Brezplačno proučevanje Svetega Pisma

Šola boljšega življenja
IZBERI TEČAJ

Dejanja apostolov (Ellen G. White)

Čas po Jezusovem odhodu: začetek oznanjevanja evangelija po vsem svetu, potovanja apostola Pavla in prva cerkev v Jeruzalemu. Sprehodite se z apostoli skozi njihove vzpone in padce!

Kazalo




























































Informacije

Ellen G. White
DEJANJA APOSTOLOV
PRI OZNANJEVANJU IN ŠIRJENJU EVANGELIJA O JEZUSU KRISTUSU

Ljubljana 1999

Naslov izvirnika
THE ACTS OF THE APOSTLES
In the Proclamation of the Gospel of Jesus Christ

Prevod
Petra Turk

Recenzija
Nikola Strahinić, dr. stom.

Lektura
Pavel Repnik, prof

Založba
Znamenja časa, Njegoševa cesta 15, Ljubljana

Odgovoren
Pavel Repnik, prof

Tisk
JA GRAFIKA, Litostrojska 40, Ljubljana

CIP od NUK

Predgovor

Peta knjiga Nove zaveze je že od nekdaj znana kot Dejanja apostolov; toda tega naziva v sami knjigi ne najdemo. Eden prvih rokopisov, Sinajski kodeks (Codex Sinaiticus), knjigi preprosto daje naslov Dejanja brez omenjanja apostolov. Za to obstaja razlog. Dejanja naj bi bila več kakor kratka zgodovina službe dvanajstih učencev, veliko več kakor pa glavni dogodki iz življenja štirih glavnih osebnosti knjige - Petra, Jakoba, Janeza in Pavla.

Knjigo je za vso cerkev - pogane in Jude - napisal "ljubljeni zdravnik" Luka, (Kol 4,14) spreobrnjenec iz poganstva. Čeprav knjiga opisuje časovno obdobje le malo daljše od treh desetletij, je polna pomembnih naukov za cerkev v vseh časih. V Dejanjih Bog jasno kaže, da bi tudi sodobni kristjani morali doživljati navzočnost istega Duha, ki je na petdesetnico prišel z veliko močjo in evangeljsko sporočilo razpihal v plamen. Dejanja Svetega Duha, storjena po Petru in Pavlu, Jakobu in Janezu ter drugih, se lahko ponovijo tudi v današnjih učencih.

Nenadnost, s katero se Dejanja končajo, ni naključna; gre za namensko sporočilo, da pripoved ni končana ter da se Božja dela po Duhu morajo nadaljevati v krščanski dobi, ko bo vsak rod dodal k prejšnjemu novo poglavje, polno lepote in moči. Dejanja, opisana v tej posebni knjigi, so v najglobljem pomenu dejanja Duha, saj je ta v apostolskih časih bil svetovalec in pomočnik krščanskim vodjem. Učenci, ki so molili, so bili na petdesetnico napolnjeni z Duhom, kar jih je pripravilo na podajanje evangelija z močjo. Sedmerica, izbrana za diakone, je bila polna "Svetega Duha in modrosti". (Dej 6,3) Sveti Duh je bil ta, ki je vodil posvetitev Savla, (Dej 9,17) sprejem poganov v cerkveno občestvo, (Dej 10,44-47) določitev Barnaba in Savla za misijonsko delo, (Dej 13,2-4) jeruzalemsko zborovanje (Dej 15,28) in Pavlova misijonska potovanja. (Dej 16,6.7) Ko je cerkev močno trpela zaradi rimskih in judovskih preganjalcev, je bil Duh ta, ki je dajal vernim moči in jih varoval pred zmoto.

Dejanja apostolov je ena zadnjih knjig, ki jih je napisala Ellen G. White. Izšla je leta 1911, tj. nekoliko let pred njeno smrtjo. Gre za eno najbolj prosvetljujočih del, ki je prišlo izpod njenega peresa. Povprečni bralec bo v tej knjigi našel luč za krščansko pričanje. Sporočilo knjige je sodobno, in njena uporabnost se vidi v pisateljičinih prizadevanjih pokazati, da bo dvajseto stoletje priča podelitvi duhovne moči, ki bo presegala tisto na dan petdesetnice. Delo evangelija se ne bo končalo z manjšim prikazom moči Svetega Duha od tistega, ki je označil njegov začetek.

Iskrena želja in molitev založnikov knjige je, da bi bralec lahko sodeloval v ponovitvi veličastnih prizorov iz prve cerkve in hkrati s tem bil tudi obvarovan pred veščimi ponaredki sovražnika duš.

Založniki

1. Božji namen z njegovo cerkvijo

Cerkev je Božje izvoljeno orodje za reševanje ljudi. Ustanovljena je za službo, njeno poslanstvo pa je oznaniti evangelij svetu. Bog je imel že od samega začetka načrt, da po svoj cerkvi razodene svetu svojo polnoto in obilost. Verniki cerkve, ki jih je On "poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo", (1 Pt 2,9) morajo odsevati njegovo slavo. Cerkev je zakladnica bogastva Kristusove milosti; po njej se bo celo "poglavarstvom in oblastem v nebesih" lahko razodela končna in popolna podoba Božje ljubezni. (Ef 3,10)

V Svetem pismu so za cerkev zapisane mnogotere in čudovite obljube. "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom. In storim nje in kar je okoli mojega hriba v blagoslov in dam, da bo dež prihajal ob svojem času,/9/ dež blagoslova bo. In obudim jim saditev v sloveče ime, in ne bo jih več morila lakota v deželi, tudi ne bodo več trpeli zasramovanja narodov. In spoznajo, da sem jaz Gospod, njihov Bog, z njimi ter da so oni, Izraelova hiša, moje ljudstvo, govori Gospod Jahve. Ve pa, moje črede, ovce moje paše, ste ljudje, in jaz sem vaš Bog, govori Gospod Jahve." (Iz 56,7Ezk 34,26.29-31)

"Vi ste moje priče, govori Gospod, in moj hlapec, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni in umeli, da sem jaz večno isti. Pred menoj ni bil upodobljen mogočni Bog in ne bo ga za menoj. Jaz, jaz sem Gospod, in ni ga razen mene rešitelja. Jaz sem napovedoval in reševal in oznanjal, ne pa tuj bog med vami; in vi ste mi priče. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi." (Iz 43,10-12; 42,6.7)

"Ob času milosti sem te uslišal in v dan zveličanja sem ti pomagal; in stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! Po poteh se bodo pasli in po vseh golih hribih imeli svojo pašo. Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene;/10/ kajti njih milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal. In vse svoje gore naredim, da bodo prelazne, in moje ceste se bodo z nasipom povišale." (Iz 49,8-11)

"Prepevajte, nebesa, in raduj se, zemlja, in pojoč bobnite, gore! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo in se je usmilil svojih siromakov. A Sion je rekel: Jahve me je zapustil in Gospod me je pozabil. More li žena pozabiti svojega dojenca, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe! Glej, na obe dlani sem si te vdolbel; tvoji zidovi so vedno pred mano." (Iz 49,13-16)

Cerkev je Božja trdnjava, njegovo zavetno mesto v uporniškem svetu. Izdati cerkev pomeni izdati njega, ki je odrešil svet s krvjo svojega edinorojenega Sina. Cerkev na zemlji so od samega začetka sestavljali zvesti ljudje. Gospod je v vseh časih imel svoje čuvaje, ki so zvesto pričali rodu, v katerem so živeli. Ti stražarji so pošiljali sporočila opomina; ko pa so bili poklicani odložiti orožje, so drugi nadaljevali njihovo delo. Bog je te priče povezal s seboj z zavezo občestva, in tako je cerkev na svetu združil s cerkvijo v nebesih. Poslal je svoje angele, da so služili njegovi cerkvi, zato niti peklenska vrata niso mogla premagati njegovega ljudstva.

Bog je varoval svojo cerkev skozi stoletja preganjanja, bojev in teme. Noben oblak se ni spustil nadnjo, ne da bi bil Bog vnaprej pripravljen na to; njegovemu delu, ni nasprotovala nobena sila,/11/ ki je On ne bi videl vnaprej. Vse se je dogajalo, kakor je napovedal. Ni prepustil svoje cerkve sami sebi, temveč je v preroških napovedih opisal vse, kar se bo zgodilo; in zgodilo se je vse, kar so napovedali s Svetim Duhom navdihnjeni preroki. Vsi njegovi načrti se bodo izpolnili. Njegov zakon je povezan z njegovim prestolom, zato ga ne more uničiti nikakršna sila zla. Bog navdihuje in varuje resnico, zato bo zmagala vse, kar vstaja proti njej.

V stoletjih duhovne teme je bila Božja cerkev kakor na gori sezidano mesto. Iz stoletja v stoletje, iz roda v rod, se je čisti nebeški nauk širil znotraj svojih meja. Čeprav je cerkev videti še tako slaba in nepopolna, je vendar edina stvar, čemur Bog na poseben način posveča svojo največjo pozornost. Je gledališki oder njegove milosti, na katerem z veseljem kaže svojo moč za spreminjanje src.

Kristus je vprašal: "S čim naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?" (Mr 4,30) Zanj ni mogel uporabiti prispodobe pozemskih kraljestev. V družbi ni našel ničesar, s čimer bi ga lahko primerjal. Pozemska kraljestva vladajo z uporabo fizične moči; iz Kristusovega kraljestva pa je izključena uporaba vsakršnega pozemskega orožja in prisiljevalnega sredstva. To kraljestvo obstaja, da bi zboljšalo in plemenitilo človeštvo. Božja cerkev je predverje svetega življenja, ki je napolnjeno z različnimi darovi in obdarjeno s Svetim Duhom. Verniki lahko najdejo svojo srečo v sreči njih, katerim pomagajo in prinašajo blagoslove./12/

Čudovito je delo, ki ga Gospod namerava opraviti s svojo cerkvijo, da bi se s tem poveličalo njegovo ime. Podoba tega dela je podana v Ezekijelovem videnju o zdravilni reki: "Te vode tečejo ven proti vzhodnemu okraju in pridero dol v nižino Arabo in se izlijejo v Mrtvo morje; ko pridejo v morje, se morska voda ozdravi. In zgodi se: kamor koli pride ta dvojna reka, bo živelo vse, kar živi in se giblje. ... In ob reki, na njenem bregu, na tej in oni strani, bo raslo drevje za jed, ki mu listje ne uvene in sad ne mine; vsak mesec bo rodilo zrel sad, ker vode njene teko iz svetišča; in njegov sad bo za jed in njegovo listje v zdravilo." (Ezk 47,8-12)

Bog je od začetka po svojem ljudstvu izlival blagoslove na svet. Jožefa je naredil za vir življenja starodavnemu egiptovskemu ljudstvu. Zaradi Jožefovega neoporečnega življenja je bilo ohranjeno vse ljudstvo. Bog je po Danijelu rešil življenja vseh babilonskih modrijanov. Te rešitve so kot nazoren nauk; kažejo nam, kakšne duhovne blagoslove daje svetu zveza z Bogom, ki sta ga častila Jožef in Danijel. Vsakdo, v čigar srcu prebiva Kristus, in vsak, kdor neprestano razodeva svetu njegovo ljubezen, je Božji sodelavec za blagoslavljanje človeštva. In ko prejema milost od Zveličarja, da bi jo odnesel drugim, iz vsega njegovega bitja prihaja plima duhovnega življenja./13/

Bog je izbral Izraela, da bi razodel človeku svoj značaj. Želel ga je narediti za vir zveličanja svetu. Bili so mu zaupani nebeški izreki ali razodetje Božje volje. V prvih Izraelovih dneh so narodi sveta zaradi pokvarjenosti življenja izgubili pravo spoznanje o Bogu. Nekoč so ga sicer poznali, vendar "ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njihovo nerazumno srce je potemnelo". (Rim 1,21) Bog pa jih po svoji milosti vendar ni uničil. Odločil se je, da jim bo dal še eno priložnost, da bi ga spoznali po njegovem izvoljenem ljudstvu. Kristus je moral biti povišan pred vsemi narodi z nauki daritvene službe, da bi živel vsakdo, ki bi gledal vanj. Kristus je bil temelj judovske ureditve. Celotni ustroj podob in simbolov je bil strnjena napoved evangelija, predstavitev, ki je vsebovala obljube o odrešitvi.

Ampak izraelsko ljudstvo je izgubilo spred oči svoje vzvišene prednosti, ki so jih imeli kot Božji predstavniki. Pozabili so Boga in niso opravili svojega svetega poslanstva. Prejetih blagoslovov niso prenašali svetu. Vse prednosti so uporabljali za poveličevanje samega sebe. Ločili so se od sveta, da bi se izognili skušnjavam. Omejitve, ki jim jih je Bog predpisal glede druženja z malikovalci, da bi jih zaščitil pred prilagajanjem navadam poganov, so Izraelci izkoristili kot izgovor, da so postavili zid, ki jih je ločeval od drugih narodov./14/ Ukanjali so Boga pri službi, ki jo je zahteval od njih, svoje bližnje pa so prikrajšali za duhovno vodstvo in sveti zgled.

Duhovniki in poglavarji so bili prikovani na kolesnice obrednih oblik. Zadovoljni so bili z vero izpolnjevanja črke postave, zato niso mogli drugim razodevati nebeških življenjskih resnic. Menili so, da je njihova lastna pravičnost popolnoma zadostna, zato si niso želeli sprejeti v svojo vero ničesar novega. Dobre Božje volje do ljudi niso sprejeli kot nekaj popolnoma neodvisnega od njih, temveč so mislili, da so si jo zaslužili z dobrimi deli. Vera, ki dela po ljubezni in čisti dušo, se nikakor ni ujemala z vero farizejev, ki je bila sestavljena samo iz obrednih oblik in človeških predpisov.

Bog je rekel za Izraela: "In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi spremenila v spačene ročice tuje trte! Izrael je košata trta, ki je poganjala svoje sadove." (Jer 2,21Oz 10,1) "Sedaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, sodite vendar med menoj in mojim vidnogradom! Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar bi ne bil že storil v njem? Zakaj ko sem čakal, da obrodi grozdje, je rodil viniko?

Sedaj torej naj vam naznanim, kaj bom storil svojemu vinogradu: njegovo ograjo odpravim, da se bo paslo po njem, obzidje mu razvalim, da bodo teptali po njem. Dam ga v upostošenje: ne bo se obrezoval, ne okopaval, a grmovje požene v njem in trnje,/15/ vrhutega zapovem oblakom, naj ne izpuščajo dežja nanj. Vinograd Gospoda nad vojskami je namreč Izraelova hiša in Judovi možje so rastlina njegove radosti. In ko je čakal pravoljubja, glej krvoprelitje, pravičnosti, a glej tožno vpitje!" (Iz 5,3-7) "Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljavali; kar je bilo izgubljenega, niste iskali, temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali." (Ezk 34,4)

Judovski voditelji so se imeli za premodre, da bi jim bil potreben nasvet, prepravične, da bi potrebovali zveličanje, preslavne, da bi jim bila potrebna slava, ki prihaja od Kristusa. Zato se je Zveličar obrnil od njih ter drugim zaupal prednosti, ki so jih zlorabljali, in delo, ki so ga prezirali. Božja slava se mora razodeti, njegova beseda pa uveljaviti. Kristusovo kraljestvo mora biti ustanovljeno v svetu. Božje zveličanje se mora oznaniti mestom puščave; zato so bili poklicani učenci, naj opravijo delo, ki ga niso opravili judovski voditelji./16/

2. Poučevanje dvanajsterih

Kristus za uresničenje svojega dela ni izbral učenosti in zgovornosti judovskega Velikega zbora, niti moči Rima. Vrhovni Delavec je samopravične izraelske učitelje pustil ob strani, izbral pa je ponižne in neuke ljudi, da oznanjajo resnico, ki bo spremenila svet. Te ljudi je hotel naučiti in vzgojiti za voditelje svoje cerkve. Njihova naloga pa je bila poučevati druge in jih poslati s sporočilom evangelija. Da bi bili v svojem delu uspešni, so morali dobiti moč Svetega Duha. Evangelij se ni mogel oznanjevati s človeško silo in modrostjo, temveč z Božjo močjo.

Tri leta in pol so učenci dobivali nauke od največjega Učitelja, ki ga je svet kdaj poznal. Kristus jih je z osebnim stikom in druženjem pripravljal za svojo službo. Dan za dnem so hodili in se pogovarjali z njim. Poslušali so njegove besede, s katerimi je spodbujal utrujene in preobremenjene, ter opazovali dokaze njegove moči v korist/17/ bolnim in prizadetim. Včasih jih je poučeval, ko je sedel med njimi na obronku gore; včasih pa jim je odkrival skrivnosti Božjega kraljestva, sedeč ob morju ali na potovanju. Kjer koli so bila srca pripravljena sprejeti božansko sporočilo, jim je razlagal resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj naredijo to ali ono, temveč jim je dejal: "Pojdite za menoj." Z njimi je potoval po vaseh in mestih, da bi videli, kako poučuje ljudstvo. Z njim so potovali iz kraja v kraj. Z njim vred so živeli njegov skromni način življenja in včasih so bili z njim vred lačni in pogosto tudi utrujeni. Na prenapolnjenih ulicah, na jezerskih bregovih in v puščavski samoti so bili vedno z njim. Videli so ga v vseh življenjskih razmerah.

S posvetitvijo dvanajsterih je bil storjen prvi korak pri organiziranju cerkve, ki bo po Kristusovem odhodu nadaljevala njegovo delo na zemlji. O tej posvetitvi je zapisano: "In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mr 3,13.14)

Opazujte ganljiv prizor. Občudujte Veličastvo nebes, obdano z dvanajsterimi, ki jih je izbral. Pripravljal se je, da bi jih odločil za njihovo delo. S svojo besedo in Duhom je po teh slabotnih predstavnikih nameraval narediti zveličanje dosegljivo vsem.

Bog in angeli so ta prizor opazovali z zadovoljstvom in radostjo. Oče je vedel, da se bo iz teh ljudi izlivala nebeška svetloba; saj bodo besede, ki jih bodo govorili,/18/ pričale za njegovega Sina ter odmevale iz roda v rod do konca časa.

Učenci bi kot Kristusove priče morali iti svetu objavljat, kar so videli in slišali od njega. Poklicani so bili na najpomembnejšo službo, kar so jih ljudje kdaj imeli in je bila takoj za službo samega Kristusa. Bodo namreč Božji sodelavci pri reševanju ljudi. Kakor so starozavezni dvanajsteri očaki predstavniki Izraelcev, tako so dvanajsteri apostoli predstavniki evangeljske cerkve.

Kristus je med svojo pozemsko službo začel rušiti ločilni zid med Judi in pogani ter oznanjevati zveličanje vsemu človeštvu. Čeprav je bil Jud, se je prosto družil s Samarijani in zavrgel farizejske šege Judov glede tega zaničevanega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel pri njihovi mizi in jih poučeval na njihovih ulicah.

Zveličar je želel svojim učencem prikazati resnico o podiranju "ločilne pregraje" med Izraelci in drugimi narodi — resnico, da "so pogani sodediči" z Judi in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 2,14; 3,6) Ta resnica je bila delno odkrita, ko je nagradil vero stotnika iz Kafarnauma in oznanjeval evangelij prebivalcem Siharja. Še jasneje pa se je pokazala, ko je obiskal Fenicijo in ozdravil Kananičankino hčer. Ta doživetja so pomagala učencem razumeti, da med tistimi, katere so imeli/19/ za nevredne zveličanja, tudi živijo ljudje, ki hrepenijo po luči resnice.

Kristus je tako želel učence naučiti resnice, da v Božjem kraljestvu ne obstajajo meje, kaste ali plemstvo ter da morajo oditi k vsem narodom in jim oznaniti sporočilo Zveličarjeve ljubezni. Vendar so učenci šele pozneje popolnoma dojeli, da je Bog storil, da "iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovem prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Ti prvi učenci so se občutno razlikovali med seboj. Postati so morali učitelji sveta, imeli pa so zelo različne značaje. Ti ljudje, različni po naravnih lastnostih in življenjskih navadah, so morali vzpostaviti edinost občutkov, misli in dejanj, da bi lahko uspešno opravili delo, na katero so bili poklicani. Kristusov cilj je bil zagotoviti to edinost. Da bi to dosegel, jih je poskušal zediniti s seboj. Breme njegovega prizadevanja zanje izraža njegova molitev k Očetu: "Da bodo vsi eno; kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno, da bi svet veroval, da si me ti poslal. ... Da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,21.23) Neprestano je molil zanje, da bi se posvetili z resnico; molil je z gotovosjo, vedoč, da je bil ukaz Vsemogočnega izdan še pred/20/ nastankom sveta. Vedel je, da se bo evangelij kraljestva oznanjeval vsem narodom za pričevanje; vedel je, da bo resnica, oborožena z vsemogočnostjo Svetega Duha, zmagala v boju z zlom in da bo okrvavljena zastava nekega dne zmagoslavno plapolala nad njegovimi sledilci.

Ko se je Kristusova pozemska služba približala koncu in je dojel, da bo moral kmalu prepustiti učencem nadaljevati njegovo delo brez njegovega osebnega nadzora, se jih je prizadeval opogumiti in pripraviti za prihodnost. Ni jih slepil z lažnimi upi. Kakor odprto knjigo je bral, kaj se bo zgodilo. Vedel je, da se bo kmalu ločil od njih in jih pustil kakor ovce med volkovi. Vedel je, da bodo preganjani, izgnani iz shodnic in vrženi v zapor. Vedel je, da bodo nekateri od njih tudi umorjeni, ker bodo pričali zanj kot Mesija. Nekaj o tem jim je tudi povedal. Jasno in določeno je govoril o prihodnosti, da bi se v prihodnjih preizkušnjah lahko spominjali njegovih besed in bili okrepljeni, da verujejo vanj kot Odrešenika.

Govoril jim je tudi besede upanja in ohrabritve. "Ne bodi vam srce plašno. Verujte v Boga, tudi v mene verujte. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem vam pripravljat prostor! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam jaz grem, veste, tudi pot veste." (Jn 14,1-4) Zaradi vas sem prišel na svet; za vas sem delal./21/ Ko odidem, bom še vedno vneto delal za vas. Na svet sem vam prišel razodet sebe, da bi lahko verjeli. Grem k svojemu in vašemu Očetu, da bom z njim sodeloval v vašo korist.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam, in bo vršil še večja od teh: kajti jaz grem k Očetu." (Jn 14,12) S tem Kristus ni mislil reči, da bodo učenci opravljali bolj vzvišena dejanja kakor On, temveč da bo njihovo delo obsežnejše. Ni mislil le na čudeže, marveč na vse, kar se bo dogajalo po delovanju Svetega Duha. Dejal je: "Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga pošljem od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, On bo pričeval zame; pa tudi vi pričujte, ker ste od začetka z menoj." (Jn 15,26.27)

Te besede so se čudovito izpolnile. Po izlitju Svetega Duha so bili učenci tako napolnjeni z ljubeznijo do njega in njih, zaradi katerih je umrl, da so besede, ki so jih govorili, in molitve, ki so jih opravljali, tajale srca. Govorili so z močjo Svetega Duha; in na tisoče se jih je spreobrnilo po vplivu te moči.

Apostoli so kot Kristusovi predstavniki morali odločno vplivati na svet. Dejstvo, da so bili ponižni ljudje, ni zmanjševalo njihovega vpliva, marveč ga je še povečevalo; kajti misli njihovih poslušalcev so prenašale z njih na Zveličarja, ki je, čeprav neviden, še vedno sodeloval z njimi. Čudoviti nauki apostolov,/22/ njihove besede ohrabritve in zaupanja so vsakogar prepričali, da ne delajo s svojo močjo, temveč s Kristusovo. V svoji ponižnosti so govorili, da je tisti, ki so ga Judje križali, Knez življenja, Sin živega Boga, in da v njegovem imenu opravljajo dejanja, kakršna je opravljal On.

V poslovilnem pogovoru z učenci, ki ga je imel Zveličar tisto noč pred svojim križanjem, jim ni nič povedal o dotedanjem trpljenju, niti o mukah, ki jih še bo pretrpel. Ni jim govoril o ponižanju, ki ga je čakalo, temveč se je trudil v njihov um vtisniti to, kar bo okrepilo njihovo vero, in jim pogled usmeril na veselje, ki čaka zmagovalca. Veselil se je spoznanja, da lahko naredi in bo storil za svoje sledilce še več, kakor je obljubil; da se bosta iz njega izlivala ljubezen in usmiljenje, ki čistita tempelj duše in storita, da ljudje postajajo po značaju podobni njemu; da se bo njegova resnica, oborožena z močjo Duha, šla bojevat in bo zmagala.

"To sem vam povedal, da imate mir v meni," je rekel. "Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Kristus ni omagal, niti ni izgubil poguma; in učenci so tudi morali pokazati enako vztrajnost. Delati so morali tako, kakor je delal On, in se pri tem zanašati na njegovo moč. Čeprav so njihovo pot ovirale očitno nepremostljive ovire, so morali z njegovo milostjo iti naprej, niso se smeli prepustiti malodušnosti, temveč vedno na vse upati./23/

Kristus je končal delo, ki mu je bilo določeno. Zbral je tiste, ki bodo nadaljevali njegovo delo med ljudmi, in rekel: "Oslavljen sem v njih. In nisem več na svetu, a ti so na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali v mene: da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,10.11.20.21.23)/24/

3. Veliko pooblastilo

Učence je po Kristusovi smrti skoraj premagalo malodušje. Njihov Učitelj je bil zavržen, obsojen in križan. Duhovniki in poglavarji so posmehljivo govorili: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Kralj Izraelov je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo." (Mt 27,42) Sonce upanja za učence je zašlo in noč se je spustila na njihova srca. Pogosto so ponavljali besede: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Lk 24,21) Osamljeni in z bolečino v srcu so se spominjali njegovih besed: "Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Lk 23,31)

Jezus je večkrat poskušal učencem prikazati prihodnost, toda njim ni bilo do razmišljanja o tem, kar je govoril. Zato je bila njegova smrt zanje presenečenje; ko pa so pozneje razmišljali o preteklosti in videli posledice svoje nevere, so bili žalostni./25/ Ko je bil Kristus križan, niso verovali, da bo vstal. Čeprav jim je jasno povedal, da se bo to zgodilo tretji dan, so bili učenci zmedeni in niso vedeli, kaj misli. Zaradi pomanjkanja razumevanja so bili v času njegove smrti skrajno obupani. Bili so grenko razočarani. Njihova vera se ni prebijala skozi senco, ki jo je Satan vrgel čez njihovo obzorje. Vse se jim je zdelo nejasno in skrivnostno. Koliko bridkosti bi si prihranili, če bi bili verovali Zveličarjevim besedam!

Učenci so se strti zaradi žalosti, obupa in malodušja zbrali v zgornji izbi ter zaprli in zapahnili vrata, ker so se bali enake usode, ki je doletela njihovega ljubljenega Učitelja. In tam se jim je Zveličar prikazal po vstajenju.

Kristus je ostal na zemlji še štirideset dni in pripravljal učence za prihodnje delo, ter jim razlagal tisto, česar do tedaj niso mogli razumeti. Govoril jim je o prerokovanjih, ki so se nanašala na njegov prvi prihod, da ga bodo Judje zavrgli, in o svoji smrti ter jim pokazal, da se je izpolnil vsaka podrobnost prerokovanj. Rekel jim je, da morajo to izpolnjeno prerokovanje vzeti za jamstvo o moči, ki jih bo spremljala pri prihodnjem delu. Beremo: "Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan od mrtvih, in se mora oznanjevati v njegovem imenu spokorjenje in odpuščanje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema."/26/ Nato je dodal: "Vi pa ste priče temu." (Lk 24,45-48)

V teh dneh, ki jih je Kristus preživel z učenci, so si pridobili novo izkušnjo. Ko jim je ljubljeni Učitelj razložil Pismo v luči tega, kar se je zgodilo, je njihova vera vanj popolnoma utrdila. Prišli so do točke, ko so lahko rekli: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Začeli so dojemati naravo in obseg svojega dela; uvideli so, da morajo svetu oznaniti besedo resnice, ki jim je bila zaupana. Bili so priče njegovemu življenju, smrti in vstajenju, namreč dogodkom, ki so jih napovedala prerokovanja. Spoznali so skrivnost načrta zveličanja in Jezusove moči za odpuščanje grehov, zato so morali vse to oznaniti svetu. Njihova naloga je bila oznaniti evangelij miru in zveličanje s spokorjenjem in Zveličarjevo močjo.

Preden je Kristus odšel v nebesa, je učencem dal pooblastilo. Rekel jim je, da bodo izvršilci zapuščine, s katero je svetu zapustil zaklad večnega življenja. Dejal jim je: "Vi ste bili priče mojemu požrtvovalnemu življenju v korist sveta. Videli ste moj trud za Izraela. In čeprav moje ljudstvo ni hotelo priti k meni, da bi lahko živelo, in so duhovniki in poglavarji z mano ravnali, kakor se jim je zljubilo, in me celo zavrgli, bodo kljub temu dobili še eno priložnost sprejeti Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejmem vse, ki pridejo k meni in priznajo svoje grehe./27/ Nikoli ne bom zavrgel tega, ki pride k meni. Vam pa kot svojim učencem zaupam to sporočilo milosti. Oznanite ga Judom in poganom. Najprej pojdite k Izraelu, nato pa k vsem narodom, jezikom in ljudstvom. Vsi, ki verujejo, naj se zberejo v eno cerkev."

Evangeljsko pooblastilo je velika misijonska ustanovna listina Kristusovega kraljestva. Učenci so se morali goreče zavzemati za ljudi in vsem podati vabilo milosti. Niso smeli čakati, da ljudje pridejo k njim; temveč so morali oditi k ljudem s tem sporočilom.

Učenci so morali nadaljevati delo v Kristusovem imenu. Kar koli so spregovorili ali naredili, je moralo usmeriti pozornost na njegovo ime, ki vsebuje življenjsko moč, s katero so grešniki lahko rešeni. Njihova vera mora imeti središče v njem, ki je vir milosti in moči. V njegovem imenu morajo pošiljati Očetu prošnje, in bodo prejeli odgovor. Naročeno jim je bilo krščevati v ime Očeta, Sina in Svetega Duha. Kristusovo ime je bilo njihovo geslo, razpoznavni znak in vez edinosti, v njem so imeli pooblastilo za svoje delovanje in vir svojega uspeha. Nič, kar ni imelo Kristusovega imena in napisa, se v njegovem kraljestvu ni smelo priznati.

Ko je Kristus rekel učencem, naj gredo v njegovem imenu zbirat vse verne v cerkev, jim je jasno pokazal nujnost ohranjanja preprostosti. Čim manj bo bahanja in razkazovanja, tem bolj blagodejen bo njihov vpliv. Učenci so morali govoriti ravno tako preprosto, kakor je govoril Kristus. Poslušalcem so morali vtisniti nauke, ki jih je učil On./28/

Kristus ni dejal učencem, da bodo imeli lahko delo. Opozoril jih je na veliko zaroto zla, ki se bo dvignila proti njim. Bojevati se bodo morali "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) Vendar v boju ne bodo prepuščeni, da bi se bojevali sami. Zagotovil jim je, da bo z njimi in da bodo hodili v zavetju Vsemogočnega, če bodo šli naprej z vero. Ukazal jim je, naj bodo pogumni in močni; saj bo v njihovih vrstah Močnejši od angelov — Vojskovodja nebeške vojske. Vse je pripravil za izvršitev svojega dela in vzel nase odgovornost za uspeh. Njihovo delo ne bo spodletelo, dokler koli bodo poslušni njegovi besedi in delali povezani z njim. "Pojdite po vsem svetu," jim je ukazal, "do najbolj oddaljenih delov naseljenega sveta, in bodite prepričani, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, ker vas nikoli ne bom zapustil. Vedno bom z vami in pomagal vam bom izpolniti dolžnost. Vodil vas bom, tolažil, posvečeval in podpiral. Podaril vam bom uspeh, ko boste govorili besede, ki bodo druge opozarjale na nebesa."

Kristusova daritev za človeka je bila popolna in dovršena. Izpolnjen je bil pogoj za spravo. Delo, zaradi katerega je prišel na svet, je bilo opravljeno. Pridobil je kraljestvo. Otel ga je Satanu in tako postal dedič vseh stvari. Napotil se je/29/ k Božjemu prestolu, kjer ga bo častila vsa nebeška vojska. Ker je bil odet v neomejeno oblast, je pooblastil učence: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)

Preden je Kristus zapustil učence, jim je še enkrat pojasnil naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, o čemer jim je že prej govoril. Povedal jim je, da njegov namen ni ustanoviti minljivo kraljestvo na tem svetu. Ni mu bilo določeno vladati kakor pozemski vladar na Davidovem prestolu. Ko so ga učenci vprašali: "Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?" jim je odgovoril: "Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti." (Dej 1,6.7) Ni jim bilo potrebno videti v prihodnost dlje, kakor pa jim je omogočil s svojimi razodetji. Njihova naloga je bila oznanjevati evangeljsko sporočilo.

Kristusova vidna navzočnost se bo kmalu umaknila od učencev, vendar jim je bila obljubljena nova moč. Morali so sprejeti Svetega Duha v polnosti in biti s tem zapečateni za svoje delo. "In glejte," je rekel Zveličar, "jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave. Kajti Janez je sicer krstil/30/ z vodo; ali vi boste krščeni s Svetim Duhom ne dolgo po teh dneh. Temveč prejmete moč, ko pride Sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Lk 24,49Dej 1,5.8)

Zveličar je vedel, da niti najbolj smiselni dokaz ne bo razmehčal trdih src, niti prebil skorje posvetnosti in sebičnosti. Vedel je, da morajo učenci sprejeti to nebeško moč; in da bo evangelij učinkovit le tedaj, če ga bodo oznanjevali s srcem in usti, ki jih greje in jim daje zgovornost živo spoznanje o njem, ki je pot, resnica in življenje. Delo, ki je bilo zaupano učencem, je zahtevalo veliko učinkovitost; zakaj proti njim se je dvigala visoka in močna plima zla. Silam teme je poveljeval budni in odločni vodja, zato so se Kristusovi sledilci lahko borili za pravico le s pomočjo, ki jim jo je dal Bog po svojem Svetem Duhu.

Kristus je dejal učencem, naj začnejo delati v Jeruzalemu. To mesto je bilo prizorišče, kjer je bila darovana osupljiva daritev za človeški rod. Tukaj je Kristus hodil odet v človeškost in se pogovarjal z ljudmi, in malo je bilo tistih, ki so dojeli, koliko so se nebesa približala zemlji. Tukaj je bil obsojen in križan. V Jeruzalemu so mnogi skrivoma verjeli, da je Jezus Nazarečan Mesija, vendar so mnoge preslepili duhovniki in poglavarji. Njim je bilo treba oznaniti evangelij. Te je bilo treba povabiti k spokorjenju. Jasno je morala biti oznanjena čudovita resnica,/31/ da se samo po Kristusu lahko dobi odpuščanje grehov. Oznanjevanje učencev je naredilo najgloblji vtis ravno v času, ko je bil ves Jeruzalem vznemirjen zaradi razburljivih dogodkov preteklih nekaj tednov.

Jezus je med svojo službo učencem stalno kazal na dejstvo, da morajo biti zedinjeni z njim pri delu osvobajanja sveta od sužnosti grehu. Ko je najprej dvanajstere, nato pa sedemdesetere poslal oznanjat Božje kraljestvo, jih je poučil, da so dolžni povedati drugim, kar so zvedeli od njega. Med svojim delovanjem jih je pripravil za delo s posamezniki, ki bi se moralo ob naraščanju števila vernikov razširjati, da bi evangelij na koncu dosegel najbolj oddaljene kraje sveta. Zadnji lekcija, ki jo je dal svojim sledilcem, je bila, da jim je zaupana blagovest zveličanja, ki naj ga oznanijo svetu.

Ko je napočil čas Kristusovega odhoda k Očetu, je učence odpeljal do Betanije. Tam je obstal, oni pa so se zbrali ob njem. Z razširjenimi rokami, da bi jih je blagoslovil in kakor da bi jih želel prepričati o svoji zaščitniški skrbi zanje, se je začel počasi dvigati izmed njih. "In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in se dvigne v nebo." (Lk 24,51)

Medtem ko so učenci zrli navzgor, da bi še zadnjič videli odsev odhajajočega Gospoda, so ga veselo sprejele množice nebeških angelov. Ko so ga spremljali do nebeških dvorov, so zmagoslavno peli: "Kraljestva zemlje, pojte Bogu, psalme prepevajte/32/ Gospodu, njemu, ki se pelje po nebesih nebes. ... Dajajte moč Bogu! Njegovo veličastvo je nad Izraelom in njegova moč v višavah." (Ps 68,32-34)

Učenci so še vedno zavzeto gledali v nebo, tedaj pa "pristopita k njim dva moža v beli obleki, ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,10.11)

Obljuba o drugem Kristusovem prihodu je morala vedno biti živa v spominu njegovih učencev. Isti Jezus, ki so ga sedaj gledali, da se dviga v nebo, bo spet prišel vzet k sebi tiste, ki so se tukaj izročili njegovi službi. Isti glas, ki jim je rekel: "Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta," jim bo zaželel dobrodošlico v svoji navzočnosti sredi nebeškega kraljestva.

