi vsi naši prijatelji. Edini razlog naj bi bil to, da z vsem srcem verujemo, da je cerkev, ki ji pripadamo, »Cerkev živega Boga, steber in temelj resnice«. ^{(1 Tim 3,15)}

Ali je moja cerkev to ali ne, bom ugotovil po znamenjih prave Cerkve, ki jih določa sveta Božja beseda. Jezus je farizejem in pismoukom svojega časa dal naslednje pravilo:

»Če hoče kdo izpolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je to, kar učim, od Boga, ali govorim sam od sebe.« ^(Jn 7,17)

Če je kdo pripravljen spolnjevati Božjo voljo, bo zlahka ugotovil, ali se njegova Cerkev ravna po čistem nauku Svetega pisma. Ta pa, ki ni pripravljen spremeniti svojega življenja, ne bo mogel popolnoma razumeti Božje resnice, čeprav jo bo spoznal iz Božje besede. Če kdo reče: »Nimam namena, da bi se spremenil,« v resnici odkriva, da je njegov um zaprt za nova spoznanja, ki bi ga usmerila na nov način življenja.

Tem, ki svoje srce odpirajo resnici in so pripravljeni svoje življenje uskladiti z njo, Jezus sporoča:

»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« ^(Jn 8,32)

Cerkev skozi stoletja

Zanesljivo je dejstvo, da je Bog v vseh zgodovinskih obdobjih imel svojo Cerkev na svetu. Vedno so bili ljudje, ki so Boga ljubili iz vsega srca in bili pripravljeni sprejeti in spolnjevati njegovo voljo. Bog je za Abrahama lahko rekel naslednje:

»Zato, ker je Abraham slušal moj glas in spolnjeval mojo zapoved, moje ukaze, moje zakone in moje postave.« ^{(1 Mz 26,5)}

Božjo Cerkev so že od Adama sestavljali ljudje, ki so bili pripravljeni poslušati Božji glas in spolnjevati njegove zapovedi.

Sveto pismo nam odkriva, da zvesti Božji sledilci nikoli niso bili znani po številčnosti, ampak po svoji zvestobi. Gospod je za svoj narod rekel takole:

»Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod, tvoj Bog, te je izvolil, da mu boš lastninsko ljudstvo izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Ne zato, ker bi bili vi številnejši ko vsa druga ljudstva, se je Gospod nagnil k vam in vas izvolil, saj ste najmanjši med vsemi ljudstvi.« ^{(5 Mz 7,6.7)}

Tudi če v našem času iščemo pravo Cerkev, moramo najprej vprašati: Katera Cerkev je poslušna Bogu? V zgodovini je bilo v pravi Božji cerkvi mnogokrat zelo majhno število vernikov.

Ko je Izrael prenehal biti Božji narod, je Bog poklical majhno skupino ljudi, pripravljenih poslušati njegov glas. Kadar koli večina ni hotela biti poslušna Božjemu glasu, je manjšina ostala zvesta. V knjigi preroka Ageja se omenja takšen primer: »Ostanek ljudstva je poslušal glas Gospoda, svojega Boga.« ^(Ag 1,12) Izraela je Bog zavrgel, ker je služil malikom in sprejel poganske običaje, a majhna skupina, ki je imenovana »ostanek«, je ostala zvesta Bogu. Tako je bilo vedno od stvarjenja sveta pa vse do naših dni. Zato je apostol Pavel pisal v skladnosti s tem:

»Prav tako se je tudi v sedanjem času rešil ostanek, ki je bil odbran po milosti.« ^(Rim 11,5)

Kakor v času apostola Pavla ima Bog tudi danes »ostanek«, ki veruje vanj in izpolnjuje njegove zapovedi. V kateri cerkvi je ta ostanek? V zadnji svetopisemski knjigi, Razodetju, beremo, da bo Bog imel tudi na koncu svetovne zgodovine ljudstvo, ki mu bo popolnoma zvesto.

Razodetje o pravi Cerkvi

V Razodetju 12 je z zelo izrazitimi simboli opisan Satanov boj proti Kristusovi pravi Cerkvi. Pri koncu tega poglavja piše takole:

»In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa.« ^{(Raz 12,17 CHR)}

Tudi v tem besedilu najdemo besedo »ostali« ali ostanek. Katera znamenja ima »ostanek«? »Hrani Božje zapovedi in ima pričevanje Jezusa Kristusa.« To je ljudstvo, ki iz ljubezni do na Golgoti križanega Kristusa spolnjuje Božje zapovedi. Sveto pismo v Razodetju večkrat poudarja, da Ostanek cerkve spolnjuje Božje zapovedi:

»Tukaj je stanovitnost svetih, ki hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.« ^(Raz 14,12)

Božje ljudstvo, njegov ostanek, spolnjuje vse Božje zapovedi, kar pomeni, da tudi četrto, ki poziva k posvečevanju sobote kot dneva počitka. Če torej iščeš pravo Cerkev, se najprej prepričaj, ali se v njej veruje v Kristusa in spolnjujejo vse zapovedi, seveda tudi zapoved o soboti. To je vidno znamenje, ki ga je Bog zapustil, da bi vsi iskreni ljudje lahko našli pravo Cerkev.

Mnogi poskušajo zmanjšati pomen tega znamenja, in zato pravijo: »Ni pomembno spolnjevanje zapovedi, pomembna je Božja milost.« Milost ima svoj nezamenljiv prostor v razvoju našega zveličanja, toda Sveto pismo do svoje zadnje strani poudarja, da Bog od vseh svojih vernih pričakuje spolnjevanje zapovedi.

»Blagor njim, ki spolnjujejo Božje zapovedi, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto.« ^{(Raz 22,14 Karadžić)}

Ljudje, ki bodo dobili zveličanje v Jezusu, ki so dobili po Božji milosti očiščenje svojih grehov, bodo spolnjevali Božje zapovedi. Takšni bodo stopili skozi vrata večnega mesta.

V Razodetju je opisana naloga, ki jo bo opravil »ostanek« zadnjega časa:

»Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebesa in zemljo, morje in izvirke voda.« ^(Raz 14,7)

Poslanec, angel, kliče z mogočnim glasom: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe.« Glede na to prava Cerkev, edina na vsem svetu, oznanja, da je »prišla ura njegove sodbe«.

V našem času se je zakoreninilo prepričanje, da ljudje odgovarjajo samo sebi. Toda Božja Cerkev na svetu uči, da so ljudje najprej Bogu odgovorni za vsa svoja ravnanja. Mnogokrat slišimo koga reči: »Sam sebi sem Bog in sam svoj gospodar.« Nasprotno temu pa zvesti Kristusovi sledilci oznanjajo, da sedaj v nebesih zaseda sodba, da bi ljudje dojeli, v katerem času živijo, in bi se spokorili.

Besedilo v Razodetju 14 tudi poudarja, da Kristusova Cerkev poziva ljudi, naj častijo Boga. Apostol Pavel piše takole: »Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« ^{(1 Kor 6,20)} Prava Cerkev, zvesti Božji ostanek, poveličuje Boga tako, da skrbi za svoje telo in se ravna po zdravstvenih načelih, ki jih je dal Bog. Verniki Božje Cerkve na svetu ne uničujejo svojega zdravja s tobakom, alkoholom in nečisto hrano. Ravnajo se po načelu: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo.« ^{(1 Kor 10,31)} Torej je zdravstvena vest pomemben del nauka prave Cerkve.

V Razodetju je poudarjena naslednja pomembna podrobnost iz nauka, ki ga oznanja prava Božja Cerkev:

»Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; zakaj njihova dela gredo za njimi.« ^(Raz 14,13)

Po tem besedilu se bodo pravi Kristusovi sledilci lahko uprli pojavu spiritizma. Medtem ko večina ljudi veruje, da duše mrtvih lebdijo v zraku in se lahko pogovarjajo z živimi, bo »ostanek« oznanjal resnico o mrtvih – mrtvi počivajo od svojih naporov, ne sodelujejo v ničemer, kar se dogaja pod soncem:

Božja Cerkev v času pred drugim Kristusovim prihodom ima nalogo oznaniti svetopisemske resnice, ki so bile skozi stoletja zanemarjene. Iskreni in verni ljudje živijo v mnogih cerkvah po spoznanju, ki ga imajo, in zato nezadostno poznajo nauk Svetega pisma. Zato pravi Jezus v evangeliju po Janezu takole:

»Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« ^(Jn 10,16)

Nato pristavlja: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj.« ^(Jn 10,27)

Ko iskreni in verni ljudje slišijo za pravi svetopisemski nauk, se upravičeno sprašujejo: Zakaj je potem v krščanskih cerkvah toliko različnih običajev, naukov in verovanj, ki ne temeljijo na Svetem pismu?

Veliko kristjanov ohranja nauke, ki so se na razne načine vtihotapili v njihovo verovanje, a ne izvirajo iz Božje besede. Toda Božja resnica se nikoli ni spremenila. Bog torej pričakuje od ljudi, da sprejmejo resnico, ki jo spoznajo. Res je, da so skozi stoletja mnogi običaji in celo nauki poganskih ver našli svoj prostor v krščanstvu in tako postali del vere naših prednikov. Ker pa smo slišali Jezusov glas, zapustimo vse svoje običaje in stopimo v Kristusovo občestvo, v katerem se ohranja in spolnjuje popolna svetopisemska resnica.

Bog vabi vsakogar

Psalmist David takole opisuje stališče vsakega iskrenega kristjana:

»Uči me, Gospod, svojo pot, da bom hodil v tvoji resnici; vodi moje srce, da se bo balo tvojega imena.« ^(Ps 86,11)

Ko molimo: »Gospod, uči me svojo pot,« nam bo Bog odkril resnico. Naša dolžnost pa je, da luč, ki nam jo je razodel, sprejmemo in živimo po njej.

Dragi prijatelj, če čutiš duhovno lakoto in si pripravljen svoje srce prepustiti delovanju Božjega Duha, ti bo v tem resnem času konca uspelo prepoznati pravo Božjo cerkev. Ta spolnjuje Božje zapovedi, oznanja sporočila treh angelov, poveličuje Boga s spoštovanjem in izpolnjevanjem zdravstvenih načel in oznanja čist svetopisemski nauk. To je Kristusova čreda. Spoznanje o pravi Kristusovi cerkvi je Kristusovo vabilo tvojemu srcu.

Čas na Božji uri se izteka. Nebeška sodba bo kmalu končana in Kristus bo prišel, da bo svoje zveste sledilce vseh časov in iz vseh krajev sveta odpeljal v večni dom.

Ne glede na to, ali si star ali mlad, izobražen ali ne, bogat ali ubog, te Kristus ljubi. V njegovih očeh imaš veliko vrednost, in zato te vabi, da se v skladnosti s svojo vero odločiš in stopiš v zavetje njegove resnično prave Cerkve.

17. Zakaj je toliko cerkev?

Knjiga Razodetje v Svetem pismu kaže Cerkev kot čisto ženo. Cerkev je nevesta. Kristus je ženin. Kristus, glava Cerkve, poučuje in vodi svojo nevesto. Lažna cerkev je v Svetem pismu opisana kot nečistnica ali kot prešuštnica, ta, ki je zapustila Jezusa Kristusa in se zedinila s svetom.