V simbolični službi je veliki duhovnik slekel dostojanstveno obleko in opravljal službo v beli laneni obleki navadnega duhovnika. Tako je Kristus slekel svoje kraljevsko oblačilo, prevzel človeško podobo in se daroval, da je bil tako hkrati duhovnik in daritev. Kakor je veliki duhovnik po opravljeni službi v najsvetejšem stopil pred zbor v velikoduhovniški obleki, bo tudi Kristus ob drugem prihodu prišel oblečen v bleščeča bela oblačila "kakor sneg, kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti". (Mr 9,3) Prišel bo v vsej svoji in Očetovi slavi, na njegovi poti pa ga bo spremljala vsa angelska vojska./33/

Tako se bo izpolnila Kristusova obljuba, ki jo je dal učencem: "Pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Tiste, ki so ga ljubili in čakali, bo ovenčal s slavo, častjo in nesmrtnostjo. Mrtvi pravični bodo vstali iz grobov, živi pravični pa bodo skupaj z njimi vzeti kvišku Gospodu naproti. Slišali bodo Jezusov glas, prijetnejši od katere koli glasbe, ki je kdaj prišla do ušes smrtnikov, rekoč: "Vaš boj je končan." "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34)

Zares so se učenci lahko radovali, ker so upali v Gospodovo vrnitev./34/

4. Petdesetnica

Temeljno besedilo: Dej 2,1-39.

Ljudje so opazovali učenc po njihovi vrnitvi z Oljske gore v Jeruzalem in pričakovali, da bodo na njihovih obrazih videli znamenja žalosti, zmede in poraza; toda videli so veselje in zmago. Učenci se niso več žalostili zaradi spodkopanih upov. Videli so Zveličarja, da je odšel v nebo, v njihovih ušesih pa so neprestano odmevale besede obljube, ki jim jo je dal ob slovesu.

Ravnali so se po Kristusovi zapovedi, naj v Jeruzalemu čakajo na Očetovo obljubo — na izlivanje Svetega Duha. Niso čakali v brezdelju. Poročilo pravi, da so bili "vsekdar v templju, hvaleč Boga". (Lk 24,53) Zbirali so se tudi, da bi pošiljali prošnje k Očetu v Jezusovem imenu. Vedeli so, da imajo Predstavnika v nebesih, Zastopnika pri Božjem prestolu. S svetim češčenjem so se pripogibali v molitvi in ponavljali obljubo: "Kar koli boste Očeta prosili,/35/ da vam v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Jn 16,23.24) Vse višje in višje so iztegovali roko vere in se sklicevali na mogočen dokaz: "Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,34)

Učenci so med čakanjem na izpolnitev obljube ponižali srca v iskrenem spokorjenju in priznali nevero. Spominjali so se besed, ki jih je izgovoril Kristus pred svojo smrtjo, in so popolneje razumeli njihov pomen. Znova so se spomnili pozabljenih resnic in jih ponavljali drug drugemu. Očitali so si, da so napačno razumeli Zveličarja. Prizori iz njegovega čudovitega življenja so se vrstili pred njimi. Razmišljali so o njegovem čistem in svetem življenju in čutili, da jim nikakršen napor ne bo prehud, nikakršna žrtev prevelika, samo da bi s svojim življenjem mogli pričati o lepoti Kristusovega značaja. O, ko bi mogli znova preživeti zadnja tri leta, kako popolnoma drugače bi ravnali! O, ko bi še enkrat lahko videli svojega Učitelja, kako goreče bi si prizadevali, da mu izkažejo svojo globoko ljubezen, in kako iskreno bi obžalovali, da so ga žalili z besedo ali dejanjem nevere! Vendar pa so se potolažili z mislijo, da jim je odpuščeno. Odločili so se, da se bodo odkupili za svoje neverovanje, kolikor koli bo to mogoče, tako da ga bodo pogumno priznali pred svetom./36/

Učenci so z gorečo iskrenostjo molili, da bi postali zmožni stopiti pred ljudi in v svojem vsakdanjem druženju govoriti besede, ki bodo grešnike vodile h Kristusu. Odpovedali so se vsem razlikam in vsem željam po premoči in se združili v krščansko občestvo. Bolj ko so se približevali Bogu, jasneje so dojemali, kolikšna prednost jim je bila izkazana, da so se lahko tesno družili s Kristusom. Njihovo srce se je napolnilo z žalostjo, kadar koli so pomislili, kolikokrat so ga žalili s svojim počasnim dojemanjem, s svojo nesposobnostjo za razumevanje resnic, katerih jih je poskušal naučiti za njihovo korist.

Ti dnevi priprave so bili tudi dnevi globokega preiskovanja srca. Učenci so se zavedali svojih duhovnih potreb, zato so vpili h Gospodu za sveto maziljenje, ki jih bo usposobilo za delo reševanja ljudi. Blagoslova niso prosili samo zase. Obremenjevala njih je odgovornost reševanja ljudi. Spoznali so, da evangelij mora biti oznanjen svetu, zato so prosili za pomoč, ki jim jo je obljubil Kristus.

V času očakov se je vpliv Svetega Duha pogosto razodeval zelo jsano, toda nikoli v svoji polnoti. Sedaj pa so učenci, poslušni Zveličarjevi besedi, prosili za ta dar, Kristus pa je v nebesih posredoval zanje. Prosil je za dar Duha, da bi ga mogel izliti na svoje ljudstvo.

"In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj. Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli." (Dej 2,1.2)/37/

Sveti Duh je na učence, ki so čakali in molili, prišel v takšni polnosti, da je segel do vsakega srca. Večni se je mogočno razodel svoji cerkvi. Kazalo je, kakor da je bila ta moč dolge veke zadrževana, sedaj pa se nebesa veselijo, da lahko izlijejo na cerkev to bogastvo milosti Duha. Pod vplivom Svetega Duha so se besede spokorjenja in priznanja grehov mešale s hvalnicami za odpuščene grehe. Slišale so se besede zahvaljevanja in prerokovanja. Vsa nebesa so se pripognila, da bi opazovala in občudovala modrost neprimerljive in nedojemljive ljubezni. Apostoli so z občudovanjem vzkliknili: "V tem je ljubezen!" Sprejeli so podeljeni dar. Kaj pa se je zgodilo potem? Meč Duha, ki se je znova naostril z močjo in se kopal v nebeški svetlobi, si je utiral pot skozi nevero. Tisoče se jih je spreobrnilo na dan.

Kristus je bil rekel učencem: "Boljše vam je, da jaz odidem. Zakaj, če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam; če pa odidem, ga pošljem k vam. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči." (Jn 16,7.13)

Kristusov vnebohod je bil znamenje, da bodo njegovi sledilci prejeli obljubljeni blagoslov. Nanj so morali čakati, preden se lotijo dela. Ko je Kristus stopil skozi nebeška vrata, je bil ustoličen sredi angelskega češčenja. Brž ko je bila svečanost opravljena, je Sveti Duh prišel na učence v obilnem nalivu, Kristus pa je bil resnično poveličan/38/ z enako slavo, ki jo je imel z Očetom od večnosti. Izlivanje na petdesetnico je bilo nebeško sporočilo, da je opravljeno Odrešenikovo ustoličenje. Po svoji obljubi je učencem poslal Svetega Duha iz nebes za znamenje, da je kot duhovnik in kralj prejel vso oblast v nebesih in na zemlji ter postal Maziljenec svojega ljudstva.

"In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo Svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." (Dej 2,3.4) Sveti Duh je v podobi ognjenih jezikov počival na zbranih. To je bilo znamenje daru, ki je bil takrat dan učencem in jih usposobil tekoče govoriti jezike, ki jih dotlej niso znali. Ogenj je ponazarjal gorečo vnemo, s katero bodo učenci delali, in moč, ki bo spremljala njihovo delo.

"Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega ljudstva, ki je pod nebom." (Dej 2,5) Judje so bili med razselitvijo razkropljeni skoraj po vseh krajih takrat naseljenega sveta in tako so se v izgnastvu naučili govoriti v različnih jezikih. Ob tej priložnosti je bilo mnogo takšnih Judov v Jeruzalemu, ki so prišli obhajat verski praznik. Med zbranimi so bili zastopani vsi znani jeziki. Ta različnost jezikov pa bi zelo ovirala oznanjevanje evangelija; zato je Bog čudežno odpravil to pomanjkljivost apostolov. Sveti Duh je naredil zanje to, česar/39/ sami ne bi mogli doseči vse življenje. Sedaj so lahko evangeljsko resnico oznanjali povsod s tekočim govorjenjem jezikov njih, za katere so delali. Ta čudežni dar je svetu močno dokazoval, da ima njihovo delo nebeški pečat. Od tistega časa so učenci govorili čisto, preprosto in pravilno, bodisi da so govorili materni ali tuji jezik.

"Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku. In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci? In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?" (Dej 2,6-8)

Ta čudežni pojav je razjezil duhovnike in poglavarje, vendar si niso upali dati duška svoji zlobi, da ne bi proti sebi izzvali srda ljudstva. Nazarečana so obsodili na smrt; tukaj pa sedaj njegovi služabniki, nešolani Galilejci, v vseh tedaj govorjenih jezikih govorijo zgodovino o njegovem življenju in delovanju. Duhovniki so se odločili podati nekakšno naravno razlago za to čudežno sposobnost učencev. Dejali so, da so pijani, ker so spili preveč novega vina, ki je bilo pripravljeno za praznik. Najbolj lahkoverni so to pojasnilo sprejeli za resnico, razumnejši pa so vedeli, da je to laž. Tisti, ki so razumeli različne jezike, so zatrjevali, da jih učenci govorijo pravilno./40/

Peter je odgovoril na obtožbe duhovnikov. Povedal je, da je ta dogodek dobesedna izpolnitev Joelove prerokbe. Ta je namerč napovedala, da bo na ljudi prišla posebna moč in jih usposobila za posebno delo. Rekel je: "Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte moje besede! Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu: 'In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha na vse človeštvo, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; in vaši mladeniči bodo videli prikazni, in vašim starcem se bodo sanjale sanje; in tudi na svoje hlapce in na svoje dekle v tistih dneh izlijem od svojega Duha, in bodo prerokovali.'" (Dej 2,14-18)

Peter je nato jasno in z veliko močjo pričal za Jezusovo smrt in vstajenje: "Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste, tega ... ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili. Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala." (Dej 2,22-24)

Peter se ni sklical na Kristusov nauk, da bi pokazal svoje stališče; ker je vedel, da so predsodki pri poslušalcih tako veliki, da takšne njegove besede ne bi bile učinkovite. Namesto tega jim je spregovoril o Davidu, ki so ga Judje imeli za enega izmed očakov svojega naroda. Dejal je: "David namreč pravi glede njega: 'Gledal sem/41/ Gospoda vedno pred seboj, ker je na moji desnici, da ne omahnem. Tega se je razveselilo moje srce in se je obradoval moj jezik, pa še tudi moje meso bo počivalo v upanju, ker ne pustiš moje duše v državi smrti in tudi ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnenje.' Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in njegov grob je pri nas do tega dne. (On) je videl naprej in povedal o Kristusovem vstajenju, da se ni pustila njegova duša v državi smrti in tudi njegovo meso ni videlo trohnenja. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče." (Dej 2,25-27.29.31.32)

Ta prizor je zbujal nenavadno pozornost. Ljudje so prišli z vseh strani poslušat pričevanje učencev za resnico, kakršna je v Jezusu. V gručah so se gnetli v tempelj. Vmes so bili duhovniki in poglavarji s temačnim izrazom hudobije na obrazih, njihova srca so bila še vedno polna nenehnega sovraštva do Kristusa in njihove roke so bile umazane s krvjo, ki je bila prelita, ko so križali Odrešenika sveta. Pričakovali so, da bodo našli apostole prestrašene pred trdo roko preganjanja in morjenja, toda našli so jih proste vsakršnega strahu in polne Svetega Duha, da mogočno oznanjajo božanstvo Jezusa Nazarečana. Slišali so jih pogumno govoriti, da je tisti, ki je bil nekoč poniževan in zasmehovan ter so ga surove roke teple in križale, resnično Knez življenja, ki je sedaj povišan na Božjo desnico.

Nekateri tistih, ki so poslušali apostole, so sodelovali pri Kristusovem sojenju in križanju. Tudi njihov glas se je pridružil vpitju drhali, naj ga križajo./42/ Ko sta Jezus in Baraba stala pred njimi v sodni palači in je Pilat vprašal: "Katerega hočete, da vam izpustim?" so zavpili: "Ne tega, ampak Baraba." (Mt 27,17Jn 18,40) Ko jim je Pilat izročil Kristusa in dejal: "Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne vidim nobene krivice na njem. Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega," so zavpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Jn 19,6Mt 27,25)

Zdaj so poslušali učence trditi, da je bil Božji Sin tisti, ki so ga križali. Duhovniki in poglavarji so trepetali. Ljudstvo je bilo prepričano in jih je zajela velika tesnoba. "Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?" (Dej 2,37) Med poslušalci učencev so bili tudi pobožni Judje, ki so iskreno verovali. Moč, ki je spremljala govornikove besede, jih je prepričala, da je bil Jezus resnično Mesija.

"Peter jim pa reče: Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,38.39)

Peter je prepričanemu ljudstvu posebej poudaril dejstvo, da so zavrgli Kristusa zato, ker so jih zapeljali duhovniki in poglavarji, in da ga nikoli ne bodo sprejeli, če se bodo dalje zanašali na nasvete teh ljudi in čakali, da ti prej priznajo Kristusa. Čeprav so se ti mogočniki kazali/43/ pobožni, so hlastali po pozemskem bogastvu in slavi. Niso bili pripravljeni priti h Kristusu, da bi sprejeli luč.

Zaradi vpliva tega nebeškega razsvetljenja so Pisma, ki jih je Kristus razlagal svojim učencem, sedaj pred njimi stala v vsem sijaju popolne resnice. Bil je odstranjen pajčolan, ki jih je oviral, da niso mogli do konca videti vsega, kar je bilo ukinjeno. Zato so lahko popolnoma in jasno dojeli bistvo Kristusovega poslanstva in naravo njegovega kraljestva. Mogočno so lahko govorili o Zveličarju; zato se jih je veliko prepričalo in spreobrnilo, ko so jim razložili načrt zveličanja. Iz njihovih src je izginilo izročilo in praznoverje, ki so jim ga vtisnili duhovniki, in sprejeli so Zveličarjev nauk.

"Kateri so torej njegovo besedo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš." (Dej 2,41)

Judovski voditelji so domnevali, da se bo Kristusovo delo končalo z njegovo smrtjo; toda namesto tega so priče čudežnim dogodkom petdesetnice. Poslušali so učence, ki so, prežeti z neko dotlej neznano močjo in odločnostjo, oznanjali Kristusa, njihove besede pa so potrjevali čudeži in znamenja. V Jeruzalemu, ki je veljal za trdnjavo judovstva, jih je bilo sedaj na tisoče, ki so odprto izpovedovali svojo vero v Jezusa Nazarečana kot Mesija.

Učenci so bili presenečeni in presrečni zaradi te bogate žetve ljudi. Tega čudovitega zbiranja sadov niso imeli za sad osebnih naporov; dojeli so, da samo nadaljujejo delo drugih./44/ Kristus je že od Adamovega padca v greh zaupal seme svoje besede izbranim služabnikom, da bi ga sejali v človeška srca. Za svojega življenja na svetu je osebno posejal seme resnice in ga zalil s svojo krvjo. Spreobrnjenje, ki se je zgodilo na petdesetnico, je bilo sad tega sejanja, žetev Kristusovega dela, ki nam kaže moč njegovega nauka.

Čeprav so bile trditve apostolov jasne in prepričljive, ne bi mogle same po sebi odstraniti predsodkov, ki so kljubovali tolikšnim dokazom. Vendar je Sveti Duh podal dokaze, ki so z božansko močjo prepričevali srca. Tako so besede apostolov postale kakor ostre puščice Vsemogočnega in prepričevale ljudi o njihovi strahotni krivdi pri zavrnitvi in križanju Gospoda slave.

Kristus je vzgajal učence tako, da so čutili potrebo po Duhu. Pod vplivom Duha so bili usposobljeni končno oditi na svoje življenjsko delo. Sedaj niso bili več neuki in neizobraženi. Niso bili več skupina neodvisnih posameznikov ali nesložnih in nestrpnih značajev. Svojih upov niso več zidali na posvetni moči. Bili so ene misli, enega srca in enega duha. (Dej 2,46; 4,32) Kristus je napolnjeval njihove misli; njihov cilj je bil napredek Božjega kraljestva. Po duši in značaju so postali podobni Učitelju, in ljudje so spoznali, da so hodili z Jezusom. (Dej 4,13)

Petdesetnica jim je prinesla nebeško razsvetljenje. Sedaj so jim postale jasne resnice, ki jih niso mogli razumeti, ko je Kristus živel med njimi. Z vero in gotovostjo,/45/ kakršne prej nikoli niso poznali, so sprejeli nauke Svete besede. Njim ni bilo več treba z vero sprejeti, da je Jezus Kristus Božji Sin. Vedeli so, da je bil zares Mesija, čeprav je nosil človeško podobo. Svojo izkušnjo pa so oznanjali svetu z zaupanjem, ki je pričalo, da je Bog z njimi.

Z gotovostjo so lahko izgovarjali Jezusovo ime; ali ni bil njihov Prijatelj in Starejši Brat? Ker so bili v tesni zvezi z njim, so tudi živeli z njim v nebesih. S kako mogočnimi besedami so izražali svoje misli, ko so pričali zanj! Njihova srca so bila toliko napolnjena z nedoumljivo in daljnosežno dobrtljovstjo, da jih je to priganjalo, naj odidejo do konca sveta pričat za Kristusovo moč. Napolnjevalo jih je vroče hrepenenje po nadaljevanju dela, ki ga je začel On. Dojeli so, kako zelo veliki dolžniki so pred nebesi in kako odgovorno je njihovo delo. Okrepila jih je moč Svetega Duha, zato so se z veliko željo lotili oznanjevanja križeve zmage. Duh jih je spodbujal in govoril po njih. Na njihovih obrazih je žarel Kristusov mir. Svoja življenja so mu posvetili za službo, zato je bila v vsaki potezi njihovega značaja vidna izročitev, ki so jo naredili./46/

5. Dar Duha

Kristus je pred koncem svoje pozemske službe učencem obljubil Duha. Stal je v križevi senci in se popolnoma zavedal bremena krivde, ki mu je bilo naloženo kot Nosilcu greha. Preden se je daroval kot žrtev, je učencem spregovoril o najbistvenejšem in najpopolnejšem daru, s katerim bo obdaril svoje sledilce — o daru, ki jim bo omogočil dostop k brezmejnim virom bogastva njegove milosti. Rekel jim je: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi pa ga poznate, ker pri vas prebiva in bo v vas." (Jn 14,16.17) Zveličar jim je vnaprej kazal na čas, ko bo prišel Sveti Duh in kot njegov predstavnik opravil mogočno delo. Božanska moč Svetega Duha se bo upirala hudobnosti,/47/ ki se je kopičila dolga stoletja.

Kakšni so bili sadovi izlivanja Svetega Duha na petdesetnico? Do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta je bilo odneseno veselo sporočilo o Zveličarju, ki je vstal od mrtvih. Ko so učenci oznanjali sporočilo o odrešitveni milosti, so se srca podrejala vplivu njegove moči. Cerkev je videla, da se spreobrnjenci zbirajo k njej z vseh strani. Odpadniki so se znova spreobrnili. Grešniki so se združili z verniki pri iskanju dragocenega bisera. Nekateri najhujši nasprotniki evangelija so postali njegovi zagovorniki. Izpolnila se je prerokba: "Kdor se opoteka med njimi, bo ... kakor David, in Davidova hiša bo ... kakor Gospodov angel." (Zah 12,8) Vsak kristjan je v svojem bratu videl razodetje Božje ljubezni in dobrote. Vse je zanimal samo en cilj; prizadevanje zanj je premagalo vse drugo. Želja vernikov je bila pokazati podobnost Kristusovemu značaju in delati za napredek njegovega kraljestva.

"In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in velika milost je bila na vseh njih." (Dej 4,33) Po njihovem delu so se pridružili cerkvi izbrani ljudje. Ti so potem, ko so sprejeli besedo resnice, posvetili svoje življenje oznanjevanju tega upanja drugim, in zato se je njihovo srce napolnjevalo z mirom in veseljem. Ni jih bilo mogoče ustaviti ali prestrašiti z grožnjami. Gospod je govoril po njih, in ko so hodili iz krajava kraj, so oznanjeval evangelij revnim in godili so se čudeži božanske milosti./48/

Tako mogočno lahko dela Bog, kadar se ljudje prepustijo vodstvu njegovega Duha.

Obljuba Svetega Duha ni omejena na noben čas ali rod. Kristus je povedal, da bo božanski vpliv njegovega Duha počival na njegovih sledilcih do konca. Od petdesetnice do danes je bil Tolažnik poslan vsem, ki so se popolnoma izročili Gospodu in njegovi službi. Vsem, ki so sprejeli Kristusa za osebnega zveličarja, je prihajal Sveti Duh kot svetovalec, posvečevalec, vodnik in priča. Kolikor tesneje so verniki hodili z Bogom, toliko jasneje in močneje so pričali za ljubezen svojega Odrešenika in njegovo zveličavno milost. Ljudje, ki so v dolgih stoletjih preganjanja in skušnjav uživali v svojem življenju popolno navzočnost Duha, so stali pred svetom za znamenje in čudež. Pred angeli in ljudmi so razodevali spreminjevalno moč odrešeniške ljubezni.

Tisti, katerim je bila na petdesetnico podarjena moč z višave, niso bili zaradi tega varni pred prihajajočimi skušnjavami in stiskami. Ko so pričali za resnico in pravičnost, jih je neprstano napadal sovražnik vse resnice, saj si je prizadeval, da bi jih oropal krščanske izkušnje. Bili so prisiljeni, da so se oborožili z vsemi močmi, ki jim jih je podaril Bog, da bi dosegli mero rasti ljudi v Kristusu Jezusu. Vsak dan so prosili za novo milost, da bi se lahko vse bolj in bolj približali popolnosti. Celo najslabotnejši so se z delom Svetega Duha/49/ in delavno vero v Boga naučili povečevati zaupane moči in postajali posvečeni, vljudni in plemeniti. Ker so se ponižno prepuščali spreminjajočemu delovanju Svetega Duha, so prejemali polnoto Božanstva in mu postajali vse bolj podobni.

Minevanje časa ni povzročilo nikakršne spremembe v Kristusovi poslovilni obljubi, da bo poslal Svetega Duha za svojega predstavnika. Bog ni ta, ki bi omejil izlivanje obilice svoje milosti vsem ljudem po svetu. Če ni videti, da se izpolnjuje njegova obljuba, kakor bi se lahko, potem je to zato, ker ni cenjena tako, kakor bi bilo potrebno. Vsi bi lahko bili napolnjeni z Duhom, če bi to hoteli. Kjer koli se malo razmišlja o potrebi Svetega Duha, tam je videti duhovno puščobo, temo, upadanje in smrt. Kadar koli ljudje posvečajo pozornost manj pomembnim vprašanjem, tedaj ni božanske moči, ki je nujna za rast in napredek cerkve, moči, ki bi s seboj prinesla vse druge blagoslove, ki so nam ponujeni v neomejenem obsegu.

Zakaj nismo žejni in lačni dara Duha, ko pa samo po njem lahko dobimo moč? Zakaj se ne pogovarjamo o njem, molimo zanj in oznanjamo o njem? Gospod je veliko bolj pripravljen dati Svetega Duha njim, ki mu služijo, kakor pa so starši pripravljeni dati dobre darove svojim otrokom. Vsak delavec mora vsak dan prositi Boga za krst z Duhom. Skupine krščanskih delavcev se morajo zbirati in prositi za posebno pomoč in nebeško modrost, da bi lahko vedeli, kako naj modro zastavljajo in izpeljejo načrte. Posebno naj molijo, da Bog krsti/50/ svoje izvoljene poslance v misijonskih poljih z obilnim deležem svojega Duha. Navzočnost Duha pri Božjih delavcih bo dala oznanjevanju resnice takšno moč, kakršne jim ne bi mogle dati vse časti in vsa slava tega sveta.

Ne glede na to, kje živi Božji posvečeni delavec, v njem prebiva Sveti Duh. Učencem izgovorjene besede so namenjene tudi nam. Tolažnik je prav toliko naš, kolikor je bil njihov. Duh daje moč in krepi vsakogar, ki se bojuje v nepričakovanih razmerah sredi hudobnega sveta ter se zaveda svojih pomanjkljivosti in napak. Ko se nam zaradi žalosti in bolečine vse zdi temno in je prihodnost negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, tedaj nam Sveti Duh prinese tolažbo v srce v odgovor na molitev vere.

Ni zanesljivo znamenje, da je kdo kristjan, če v izrednih priložnostih pokaže duhovno zamaknjenost. Svetost ni prevzetost, temveč popolno prepuščanje Božji volji, življenje po vsaki besedi, ki izhaja iz Božjih ust, izpolnjevanje volje nebeškega Očeta, zaupanje v Boga v skušnjavah in v temi, kakor da smo v luči, ravnanje po tem, kar verujemo, ne pa po tem, kar vidimo, zanašanje na Boga z neomejenim zaupanjem in počivanje v njegovi ljubezni.

Ni najvažnejše za nas, da znamo pravilno pojasniti, kaj je Sveti Duh. Kristus nam pravi, da je Sveti Duh Tolažnik, "Duh resnice, ki izhaja od Očeta". (Jn 15,26) Zanj je rečeno, da bo njegovo delo voditi ljudi v vso resnico in da ne bo govoril iz svojega. (Jn 16,13)/51/

Narava Svetega Duha je skrivnost. Ljudje je ne morejo pojasniti, ker jim je Gospod ni razodel. Ljudje z bogato domišljijo lahko povežejo posamezne vrste iz Svetega pisma in na podlagi tega ustvarijo človeške razlage, toda cerkev se ne bo utrdila s sprejemanjem teh stališč. Molk je zlato, kadar gre za skrivnosti, ki so pregloboke za človeško dojemanje.

Služba Svetega Duha je jasno razložena s Kristusovimi besedami: "In ko On pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi." (Jn 16,8) Sveti Duh prepričuje o grehu. Če grešnik sprejme vpliv oživljajočega Duha, bo spodbujen k spokorjenju in prepričan, kako pomembno je biti poslušen božanskim zahtevam.

Grešniku, ki se kesa in je lačen in žejen pravičnosti, Sveti Duh razodeva Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. Kristus je rekel: "Od mojega vzame in vam oznani. On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jn 16,14; 14,26)

Duh je dan za obnavljajočo moč, da bi delo zveličanja, ki je bilo opravljeno s smrtjo našega Odrešenika, postalo učinkovito. Duh si neprestano prizadeva usmeriti pozornost ljudi na veliko daritev, ki je bila darovana na golgotskem križu. S tem želi svetu razodeti Božjo ljubezen in odpreti dragocenost Svetega pisma obsojenemu človeku.

Sveti Duh človeka najprej prepriča o grehu in njenemu umu predoči merilo pravičnosti,/52/ potem odvrača našo ljubezen od tega sveta in napolnjuje dušo s hrepenenjem po svetosti. "Vas bo vodil v vso resnico," (Jn 16,13) je rekel Zveličar. Če so se ljudje pripravljeni spremeniti, bo posvečeno vse njihovo bitje. Duh bo vtisnil v našo dušo to, kar je Božje. Z njegovo močjo bo življenjska pot postala tako jasna, da nikomur ne bo treba zaiti.

Bog že od začetka dela s svojim Svetim Duhom po ljudeh, da bi uresničil svoj načrt glede padlega človeškega rodu. To se je jasno pokazalo v življenju očakov. V Mojzesovem času je Bog dal cerkvi v puščavi svojega dobrega Duha, da jih je poučeval. (Neh 9,20) V času apostolov pa je mogočno deloval za svojo cerkev s posredovanjem Svetega Duha. Ista moč, ki je utrjevala očake, dajala pogum in vero Kalebu in Jozuetu ter naredila, da so bili napori apostolske cerkve uspešni, je podpirala zveste Božje otroke v vseh poznejših vekih. Moč Svetega Duha je pomagala valdežanom v temačnem srednjem veku, da so pripravili pot za reformacijo. Ista moč je naredila, da so bili uspešni napori plemenitih ljudi, ki so utirali pot za ustanovitev današnjih misijonov in prevajanje Svetega pisma v jezike in narečja vseh rodov in narodov.

Bog še danes uporablja cerkev, da bi oznanil svetu svoj namen. Oznanjevalci križa danes hodijo iz mesta v mesto in iz pokrajine v pokrajino ter pripravljajo/53/ pot za drugi Kristusov prihod. Merila Božjih zapovedi so povišana. Duh Vsemogočnega spodbuja človeška srca. Kdor pa se ravna po njegovem vplivu, postane priča za Boga in njegovo resnico. V mnogih krajih je možno videti posvečene ljudi, da na druge prenašajo luč, ki jim je bila razsvetlila pot k zveličanju po Kristusu. Ko pa dalje svetijo drugim, kakor so to delali tisti, ki so bili krščeni z Duhom na petdesetnico, dobivajo vse več in več moči Duha. Tako se bo vsa zemlja razsvetlila z Božjo slavo.

Po drugi strani pa nekateri ne izkoriščajo z modrostjo sedanjih možnosti, temveč brez dela čakajo neko posebno duhovno osvežitev, ki bo nenadoma povečala njihovo sposobnost za razsvetljevanje drugih. Zanemarjajo sedanje dolžnosti in priložnosti ter dovoljujejo, da njihova luč ugaša. Čakajo namreč na čas, ko se bodo brez kakršnega koli lastnega truda postali deležni posebnih blagoslovov, ki jih bodo spremenili in usposobili za službo.

Drži, da bodo pri koncu Božjega dela na svetu iskreno prizadevanje posvečenih vernikov pod vodstvom Svetega Duha spremljala posebna znamenja božanske milosti. S prispodobo zgodnjega in poznega dežja, ki v vzhodnih deželah pada ob setvi in žetvi, so hebrejski preroki napovedali izlivanje izredne obilice duhovne milosti na Božjo cerkev. Izlivanje Duha v času apostolov je bil začetek/54/ zgodnjega ali prvega dežja, in sadovi so bili veličastni. Navzočnost Duha se bo vse do konca sveta videla v pravi cerkvi.

Za dokončanje pozemske žetve pa je obljubljeno izredno izlivanje duhovne milosti, da bi cerkev pripravilo za prihod Sina človekovega. To izlivanje Duha ima prispodobo v padanju poznega dežja; in za to dopolnilno moč morajo kristjani prositi Gospodarja žetve "ob času poznega deževja". (Zah 10,1) Gospod bo v odgovor naredil bliskavice in dal "obilo dežja. In pošilja vam naliv zgodnjega in poznega dežja." (Zah 10,1Jl 2,23)

Če verniki Božje cerkve ne bodo imeli žive zveze z Virom vsake duhovne rasti, ne bodo pripravljeni za čas žetve. Če njihove svetilnice ne bodo okrašene, ne bodo dobili dodatne milosti ob izrednih potrebah.

Samo tisti, ki neprenehoma sprejemajo nove zaloge milosti, bodo imeli moč v sorazmerju s tem, kolikor je potrebujejo za vsak dan in kolikor je morejo uporabiti. Ne čakajo na kakšen čas v prihodnosti, da bi s posebnim izlivanjem duhovne sile dobili čudežno sposobnost za pridobivanje ljudi, temveč se vsak dan izročajo Bogu, da bi jih lahko naredil za posode, ki jih potrebuje. V mejah svojih sposobnosti vsak dan izkoriščajo priložnosti za delo. Vsak dan pričajo za svojega Gospoda, kjer koli so, bodisi v ožjem delovnem področju, doma ali pa v javnem delovanju./55/

Posvečenega delavca čudovito tolaži spoznanje, da je celo Kristus za svojega življenja na zemlji vsak dan prosil svojega Očeta za sveže zaloge potrebne milosti. Šele po takšnem občestvu z Bogom je odšel blagoslavljat in krepčat druge. Opazujmo Božjega Sina, kako pripognjen moli k svojemu Očetu! Čeprav je bil Božji Sin, je krepil svojo vero z molitvijo in si pri takem občestvu z nebesi nabiral moči, da bi se mogel upreti hudemu in streči človekovim potrebam. Kot starejši Brat človeškega rodu pozna potrebe njih, ki mu želijo služiti, čeprav so podvrženi slabostim in živijo v svetu greha in skušnjav. Ve, da so poslanci, ki se mu zdijo primerni, samo slabotni in grešni ljudje; vendar je Božjo pomoč obljubil vsakomur, ki se popolnoma posveti njegovi službi. Njegov osebni zgled zagotavlja, da bo resna in vztrajna molitev omogočila ljudem dobiti pomoč Svetega Duha v boju proti grehu, če bo poslana Bogu z vero, ki vodi k popolnemu zanašanju na Boga in neomejenemu posvečenju njegovemu delu.

Vsak delavec, ki se ravna po Kristusovem zgledu, bo pripravljen prejeti in uporabiti moč, ki jo je Bog obljubil cerkvi za dozorevanje zemeljske žetve. Gospod bo vsako jutro svojim glasnikom podelil navzočnost svojega Duha in oživljajočo in posvečujočo moč, ko bodo klečali pred njim in obnavljali svojo zavezo posvečenja z njim. Ko bodo potem odšli na vsakdanje dolžnosti, jih bo spremljalo zaupanje, da jih nevidno delovanje Svetega Duha usposablja za Božje sodelavce./56/

6. Pri tempeljskih vratih

Temeljno besedilo: Dej 3 do 4,31.

Kristusovi učenci so se globoko zavedali svoje nezmožnosti, zato so s ponižnostjo in molitvijo združevali svojo slabost z njegovo močjo, svoje neznanje z njegovo modrostjo, svojo nevrednost z njegovo pravičnostjo in svoje uboštvo z njegovim neizčrpnim bogastvom. Tako okrepčani in opremljeni se niso obotavljali iti naprej v Učiteljevi službi.

Peter in Janez sta kmalu po prihodu Svetega Duha in takoj po gorečih molitvah odšla k bogoslužju v tempelj. Pred Lepimi vrati sta zagledala štiridesetletnega hromega moža, čigar življenje je bilo od rojstva ena sama bolečina in nebogljenost. Ta nesrečni človek si je že dolgo želel videti Jezusa, da bi bil ozdravljen. Toda bil je brez vsake pomoči in zelo daleč od kraja, v katerem je delal vzvišeni Zdravnik. Končno so njegove prošnje spodbudile nekaj njegovih prijateljev, da so ga odnesli pred tempeljska vrata./57/ Ko pa je prišel tja, je zvedel za krut umor njega, na kogar je postavljal vse svoje upe.

Njegovo razočaranje je zbudilo sočutje pri tistih, ki so vedeli, kako dolgo je goreče upal, da ga bo Jezus ozdravil, zato so ga vsak dan prinašali k templju. Tam so se ga usmilili mimoidoči in mu dajali pomoč za lajšanje njegove stiske. Tudi Petra in Janeza je zaprosil za miloščino, ko sta šla mimo. Učenca sta ga sočutno pogledala. Peter je rekel: "Poglej na naju! In on upre oči vanju, misleč, da od njiju kaj prejme. Peter pa veli: Srebra in zlata nimam." (Dej 3,4-6) Ko je Peter oznanil svoje siromaštvo, je hromec povesil obraz, toda znova je na njem zažarelo upanje, ko je apostol nadaljeval: "Kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi.

In prime ga za desno roko in ga vzdigne: in takoj se utrde njegova stopala in gležnji. In poskočivši, stoji in začne hoditi, in gre z njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga. In vidi ga vse ljudstvo, da hodi in hvali Boga; in ga spoznajo, da je tisti, ki je zaradi miloščine sedel pri Lepih vratih templja: in prevzame jih groza in strmenje ob tem, kar se mu je prigodilo.

Ko se je pa ta ozdravljenec držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo zelo prestrašeno v lopo, ki se imenuje Salomonova." (Dej 3,6-11) Presenečeni so bili nad tem, da tudi učenci lahko delajo takšne čudeže, kakršne je delal Jezus. Tukaj je namreč stal človek,/58/ ki je bil štirideset let nebogljen hromec, in se veselil, da lahko normalno uporablja svoje ude, prost vseh bolečin in srečen zaradi svoje vere v Jezusa.

Učenca sta opazila, da je ljudstvo osuplo. Zato je Peter vprašal: "Kaj se čudite temu ali kaj naju gledate, kakor da bi bila z lastno močjo ali pobožnostjo storila, da ta hodi?" (Dej 3,12) Zagotovil jim je, da se je ozdravljenje zgodilo v imenu in zaslug Jezusa Kristusa, ki ga je Bog obudil od mrtvih. "In po veri v njegovo ime je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo njegovo ime; in vera, ki je po njem, mu je dala to popolno zdravje vpričo vseh vas," (Dej 3,16) je povedal Peter.

Apostola sta jasno govorila o velikem grehu Judov, ko so Kneza življenja zavrgli in izročili v smrt; vendar sta zelo pazila, da ne bi poslušalcev pahnila v obup. Peter je dalje rekel: "A vi ste Svetnika in Pravičnika zatajili in ste prosili, naj vam da ubijalca, Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče. Ali sedaj, bratje, vem, da ste to storili iz nevednosti, kakor tudi vaši poglavarji. Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil." (Dej 3,14.15.17.18) Potem jim je rekel, da jih Sveti Duh vabi, naj se spokorijo in spreobrnejo. Prepričeval jih je, da ni nikakršnega drugega upanja v zveličanje razen po milosti njega, kogar so križali. Samo po veri vanj so jim lahko odpuščeni grehi.

Vzkliknil je: "Izpokorite se torej in izpreobrnite,/59/ da se izbrišejo vaši grehi, da tako pridejo časi poživljenja od Gospodovega obličja.

Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, govoreč Abrahamu: 'In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje.' Vam najprej je zbudil Bog svojega služabnika Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni spreobrne od svojih hudobij." (Dej 3,19.25.26)

Tako sta učenca oznanjevala o Kristusovem vstajenju. Mnogi med njimi, ki so poslušali, so čakali na to pričevanje; ko pa so ga slišali, so verovali. Spomnili so se besed, ki jih je govoril Kristus, in se pridružili njim, ki so sprejeli evangelij. Seme, ki ga je Zveličar sejal, je vzklilo in obrodilo sad.

"Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji, ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje od mrtvih." (Dej 4,1.2)

Duhovniki so po Kristusovem vstajenju na vse strani razširili lažne novice, da so učenci ukradli njegovo telo, ko so rimski stražarji spali. Ni čudno, da so bili nezadovoljni, ko so slišali, da Peter in Janez oznanjujeta o vstajenju Tistega, kogar so umorili. Saduceji pa so se še posebno vznemirili. Čutili so, da je njihov najljubši nauk v nevarnosti, njihov ugled pa na kocki.

Spreobrnjenja v novo vero so se naglo množila. Zato so si farizeji in saduceji bili edini, da bo njihov vpliv še v večji nevarnosti kot za Jezusovega življenja na zemlji,/60/ če bo tem novim učiteljem dovoljeno neovirano delovati. Zato je tempeljski poglavar ob pomoči številnih saducejev prijel Petra in Janeza ter ju zaprl, ker je bilo tisti dan že prepozno za zasliševanje.

Sovražniki učencev se niso mogli znebiti prepričanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Dokazi so bili preveč jasni, da bi bilo možno dvomiti o njih. Vendar so zakrknili svoje srce in se niso hoteli spokoriti za grozno dejanje, ki so ga naredili z obsodbo Jezusa na smrt. Judovski poglavarji so imeli obilo dokazov, da sta apostola govorila in delala z božanskim navdihnjenjem, vendar so se odločno upirali sporočilu resnice. Kristus ni bil prišel tako, kakor so pričakovali. Čeprav so bili včasih prepričani, da je Božji Sin, so vendar dušili to prepričanje in ga pribili na križ. Bog jim je po milosti dajal še nadaljnje dokaze in nove priložnosti, da bi se vrnili k njemu. Poslal jim je učence, naj jim povedo, da so umorili Kneza življenja. S to strašno obtožbo jim je v bistvu poslal še eno vabilo k spokorjenju. Ampak ti judovski učitelji so se počutili popolnoma varni v svoji pravičnosti in niso hoteli priznati, da moža, ki jih obdolžujeta za Kristusovo križanje, govorita po navodilu Svetega Duha.

Ker so se duhovniki odločili nasprotovati Kristusu, so vsako upiranje imeli za novo spodbudo za nadaljevanje po tej poti. Njihova svojeglavost je postajala vse bolj in bolj neomajna. To ne pomeni, da niso mogli popustiti; lahko bi, ampak niso hoteli./61/ Iz zveličanja niso bili izključeni samo zato, ker so bili krivi in vredni smrti, niti ne samo zato, ker so obsodili Božjega Sina na smrt, temveč zato, ker so se opremili za nasprotovanje Bogu. Trmasto so zavračali luč in dušili pričevanje Svetega Duha. V njih je deloval vpliv, ki vlada v sinovih nepokorščine, in jih spodbujal h grdemu ravnanju z ljudmi, po katerih je delal Bog. Hudobnost njihovega upora je naraščala z vsakim dejanjem proti Bogu in sporočilu, ki so jim ga oznanjali njegovi služabniki. Judovski poglavarji so vsak dan obnavljali svoje upiranje, ker se niso hoteli spokoriti. Tako so se pripravljali, da bodo želi, kar so posejali.

Bog svoje jeze nad grešniki, ki se ne kesajo, ne kaže samo zato, ker so se pregrešili, temveč tudi zato, ker se potem, ko so povabljeni k spokorjenju, odločijo še dalje upirati in ponavljati grehe iz preteklosti, čeprav jim je bila dana luč. Če bi se judovski poglavarji podredili prepričevalni moči Svetega Duha, bi jim bilo odpuščeno. Ampak so se odločili, da se ji ne bodo podredili. Tako tudi grešnik, ki se stalno upira, postavlja sebe v tak položaj, da Sveti Duh ne more več vplivati nanj.

Naslednji dan po ozdravitvi hromega so se zbrali Ana in Kajfa in drugi tempeljski dostojanstveniki k sojenju ter so prednje pripeljali zapornika. V isti dvorani in pred nekaterimi izmed teh ljudi je bil Peter sramotno zatajil svojega Gospoda. Tega se je sedaj jasno spominjal, ko je prišel na svoje sojenje. Tako je dobil priložnost, da se odkupi za svojo strahopetnost.

Navzoči, ki so se spominjali Petrovega vedenja/62/ med sojenjem njegovemu Učitelju, so menili, da ga bodo tudi sedaj prestrašili, če mu zagrozijo z ječo in smrtjo. Toda Peter, ki je zatajil Jezusa v času njegove največje nuje, je bil vročekrven, samozavesten in sploh popolnoma drugačen od Petra, ki so ga sedaj pripeljali pred Veliki zbor k zaslišanju. Po svojem padu se je spreobrnil. Ni bil več ošaben in bahav, temveč skromen in brez zaupanja vase. Napolnjen je bil s Svetim Duhom. S to močjo je bil pripravljen odstraniti madež svojega odpada, ko bo poveličal ime, ki ga je nekoč zatajil.

Doslej so se duhovniki izogibali omenjati Kristusovo križanje ali vstajenje. Da bi lahko sedaj dosegli svoj cilj, so bili prisiljeni vprašati obtoženca, kako je ozdravel ta bolnik. Vprašali so ju: "S kakšno močjo in v čigavem imenu sta vidva to storila?" (Dej 4,7)

Peter je neustrašno odgovoril s svetim pogumom in v moči Svetega Duha: "Znano bodi vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki pa ga je Bog obudil od mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,10-12)

Takšna pogumna obramba je osupnila judovske voditelje. Domnevali so namreč, da se bosta učenca prestrašila in zmedla, ko ju bodo postavili pred Veliki zbor./63/ Namesto tega pa sta priči govorili enako kakor Kristus, in sicer s takšno prepričevalno močjo, da sta utišala nasprotnike. V Petrovem glasu ni bilo niti malo strahu, ko je oznanil za Kristusa: "On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu." (Dej 4,11)

Tukaj je Peter uporabil primero, ki je bila priljubljena med duhovniki. Preroki so govorili o zavrženem kamnu. Tudi sam Kristus je nekoč rekel duhovnikom in starešinam: "Ali niste nikoli brali v pismu: 'Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je v naših očeh.' Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga razdrobi." (Mt 21,42-44)

Ko so duhovniki poslušali te neustrašne besede apostolov, so spoznali, "da sta hodila z Jezusom". Dej 4,13)

Za učence, ki so bili navzoči pri Kristusovem spremenjenju, je zapisano, da po koncu čudovitega prizora niso videli "nikogar, razen Jezusa samega". (Mt 17,8) Ti dve besedi — "Jezusa samega" — vsebujeta skrivnost življenja in moči, ki je zaznamovala zgodovino prvotne cerkve. Ko so učenci prvič slišali Kristusove besede, so občutili, da ga potrebujejo. Iskali so ga, našli in odšli za njim. Bili so z njim v templju, za mizo, ob vznožju gore in na polju. Bili so kakor učenci z učiteljem in so od njega vsak dan sprejemali nauke večne resnice./64/

Po Zveličarjevem vnebohodu so še vedno čutili božansko navzočnost, polnoto ljubezni in luči. To je bila njegova osebna navzočnost. Jezus, Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi ter čigar besede so vlivale upanje in tolažbo v srce, je bil vzet od njih v nebesa, ko je bilo sporočilo miru še na njegovih ustih. Ko ga je angelska kočija sprejela vase, so do učencev prišle besede: "In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20) V nebesa je odšel v človeški podobi. Vedeli so, da je pred Božjim prestolom dalje ostal njihov Prijatelj in Zveličar, da se njegova ljubezen ni spremenila in da se na večno enači s trpečim človeštvom. Vedeli so, da kaže pred Bogom zasluge svoje krvi, prebodene roke in noge, znamenja odkupnine, ki jo je plačal za odrešence. Ta misel pa jim je vlivala moč, da so zdržali sramoto zaradi njega. Njihova edinost z njim je bila sedaj močnejša kakor tedaj, ko je bil še osebno z njimi. Iz njih je žarela luč, ljubezen in moč v njih prebivajočega Kristusa, zato so se ljudje čudili, ko so to videli.

Kristus je vtisnil svoj pečat na besede, ki jih je Peter izgovoril, da bi ga branil. Tesno ob učencih je stal mož kot najzanesljivejša priča ozdravitve. Videz tega moža, ki je bil pred nekaj urami negobljen hromec, sedaj pa zdrav in krepak, je dajal težo Petrovemu pričevanju. Duhovniki in poglavarji so molčali. Niso mogli ovreči Petrovih besed, vendar so se kljub temu odločili ustaviti učenca pri oznanjevanju./65/

Kristusov največji čudež — Lazarjevo vstajenje od mrtvih — je zapečatilo odločitev duhovnikov, da bodo Jezusa odstranili s sveta z njegovimi čudežnimi deli vred, zaradi katerih so hitro izgubljali svoj vpliv na ljudstvo. Križali so ga. Ampak sedaj so dobili prepričljiv dokaz, da ne morejo ustaviti čudežev, ki so storjeni v njegovem imenu, in oznanjevanja resnice, ki jo je učil. Ozdravljenje hromca in nauk apostolov sta že vznemirila ves Jeruzalem.

Duhovniki in poglavarji so hoteli skriti svojo zmedenost, zato so ukazali, naj apostola odpeljejo, da bi se lahko posvetovali. Vsi so se strinjali s tem, da bi bilo zaman zanikati, da je bil mož ozdravljen. Čudež bi namreč zelo radi prikrili z lažmi. Toda to ni bilo mogoče, saj se je zgodil o belem dnevu pred množico ljudi in so že tisoči zvedeli zanj. Čutili so, da mora biti ustavljeno delo učencev, sicer bo Jezus dobil mnogo sledilcev. Potem pa bodo padli v nemilost, ker bodo obtoženi za umor Božjega Sina.

Čeprav so si še tako želeli uničiti učenca, si niso upali kaj več, kakor da so jima zagrosili z najstrožjo kaznijo, če bosta še govorila in delati v Jezusovem imenu. Ko so apostola znova poklicali pred Veliki zbor, so jima ukazali, da ne smeta več govoriti ali učiti v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami? Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)/66/

Duhovniki bi zelo radi kaznovali ta človeka zaradi njune neomahljive zvestobe svetemu poklicu, toda bali so ljudstva, "ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo". (Dej 4,21) Potem ko so apostoloma še huje zapretili in ju opomnili, so ju spustili na prostost.

Ko sta bila Peter in Janez v zaporu, so drugi učenci neprestano molili za svoja brata. Dobro so namreč poznali hudobijo Judov, zato so se bali, da se ne bo ponovila krutost, kakršno so izkazali Kristusu. Brž ko sta bila apostola prosta, sta poiskala druge učence in jim povedala, kako se je končalo zasliševanje. Verniki so bili tega zelo veseli. Zedinjeni v mislih so povzdignili glas k Bogu in rekli: "O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki si rekel po Svetem Duhu z usti našega očeta Davida, svojega hlapca: 'Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči? Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca.' Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper tvojega svetega služabnika, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in Izraelovim ljudstvom, da store, kar je naprej določila tvoja roka in tvoj sklep, da naj se zgodi.

In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj svojim hlapcem, da z vso srčnostjo govore tvojo besedo, s tem da iztegneš svojo roko na ozdravljanje in da se znamenja in čudeži gode po imenu tvojega svetega služabnika Jezusa." (Dej 4,24-30)

Učenci so molili, naj se jim podari večja moč za delo službe. Bilo jim je jasno,/67/ da bodo naleteli na enako odločno nasprotovanje, na katero je naletel Kristus, ko je bil na svetu. Ko so se njihove enodušne molitve v veri dvigale v nebesa, je prišel odgovor. Zatresel se je prostor, kjer so bili zbrani, in znova so se napolnili s Svetim Duhom. Njihova srca so se napolnila s pogumom, da so spet šli oznanjat Božjo besedo v Jeruzalemu. "In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa." (Dej 4,33) Bog je čudežno blagoslavljal njihova prizadevanja.

Načelo, ki sta se ga učenca neustrašno držala, ko sta na ukaz, da ne smeta več ziniti v Jezusovem imenu, odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami," (Dej 4,19) je isto načelo, ki so si ga prizadevali ohraniti pristaši Svetega pisma med reformacijo. Ko so se leta 1529 zbrali nemški knezi na Državnem zboru v Speyerju, so jim tam prebrali kraljev ukaz, da je svoboda vere omejena in je prepovedano dalje širiti reformatorski nauk. Kazalo je, da bo uničeno upanje sveta. Ali bodo knezi sprejeli ukaz? Ali bo luč evangelija vzeta množicam, ki so še živele v temi? Na kocki je bila zadeva, ki je imela velik pomen za svet. Privrženci reformirane vere so se zbrali in enodušno sklenili: "Zavračamo ta odlok. Kadar gre za vest, večina nima oblasti."/Merle d'Aubigne: Zgodovina reformacije, knjiga 13, poglavje 5./

Tudi mi danes moramo odločno zagovarjati to načelo. Prapor resnice in verske svobode, ki so ga v minulih stoletjih visoko dvignili/68/ ustanovitelji evangeljske cerkve in Božje priče, je zaupan našim rokam v tem zadnjem spopadu. Na njih, ki jih je Bog blagoslovil s poznanjem svoje besede, leži velika odgovornost za ta dar. To besedo moramo sprejeti za vrhovno veljavo. Človeško oblast moramo priznati za ustanovo, ki jo je postavil Bog, in učiti moramo, da je naša sveta dolžnost, da smo ji pokorni v okviru njenih zakonitih pooblastil. Toda kadar so njene zahteve v nasprotju z Božjimi, moramo ubogati Boga bolj kakor ljudi. Božja beseda mora biti priznana nad vso človeško zakonodajo. Besed "Tako pravi Gospod" ne smemo zamenjati z besedami "Tako pravi cerkev" ali "Tako pravi država". Kristusova krona mora biti povišana nad krone pozemskih mogočnikov.

Od nas se ne zahteva, naj se upiramo oblastem. Naše izgovorjene ali zapisane besede morajo biti skrbno pretehtane, da ne bomo razglašeni za takšne, ki se upirajo zakonu in redu. Ne smemo povedati ali narediti ničesar, s čimer bi si po nepotrebnem onemogočili delo. Iti moramo naprej v Kristusovem imenu in zagovarjati resnico, ki nam je bila zaupana. Če pa nam ljudje prepovedo opravljati to delo, moramo reči, kakor sta rekla apostola: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)/69/

7. Opomin proti hinavščini

Temeljno besedilo: Dej 4,32 do 5,11.

Učenci so oznanjevali resnico evangelija po Jeruzalemu, Bog pa je potrjeval z znamenji njihove besede, zato so mnogi sprejeli vero. Mnoge teh prvih vernikov je skrajništvo judovskih pobožnjakov hitro ločilo od družin in prijateljev, tako jim je bilo potrebno priskrbeti hrano in zavetje.

Poročilo pravi: "Ni ga bilo namreč ubožca med njimi," (Dej 4,34) in pove, kako so poskrbeli za njihovo pomanjkanje. Verniki, ki so imeli denar in posestva, so jih radi podarili, da bi se zadovoljile te potrebe. Prodali so svoje hiše in zemljo ter denar prinesli "apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval". (Dej 4,35)

Ta velikodušnost vernikov je bila sad izlivanja Svetega Duha. Tisti, ki so sprejeli evangelij, so bili "enega srca in enega duha". (Dej 4,32) Vodila jih je skupna želja — uspeh poslanstva, jim je bilo zaupano,/70/ in v njihovem življenju ni bilo prostora za pohlepnost. Ljubezen do bratov in dela, ki so se mu izročili, je bila večja od ljubezni do denarja in posesti. Njihova dela so pričala, da imajo ljudje zanje večjo vrednost kakor pozemsko bogastvo.

Tako bo vedno, kadar Božji Duh vodi življenje. Tisti, katerih srca so napolnjena s Kristusovo ljubeznijo, se bodo zgledovali po njem, ki je obubožal zaradi nas, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli. Denar, čas in vpliv — vse darove, ki so jih prejeli iz Božje roke — bodo imeli samo za sredstva za pospeševanje oznanjevanja evangelija. Tako je bilo v prvi cerkvi. Ko pa se bo tudi v današnji cerkvi videlo, da z močjo Svetega Duha spodbujeni verniki odvračajo svojo ljubezen od pozemskih reči in se prostovoljno žrtvujejo, da bi lahko njihovi bližnji slišali evangelij, bo oznanjena resnica zapustila mogočen vtis na poslušalce.

Ravnanje Ananija in Safire je bilo v ostrem nasprotju z duhom prostovoljnosti, ki so ga pokazali verniki. Njuno doživetje, ki ga je zapisalo navdihnjeno pero, je zapustilo temen madež na zgodovini prve cerkve. Tako imenovana učenca sta imela z drugimi vred prednost slišati za evangelij, ki so ga oznanjevali apostoli. Z drugimi verniki sta bila navzoča, ko se je po molitvi apostolov zatresel prostor, v katerem so bili zbrani, in so se vsi napolnili Svetega Duha. (Dej 4,31) Vse navzoče je prevzelo globoko prepričanje. Ananija in Safira sta pod neposrednim vplivom Božjega Duha/71/ obljubila, da bosta darovala Gospodu izkupiček od prodane njive.

Pozneje pa sta žalila Svetega Duha, ker sta dovolila, da je nad njima zagospodarila pohlepnost. Začela sta obžalovati, kar sta obljubila, in sta kmalu izgubila blagodejni vpliv blagoslova, ki je bil segrel njuno srce z željo, da bi čim več naredila za Kristusovo delo. Menila sta, da sta se prenaglila in morata znova pretehtati svojo odločitev. Pogovorila sta se o tem in se odločila, da ne bosta izpolnila obljube. Spoznala pa sta, da verniki visoko cenijo nje, ki dajejo del svojega premoženja za potrebe siromašnih vernikov. Sram bi ju bilo, da bi njuni soverniki spoznali, da njuna duša iz sebičnosti godrnja zaradi slovesno dane obljube Bogu. Zato sta se premišljeno odločila prodati njivo in se potem pretvarjati, da sta ves denar priložila v skupno blagajno, v resnici pa bosta velik del obdržala zase. Tako si bosta zagotovila vzdrževanje iz skupnih sredstev, obenem pa ju bodo soverniki visoko cenili.

Bog pa sovraži hinavščino in laž. Ananija in Safira sta prevarala Boga. Zlagala sta se Svetemu Duhu, zato je njun greh doletela hitra in huda obsodba. Ko je Ananija prinesel svoj dar, mu je Peter rekel: "Ananija, zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive? Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? In ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v svoje srce? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu./72/

Ko pa je Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali." (Dej 5,3-5)

Peter je vprašal: "Ali ni bila v tvoji oblasti?" Na Ananija ni torej izvršen nikakršen pritisk, naj svoje premoženje daruje za splošno blaginjo. To je naredil prostovoljno. Toda ko je poskušal preslepiti učence, se je zlagal Vsemogočnemu.

"Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi njegova žena, ne vedoč, kaj se je zgodilo. Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo. Ona pa reče: Da, za toliko. Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Gospodovega Duha? Glej, noge teh, ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi in te poneso ven. In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg njenega moža. In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali." (Dej 5,7-11)

Neskončna Modrost je videla, da je ta izredni dokaz njegove jeze potreben, da bi mlado cerkev varoval pred pokvarjenostjo. Število vernikov je naglo raslo. Nastala bi nevarnost za cerkev, če bi se ji pri tej nagli rasti pridružili takšni, ki trdijo, da služijo Bogu, častijo pa mamona. Ta kazen priča, da ljudje ne morejo preslepiti Boga, da On odkrije grehe, ki so skriti v srcu, in se nikoli ne bo pustil zasmehovati. Kazen je bila namenjena cerkvi za opomin,/73/ naj se izogiblje pretvarjanju in hinavščini in se varuje ukanjanja Boga.

Ta zgled Božjega sovraštva do pohlepnosti, goljufije in hinavščine je bil dan kot opozorilo na nevarnost za vse prihodnje rodove, ne pa samo za prvotno cerkev. Ananija in Safira sta gojila pohlepnost. Želja, da bi si obdržala del tega, kar sta bila obljubila Gospodu, ju je zapeljala k prevari in hinavščini.

Bog je določil, da bo oznanjevanje evangelija odvisno od prizadevanja in darov njegovega ljudstva. Prostovoljni darovi in desetine so dohodek Gospodovega dela. Od sredstev, ki jih je Bog zaupal človeku, zahteva določeni del, desetino. Vsem pa prepušča na voljo, ali bodo dali več kakor to ali ne. Toda ko je Sveti Duh spodbudil srce in je bila dana obljuba, da bo nekaj darovano, dajalec obljube več nima pravice do posvečenega dela. Takšne vrste obljuba, dana ljudem, se ima za obveznost; ali ni potem takšna obveznost še večja, če je bila dana Bogu? Ali so obljube, ki so bile dane v dobri vesti manj obvezne od pisnih človeških pogodb?

Ko božanska luč zasije v srcu s svojo nenavadno svetlobo in močjo, ukoreninjena sebičnost izgublja moč, njen prostor pa zasede nagnjenje k darovanju za Božje delo. Toda nihče naj ne misli, da mu bo dovoljeno izpolniti obljubo brez Satanovega nasprotovanja. On namreč ni zadovoljen, če vidi, da se na zemlji razvija Odrešenikovo kraljestvo. On prišepetava, da je obljubljeno preveč/74/ in bodo zaradi tega prikrajšani v prizadevanju za pridobivanje premoženja ali ne bodo mogli zadovoljevati družinskih želja.

Bog blagoslavlja ljudi s premoženjem. To dela zato, da bi jim omogočil prilaganje za napredek njegovega dela. Pošilja sonce in dež. Stori, da rastejo rastline. Daje zdravje in sposobnost za pridobivanje sredstev. Vsi naši blagoslovi prihajajo iz njegove radodarne roke. Za povračilo pa želi, da ljudje pokažejo hvaležnost, ko mu del sredstev vrnejo z desetinami in darovi — z darovi hvaležnosti, s prostovoljnimi darovi in daritvami za greh. Če bi sredstva prihajala v zakladnico v skladnosti s tem Božjim načrtom — z desetinami od vsega dohodka in s prostovoljnimi darovi — bi bilo obilo sredstev za napredek Gospodovega dela.

Toda ljudje postajajo trdosrčni zaradi sebičnosti. Zato kakor Ananija in Safira padajo v skušnjavo, da bi zadržali zase del denarja, hkrati pa se pretvarjajo, da izpolnjujejo Božje zahteve. Mnogi potratno zapravljajo denar za svoje užitke. Ljudje se posvetujejo s svojimi željami in strežejo svojemu okusu, Bogu pa darujejo po sili kakšen skop dar. Pozabili so, da bo Bog nekega dne zahteval natančen račun, kako so uporabljali njegove dobrine, in da miloščine, ki jo prilagajo v zakladnico, ne bo sprejemal bolje, kakor je sprejel Ananijev in Safirin dar.

Iz te stroge kazni, ki je doletela ta krivoprisežnika, nas Bog želi naučiti, kako globoko Bog sovraži in prezira vsakršno hinavstvo in prevaro. Ko sta se Ananija in Safira pretvarjala,/75/ da sta dala vse, sta se zlagala Svetemu Duhu; in zaradi tega sta izgubila pozemsko in večno življenje. Isti Bog, ki je kaznoval njiju, tudi danes obsoja vsako laž. Gnusna so mu usta, ki lažejo. Povedal je, da v sveto mesto ne bo prišlo "nič nečistega, ne kdor dela gnusobo in laž". (Raz 21,27) Trdno in odločno se držimo sprejete resnice. Postane naj sestavina našega življenja. Igrati se z resnico lahkomiselno in neodgovorno ter se sprenevedati zaradi zadovoljevanja osebnih načrtov pomeni doživeti brodolom v veri. "Stojte torej opasani okoli ledij z resnico." (Ef 6,14) Kdor govori neresnico, prodaja svojo dušo zelo poceni. Njegove laži so lahko včasih videti koristne v nuji; lahko se zdi, da se tako dosežejo poslovni uspehi, ki jih ni možno doseči s poštenim ravnanjem. Ampak takšen na koncu pride v razmere, da sam ne zaupa nikomur več. Ker sam vara, ne more zaupati besedam drugih.

V Ananijevem in Safirinem primeru je bil greh prevaranja Boga hitro kaznovan. Enak greh se je pogosto ponavljal v poznejši cerkveni zgodovini, mnogi pa ga delajo še danes. Čeprav ni deležen vidnega dokaza Božjega neodobravanja, je vendar Bogu še danes enako gnusen, kakor je bil v apostolskem času. Opomin je bil dan; Bog je jasno pokazal, koliko sovraži ta greh. Vsakdo, ki popušča hinavščini in pohlepnosti, je lahko prepričan, da uničuje svojo dušo./76/

8. Pred velikim zborom

Temeljno besedilo: Dej 5,12-42.

Križ, orodje sramotenja in mučenja, je prinesel svetu upanje in zveličanje. Učenci so bili skromni ljudje brez bogastva ali kakršnega koli drugega orožja razen Božje besede. Kljub temu so s Kristusovo močjo hodili in objavljali čudovito zgodovino od jasli do križa ter premagovali vsako nasprotovanje. Brez pozemske časti in priznanja so bili junaki vere. Iz njihovih ust so prihajale besede božanske zgovornosti, ki so pretresle svet.

V Jeruzalemu, kjer so imeli največje predsodke in najmanj jasne pojme o Človeku, ki je bil križan kakor hudodelec, so učenci dalje pogumno oznanjevali besede življenja. Judom so predstavili Kristusovo delo in poslanstvo, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod. Duhovniki in poglavarji so osupli poslušali jasno in pogumno pričevanje apostolov. Zares se je na učence izlila moč vstalega Zveličarja/77/ in njihovo delo so spremljala znamenja in čudeži, zaradi česar je število vernikov vsak dan naraščalo. Na ulice, skozi katere so hodili učenci, so ljudje polagali bolnike "na postelje in na odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih". (Dej 5,15) Tja so prinašali tudi tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi. Množica se je zbirala okoli njih, ozdravljenci pa so vzklikali hvalo Bogu in poveličevali Odrešenikovo ime.

Duhovniki in poglavarji so videli, da je Kristus povzdignjen bolj kakor oni. Ko so saduceji, ki niso verovali v vstajenje, slišali apostole objavljati Kristusovo vstajenje od mrtvih, so se raztogotili. Uvideli so, da bo saducejske ločine kmalu konec, če bo apostolom dovoljeno oznanjati obujenega Zveličarja in delati čudeže v njegovem imenu, saj bodo ljudje zavrgli nauk, da ni vstajenja. Farizeji pa so se razjezili, ko so spoznali, da bo apostolski nauk spodkopal judovske obrede in razveljavil daritvene službe.

Do tedaj so bila zaman vsa prizadevanja za zatiranje novega nauka. Toda farizeji in saduceji so se odločili narediti konec apostolskemu delu, ker je dokazovalo njihovo krivdo za Jezusovo smrt. Togotni duhovniki so položili nasilne roke na Petra in Janeza ter ju vrgli v javno ječo.

Voditelji judovskega naroda sploh niso uresničili namena, ki ga je Bog določil izvoljenemu ljudstvu. Tisti,/78/ ki jih je Gospod postavil za zaupnike resnice, so se izkazali nevredni zaupanja, zato je Bog izbral druge, da bodo opravili njegovo delo. Ti voditelji so v svoji zaslepljenosti popustili uzde svoji, kakor so jo imenovali, pravični jezi zoper tiste, ki so zavrgli njihov priljubljeni nauk. Niso dopuščali nobene možnosti, da sami napačno razumejo Božjo besedo ali pa narobe razlagajo in zlorabljajo Pisma. Vedli so se kakor ljudje, ki so izgubili razum. Govorili so: Kakšno pravico imajo ti ljudje, med katerimi so nekateri zgolj ribiči, da oznanjajo ljudstvu zamisel, nasprotne nauku, ki ga učimo mi? Odločeni, da preprečijo nadaljnje oznanjevanje te zamisli, so prijeli njene oznanjevalce.

To dejanje pa učencev ni prestrašilo in jim ni vzelo poguma. Sveti Duh jih je spomnil na besede, ki jih je Kristus izgovoril: "Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. Ali to vse vam bodo delali zavoljo mojega imena, ker ne poznajo tega, ki me je poslal. Izobčijo vas iz shodnic; pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu. Ali to sem vam povedal, da bi se, kadar ta ura pride, spomnili tega, da sem vam jaz to rekel." (Jn 15,20.21; 16,2.4)

Sam nebeški Bog, mogočni vladar vesolja, je sam vzel primer zaprtih učencev svoje roke, ker so se ljudje bojevali proti njegovemu delu. Ponoči/79/ je Gospodov angel odprl vrata ječe in rekel učencem: "Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja." (Dej 5,20) To povelje je bilo popolno nasprotje ukazu, ki so ga dali judovski poglavarji; toda ali so apostoli rekli: Ne moremo tega narediti, dokler ne vprašamo poglavarjev za dovoljenje. Ne! Bog je rekel: "Pojdite," in so ubogali. "Gredo zjutraj v tempelj ter uče." (Dej 5,21)

Ko sta se Peter in Janez pojavila med verniki in povedala, kako ju je angel peljal mimo skupine ječarjev in rešil ter jima naročil, naj nadaljujeta prekinjeno delo, je vernike prevzelo začudenje in veselje.

Medtem pa "pride veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine Izraelovih sinov". (Dej 5,21) Duhovniki in poglavarji so se odločili obdolžiti učenca vstaje, jo obtožili umora Ananija in Safire ter zarote, da bi odvzela duhovnikom oblast. Upali so, da bodo tako razdražili drhal, da bo vzela zadevo v svoje roke in ravnala z učencema tako, kakor je z Jezusom. Zavedali so se, da so bili nekateri ljudje, ki niso sprejeli Kristusovega nauka, nezadovoljni s samovoljnim upravljanjem judovskih oblasti in so želeli, da se naredijo nekatere spremembe. Duhovniki so se bali, da bi ti nezadovoljneži sprejeli resnico, ki so jo oznanjali apostoli, in priznali Kristusa za Mesija. Potem pa bi lahko izbruhnil bes vsega ljudstva proti verskim voditeljem, da bi morali odgovarjati,/80/ ker so umorili Kristusa. Zato so se odločili s strogimi ukrepi to preprečiti.

Ko so naročili pripeljati jetnika predse, jih je zelo osupnilo sporočilo, da so našli vrata v ječo skrbno zaprta in pred njimi stoječe stražarje, jetnikov pa ni bilo nikjer.

Kmalu so dobili presenetljivo sporočilo: "Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo. Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamnalo." (Dej 5,25.26)

Čeprav sta bila apostola čudežno rešena iz ječe, nista bila prosta zasliševanja in kazni. Kristus jim je rekel, ko je bil še z njimi: "Vi pa varujte sebe! Kajti izročali vas bodo sodiščem." (Mr 13,9) S tem ko jima je Bog poslal angela, da ju je rešil, jima je dal dokaz svoje ljubezni in zagotovilo svoje navzočnosti. Sedaj je bil njun delež trpeti zavoljo njega, čigar evangelij sta oznanjala.

V zgodovini prerokov in apostolov najdemo mnogo plemenitih zgledov zvestobe Bogu. Kristusove priče so bile raje vržene v ječe, mučene in usmrčene, kakor pa da bi prekršile Božje zapovedi. Poročilo o Petru in Janezu kaže neprekosljivo junaštvo pri širjenju evangelija. V njunih besedah in vedenju ni bilo nikakršnega strahu ali neodločnosti, ko sta bila že drugič pripeljana pred ljudi, ki so želeli njuno smrt. Ko pa je veliki duhovnik rekel: "Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti/81/ o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom in hočete na nas spraviti kri tega človeka!" je Peter odgovoril: "Boga je treba bolj poslušati nego ljudi." (Dej 5,28.29) Nebeški angel jih je osvobodil ječe in jim ukazal, naj oznanjajo v templju. Z ravnanjem po tem naročilu so izpolnjevali Božjo zapoved, in to so morali nadaljevati, ne glede na ceno.

Tedaj se je na učence spustil Duh Navdihnjenja; obtoženci so postali tožniki in so za Kristusovo smrt obtožili člane zbora. Peter je dejal: "Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov. In mi smo mu priče teh reči in tudi Sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu." (Dej 5,30-32)

Te besede so toliko razjezile Jude, da so se odločili vzeti zakon v svoje roke in jetnika obsoditi na smrt brez nadaljnega sojenja ali dovoljenja rimskih oblasti. Ker so že bili krivi za Kristusovo kri, so bili tudi sedaj pripravljeni umazati svoje roke s krvjo njegovih učencev.

V zboru pa je sedel človek, ki je v besedah učencev prepoznal Božji glas. To je bil Gamalijel, farizej na dobrem glasu, učen človek in na uglednem položaju. S svojim bistrim umom je dojel, da bi nasilni korak, ki so ga nameravali storiti duhovniki, utegnil imeti hude posledice. Preden je spregovoril navzočim,/82/ je ukazal odpeljati jetnike. Dobro je vedel, s kom ima opravek; zavedal se je, da se Kristusovi morilci nikakor ne bodo obotavljali uresničiti svojih namenov.