Zanimivo besedilo je v Razodetju: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.« ^{(Raz 12,1.2)}

Sveto pismo pravi, da ta žena stoji na luni. Kakor luna odseva sončno svetlobo, tako lahko starozakonska Cerkev odseva samo slavo Božje besede, ki je v Jezusu. Ker je starozakonsko odpuščanje izgubilo svoj sijaj, se je novozakonska Cerkev dvignila v polnem sijaju oblečena v Kristusovo slavo. Krona z dvanajstimi zvezdami na ženini glavi pomeni, da Cerkev vodijo od Boga navdihnjeni apostoli. Zato je tukaj prava Cerkev oblečena v Kristusovo pravičnost, a vodijo jo duhovni voditelji. Kako lepa je podoba čiste in resnične Cerkve, ki ni omadeževana s človeškimi izročili in človeškimi nauki, ampak je utemeljena na Božji besedi!

V Razodetju pa je govor tudi o neki drugi cerkvi: »Angel me je odnesel v duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zveri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni, in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusobe in nesramnosti svojega nečistovanja. Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« ^{(Raz 17,3-5)} Ta nakičena ženska ponuja vsem vino svojega lažnega nauka in opija svet. Je nečistnica. Zapustila je svojega iskrenega moža. Ta ni prava Kristusova cerkev. Je mati številnih lažnih cerkev.

V knjigi Razodetje Sveto pismo opisuje veliki boj, ki se je tisočletja poprej začel v nebesih:

Satan je v nebesih poskušal prevarati dobre in vdane angele. Ker pa je bil vržen na zemljo, je v Edenskem vrtu ponudil laž Adamu in Evi. Evi je rekel, da lahko je s prepovedanega drevesa in da zagotovo ne bo umrla. V vrtu je vse drevje enako, in zato ni nobene razlike v sadu, ki je na njihovih vejah. Tako je Satan zasejal svojo prvo laž na zemlji.

Žena v belem

Sveto pismo uči, da obstajata dva velika verska sistema. Eden se opira na Jezusa, ki je pot, resnica in življenje. ^(Jn 14,6) Ta je trdno utemeljen na nauku Božje besede. Torej je v Razodetju 12 prava Cerkev opisana kot žena v belem. Njen nauk je čist, je vdana svojemu pravemu Gospodarju. Ni tvegala resnice. Resnica in zmota se nikoli ne moreta pomešati, kakor se ne moreta niti voda in olje. Bog želi ohraniti Cerkev v čisti resnici. Skrbi za ljudstvo, ki živi v skladnosti z resnico, ki je ohranjena v njegovi besedi. Tako torej žena v belem iz Razodetja 12 predstavlja Božjo resnično in vidno Cerkev na svetu, njegovo zvesto ljudstvo, ki je skozi dolga stoletja ohranilo vse svetopisemske resnice.

Žena v škrlatu

Videli smo že, da Sveto pismo po ženi v belem opisuje ženo v škrlatu s čašo vina v svoji roki, ki predstavlja lažni nauk. Ta žena je velika odpadla cerkev. Številne cerkve so pile njeno vino. Sveto pismo pravi, da jezdi na zveri, a v Božji besedi zver predstavlja svetovni sistem oblasti.

Ta lažna cerkev, oblečena v bager in škrlat, je mati nečistnic. Z drugimi besedami, zapustila je Jezusa s tem, da je dala človeška izročila in odločbe cerkvenih koncilov nad Božjo besedo. Prešuštnica je v tem smislu, ker je zapustila Božji nauk. Je velika mati cerkev, ki so skupaj z njo zapustile pravi svetopisemski nauk.

Usmerimo pozornost na besedilo v Razodetju: »Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« ^(Raz 17,5) Ta odpadla cerkev iz Razodetja 17 ima verjetno načela starozakonskega Babilona. V starozakonskem času Babilon je bil in predstavljal lažni verski sistem. Izraelski narod pa je bil tedaj predstavnik Božje prave Cerkve. V novozakonskem času je krščanska Cerkev postala duhovni Izrael. Zato je apostol Pavel pisal tole: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamov zarod, po obljubi pa dediči.« ^(Gal 3,29) Tako predstavlja žena v belem iz Razodetja 12 pravi duhovni Izrael, prave Kristusove sledilce. V skladnosti s tem spoznanjem apostol Pavel nadaljuje: »Jud namreč ni tisti, ki je takšen na zunaj, pa tudi obreza ni tista, ki se kaže v mesu, pač pa je Jud tisti, ki je to v srcu, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga.« ^{(Rim 2,28.29)} Zato postajajo njegovi pravi sledilci ljudje, ki sprejmejo Jezusa in njegov nauk. Postajajo njegovo izvoljeno ljudstvo, prav kakor je bil Izrael njegov izvoljeni narod v starozakonskih časih.

Kakor je v starozakonskih dneh Babilon vzpostavil lažni sistem bogoslužja, tako v Razodetju duhovni Babilon označuje lažno bogoslužje. V svojih verskih obredih ohranja načela starozakonskega Babilona.

Značilnosti duhovnega Babilona

Kdo je žena v škrlatu? Kakšna so starozakonska babilonska načela? Besedilo v Razodetju pravi, da prešuštvuje s pozemskimi kralji. ^(Raz 17,2) Prešuštvo je nedovoljena zveza. Podoba žene v Razodetju kaže zvezo med cerkvijo in državo. Toda poudarek je na premoči cerkve nad državo – žena sedi na zveri. Sveto pismo je napovedalo, da bo ta lažna cerkev s ponujanjem čaše vina zapeljala mnoge, da bodo pili od njenega lažnega nauka, in tako sprejeli laž namesto resnice.

Sveto pismo razodeva, da obstajata dva osnovna verska sistema: pravi, ki je prikazan v Razodetju 12, in lažni, prikazan v Razodetju 17. Res je, da ne bodo zveličani vsi, ki pripadajo pravi Cerkvi. V njej so tudi taki, ki nimajo globokih izkušenj z Jezusom. Pripadnost ne zveličuje nikogar. Poleg tega Sveto pismo tudi poudarja, da jih je veliko, ki so v lažni cerkvi, a poznajo Jezusa in ga ljubijo, čeprav do zadnjega trenutka na tem svetu ne bodo spoznali vse resnice. Gospod poskuša vsakega človeka izpeljati iz lažne resnice v resničen nauk.

Oglejmo si besede, zapisane na čelu v škrlat oblečene žene: »Skrivnost, veliki Babilon.« Po potopu so se hudobni ljudje upirali Bogu, niso upoštevali njegove besede, vzpostavili so si svojo vero in poskušali zgraditi babilonski stolp. Bog jim je na to odgovoril tako, da je pomešal njihove jezike. Pozneje je bilo na tistem kraju zgrajeno mesto Babilon. Ime Babilon očitno izvira iz pojma »zmeda jezikov«, zato je v skladnosti s tem zmeda njegov osnovni pomen.

Ko Robert Jamieson in David Brown v svojem svetopisemskem komentarju razlagata simbol na zveri sedeče žene, pravita: »Država in Cerkev sta dragocena Božja darova. Toda onečaščena država postaja podobna zveri, a odpadla cerkev postaja prešuštnica.« ^{(Robert Jamieson, David Brown. Biblijski komentar, str. 593)}

Babilon – človeški sistem

Vrnimo se v Stari zakon in si oglejmo pet znanih značilnosti Babilona. Sveto pismo opisuje začetek mesta Babilona: »Kus je imel sina Nemroda, ta je bil prvi, ki je postal mogočnež na zemlji; bil je velik lovec pred Gospodom. (...) Prvenec njegovega kraljestva je bil Babilon.« ^{(1 Mz 10,8-10)} Ta ustanovitelj Babilona se je uprl Bogu, se zelo oddaljil od njega z ustanovitvijo proti Bogu usmerjenega sistema.

Besedilo v Danijelu opisuje kralja, ki je obnovil Babilon tisoč let po Nemrodovi vladavini, in pravi: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem si ga sezidal za kraljevo prestolnico, v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva?« ^{(Dan 4,27; 4,30. Chr)} Zapazite, kralj pravi: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem si ga sezidal?« V tej izjavi je značilna lastnost Babilona – je verski sistem, ki ga je ustanovil človek.

Prava Božja cerkev usmerja ljudi k Jezusu kot edinemu voditelju. Lažni verski sistem usmerja ljudi k človeškim duhovnikom, a ne k Jezusu kot velikemu duhovniku. Sveto pismo pravi o Jezusu tole: »On je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med vstalimi od mrtvih, tako da je prvi sredi celotnega stvarstva.« ^(Kol 1,18)

Sveto pismo poudarja, da prava Božja cerkev nima pozemskega voditelja, ampak nebeškega. Prava Božja cerkev usmerja ljudi k Jezusu, ki jim lahko odpusti grehe in jih osvobodi sužnjevanja grehu. Po Razodetju je duhovni Babilon na človeškem izročilu utemeljen pozemski sistem, ki ga vodijo ljudje.

Babilon – sistem češčenja malikov

Poiščimo še drugo značilnost starodavnega Babilona. Če bomo dobro razumeli starodavni Babilon in njegov pomen v Starem zakonu, potem bomo lahko pravilno razumeli pojem duhovnega Babilona. Babilon je vir malikovalstva. Dr. Alexander Hislop trdi: »Babilon je bil temeljni vir, iz katerega so izšli vsi malikovalski sistemi.« ^{(The Two Babilons, str. 12)}

V Starem zakonu je bil Babilon središče malikovalskega bogoslužja. V velikih babilonskih svetiščih se je opravljala služba pred kipi babilonskih bogov. Jeruzalemski tempelj ni imel takšnih kipov. V novozakonski krščanski Cerkvi, ki je ljudi usmerjala h Kristusu kot glavi, ni bilo kipov, a v duhovnem Babilonu, ki ljudi vodi k pozemskemu verskemu voditelju, so maliki.

Sveto pismo jasno pravi: »Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in jim ne služi!« ^{(2 Mz 20,4.5)} V izraelskem narodu niso imeli nobene rezane podobe kot predmet, katerega naj se časti. Babilonci pa so po malikih služili svojim bogovom.

Bog je določil, da mu v pravem verskem sistemu ljudje služijo neposredno, brez uporabe podob, po delovanju njegovega Svetega Duha na njihova srca. Babilon vodi ljudi k izpolnjevanju človeških izročil, da dajo prvenstvo pozemskemu voditelju in da v svojem bogoslužju utrdijo češčenje podob.