Govoril je zelo preudarno in umirjeno: "Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni. Za tem je vstal Juda Galilejec v dneh popisovanja in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili. In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete nasprotnih Bogu." (Dej 5,35-39)

Duhovniki so uvideli, da je ta nasvet razumen, zato so morali soglašati z Gamalijelom. Vendar so zelo težko obvladovali svoje predsodke in sovraštvo. Učence so zelo nejevoljno izpustili, četudi so jih najprej pretepli in jim z grožnjo smrtne kazni prepovedali govoriti v Jezusovem imenu. "Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus." (Dej 5,41.42)/83/

Kristus je kratek čas pred svojim križanjem učencem zapustil zavezo miru. Dejal je: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe." (Jn 14,27) Ta mir se ne doseže s prilagajanjem svetu. Kristus ni nikoli kupoval miru tako, da bi delal sporazum z zlom. Mir, ki ga je Kristus zapustil učencem, ni bil zunanji, temveč notranji, in bi moral ostati z njegovimi pričami v bojih in sporih. (Jn 14,27)

Jezus je zase rekel: "Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mt 10,34) Čeprav je bil Knez miru, je pogosto povzročil razdor. On, ki je prišel oznanjevat veselo sporočilo in prebudit upanje in veselje v srcih človeških otrok, je povzročil razpor, ki silno gori in razvnema silovito strast človeških src. Svoje sledilce je opozoril: "Na svetu imate bridkost. A pred vsem tem polože svoje roke na vas in bodo vas preganjali, in izdajali vas bodo shodnicam in ječam in vodili pred kralje in poglavarje zavoljo mojega imena. Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore." (Jn 16,33Lk 21,12.16)

Prerokba se je izrazito spolnila. Jezusove sledilce je doletelo vsakršno ponižanje, sramota in surovost, k čemur je Satan lahko spodbudil človeško srce. In zopet se bo to očitno izpolnilo, ker se meseno srce še vedno bojuje proti Božjemu/84/ zakonu in se noče pokoriti njegovim zapovedim. Svet niti danes ni v večji skladnosti s Kristusovimi načeli, kakor je bil v apostolskih dneh. To isto sovraštvo, ki je spodbudilo kričanje: "Križaj ga!" in pripeljalo do preganjanja učencev, deluje še danes v otrocih nepokorščine. Ta isti duh, ki je v temačnem srednjem veku izročal ljudi v ječe, pregnanstva in smrt, si izmislil strašna mučenja inkvizicije in pripeljal do pokola v šentjernejski noči ter prižgal ogenj Smitfielda, še vedno deluje s hudobno močjo v nespreobrnjenih srcih. Zgodovina resnice je vedno bila poročilo o boju med pravico in krivico. Oznanjevanje resnice na tem svetu je bilo vedno izpostavljeno nasprotovanju, nevarnosti, izgubam in trpljenju.

V čem je bila moč tistih, ki so bili v preteklosti trpeli preganjanje zaradi Kristusa? V občestvu z Bogom, s Svetim Duhom in Kristusom. Ponižanje in preganjanje sta mnoge ločila od zemeljskih prijateljev, vendar nikoli od Kristusove ljubezni. Človeka, ki je izpostavljen burji skušnjav, Zveličar najbolj ljubi takrat, ko trpi ponižanje zaradi resnice. Kristus je rekel: "In jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe." (Jn 14,21) Ko vernik zaradi resnice stoji pred zemeljskim sodiščem, ob njem stoji Kristus. Ko je med zidovi ječe, se mu Kristus odkriva in mu razveseljuje srce z ljubeznijo. Če gre v smrt zaradi Kristusa, mu Zveličar govori: "Ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti. Srčni bodite,/85/ jaz sem svet premagal. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti." (Mt 10,28Jn 16,33Iz 41,10)

"Kateri upajo v Gospoda, so podobni Sionski gori, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane. Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo od tega časa na vekomaj. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njihova kri v njegovih očeh." (Ps 125,1.2; 72,14)

"Gospod nad vojskami jim bo obrana ... In Gospod, njihov Bog, jim da rešitev tisti dan kot čredi svojega ljudstva; kajti bodo kakor kamni v kroni, ki se leskečejo nad njegovo zemljo." (Zah 9,15.16)/86/

9. Sedem diakonov

Temeljno besedilo: Dej 6,1-7.

"V teh dnevih pa, ko so se učenci množili, nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njihove vdove." (Dej 6,1)

Prakrščanska cerkev je bila sestavljena iz ljudi različnih družbenih slojev in raznih narodnosti. Ob izlivanju Svetega Duha ob petdesetnici so živeli v "Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom". (Dej 2,5) Med ljudmi judovske vere, ki so bili zbrani v Jeruzalemu, je bilo precej takih, ki so jih imenovali Grki. Med njimi in Judi iz Palestine je že dolgo vladalo nezaupanje in celo sovraštvo.

Srca njih, ki so se spreobrnili po delovanju apostolov, je omehčala in združila krščanska ljubezen. Kljub prejšnjim predsodkom so bili složni med seboj. Satan je vedel, da ne bo mogel ovirati širjenja evangeljske resnice,/87/ dokler bo trajalo takšno občestvo. Zato se je potrudil izkoristiti njihov prejšnji način mišljenja v upanju, da mu bo tako uspelo vnesti v cerkev prvine razdora.

Tako se je zgodilo, ko se je pomnožilo število učencev, da se je sovražniku posrečilo prebuditi dvom pri nekaterih, ki so že prej imeli navado z nevoščljivostjo gledati na brate v veri in iskati napake pri svojih duhovnih vodjih. Zato je nastalo "godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce". (Dej 6,1) Vzrok za pritožbe je bilo domnevno zanemarjanje grških vdov pri vsakdanjem razdeljevanju hrane. Kakršna koli neenakost bi bila v nasprotju z duhom evangelija, Satanu pa je kljub temu uspelo vzbuditi nezaupanje. Nujno je bilo naglo ukrepati in odstraniti vsak vzrok za nezadovoljstvo ter onemogočiti sovražnikovo prizadevanje za zasejanje razdora med verniki.

Izkušnja Jezusovih učencev je zašla v težavo. Evangeljskim glasnikom zaupano delo je naglo napredovalo pod modrim vodstvom apostolov, ki so složno delali v moči Svetega Duha. Cerkev se je neprestano povečevala, rast števila vernikov pa je nalagala vse težje breme voditeljem Božjega dela. Noben posameznik in nobena skupina ljudi ni mogla sama dalje delati in nositi tega bremena, ne da bi bil s tem ogrožen prihodnji napredek cerkve. Nastala je neizogibna potreba po razdelitvi odgovornosti, ki so jih v prvih dneh cerkve zvesto nosili samo nekateri. Apostoli so se morali takoj lotiti pomembnega koraka/88/ pri zboljšanju evangeljskega dela, tako da so prenesli na druge del odgovornosti, ki so jih dotlej nosili sami.

Apostoli so sklicali vernike in jim pod vodstvom Svetega Duha podali načrt za boljšo organizacijo vseh delovnih moči v cerkvi. Povedali so, da je napočil čas, da se duhovni vodje, ki skrbijo za cerkev, razbremenijo dolžnosti razdeljevanja siromašnim in podobnih opravil, da se bodo lahko popolneje posvetili delu oznanjevanja evangelija. Dejali so vernikom: "Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom; a mi se bomo marljivo držali molitve in službe besede." (Dej 6,3.4) Predlog je bil sprejet. Sedem izvoljenih mož so z molitvijo in polaganjem rok slovesno posvetili za opravljanje diakonske službe.

Imenovanje sedmerice za nadzorovanje posebnih opravil v Božjem delu se je za cerkev izkazalo kot velik blagoslov. Ti uslužbenci so vestno skrbeli kakor za potrebe posameznikov tako tudi za splošne premoženjske zadeve cerkve. S svojim modrim ravnanjem in pobožnim zgledom so zelo pomagali drugim sodelavcem povezati razne cerkvene koristi v združeno celoto.

Dobri sadovi dela so takoj pokazali, da je bil ta korak po volji Bogu. "In Božja beseda je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov/89/ je bila pokorna veri." (Dej 6,7) Ta žetev duš se je zgodila zaradi večje razbremenjenosti apostolov in zaradi gorečnosti in moči, ki so jo kazali sedmeri diakoni. Dejstvo, da so bili ti bratje posvečeni za posebno službo skrbi za potrebe siromašnih, jih ni izvzelo iz poučevanja o veri. Nasprotno, s tem so bili še posebno usposobljeni za poučevanje drugih o resnici in so to delo opravljali zelo resno in uspešno.

Prvi cerkvi je bilo zaupano delo, ki se je neprestano širilo — to je bilo ustanavljanje središč luči in blagoslova povsod, kjer živijo pošteni ljudje, ki so se pripravljeni posvetiti Kristusovi službi. Oznanjevanje evangelija se je moralo razširiti po vsem svetu. Glasniki križa niso mogli pričakovati, da bodo opravili svoje pomembno poslanstvo, če jih ne bo združevala vez krščanske edinosti, ki bo pokazala svetu, da so eno s Kristusom v Bogu. Ali njihov božanski Vodja ni prosil Očeta: "Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi." (Jn 17,11) Ali ni On rekel za učence: "In svet jih je sovražil, ker niso od sveta." (Jn 17,14) Ali ni prosil Očeta: "Da bodo vsi eno ... in da spozna svet, da si me ti poslal." (Jn 17,21.23) Njihovo duhovno življenje in moč sta bili odvisni od tesne zveze z Edinim, ki jim je naročil oznanjati evangelij.

Učenci so lahko pričakovali, da jih bo spremljala moč Svetega Duha in da bodo nebeški angeli sodelovali z njimi samo tedaj,/90/ če bodo zedinjeni s Kristusom. S pomočjo teh božanskih moči bodo lahko pokazali svetu edinost svojih vrst in zmagali v bojih, ki jih bodo morali neprestano voditi proti močem teme. Dokler koli bodo složno delali, bodo nebeški poslanci šli pred njimi in jim odpirali pot; tako bodo srca pripravljena za sprejemanje resnice in mnogi bodo pridobljeni za Kristusa. Dokler koli bodo ostali združeni, bo cerkev napredovala "lepa kakor mesec, čista kakor sonce, strašna kakor vojske z zastavami". (Vp 6,10) Nič ne bo moglo ustaviti njenega napredka. Napredovala bo iz zmage v zmago, ko bo slavno izpolnjevala svoje božansko poslanstvo z oznanjevanjem evangelija svetu.

Organizacija cerkve v Jeruzalemu je morala biti za zgled organizacije cerkvam v vseh drugih krajih, kjer bodo oznanjevalci resnice pridobili spreobrnjence za evangelij. Njim, ki jim je bila zaupana odgovornost vsesplošnega nadzora nad vso cerkvijo, ni bilo rečeno, naj bodo gospodarji Gospodove dediščine, temveč kakor modri pastirji: "Pasite Božjo čredo; ... da ste zgledi čredi." (1 Pt 5,2.3) Diakoni pa so morali biti ljudje "na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti". (Dej 6,3) Morali so složno stati na strani pravičnosti ter jo neomajno in odločno zagovarjati. Samo tako bodo lahko imeli združevalni vpliv na vso čredo.

V poznejši zgodovini prve cerkve, ko so se po raznih krajih sveta od skupin vernikov organizirale cerkve, se je cerkvena organizacija/91/ dalje spopolnjevala, da sta se v njej še naprej ohranjala skladno delovanje in red. Vsak vernik je bil spodbujan k zvestemu delovanju na svojem področju. Vsakdo je moral modro izkoristiti darove, ki so mu bili zaupani. Nekatere je Sveti Duh obdaril s posebnimi darovi "prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov". (1 Kor 12,28) Toda vsi ti delavci so morali delati skladno.

"So pa razločki v darovih, ali eden je Duh, in so razločki v službah, ali eden je Gospod, in so razločki v delovanju, ali eden je Bog, ki dela vse v vseh. A vsakemu se daje razodevanje Duha v občno korist. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, a drugemu beseda znanja po istem Duhu, drugemu pa vera v istem Duhu, a drugemu dar ozdravljati v istem Duhu, a drugemu dela čudežnih moči, drugemu pa preroštvo, a drugemu razločevanje duhov, drugemu pa raznovrstnost jezikov, a drugemu razkladanje jezikov. A vse to dela isti edini Duh, podeljujoč vsakemu posebej, kakor hoče. Kajti kakor je telo eno in ima mnogo udov, a vsi udje enega telesa, čeprav jih je mnogo, so eno telo: tako tudi Kristus." (1 Kor 12,4-12)

Svečana odgovornost počiva na njih, ki so poklicani za vodje Božje cerkve na zemlji. Ko je v dneh bogovladja Mojzes poskušal sam nositi tako težka bremena in bi se kmalu izčrpal/92/ pod njimi, mu je Jetro svetoval modro razdelitev odgovornosti. "Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njihove zadeve pred Boga; in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo." (2 Mz 18,19.20) Jetro mu je dalje svetoval, naj se ozre po "vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici in sovražni krivičnemu dobičku; in postavi jih za načelnike čez tisoč, čez sto, načelnike čez petdeset in načenike čez deset. Oni naj sodijo ljudstvu vsak čas." (2 Mz 18,21.22) Tako so osvobodili Mojzesa utrudljive odgovornosti reševanja mnogih manjših zadev, ki so jih lahko modro rešili posvečeni pomočniki.

Čas in moč njih, ki so po Božji volji postavljeni na vodilne in odgovorne položaje v cerkvi, morata biti posvečena reševanju večjih zadev, ki zahtevajo posebno modrost in širokosrčnost. Ni Božja volja, da takšne ljudi kličemo k urejanju preproste zadeve, ki jih lahko drugi popolnoma dobro rešijo. Jetro je svetoval Mojzesu: "Vse velike zadeve naj razgrnejo tebi, kar koli pa bo manjšega, naj sodijo sami: tako olajšaj sebi, in oni naj nosijo breme s teboj. Če ta nasvet izpolniš in ti Bog ukaže, boš mogel prestati, pa tudi to ljudstvo pride vse do svojega kraja v miru." (2 Mz 18,22.23)

V skladnosti s tem načrtom je Mojzes izbral vrle može "izmed vseh Izraelcev in jih postavil za poglavarje nad ljudstvom: za načelnike čez tisoč, načelnike čez sto, načelnike čez petdeset in za načelnike/93/ čez deset. In sodili so ljudstvu vsakteri čas: težke stvari so razgrinjali Mojzesu, kar koli pa je bilo manjšega, so sodili sami." (2 Mz 18,25.26)

Mojzes je pozneje izbral sedemdeset starešin, da bi z njim nosili vodstveno odgovornost. Za svoje pomočnike je skrbno izbral ljudi, ki so bili dostojanstveni, imeli zdravo razsojanje in izkušnje. Ko jim je spregovoril pri posvečenju, je poudaril nekaj lastnosti, ki morajo krasiti človeka, da bi mogel postati moder vodja v cerkvi. Dejal je: "Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba." (5 Mz 1,16.17)

Kralj David je pred koncem svojega vladanja podal svečane naloge njim, ki so v njegovem času nosili breme Božjega dela. "In David zbere v Jeruzalem vse Izraelove poglavarje, vojvode rodov in poveljnike trum, ki so stregli kralju zaporedoma, in poveljnike čez tisoč in čez sto in oskrbnike imetja in kraljevih posestev in njegovih sinov, z dvorniki in junaki in z vsemi hrabrimi možmi vred." (1 Let 28,1) In potem je ostareli kralj slovesno spregovoril vsem "vpričo vsega Izraela, Gospodovega zbora, in vpričo našega Boga velim: Spolnjujte in v čislih imejte vse zapovedi Gospoda, svojega Boga." (1 Let 28,8)/94/

David je Salomonu, poklicanemu na odgovorni vodilni položaj, namenil izredno svarilo: "Ti pa Salomon, moj sin, spoznaj Boga, ki je Bog tvojega očeta, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Če ga boš iskal, ga najdeš; če ga zapustiš, te vrže vekomaj. Sedaj torej pazi, kajti Gospod te je izvolil, ... močan bodi in delaj!" (1 Let 28,9.10)

Ti, ki so bili postavljeni za nadzorstvo novoorganizirane Božje cerkve pri širjenju, evangelija so se morali držati istih načel pobožnosti in pravičnosti, ki so se jih držali poglavarji ljudstva v Mojzesovem in Davidovem času. Ko so apostoli vpostavili red v cerkvah in postavljali odgovorne voditelje, so se držali istih vzvišenih načel, ki so bila podana v Stari zavezi. Poudarjali so, da tisti, ki je poklican na odgovorni položaj v cerkvi, "mora biti brez oponosa, kakor Božji oskrbnik; ne samovšečen, ne nagle jeze, ne pijanec, ne pretepač, ne grdega dobička željen; ampak gostoljuben, prijatelj dobrega, zmeren, pravičen, svet, zdržljiv, držeč se zveste besede, ki je v soglasju z naukom, da bo zmožen opominjati v zdravem uku in prepričevati nasprotno govoreče". (Tit 1,7-9)

Red, ki je vladal v prakrščanski cerkvi, je omogočal, da so podobno kakor dobro urejena vojska odločno napredovali, oblečeni v vse Božje orožje./95/ Skupine vernikov, ki so bile razkropljene po širokem ozemlju, so bile udje enega telesa; vse so delale v medsebojni slogi in skladnosti. Če pa je v kateri krajevni cerkvi nastal odpad, kakor se je to zgodilo v Antiohiji in drugod, in ko verniki niso mogli doseči sporazuma, niso dovolili, da bi takšne zadeve povzročile razkol v cerkvi. Takšne zadeve so dostavili glavnemu zboru telesa vernikov, ki so ga sestavljali izvoljeni predstavniki iz raznih krajevnih cerkev z apostoli in starešinami na čelu. Tako so bili Satanovi poskusi, da bi napadel cerkev na osamljenih krajih, prestreženi s složnim delovanjem vseh in Satanovi razdiralni in uničevalni načrti so bili onemogočeni.

"Zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,33) On zahteva, da se pri izvrševanju cerkvenih opravil spoštuje red, enako kakor so ga spoštovali v starih časih. Želi, da njegovo delo napreduje temeljito in pravilno, da bi lahko dobilo pečat njegovega odobravanja. Kristjan se mora združiti s kristjanom, cerkev s cerkvijo, človeško orodje mora sodelovati z božanskim, vsako delovanje mora biti podrejeno Svetemu Duhu, vsi skupaj pa moramo oznanjati svetu dobra sporočila o Božji milosti./96/

10. Prvi krščanski mučenec

Temeljno besedilo: Dej 6,5 do 7

Štefan, prvi izmed sedmih diakonov, je bil človek iskrene pobožnosti in trdne vere. Čeprav je bil po rojstvu Jud, je govoril grško in dobro poznal grške navade in običaje. Zato je dobil priložnost za oznanjevanje evangelija v shodnicah grških Judov. Zelo si je prizadeval za Kristusovo delo in pogumno izpovedoval svojo vero. Šolani rabini in učitelji postave so javno razpravljali z njim in z zaupanjem pričakovali lahko zmago. "Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril." (Dej 6,10) Pa ne samo da je govoril v moči Svetega Duha, temveč je bilo tudi očitno, da je proučil prerokovanja in da dobro pozna vso postavo. Uspešno je branil resnico, ki jo je zagovarjal, in popolnoma porazil nasprotnike. Na njem se je izpolnila obljuba: "Vtisnite si torej v srce, da vam ni skrbeti naprej, kako se boste zagovarjali; zakaj jaz/97/ vam dam usta in modrost, kateri se ne bodo mogli upirati, ne ugovarjati vsi vaši nasprotniki." (Lk 21,14.15)

Ko so duhovniki in poglavarji spoznali moč, ki je spremljala Štefanove besede, so se napolnili z ogorčenim sovraštvom. Namesto da bi priznali dokaze, ki jih je podajal, so se odločili z usmrtitvijo utišati njegov glas. Že večkrat so podkupili rimske oblastnike, da so molče spregledale primere, pri katerih so Judje vzeli zakon v svoje roke in jetnike po ljudski navadi zasliševali, obsojali in kaznovali. Štefanovi sovražniki so bili prepričani, da tudi sedaj lahko naredijo tako, ne da bi ogrozili sebe. Odločili so se tvegati, ne glede na posledice. Zato so ujeli Štefana in ga pripeljali na sojenje pred Veliki zbor.

Iz okoliških dežel so poklicali izobražene Jude, da bi ovrgli jetnikove dokaze. Navzoč je bil tudi Savel iz Tarsa in imel vodilno vlogo pri obravnavi proti Štefanu. Uporabil je zgovornost in logiko rabinov, da bi prepričal ljudi, da Štefan oznanja sleparske in nevarne nauke; toda pri Štefanu je naletel na človeka, ki je popolnoma razumel Božji načrt za širjenje evangelija drugim narodom.

Ker duhovniki in poglavarji niso mogli premagati Štefanove jasne in spokojne modrosti, so se odločili, da ga bodo postavili za zgled strahu; s potešitvijo svojega maščevalnega sovraštva bodo hkrati preprečili drugim sprejeti njegovo vero. Najeli so priče,/98/ in te so lažnivo pričale, da so ga slišale bogokletno govoriti zoper tempelj in postavo. Priče so rekle: "Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan razdene to mesto in premeni šege, ki nam jih je izročil Mojzes." (Dej 6,14)

Ko je Štefan stal pred sodniki, da bi odgovoril na obtožbo o kletvini, je njegov obraz zažarel s svetim sijem. "In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v Velikem zboru, in vidijo njegovo obličje kakor obličje angela." (Dej 6,15) Mnogi, ki so videli to svetlobo, so zatrepetali in skrili svoje obraze, toda trdovratna nevera in predsodki poglavarjev se niso omajali.

Ko so vprašali Štefana, ali so te obtožbe zoper njega resnične, se je začel braniti z jasnim in pretresljivim glasom, ki je donel po sodni palači. Z besedami, ki so očarale zbrane, je začel podajati zgodovino Božjega izvoljenega ljudstva. Pokazal je, da popolnoma pozna judovsko obredno ureditev in njeno duhovno razlago, ki se je sedaj razodela v Kristusu. Ponovil je Mojzesove besede, ki so napovedovale Mesija: "Preroka izmed tebe in tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15)

Jasno je priznal svojo zvestobo Bogu in judovski veri, hkrati pa je pokazal, da zakon, na katerega so se Judje zanašali za zveličanje, ni mogel obvarovati Izraela pred malikovalstvom. Jezusa Kristusa je povezal s celotno judovsko zgodovino. Omenil je, da je Salomon zidal tempelj, in jih spomnil na Salomonove in Izaijeve besede: "Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prerok: Nebo mi je/99/ stol, a zemlja podnožje mojim nogam. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto mojemu počivanju? Ni li moja roka vsega tega naredila?" (Dej 7,48-50)

Zardi teh Štefanovih besed je med ljudstvom završalo. Ko je Kristusa povezal s prerokovanji in ko jim je tako govoril o templju, so se duhovniki hlinili, da jih je obšla groza, zato so raztrgali svoja oblačila. Za Štefana pa je to pomenilo, da bo njegov glas kmalu za vedno umolknil. Videl je odpor, na katerega so naletele njegove besede, zato je vedel, da daje svoje zadnje pričevanje. Čeprav je bil šele na sredini svojega govora, ga je naglo dokončal.

Nepričakovano se je ločil od toka zgodovine, ki jo je prej podajal, in se obrnil k razbesnelim sodnikom ter vzkliknil: "Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako vi. Katerega od prerokov niso preganjali vaši očetje? In pomorili so te, ki so naprej oznanjevali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili." (Dej 7,51-53)

Duhovniki in poglavarji so bili od jeze popolnoma iz sebe. Njihovo ravnanje je bilo bolj podobno krvoločnim zverem kakor pa človeškim bitjem, in tako so se zagnali nad Štefana in škripali z zobmi. Zapornik je s surovih obrazov okrog sebe prebral svojo usodo, vendar ga nič ni omajalo. Strah pred smrtjo je izginil. Jezni duhovniki in razdražena drhal mu niso vlivali nikakršnega strahu. Zaradi videnja, ki ga je dobil, ni več videl prizora pred seboj. Pred njim so se odprla nebeška vrata, on pa je skoznje videl slavo Božjih dvorov in Kristusa, ki je tedaj vstal s/100/ prestola in bil pripravljen podpreti svojega služabnika. Štefan je zmagoslavno vzkliknil: "Glej, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56)

Ko je opisoval veličastni prizor, v katerega so strmele njegove oči, tega njegovi preganjalci niso mogli več zdržati. Zaprli so si ušesa, da ne bi slišali njegovih besed, ter na ves glas vpili, medtem ko so se vsi hkrati jezno zagnali vanj in ga peljali iz mesta. "In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi mojega duha! In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal." (Dej 7,59.60)

Nad Štefanom ni bila izrečena nikakršna zakonita obsodba, toda rimske oblasti so bile podkupljene z veliko vsoto denarja, da ne bi preiskovale tega primera.

Štefanova mučeniška smrt je naredila globok vtis na vse navzoče. Spomin na Božje znamenje na njegovem obrazu in besede, ki so pretresle dušo poslušalcev, so ostale v spominu navzočih in pričale o resničnosti tega, kar je oznanjeval. Njegova smrt je bila boleča preizkušnja za cerkev, toda obrodila je Savlovo spreobrnjenje. Ta namreč ni mogel izbrisati iz spomina mučenčeve vere in stanovitnosti ter slave, ki je počivala na njegovem obrazu.

Savel je bil med Štefanovim sojenjem in smrtjo videti prežet z neukrotljivo gorečnostjo. Pozneje se je jezil na svoje skrivno prepričanje, da je Bog izkazal čast Štefanu prav tedaj, ko so ga ljudje/101/ zasramovali. Savel je naprej preganjal Božjo cerkev in iskal vernike, jih lovil po hišah in jih izročal duhovnikom in poglavarjem, naj jih zapro in pomore. Njegova gorečnost pri tem preganjanju je povzročala grozo pri kristjanih v Jeruzalemu. Rimska oblast ni ukrenila ničesar, da bi ustavila to surovo ravnanje, na skrivaj je celo pomagala Judom, da bi si zagotovila njihovo naklonjenost.

Savla so po Štefanovi smrti izvolili za člana Velikega zbora in mu tako izkazali priznanje za delež, ki ga je imel pri tem dogodku. Nekaj časa je bil močno orožje v Satanovih rokah, po katerem se je dalje upiral Božjemu Sinu. Ampak ta neusmiljeni preganjalec je bil kmalu uporabljen za napredek cerkve, ki jo je sedaj podiral. Močnejši od Satana je izvolil Savla, da je zasedel prostor mučenca Štefana, oznanjeval Kristusovo ime in trpel zanj ter daleč naokoli razglasil sporočilo o zveličanju po njegovi krvi./102/

11. Evangelij v Samariji

Temeljno besedilo: Dej 8

Po Štefanovi smrti je nastalo v Jeruzalemu tako neumiljeno preganjanje vernikov, da so se vsi "razkropili po judejskih in samarijskih krajih. Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo." (Dej 8,3) Pozneje je rekel za svojo gorečnost pri tem nečloveškem delu: "Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega. To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe. ... In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih." (Dej 26,9-11) Štefan ni bil edini, ki je bil umorjen. To je razvidno iz Savlovih besed: "In ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje." (Dej 26,10)/103/

V tem nevarnem času je nastopil Nikodem in pogumno izpovedal svojo vero v križanega Zveličarja. Bil je član Velikega zbora in z drugimi vred vznemirjen zaradi Jezusovega nauka. Ko je bil priča Kristusovih čudovitih del, se je v njem utrdilo prepričanje, da je to Božji Poslanec. Bil je preošaben, da bi javno priznal svojo naklonjenost do galilejskega Učitelja, zato se je na skrivaj sešel z njim. Jezus mu je pri tem pogovoru razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo na svetu, Nikodem pa se je še vedno obotavljal. Skril je resnico v svoje srce in v treh letih pokazal malo vidnih sadov. Toda čeprav se ni javno opredelil za Kristusa, je v Velikem zboru večkrat preprečil namere duhovnikov, ko so ga hoteli ubiti. Ko je bil končno Kristus pribit na križ, se je Nikodem spomnil besed, ki mu jih je Jezus rekel med tistim nočnim pogovorom na Oljski gori: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jn 3,14) in v Jezusu je videl Odrešenika sveta.

Nikodem je skupaj z Jožefom iz Arimateje poravnal stroške za Jezusov pogreb. Učenci so se bali javno pokazati, da so Kristusovi sledilci, Nikodem in Jožef pa sta jim pogumno prišla pomagat. V tem temačnem času jim je bila zelo potrebna pomoč teh bogatih in uglednih mož. Ta dva sta lahko naredila za njihovega mrtvega Učitelja to, česar revni učenci niso mogli; njuno bogastvo in vpliv pa sta pomenila veliko zaščito pred sovraštvom duhovnikov in poglavarjev./104/

Ko so si Judje prizadevali uničiti mlado cerkev, je nastopil Nikodem in jo začel braniti. Nič več se ni bal in dvomil, temveč je krepil vero učencev, svoje bogastvo pa je uporabljal za vzdrževanje cerkve v Jeruzalemu in za napredek evangeljskega dela. Tisti, ki so mu nekoč izkazovali čast, so ga sedaj napadali in preganjali, zato je postal ubog v posvetnih dobrinah, vendar ga nič ni omajalo pri zagovarjanju svoje vere.

Preganjanja, ki so doletela cerkev v Jeruzalemu, so postala velika spodbuda za evangeljsko delo. Oznanjevanje besede v tem mestu je bilo uspešno, zato je začela groziti nevarnost, da bodo učenci predolgo ostali v njem in pozabili na Zveličarjevo naročilo, naj gredo po vsem svetu. Pozabili so, da se moč za upiranje hudemu najbolje doseže s prodornim delom, in začeli misliti, da je njihova najvažnejša naloga braniti cerkev v Jeruzalemu pred sovražnikovimi napadi. Namesto da bi poučevali novospreobrnjene, kako naj oznanijo evangelij njim, ki zanj še niso slišali, jim je začela pretiti nevarnost, da bi ubrali pot, po kateri bi vsi postali zadovoljni s tem, kar je bilo doseženo. Bog je dovolil preganjanje nad svojimi predstavniki, da bi jih razkropil na vse strani, kjer bi morali delati za druge. Iz Jeruzalema pregnani verniki, "ki so se razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4)

Mnogi med njimi, ki jim je Zveličar naročil, naj gredo učit vse narode, so bili skromnega poklica, namreč ljudje, ki so se naučili ljubiti svojega Gospoda in odločili posnemati njegov zgled nesebične službe./105/ Tem skromnim ljudem je bila enako kakor učencem, ki so bili z Zveličarjem med njegovo službo na svetu, zaupana dragocena odgovornost. Njihova naloga je bila oznaniti svetu veselo sporočilo o zveličanju po Kristusu.

Ti so se zaradi preganjanja razkropili in odšli na vse strani napolnjeni z misijonsko gorečnostjo. Razumeli so odgovornost svojega poslanstva. Vedeli so, da imajo v svojih rokah kruh življenja za svet, ki umira od lakote, Kristusova ljubezen pa jih je priganjala, da so ga delili vsem, ki so ga potrebovali. Gospod je delal po njih. Kamor koli so prišli, so zdravili bolne in revnim oznanjali evangelij.

Filip, eden od sedmerih diakonov, je bil tudi med pregnanci iz Jeruzalema. Šel je "v samarijansko mesto in jim oznanjeval Kristusa. In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal. Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev ... in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. In nastala je velika radost v tem mestu." (Dej 8,5-8) Kristusovo sporočilo Samarijanki, s katero se je pogovarjal pri Jakobovem studencu, je obrodilo sad. Samarijanka je slišala njegove besede in odšla k ljudem v mestu ter rekla: "Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, ali ni ta Kristus?" (Jn 4,29) Ljudje so odšli za njo, poslušali Jezusa in začeli verovati vanj. Želeli so slišati še več, zato so ga prosili, naj še ostane z njimi. Ostal je še dva dni. "In veliko več jih je sprejelo vero zavoljo njegove besede." (Jn 4,41)

Ko so bili učenci pregnani iz Jeruzalema,/106/ jih je nekaj našlo zanesljivo zavetje v Samariji. Samarijani so z veseljem sprejeli te poslance evangelija, judovski spreobrnjenci pa so poželi dragoceno žetev med tistimi, ki so bili nekoč njihovi najbolj ogorčeni sovražniki.

Filipovo delo v Samariji je doživelo velik uspeh. To ga je tako opogumilo, da je zaprosil za pomoč iz Jeruzalema. Apostoli so tedaj doumeli pomen Kristusovih besed: "Boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Dej 1,8) Filip je bil še v Samariji, ko mu je nebeški poslanec rekel: "Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema dol v Gazo. ... In vstane ter odide." (Dej 8,26.27) Ni dvomil o vabilu in se ni obotavljal ubogati, ker se je naučil biti poslušen Božji volji.

"In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, etiopske kraljice, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem, se vrača domov, in sedeč na svojem vozu, prebira preroka Izaija." (Dej 8,27.28) Ta Etiopec je bil zelo ugleden in vpliven mož. Bog je videl, da bo ta po svojem spreobrnjenju drugim oznanjal luč, ki jo je dobil, in mogočno vplival v prid evangelija. Božji angeli so spremljali tega iskalca luči, in tako je bil pritegnjen k Zveličarju. Gospod ga je po Svetem Duhu pripeljal v stik z njim, kateri ga je lahko vodil k luči.

Filipu je bilo rečeno, naj pristopi k Etiopcu in mu razloži prerokovanje, ki ga je bral. "Duh pa reče Filipu:/107/ Pristopi in pridruži se temu vozu. Filip pa priteče in ga sliši, da bere preroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš? On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu. Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: 'Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred svojim strižcem, tako ne odpre svojih ust. V njegovem ponižanju se je priklicala njegova sodba. A njegov rod kdo razloži? Kajti njegovo življenje se vzame od zemlje.' Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prerok? O sebi ali o kom drugem? Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu." (Dej 8,29-35)

Med razlaganjem Pisma je bilo človekovo srce globoko ganjeno, ko pa je učenec končal, je bil pripravljen sprejeti podarjeno luč. Ni se začel izgovarjati, da ne more sprejeti evangelija zaradi svojega visokega svetovnega položaja. "Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! Kaj brani, da bi bil krščen? Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti. Ko pa stopita iz vode, vzame Gospodov Duh Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot. A Filip/108/ se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo." (Dej 8,36-40)

Etiopec je predstavnik velike skupine ljudi, ki jih morajo poučiti misijonarji, kakršen je bil Filip, namreč ljudje, ki poslušajo Božji glas in gredo, kamor jih pošlje. Mnogi berejo Sveto pismo, toda ne razumejo njegovega pravega pomena. Po vsem svetu možje in žene hrepeneče zrejo v nebesa. Molitve, solze in vprašanja se dvigajo iz duš, ki hrepenijo po luči, milosti in Svetemu Duhu. Mnogi stojijo na samem pragu nebeškega kraljestva in samo čakajo, da jih kdo popelje vanj.

Kakor je angel takrat vodil Filipa k človeku, ki je iskal luč in bil pripravljen sprejeti evangelij, prav tudi danes angeli vodijo korake tistih delavcev, ki dovoljujejo Svetemu Duhu posvetiti njihov jezik ter očistiti in oplemenititi njihova srca. Angel, ki je bil poslan k Filipu, je lahko sam opravil delo za Etiopca, vendar to ni Božji način dela. Njegov načrt je, da ljudje delajo za svoje bližnje.

Pri nalogi, ki je bila zaupana prvim učencem, morajo sodelovati tudi verniki vseh časov. Vsakomur, ki je sprejel evangelij, je zaupana sveta resnica, ki jo mora odnesti svetu. Božje zvesto ljudstvo je vedno imelo dejavne misijonarje, ki so svoja sredstva posvetili časti njegovega imena in modro uporabljali svojo nadarjenost za njegovo službo.

Nesebično delo kristjanov v preteklosti mora biti za nas nazoren nauk in navdihnjenje. Verniki Božje cerkve morajo biti goreči za dobra dela, prosti posvetnega častihlepja in hoditi za njim,/109/ ki je hodil naokrog in delal dobro. S srcem, ki je polno sočutja in usmiljenja, morajo streči njim, ki potrebujejo pomoč, in prinašati grešnikom spoznanje o Zveličarjevi ljubezni. Za takšno delo so potrebna velika prizadevanja, toda to bo prineslo bogato nagrado. Tisti, ki se temu posvečajo z iskrenim namenom, bodo videli ljuudi, ki so bili pridobljeni za Zveličarja; kajti vpliv, ki spremlja dejansko izvajanje božanske naloge, je nepremagljiv.

Odgovornost za izvrševanje te naloge ni naložena samo posvečenim pridigarjem. Vsakdo, ki je sprejel Kristusa, je poklican na delo zveličanja svojih bližnjih. "In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi!" (Raz 22,17) Vsa cerkev je odgovorna za pošiljanje tega vabila. Kdor koli je slišal to vabilo, mora ponavljati sporočilo čez gore in doline, govoreč: "Pridi!"

Usodna napaka je meniti, da je delo reševanja duš odvisno samo od pridigarjev. Ljudje, katerim je Gospod zaupal večjo odgovornost, morajo spodbujati ponižne posvečene vernike, na katere je Gospodar vinograda položil breme skrbi za duše. Tisti, ki so postavljeni za vodje Božje cerkve, morajo razumeti, da je Zveličarjevo naročilo zaupano vsem, ki verujejo v njegovo ime. Bog bo poslal v svoj vinograd mnoge, ki niso bili posvečeni za pridigarsko službo s polaganjem rok.