Babilon – začetnik lažnega bogoslužja

Je še eno dejstvo, ki ga moramo upoštevati, ko je govor o Babilonu, ki ima tudi zvezo z duhovnim Babilonom. V knjigi preroka Ezekijela pravi Sveto pismo takole: »Potem mi je rekel: Videl boš še večje gnusobe, ki jih počenjajo.« Potem nadaljuje: »Nato me je pripeljal k vhodu severnih vrat Gospodove hiše. In glej, tam so sedele žene, ki so objokovale Tamuza.« ^{(Ezk 8,13.14)}

Kdo je bil Tamuz in zakaj so ga žene objokovale? Tamuz je bil babilonski bog rastlinstva. Babilonci so verovali, da Tamuz umira v času, ko mineva pomlad in poletna vročina sežge posevke. Zato so jokali in molili, da bi se vrnil iz podzemlja. Glede na to celotno dojemanje nesmrtnosti duše ni prišlo v krščansko Cerkev iz Svetega pisma, temveč iz babilonskih virov. Njegove korenine so v Babilonu, a celoten nauk se je popolnoma razvil v grški filozofiji. Naslednji navedki jasno opisujejo izvir poganskega nauka o nesmrtnosti.

»Sledovi tega nauka se lahko najdejo v temnih zapisih padlega krščanstva, odpadlega judaizma, poganske filozofije in praznovernega malikovalstva ter velikega nosilca zla v Edenu. Protestanti so si to sposodili od katoličanov, katoličani od farizejev, farizeji od poganov, a pogani od stare kače, ki je prva oznanjala tak nauk sredi čistega rajskega okolja poslušalcem, ki so bili željni poslušati in se ukvarjati z novim in vznemirljivim bogoslovjem – 'Nikakor ne bosta umrla'.« ^{(Amos Phelps, Is Man by Nature Immortal? - Metodist Congregational minister, 1805-1847)}

»Če ste srečali nekatere, ki se imenujejo kristjani, a ne priznajo te resnice o vstajenju in preklinjajo Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga ter pravijo, da ni vstajenja mrtvih in da njihove duše po smrti gredo v nebesa, ne mislite, da so kristjani.« ^{(Justin Martyr, Dialogue with Trypho, Chapter LXXX, in Ante Nicene Fathers, vol. 1, p. 239)} Justin Martyr je umrl leta 165.

Sveto pismo zelo jasno opisuje stanje človeka po smrti: »Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« ^(Rim 6,23) Psalmist pravi: »Izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti.« ^(Ps 146,4) Pridigar nadaljuje: »Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo več.« ^(Prd 9,5) To pomeni, da pojmovanje o nesmrtni duši, ki zapušča telo, ni svetopisemsko, ampak babilonsko. Babilonci so vpeljali sistem bogov in boginj in tako častili duše njih, za katere so verovali, da nadaljujejo življenje po smrti. Toda v izraelskem bogoslužju v Jeruzalemu ni bilo tako. Izraelski preroki so učili, da v trenutku, ko človek umre, njegov dih odhaja, a telo – prah – se vrača v zemljo in tedaj prenehajo vse njegove misli. Sveto pismo je vir resničnega nauka o človekovem stanju po smrti. V Psalmu piše: »Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki gredo dol v kraj molčanja.« ^{(Ps 115,17 CHR)} Noben nauk, ki prekinja smrtno tišino, se ne ujema s Svetim pismom. V svetopisemski knjigi Razodetje sta opisana dva velika verska sistema. Po Razodetju 12 temelji prava vera na Božji besedi. Vzvišen nauk Božje besede uči, da morajo ljudje častiti samo Jezusa. V njej lahko zvemo, da Kristus pričakuje našo službo – bogoslužje osvobojeno posredovanja malikov.

V Razodetju 17 Sveto pismo poudarja, da obstaja velika padla cerkev; mišljen je veliki Babilon. Ta cerkev ne temelji na Božji besedi, ampak na izročilu. Ima pozemskega voditelja, ki želi zasesti Kristusov prostor. Ima bagrasto in škrlatno barvo. V svojem bogoslužju ima podobe. Namesto poganskih bogov in boginj časti svetnike. Ta cerkev uči, da ima človek neumrljivo dušo, ki živi tudi po smrti. Svojo čašo vina ponuja vsem okrog sebe. Druge cerkve sprejemajo in pijejo vino lažnega nauka te cerkve – matere. Tudi te imajo nauk, po katerem duša živi neodvisno od telesa.

Babilon – središče češčenja Sonca

V knjigi preroka Ezekijela je omenjen še en nauk, ki ga je širil Babilon:

»Tedaj me je pripeljal v notranji dvor Gospodove hiše. In glej, pri vhodu v Gospodov tempelj, med vežo in žgalnim oltarjem je bilo okoli petindvajset mož. Svoj hrbet so obrnili proti Gospodovemu templju in svoje obraze proti vzhodu; ti so, obrnjeni proti vzhodu, molili sonce.« ^(Ezk 8,16)

Prerok Ezekijel je videl te može posnemati babilonsko navado češčenja sonca. Z obrazi obrnjenimi proti vzhodu so klečali in opravljali službo bogu Soncu s spremljanjem njegovega vzhoda. Starodavni babilonski koledarji s Soncem v središču razodevajo pomen češčenja Sonca v Babilonu. Babilonci niso verovali, da jih je ustvaril Bog. Verovali so, da je izvir življenja Sonce, največje svetlobno telo na nebu. Zato so ga molili in častili. »V starodavnem Babilonu so stari narodi častili Sonce.« ^{(James G. Frazer, The Worship of Nature, vol. 1, p. 529)}

Judje so praznovali sedmi dan v tednu, svetopisemsko soboto. Babilonci so služili Soncu prvi dan v tednu. V Razodetju 12 opisana prava Božja cerkev spolnjuje vse Božje zapovedi s soboto vred. Lažna cerkev oživlja babilonski dan Sonca in ponuja svojo čašo lažnega nauka. Mnoge cerkve, ki pijejo iz te čaše, praznujejo prvi dan tedna – nedeljo.

Bog je zapustil izrazito znamenje: »Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi, da se spozna, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem.« ^(Ezk 20,12) Skozi celotno starozakonsko obdobje, pa tudi v Novem zakonu in do konca časa, je Božja sobota znamenje njegove neprimerljive ustvarjalne moči. Češčenje Sonca je prešlo v krščansko Cerkev v zgodnjih stoletjih. Arthur P. Stanley pravi:

»Ohranjanje starega poganskega imena Dies Solis za nedeljo je v veliki meri sad zedinjenja poganskih in krščanskih čustev, s katerimi je Konstantin priporočil prvi dan tedna svojim poganskim in krščanskim podložnikom kot 'častni' Dan Sonca.« ^{(History of the Eastern Church, str. 184)}

Zgodovinar Stanley pravi, da je bilo v prvih stoletjih precej popuščanj v zedinjevanju poganstva in krščanstva, pa je tako nedelja prišla v krščansko Cerkev. Cerkev in država, žena in zver, sta se zedinili. Babilonsko češčenje Sonca, ta poganski pravir, ki se je prenašal iz ene v drugo vero, je zajel tudi krščansko Cerkev, toda ne z Božjimi zapovedmi, ampak z izročili in s poroko poganstva s krščanstvom v prvih stoletjih.

Stanley pravi dalje: »Konstantinov denar je imel na eni strani črke iz Kristusovega imena, a na drugi strani podobo boga Sonca (...) kakor da se ni mogel odpovedati pokroviteljstvu svetlobnega telesa.« Na Konstantinovem denarju je bilo Kristusovo ime napisano na eni strani, a bog Sonce je bil naslikan na drugi. Tako je bila končno potrjena poroka med krščanstvom in poganstvom, med Cerkvijo in poganskim rimskim cesarjem. Iz vsega povedanega je očitno, da je bil cesar Konstantin kristjan samo po imenu. Po vseh teh dogodkih in spremembah je krščanska cerkev ostala preplavljena z različnimi običaji, ki nimajo nikakršne svetopisemske potrditve. To potrjuje svetopisemska zgodovina.

Dr. Alexander Hislop pravi: »Za spravo poganstva s tako imenovanim krščanstvom, Rimom, se uporabljajo postopki in izvajajo ukrepi za povezavo krščanskih in poganskih praznikov, (...) s čimer sta se poganstvo in globoko v malikovanje pogreznjeno krščanstvo združila še v mnogih drugih stvareh.« ^{(The Two Babilons, str. 105)} Z drugimi besedami, Rim je poskušal pomiriti in z raznimi popuščanji združiti razrušeno cesarstvo. Kje je začetek češčenja Sonca? Od kod prihaja? Kako je prišlo v Cerkev?

Dr. Edward T. Hiscox, pisec baptističnega pravilnika, je izjavil na shodu baptističnih pridigarjev 13. novembra 1983: »Velika škoda je, da je (nedelja) ožigosana z znamenjem poganstva in krščena z imenom boga Sonca, ko je bila sprejeta in posvečena s papeškim odpadom in zapuščena protestantizmu kot sveta dediščina.«

Tako so odprta vrata in babilonski običaji in nauk preplavili Cerkev. Katoliški teologi pišejo takole: »Krščanstvo dolguje Katoliški cerkvi za ustanovo nedelje kot sobotnega dne. Toda v Svetem pismu ni ne namiga ne zapovedi, ki bi navajala nedeljo kot sobotni dan.« ^{(Our Sunday Visitor, 4. januar 1931)}

V četrtem stoletju je Cerkev odprla vrata s poskusom, da bi se spreobrnili pogani. Rimski cesar Konstantin, ki je postal kristjan, je stopil skozi ta vrata, a Cerkev in država sta se zedinili. Babilonsko praznovanje in češčenje Sonca je prišlo v krščansko Cerkev s poroko med poganstvom in krščanstvom.

F.G. Lentz pravi: »S praznovanjem nedelje nekatoličani preprosto posnemajo način bogoslužja Katoliške cerkve že 1800 let, a s tem izročilo, ne pa svetopisemsko zapoved.« ^{(The Question Box, str. 99)}

V svoji knjigi pravi George Elliott: »Kaj je predvideno, da se črta v nebeških zapovedih? Ali naj nebeško ploščo zapovedi zbriše človeška roka? Tisti, ki določa kaj takega, se mora uveljaviti s tako svetimi razlogi, s kakršnimi se Bog, in s takšno močjo, kakršna je njegova.« ^{(George Elliott, The Abiding Sabbath, str. 123)} Elliott poudarja, da je vmešavanje v nebeške zapovedi zelo nevarno. Toda v prvih stoletjih je bilo storjeno prav to.

V knjigi preroka Ezekijela smo brali o petindvajsetih izraelskih duhovnikih, ki so sprejeli češčenje Sonca. Ti duhovniki so obrnili hrbet pravemu Bogu, se uprli njegovim zapovedim in niso poslušali njegove neposredne zapovedi, da posvečujejo sedmi dan, soboto. Prerok Ezekijel poudarja, da izraelski duhovniki niso častili samo Sonca, ampak so poteptali tudi soboto: »Njeni duhovniki kršijo mojo postavo in skrunijo, kar mi je sveto. Med svetim in nesvetim ne razločujejo, ne uče razločka med čistim in nečistim. Pred mojimi sobotami si zagrinjajo oči, da me oskrunijo v svoji sredi.« ^(Ezk 22,26) Bog je rekel, da so v starodavnem Izraelu duhovniki skrivali svoje oči pred njegovo soboto in jo skrunili. Tako bo v zadnjih dneh sprejeta babilonska zapoved o češčenju Sonca. Spet bodo ljudje odvračali oči od sobote.