Na stotine in celo tisoče njih, ki so slišali za sporočilo zveličanja, še vedno brezposelni stoje na trgu, lahko pa bi bili zaposleni v kakšni dejavnosti. Takšne/110/ Kristus sprašuje: "Kaj stojite tu ves dan brez dela?" In dodaja: "Pojdite tudi vi v moj vinograd." (Mt 20,6.7) Zakaj se jih mnogo več ne odzove temu vabilu? Ali je to zato, ker menijo, da se lahko opravičijo s tem, ker ne stojijo za prižnico? Pomagajte jim razumeti, da obstaja mnogo večje delo, ki ga daleč od prižnice opravlja na tisoče posvečenih nepoklicnih delavcev.

Bog že dolgo čaka, da bi duh službe zajel vso cerkev, tako da bi vsak vernik delal zanj po svojih zmožnostih. Ko bodo verniki Božje cerkve opravljali zaupano delo na potrebnih področjih doma in v tujini in izponili evangeljsko nalogo, bo ves svet kmalu opozorjen in Gospod Jezus bo znova prišel na ta svet z močjo in veliko slavo. "In ta evangelij kraljesta se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec." (Mt 24,14)/111/

12. Preganjalec postane učenec

Temeljno besedilo Dej 9,1-18

Savel iz Tarsa je slovel med judovskimi voditelji, kateri so se močno vznemirili zaradi uspeha, ki ga je doseglo oznanjevanje evangelija. Rojen je bil kot rimski državljan, vendar je bil judovskega rodu, in v Jeruzalemu so ga vzgojili najuglednejši rabini. Savel je bil "iz Izraelovega rodu, Benjaminove rodovine, Hebrejec iz Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec cerkve, po pravičnosti, ki sloni na postavi, brez pogreška". (Flp 3,5.6) Rabini so ga imeli za mladeniča, ki je veliko obetal, in močno upali vanj kot sposobnega in gorečega zagovornika stare vere. S povišanjem v člana Velikega zbora je zasedel vpliven položaj.

Savel je odigral pomembno vlogo pri Štefanovem zaslišanju in obsodbi. Osupljivi dokazi Božje navzočnosti ob mučencu so ga spravili v dvom o pravičnosti/112/ zadeve, ki jo je zagovarjal proti Jezusovim sledilcem. Njegov duh je bil globoko pretresen. V svoji zbeganosti se je obrnil nanje, v katerih modrost in razsodbo je popolnoma zaupal. Dokazi duhovnikov in poglavarjev so ga končno prepričali, da je bil Štefan bogokletnik, Kristus pa, o katerem je mučeni učenec oznanjal, je bil slepar, potemtakem morajo imeti prav ti, ki opravljajo sveto službo.

Do tega sklepa Savel ni prišel brez hudih notranjih bojev. Na koncu pa so ga njegova vzgoja, predsodki, spoštovanje do svojih nekdanjih učiteljev in napuh priljubljenosti uklenili, da se je uprl glasu vesti in Božje milosti. Ko se je dokončno odločil, da imajo duhovniki in pismouki prav, je postal zelo ogorčen nasprotnik nauka, ki so ga učili Jezusovi učenci. Mnogo svetih mož in žena je odvlekel pred sodišče, da so nekatere zaradi vere v Jezusa obsodili na zapor in nekatere celo na smrt. To pa je novoorganizirani cerkvi prizadevalo žalost in potrtost, zaradi česar so mnogi poiskali varnost z begom.

Ti, ki so pred preganjanjem zbežali iz Jeruzalema, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4) Med mesti, kamor so prišli, je bil Damask, kjer je nova vera pridobila mnogo spreobrnjencev.

Duhovniki in poglavarji so upali, da bodo krivoverstvo zatrli s skrbnimi napori in krutim preganjanjem. Sedaj so bili prepričani, da morajo tudi v drugih mestih tako odločno ukrepati zoper novi nauk, kakor so v Jeruzalemu./113/ Za posebno delo, ki so ga želeli opraviti v Damasku, se je ponudil Savel. "Še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper Gospodove učence, pristopi k velikemu duhovniku in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem." (Dej 9,1.2) Tako je Savel iz Tarsa "z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov" (Dej 26,12) v mladostni moči in odločnosti podžigan z ognjem napačne gorečnosti odšel na to pomembno pot presenetljivih dogodkov, ki so spremenili celoten potek njegovega življenja.

Utrujeni potniki so se zadnji dan potovanja opoldne približali Damasku. Pred njimi se je razprostiralo obdelano rodovitno polje, prelepi vrtovi, nasadi sadnih dreves, ki so jih namakali hladni potočki z bližnjih gora. Po dolgi poti skozi puste kraje je to ponudilo pravo osvežitev. Medtem ko je Savel s svojimi spremljevalci občudoval rodovitno ravnino in čudovito mesto pod njo, je, kakor je pozneje pojasnil, na lepem: "Videl ... z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj". (Dej 26,13) Bila je preveličastna za smrtno oko. Savel je oslepljen in zmeden padel na tla.

Medtem ko je luč dalje svetila okrog njih, je Savel slišal glas, ki mu je govoril v hebrejščini: "Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati." (Dej 26,14) Savel je vprašal: "Kdo si, Gospod?" Gospod pa mu je odvrnil: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." (Dej 9,5)/114/

Savlovi spremljevalci so prestrašeni in skoraj oslepljeni od močne svetlobe slišali glas, toda nikogar niso videli. Vendar je Savel popolnoma razumel izgovorjene besede, in ta, ki je govoril, se mu je razodel kot sam Božji Sin. V veličastnem Bitju, ki je stalo pred njim, je spoznal Križanega. Zveličarjeva podoba se je za zmeraj vtisnila v dušo prizadetega Juda. Izgovorjene besede so zadele njegovo srce s strahovito močjo. Temne kotičke njegove duše so preplavile s svetlobo, ki je razkrila neznanje in zmote prejšnjega življenja in njegovo sedanjo potrebo po razsvetljenju s Svetim Duhom.

Savel je sedaj spoznal, da je s preganjanjem Jezusovih sledilcev v bistvu opravljal Satanovo delo. Videl je, da so bili njegovi nazori o pravičnosti in njegove dolžnosti utemeljeni predvsem na slepem zaupanju v duhovnike in poglavarje. Verjel jim je, ko so mu povedali, da je zgodba o vstajenju spretna izmišljotina učencev. Sedaj pa, ko se mu je razodel sam Jezus, je bil prepričan, da je res, kar trdijo učenci.

Savlov um je v tem trenutku nebeške razsvetlitve deloval izredno hitro. Preroška poročila Svetih spisov so se odprla njegovemu razumevanju. Dojel je, da so bili judovsko zavračanje Jezusa, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod napovedani po prerokih, zatorej dokazujejo, da je obljubljeni Mesija. V Savlov spomin se je mogočno vrnila Štefanova pridiga v času njegovega mučeništva, in dojel je, da je mučenec res videl Božjo slavo, ko je povedal: "Glej, nebesa vidim/115/ odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56) Duhovniki so te besede razglasili za bogokletje, Savel pa je zdaj vedel, da so bile resnične.

Kakšno razodetje je bilo vse to za preganjalca! Savel je sedaj zagotovo vedel, da je obljubljeni Mesija prišel na svet kot Jezus iz Nazareta ter so ga zavrgli in križali ti, ki jih je prišel rešit. Prav tako je vedel, da je Zveličar zmagoslavno vstal iz groba in odšel v nebesa. V tem trenutku božanskega razodetja je Savel z grozo spoznal, da je bil Štefan, ki je pričal za Zveličarjevo križanje in vstajenje, žrtvovan z njegovo privolitvijo ter da je pozneje z njegovo pomočjo v krutem preganjanju umrlo še veliko drugih pomembnih Jezusovih sledilcev.

Zveličar je spregovoril Savlu po Štefanu, čigar dokazovanje je bilo neovrgljivo. Izobraženi Jud je videl, da je mučenčev obraz odseval svetlobo Kristusove slave, saj je žarel "kakor obličje angela". (Dej 6,15) Bil je priča Štefanove potrpežljivosti s sovražniki in kako jim je odpustil. Videl pa je tudi trdnost in vedro spokojnost mnogih, katerim je povzročil muke in trpljenje. Videl je mnoge, ki so se veselo odpovedali življenju zaradi svoje vere.

Vse je močno obtoževalo Savla in včasih izzivalo v njem skoraj nepremagljivo prepričanje, da je bil Jezus obljubljeni Mesija. Včasih se je vse noči bojeval proti temu prepričanju in vselej je zadevo končal s priznanjem svojega verovanja,/116/ da Jezus ni bil Mesija, njegovi sledilci pa so zapeljani skrajneži.

Sedaj pa je Kristus spregovoril Savlu osebno: "Savel, Savel, kaj me preganjaš?" Na vprašanje: "Kdo si, Gospod?" je odvrnil isti glas: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." Kristus se je tukaj poistil s svojim ljudstvom. Savel je s preganjanjem Jezusovih sledilcev prizadeval naravnost Gospoda nebes. Ko jih je lažno obtoževal in pričal proti njim, je to počel proti Zveličarju sveta.

Savel ni več dvomil, da je bil ta, ki je spregovoril z njim, Jezus iz Nazareta, dolgo pričakovani Mesija, Izraelov Tolažnik in Odrešenik. Trepetajoč in osupel je vprašal: "Kaj naj storim, Gospod?" Gospod pa mu je odgovoril: "Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti." (Dej 9,6)

Ko je veličastna svetloba izginila in je Savel vstal, je ugotovil, da je popolnoma oslepel. Svetloba Kristusove slave je bil premočna za njegove smrtne oči; ko pa je izginila, je na njegove oči padla temačnost noči. Veroval je, da je slepota Božja kazen za kruto preganjanje Jezusovih sledilcev. V grozni temi je tipal okoli sebe, in njegovi spremljevalci ga v strahu in osuplosti "primejo za roko in pripeljejo v Damask". (Dej 9,9)

Zjutraj tega znamenitega dne se je Savel približeval Damasku z občutkom samozadovoljstva zaradi zaupanja, ki mu ga je izkazal veliki duhovnik./117/ Zaupane so mu bile visoke pomembne odgovornosti. Naročeno mu je bilo ščititi judovsko vero tako, da prepreči, če je mogoče, širjenje nove vere po Damasku. Odločil se je, da bo njegovo poslanstvo doživelo uspeh, in željno pričakoval prihodnje izkušnje.

Ampak kako drugačen je bil njegov vstop v mesto od tega, kar je pričakoval. Prizadet s slepoto, nebogljen, mučen zaradi očitanja vesti, in ne vedoč, kakšna kazen ga še utegne doleteti, je poiskal dom učenca Juda, kjer je imel priložnost v samoti razmišljati in moliti.

Savel "tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil." (Dej 9,9) Ti dnevi duševne muke so se mu zdeli kakor leta. S tesnobo v srcu se je vedno znova spominjal svojega sodelovanja pri Štefanovem mučeništvu. Z grozo je mislil na svojo krivdo, ker je dovolil, da sta zloba in predsodki duhovnikov in poglavarjev vplivali nanj celo tedaj, ko je Štefanov obraz obsijala nebeška luč. Z žalostnim in potrtim duhom je podoživljal trenutke, ko je zatiskal oči in ušesa pred najtrdnejšimi dokazi in z neizprosno gorečnostjo preganjal verujoče v Jezusa iz Nazareta.

Te dneve natančnega samopreiskovanja in ponižnosti srca je preživel na samem. Verniki, ki so bili opozorjeni na cilj Savlovega prihoda v Damask, so se bali, da se pretvarja, da bi jih laže prevaral; zato so se ga/118/ izogibali in mu niso želeli izkazati nikakršne naklonjenosti. Ni imel želje, da bi se potožil nespreobrnjenim Judom, s katerimi se je nameraval združiti v preganjanju vernikov; vedel je namreč, da ne bodo hoteli poslušati njegove zgodbe. Kazalo je, da je prikrajšan za sleherno človeško sočutje. Njegovo edino upanje za pomoč je bilo v usmiljenem Bogu in nanj se je obrnil s strtim srcem.

V dolgih urah, ki jih je Savel preživel sam z Bogom, se je spomnil mnogih svetopisemskih besedil, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Skrbno je preiskoval prerokovanja po spominu, prebujenim s prepričanjem, ki je preželo njegov um. Ko mu je bil pojasnjen pomen teh prerokb, je osupnil nad svojo prejšnjo slepoto dojemanja in nad slepoto Judov na splošno, zaradi česar so zavrgli Jezusa kot obljubljenega Mesija. Njegovemu razsvetljenemu duhu je bilo sedaj vse jasno. Spoznal je, da so mu prejšnji predsodki in nevera zameglili duhovno dojemanje in mu preprečevali v Jezusu iz Nazareta prepoznati Mesija iz prerokovanj.

Ko se je Savel popolnoma prepustil prepričevalni moči Svetega Duha, je spoznal zmote v svojem življenju in daljnosežne zahteve Božjega zakona. On, ki je bil ošabni farizej in prepričan, da bo opravičen zaradi svojih dobrih del, se je sedaj priklonil pred Bogom v svoji ponižnosti in preprostosti majhnega otroka, priznal svojo nevrednost in se skliceval na zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja. Savel si je zaželel priti v popolno skladnost in občestvo z Očetom in Sinom; in v svoji močni/119/ želji po odpuščanju in sprejemu je pošiljal goreče prošnje k prestolu milosti.

Molitve spokorjenega farizeja niso bile zaman. Božanska milost je preoblikovala njegove najbolj skrite misli in čustva, njegove plemenite sposobnosti pa so se uskladile z večnimi Božjimi nameni. Kristus in njegova pravičnost sta postali Savlu več kakor ves svet.

Savlova spreobrnitev je jasen dokaz čudežne moči Svetega Duha, ki ljudi prepričuje o grehu. Zares je bil veroval, da Jezus iz Nazareta ni spoštoval Božjega zakona in da je učil učence, da ni več veljaven. Po svoji spreobrnitvi pa je spoznal Jezusa kot njega, ki je prišel na svet jasno in odločno zagovarjat Očetov zakon. Prepričal se je, da je bil Jezus utemeljitelj celotnega judovskega daritvenega ustroja. Spoznal je, da sta se pri križanju srečala vzorec in uresničitev ter da je Jezus izpolnitev starozakonskih prerokovanj o Izraelovem Odrešeniku.

V zapisih o Savlovi spreobrnitvi so nam dana pomembna načela, na katera moramo vedno misliti. Savel se je znašel v neposredni Kristusovi navzočnosti. Bil je eden izmed njih, ki jih je Kristus izvolil za najpomembnejše delo, njegova "izvoljena posoda"; (Dej 9,15) vendar mu Gospod ni takoj povedal, katero delo mu je določeno. Ustavil ga je na njegovi poti in ga prepričal o grehu; ko pa je Savel vprašal: "Kaj naj storim?" je Zveličar tega Juda povezal s svojo cerkvijo, da je potem v njej zvedel, kaj je Božja volja zanj./120/

Prekrasna luč, ki je razsvetlila Savlovo temo, je bila Gospodovo delo; obstajalo pa je tudi delo, ki naj bi ga zanj opravili učenci. Kristus je opravil delo razodevanja in prepričanja; zdaj pa je bil spokorjenec pripravljen, da ga učijo ti, ki jih je Bog izbral za poučevanje njegove resnice.

Medtem ko je Savel na samem v Judovi hiši dalje molil in ponižno prosil, se je Gospod oglasil v videnju nekemu učencu "v Damasku, po imenu Ananija", in mu povedal, da Savel iz Tarsa moli in potrebuje pomoč. Nebeški poslanec je dejal: "Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v Judovi hiši po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti, glej, moli, in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi spregledal." (Dej 9,11.12)

Ananija je komaj verjel angelovim besedam; kajti poročila o Savlovem ogorčenem preganjanju svetih v Jeruzalemu so se širila dalje naokrog. Drznil si je ugovarjati: "Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko je hudega storil tvojim svetim v Jeruzalemu. In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo tvoje ime." (Dej 9,13.14) Toda ukaz je bil strog: "Pojdi, zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15)

Ananija je ubogal angelov ukaz in poiskal moža, ki je do pred kratkim močno hrepenel groziti vsem, ki so verovali v Jezusovo ime; položil je roke na glavo tega spokorjenega trpina, rekoč: "Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti/121/ je prikazal na poti, po kateri si šel, da spregledaš in se napolniš Svetega Duha.

In precej padejo z njegovih oči kakor luskine, in takoj spregleda. In vstane ter se da krstiti." (Dej 9,17.18)

Tako je Jezus potrdil veljavo svoje organizirane cerkve in povezal Savla s svojimi izvoljenimi predstavniki na zemlji. Kristus ima sedaj cerkev za svoje predstavništvo na zemlji in ji je določil delo, da spokorjene grešnike usmerja na pot življenja.

Mnogi mislijo, da so za svojo luč in izkušnje odgovorni le Kristusu neodvisno od njegovih priznanih sledilcev na zemlji. Jezus je prijatelj grešnikov, zato njihova nesreča prizadeva njegovo srce. Ima vso oblast v nebesih in na zemlji; vendar spoštuje pomočnike, ki jih je posvetil za razsvetljevanje in zveličanje ljudi; grešnike pošilja v cerkev, ki jo je postavil za prenosnika luči svetu.

Ko se je Savlu sredi njegove zaslepljenosti z zmoto in predsodki razodel Kristus, kogar je preganjal, ga je neposredno povezal s cerkvijo, ki je luč svetu. V tem primeru Ananija predstavlja Kristusa in obenem njegove duhovnike na zemlji, ki so določeni delovati namesto Kristusa. Namesto Kristusa se je Ananija dotaknil Savlovih oči, da je spregledal. Namesto Kristusa je položil roke na Savla, da je sprejel Svetega Duha. Vse je bilo narejeno v Kristusovem imenu in z njegovo oblastjo. Kristus je izvir; cerkev pa je prenosnik zveze./122/

13. Dnevi priprave

Temeljno besedilo Dej 9,19-31

Pavel je po svojem krstu prekinil post in ostal "nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku. In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je On Božji Sin." (Dej 9,19.20) Pogumno je razglašal Jezusa iz Nazareta kot dolgo pričakovanega Mesija, ki je "umrl za naše grehe po pismih in da je bil pokopan in je bil tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal ... dvanajsterim" in drugim. "In izmed vseh nazadnje," dodaja Pavel, "kakor kakemu negodno rojenemu se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4.5.8) Njegovi dokazi iz prerokb so bili tako prepričljivi in njegova prizadevanja je tako očitno podpirala Božja moč, da so bili Judje zbegani in niso mogli ugovarjati.

Novica o Pavlovi spreobrnitvi je Jude silno presenetila. Ta, ki je potoval v Damask "z oblastjo in dovoljenjem višjih duhovnikov", (Dej 26,12) da bi preganjal in zapiral vernike,/123/ je zdaj oznanjal evangelij križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja, podpiral roke tistih, ki so že bili njegovi učenci, in pridobival nove spreobrnjence za vero, ki ji je nekoč tako ogorčeno nasprotoval.

Pavel je bil prej znan kot goreč branilec judovske vere in kot neutruden preganjalec Jezusovih sledilcev. Pogum, neodvisnost, vztrajnost, nadarjenost in vzgoja so mu omogočili delovanje v skoraj vseh razmerah. S svojo izredno jasno razsodnostjo in uničevalno pikrostjo je spravljal nasprotnika v nezavidljiv položaj. Sedaj pa so Judje videli tega nenavadno obetavnega mladeniča v družbi teh, ki jih je prej preganjal, kako neustrašno oznanja v Jezusovem imenu.

V boju padli sovražnikov vojskovodja je izguba za svojo vojsko, vendar njegova smrt ne okrepi nasprotnikovih moči. Ko pa se pomemben človek pridruži nasprotnikovi sili, ni samo prizadel pogube svoji dotedanji stranki, temveč so z njim tudi pridobili odločno prednost tisti, katerim se je pridružil. Gospod bi bil lahko uničil Savla iz Tarsa na poti v Damask, in velika moč na strani preganjalcev bi bila zmanjšana. Ampak Bog v svoji previdnosti ni samo ohranil Savlovega življenja, temveč ga je tudi spreobrnil in prestavil s sovražnikove na Kristusovo stran. Izreden govornik in oster kritik Pavel je zaradi svoje stanovitnosti in neukrotljivega poguma imel prav tiste sposobnosti, ki jih je potrebovala prva cerkev.

Ko je Pavel v Damasku oznanjal Kristusa, so bili osupli vsi, ki so ga slišali. Spraševali so: "Ni li ta tisti,/124/ ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime, in sem je prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom?" (Dej 9,21) Pavel je trdil, da njegova sprememba vere ni nastala nagonsko ali zaradi skrajništva, temveč je sad neovrgljivih dokazov. V predstavitvi evangelija je iskal jasne prerokbe, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Prepričljivo je dokazoval, da so bile te prerokbe dobesedno izpolnjene v Jezusu iz Nazareta. Osnova njegove vere je bila zanesljiva preroška beseda.

Pavel je dalje vabil presenečene poslušalce, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20) Postajal je čedalje "močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus". (Dej 9,26) Mnogi pa so zakrknili svoje srce in so se upirali njegovemu sporočilu in kmalu se je njihova osuplost nad Pavlovo spreobrnitvijo spremenila v sovraštvo, kakršno so pokazali do Jezusa.

Nasprotovanje se je širilo tako bliskovito, da Pavlu ni bilo več mogoče dalje delati v Damasku. Nebeški poslanec mu je ukazal, naj odide za nekaj časa, in Pavel je odšel "v Arabijo" (Gal 1,17) in tam našel varno zatočišče.

Tukaj v samoti puščave je imel čas za spokojno proučevanje in razmišljanje. Mirno je razmislil o preteklih izkušnjah in se resnično spokoril. Iskal je Boga z vsem srcem in se ni umiril, dokler ni zanesljivo vedel, da je njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen. Hrepenel je po zagotovilu, da bo Jezus z njim v njegovi prihodnji službi. Spraznil je svojo dušo/125/ predsodkov in izročil, ki so poprej usmerjali njegovo življenje, in sprejel nasvete od Izvira resnice. Jezus se je pogovarjal z njim in ga utrdil v veri ter mu podelil obilo modrosti in milosti.

Ko človekov um pride v zvezo z Božjim — omejeno z Neskončnim — je učinek na telo, duha in dušo neprecenljiv. Takšno občestvo temelj najvišje izobrazbe. To je Božji način napredka. "Sprijazni se, pravim, z njim," (Job 22,21) je njegovo sporočilo človeštvu.

Svečana naloga, ki je bila dana Pavlu ob pogovoru z Ananijem, ga je vse bolj obremenjevala. Ko je v odgovor na besede: "Brat Savel, spreglej!" Pavel prvič pogledal v obraz tega predanega moža, je Ananija pod vplivom Svetega Duha rekel: "Bog naših očetov te je vnaprej določil, da spoznaš njegovo voljo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust; kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi svoje grehe, kličoč Gospodovo ime." (Dej 22,13-16)

Te besede so se ujemale z besedami samega Jezusa, ki je ustavil Savla na poti v Damask in mu rekel: "Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval, ko te bom reševal od judovskega ljudstva/126/ in poganov, med katere te sedaj pošiljam, da jim odpreš oči, da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmejo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi v veri, ki je v mene." (Dej 26,16-18)

Pavel je med razmišljanjem o tem v svojem srcu vse bolj razumel pomen poklica kot "apostol Jezusa Kristusa po Božji volji". (1 Kor 1,1) Poklican je bil "ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu". (Gal 1,1) Veliko delo, ki ga je čakalo, ga je spodbujalo k temeljitejšemu proučevanju Svetih spisov, tako da je lahko oznanjal evangelij "ne v modrosti besede, da se ne uniči moč Kristusovega križa, temveč v dokazovanju Duha in moči, da vaša vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 1,17; 2,4.5)

S preiskovanjem Svetih spisov je Pavel spoznal, da nikoli ni bilo "poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega, in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je, da se ne hvali nobeno meso pred Božjim obličjem". (1 Kor 1, 26-29) Po takšnem presojanju modrosti sveta v luči križa se je Pavel odločil, da ne bo "vedel kaj drugega .../127/ razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2)

Pavel v poznejšem delovanju nikoli ni izgubil izpred oči Vira svoje modrosti in moči. Poglejmo, kaj pravi po mnogih letih: "Zakaj meni je življenje Kristus." (Flp 1,21) In spet: "Tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Jezusa Kristusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse izgubil, ... da pridobim Kristusa in se najdem v njem, ne imajoč svoje pravičnosti, ki izvira iz postave, ampak tiste, ki je po veri v Kristusa, iz Boga pravičnosti, na podlagi vere: da spoznam njega in moč njegovega vstajenja in sodeleštvo njegovega trpljenja." (Flp 3,8-10)

Iz Arabije se je Pavel zopet "povrnil v Damask" (Gal 1,17) in srčno govoril v imenu Jezusa. Judje se niso mogli upreti modrosti njegovega dokazovanja, zato so se odločili, "da bi ga umorili". (Dej 9,24) Mestna vrata so bila noč in dan skrbno zastražena, da bi preprečili njegov pobeg. Ta težava je spodbudila učence k vnetemu iskanju Boga, nazadnje pa so Pavla ponoči spustili čez zid po vrvi v košu.

Po pobegu iz Damaska se je Pavel odpravil v Jeruzalem okoli tri leta po svoji spreobrnitvi. Glavni namen njegovega odhoda v Jeruzalem, kakor je pozneje sam povedal, je bil obiskati Petra. (Gal 1,18) Po prihodu v mesto, kjer je bil nekoč znan kot "preganjalec Savel", "se je poskušal pridružiti učencem, toda vsi so se ga bali,/128/ ker niso verjeli, da je učenec". (Dej 9,26) Težko jim je bilo verjeti, da pobožnjaški farizej, ki si je tako močno prizadeval uničiti cerkev, lahko postane iskren Jezusov sledilec. "Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v Jezusovem imenu." (Dej 9,27)

Ko so učenci to slišali, so ga sprejeli za enega izmed njih. Kmalu so imeli obilno dokazov za pristnost njegove krščanske izkušnje. Bodoči apostol poganom je bil zdaj v mestu, kjer so živeli mnogi njegovi nekdanji somišljeniki, in tem judovskim voditeljem je želel pojasniti prerokovanja o Mesiju, ki so se izpolnila z Zveličarjevim prihodom. Pavel je bil prepričan, da so ti Izraelski učitelji, s katerimi se je nekoč dobro poznal, enako iskreni in pošteni kakor on sam. Uštel pa se je glede duha judovskih bratov in njegovo upanje, da se bodo hitro spreobrnili, je doživelo grenko razočaranje. Čeprav je srčno govoril v Gospodovem imenu "in se prepiral z grškimi Judi", načelniki judovske cerkve niso hoteli verovati in "so ga nameravali umoriti". (Dej 9,29) Žalost je napolnila njegovo srce. Pripravljen je bil odpovedati se življenju, če bi s tem vsaj nekatere pripeljal do spoznanja resnice. Bilo ga je sram, ko se je spomnil svoje udeležbe pri Štefanovem mučeništvu, in zdaj si je v svoji vroči želji, da bi zbrisal madež zaradi ene takšne krivične obtožbe, prizadeva obraniti resnico, za katero je Štefan dal svoje življenje./129/

Pavel je obremenjen zaradi tistih, ki so odklonili resnico, molil v templju in se zamaknil, kakor je kasneje poročal; pred njim pa se je pojavil nebeški poslanec in mu dejal: "Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmejo tvojega pričevanja o meni." (Dej 22,18)

Pavel je želel ostati v Jeruzalemu, da bi se soočil z nasprotniki. Zdelo se mu je strahopetno bežati, če bi lahko z ostankom med nadaljevanjem bivanja prepričal nekatere trmaste Jude o resničnosti evangeljskega sporočila, četudi bi to plačal z življenjem. Zato je odgovoril: "Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe; in ko se je prelivala kri Štefana, tvojega pričevalca, sem tudi jaz stal zraven in sem se z njimi vred veselil njegove smrti ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali." (Dej 22,19.20) Vendar ni bilo v skladnosti z Božjim načrtom, da bi njegov služabnik brez potrebe izpostavljal svoje življenje; in poslanec mu je odgovoril: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Soverniki so poučeni s tem videnjem pospešili Pavlov tajni beg iz Jeruzalema zaradi strahu, da bi ga umorili. Odpeljali so ga v Cezarejo in ga poslali v Tars. Pavlov odhod je za nekaj časa utišal nasilno nasprotovanje Judov, in cerkev je imela obdobje miru, v katerem so se ji pridružili mnogi verniki./130/

14. Iskalec resnice

Temeljno besedilo: Dej 9,32 do 11,18

Apostol Peter je med svojo službo obiskal tudi vernike v Lidi. Tam je ozdravil Eneja, ki je bil osem let priklenjen na posteljo zaradi ohromelosti. "Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja," je dejal apostol: "Vstani in postelji si sam! In precej vstane. In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in Saronu, in so se spreobrnili h Gospodu." (Dej 9,34.35)

V Jopi, ki je bila blizu Lide, pa je živela ženska po imenu Tabita. Ta je bila zelo priljubljena zaradi svojih dobrih del. Bila je zgledna Jezusova učenka in njeno življenje je bilo polno dejanj dobrote. Vedela je, kdo potrebuje udobno oblačilo in kdo sočutje; brezplačno je stregla revnim in žalujočim. Njeni spretni prsti so bili delavnejši kakor njen jezik.

"Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje." (Dej 9,37) Cerkev v Jopi se je zavedala svoje izgube, in ko so verniki slišali, da je Peter v Lidi, pošljejo poslanca k njemu,/131/ "proseč, naj ne odlaša priti k njim. Peter pa vstane in gre z njima. In ko pride, ga peljejo v gornjo izbo; in vse vdove ga obstopijo, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila z njimi." (Dej 9,38.39) Ker je Srna živela življenje službe, sploh ni čudno, da so ženske jokale in so njihove tople solze padale na mrtvo telo.

Apostolovo srce je bilo ganjeno z usmiljenjem, ko je videl njihovo žalost. Potem je žalujoče prijateljice poslal iz sobe in pokleknil ter ponižno prosil Boga, naj Tabiti vrne življenje in zdravje. Obrnil se je k truplu in rekel: "Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede." (Dej 9,40) Tabita je bila cerkvi v veliko pomoč, in Bogu se je zdelo primerno pripeljati jo iz sovražnikove dežele, da bodo njene spretnosti in moč še naprej v blagoslov drugim ter bo s tem dokazom svoje moči tudi okrepil Kristusovo delo.

Ko je bil Peter še v Jopi, je prejel sporočilo od Boga, da odnese evangelij Korneliju v Cezareji.

Kornelij je bil rimski stotnik. Bil je bogat mož plemenitega rodu ter imel časti in zaupanja vreden položaj. Po rodu, vzgoji in izobrazbi je bil pogan. Med stiki z Judi pa je pridobil spoznanje o Bogu, zato ga je častil z vsem srcem in kazal iskrenost svoje vere s usmiljenjem do revnih. Daleč naokoli je bil znan po svoji dobrodelnosti, pravično življenje pa mu je prineslo dober sloves med Judi in pogani./132/ Njegov vpliv je bil blagoslov vsem, s katerimi je prišel v stik. Navdihnjeno poročilo opisuje, da je bil "pobožen in bogaboječ z vso svojo hišo, ki je dajal veliko miloščine ljudem in je molil k Bogu neprenehoma". (Dej 10, 2)

Kornelij je veroval v Boga kot Stvarnika nebes in zemlje, zato ga je spoštoval, priznaval njegovo oblast in ga poiskal njegov nasvet v vseh življenjskih zadevah. Jahveju je bil zvest kakor v domačem življenju tako tudi v službenih dolžnostih. V svojem domu je Bogu postavil oltar, ker si ni upal izpeljati svojih načrtov, niti prevzeti odgovornosti brez Božje pomoči.

Četudi je Kornelij veroval v prerokovanja in je pričakoval Mesija, ni poznal evangelija, kakor je razodet v Kristusovem življenju in smrti. Ni bil član judovske cerkve in rabini so nanj gledali kot na pogana in nečistega. Toda isti Sveti Varuh, ki je o Abrahamu dejal, "spoznal sem ga", (1 Mz 18,19) je spoznal tudi Kornelija in mu poslal sporočilo naravnost iz nebes.

Med molitvijo se mu je prikazal angel. Ko je stotnik zaslišal svoje ime, se je ustrašil, čeprav je vedel, da je to Božji poslanec. Vprašal je: "Kaj je, Gospod?" Angel mu je odgovoril: "Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle v spomin pred Bogom. In sedaj pošlji v Jopo mož in pokliči Simona, ki ima priimek Peter. On gostuje pri nekem Simonu strojarju, čigar hiša je pri morju." (Dej 10,4-6)

Natančnost teh navodil, v katerih je podan celo poklic moža, pri katerem je stanoval Peter,/133/ kaže, da so nebesa seznanjena z zgodovino in opravili ljudi v vseh življenjskih razmerah. Bog pozna izkušnjo in delo skromnega delavca prav tako kakor izkušnje in dela kralja na prestolu.

"Pošlji v Jopo mož in pokliči Simona." Tako je dal Bog dokaz, kako gleda na oznanjevanje evangelija in svojo organizirano cerkev. Angelu ni bila dana naloga pojasniti Korneliju zgodovino o križu. Človek, nagnjen k šibkostim in skušnjavam, je bil ta, ki naj bi Korneliju povedal o križanem in vstalem Zveličarju.

Bog za svoje predstavnike med ljudmi ne izbira angelov, ki niso nikoli padli v greh, temveč človeška bitja, ljudi z enakimi strastmi, kakršne imajo ti, katere želijo rešiti. Kristus je prevzel človeškost, da bi dosegel človeštvo. Potrebovali smo božansko-človeškega Zveličarja, da je svetu prinesel zveličanje. In možem in ženam je bila zaupana sveta odgovornost oznanjati "Kristusovo nezasledljivo bogastvo." (Ef 3,8)

Gospod v svoji modrosti pripelje iskalce resnice v stik z bližnjimi, ki poznajo resnico. Nebeški načrt je takšen, da prejemniki prejeto luč podelijo njim, ki so v temi. Človeštvo je s črpanjem svoje zmožnosti iz velikega Vira modrosti, postalo pripomoček, dejavni posrednik, po katerem evangelij izvaja svojo preobražujočo moč v umu in srcu.

Kornelij je z veseljem ubogal videnje. Po angelovem odhodu je poklical "dva svojih domačih in pobožnega vojaka izmed teh, ki so mu vedno služili,/134/ in razloživši jim vse, jih pošlje v Jopo". (Dej 10,7.8)

Angel je po pogovoru s Kornelijem odšel k Petru v Jopo. V tem času je Peter molil na strehi svojega bivališča in beremo da je, "postal lačen in hoče kaj zaužiti; ko pa pripravljajo, se zamakne". (Dej 10,10) Peter ni bil lačen le telesne hrane. Ko je s strehe svojega bivališča opazoval Jopo in okolico, je postal lačen zveličanja svojih rojakov. Občutil je močno željo, da bi jim iz Pisem pokazal prerokbe, ki se nanašajo na Kristusovo trpljenje in smrt.

V videnju je Peter videl, "nebo odprto in da prihaja navzdol nekaka posoda kakor velik prt, in se za četvere vogle spušča na zemljo; v njej so bili raznovrstni četveronožci in zveri in golazen zemlje in nebeške ptice. In veli mu glas: Vstani, Peter, kolji in jej! Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod, kajti nikoli še nisem jedel kaj nagnusnega ali nečistega. In glas mu zopet v drugič veli: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto. To pa se je zgodilo trikrat; in takoj je bila posoda vzeta gor v nebo." (Dej 10,11-16)

To videnje je Petru sporočilo grajo in navodila. Razkrilo mu je Božji namen — s Kristusovo smrtjo naj bi pogani postali skupaj z Judi deležni blagoslovov zveličanja. Doslej še noben učenec ni oznanjal evangelija poganom. V njihovih mislih je še zmeraj stala ločilna pregraja, ki je bila odstranjena/135/ s Kristusovo smrtjo, in njihova prizadevanja so bila omejena le na Jude, ker so na pogane gledali kot na izključene od blagoslovov in evangelija. Zdaj pa je Gospod želel naučiti Petra, da božanski načrt zajema ves svet.

Mnogi pogani so željno poslušali oznanjevanje Petra in drugih apostolov in mnogo grških Judov je začelo verovati v Kristusa, toda Kornelijeva spreobrnitev naj bi bila prva pomembna med pogani.

Za Kristusovo cerkev je prišel čas popolnoma nove stopnje dela. Vrata, ki so jih mnogi judovski spreobrnjenci zaprli pred pogani, naj bi se zdaj na stežaj odprla. Pogane, ki so sprejeli evangelij, je bilo treba imeti za enake judovskim učencem, brez obveznosti obreda obreze.