James Wharey piše: »Na koncu drugega stoletja (...) je očitno, da so spremembe že vpeljane v krščansko Cerkev. Krščanstvo je že začelo nositi oblačilo poganstva. Seme večine teh zmot, ki so pozneje preplavile Cerkev, omadeževale njeno lepoto in potemnile njen sijaj, se je začelo ukoreninjati.« ^{(Church History, Century II, Sestion VII)} Dr. Alexander Hislop dodaja: »Ta namen (...) da se gre poganstvu naproti do pol poti, se je razvil zelo zgodaj. (...) Pošteni ljudje so poskušali ustaviti potek dogodkov, toda (...) odpad je odšel že predaleč, vse dokler Cerkev, z izjemo majhnega ostanka, ni bila preplavljena s poganskim praznoverjem.« ^{(The Two Babilons, str. 93)}

Ko so po Kristusovem vnebohodu apostoli stopili s prizorišča, je Cerkev zašla od svojega izvirnega nauka. Kljub temu pa je bil vedno majhen ostanek, ki je ostal zvest Bogu. V vseh stoletjih je Bog imel nje, ki so govorili: »Ne bomo popustili, moramo ostati pri resnici, ne glede na vse, kar počenja množica. Svoje življenje smo izročili Kristusu. On je rekel: Če me ljubite, spolnjujte moje zapovedi. Božja beseda bo naš vodnik. Ostali bomo vdani Kristusu.«

V tem času je bil ta majhen ostanek tlačen. Toda ni sprejel babilonskih izročil, ki se želijo povzdigniti nad Sveto pismo. Ni sprejel babilonskih človeških zakonov, niti človeka za vodnika Cerkve namesto Kristusa. Tudi ni sprejel babilonskih maliških zakonov, hotel je neposredno služiti Kristusu. Enako ni hotel sprejeti babilonskega nauka o nesmrtnosti duše, ki živi zunaj telesa. Odklonil je tudi babilonski nauk o češčenju Sonca. Zato je bil mnogokrat preganjan in izgnan iz mest.

Razumevanje tega, kar uči Sveto pismo, nas vodi k spoznanju, da je žena v škrlatu iz Razodetja 17 Rimska cerkev. Njene hčerke so protestantske cerkve, ki so pile vino iz njene čaše in sprejele njene zmote. Toda celo v Rimski cerkvi ima Bog svoje ljudstvo, ki pa je v veliki nevarnosti.

Dr. Hahn pravi v svojem Komentarju: »Prešuštnica je najprej Rim, poleg njega pa vsaka cerkev, ki nima Kristusovega mišljenja in duha. Lažno krščanstvo, razdeljeno v številne ločine, je pravi Babilon, zmeda.« Tako je danes večji del verskega sveta zmeden – nejasno mu je stanje človeka po smrti, ne pozna sobote, zmeden je zaradi dejstva, da je človeško telo Božji tempelj in da mora biti vse, kar jemo in pijemo, v skladnosti z Božjo voljo. Pobožen svet je zmeden, ker pije vino iz babilonske čaše.

Mnogi ljudje, ko vse to zvedo, rečejo: »Ali ne bi mogel ostati v svoji cerkvi in se spreobrniti?« Toda Bog pravi, da moramo oditi iz Babilona. Teolog Brown pojasnjuje to takole: »V vsakem odpadu ali svetu prilagojeni cerkvi je neka Božja nevidna in prava Cerkev, ki mora oditi ven, če želi biti trdna.« Zato, če vemo in verujemo, da je svetopisemska sobota prava ustanova, da duša ne živi po človekovi smrti, da je naše telo Gospodov tempelj, ne moremo živeti razdvojeni med svojo in pravo Božjo cerkvijo.

Kardinal Gibbons sklepa o tem takole: »Razlog in smisel zahteve je sprejeti eno ali drugo od teh možnosti: ali protestantizem in sprejemanje svetosti sobote ali katolicizem in praznovanje nedelje. Sporazum je nemogoč.« ^{(Chatollic Mirror, 23. december 1893)} Katoliški kardinal je poudaril resnico, kot je rekel, da je sporazum nemogoč. Takšne izjave so zelo jasne, in zato zahtevajo izbiro.

Razodetje pravi: »Z mogočnim glasom je zaklical: Padel je, padel veliki Babilon.« ^(Raz 18,2) Mati cerkev je padla. Tudi njena izročila so padla. Ta Cerkev v slovesnem škrlatnem oblačilu je padla.

»Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: Pojdi stran od njega, moje ljudstvo, da ne boš soudeležen pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe.« ^(Raz 18,4) Nemogoče je ostati v Babilonu, a ne sodelovati v njegovih grehih. Najhujše muke, ki so bile kdaj izlite, bodo izlite na Babilon. Babilon je padel, ker ni sprejel Božje zveličavne resnice.

Bog vabi iskrene ljudi, naj izidejo iz teh organizacij, ki so pile iz babilonske čaše. Kmalu se bo čas iztekel. Kmalu se bo vsak človek moral dokončno odločiti – biti popolnoma na Kristusovi strani ali na strani izročil, na strani resnice ali na strani zmote, na strani Svetega pisma ali na strani človeških dojemanj.

Jezus je rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas, poznam jih in hodijo za menoj.« ^(Jn 10,27)

Poslušajmo in odzovimo se slovesnemu vabilu Jezusa Kristusa, našega Stvarnika in Zveličarja: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« ^(Jn 14,15)

18. Neodpustljivi greh

Po resnem proučevanju Svetega pisma je pri cerkvenem izhodu stopil k pridigarju nepoznani mladenič. Vprašal ga je:

»Ali bi lahko govorila na štiri oči?«

Pridigar mu je prijazno odgovoril: »Pripravljen sem odgovoriti na vsako vaše vprašanje, če bom le mogel.«

Tako sta se skupaj vrnila v cerkveno molilnico. Pridigar je opazil zaskrbljenost na mladeničevem obrazu. Mladenič pa je začel:

»Bojim se, da sem naredil smrtni greh. Kaj je pravzaprav smrtni greh? Bojim se, da sem ga naredil. To me muči. Mislim, da sem grešil Svetemu Duhu.«

Mnoge ljudi muči to vprašanje neodpustljivega greha. Kaj je pravzaprav to? Ali se človek, ki je naredil ta greh, tega zaveda?

O neodpustljivem grehu obstajajo različna mišljenja. Neki mislijo, da je sramotenje Božjega imena neodpustljivo, a tudi nepriznavanje Boga. Ali lahko Bog odpusti človeku, ki stisne pest, pogleda proti nebu in jezno reče: »Bog, jaz te ne priznavam. Ni te v nebesih. Ne verujem, da sploh obstajaš!«

So ljudje, ki dajo duška svoji jezi tako, da preklinjajo in sramotijo Boga, ko jih izda potrpežljivost. Ali je to neodpustljivi greh? Ali je neodpustljivi greh, ko se kdo odpove Bogu, čeprav je iskreno veroval vanj?

Apostol Peter se je nekoč odpovedal Bogu. To se je zgodilo, ko so Jezusa zasliševali v Pilatovi sodni dvorani. Celo prisegel je, da ga ne pozna. Neka Galilejka ga je tedaj vprašala: »Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« Vem, da si.

Peter je vztrajno tajil: »Nisem njegov učenec. Ne poznam tega človeka.« V želji, da bi bil kar se da bolj prepričljiv, se je začel rotiti. Toda en Jezusov pogled je hitro strl njegovo srce. Peter je stekel s sodnijskega dvorišča in odšel na kraj, kjer je pred Bogom izlil srce v globokem spokorjenju. Gospod mu je odpustil. Peter pa je bil še naprej učenec in apostol, ki je do konca življenja pričal za Kristusa. Torej zatajevanje in nepriznavanje Boga ni neodpustljivi greh.

Nekateri ljudje menijo, da je uboj neodpustljiv. Posledice, ki so ostale po takem dejanju, se ne morejo z ničimer popraviti. Toda v Svetem pismu lahko najdemo primer, ki govori o človeku, ki je naredil strašen greh, vendar pa mu je bilo končno vse odpuščeno. To je dogodek iz življenja kralja Davida, ki je poslal Urija Hetejca v prve bojne vrste. David je to naredil namerno, da bi Urij padel, sam pa bi si vzel njegovo ženo Batsebo. Sveto pismo pove, da je apostol Pavel pred spreobrnitvijo »besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem«. ^(Apd 9,1) Preden se je Pavel srečal z Bogom, je bil orodje smrti usmerjeno proti mnogim Božjim otrokom. Toda tako Pavel kot tudi David, eden v Starem, a drugi v Novem zakonu, sta postala ponižna Božja služabnika. Grehi so jima bili odpuščeni. Torej tudi uboj ni neodpustljivi greh.

Ali je morda prešuštvo neodpustljivo? Ali se lahko odpusti možu ali ženi, ki sta nezvesta svojemu zakonskemu tovarišu ali pa sta s svojim ravnanjem povzročila razpad tujega ali svojega doma?

Uničiti dom je res strašen greh. Prešuštvo je ljudem povzročilo številna trpljenja. Na tisoče domov po svetu je uničenih zaradi tega greha. Vendar pa Sveto pismo pravi, da Bog lahko odpusti tudi ta greh. Tudi David je prešuštvoval, a se je spokoril.

»Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v čigar duhu ni prevare.« ^(Ps 32,1.2) Ko je David s tako potrtim srcem in globoko spokorjen prišel k Bogu, mu je bila krivda odpuščena.

Če niti zatajitev Boga niti uboj niti prešuštvo niso neodpustljivi grehi, kaj je potem ta greh? Ali je morda samomor neodpustljiv?

Mnogi menijo, da človek, ki si vzame življenje, naredi neodpustljivi greh, ker nima priložnosti za spokorjenje. Toda v Svetem pismu najdemo zapis o Samsonu. Kako je končal svoje življenje? Z močnimi rokami se je oprijel stebrov – nosilcev velikega poganskega svetišča. Zaradi njegove moči sta stebra popustila. Svetišče se je zrušilo in Samson je našel smrt pod njegovimi ruševinami. Torej samomor. Toda ko Sveto pismo našteva junake vere, nje, ki bodo v Božjem kraljestvu, je med njimi tudi Samson. Kako bi vedeli, kaj se dogaja v umu takega človeka v zadnjih trenutkih življenja, ko se odloči za ta korak. Ti zadnji zavestni trenutki so lahko čas obžalovanja in spokorjenja, v katerih samomorilec vpije k Bogu. Zato ne moremo niti za vsak samomor trditi, da je neodpustljiv.

Ali sploh obstaja neodpustljivi greh? O njem je govoril sam Jezus in to utrjuje naše spoznanje, da le obstaja. V evangeliju po Mateju so zapisane Jezusove besede o neodpustljivem grehu:

»Tudi če kdo kaj reče zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno.« ^(Mt 12,32)

Kaj je neodpustljivi greh

Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. ^(Mt 12,31) To je posebno in veselo sporočilo. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.

Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno upiranje Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do človekovega srca.

Zamislimo si, da sem se odločil neki velik prostor razdeliti na dva dela. Z opečnim zidom ga želim pregraditi na pol. Položim temelj in začenjam polagati opeko za opeko. V drugi polovici prostora je moj najboljši prijatelj. Medtem ko polagam opeke, se pogovarjava o vremenu in delu. Na koncu je ostalo prostora samo še za štiri opeke. S prijateljem se še slišiva in vidiva. Položim še eno opeko. Ostalo je prostora samo še za tri. Položim še drugo. Sedaj je prostora samo še za dve opeki, toda kljub temu se še vidiva in njegov glas prihaja do mene. Položim tretjo. Sedaj je najina zveza skoraj prekinjena, vendar skozi preostalo odprtino še vidim svojega prijatelja. Toda sedaj položim še zadnjo opeko. Sedaj je najina zveza popolnoma pretrgana.

Neodpustljivi greh ni prva opeka v zidu, ampak tista zadnja. Ko se kdo stalno upira delovanju Svetega Duha, se v resnici odtujuje od Boga. Čez nekaj časa Božji glas ne more več prodreti do njega. Jezus z močjo Svetega Duha prijazno vabi vse ljudi, naj mu izročijo svoje življenje. Če se kdo upira temu vabilu kljub ljubezni in milosti, ki mu ju Bog izkazuje, se ta odtujuje Bogu in moči Svetega Duha. V nekem trenutku takšen človek ne more več slišati Božjega glasu, pa ne zato, ker ga Bog več ne kliče, ampak zato, ker se je njegovo srce zakrknilo in tako postalo ovira za Božji vpliv.

Pripovedujejo o bogatašu, ki je imel že starega voznika. Ko je ta odšel v pokoj, se je bogataš odločil zaposliti novega. Bogataš je imel urad v središču mesta, a hiša z imetjem, kjer je živel, je bila na hribu zunaj mesta. Tako je vsak dan moral potovati po dolgi, ozki in vijugasti cesti na delo in nazaj.

Na oglas, s katerim je po časopisu iskal novega voznika, so se javili trije kandidati. Bogataš jih je poklical na pogovor. Vsakemu je zastavil enaka vprašanja. Prvo: Koliko vozniških izkušenj imate? Drugo: Ali znate popravljati avtomobil, in tretje: S kakšno hitrostjo bi me lahko vozili od moje hiše do urada, če se mi mudi na službeni sestanek, in koliko je med tako vožnjo moje vozilo oddaljeno od prepada ob cesti?

Pravijo, da je prvi kandidat odšel na poskusno vožnjo in se vrnil z odgovorom: »Šestdeset do sedemdeset kilometrov na uro, meter in pol od prepada.« Potem je odšel na poskusno vožnjo drugi. Njegov odgovor se je glasil: »Sedemdeset do osemdeset kilometrov na uro po ozki gorski cesti, en meter od prepada.« Odšel je tudi tretji kandidat. Ko se je vrnil, je rekel bogatašu: »Če bi me sprejeli v službo, bi naredil vse, da bi obvaroval vaše življenje. Raje bi videl, da zamudite poslovni sestanek, a da pridete tja živi in zdravi, kakor pa da bi divjal po strmini in zdrvel v prepad. Ne bi želel voziti niti prehitro niti preblizu prepada.«

Delo je dobil tretji kandidat.

Ta resnica o neodpustljivem grehu nam mora pomagati, da se nikakor ne približamo prepadu. Če nam uspe, da ne bomo položili prve opeke za predelno steno, potem je gotovo, da ne bomo položili niti zadnje. Naš odnos z Jezusom bo čist in odkrit. Sveti Duh bo lahko vplival na naš um.

Delo Svetega Duha

Da bi v celoti dojeli predmet o neodpustljivem grehu, moramo vedeti, kako Sveti Duh deluje na človekov um. Če tega ne vemo, ne bomo vedeli niti tega, kako naj sodelujemo z njim.

Kaj je naloga Svetega Duha?

»Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam, če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride, bo prepričeval svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe.« ^(Jn 16,7.8)

Nekateri mislijo, da je Sveti Duh samo brezosebna moč, po kateri Bog deluje. Toda Sveti Duh je tretja Božja oseba, ima vse lastnosti osebnosti. So tri osnovne naloge, ki jih mora Sveti Duh opraviti v nas.

»Ko pride, bo prepričeval svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe.« ^(Jn 16,8)

Po tem besedilu je naloga Svetega Duha človeka pripeljati do spreobrnjenja. Kako se človek prepriča, da je grešen? Po delovanju Svetega Duha, ki deluje na srce.

Sveto pismo poudarja, da so vsi ljudje grešni, in je zato Sveti Duh potreben vsem. Toda ali bo njegov vpliv prodrl do uma in srca, je odvisno od vsakega človeka posebej. Nikogar ne more duhovno dvigniti, kdor mu tega ne dovoli. Ampak še prej, ko kateri koli človek začne iskati Boga, ga je Bog že poiskal s tihim trkanjem Svetega Duha na vrata njegovega srca.

Recimo, da Bog po Svetem Duhu poskuša priti do tatovega srca tako, da ga prepričuje, da dela greh. Če se ta človek ne izroči Svetemu Duhu, bo v svojem umu stalno nasprotoval glasu Svetega Duha, bojeval se bo proti njemu. Če bo v tem vztrajal, bo nekega dne prišel v tako stanje, ko ne bo več slišal Božjega glasu. Omejil se bo od Boga, sam bo zaprl vse pristope Božji milosti.

V svojem življenju se lahko vsi ljudje na svetu odločijo za dvoje: da Svetemu Duhu odgovorijo – DA ali pa NE.

Neodpustljivi greh ni, ko kdo Svetemu Duhu prvič reče NE. Tudi med svetopisemskimi osebnostmi so taki, ki so Bogu v začetku rekli – NE. To isto se dogaja tudi v našem življenju, kadar koli Sveti Duh zahteva od nas, da odstopimo od česa, kar smo načrtovali, mi pa to vendar naredimo po svoji želji. Ampak Bog govori še dalje, in če poslušamo njegov glas, nas bo odpeljal na kolena, da bomo Jezusa prosili za odpuščanje. Toda kaj se dogaja, če stalno izgovarjamo – NE?

Zamislimo si, da smo v prostoru, ki ima šest oken. Vsako okno predstavlja svetlobo Duha, ki deluje na naš um. Zamislimo si, da koga med nami Sveti Duh začne prepričevati, da je, na primer, kraja greh. Ta človek pa ne želi poslušati glasu Svetega Duha. S takim ravnanjem je popolnoma zastrl eno okno. Sveti Duh je zavrnjen. Nato pa ga Sveti Duh opozarja na drugi greh. Recimo, da je to stalno uživanje alkohola. Čez nekaj časa ta človek zopet zavrne glas Svetega Duha. Še eno okno je zastrto. Pa tako dalje po vrsti. Kmalu so vsi prihodi k duši tega človeka zaprti. Ker na vabila Svetega Duha stalno odgovarja z NE, njegova svetloba od nikjer ne more prodreti do njegovega srca, in tako ostane ta človek v popolni temi. To Sveto pismo imenuje žalitev Svetega Duha.

»Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili zaznamovani za dan odrešenja.« ^(Ef 4,30)

Svetega Duha se torej lahko razžalosti. Kaj to pomeni? V njem je izzvana žalost, prav tako kakor če mož razžalosti svojo ženo ali otroci starše. Vsako zavračanje glasu Svetega Duha, vsaka opeka v zidu, ki nas ločuje od Boga, vsak NE, ki se upira Božjemu glasu, je žalostitev Svetega Duha.

Spomnimo se na malega Samuela v svetišču v Silu. Neki večer je zaslišal glas, ki ga je klical po imenu. Samuel je hitro vstal in stekel k duhovniku.

»Ali si me klical?« ga je vprašal.

»Ne, Samuel, vrni se v posteljo,« mu je odgovoril duhovnik. To se je ponovilo trikrat. Končno mu je duhovnik rekel:

»Samuel, Bog te kliče. Če te bo poklical še enkrat, reci: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.«

Ko Sveti Duh spregovori našemu srcu, Bog želi, da ravnamo kakor Samuel: »Da, Gospod, tvoj hlapec posluša. Da, Gospod, to je greh. Prepričan sem o svoji grešnosti, ampak, dragi Gospod, ne želim postaviti zida, ki bi naju ločil. Ne želim žalostiti tvojega Duha, Gospod, čeprav je moj greh globoko zakoreninjen, tvoj hlapec posluša.«

Judež je primer človeka, ki je na glas Svetega Duha vedno odgovarjal z NE, in tako končno naredil neodpustljivi greh. Kot blagajnik v majhni skupini učencev je bil postavljen skrbeti za vsa sredstva, ki so mu bila zaupana. Vsekakor je Judež stopil na strmo pot s tem, ko je segal v skupno blagajno z željo, da poveča svojo korist. Morda je takrat razmišljal takole: »Saj to ni ustrezno nadomestilo za moj trud. Štiriindvajset ur na dan skrbim za ta denar, povsod hodim z Jezusom, a nimam niti pravega doma. Menda imam pravico vzeti to majhno vsoto.

Božji Duh mu je poskušal govoriti, toda Judež ga ni poslušal. Kadar koli ga je Duh o čem prepričal, je Judež odgovoril: NE. V zgornji izbi pred sveto večerjo je Jezus pristopil k njemu in mu umil noge. Med umivanjem je Judeževo srce drhtelo od vznemirjenja, a Božji Duh ga je močno opozarjal na storjeni greh. Judež pa je razmišljal: »Ne, Gospod, ne bom se spokoril. Ne, tega ne morem narediti. Je preveč ponižujoče!« Zapustil je zgornjo izbo trdno odločen izdati svojega Učitelja. Potem je prodal svojega Gospoda za trideset srebrnikov. Judež je naredil neodpustljivi greh zato, ker se je s svojim NE stalno upiral Svetemu Duhu.

Vodi v vso resnico

Sveti Duh je Duh resnice.

»Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« ^(Jn 16,13) Naloga Svetega Duha je, da nas uvaja v vso resnico. On je navdihoval vse svetopisemske pisce.

»Nikoli namreč nobena prerokba ni bila izrečena na človeško pobudo, pač pa so ljudje, navdihovani od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.« ^{(2 Pt 1,21)} Tudi apostol Pavel poudarja, da je »vse Sveto pismo navdihnjeno od Boga«. ^{(2 Tim 3,16)} Sveto pismo je plod delovanja Svetega Duha na človeške ume. Zato nas lahko samo Sveti Duh natančno uvaja v resnice Svetega pisma in pred našimi očmi odkriva in osvetljuje vso lepoto in resničnost Božje besede. Zaradi tega je vsako nesprejemanje svetopisemskih resnic pravzaprav upiranje vplivu moči Svetega Duha. To še ne pomeni, da ta, ki mu katera resnica ni jasna ali ni pripravljen sprejeti vseh svetopisemskih načel, zavrača delovanje Svetega Duha. Toda če še naprej ostaja pri svojem stališču, ker mu ustreza, da nekaj sprejme, a nekaj zavrne, bo končno prišel v stanje neodpustljivega greha. Temu pa se lahko izognemo samo tako, da sprejmemo resnico, ki nam jo Sveti Duh odkrije v Svetem pismu.