Kako previdno je Bog deloval, da bi premagal predsodke do poganov, ki jih je imel Peter zaradi judovske vzgoje! Z videnjem prta in njegove vsebine je želel apostolov um osvoboditi predsodkov in ga naučiti pomembne resnice, da nebesa ne delajo razlike med ljudmi; da so Judje in pogani enako dragoceni v Božjih očeh; da so po Kristusu pogani lahko deležni blagoslovov in prednosti evangelija.

Medtem ko je Peter razmišljal o pomenu prikazni, so prišli možje, ki jih je poslal Kornelij iz Jope, in se ustavili pred vrati hiše, v kateri je gostoval. Tedaj mu reče Duh:/136/ "Glej, trije možje te iščejo. Vstani torej, stopi dol in pojdi z njimi brez pomišljevanja; zakaj jaz sem jih poslal." (Dej 10,19)

Za Petra je bil to neprijeten ukaz in z odporom na vsakem koraku je prevzel obveznost, vendar si ni drznil nasprotovati. "In Peter gre dol k možem in jim reče: Glejte, jaz sem, ki ga iščete. Kaj je vzrok, da ste prišli?" (Dej 10,21) Povedali so mu o naročilu, rekoč: "Kornelij stotnik, mož pravičen in bogaboječ, ki je na dobrem glasu pri vsem judovskemu ljudstvu, je prejel povelje od svetega angela, naj te pokliče v svojo hišo, da sliši besede od tebe." (Dej 10,22)

S poslušnostjo navodilom, ki jih je pravkar prejel od Boga, je apostol obljubil, da bo šel z njimi. Naslednje jutro se je odpravil skupaj s šestimi soverniki. Ti naj bi bili priče Petrovim besedam in dejanjem, medtem ko bo na obisku pri poganih, kajti vedel je, da se bo moral zagovarjati za očitno kršitev judovskega nauka.

Ko je Peter stopil v poganovo hišo, ga Kornelij ni pozdravil kakor navadnega obiskovalca, ampak kot nekoga, ki ga nebesa častijo in mu ga je Bog poslal. Vzhodnjaška navada je prikloniti se pred knezom ali kako drugo osebnostjo kakor tudi otroci pred starši; toda Kornelij je preplavljen s spoštovanjem do tega, ki mu ga je poslal Bog, da ga poučuje, padel pred apostolove noge in ga častil. Peter se je zgrozil, dvignil je stotnika in dejal: "Vstani! Tudi jaz sem človek." (Dej 10,26)/137/

Medtem ko so Kornelijevi odposlanci odšli opravit nalogo, je stotnik "sklical svoje sorodnike in bližnje prijatelje", (Dej 10,24) da bi kakor on slišali oznanjevanje evangelija. Ko je Peter prispel, je našel veliko skupino, ki je željno čakala, da bi slišala njegove besede.

Zbranim je Peter najprej govoril o judovski navadi, da imajo za nedopustno mešati se s pogani in da takšno početje pomeni obredno skrunitev. Dejal je: "Vi veste, da ni dovoljeno Judu družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega ali nečistega. Zato sem tudi brez ugovora prišel, ko sem bil poklican. Vprašam torej, iz katerega vzroka ste poslali pome?" (Dej 10,28.29)

Kornelij je potem pojasnil svojo izkušnjo in angelove besede ter na koncu dejal: "Zato sem precej poslal k tebi, in ti si prav storil, da si prišel. Sedaj torej smo vsi mi tu pred Božjim obličjem, da slišimo vse, kar ti je ukazano od Gospoda." (Dej 10,33)

Peter je odvrnil: "V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično." (Dej 10,34. 35)

Potem je apostol tej skupini pozornih poslušalcev govoril o Kristusu — njegovem življenju, čudežih, izdajstvu in križanju, vstajenju in vnebohodu ter o delu v nebesih, kjer dela kot človekov predstavnik in zagovornik. Ko je Peter navzoče usmeril na Jezusa kot na grešnikovo edino upanje,/138/ je tudi sam bolje razumel pomen videnja, ki ga je videl. Njegovo srce je plamtelo z duhom resnice, ki jo je razlagal.

Nenadoma je pogovor prekinil prihod Svetega Duha. "Ko je Peter še govoril te besede, pride Sveti Duh na vse, ki so poslušali besedo. In zavzemo se verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil dar Svetega Duha; kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevati Boga.

Tedaj izpregovori Peter: Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli Svetega Duha, kakor tudi mi? In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa." (Dej 10,44-48)

Tako so evangelij slišali tudi tujci in priseljenci ter so postali someščani s svetimi in člani Božje družine. Spreobrnjenje Kornelija in njegove družine je bil prvi sad žetve, ki bo zbrana. Iz te družine se je delo milosti širilo v tem poganskem mestu.

Danes Bog išče ljudi tako med imenitnimi kakor tudi med skromnimi. Mnogo jih je podobnih Korneliju, ki jih želi Gospod povezati z njegovim delom v svetu. Naklonjeni so Gospodovemu ljudstvu, toda vezi, ki jih vežejo s svetom, so čvrste. Takšnim je potreben moralni pogum, da bi stopili na Kristusovo stran. Za takšne ljudi, ki so v veliki/139/ nevarnosti zaradi svojih odgovornosti in družbe, je potrebno izredno prizadevanje.

Bog kliče iskrene, ponižne delavce, ki bodo evangelij odnesli tudi višjim slojem. Med njimi se bodo dogajali čudeži pristnega spreobrnjenja, čudeži, ki jih zdaj ni opaziti. Niti največji možje tega sveta niso nedosegljivi za Božjo čudodelno moč. Če bodo ti, ki sodelujejo z njim, izrabili vsako priložnost ter pogumno in zvesto opravljali svoje delo, bo Bog spreobračal izobražene in vplivne ljudi na odgovornih položajih. Mnogi bodo sprejeli božanska načela z močjo Svetega Duha. Spreobrnjeni k resnici bodo postali orodje v Božjih rokah, po katerih se bo izlivala luč. Čutili bodo zlasti odgovornost za ljudi zapostavljenega sloja. Čas in denar bosta posvečena Gospodovemu delu, cerkev pa bo postala učinkovitejša in močnejša.

Ker je bil Kornelij poslušen vsem prejetim navodilom, je Bog poskrbel, da je dobil več resnice. Sel iz nebes je bil poslan rimskemu častniku in Petru zato, da bi Kornelij prišel v stik z njim, kateri bi ga lahko pripeljal do večje luči.

Na svetu živijo mnogi, ki so bližje Božjemu kraljestvu, kakor si mislimo. Gospod ima na tem temnem grešnem svetu mnogo dragocenih biserov, h katerim bo vodil svoje poslance. Povsod so takšni, ki se bodo postavili za Kristusa. Mnogi bodo Božjo modrost cenili nad zemeljskimi prednostmi in postali bodo zvesti nosilci/140/ luči. Pod vplivom Kristusove ljubezni bodo še druge pripeljali k njemu.

Ko so verniki v Judeji slišali, da je Peter odšel v poganovo hišo in oznanjal zbranim, so bili presenečeni in užaljeni. Bali so se, da bi takšno ravnanje, ki se jim je zdelo predrzno, razvrednotilo njihov nauk. Ko so naslednjič videli Petra, so mu strogo očitali, rekoč: "K neobrezanim možem si šel in si jedel z njimi!" (Dej 11,3)

Peter jim je razložil vso zadevo. Povezal je svojo izkušnjo s prikaznijo in se skliceval na to, da je bil opozorjen, naj ne dela razlike med obrezo in neobrezo in naj nima poganov za nečiste. Povedal jim je o ukazu za odhod k poganom, o prihodu poslancev, o svoji poti v Cezarejo in o srečanju s Kornelijem. Poročal je o pogovoru s stotnikom, v katerem mu je ta povedal, da mu je bilo v prikazni naročeno, naj pošlje po Petra.

"Ko pa jim začnem govoriti," je dejal med razlaganjem svojega doživljaja, "pride Sveti Duh nanje, kakor na nas v začetku. Tu sem se spomnil Gospodove besede, kakor je povedal: Janez sicer je krstil z vodo, toda vi boste krščeni s Svetim Duhom. Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?" (Dej 11,15-17)/141/

Ko so verniki to slišali, so utihnili. Ker so spoznali, da je Petrovo ravnanje neposredna izpolnitev Božjega načrta in so bili njihovi predsodki in izključnost v nasprotju z duhom evangelija, so poveličevali Boga in govorili: "Torej tudi poganom je Bog dal spokorjenje za življenje!" (Dej 11,18)

Tako so bili predsodki premagani brez prepira, dolga stoletja ukoreninjena izključnost je izginila in odprla se je pot za oznanjevanje evangelija poganom./142/

15. Rešen iz ječe

Temeljno besedilo: Dej 12,1-23

"V ta čas pa dvigne kralj Herod roke, da bi mučil nekatere od cerkve." (Dej 12,1) V Judeji je takrat vladal Herod Agripa, ki je bil podrejen rimskemu cesarju Klavdiju. Prav tako je imel položaj četrtnika v Galileji. Uradno se je spreobrnil v judovsko vero in kazal veliko gorečnost pri opravljanju obredov judovske postave. Želel si je pridobiti judovsko naklonjenost in upal, da si bo tako zavaroval položaj in ugled, zato je upošteval njihove želje in preganjal Kristusovo cerkev, zaplenjeval hiše in lastnino vernikov in zapiral cerkvene voditelje. Zaprl je Janezovega brata Jakoba in poslal rablja, da ga je umoril z mečem, kakor je nekoč neki drug Herod ukazal odsekati glavo preroku Janezu. (Mt 14,6-10) Ko je videl, da so Judje zelo zadovoljni, je zaprl tudi Petra./143/

Te krutosti so bile opravljene o pashi. Judje so praznovali svojo osvoboditev iz Egipta in se pretvarjali, da so izredno goreči za Božji zakon, hkrati pa so prestopali vsa njegova načela, ko so preganjali in morili Kristusove vernike.

Jakobova smrt je med verniki povzročila veliko žalost in grozo. Ko so prijeli še Petra, je vsa cerkev molila k Bogu in se postila. (Dej 12,5)

Judje so hvalili Herodovo dejanje usmrtitve Jakoba, čeprav so se nekateri pritoževali, ker je bilo opravljeno na skrivaj. Menili so, da bi javna usmrtitev temeljito prestrašila vernike in te, ki so jim naklonjeni. Zatorej je Herod Petra zadržal v ječi, saj je želel še bolj ustreči Judom z javno usmrtitvijo. Nekateri pa so menili, da ni varno staroste apostolov usmrtiti pred vso množico, ki je bila tedaj zbrana v Jeruzalemu. Bali so se, da bi se množici zasmilil, ko bi ga videla peljati na morišče.

Duhovniki in starešine so se bali, da bi Peter izgovoril eno od tistih mogočnih vabil, ki je ljudi spodbujalo k proučevanju Jezusovega življenja in značaja, kajti proti takim vabilom so bili z vsemi svojimi dokazi brez moči. Petrova gorečnost v zagovarjanju Kristusovega dela je mnoge prepričala, da naj stopijo na stran evangelija. Poglavarji so se bali, da bi množica zahtevala, naj ga cesar izpusti, če bi mu bilo omogočeno/144/ braniti svojo vero pred zbranimi, ki so prišli v mesto častit Boga.

Z mnogimi izgovori so prelagali Petrovo usmrtitev, dokler da je minila pasha. Verniki cerkve pa so imeli čas, da so temeljito preiskovali svoje srce in goreče molili. Neprestano so molili za Petra, kajti čutili so, da mu pri sojenju ne bo prizaneseno. Spoznali so, da so prišli tako daleč, da bo Kristusova cerkev uničena, če ne bo Bog kako posebno pomagal.

Medtem so častilci iz vseh narodov obiskovali tempelj, ki je bil namenjen češčenju Boga. Bleščeč zaradi zlata in dragih kamnov, je dajal videz lepote in veličastva. Toda Jahve ni več prebival v tej čudoviti palači. Izrael se je kot narod ločil od Boga. Ko se je Kristus pri koncu svoje duhovniške službe na zemlji še zadnjič ozrl v tempeljsko notranjost, je rekel: "Glej, vaša hiša se vam zapušča pusta." (Mt 23,38) Doslej je imenoval tempelj Očetova hiša, toda odkar je Božji Sin odšel izmed teh zidov, je bila za zmeraj umaknjena tudi Božja navzočnost.

Dan Petrove usmrtitve je bil končno določen, molitve vernikov pa so se še vedno dvigale v nebesa. Medtem ko so ti z vso svojo močjo in sočutjem pošiljali goreče klice za pomoč, so Božji angeli bedeli nad zaprtim apostolom.

Ker se je Herod spominjal prejšnjega pobega apostolov, je podvojil varnostne ukrepe./145/ Da bi bil Petru onemogočen pobeg, ga je stražilo šestnajst vojakov, ki so ga izmenično varovali dan in noč. V celici je bil med dvema vojakoma vklenjen v dve verigi, pritrjeni za zapestje teh vojakov. Niti premakniti se ni mogel, ne da bi onadva to opazila. Vrata zapora so bila varno zapahnjena, pred njimi pa je stala močna straža. Pri takšni močni zastraženosti ni bilo nobene možnosti za rešitev ali pobeg s človeškimi sredstvi. Toda človekova brezizhodnost pomeni Božjo priložnost.

Peter je bil zaprt v skalo vklesani celici, njena vrata pa so bila zaklenjena in dobro zapahnjena, vojaki na straži pa so bili odgovorni za varovanje jetnika. Toda ključavnica, zapah in rimski stražarji, ki so onemogočali kakršno koli pomoč od zunaj, so prispevali k še popolnejšemu Božjemu zmagoslavju Petrove osvoboditve. Herod je dvignil roke na Vsemogočnega, zato bo moral pretrpeti popoln poraz. Bog je uporabil svojo moč, da bi rešil dragoceno življenje, ki so ga zarotniški Judje nameravali uničiti.

Bila je zadnja noč pred napovedano usmrtitvijo. Mogočen angel je bil poslan iz nebes rešit Petra. Močna vrata, ki so bila zaprta pred Božjim svetnikom, so se odprla brez pomoči človeških rok. Angel Najvišjega je šel skozi, in vrata so se za njim neslišno zaprla. Stopil je v celico, kjer je ležal Peter in spal mirno spanje popolnega zaupanja.

Svetloba, ki je obdajala angela, je napolnila celico, vendar apostola ni zbudila. Šele tedaj, ko se ga je angel dotaknil in rekel: "Vstani hitro!" (Dej 12,7)/146/ se je zbudil in zagledal nebeško svetlobo, ki je osvetljevala ječo, in angela v veliki slavi, ki je stal pred njim. Samodejno je ubogal, kar mu je bilo rečeno, ko pa je vstal in dvignil roke, se je nejasno zavedal, da so verige padle z njegovih zapestij.

Spet je zaslišal glas nebeškega sla: "Opaši se in obuj svoje opanke." (Dej 12,8) Peter je podzavestno ubogal, sprašujoče je zrl v obiskovalca in mislil, da sanja ali pa vidi prikazen. Angel je še enkrat ukazal: "Ogrni si plašč in pojdi za menoj." (Dej 12,8) Podal se je proti vratom. Po navadi zgovoren Peter, zdaj pa nem od osuplosti, je šel za njim. Šla sta mimo stražarjev in prišla pred trdno zaklenjena vrata. Ta so se sama od sebe odprla in takoj spet zaprla, medtem ko so negibni stražarji stali na svojih mestih znotraj in zunaj.

Prišla sta do drugih vrat, ki so bila zastražena odznotraj in odzunaj. Odprla so se kakor prva brez škrtanja ključavnice in brez škripanja železnih zapahov. Šla sta skozi, in vrata so se zopet neslišno zaprla. Na enak način sta šla tudi skozi tretja vrata in se znašla na ulici. Nobena beseda ni bila izgovorjena, tudi korakov ni bilo slišati. Angel je neslišno drsel spredaj, obdan z oslepljujočo svetlobo, Peter, ki je še zmeraj mislil, da sanja, pa je šel za svojim rešiteljem. Tako sta prešla eno ulico. Tam je angel po opravljeni nalogi nenadoma izginil.

Nebeška luč se je postopoma izgubila in Peter se je znašel v gosti temi. Ko so se njegove oči privadile,/147/ se mu je zdelo, da se mrak redči. Potem je videl, da je sam v tihi ulici, in hladen nočni vetrič je pihal na njegovo čelo. Tedaj se je zavedel, da je prost in da stoji v znanem delu mesta; prepoznal je prostor, kamor je pogosto zahajal in za katerega je pričakoval, da ga bo jutri zadnjič videl.

Poskušal se je spomniti dogodkov nekaj preteklih trenutkov. Spomnil se je, da je zaspal zvezan med dvema vojakoma, brez opankov in vrhnjega oblačila. Pregledal se je in videl, da je popolnoma oblečen in obut. Njegova zapestja, ranjena od grobega železa, so bila brez okovov. Spoznal je, da njegova svoboda ni privid, ne sanje ali prikazen, ampak blagoslovljena resničnost. Zjutraj bi moral biti peljan na morišče, toda, glej, angel ga je rešil iz ječe in pred smrtjo. "Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel iz Herodove roke in vsega, kar je pričakovalo judovsko ljudstvo." (Dej 12,11)

Apostol je takoj pohitel v hišo, kjer so bili zbrani njegovi bratje in so tisti čas goreče molili zanj. "Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica po imenu Roda, poslušat, kdo je. In spoznavši Petrov glas, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati. Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je." (Dej 12, 13-15)

"A Peter čaka in trka. Ko pa odpro,/148/ ga ugledajo in ostrme. Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe. ... In izide in odrine v drug kraj." (Dej 12,16.17) Veselje in zahvaljevanje sta napolnila srca vernikov, ker je Bog slišal njihove molitve in odgovoril nanje ter osvobodil Petra iz Herodovih rok.

Zjutraj se je zbrala velika množica ljudi, da bi bili priče apostolovi usmrtitvi. Herod je poslal častnike v ječo po Petra, da bi ga pripeljali v spremstvu vojske in straže, vendar ne samo zaradi preprečitve bega, temveč da bi tudi prestrašili privržence in pokazali kraljevo moč.

Ko so stražarji pred vrati ugotovili, da je Peter ušel, so otrpnili od groze. Izrecno jim je bilo povedano, da bodo zahtevana njihova življenja v zameno za jetnikovo, zato so bili še posebno previdni. Ko so prišli častniki po Petra, so bili stražarji še zmeraj pred vrati, vrata so bila še vedno zaklenjena in zapahnjena in verige so bile še vedno na zapestju stražarjev, toda jetnik je izginil.

Ko so Herodu naznanili Petrov pobeg, je postal jezen in ogorčen. Obtožil je stražarje nezvestobe in jih ukazal pomoriti. Herod je vedel, da noben človek ni mogel rešiti Petra, toda odločil se je, da ne bo priznal, da je božanska sila preprečila njegove načrte. Trmasto je kljuboval Bogu.

Nedolgo po Petrovi rešitvi iz ječe je Herod/149/ odšel v Cezarejo. Tam je pripravil veliko slovesnost, da bi izzval občudovanje in ploskanje ljudi. Na slovesnost so prišli ljubitelji uživanja, veliko se je jedlo in popivalo. Z velikim bliščem in slovesom se je pred ljudmi prikazal Herod in jih ogovoril s slavnostnim nagovorom. Odet v oblačila, okrašena s srebrom in zlatom, od katerega so se odbijali sončni žarki in bodli v oči zbranim, je bil videti sijajen. Veličastnost njegovega videza in moč skrbno izbranih besed sta mogočno vplivali na zbrano množico. Njihova čutila, ki so bila že omamljena od zabave in pijančevanja, so bila zaslepljena s Herodovim razkošjem in očarana nad njegovo držo in govorom. Divje navdušeni so ga obsuli z laskanjem in trdili, da noben smrtnik ne bi mogel tako nastopiti ali ukazovati s takšno osupljivo zgovornostjo. Šli so še dlje in trdili, da so ga doslej sicer spoštovali kot vladarja, odslej pa ga bodo častili kot boga.

Nekateri teh, katerih glasovi so zdaj oboževali podlega grešnika, so pred nekaj leti kričali: "Proč z Jezusom! Križaj ga, križaj ga!" (Jn 19,15) Judje so zavrnili Kristusa, čigar groba oblačila, ki so bila pogosto umazana od potovanja, so pokrivala srce božanske ljubezni. Njihove oči niso bile zmožne, da bi pod skromno zunanjostjo prepoznale Gospoda življenja in slave, četudi jim je bila razodeta Kristusova moč z deli, ki jih noben človek ne more narediti. Bili pa so pripravljeni po božje častiti ošabnega kralja, čigar krasna zlata in srebrna oblačila so pokrivala pokvarjeno, okrutno srce./150/

Herod je vedel, da ne zasluži poveličevanja in spoštovanja, ki so mu ju izkazovali, pa je vendar sprejel malikovanje tega ljudstva kot nekaj, do česar ima pravico. Njegovo srce je vztrepetalo od zmagoslavja in obraz mu je žarel od ošabnega veselja, ko je slišal vzklik: "Božji glas je to, a ne človeški." (Dej 12,22)

Toda nenadoma ga je zadela strašna sprememba. Obraz mu je pobledel in se spačil v smrtni bolečini. Velike kaplje potu so polzele iz njegovih por. Stal je tako nekaj trenutkov kakor preboden v bolečinah in grozi; nato je prebledeli in pomodreli obraz obrnil k zgroženim prijateljem in zavpil s hripavim in obupanim glasom: "Njega, kogar ste poveličevali kot boga, je zadela smrt!"

Trpel je neznanske muke, ko so ga odnesli s prizorišča veseljačenja in bahanja. Le trenutek prej je ponosno prejemal poveličevanje in oboževanje množice; zdaj pa se je zavedal, da je v rokah Vladarja, ki je močnejši od njega. Kesal se je; spomnil se je vseh preteklih preganjanj Kristusovih sledilcev; spomnil se je svojega krutega ukaza za umor nedolžnega Jakoba in namena, da bi izročil smrti tudi Petra; spomnil se je, kako je ponižan in v nemočnem besu dal duška nerazumnemu maščevanju nad zaporniškimi stražarji. Čutil je, da bo Bog obračunal z njim, neizprosnim preganjalcem. Ni bilo olajšanja za telesne bolečine ali duševno trpljenje in ga ni niti pričakoval.

Herod je poznal Gospodovo postavo, ki pravi: "Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Mz 20,3) Vedel je, da je s tem, ko je sprejel oboževanje ljudi,/151/ napolnil čašo krivičnosti in si nakopal pravično Jahvejevo jezo.

Isti angel, ki je prišel iz kraljevskega dvora rešit Petra, je bil za Heroda sel jeze in sodbe. Angelov udarec, ki je zbudil Petra iz spanja, je bil drugačen za zlobnega kralja, kateremu je prinesel kazen Vsemogočnega. Herod je umrl v hudih duševnih in telesnih mukah zadet od Božje povračilne sodbe.

To razodetje božanske pravice je imelo močan vpliv na ljudi. Novica, da je bil Kristusov apostol čudežno rešen iz ječe in pred smrtjo, medtem ko je njegovega preganjalca zadelo Božje prekletstvo, se je razširila po vseh deželah in postala sredstvo, po katerem so mnogi sprejeli vero v Kristusa.

Filipova izkušnja, ko ga je angel vodil na kraj, kjer je srečal iskalca resnice; Kornelijeva, ki ga je obiskal angel s sporočilom od Boga; Petrova, ko je bil v ječi in obsojen na smrt, odkoder ga je rešil angel vse kažejo na tesno povezavo med nebesi in zemljo.

Temu, ki dela za Boga, ta poročila o angelovih obiskih vlivajo moč in pogum. Danes se prav kakor v dnevih apostolov angeli sprehajajo po vsej zemlji in si prizadevajo potolažiti žalostne, zaščititi opotekajoče se in pridobiti srca ljudi za Kristusa. Ne moremo jih videti osebno,/152/ čeprav so zmeraj z nami, da nas vodijo, usmerjajo in varujejo.

Nebesa so približana zemlji s to skrivnostno lestvijo, katere osnova je trdno zasajena na zemljo, njen najvišji klin pa dosega prestol Neskončnega. Angeli se nenehno spuščajo in vzpenjajo po tej lestvi blesteče svetlobe, nosijo molitve potrebnih in stiskanih k Očetu zgoraj in prinašajo blagoslove in upanje, pogum in pomoč človeškim otrokom. Ti angeli luči ustvarjajo nebeško ozračje in nas dvigujejo proti nevidnemu in večnemu. Ne moremo jih videti z našim telesnim vidom; edino z duhovnimi očmi lahko opazujemo nebeške stvari. Le duhovno uho lahko sliši sozvočje nebeških glasov.

"Šotorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje." (Ps 34,7) Bog je pooblastil svoje angele, da rešijo izbrane pred nesrečo, da jih varujejo pred "pogubo, ki lazi v temi", in "kugo, ki razsaja opoldne". (Ps 91,6) Angeli so vedno znova govorili s človekom, kakor ta govori s prijateljem, in jih vodili na varno. Vedno znova so bodrilne besede angelov obnavljale pobitega duha zvestih in vodile njihove misli nad zemeljske reči, jih spodbujale, da z vero gledajo v bela oblačila, krone, palmove veje zmagoslavja, katere bodo prejeli zmagovalci, ko se bodo zbrali okrog velikega, belega prestola.

Angelska naloga je približati se utrujenim, trpečim in izkušanim. Neutrudno delajo v korist/153/ teh, za katere je umrl Kristus. Ko so grešniki spodbujeni, da bi se izročili Zveličarju, angeli prinašajo novico nebeškim stražarjem in med nebeškimi množicami zavlada neznansko veselje. "Pravim vam, da tako bo radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se spokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore." (Lk 15,7) Poročilo o vsakem našem uspešnem naporu, da bi razgnali temo in daleč razširili spoznanje o Kristusu, je poslano v nebesa. Ko se o teh dejanjih poroča pred Očetom, so vse nebeške vojske razigrane od veselja.

Nebeški starešine in oblasti opazujejo bojevanje, ki ga v malodušnih okoliščinah nadaljujejo Božji služabniki. Ko se kristjani zbirajo pod Odrešenikov prapor in gredo bojevat dobri boj vere, dosegajo nove zmage in dobivajo nova odličja. Vsi nebeški angeli so na voljo ponižnim, verujočim Božjim ljudem; in ko vojska Gospodovih delavcev na zemlji zapoje svoje pesmi hvale, se jim nebeški zbor pridružuje v petju hvalnic Bogu in njegovemu Sinu.

Bolje kakor doslej moramo dojeti nalogo angelov. Dobro bi bilo zapomniti si, da vsak pravi Božji otrok ima nebeška bitja za sodelavce. Nevidne vojske luči in sile dosegajo krotke in ponižne, ki verujejo v Božje obljube in se zanašajo nanje. Kerubini in serafini in angeli izredne moči stojijo ob Božji desnici. "Niso li vsi služabni duhovi v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?" (Heb 1,14)/154/

16. Evangeljsko sporočilo v Antiohiji

Temeljno besedilo: Dej 11,19-26; 13,1-3

Potem ko so bili učenci zapustili Jeruzalem zaradi preganjanja, se je evangeljsko sporočilo izredno hitro širilo zunaj mej Palestine; v pomembnih središčih je bilo ustanovljeno mnogo majhnih skupin vernikov. Nekateri učenci "so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra in Antiohije" ter oznanjevali Božjo besedo. (Dej 11,19) Njihovo delo je bilo omejeno na Jude in Grke judovskega rodu, ki jih je bilo v tistih časih možno najti v velikih naselbinah skoraj po vseh svetovnih mestih.

Med omenjenimi kraji, kjer je bil evangelij z veseljem sprejet, je tudi Antiohija, v tistem času prestolnica Sirije. Obsežna trgovina, ki so jo vodili iz tega gosto naseljenega središča, je pritegnila v mesto ljudi raznih narodnosti. Poteg tega je Antiohija slovela kot mesto za ljubitelje zadovoljstev in užitka, zaradi zdrave lege, lepe okolice, bogastva, kulture/155/ in uglajenosti. V apostolskih dnevih je postala mesto razkošja in pregrehe.

Evangelij so v Antiohiji javno poučevali učenci s Cipra in Cirene, ki so "oznanjevali evangelij Gospoda Jezusa. In Gospodova roka je bila z njimi." (Dej 11,20.21) Njihovo resno delo je obrodilo sad. "Veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu." (Dej 11,21)

"In glas o njih pride do ušes cerkvi, ki je bila v Jeruzalemu: in pošljejo Barnaba, naj gre v Antiohijo." (Dej 11,22) Ko je Barnaba prišel na to novo delovno področje, je videl, da je delo že opravljeno z božansko milostjo, ter "se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu". (Dej 11,23)

Barnabovo delo v Antiohiji je bilo bogato blagoslovljeno in tukaj so se mnogi pridružili številu vernikov. Ker se je delo razvijalo, je Barnaba spoznal, da potrebuje ustrezno pomoč za napredek tega, kar se je začelo po Božji previdnosti, zato je odšel v Tars iskat Pavla. Ta je po svojem odhodu iz Jeruzalema delal v sirijskih in kilikijskih krajih in oznanjeval "vero, ki jo je nekdaj zatiral". (Gal 1,23) Barnaba je Pavla našel in ga prepričal, da se je z njim vrnil kot sodelavec v službi.

V gosto naseljeni Antiohiji je Pavel našel odlično delovno polje. Njegova učenost, modrost in gorečnost so močno vplivali na prebivalce in obiskovalce tega kulturnega mesta. Izkazal se je kot ustrezna Barnabova pomoč. Leto dni sta učenca skupaj opravljala/156/ v zvesto službo. Mnogim sta prinesla zveličavno spoznanje o Jezusu iz Nazareta, Odrešeniku sveta.

V Antiohiji so učence prvič poimenovali za kristjane. To ime so dobili, ker je bil Kristus osrednja tema njihovega oznanjevanja, poučevanja in pogovora. Nenehno so pripovedovali o dogodkih, ki so se pripetili v dneh njegove službe na zemlji, ko so bili učenci blagoslovljeni z njegovo osebno navzočnostjo. Neutrudno so premišljevali o njegovih naukih in čudežih ozdravljenja. S trepetajočim glasom in s solzami v očeh so govorili o njegovem smrtnem boju v vrtu, njegovi izdaji, sojenju in usmrtitvi, o potrpežljivosti in ponižnosti, s katero je prenašal žalitve in mučenje, kateremu so ga izpostavili sovražniki, in o božanskem usmiljenju, s katerim je molil zanje, ki so ga križali. Njegovo vstajenje in vnebohod ter njegovo delo Posrednika v nebesih za padle ljudi so bile teme, o katerih so z veseljem razmišljali. Prav lahko so jih pogani imenovali kristjane, saj so oznanjevali Kristusa in po njem naslavljali svoje molitve k Bogu.

Bog je bil ta, ki jim je dal ime kristjani. To je kraljevsko ime, dano vsem, ki se pridružijo Kristusu. O tem imenu je Jakob zapisal: "Ali niso bogatini, ki vas zatirajo, in niso li oni, ki vas vlačijo pred sodbe? Niso li oni, ki preklinjajo slavno ime, ki je bilo klicano nad vami?" (Jak 2,6.7) In Peter trdi: "Če pa trpi kot kristjan, ne bodi ga sram, a slavi naj Boga v tem imenu. Če vas psujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in Božji Duh počiva nad vami." (1 Pt 4,16.14)/157/

Verniki v Antiohiji so spoznali, da je Bog pripravljen ustvarjati v njihovih življenjih "in voljo in delovanje po svoji dobri volji". (Flp 2,13) Živeli so med ljudmi, katerim ni bilo mar za večne vrednosti, in si prizadevali pritegniti pozornost iskrenih v srcu in z gotovostjo pričati o njem, ki so ga ljubili in mu služili. V svoji ponižni službi so se naučili zanašati na moč Svetega Duha, da bi bila beseda življenja učinkovita. In tako so v različnih življenjskih razmerah vsak dan pričali za svojo vero v Kristusa.

Zgled antiohijskih Kristusovih sledilcev naj bo navdih tem, ki živijo danes v velikih mestih. Medtem ko je po Božji volji, da so izvoljeni posvečeni in nadarjeni delavci nastanjeni v pomembnih obljudenih središčih, da javno vodijo Božje delo, je prav tako njegov namen, da verniki cerkve, ki živijo v teh mestih, uporabijo svoje od Boga dobljene darove za reševanje ljudi. Bogati blagoslovi čakajo te, ki se popolnoma izročijo Božjemu vabilu. Ko si bodo takšni delavci prizadevali pridobiti ljudi za Jezusa, bodo ugotovili, da so se mnogi, ki se jih ne bi dalo doseči nikakor drugače, pripravljeni odzvati razumnemu osebnemu trudu.

Božje delo danes potrebuje žive predstavnike svetopisemske resnice. Sami posvečeni pridigarji ne bodo kos nalogi svarjenja velikih mest. Bog ne vabi samo pridigarjev, temveč tudi zdravnike, medicinske sestre, literarne evangeliste, svetopisemske delavce in druge posvečene posvetne ljudi različnih darov, ki poznajo/158/ Božjo besedo in moč njegove milosti, da razmislijo o potrebah neposvarjenih mest. Čas hitro mineva, opraviti pa je potrebno še veliko dela. Vsaka dejavnost se mora uporabiti v delu, da bo tudi vsaka priložnost modro izkoriščena.

Pavlovo delo v Antiohiji v sodelovanju z Barnabom ga je okrepilo v prepričanju, da ga je Bog poklical opravljat posebno delo za pogane. Ob njegovi spreobrnitvi je Bog določil, da naj bo služabnik poganom, da jim odpre oči, "da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi po veri" v Jezusa. (Dej 26,18) Angel, ki se je prikazal Ananiju, je rekel za Pavla: "Zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15) Tudi Pavla je pozneje v njegovi krščanski izkušnji, ko je molil v templju v Jeruzalemu, obiskal angel iz nebes in mu ukazal: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Tako je Gospod Pavlu naročil, da stopi v široko misijonsko polje poganskega sveta. Da bi ga Bog pripravil za to obsežno in težko delo, ga je povezal s seboj in pred njegovim navdušenim pogledom pokazal lepoto in slavo nebes. Dana mu je bila služba oznanjevanja "skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana", (Rim 16,25)/159/ "skrivnost svoje volje", (Ef 1,9) "ki se v drugih rodovih ni naznanila človeškim sinovom, kakor se je zdaj razodela njegovim svetim apostolom in prerokom po Duhu, namreč, da so pogani sodediči in soudje telesa in sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju, katerega služabnik sem postal. ... Meni najmanjšemu izmed vseh svetih je dana ta milost, oznanjati poganom Kristusovo nezasledljivo bogastvo in razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, zato da se naznani zdaj poglavarstvom in oblastem v nebesih po cerkvi Božja mnogotera modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Ef 3,5-11)

Bog je obilno blagoslovil delo Pavla in Barnaba v letu, ko sta ostala med verniki v Antiohiji. Toda nihče izmed njiju še ni bil uradno posvečen za evangeljsko službo. Zdaj sta dosegla točko v svoji krščanski izkušnji, ko jima je Bog zaupal nadaljnje širjenje naporne misijonarske dejavnosti, in za njeno izvajanje sta potrebovala vsako prednost, ki bi jo lahko dobila s pomočjo cerkve.

"Bili pa so v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenec in Manahem ... in Savel. Ko pa so oni opravljali službo Gospodu in se postili,/160/ veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,1.2) Preden sta bila ta apostola poslana kot misijonarja v poganski svet, sta bila slovesno posvečena Bogu s postom in z molitvijo ter s polaganjem rok nanju. Tako ju je cerkev pooblastila, ne le poučevati o resnici, temveč tudi opravljati obred krsta in organizirati cerkve s popolno cerkveno oblastjo.

Krščanska cerkev je tedaj stopila v pomembno obdobje. Delo oznanjevanja evangelija poganom so zdaj odločno izvajali; sad tega pa je bil, da se je cerkev okrepila z veliko žetvijo ljudi. Apostoli, ki jim je bilo naročeno to delo, so bili izpostavljeni sumničenjem, predsodkom in zavisti. Njihovi nauki o podrti "ločilni pregraji", (Ef 2,14) ki je tako dolgo ločevala Jude in pogane, so jih vsekakor izpostavljali obtožbam krivoverstva, in njihovo pooblastilo za oznanjevalce evangelija so preverjali skrajniški Judje, ki so sprejeli vero. Bog je vnaprej videl težave, s katerimi se bodo srečevali njegovi delavci. Zato je po razodetju poučil cerkev, naj jih javno določi za delo službe, da bo njihovo delo povišano nad izzive. Njihova posvetitev je bila javno priznanje, da so od Boga določeni za nosilce blagovesti evangelija poganom.

Tako Pavel kakor Barnaba sta bila že prejela pooblastilo osebno od Boga in obred polaganja rok/161/ ni pridal nove milosti ali novih sposobnosti. To je bila priznana oblika imenovanja in priznanje nekogaršnje veljave v tej službi. S tem je bil dan pečat cerkve na Božje delo.

Za Jude je bil ta obred zelo pomemben. Ko je judovski oče blagoslavljal svoje otroke, je položil svoje roke na njihove glave. Ko je bila žival izbrana za daritev, je bila na glavo žrtve položena roka edinstvene duhovniške veljave. In ko so duhovniki cerkve vernikov v Antiohiji položili svoje roke na glavo Pavla in Barnaba, so s tem dejanjem prosili Boga, naj izlije svoj blagoslov na izbrana apostola v njuni predanosti posebnemu delu, za katero sta bila imenovana.

Pozneje je bil ta obred polaganja rok zelo popačen, dejanju je bila pridana neupravičena pomembnost, kakor da bi s polaganjem rok na posvečence nenadoma prišla moč in so neposredno usposobljeni za določeno kakor tudi za vse duhovniško delo. Toda v odločanju teh dveh apostolov ni nobenih poročil, ki bi kazala na to, da bi kakršna koli moč prišla na njiju samo zaradi polaganja rok. Obstaja le preprosto poročilo o njuni posvetitvi in o njenem pomenu za njuno prihodnje delo.

Okoliščine, povezane z odločanjem Pavla in Barnaba po Svetem Duhu, razločno kažejo, da Gospod deluje po izbranih predstavnikih v njegovi organizirani cerkvi. Leta poprej, ko je bil božanski načrt glede Pavla najprej razodet njemu osebno po samem Zveličarju, je bil Pavel nemudoma pripeljan/162/ v stik z verniki nanovo organizirane cerkve v Damasku. Še več, tamkajšnja cerkev ni dolgo tavala v temi glede izkušnje spreobrnjenega farizeja. In zdaj, ko je bilo treba božansko pooblastilo še povečati, je Sveti Duh spet pričal o Pavlu kot izvoljeni posodi, ki naj poganom odnese evangelij, cerkvi pa je naročil, naj posveti Pavla in njegovega sodelavca. Ko so vodje cerkve v Antiohiji "opravljali službo Gospodu in se postili, veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,2)

Bog je svojo cerkev na zemlji določil za prenosnika luči, po njej sporoča svoje namene in svojo voljo. Ne daje enemu svojih služabnikov izkušnje neodvisno od izkušnje cerkve same ali v nasprotju z njo. Niti ne daje posameznemu človeku spoznanja svoje volje za vso cerkev, medtem ko bi cerkev — Kristusovo telo — ostala v temi. V svoji previdnosti svoje služabnike tesno povezuje s svojo cerkvijo, da bi vsak posameznik imel manj zaupanja vase in več v te, katere On vodi za napredek svojega dela.

V cerkvi so bili zmeraj takšni, ki so se nagibali k posameznikovi neodvisnosti. Zdi se, da ne morejo razumeti, da neodvisnost duha vodi človeka k prevelikemu samozaupanju in zanašanju na svoje razsojanje, namesto da bi spoštoval nasvete in razsodbe svojih bratov,/163/ zlasti teh, ki jih je Bog postavil za vodje svojega ljudstva. Bog je dal svoji cerkvi posebno veljavo in oblast, ki ju nihče nima pravice zaničevati, kajti s tem zaničuje Božji glas.

Ti, ki so nagnjeni k temu, da jemljejo svoje razsojanje kot nezmotljivo, so v hudi nevarnosti. Satan se trudi, da takšne loči od drugih, ki so prenosniki luči, po katerih Bog gradi in širi svoje delo na zemlji. Omalovaževanje in zaničevanje teh, ki jim je Bog določil odgovornost za opravljanje vodilne vloge v delu širjenja resnice, pomeni zavračati sredstva, ki jih je On namenil za pomoč, opogumljanje in krepitev svojega ljudstva. Če kateri koli delavec Gospodovega dela to spregleda in meni, da ne more dobiti luči nikakor drugače kakor naravnost od Boga, se postavlja v položaj, kjer ga bo sovražnik zlahka zapeljal in premagal. Gospod je v svoji modrosti uredil, da bo s tesnim občestvom, ki naj bi ga gojili vsi verniki, kristjan povezan s kristjanom in cerkev s cerkvijo. Tako bo človeškim orodjem omogočeno sodelovati z božanskimi. Vsako delovanje bo podrejeno Svetemu Duhu in vsi verniki bodo združeni v urejenem in dobro vodenem prizadevanju, da bi svetu prinesli veselo sporočilo o Božji milosti.

Pavel je cenil svojo uradno posvetitev kot znamenje začetka novega, pomembnega obdobja v svojem življenjskem delu. Od tega časa dalje/164/ je računal začetek svojega apostolstva v krščanski cerkvi.

Medtem ko je evangeljska luč jasno svetila v Antiohiji, se je nadaljevalo pomembno delo po apostolih, ki so ostali v Jeruzalemu. Vsako leto o praznikih so prišli v Jeruzalem Judje iz vseh dežel molit v tempelj. Nekateri teh romarjev so bili vneti in iskreni proučevalci prerokb. Čakali so prihod obljubljenega Mesija, Izraelovega upanja in hrepeneli po njem. V času, ko je bil Jeruzalem poln takšnih obiskovalcev, so apostoli z neomejenim pogumom oznanjali Kristusa, čeprav so vedeli, da s tem izpostavljajo svoja življenja stalni nevarnosti. Božji Duh je dal svoj pečat na njihovo delo; mnogo se jih je spreobrnilo in ti so, ko so se vrnili v svoje domove po različnih krajih sveta, razsejali seme resnice po vseh narodih in družbenih slojih.

Pomembni med apostoli, ki so opravljali to delo, so bili Peter, Jakob in Janez. Ti so se zavedali, da jih je Bog določil za oznanjanje Kristusa doma med rojaki. Zvesto in modro so delali, pričali o tem, kar so videli in slišali, ter vabili k najtrdnejši "preroški besedi", (2 Pt 1,19) da bi prepričali "Izraelovo hišo, da je Bog in za Gospoda in za Kristusa postavil tega Jezusa", ki so ga Judje križali. (Dej 2,36)/165/

17. Glasniki evangelija

Temeljno besedilo: Dej 13,4-52

"Ona pa, poslana od Svetega Duha," potem ko so ju posvetili bratje v Antiohiji, — gresta dol v Selevkijo, in od tod sta se odpeljala po morju na Ciper." (Dej 13,4) Tako sta apostola pričela svoje prvo misijonarsko potovanje.

Ciper je bil eden od krajev, kamor so verniki iz Jeruzalema zbežali pred preganjanji, ki so nastala po Štefanovi smrti. Iz Cipra so nekateri odšli v Antiohijo "oznanjevat evangelij Gospoda Jezusa". (Dej 11,20) Barnaba je bil "s Cipra po rodu"; (Dej 4,36) in zdaj so on in Pavel ter Janez Marko, Barnabov sorodnik, obiskali otoško področje.

Markova mati je bila spreobrnjena v krščansko vero in njen dom v Jeruzalemu je služil učencem kot zavetišče. Tukaj so bili zmeraj z dobrodošlico sprejeti in so si lahko odpočili. Marko je ob nekem takšnem obisku apostolov v materinem domu/166/ predlagal Pavlu in Barnabu, da bi se jima pridružil na misijonarskem potovanju. V svojem srcu je čutil Božjo naklonjenost in želel se je popolnoma izročiti delu evangeljske službe.

Ko sta prišla v Salamino, sta "oznanjevala Božjo besedo po shodnicah Judov. ... In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega preroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus; in je bil pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla, ker je želel slišati Božjo besedo. Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači njegovo ime), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere." (Dej 13,5-8)

Satan ne dovoli, da bi bilo brez boja vzpostavljeno Božje kraljestvo na zemlji. Sile zla se nenehno vojskujejo proti širjenju evangelija in te sile teme so še posebno dejavne, ko se resnica oznanja uglednim in poštenim ljudem. Tako je bilo tudi tedaj, ko je Sergij Pavel, ciprski namestnik, poslušal evangeljsko sporočilo. Namestnik je poslal po Barnaba in Pavla, da bi ga poučila o sporočilu, ki sta ga oznanjala; sile zla pa, ki so delovale po čarovniku Elimu, so si ga s pogubnimi predlogi prizadevale odvrniti od vere in tako preprečiti Božji namen.

Tako vedno deluje padli sovražnik, da bi v svojih vrstah zadržal vplivne može, ki bi spreobrnjeni lahko učinkovito pomagali v Božjem delu. Zvestemu evangeljskemu delavcu pa se ni treba bati/167/ poraza od sovražnikove roke. Opremljen je namreč z močjo od zgoraj, da zdrži vsak Satanov vpliv.

Pavel je kljub Satanovim napadom nanj imel pogum karati njega, po komer je deloval sovražnik. Apostol se je napolnil s Svetim Duhom in ga ostro pogledal ter rekel: "O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, Hudičev sin, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati Gospodovih ravnih poti? In sedaj, glej, Gospodova roka je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl sonca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga vodil za roko. Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil Gospodovemu nauku." (Dej 13,9-12)

Čarovnik si je zatiskal oči pred dokazi evangeljske resnice, zato je Gospod v svoji pravični jezi storil, da so se mu zaprle telesne oči, tako da je bil prikrajšan tudi za dnevno svetlobo. Slepota ni bila trajna, temveč le začasna, kot opozorilo, da se bo lahko spokoril in prosil odpuščanja od Boga, katerega je tako bridko žalil. Zmedenost, v katero je bil tako spravljen, je onemogočila njegovi spretni zvijačnosti delovati proti Kristusovemu nauku. Dejstvo, da je moral slep tavati naokrog, je bilo vsem jasno, da je Božja moč naredila vse čudeže, ki sta jih storila apostola in jih je Elima označil za prevaro. Namestnik je sprejel evangelij, ker je bil prepričan o resničnosti nauka, ki sta ga učila apostola./168/

Elima ni bil izobražen, vendar je bil posebno ustrezen za opravljanje Satanovega dela. Oznanjevalci Božje resnice bodo srečevali premetene sovražnike najrazličnejših vrst. Včasih bodo to šolane osebe, toda pogosteje neizobraženi ljudje, ki jih je Satan naučil uspešno zavajati ljudi. Naloga Kristusovih služabnikov je zvesto stati na svoji dolžnosti v Božjem strahu in moči. Tako bodo lahko zmedli Satanove vojske in zmagali v Gospodovem imenu.

Pavel in njegova družba so nadaljevali potovanje in odšli v Pergo v Pamfiliji. Njihova pot je bila naporna; spopadali so se s težavami in pomanjkanji ter so jih oblegale nevarnosti. V mestih, skozi katera so hodili, pa tudi na samotnih stezah, so jih obdajale vidne in nevidne nevarnosti. Toda Pavel in Barnaba sta se naučila zaupati Božji moči, ki rešuje. Njuno srce je bilo polno goreče ljubezni do propadajočih ljudi. Kot zvesta pastirja, ki iščeta izgubljene ovce, se nista prepustila udobju in lagodnosti. Pozabila sta nase in nista omahovala zaradi lakote ali mraza. V mislih sta imela le en cilj — zveličanje teh, ki so odtavali daleč od črede.

Tukaj je Marko, premagan od strahu in malodušja, nekaj časa omahoval glede svojega namena, da bi se z vsem svojim bitjem izročil Gospodovemu delu. Ni bil vajen težav, zato so mu nevarnosti in pomanjkanje na poti vzele pogum. V ugodnih razmerah je bil uspešen;/169/ toda zdaj se je znašel v nasprotovanjih in nevarnostih, ki so jim tako pogosto izpostavljeni pionirji. Ni mu uspelo vztrajati v težavah kot dobremu vojščaku križa. Naučiti se je moral še pogumno kljubovati nevarnostim, preganjanju in nadlogam. Ko sta apostola delala dalje, so se pojavljale vse večje težave, Marko pa se je prestrašil, izgubil pogum in ni hotel iti naprej ter se je vrnil v Jeruzalem.

Ta odhod je povzročil, da je imel Pavel nekaj časa o Marku nezadovoljivo in ostro sodbo. Barnaba pa ga je po drugi strani skušal opravičiti zaradi neizkušenosti. Zaskrbljen je bil, da bo Marko opustil službo, saj je v njem videl sposobnosti, ki bi ga naredile za koristnega Kristusovega delavca. V poznejših letih je bilo njegovo zavzemanje v Markovo korist bogato nagrajeno, kajti ta mladi mož se je brez zadržkov izročil Gospodu in delu oznanjevanja evangelija v težavnih področjih. Po Božjem blagoslovu in Barnabovem modrem vodstvu se je razvil v vrednega delavca.

Pavel se je pozneje pobotal z Markom in ga sprejel za sodelavca. Prav tako ga je predlagal Kološanom kot enega sodelavcev "za Božje kraljestvo, ki sta mi bila v tolažbo". (Kol 4,11) Ne dolgo pred svojo smrtjo je povedal za Marka: "Koristen mi je za službo." (2 Tim 4,11)

Po Markovem odhodu sta Pavel in Barnaba obiskala pisidijsko Antiohijo, in v soboto sta odšla v judovsko shodnico ter se usedla. "Po branju postave in prerokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima/170/ s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!" (Dej 13,15) Tako povabljen h govoru, "vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!" (Dej 13,16)

Na vrsti je bil čudovit govor. Pavel je podal zgodovinska dejstva o tem, kako je Gospod ravnal z Judi, potem ko jih je izpeljal iz egiptovskega suženjstva, in kako je bil iz Davidovega potomstva obljubljen Zveličar. Poudaril je: "Iz njegovega potomstva je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa, potem ko je Janez, nastopivši pred njegovim javnim prihodom, oznanil krst spokorjenja vsemu Izraelovemu ljudstvu. Ko je pa Janez svoj tek dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog." (Dej 13,23-25) Tako je mogočno oznanjal Jezusa kot Zveličarja ljudi in Mesija iz prerokovanj.

Ko je to povedal, je dejal: "Možje in bratje, sinovi Abrahamovega rodu in kateri se med vami bojite Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja. Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njihovi poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prerokov, ki se vsako soboto bero; in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori." (Dej 13,26-28)

Pavel se ni obotavljal govoriti jasne resnice o Zveličarju, kogar so Judovski voditelji zavrnili. Apostol je dejal: "In dasi niso našli nobene krivde za smrt, so prosili Pilata, naj ga umori./171/ In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. A Bog ga je obudil iz mrtvih. In prikazoval se je več dni tem, ki so prišli z njim vred iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom." (Dej 13,28-31)

Apostol je nadaljeval: "In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njihovim otrokom, obudivši Jezusa, kakor je tudi pisano v drugem psalmu: 'Moj Sin si ti; jaz sem te danes rodil.' Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: 'Dam vam Davidove svete in zanesljive obljube.' Zato pravi tudi na drugem mestu: 'Ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnjenje.' David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil Božji volji, je zaspal in položili so ga k njegovim očetom in je videl trohnenje." (Dej 13,29-36)

In zdaj ko je Pavel glasno in jasno spregovoril o izpolnitvi znanih prerokb o Mesiju, jim je govoril o spokorjenju in odpuščanju greha po zaslugah njihovega Zveličarja Jezusa. "Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščanje grehov; in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje." (Dej 13,38.39)

Božji Duh se je pridružil izgovorjenim besedam in ganil srca poslušalcev. Apostolovo sklicevanje na starozavezne prerokbe in njegovo oznanjevanje, da so se te izpolnile v delu Jezusa iz Nazareta,/172/ je prepričalo mnoge duše, ki so željno pričakovale prihod obljubljenega Mesija. In govornikove prepričljive besede, da je "blagovestje" o zveličanju tako za Jude kakor za pogane, so vnašale upanje in veselje tem, ki niso bili šteti za Abrahamove otroke po mesu.

"Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede." (Dej 13,42) Ko se je zbor razšel, so "Judje in pobožni pojudenci", ki so sprejeli njim oznanjeno veselo blagovestje, "šli za Pavlom in Barnabom, ki z njimi govorita in jih spodbujata, naj vztrajajo v Božji milosti". (Dej 13,43)

Pavlovo oznanjevanje v pisidijski Antiohiji je zbudilo zanimanje in naslednjo soboto "se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali Božjo besedo. Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč." (Dej 13,45)

"In Pavel in Barnaba rečeta: Vam se je morala najprej govoriti Božja beseda; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov. Kajti tako nam je zapovedal Gospod: Postavil sem te za luč poganom, da boš v zveličanje vsem do konca zemlje." (Dej 13,46.47)

"Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili Gospodovo besedo, in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje." (Dej 13,48) Izredno so se veselili,/173/ da jih je Kristus pripoznal za Božje otroke in s hvaležnimi srci so poslušali podano besedo. Ti, ki so verovali, so goreče oznanjali evangelij še drugim, in tako se je "Gospodova beseda raznašala po vsej deželi". (Dej 13,49)

Stoletja pred tem je navdihnjeno pero opisalo to žetev poganov, toda ti preroški zapisi so bili nejasno dojeti. Ozea pravi: "Vendar bo število Izraelovih sinov enako morskemu pesku, ki se ne more premeriti, ne prešteti; in zgodi se, da se jim na mestu, kjer se jim je reklo: Niste moje ljudstvo, poreče: Sinovi ste mogočnega Boga." In spet: "In zasejem si jo po deželi, in usmilim se Lo-ruhame (tj. nepomiloščene); in porečem njim, ki niso bili moje ljudstvo; Moje si ljudstvo, in ono poreče; Ti si moj Bog!" (Oz 1,10; 2,23)

Sam Zveličar je med svojo pozemsko službo napovedal širjenje evangelija med pogani. V priliki o vinogradu je zakrknjenim Judom povedal: "Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove." (Mt 21,43) Po vstajenju je pooblastil učence, naj mu gredo pridobivat v učence vse narode. Nihče naj ne bi ostal neopozorjen: "Oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mt 28,19Mr 16,15)

S tem ko sta se Pavel in Barnaba obrnila k poganom v pisidijski Antiohiji, nista nehala oznanjevati Judom povsod, kjer koli sta imela ugodno priložnost, da bi ju radi poslušali./174/ Pozneje v Solunu, Korintu in Efezu ter drugih pomembnih središčih so Pavel in njegovi sodelavci oznanjali evangelij obojim, Judom in poganom. Toda njihova osrednja prizadevanja so bila usmerjena v vzpostavljanje Božjega kraljestva na poganskem področju, med ljudmi, ki so malo ali pa sploh nič niso poznali resničnega Boga in njegovega Sina.

Srce Pavla in njegovih sodelavcev je utripalo za te, ki so bili "v tistem času brez Kristusa, izključeni od Izraelovega meščanstva in tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brez Boga na svetu". (Ef 2,12) Po neutrudnem oznanjevanju apostolov poganom so tujci in priseljenci, "ki so bili nekdaj daleč", spoznali, da so "postavljeni blizu po Kristusovi krvi" in da z vero v njegovo odkupitveno daritev lahko postanejo "someščani svetih in Božji domačini". (Ef 2,13.19)

Napredujoč v veri, je Pavel neutrudno delal za postavljanje Božjega kraljestva med temi, ki so jih izraelski učitelji zaničevali. Neprestano je poviševal Jezusa Kristusa, da je "Kralj kraljujočih Gospod gospodujočih", (1 Tim 6,15) in spodbujal vernike, da bi bili "ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri". (Kol 2,7)

Verujočim je Jezus zanesljiv temelj. Na tem živem kamnu lahko gradijo enako Judje in pogani. Na njem je dovolj prostora za vse in je dovolj močan, da zdrži težo in breme vsega sveta. To je dejstvo,/175/ ki ga je Pavel sam jasno spoznal. Ob koncu svojega dela se je apostol obrnil na skupino poganskih vernikov, ki so ostali trdni v svoji ljubezni evangeljske resnice, in zapisal: "Sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam." (Ef 2,20)

Ko se je evangeljsko sporočilo širilo v Pisidiji, so neverujoči Judje v Antiohiji s svojimi predsodki naščuvali "pobožne in odlične žene in mestne prvake, in povzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev". (Dej 13,50)

Apostola nista postala malodušna zaradi takega ravnanja, spomnila sta se besed svojega Učitelja: "Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)

Evangeljsko sporočilo je napredovalo in apostola sta se popolnoma upravičeno počutila opogumljena. Njuno delo je bilo bogato blagoslovljeno med pisidijskimi Antiohijci, in verniki, ki sta za nekaj časa pustila, da bi sami nadaljevali delo, "so se napolnjevali veselja in Svetega Duha". (Dej 13,52)/176/

18. Oznanjevanje poganom

Temeljno besedilo: Dej 14,1-26

Iz pisidijske Antiohije sta Pavel in Barnaba odšla v Ikonijo. Tukaj sta prav kakor v Antiohiji začela delati v shodnici za svoje ljudstvo. Dosegla sta pomemben uspeh in "vero je sprejela velika množica Judov in Grkov". (Dej 14,1) Toda prav tako kakor v krajih, kjer sta prej delovala, so tudi v Ikoniji "tisti Judje, ki niso verovali, naščuli in nahujskali duše poganov zoper brate". (Dej 14,2)

Apostola pa se nista odvrnila od svojega poslanstva, kajti mnogo jih je sprejelo Kristusov evangelij. Kljub nasprotovanjem, zavisti in predsodkom sta nadaljevala svoje delo, "srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo svoje milosti in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah". (Dej 14,3) Ti dokazi božanskega odobravanja so močno vplivali na te, katerih srca so bila odprta prepričanju, in število spreobrnjencev v evangelij je naraščalo./177/

Naraščajoča priljubljenost sporočila, ki sta ga prinesla apostola, je neverujoče Jude napolnila z zavistjo in sovraštvom, in so se odločili takoj ustaviti Barnabovo in Pavlovo delo. Z lažmi in napihnjenimi poročili so napeljevali oblastnike k strahu, da je vse mesto v nevarnosti zaradi hujskanja k vstaji. Razglasili so, da se je veliko število ljudi odzvalo apostoloma, in da imajo skrivnostne in nevarne namene.

Posledica teh obtožb je bila, da so bili učenci večkrat pripeljani pred oblastnike; vendar je bil njihov zagovor tako jasen in razumen ter njihove izjave o tem, kaj učijo, tako mirne in razumljive, da so se zanje potegnili zelo vplivni ljudje. Čeprav so bili sodniki polni predsodkov zaradi lažnih izjav, ki so jih slišali, se jih niso upali obsoditi. Niso mogli drugače, kakor priznati, da Pavlovi in Barnabovi nauki želijo ljudi spodbuditi h kreposti in poslušnosti zakonom ter da bi se morala in red v mestu izboljšala, če bodo sprejeli resnice, ki sta jih učila.

Zaradi nasprotovanj, na katera so naleteli učenci, je sporočilo resnice postalo še bolj poznano; Judje so opazili, da s tem, ko si prizadevajo preprečiti delo novih učiteljev, samo še povečujejo število ljudi, ki se pridružujejo novi veri. "Mestna množica se pa razdeli, in eni so bili za Jude, drugi pa za apostola." (Dej 14,4)

Judovski voditelji so bili ogorčeni, ker so se stvari obrnile tako, in so se odločili nasilno doseči svoj cilj. Z razvnemanjem najnižjih strasti v nevedni in /178/ hrupni drhali jim je uspelo povzročiti nered, pripisali pa so ga naukom učencev. Upali so, da bodo s temi lažnimi obtožbami pridobili pomoč sodnikov za izvedbo svojih nakan. Trdno so se odločili, da apostola ne smeta dobiti priložnosti za obrambo, temveč naj se vmeša drhal in s kamnanjem naredi konec njunemu delu.

Čeprav so bili prijatelji apostolov neverni, so ju opozorili o zahrbtnih naklepih Judov in ju spodbujali, da se po nepotrebnem ne izpostavljata besu drhali, temveč naj zbežita in si rešita življenje. Zatorej sta Pavel in Barnaba skrivno zapustila Ikonijo in vernikom prepustila širjenje evangelija za nekaj časa. Vendar nista odšla za zmeraj; nameravala sta se vrniti, brž ko bi se razburjenje pomirilo, in dokončati začeto delo.

V vseh obdobjih in deželah so se Božji poslanci morali srečevati z grenkimi nasprotovanji teh, ki premišljeno odklanjajo nebeško luč. Sovražniki evangelija pogosto s popačenim prikazovanjem in lažmi na videz slavijo zmago, ko zapirajo vrata, skozi katera Božji poslanci dosegajo ljudi. Toda ta vrata ne morejo ostati za zmeraj zaprta, in pogosto, ko se Božji služabniki čez nekaj časa vrnejo nadaljevat svoje delo, je Bog mogočno deloval v njihovo korist in jim omogočil postaviti spomenik v slavo svojega imena.

Po pregnanstvu iz Ikonije sta apostola odšla v Derbo in Listro v Likaoniji. V teh mestih so pretežno živeli poganski in praznoverni ljudje,/179/ toda med njimi so bili tudi takšni, ki so bili voljni poslušati in sprejeti evangeljsko sporočilo. Apostola sta se odločila za delo v teh krajih in upala, da se bosta izognila judovskim predsodkom in preganjanjem.

V Listri ni bilo judovske shodnice, čeprav je tu živelo nekaj Judov. Večina Listranov je molila v templju, posvečenem Jupitru. Ko sta se Pavel in Barnaba pojavila v mestu in zbrala okoli sebe Listrane, sta razlagala preproste evangeljske resnice, in mnogi so poskušali povezati te nauke s svojim vraževernim češčenjem Jupitra.

Apostola sta si prizadevala tem malikovalcem podati spoznanje o Bogu Stvarniku in o njegovem Sinu, Zveličarju človeštva. Sprva sta njihovo pozornost usmerila k čudovitim Božjim stvarstvom — soncu, mesecu, zvezdam, čudovitemu redu ponavljajočih se letnih časov, mogočnim zasneženim goram, visokim drevesom in drugim raznovrstnim čudesom narave, katera kažejo veščino, ki prekaša človeško dojemanje. Po teh delih Vsemogočnega sta apostola vodila misli poganov k premišljevanju o velikem Vladarju vesolja.

Ko sta jim pojasnila temeljne resnice o Stvarniku, sta povedala Listranom še za Božjega Sina, ki je prišel iz nebes na našo zemljo, ker je ljubil človeške otroke. Govorila sta o tem, kako je živel in kaj je delal, kako so ga zavrgli tisti, katere je prišel rešit, o njegovem sojenju in križanju, o njegovem vstajenju in odhodu v nebesa, kjer deluje kot človekov Zagovornik. Tako sta Pavel in Barnaba v Božjem Duhu/180/ in moči oznanjala evangelij v Listri.

Medtem ko je Pavel govoril ljudem o Kristusovem delu ozdravljanja bolnih in prizadetih, je opazil med poslušalci hromca, čigar pogled je bil prikovan nanj, in je sprejemal njegove besede in verjel vanje. Pavlovo srce je sočustvovalo s tem hromcem, in v njem je spoznal tega, ki "ima vero, da ozdravi". (Dej 14,9) V navzočnosti malikovalske množice je Pavel ukazal hromcu, naj vstane na svoje noge. Doslej je bil hromec zmožen le sedeti, zdaj pa je nemudoma ubogal Pavlov ukaz in prvič v svojem življenju stopil na svoje noge. Moč je prišla s tem naporom vere in ta, ki je bil hrom, je shodil.

"Ko pa vidi ljudstvo, kaj je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: Bogova sta v človeški podobi prišla dol k nam." (Dej 14,11) Ta izjava se je ujemala z njihovim izročilom, da bogovi občasno obiščejo zemljo. Barnaba so imenovali Jupitra, očeta bogov, zaradi njegovega častitljivega videza, dostojanstvega vedenja in zaradi nežnosti ter dobrote, ki sta se kazali na njegovem obrazu. Za Pavla so verjeli, da je Merkur, "ker je bil on prvi govornik", (Dej 14,12) vnet in delaven ter zgovoren v besedah svarjenja in opominjanja.

Listrani so želeli izkazati hvaležnost, zato so nagovorili Jupitrovega duhovnika, da izkaže čast apostoloma in "pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati". (Dej 14,13) Pavel in Barnaba sta iskala pokoj in počitek in nista bila pozorna/181/ na te priprave. Kmalu pa so njuno pozornost pritegnili glasni zvoki glasbe in navdušeno vpitje številne množice, ki je prišla v hišo, kjer sta se nastanila.

Ko sta apostola dognala namen njihovega obiska in razburjenja, "si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo"; (Dej 14,14) da bi preprečila nadaljnje dogajanje. Pavel je z močnim, donečim glasom preglasil množico, zahteval njihovo pozornost, in ko je hrup v hipu ponehal, je dejal: "Možje! Kaj to delate? Tudi midva sva človeka z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih poteh. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval vaša srca z jedjo in veseljem." (Dej 14,15-17)

Čeprav sta apostola zatrdila, da nista božanstvi, in čeprav si je Pavel prizadeval njihova srca usmeriti k resničnemu Bogu kot edinemu, ki je vreden češčenja, je bilo skoraj nemogoče odvrniti pogane od njihovega namena, da bi darovali daritve. Tako trdno so verovali, da sta resnično bogova, in nad tem so bili tako zelo navdušeni, da so stežka priznali svojo napako. Navdihnjeno poročilo pravi, da sta jih "le s težavo ustavila". (Dej 14,18)

Listrani so dojeli, da so videli s svojimi očmi čudežne moči, ki so bile izvršene po apostolih./182/ Videli so hromca, ki nikoli v življenju ni hodil, zdaj pa se je veselil v popolnem zdravju in moči. Šele po silnem Pavlovem prepričevanju in razlaganju svojega in Barnabovega poslanstva kot predstavnikov nebeškega Boga in njegovega Sina, vzvišenega Zdravnika, so ljudje opustili svoj namen.

Barnabovo in Pavlovo delo je bilo nenadoma ustavljeno zaradi nekaj zlobnih "Judov iz Antiohije in Ikonije". (Dej 14,19) Ko so zvedeli za uspeh delovanja apostolov med Likaonci, so se ju odločili zasledovati in pregnati. Po prihodu v Listro so ti Judje kmalu navdali ljudi z enako grenkobo duha, ki je podžigal njihove misli. Ti, ki so pred kratkim imeli apostola za božanstvi, so bili zaradi laži in obrekovanja prepričani, da sta v resnici slabša kakor morilca, ter si zato zaslužita smrt.

Razočaranje, ki so ga doživeli Listrani, ko jim je bilo preprečeno darovati žrtve apostoloma, jih je pripravilo, da so se obrnili proti Pavlu in Barnabu z enakim navdušenjem, s katerim so ju pozdravili kot bogova. Judje so jih hujskali, da so načrtovali fizično napasti apostola. Svetovali so jim, naj ne dovolijo Pavlu govoriti, in jih strašili, da bo uročil ljudi, če mu bodo dali priložnost.

Morilski načrti sovražnikov evangelija so bili kmalu udejanjeni. Pod vplivom zla so Listrani postali obsedeni s Satanovim besom, da so prijeli Pavla/183/ ter ga neusmiljeno kamnali. Apostol je mislil, da je prišel njegov konec. V mislih mu je oživelo Štefanovo mučeništvo in osebna kruta udeležba pri tem dejanju. Ves v ranah in omedlel od bolečine se je zgrudil in pobesnela drhal ga je izvlekla iz mesta, "misleč, da je umrl". (Dej 14,19)

V tej uri teme in preizkušnje je skupina listrskih vernikov, ki so se po Pavlovem in Barnabovem delu spreobrnili v Jezusovo vero, ostala vdana in zvesta. Nerazumni nasprotniki in kruti preganjalci so bili le sredstvo, ki je utrdilo vero teh predanih vernikov. In zdaj, čeprav so bili izpostavljeni nevarnosti in zaničevanju, so pokazali svojo zvestobo tako, da so se zbrali žalostni ob telesu njega, za kogar so verjeli, da je mrtev.

Kako so bili presenečeni, ko je sredi njihovih žalostink apostol nenadoma vzdignil glavo, vstal in slavil Boga s svojimi usti. Vernikom se je zdelo to nepričakovano oživljenje Božjega služabnika kot čudež božanske moči in zdelo se je, da je to nebeški pečat na njihovo spreobrnjenje v vero. Veselili so se z nedopovedljivo radostjo in slavili Boga s poživljeno vero.

Med spreobrnjenci v Listri in med pričami Pavlovega trpljenja je bil nekdo, ki je pozneje postal pomemben Kristusov delavec in je z apostoloma delil stiske in radosti pionirskega dela na težavnih področjih. To je bil mladenič po imenu Timotej. Ko so Pavla zvlekli iz mesta, je bil ta mladi učenec med temi, ki so žalovali nad navidezno mrtvim telesom in ga videli, da je vstal/184/ ves potolčen in okrvavljen, vendar s hvalnicami na ustih, ker mu je bilo dovoljeno trpeti za Kristusa.

Dan po Pavlovem kamnanju sta apostola odšla v Derbo. Tam je bilo njuno delo blagoslovljeno in mnogo duš je sprejelo Kristusa za Zveličarja. Toda "ko sta oznanila evangelij temu mestu in sta pridobila dosti učencev", (Dej 14,21) nista hotela nadaljevati dela drugod, če nista poprej utrdila vere spreobrnjencev, ki sta jih bila prisiljena za nekaj časa zapustiti v krajih, kjer sta prej delala. In tako sta se neustrašno "vrnila v Listro in Ikonijo in Antiohijo, potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri". (Dej 14,21.22) Mnogi so sprejeli veselo blagovestje evangelija in se tako izpostavili zaničevanju in nasprotovanju. Te sta apostola poiskala, da bi jih utrdila v veri in bi začeto delo lahko ostalo trdno.

Kot pomemben dejavnik duhovne rasti novih spreobrnjencev sta apostola poskrbela, da sta jih obdala s pravili evangeljskega reda. Cerkve so bile primerno organizirane v vseh krajih Likaonije in Pisidije, kjer so bili verniki. V vsaki cerkvi so bili določeni uslužbenci in vzpostavljena sta bila primerni red in ustroj za vodenje vsega, kar zadeva duhovno blaginjo vernikov.

To se ujema z evangeljskim načrtom združitve vseh Kristusovih vernikov v eno telo in po tem načrtu se je Pavel ravnal v vsej svoji službi. Ti,/185/ ki so v katerem koli kraju po njegovem delovanju sprejeli Kristusa za Zveličarja, so bili pravočasno organizirani v cerkev. To je bilo narejeno že takrat, ko jih je bilo po številu malo. Tako so se kristjani učili pomagati drug drugemu, misleč na obljubo, "kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi". (Mt 18,20)

Pavel ni pozabil tako organiziranih cerkev. Skrb za te cerkve je čutil na sebi kakor breme, ki ga je čedalje bolj težilo. Čeprav je bila družba še tako majhna, je bila predmet njegove neprestane skrbi. Na manjše cerkve je gledal z nežnostjo, saj je vedel, da so potrebne posebne nege, da bi bili verniki trdni v veri in poučeni, naj vneto in nesebično delajo za tiste okoli njih.

V vseh svojih misijonskih prizadevanjih sta Pavel in Barnaba sledila Kristusovemu vzoru voljne daritve in zvestemu, gorečemu delu za duše. Prebujena, vneta in neutrudljiva se nista menila za nagnjenja ali osebno udobnost, temveč sta s pobožno skrbnostjo in neprestanim delom sejala seme resnice. Med sejanjem sta bila pozorna na to, da sta dala vsem, ki so željno poslušali evangelij, praktične nasvete neprecenljive vrednosti. Ta duh resnosti in Božji strah sta na um novih učencev naredila trajen vtis o pomembnosti evangeljskega sporočila.

Ko so bili sposobni in obetavni ljudje spreobrnjeni kakor v Timotejevem primeru, sta Pavel in Barnaba vneto/186/ kazala na potrebo dela v vinogradu. In ko sta apostola odšla v drug kraj, se vera teh mož ni omajala, ampak celo rasla. Zvesto so bili poučeni o Božji poti in naučeni, kako naj nesebično, goreče in vztrajno delajo za zveličanje svojih bližnjih. To skrbno poučevanje novih spreobrnjencev je bil pomemben dejavnik v izrednem uspehu, ki sta ga Pavel in Barnaba dosegla, ko sta oznanjala evangelij v poganskih deželah.