Vzemimo za primer človeka, ki proučuje Sveto pismo in začenja razumevati resnico o soboti. Ker je vse življenje praznoval nedeljo, lahko sklepa takole: »Vidim, da je to resnica, toda sedaj se ne želim spremeniti.« Ali se upira samo eni svetopisemski resnici ali pa avtorju Svetega pisma, Svetemu Duhu? Ker je vloga Svetega Duha ljudi voditi v vso resnico, se tak človek v resnici upira Duhu, ki ga želi poučiti.

Kdor zavrača soboto, čeprav vidi pravo resnico o dnevu, ki ga je Bog določil za posvečevanje, se z nesprejemanjem te resnice upira Božjemu Duhu. Če ne bo spremenil svojega stališča, ampak bo še naprej nasprotoval in se bojeval proti Svetemu Duhu, ki odkriva to resnico, bo zapadel v stanje neodpustljivega greha.

V Svetem pismu imamo za to jasne primere. V Noetovem času so se ljudje vztrajno upirali Svetemu Duhu. »Moj duh se ne bo prepiral s človekom vekomaj.« ^{(1 Mz 6,3. Chr)} Pred potopom je celoten rod, vsi ljudje, naredil neodpustljivi greh. Zato se je Bog odločil, da jih bo uničil s potopom. S svojim Duhom je poskušal dopreti do njihovih src, ti pa so se mu upirali, bojevali so se proti resnicam, ki so jih poslušali, in tako Bog zanje ni mogel narediti ničesar več.

Jezus je rekel, da bo pred njegovim drugim prihodom tako, kakor je bilo v času pred potopom. Ljudje se bodo upirali vplivu Svetega Duha tako uporno, da bodo padli v stanje neodpustljivega greha, preklinjanja Svetega Duha. Tedaj bo konec zgodovine človeškega rodu. Tedaj bo svet razdeljen v dve skupini: na te, ki so odprli um in srce vplivu Svetega Duha, in te, ki so se upirali tej moči in so na evangeljsko vabilo odgovorili NE.

Vodi v edinost

Sveto pismo poudarja še eno zelo pomembno vlogo, ki jo Sveti Duh opravlja na ljudeh, ki sprejmejo resnico. Zedinja jih s Kristusom.

»V enem Duhu smo namreč bili vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« ^{(1 Kor 12,13)} Zedinjeni z enim Duhom postajajo ljudje eno telo v Jezusu Kristusu. Tako Sveti Duh na svetu ustanavlja Kristusovo cerkev. Verni postajajo eno v nauku, veri in upanju. Po delovanju Svetega Duha postajajo ljudje Božji otroci.

»Zakaj vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« ^(Rim 8,14)

Popolnoma vodeni s Svetim Duhom

V teh dneh pred samim Kristusovim prihodom ima Bog ljudstvo, ki se je popolnoma prepustilo vodstvu Svetega Duha. V Starem zakonu imamo za primer tega skupino Gedeonovih vojakov. Tedaj je izraelski narod že živel v obljubljeni deželi. Na tisoče Madiancev pa se je utaborilo okoli izraelske dežele in se pripravljalo za napad. Gedeonu je uspelo zbrati za obrambo 32.000 vojakov.

»Gospod je rekel Gedeonu: Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roke. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil! Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada! In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč.« ^(Sod 7,2.3)

Bog lahko uporabi samo ljudi polne globoke vere. Tudi v sodobnih življenjskih okoliščinah želi imeti ljudi, ki so popolnoma sprejeli delovanje Svetega Duha in ki bodo sestavljali njegovo zmagoslavno Cerkev. Zmaga Gedeonovih vojakov je ponazoritev vsega tega, kar Bog doseže z ljudmi, ki se popolnoma izročijo njegovemu vodstvu.

Bog je Gedeonovo vojsko izpostavil še eni preizkušnji, da bi prišel do ljudi, ki jih bo Sveti Duh vodil do zmage.

»Gospod pa je rekel Gedeonu: Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: Ta pojde s teboj, ta naj gre. O katerem koli pa ti porečem: Ta ne pojde s teboj, ta naj ne gre.« ^(Sod 7,4) Vsi, ki so pokleknili in pili vodo, so pokazali, da bolj mislijo na udobnost kakor na nalogo. Takšne je moral odpustiti. Samo tristo vojakov si je z rokami nosilo vodo k ustom. Teh tristo je bilo dovolj za boj proti več tisočim, ker jim je Bog dal zmago.

S sporočilom treh angelov Bog vsakega posameznika postavlja pred odločitev: ali da se popolnoma prepusti vodstvu Svetega Duha ali pa da ga zavrne. Vsak posameznik bo končno popolnoma prežet s Svetim Duhom ali pa bo v njem delovanje Svetega Duha popolnoma odrinjeno.

Ljudje, ki se odzivajo vabilu Božjega Duha, doživljajo mnogokrat težave in nasprotovanja svojih najbližjih. To so trenutki preizkušnje, trenutki, ko se Božjemu Duhu odgovarja z DA ali NE.

Pred dvajsetimi leti je neki mlad strojnik slišal za sporočilo evangelija in ga sprejel. Petnajst let je zvesto služil Bogu, ko se je končno tudi njegova žena odločila, da se mu pridruži. »Odločila sem se sprejeti evangelij po zaslugi Božje ljubezni, ki se mi je razodevala v življenju mojega moža, v njegovem ravnanju z otroki in menoj, v njegovi prijaznosti in velikem prizadevanju, da resnico podeli z nami, in po njegovem lepem vedenju doma,« je rekla na koncu. Če bi bil mož čakal, da se mu najprej pridružijo žena in otroci, in bi se šele nato odločil služiti Bogu, bi morda čakal še sedaj.

Če čutiš, da te Bog kliče, da bi mu služil, ne odlašaj z odgovorom. Morda te najbližji v domu ne razumejo. Morda niti ne vedo tega, kar veš samo ti, ker Božji Duh še ni našel prostora v njihovih srcih. Toda odzovi se glasu Božje milosti in reci Jezusu: »Grem naprej!« Dovoli Svetemu Duhu, da opravi svoje delo v tvojem srcu. V Božje večno kraljestvo se ne more priti niti z vero matere niti očeta niti z vero koga drugega. Kristus vabi vsakega posamezno, naj hodi za njim, in vsak se za to mora odločiti sam. Če v svojem srcu slišiš, da te Božji Duh vabi, naj Bog stori, da odgovoriš – DA.

19. Svet prihodnosti iz Razodetja

Marca leta 1513 je Španec Ponce de Leon odšel iz Puerto Rica iskat izvir večne mladosti. Indijanci iz Puerta Rica so mu rekli, da obstaja izvir, katerega voda lahko pomladi ljudi, ozdravi bolezni in ljudem podari novo življenje. Po določenem času je odprava zagledala vrh Floride. Če bi danes obiskali ta kraj, bi našli izvir, ki ga je Ponce de Leon imenoval Izvir mladosti.

Človek se je vedno bal smrti in vedno hrepenel po tem, da bi večno živel. Odprava Ponce de Leona je izraz in živa ponazoritev človekovega notranjega hrepenenja po življenju – dolgem življenju. Ko koraki izneverijo, mišice ohlapnejo, kosti tiščijo, lasje osivijo, spomin popusti in se starost hitro približuje, začne želja po življenju močneje delovati. Tedaj začenjamo šteti svoje dni in leta.

Kristus želi, da bi ljudje doživeli polno zrelost na tem svetu in da bi potem nadaljevali živeti v večnosti. Želi, da bi bili ljudje na tem svetu srečni, resnično srečni in popolnoma zadovoljni. Želi, da bi ljudje večno živeli veseli in zdravi. Zato je takole opisal svoje poslanstvo in vse, kar želi ljudem: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« ^(Jn 10,10)

V isti vrsti pa je Jezus izgovoril tudi tele besede: »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje.« Satan se vede kakor tat. Čeprav ljudem ponuja veselje, je njihov sovražnik. Veselje, ki ga ponuja, je podobno senci, ki se pojavlja, in svetlikanju v mraku, prividu, ki se ne more ujeti, ali živemu pesku, ki polzi iz rok. Jezus je prišel, da bi imeli pravo življenje, neskončno dolgo življenje. V grškem besedilu se ta vrsta glasi, da imamo »življenje v polnem obilju«, kar v resnici pomeni, da imamo vsebinsko bogato življenje, ki prehaja v večnost. Psalmist je to izrazil takole: »Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici.« ^(Ps 16,11) Sveto pismo je Božje razodetje in življenjski nauk, ki človeka usmerja v srečno in vsebinsko bogato življenje na svetu, ki se bo večno nadaljevalo v Božjem kraljestvu.

V nekoliko prejšnjih poglavjih smo brali in razmišljali o drugem Kristusovem prihodu v luči sedanjih dogodkov na svetu. V tem svetu, ki je zabredel v zmedo in zmoto, v nemir in vojne, nam resnica o drugem Kristusovem prihodu vliva zaupanje in varnost.

Proučevali smo tudi o spreobrnitvi, o Božji ljubezni in golgotskem križu. Sodobnega človeka muči občutek krivde. Ta občutek kakor rak razjeda človeško srce in notranje pristope k človekovemu razumu. Zaradi tega sodobni človek nima več miru in varnosti. V takih življenjskih okoliščinah je res velika radost vedeti, da je Jezus umrl za nas in nam omogočil živeti tako, kakor je On. Kristus prevzema našo krivdo in jo prenaša na križ, na katerem je bil križan namesto nas. Postal je naša zamena, naš zveličar. Je naš zanesljivi mir, večni mir.

Proučevali smo tudi o soboti in ugotovili, da je posvečevanje sobote znamenje naše vdanosti in zvestobe Bogu. To je naše znamenje sorodnosti z Bogom. On je naš nebeški Oče, mi pa dediči njegovih obljub na tem svetu. V času nedojemljive hitrosti, naglice in stalnih potovanj je Bog dal človeku svojo zaščito pred pretirano utrujenostjo pri delu. Svete ure sobotnega dne nas rešujejo pred posledicami vsakdanjega napornega življenja in napetosti in nam omogočajo doživeti veselje počitka, bogoslužja, blagoslove občestva z Bogom in njegovimi pozemskimi otroki, tišino naravnih prizorov, žvrgolenja ptic, šumenja rek in zavijanja vetra. Te prednosti nam daje počitek v svetem sobotnem dnevu. V luči svetopisemskih resnic smo se ukvarjali tudi z vprašanjem svojega zdravja. Bolezni prinašajo bolečine in muke, nikakor pa ne veselja. Bog nam je pokazal, kako lahko ohranimo svoje zdravje, če se rešimo tobaka, alkohola in nezdrave ali nečiste hrane, na kratko povedano, kako si bomo ohranili svoje telesno zdravje. Bog želi, da smo zdravi, srečni in veseli. Prav tako smo slišali, da je ljubezen do Boga in bližnjih pomemben pogoj za ohranitev dobrega zdravja.

Spomnimo se, kaj nam je Sveto pismo povedalo o smrti. Naši dragi, ki so umrli, mirno spijo in bodo v tem globokem spanju ostali vse do Kristusovega slavnega prihoda. Ob njegovem slavnem prihodu bomo doživeli radost svojega zveličanja in zveličanja svojih dragih pokojnikov, ki bodo tedaj vstali od mrtvih. Pred tem upanjem izginjajo žalost, žalovanje in strah pred grobom.

Razmišljali smo tudi o dejstvu, da ima Bog v zadnjem času ljudstvo, ki bo v srcih ljudi pripravilo pot Gospodu, da ga bodo pričakali pripravljeni. Razumeli smo, da je Bog iz svojih vernih otrok ustanovil živo Cerkev, ki bo oznanila Kristusov slavni prihod sodobnemu svetu, ki ga razjedajo sovraštvo, strah in nesreče. Upanje v Kristusov slavni prihod pomirja naše srce, krepi našo vero in nam vliva zaupanje v Boga in njegovo Cerkev na svetu.

Če bomo Božja načela sprejeli in uresničili v svojem življenju, bomo živeli nebeško življenje. Ko je Bog dal ta načela svojemu starozakonskemu narodu, ki ga Sveto pismo imenuje Izrael, jim je pojasnil, zakaj pričakuje, da žive po njih: »Da boste vi in vaši otroci tako dolgo živeli v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil vašim očetom, kakor dolgo bo stalo nebo nad zemljo.« ^{(5 Mz 11,21)}

Usklajenost z Božjimi načeli življenje ne samo osrečuje, temveč ga tudi bogati s predokusom nebeškega časa. Celo v tem svetu zla, bolečin in trpljenja nam je Bog omogočil okusiti radosti nebeških dni. Bog nam še ni vsega odkril o nebeškem življenju in dneh, o njihovi slavi in lepoti, vendar nam je omogočil doživeti nekaj od te lepote. Sveto pismo takole govori o tem: »Zapisano je: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« ^{(1 Kor 2,9)}

Nebesa so resničen prostor

Prvo dejstvo, ki ga bomo zapazili v tem poglavju, je resnica, da so nebesa resničen prostor. Nedolgo tega je neki novinar naredil kratko anketo, s katero je zajel trideset ljudi na nekem mednarodnem letališču. Vsem je zastavil enako vprašanje: »Ali ste prepričani, da boste po smrti odšli v nebesa?« Splošen odgovor se je glasil: »Tega nihče ne ve.«

Živimo v času, ko večina človeštva ne veruje v nebesa kot resničen prostor. Celo nekateri pridigarji v krščanskih cerkvah so napačno dojeli pojem nebes. Ljudje navadno rečejo, da pokojniki gredo nekam osvobojeni telesa in živijo kot duhovi, kot pripadniki nekega nejasnega sveta krožijo nekje nad oblaki v neresničnem svetu lepote. Toda to je daleč od resnice. Jezus je rekel takole:

»V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« ^(Jn 14,2.3)

Nebesa so resničen prostor. Spomnimo se prejšnjih proučevanj o nebeškem svetem mestu, prestolnici vesolja, ki ga Sveto pismo imenuje novi Jeruzalem, in spoznanja, da se bo nebeško slavno mesto spustilo iz nebes na zemljo po tisoč letih, ki jih bo Božje ljudstvo preživelo s Kristusom. Kristus bo to mesto razglasil za svojo nebeško prestolnico, ki pa bo na tem svetu. Apostol Janez takole opisuje to mesto v Razodetju: »Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem mogočen glas, ki je prišel od prestola in rekel: Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njimi.« ^{(Raz 21,2.3)}

Posvetimo pozornost Janezovi izjavi: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi.« V starozakonskem času je bilo svetišče simbol Božje navzočnosti. Janez pravi dalje: »In prebival bo z njimi, in oni bodo njegovo ljudstvo.« Ta planet, ki je edini podlegel Satanovi prevari, bo postal vesoljska prestolnica. Bog bo prenesel svojo upravo nad vesoljem na to zemljo. S te zemlje kot svoje prestolnice bo Bog vodil življenje vesolja. Zveličani bodo skupaj s Kristusom upravljali vesolje. O tem priča apostol Janez: »Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol.« ^(Raz 3,21) Človeška bitja, ki so nekoč zapustila Boga in bila omadeževana z grehom, bodo po Kristusovi daritvi odkupljena od greha. Odkupljeni bodo sedeli s Kristusom na njegovem prestolu in sodelovali v njegovi vladavini nad vesoljem.

S tem ko je Satan prinesel greh na ta planet, je poskušal preprečiti Božji načrt o ustanovitvi svetega občestva srečnih človeških bitij. Toda Božji prvotni načrt se mora uresničiti, ker ga je potrdil sam Bog: »Kajti tako govori Gospod, stvarnik nebes, ki je Bog, upodobitelj in stvarnik zemlje, ki jo je uredil, ni je ustvaril puste, za bivanje jo je pripravil: Jaz sem Gospod in drugega ni.« ^(Iz 45,18) Zemlja je ustvarjena s ciljem, da bo naseljena z živimi in svetimi bitji. Ta načrt se bo kmalu tudi uresničil. Bog nas je vse imel pred seboj, ko je ustvarjal našo Zemljo.

Greh pa je oskrunil naš planet. Njegov zrak ni več čist, njegove vode so postale onesnažene, njegovi sadovi niso več bogati in zdravi. Smrt je osvojila zemljo. Bolezni povsod terjajo svoj žalostni davek. Toda Sveto pismo še dalje priča, da se bo Božji prvotni načrt za našo zemljo slavno uresničil. Greh in bolezni bodo odpravljene z naše zemlje, ki bo očiščena z ognjem. Apostol Peter takole prenaša to Božjo obljubo:

»Mi pa se po njegovi obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost.« ^{(2 Pt 3,13)} Nastaja večno obdobje nove zemlje, na kateri bodo prebivali pravični, na kateri ne bo sovraštva, pustine, bolezni in smrti. Prerok Mihej jo opisuje takole: »In ti, Stolp črede, Ofel sionske hčere, k tebi bo prišlo, k tebi bo prispelo prvotno kraljestvo, kraljestvo jeruzalemske hčere.« ^(Mih 4,8)

Jezus nam pripravlja novi dom. Nebo bo resničen prostor, pristopen vsem našim čutom. Vse to je pripravljeno njim, ki ljubijo Gospoda, ki verujejo vanj in ga spoštujejo. Nebesa niso neki namišljeni duhovni svet, s katerim se naši čuti ne morejo povezati. To je resničen prostor namenjen resničnemu ljudstvu – Božjemu ljudstvu.

Novo telo

Ali ste že kdaj občutili svežino življenja, ko ste zgodaj vstali in občutili, kako življenje okrog vas vre in brsti? V nebesih bomo imeli resnično telo, ki bo živelo kakor to smrtno telo, a se ne bo utrujalo, ne bo čutilo bolečin in strahu, ki se bo veselilo boljšega in popolnejšega življenja in neprimerljivo večje sreče. Na z grehom obremenjeni zemlji je naše telo podvrženo boleznim, okužbam, utrujenosti, razpadanju in smrti. Ob Kristusovem prihodu bomo dobili nesmrtno telo, ki ne bo poznalo takšnih žalostnih izkušenj, ki jih doživljamo na tem svetu. Apostol Pavel je to resnico takole pojasnil vernim v Filipih: »Ta bo z Božjo močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.« ^(Flp 3,21)

Naše pozemsko telo bo doživelo preobrazbo. Jezus nam je obljubil novo telo, ki se bo odlikovalo z večnim življenjem, osvobojeno greha, strahu, bolezni in smrti. Prerok Izaija je izrazito opisal to spoznanje: »Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: Močni bodite! Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, Božje povračilo. On sam pride in vas reši. Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal. Zakaj v puščavi začno izvirati vode, v pustinji potoki.« ^(Iz 35,3-6)

Na tej obnovljeni in slavni zemlji bodo oči nekdanjih slepcev gledale, ušesa gluhih bodo slišala, noge hromih bodo poskakovale, a odkupljeni bodo izžarevali radost in občutek hvaležnosti in sreče. Prebivalci Nove zemlje nikoli ne bodo rekli, da so bolni. ^(Iz 33,24) Večno se bodo počutili zdravi in bodo uživali v nagradi – v večni mladosti, ki so jo dobili za svojo zmago nad grehom in zlim. Bog bo obnovil zemljo, toda obnovil bo tudi človeka. Greh je oskrunil zemljo, a tudi njeno najlepše stvarstvo – samega človeka. Človekovo telesno stanje se je poslabšalo zaradi greha. Adam je bil močan človek in izjemno lep, kar se danes ne more opaziti na ljudeh. Njegovo telo ni bilo podvrženo boleznim, a okolje, v katerem je živel, se je odlikovalo po idealnih življenjskih razmerah. Naš nebeški Oče nam želi vrniti to telo, ki smo ga zaradi greha izgubili, in znova ustvariti gostoljubno življenjsko okolje.

Če bomo odšli počivat pred Kristusovim prihodom, bomo doživeli vstajenje v novem, nesmrtnem telesu. To telo bo povsem podobno našemu sedanjemu telesu, toda veliko bolj slavno. Ko bo Adam vstal iz groba, bo njegovo telo takšno, kakršno je bilo: močno, lepo in nesmrtno – slavnejše od teles vseh ljudi, ki so živeli in umrli po njem. Bog ima svoj čudoviti načrt in ga bo tudi uresničil. V Razodetju beremo:

»Nato mi je pokazal reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala izpod prestola Boga in Jagnjeta. Po sredi njegove ulice in obakraj reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom.« ^{(Raz 22,1.2)}

Drevo življenja ima v sebi življenje. Vsak sad s tega drevesa daje življenje, zdravje in moč. Sadovi s tega drevesa predstavljajo življenje, ki ga Bog ima in ga daje. Listje tega drevesa je za ozdravljenje zveličanih. Komu bo tedaj potrebno ozdravljenje? Bolezni ne bo več. Nebesa ne bodo poznala bolezni, poznal jih je samo naš planet. Beseda »zdravilo« ali »ozdravljenje« pomeni obnovitev človeka do njegovega prvotnega stanja v času pred padom v greh. V knjigi preroka Malahija beremo:

»Toda vam, ki se mojega imena bojite, zasveti sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih. Tedaj boste šli ven poskakujoč kakor junčki iz staje.« ^(Mal 3,20) Hvalimo Boga za to obnovitev!

Naša prihodnost ni nepoznana. Človek pričakuje popoln svet, ki ne bo poznal prekletstva greha in bede njegovih posledic.

Delo na novi Zemlji

Bog je predvidel delo in gibanje za celotno človekovo telo in vse njegove ude. Življenje na novi Zemlji ne bo potekalo v brezdelju. Kaj bomo delali v neskončnih stoletjih?

Malo je ljudi na tem svetu, ki imajo radi brezdelje. Res je, da se na tem svetu zaradi napetosti in naglice hitro utrujamo in zato mnogokrat komaj čakamo na svoj zasluženi letni počitek. Človek v resnici ni ustvarjen za brezdelje. Delo je življenjski zakon. Na novi Zemlji bomo imeli zdravo in močno telo in močan um. Zato je Bog za nas predvidel nova in plemenita opravila. Prerok Izaija, pesnik Starega zakona, opisuje naše prihodnje življenje, delo in dejavnosti takole:

»Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali bodo vinograde in njih sad uživali. Ne bodo zidali, drug pa prebival, ne bodo sadili, drug pa užival. Zakaj kakor starost drevesa bo starost mojega ljudstva. Kar so njihove roke naredile, bodo moji izvoljenci porabili.« ^{(Iz 65,21.22)}

Zakaj je Bog predvidel, da bomo zidali hiše? Ve namreč, da nas je ustvaril z različnimi nagnjenji. Želje in okusi niso in ne bodo enaki v življenju vsakega človeka. Bog nam je pripravil novo področje dela – zidanje hiš po svojih načrtih, saditev vinogradov, kakršnega si želimo. Z bistrim umom in veliko telesno močjo bomo imeli priložnost načrtovati in uresničiti videz in razpored svojih domov. Tedaj bomo imeli dovolj časa za razmišljanje, načrtovanje in zidanje tega, kar si želimo. Kako lepo je razmišljati o prihodnjem nebeškem življenju tukaj v svetu s slabim gospodarstvom, velikimi dolgovi in visokimi obrestmi. Tedaj bomo vsi brez dolgov, z zadosti materiala in z neomejenimi možnostmi. To bo življenjska resničnost, ki jo Bog pripravlja v svojem kraljestvu.

Ali ste že kdaj zasadili lep vinograd, obdelali lep vrt ali zasadili rodovitno, plemenito drevje? Ali ste se že kdaj veselili, ko ste s svojo roko posadili sadno drevo ali kakšno rastlino v svojem vrtu? Ali ste potem v času trgatve s svojo roko obirali sadove svojega dela in znoja? Kako smo se veselili, ko smo z nekoliko sadik jagod, ki smo jih sami posadili, nabrali prve sadeže. To je nepozabno doživetje. Prerok je rekel, da bomo »zasajali vinograde« in sadovnjake in uživali z njih sadove svojega dela. Tam ne bo pomanjkanja. Ne bo ne kupovanja ne prodajanja, niti strahu, ali bomo lahko kupili ali prodali. Nova Zemlja bo ustvarjena za nove ljudi z novimi možnostmi in sposobnostmi.

Gotovo radi potujete. Radi vidite nova mesta in nove dežele. Sveto pismo obljublja, da bomo kot rešenci »spremljali Jagnje, kamor koli gre«. ^(Raz 14,4) Zveličani bodo potovali s svojim Zveličarjem po vsem vesolju, odkrivali nova prostranstva in spoznavali nova Božja stvarstva, ki jih greh nikoli ni ponižal. Občudovali bomo znanje in možnosti svetov in njihov napredek, ki so ga uresničili s svojo izjemno bistroumnostjo.

Poleg zanimivih krajev v vesolju nam bodo zanimivi tudi prebivalci teh svetov. Obnovljena zveza s temi svetovi bo naša največja radost. Človeške zveze so navadno pristne in globoke. Na tem svetu živimo kot družabna bitja, ker se večkrat dobimo z znanci in prijatelji in skupaj z njimi opazujemo življenje, molimo drug za drugega, skupaj proučujemo in si medsebojno svetujemo. Veselje prijateljstva in krščanske ljubezni, toplina uresničenega prijateljstva in bratstva, vse to se bo znova občutilo in doživelo v medsebojnih odnosih prebivalcev vesolja in prebivalcev nove Zemlje. V nebesih bomo imeli dovolj časa seznaniti se s temi svetovi in poslušati njihove izkušnje in radosti: Tam se bomo srečali z vsemi, ki so premagali greh in postali vredni večnega življenja. Jezus je rekel: »Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedeli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.« ^(Mat 8,11)

Srečanje z velikimi ljudmi vseh stoletij bo ena največjih radosti v nebesih. Kaj bi vprašali Mojzesa, ki ga boste srečali na novi Zemlji? Ali bi se radi pogovarjali z Jožefom o času, ko je bil v ječi? Kaj bi vprašali Danijela o njegovem bivanju med lačnimi levi? Kaj bi se pogovarjali z Danijelovimi tovariši, ki so nekaj časa preživeli v ognju? Kako bi se pogovarjali z apostolom Petrom o njegovi hoji po vodi? Kaj bi radi zvedeli od apostola Pavla, ki ga je Kristus reševal na njegovih misijonskih potovanjih po nekdanjem rimskem cesarstvu? Toda med vsemi temi ljudmi boste srečali tudi Adama in njegove številne otroke, ki so hodili za njim, a vsi skupaj po stopinjah svojega Zveličarja in Gospoda Jezusa Kristusa. A končno bomo tam videli tudi njega, ki bo za glavo višji od Adama in vseh drugih ljudi. Srečali boste njega, na čigar rokah in nogah boste videli brazgotine ran, ki jih je dobil, ko je bil za vse nas pribit na križ.

Na novi Zemlji bomo videli njega, ki je bil naša pot, resnica in življenje, ki nas je vrnil k Očetu – našemu nebeškemu Bogu in Stvarniku. To je ta, ki ima slavno ime Saronska Roža, dragoceni Biser, ki je rekel, da se imenuje »vrata k ovcam« za nebeško kraljestvo. On je naša pot, po kateri smo prispeli v nebeško kraljestvo. Je naša resnica, ki nam je dala pravico stopiti v Božje kraljestvo, in On je naše življenje, ki ga bomo živeli brezmejno večnost. Z njim in po njem bomo stopili v nebeško, sijajno in slavno mesto Jeruzalem. To je nebeško mesto, Božja prestolnica, Božje svetišče, Božje prebivališče, ki bo na novi Zemlji, od koder bo Bog s Kristusom Gospodom in Svetim Duhom upravljal celotno vesolje.

Apostol Janez v svojem Razodetju slikovito opisuje mesto Jeruzalem: »In dvanajst vrat je bilo dvanajst biserov: posamezna vrata so bila iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je bila iz suhega zlata kakor prosojen kristal.« ^(Raz 21,21) Biseri so znani po svoji čistosti in vrednosti. Na zemlji večkrat vidimo lažne bisere, toda biseri vgrajeni v nebeškem mestu bodo pravi, neponarejeni biseri.

Na tem grešnem svetu imamo veliko ponaredkov zveličanja in ponaredkov Cerkva. Bog ima samo eno pravo Cerkev, ki se pozna po spolnjevanju Božjih zapovedi in veri Jezusa Kristusa. ^(Raz 14,12) Veliko je poti, za katere trdijo, da vodijo k Bogu, toda obstaja samo ena Pot, eden Jezus Kristus, ki resnično vodi nazaj k nebeškemu Očetu.

Nebeški biseri pripadajo tistemu, ki je najdragocenejši Biser, a to je naš Zveličar Jezus Kristus. Samo po Jezusu Kristusu bomo prišli v nebeško kraljestvo. To je rekel sam Jezus Kristus. ^(Jn 14,6) On je ta, o katerem Sveto pismo pravi, da je »Čudoviti«. ^(Iz 9,6) Vse, kar je Čudoviti ustvaril in naredil za nas, je prečisto, slavno in vzvišeno. Ponižana človeška bitja zveličuje od greha in posvečuje za slavo večnega življenja.

V besedilu, v katerem apostol v Razodetju opisuje Novi Jeruzalem, je vklesan tudi napis nad vrati nebeškega mesta: »Imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov«. ^(Raz 21,12) Čigava imena so napisana nad vrati v nebeško mesto? To so imena Jakobovih sinov, ki so se pozneje imenovali Izraelovi sinovi po Jakobu, čigar ime je bilo spremenjeno v Izrael. Ruben je bil »prvorojenec« očeta Jakoba. Ali je »vzkipel kakor voda, ne boš imel prvenstva, ker si stopil na ležišče svojega očeta«. ^{(1 Mz 35,23; 49,4)} Tam sta tudi Simeon in Levi, brata, »njuna meča sta orodje nasilja (...) v svoji jezi sta ubila može«. ^{(1 Mz 49,5.6)}Sta torej »orodje nasilja«.

Ko boste proučevali Sveto pismo, boste ugotovili, da so bili Jakobovi sinovi samo grešni in slabi ljudje. Na sodbi bi bili razglašeni za lopove in ubijalce. Zakaj so njihova imena zapisana nad vrati nebeškega mesta? Njihova imena potrjujejo resnico, da se grešnikom lahko odpusti, da se lahko spremenijo, preobrazijo... Njihova imena slovesno naznanjajo, da se preteklost lahko pokrije in očisti s krvjo Gospoda Jezusa Kristusa. Ta imena so napisana na častnem prostoru v nebeškem mestu, da izpričajo, da so bili ti ljudje nekoč grešni, ampak grešniki, ki so se spokorili in dobili odpuščanje grehov in prejeli novo nebeško moč za takšno življenje, kakor se živi v nebesih. Ta imena pričajo, da tudi mi lahko stopimo skoz ista vrata, če bomo doživeli spremembo življenja, kakor so jo doživeli ti.

Sveto pismo nam v Razodetju, svoji zadnji knjigi, pravi: »In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« ^(Raz 22,17) Ali ni to vzvišeno Božje vabilo namenjeno vsakemu človeku? Po svojem Svetem Duhu nas vabi v nebeško mesto, da tam zavzamemo svoj prostor, ki nas pričakuje. Nevesta je Kristusova cerkev na svetu. Jezus pa je njen Ženin. Cerkev, ki spolnjuje njegove zapovedi in ima Jezusovo vero, vabi vsakogar z jasnim glasom: »Vse je pripravljeno, pridite!« ^(Mt 22,4)

Ali lahko v luči slave svetega nebeškega mesta, nove Zemlje in čudežnega vesolja, ki ne pozna greha, zavrnemo to vabilo? To je dvojno vabilo življenja namenjeno nam ljudem: vabilo Svetega Duha, ki govori vsakemu srcu, a tudi vabilo Kristusove neveste ali Cerkve na tem svetu. Mar bomo zavrnili vabilo svojega Zveličarja, ki vabi po Svetem Duhu in svoji nevesti Cerkvi? Pridimo h Kristusu, Mučencu z Golgote, ki je prelil svojo kri in nas povabil v svoje kraljestvo slave, v slavo nove zemlje in novih nebes.

Cookie	Duration	Description
cookielawinfo-checkbox-analytics	11 months	This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics".
cookielawinfo-checkbox-functional	11 months	The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional".
cookielawinfo-checkbox-necessary	11 months	This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary".
cookielawinfo-checkbox-others	11 months	This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other.
cookielawinfo-checkbox-performance	11 months	This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance".
viewed_cookie_policy	11 months	The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data.

Brezplačno proučevanje Svetega Pisma

Korak v varnost (Mark Finley)

Brezplačno proučevanje Svetega Pisma