Prvo misijonarsko potovanje se je hitro bližalo koncu. Ko sta zaupala novoorganizirane cerkve Gospodu, sta se apostola odpravila v Pamfilijo, "in ko sta govorila besedo v Pergi, gresta dol v Atalijo, in odtod se odpeljeta po morju v Antiohijo". (Dej 14,25.26)/187/

19. Judje in pogani

Temeljno besedilo: Dej 15,1-35

Pavel in Barnaba sta po prihodu v sirijsko Antiohijo, od koder sta bila odšla na svoje poslanstvo, izkoristila prvo priložnost in zbrala vernike ter jim povedala, "koliko reči je Bog z njima storil in da je odprl poganom vrata vere". (Dej 14,27) Cerkev v Antiohiji je bila velika in je rasla. Bila je središče misijonarske dejavnosti in ena najpomembnejših skupin krščanskih vernikov. Ti so bili iz različnih slojev ljudi, tako izmed Judov, kakor poganov.

Medtem ko sta se apostola združila s pridigarji in verniki cerkve v Antiohiji pri resnih prizadevanjih za pridobivanje ljudi za Kristusa, je nekaterim Judom "od ločine farizejev" uspelo sprožiti vprašanje, ki je kmalu pripeljalo do zelo razširjenih nasprotij v cerkvi in vneslo zmedo med verujoče pogane. Ti judovski učitelji so zelo samozavestno zahtevali,/188/ da se mora dati obrezati in izpolnjevati obredno postavo vsak, ki želi biti zveličan.

Pavel in Barnaba sta se takoj spopadla s tem lažnim naukom in se uprla njegovemu uvajanju med pogani. Po drugi strani pa so mnogi verujoči Judje iz Antiohije spoštovali stališče sovernikov, ki so nedavno prišli iz Judeje.

Judovski spreobrnjenci na splošno niso bili nagnjeni k tako hitremu napredovanju, kakor je Božja previdnost odpirala pot. Sad apostolskega dela med pogani je pokazal, da se bo med temi ljudmi spreobrnilo precej večje število ljudi kakor pri Judih. Judje so se bali, da bodo njihove ljudske posebnosti, po katerih so se doslej razlikovali od drugih narodov, dokončno izginile pri teh, ki so prejeli evangeljsko sporočilo, če omejitve in obredi njihove postave ne bodo obvezni za pogane kot pogoj za pripadnost cerkvi.

Judje so se zmeraj ponašali s temi od Boga danimi službami in mnogi teh, ki so se spreobrnili v Kristusovo vero, so še zmeraj mislili, da je neverjetno, da bi Bog odobril spremembo katere koli svoje določbe, s katerimi je jasno začrtal judovski način češčenja. Vztrajali so, da morajo biti judovska postava in obredi vtkani v obrede krščanske vere. Niso spoznali, da so vse obredne daritve samo slikovito napovedovale smrt Božjega Sina, v komer so se vzorci uresničili in po komer obredi in službe Mojzesove postave ne bodo več obvezni./189/

Pred svojo spreobrnitvijo se je imel Pavel za brezhibnega "po pravičnosti, ki sloni na postavi". (Flp 3,6) Toda po spremembi srca je jasno doumel Zveličarjevo poslanstvo kot Odrešenika vseh ljudi, kakor Judov tako poganov, naučil se je razlikovati med živo vero in mrtvo zunanjo pobožnostjo. V luči evangelija so obredi in službe, ki so bili izročeni starodavnemu Izraelu, dobili nov in globlji pomen. Kar so napovedovali, se je uresničilo, in ti, ki so živeli v evangeljski svobodi, so bili prosti njihovega izpolnjevanja. Vendar pa je deset Božjih nespremenljivih zapovedi Pavel še naprej izpolnjeval tako v duhu kakor v črki.

V antiohijski cerkvi je spoštovanje obreze obrodilo mnogo razprav in prepirov. Ker so se verniki zbali, da bi nadaljnje razprave povzročile razkol, so se končno odločili poslati Pavla in Barnaba ter nekaj odgovornih ljudi iz cerkve v Jeruzalem, da zadevo razgrnejo apostolom in starešinam. Tam naj bi se srečali s predstavniki iz različnih cerkev in temi, ki so prišli v Jeruzalem, da bi se udeležili bližajočih se praznikov. V tem času naj bi ponehala vsa nasprotja, dokler ne bo občni zbor sprejel končne odločitve. To odločitev naj bi potem na splošno sprejele različne cerkve po vsem svetu.

Na poti v Jeruzalem sta apostola obiskala vernike v mestih, skozi katera sta potovala, in jih spodbujala, tako da sta jim poročala o svoji izkušnji v Božjem delu in o spreobrnitvi poganov./190/

V Jeruzalemu so predstavniki iz Antiohije srečali sovernike iz različnih cerkev, ki so se zbrali na občnem zboru, in jim poročali o uspehu, ki je spremljal njihovo delo med pogani. Potem so jasno opisali zmedo, do katere je prišlo, ker so nekateri spreobrnjeni farizeji prišli v Antiohijo oznanjat, da se morajo poganski spreobrnjenci obrezati in se držati Mojzesove postave, če želijo biti zveličani.

O tej zadevi so v zboru vroče razpravljali. Kar koli je bilo tesno povezano z obrezo, je tudi zahtevalo skrbno proučevanje. Eno vprašanj je bilo, katero stališče naj zavzamejo do malikom darovanega mesa. Mnogi poganski spreobrnjenci so živeli med nevednimi in vraževernimi ljudmi, ki so pogosto prinašali in darovali žrtve malikom. Duhovniki tega poganskega češčenja so na široko trgovali z daritvami, ki so jim bile darovane, Judje pa so se bali, da bodo poganski spreobrnjenci spravili krščanstvo na slab glas, če bodo kupovali to, kar je bilo darovano malikom, saj bi tako nekoliko odobravali malikovalske navade.

Pogani so prav tako imeli navado jesti meso živali, ki so bile zadavljene, medtem ko je Bog poučil Jude, da morajo pri klanju živali za hrano posebej paziti, da odteče vsa kri, drugače meso niso imeli za zdravo. Bog je dal te prepovedi Judom, da bi ohranili svoje zdravje. Judje so uporabo krvi kot živilo imeli za greh. Menili so, da je kri življenje in da je njeno prelivanje posledica greha./191/

Pogani pa so prav nasprotno zbirali kri, ki je odtekala od daritvene žrtve, in jo uporabljali za pripravo hrane. Judje niso verjeli, da bi morali spremeniti navade, ki so jih prejeli po posebnem Božjem navodilu. Zatorej se je v tedanjih razmerah Jud pohujševal nad poganom in čutil odvratnost do njega, če je naneslo, da sta morala jesti za isto mizo.

Pogani, posebno pa Grki, so bili skrajno razuzdani in obstajala je nevarnost, da bi ljudje z nespreobrnjenim srcem sprejeli vero, ne da bi opustili slabe navade. Judovski kristjani niso trpeli nemoralnosti, ki je pogani sploh niso imeli za slabo dejanje. Zato so Judje sklenili, da je zelo primerno obrezo in izpolnjevanje obredne postave predpisati za poganske spreobrnjence kot preizkus njihove iskrenosti in vdanosti. To naj bi, tako so mislili, preprečilo, da bi se cerkvi pridružili tisti, ki so sprejeli vero brez prave spremembe srca, in bi jo utegnili pozneje osramotiti zaradi nemoralnosti in nezmernosti.

Kaže, da so različna stališča, ki so bila vpletena v reševanje najpomembnejšega vprašanja, pomenila za zbor nepremagljive težave. Toda Sveti Duh je v resnici že rešil to vprašanje, od katerega odločitve je bil videti odvisen uspeh, če ne že sam obstoj krščanske cerkve.

"Ko pa so se že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče: Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija/192/ in sprejeli vero." (Dej 15,7) Dokazoval je, da je Sveti Duh sporno zadevo rešil, tako da se je spustil na neobrezane pogane z enako močjo kakor na obrezane Jude. Poročal je o svojem videnju, v katerem je Bog predenj postavil prt, napolnjen z raznovrstnimi četveronožci, ter mu ukazal, naj zakolje in je. Ko je to zavrnil s trditvijo, da ni nikoli jedel kar koli nagnusnega ali nečistega, je dobil odgovor: "Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto." (Dej 10,15)

Peter je podal jasno razlago teh besed, ki so mu bile dane kmalu potem, ko je bil poklican k stotniku, da bi ga poučil o Kristusovi veri. To sporočilo je pokazalo, da Bog ne gleda, kdo je kdo, marveč sprejme in prizna vse, ki se ga bojijo. Peter je povedal o svoji osuplosti, ko je oznanjeval besede resnice zbranim v Kornelijevem domu in bil priča, kako se je Sveti Duh spustil na njegove poslušalce pogane enako kakor na Jude. Ista svetloba in slava, ki sta odsevali na obrezanih Judih, sta sijali tudi na obrazih neobrezanih poganov. To je bil Božji opomin, naj Peter ne gleda na nekatere kot na manjvrednejše od drugih, kajti Kristusova kri lahko očisti od vsake moralne nečistosti.

Že nekoč prej je Peter s soverniki razpravljal o spreobrnjenju Kornelija in njegove družine ter svojem prijateljstvu z njimi. Ko je ob tej priložnosti poročal o tem, kako se je Sveti Duh spustil na pogane, je izjavil: "Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?" (Dej 11,17) Zdaj je z enako vnemo in močjo dejal: "In Bog, ki pozna srca,/193/ je izpričal zanje, davši jim Svetega Duha, kakor tudi nam, in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli prenašati?" (Dej 15,8-10) Ta jarem ni bil zakon desetih zapovedi, kakor trdijo nekateri, ki nasprotujejo obveznim zahtevam Božjih zapovedi; Peter tukaj misli na obredno postavo, ki je s Kristusovim križanjem postala neveljavna.

Petrov nagovor je pripravil zbor za potrpežljivo poslušanje Pavla in Barnaba, ki sta povedala svojo izkušnjo v delu s pogani. "Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani."(Dej 15,12)

Prav tako je Jakob odločno podal svoje pričevanje ter izjavil, da je bil Božji namen izliti na pogane enake prednosti in blagoslove, kateri so bili zagotovljeni Judom.

Sveti Duh je imel za dobro, da se poganskim spreobrnjencem ne naloži obredna postava, in apostoli so o tem razmišljali tako, kakor je mislil Sveti Duh. Jakob je predsedoval zboru in njegova končna odločitev je bila: "Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu."(Dej 15,19)

To je končalo razpravo. Ta primer spodbija nauk Rimskokatoliške cerkve, da je Peter glava cerkve. Ti, ki kot papeži trdijo, da so njegovi nasledniki, namreč nimajo svetopisemske osnove za svoje zahteve. Nič v Petrovem življenju/194/ ne podpira trditve, da je bil povišan nad svoje brate kot namestnik Najvišjega. Če bi se tisti, za katere se trdi, da so Petrovi nasledniki, zgledovali po njegovem zgledu, bi bili zadovoljni, če bi ostali enakovredni s svojimi brati.

To ravnanje kaže, da je bil Jakob izbran za razglasitev dosežene odločitve zbora. Njegovo mnenje je bilo, da naj obredne postave, zlasti obreze, ne bi niti priporočali, še manj pa vsiljevali poganom. Jakob je želel vplivati na misli svojih bratov z dejstvom, da so pogani s spreobrnitvijo k Bogu v svojem življenju naredili veliko spremembo, in da morajo biti zelo previdni, da jih ne obremenijo z manj pomembnimi, begajočimi in dvomljivimi vprašanji ter jih ne spravijo v malodušnost pri hoji za Kristusom.

Poganski spreobrnjenci naj bi se odpovedali navadam, ki so bile v nasprotju s krščanskimi načeli. Tako so se apostoli in starešine dogovorili, da bodo s pismom poučili pogane, naj se vzdržijo mesa darovanega malikom, nečistosti, zadavljenih živali in krvi. Spodbudili naj bi jih k spolnjevanju zapovedi in svetemu življenju. Prav tako jim je bilo zagotovljeno, da ljudje, ki so razglašali obrezo, niso pooblaščeni od apostolov.

Pavel in Barnaba sta jim bila priporočena kot človeka, ki sta zaradi Gospoda tvegala življenje. Juda in Sila sta bila s tema apostoloma poslana, da ustno oznanita poganom odločitev zbora: "Vzvidelo se je namreč Svetemu Duhu in nam, nobenega/195/ bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: da se vzdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali." (Dej 15,28.29) Štirje Božji služabniki so bili poslani v Antiohijo s pismom in sporočilom, ki naj bi končalo vsa nasprotja; kajti to je bil glas najvišje veljave na zemlji.

Zbor, ki je odločal o tej stvari, je bil sestavljen iz apostolov in učiteljev, ki so imeli pomembno vlogo pri ustanavljanju judovskih in poganskih krščanskih cerkev, ter izbranih delegatov iz različnih krajev. Navzoči so bili starešine iz Jeruzalema, predstavniki iz Antiohije in najvplivnejših cerkev. Zbor je deloval v soglasju z navodili razsvetljene razsodnosti in z dostojanstvom cerkve, ki je bila ustanovljena po božanski volji. Kot sad njihovega posvetovanja so vsi spoznali, da je sam Bog odgovoril na vprašanje tako, da je na pogane izlil Svetega Duha; in dojeli so, da je njihova naloga slediti vodstvu Duha.

Celotno krščansko telo ni bilo poklicano glasovati o tem vprašanju. Apostoli in starešine, vplivni in preudarni ljudje, so izoblikovali in izdali odlok, ki so ga nato splošno sprejele vse krščanske cerkve. Vsi pa niso bili zadovoljni z odločitvijo; bila je skupina slavoljubnih in samozaupnih bratov, ki se z njo niso strinjali. Ti ljudje so se lotili dela na lastno pest. Uživali so v godrnjanju in iskanju napak ter predlagali nove načrte in želeli uničiti delo ljudi, ki jih je Bog posvetil, naj učijo evangeljsko sporočilo. Že od samega začetka se je cerkev/196/ srečevala s takšnimi ovirami in se bo vse do konca časa.

Jeruzalem je bil judovska prestolnica in v njem je obstajala največja izključnost in pobožnjaštvo. Judovski kristjani, ki so živeli v bližini templja, so samohotno dovolili svojim mislim, da so se povrnile k posebnim prednostim Judov kot naroda. Ko so videli, da je krščanska cerkev zapustila judovske obrede in izročila, ter dojeli, da bo posebna svetost, s katero so bili obdani judovski običaji, kmalu izgubljena iz vida v luči nove vere, so bili mnogi jezni na Pavla kot tega, ki je precej povzročil to spremembo. Niti vsi učenci niso bili pripravljeni voljno sprejeti odločitve zbora. Nekateri so bili vneti za obredno postavo in so na Pavla gledali nenaklonjeno, ker so mislili, da v svojih načelih popušča glede obveznosti judovske postave.

Obširne in daljnosežne odločitve občnega zbora so med poganskimi verniki povzročile zaupanje in Božje delo je napredovalo. Cerkev v Antiohiji je uživala prednost navzočnosti Juda in Sila, posebnih poslancev, ki sta se z apostoli vrnila s srečanja v Jeruzalemu. "A Juda in Sila, ki sta bila tudi preroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami." (Dej 15,32) Ta pobožna moža sta se v Antiohiji zadržala nekaj časa. "A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala Gospodovo besedo še z mnogimi drugimi." (Dej 15,35)

Ko je Peter pozneje obiskal Antiohijo, je zaradi svojega obzirnega vedenja/197/ do poganskih spreobrnjencev pridobil zaupanje mnogih. Nekaj časa je deloval v skladnosti z lučjo, ki je bila dana iz nebes. Svoje prirojene predsodke je premagal celo toliko, da je pri mizi sedel skupaj s poganskimi spreobrnjenci. Toda ko so iz Jeruzalema prišli nekateri Judje, ki so bili vneti za obredno postavo, je Peter nepremišljeno spremenil svoje vedenje do spreobrnjencev iz poganstva. "In z njim vred so se hlinili tudi drugi Judje, tako da je tudi Barnaba zavedlo njihovo hlinjenje." (Gal 2,13) Ta slabost, ki so jo pokazali spoštovani in ljubljeni voditelji, je na srce poganskih vernikov naredila boleč vtis. Cerkvi je pretil razkol. Toda Pavel, ki je videl uničevalni vpliv napake, ki je bila narejena cerkvi zaradi dvoličnega Petrovega ravnanja, ga je javno okaral, ker je hlinil svoja prava čustva. V navzočnosti cerkve je Pavel Petra vprašal: "Če ti, ki si Jud, pogansko živiš in ne judovsko, zakaj siliš pogane, da žive judovsko?" (Gal 2,14)

Peter je uvidel napako, ki jo je zagrešil, in je bil takoj, kolikor je bilo v njegovi moči, pripravljen popraviti povzročeno zlo. Bog, ki pozna konec že na začetku, je dovolil Petru razkriti to značajsko slabost, da bi skušani apostol spoznal, da ni v njem nič, s čimer bi se lahko hvalil. Celo najodličnejši ljudje lahko napačno presodijo, če so prepuščeni sami sebi. Bog je prav tako videl, da bodo v prihodnjih časih enako prevarani ti, ki pripisujejo Petru in njegovim lažnim naslednikom vzvišene prednosti, ki pripadajo samo Bogu. Ta poročilo/198/ apostolove slabosti pa je ostalo kot dokaz o njegovi zmotnosti in dejstvu, da ni postavljen nad druge apostole.

Zgodovina tega opuščanja pravih načel stoji kot resno opozorilo ljudem na zaupnih položajih v Božjem delu, da ne bi odstopili od popolnosti, temveč se trdno držali načela. Kolikor večje odgovornosti so položene na človeka in kolikor širše so njegove možnosti ukazovanja in nadzorovanja, toliko več škode lahko naredi, če ne hodi previdno po Gospodovi poti in dela v skladnosti z odločitvami, ki jih sprejme glavno telo na zboru združenih vernikov.

Ali ni čudno, da je Peter hlinil in se izogibal načelom evangelija zaradi strahu pred ljudmi ali da bi pridobil spoštovanje, in sicer po vseh svojih spodrsljajih, po padcu in vrnitvi v prejšnje stanje, po svoji dolgotrajni službi, po svojem osebnem poznanstvu s Kristusom, po svojem spoznanju Zveličarjevega odkritega izvajanja pravih načel, po vseh prejetih nasvetih, po vseh darovih, znanju in vplivu, ki jih je pridobil z oznanjevanjem in poučevanjem besede? Ali ni čudno, da ni bil stanoviten v svoji privrženosti resnici? Bog naj podari vsakemu človeku spoznanje, da je nebogljen in ne more sam pripejati svoje ladje po pravi poti in varno v pristan.

V svoji službi je bil Pavel velikokrat prisiljen stati sam. Od Boga je bil posebno poučen in ni smel popuščati glede načel. Včasih je bilo breme težko, vendar je Pavel ostal trden. Spoznal je, da cerkev nikoli ne sme biti pripeljana pod nadzor človeške/199/ oblasti. Izročila in človeška pravila ne smejo zasesti prostora razodete resnice. Napredek evangeljskega sporočila ne sme biti oviran zaradi predsodkov in nagnjenosti ljudi, kakršen koli že naj bi bil njih položaj v cerkvi.

Pavel je sebe in svoje moči posvetil službi Bogu. Evangeljske resnice je prejel naravnost iz nebes in skozi vse svoje delo obdržal živo zvezo z nebeškimi pomočniki. Bog ga je poučil glede nepotrebnih bremen nad poganskimi kristjani; tako je, ko so judovski verniki sprožili v Antiohijski cerkvi vprašanje o obrezi, poznal mišljenje Božjega Duha glede takšnega nauka ter je zavzel odločno in nepopustljivo stališče, ki je cerkve osvobodilo od judovskih obredov in običajev.

Četudi je Bog osebno poučil Pavla, ni imel nobenih previsokih zamisli o posameznikovi odgovornosti. Za neposredno vodstvo se je zanašal na Boga in bil vedno pripravljen pripoznati veljavo, ustanovljeno v zboru vernikov, združenih v cerkvenem občestvu. Občutil je potrebo posvetovanja, in ko je prišlo do pomembnih vprašanj, je z veseljem to podal pred cerkvijo in se združil s svojimi brati, ko so prosili Boga za modrost, da bi se pravilno odločili. Zapisal je celo: "Preroški duhovi so pokorni prerokom; zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,32.33) Skupaj s Petrom je učil, da naj vsi v združeni pristojnosti cerkve "služijo drug drugemu". (1 Pt 5,5)/200/

20. Povzdigovanje križa

Temeljno besedilo: Dej 15,36-41; 16,1-6

Potem ko je Pavel nekaj časa delal v Antiohiji, je svojemu sodelavcu predlagal, da odideta na drugo misijonarsko potovanje. Rekel je Barnabu: "Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila Gospodovo besedo, da vidiva, kako se jim godi." (Dej 15,36)

Oba, Pavel in Barnaba, sta imela nežen odnos do teh, ki so nedavno sprejeli evangeljsko sporočilo v času njunega dela, in želela sta jih še enkrat videti. Pavel ni nikoli opustil te skrbi. Celo ko je bil v oddaljenih misijonskih poljih, daleč od prizorišča prejšnjega dela, je še vedno v svojem srcu nosil breme spodbujanja teh spreobrnjencev, naj ostanejo zvesti in dopolnjujejo "svetost v Božjem strahu". (2 Kor 7,1) Nenehno jim je skušal pomagati, da bi postali stanovitni rastoči kristjani, močni v veri, vneti v gorečnosti in z vsem srcem posvečeni Bogu in delu za napredek njegovega kraljestva./201/

Barnaba je bil pripravljen iti s Pavlom, želel pa je s sabo vzeti Marka, ki se je spet odločil posvetiti službi. Pavel je temu nasprotoval. "Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega... ne bi jemala s seboj", (Dej 15,38) ker ju je med prvim misijonarskim potovanjem zapustil, ko sta ga posebno potrebovala. Ni bil pripravljen opravičiti Markove slabosti, saj je zapustil delo zaradi varnosti in udobja doma. Omenil je, da človek s tako malo vzdržljivosti ni sposoben za delo, ki zahteva potrpežljivost, samozatajevanje, pogum, požrtvovalnost, vero in pripravljenost žrtvovati življenje, če je potrebno. Spor je bil tako oster, da sta se Pavel in Barnaba ločila, slednji pa je zvest svojemu prepričanju vzel Marka s seboj. "In Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper. A Pavel si izbere Sila in odpotuje, priporočen Božji milosti od bratov." (Dej 15,39.40)

Pavel in Sila sta na poti po Siriji in Ciliciji krepila cerkev ter končno prispela v Derbo in Listro v pokrajini Likaonije. V Listri je bil Pavel kamenjan, pa vendar ga spet vidimo na prizorišču prejšnje nevarnosti. Želel je videti, kako ti, ki so po njegovem trudu sprejeli evangelij, prenašajo preizkušnjo stisk. Ni bil razočaran, kajti videl je, da so listrski verniki ostali trdni, čeprav so bili izpostavljeni nasilnemu nasprotovanju.

Tukaj je Pavel ponovno srečal Timoteja, ki je bil priča njegovemu trpljenju ob koncu prvega obiska v Listri, in na čigar duši se je takrat zapuščen vtis z minevanjem časa poglobil, dokler ni bil prepričan, da je njegova dolžnost popolnoma se izročiti pridigarski službi./202/ Njegovo srce je bilo povezano s Pavlovim in želel je imeti delež v apostolsem delu, tako da bi pomagal, ko bo za to imel priložnost.

Pavlov sodelavec Sila je bil preizkušen delavec, obdarovan z duhom preroštva; vendar je bilo dela, ki ga je bilo treba opraviti, toliko, da je bilo treba usposobiti več delavcev za dejavno službo. V Timoteju je Pavel videl tega, ki ceni svetost pridigarskega dela, se ne boji trpljenja in preganjanja ter se je voljan učiti. Pa vendar si apostol ni upal tvegati odgovornosti, da bi neizkušenema mladeniča Timoteja vzgojil za evangeljsko službo, ne da bi se poprej popolnoma prepričal o njegovem značaju in preteklem življenju.

Timotejev oče je bil Grk, mati pa Judinja. Sveto Pismo je poznal že iz otroštva. Pobožnost, ki jo je videl v svoji hiši, je bila temeljita in razumna. Vera njegove matere in babice v svete preroške spise ga je nenehno spominjala na blagoslove izvrševanja Božje volje. Božja beseda je bila vodilo, po katerem sta ti pobožni ženski poučevali Timoteja. Duhovna moč naukov, ki jih je prejel od njiju, ga je ohranila čistega v govoru in neomadeževanega pred vplivi zla, ki so ga obdajali. Tako sta njegovi domači učiteljici sodelovali z Bogom v pripravi, da bo nosil bremena.

Pavel je spoznal, da je Timotej zvest, stanoviten in zanesljiv, zato ga je izbral za sopotnika pri delu in potovanjih. Ti, ki sta poučevali Timoteja v otroštvu, sta bili nagrajeni, ko sta videli otroka, da se je po njunem prizadevanju povezal v tesno občestvo z velikim apostolom. Timotej je bil mladenič, ko ga je Bog izbral za učitelja, toda njegova načela so bila/203/ tako utrjena z zgodnjo vzgojo, da je bil zmožen zavzeti položaj Pavlovega pomočnika. Čeprav je bil mlad, je nosil svoje odgovornosti s krščansko ponižnostjo.

Iz previdnosti je Pavel modro svetoval Timoteju, naj se obreže, vendar ne zato, ker bi to zahteval Bog, temveč da bi iz misli Judov odstranil to, kar bi lahko bilo očitek Timotejevi službi. V svojem delu naj bi Pavel potoval iz mesta v mesto po mnogih deželah in pogosto bo imel priložnost oznanjati Kristusa v judovskih shodnicah, kakor tudi po drugih shajališčih. Če bi se razvedelo, da eden njegovih sodelavcev ni obrezan, bi lahko bilo delo zelo ovirano zaradi predsodkov in judovskega pobožnjaštva. Povsod se je apostol srečeval z odločnim nasprotovanjem in neprizanesljivim preganjanjem. Svojim judovskim kakor tudi poganskim bratom je želel prinesti spoznanje evangelija, zato je kolikor se je ujemalo z vero, želel odstraniti vsak izgovor za nasprotovanje. A čeprav je toliko popustil judovskim predsodkom, je vendar verjel in učil, da obreza ali neobreza nista nič, Kristusov evangelij pa je vse.

Pavel je ljubil Timoteja, "svojega otroka v veri". (1 Tim 1,2) Veliki apostol je pogosto vzel na stran svojega mladega učenca, ko sta potovala iz kraja v kraj, in spraševal iz svetopisemske zgodovine in ga skrbno poučeval za uspešno opravljanje dela. Oba, Pavel in Sila, sta vse svoje druženje s Timotejem uporabljala za poglobitev vtisov, ki so bili že narejeni na njegovo dušo glede svete in resne narave dela pridigarja evangelija./204/

V svojem delu je Timotej nenehno iskal Pavlov nasvet in navodila. Ni deloval po trenutnih občutkih, temveč s skrbno pozornostjo in treznim premislekom ter se pri vsakem koraku vprašal: Ali je to Gospodova pot? Sveti Duh je v njem našel tega, ki bi lahko bil oblikovan kot tempelj za prebivanje božanske Navzočnosti.

Svetopisemski nauki, uresničeni v vsakdanjem življenju imajo globok in trajen vpliv na značaj. Teh naukov se je Timotej naučil in jih izvajal. Ni imel kakšnih posebnih bleščečih talentov, vendar je bilo njegovo delo vredno, ker je uporabljal od Boga dane sposobnosti v Učiteljevi službi. Njegovo znanje praktične pobožnosti ga je ločevalo od drugih vernikov in ga naredilo vplivnega.

Ti, ki delajo za ljudi, morajo doseči globlje, polnejše in čistejše spoznanje Boga, kakor pa je lahko pridobljeno z navadnimi napori. Vse svoje moči morajo vložiti v Učiteljevo delo. Sodelujejo v vzvišenem in svetem poklicu in če so plačani za pridobivanje ljudi, se morajo trdno zanašati na Boga ter vsak dan prejemati milost in moč iz Vira vseh blagoslovov. "Kajti prikazala se je Božja milost zveličavna vsem ljudem, učeč nas, da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za nas, da bi nas rešil sleherne nepostavnosti in očistil sebi za lastno ljudstvo, goreče za vsa dobra dela." (Tit 2,11-14)

Preden so odšli na nova ozemlja, so Pavel in njegovi tovariši obiskali cerkve, ki so bile/205/ ustanovljene v Pisidiji in okoliških predelih. "Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo. Tako so se cerkve utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan." (Dej 16,4.5)

Apostol Pavel je čutil resno odgovornost zanje, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Nadvse si je želel, da bi bili zvesti: "Da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil," je rekel. (Flp 2,16) Bil je zaskrbljen za sadove svojega dela. Čutil je, da je v nevarnosti celo njegovo lastno zveličanje, če mu spodleti v izpolnjevanju njegove dolžnosti in bi cerkvi spodletelo sodelovanje z njim v delu reševanja ljudi. Vedel je, da samo pridiganje ne zadostuje za vzgojo vernikov, da bi ohranili besedo življenja. Vedel je, da morajo biti poučeni zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, nekoliko tu in nekoliko tam, da bi napredovali v Kristusovem delu. (Iz 28,10.13)

Splošno načelo je, da od Boga dane moči propadejo in izginejo, kadar koli jih kdo noče uporabljati. Resnica, po kateri se ne živi in ni oznanjena drugim, izgubi življenjsko moč in ozdravljajočo učinkovitost. Zato se je apostol bal, da bi mu lahko spodletelo prikazati vsakega človeka popolnega v Kristusu. Pavlovo upanje na nebesa je bledelo, ko je pomislil, da bi zaradi katere njegove napake cerkev dobila človeški pečat namesto božanskega. Njegovo znanje, njegovo govorništvo, njegovi čudeži, njegovo videnje večnih prizorov, ko je bil odnesen v tretja nebesa — vse to bi bilo neuporabno, če bi ti, za katere je delal, odpadli od Božje milosti, ker je/206/ nezvesto opravljal svoje delo. In tako se je z govorjeno in pisano besedo potegoval za te, ki so sprejeli Kristusa, da bi sledili smeri, ki jih bo usposobila biti "brez pogreška in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, ... kakor nebeške luči na svetu". (Flp 2,15)

Vsak pravi pridigar občuti težko odgovornost za duhovni napredek vernikov, zaupanih njegovi oskrbi, hrepenečo željo, da bi bili Božji sodelavci. Zaveda se, da je od njegovega zvestega opravljanja dela, ki mu ga je naložil Bog, precej odvisna blaginja cerkve. Iskreno in neutrudno želi navdihniti vernike z željo, da bi pridobivali ljudi za Kristusa ter imeli v mislih, da bo vsak novi vernik še ena pomoč pri izvrševanju načrta odrešitve.

Potem ko sta Pavel in Sila obiskala cerkve v Pisidiji in okoliških področjih, sta skupaj s Timotejem odšla naprej "skozi Frigijsko in Galacijsko deželo"; (Dej 16,6) tam so z veliko močjo oznanili veselo sporočilo zveličanja. Galačani so bili predani češčenju malikov; toda po pričanju apostolov so se veselili zaradi sporočila, ki je obljubljalo osvoboditev izpod suženjstva grehu. Pavel in njegovi sodelavci so oznanjali nauk o opravičenju z vero v spravno Kristusovo daritev. Kristusa so predstavili kot tega, ki je, videč nebogljeno stanje padlega roda, prišel odrešit moške in ženske, tako da je živel življenje poslušnosti Božjim zapovedim in plačal kazen za neposlušnost. V luči križa so mnogi,/207/ ki nikoli poprej niso poznali resničnega Boga, začeli dojemati velikost Očetove ljubezni.

Tako so bili Galačani poučeni o osnovnih resnicah glede "Boga Očeta" in "našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme iz sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. S poslušanjem vere" so prejeli Božjega Duha in postali "Božji sinovi po veri v Kristusu Jezusu". (Gal 1,3.4; 3,2.26)

Pavlov način življenja med pogani je bil tak, da je kasneje lahko rekel: "Bodite, kakor sem jaz". (Gal 4,12) Njegovih usten se je dotaknila žerjavica z oltarja in bil je zmožen dvigniti se nad telesne slabosti ter predstaviti Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki so ga slišali, so vedeli, da je bil z Jezusom. Opremljen z močjo od zgoraj je bil zmožen primerjati duhovne stvari z duhovnimi in uničiti Satanove trdnjave. Srca so se lomila ob njegovi predstavitvi Božje ljubezni, ki je razodeta v daritvi njegovega edinorojenega Sina, in mnogi so se začeli spraševati: Kaj moram storiti, da bom zveličan?

Ta način predstavitve evangelija je bil značilen za apostolovo dejavnost pri njegovem delu za pogane. Vedno je pred njimi držal golgotski križ. V kasnejših letih svoje izkušnje je izjavil: "Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli/208/ svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,5.6)

Posvečeni poslanci, ki so v zgodnjih dneh krščanstva propadajočemu svetu oznanili veselo sporočilo zveličanja, niso dovolili nobeni samopoviševalni misli, da bi popačila njihovo predstavitev Kristusa in njegovega križa. Niso hlepeli niti po oblasti niti po visokem položaju. Skrili so se v Zveličarju in povzdigovali veliki načrt zveličanja ter življenje Kristusa, Začetnika in Dovrševalca tega načrta. Kristus, ki je enak včeraj, danes in večno, je bilo jedro njihovega poučevanja.

Če bi ti, ki danes oznajajo Božjo besedo, povzdignili Kristusov križ više in še više, bi bila njihova služba veliko uspešnejša. Če bi lahko grešnike spodbudili, da bi resno pogledali na križ in popolnoma spoznali križanega Zveličarja, bi razumeli globino Božjega sočutja in ogabnost greha.

Kristusova smrt dokazuje veliko Božjo ljubezen do ljudi. Je naše jamstvo zveličanja. Odstraniti križ od kristjana bi bilo kakor odstraniti sonce z neba. Križ nas približuje Bogu, spravlja nas z njim. Z usmiljenim sočutjem očetovske ljubezni gleda Jahve na trpljenje, ki ga je njegov Sin zdržal, da bi rešil človeštvo večne smrti, in nas sprejema v Ljubljenem.

Brez križa človek ne bi imel zveze z Očetom. Od njega je odvisno vsako naše upanje. Z njega sije luč Zveličarjeve ljubezni, in ko se ob vznožju križa grešnik ozre k njemu, kateri je umrl, da bi ga rešil,/209/ se lahko veseli s popolnim veseljem, ker so njegovi grehi odpuščeni. Najbolj vzvišeni prostor, ki ga človek sploh lahko doseže, je z vero poklekniti ob križ.

Po križu spoznavamo, da nas nebeški Oče ljubi z neskončno ljubeznijo. Ali naj se čudimo, da je Pavel vzkliknil: "A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa." (Gal 6,14) Naša prednost je tudi, da se lahko hvalimo s križem in se popolnoma izročimo njemu, ki je dal samega sebe za nas. Potem lahko z lučjo, ki se izliva z Golgote in odseva na naših obrazih, gremo naprej razodevat to luč tistim, ki so še v temi./210/

21. V pokrajinah na drugi strani

Temeljno besedilo: Dej 16,7-40

Prišel je čas, ko naj bi bil evangelij oznanjen zunaj meja Male Azije. Pot je bila pripravljena, da bi Pavel in njegovi sodelavci prešli v Evropo. V Troadi, na meji Sredozemskega morja, "se prikaže Pavlu ponoči prikazen. Neki mož, Makedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam." (Dej 16,9)

Klic je bil ukaz in ni dopuščal odlašanja. Luka, ki se je pridružil Pavlu, Silu in Timoteju na potovanju po Evropi, pravi: "Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadevali precej, da gremo naprej v Makedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij. Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotrakijo, in drugi dan v Neapol, in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina." (Dej 16,10-12)/211/

Luka nadaljuje: "A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se zbrale. In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce." (Dej 16,13.14) Lidija je z veseljem sprejela resnico. Ona in njena družina so se spreobrnili in krstili, apostole pa je prosila, naj imajo njeno hišo za svoj dom.

Ko so poslanci križa nadaljevali svoje delo poučevanja, je šla za njimi z vedeževalskim duhom obsedena ženska in vpila: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja. A to je delala mnogo dni." (Dej 16,17.18)

Ta ženska je bila posebna Satanova pomočnica, in je svojim gospodarjem prinašala dobiček z vedeževanjem. Njen vpliv je pomagal krepiti malikovalstvo. Satan je vedel, da je njegovo kraljestvo napadeno, zato se je zatekel k takšnemu načinu nasprotovanja Božjemu delu v upanju, da bo pomešal svoje prevare z resnico, ki so jo učili oznanjevalci evangeljskega sporočila. Priporočila iz ust te ženske so škodovala resnici in misli ljudi vodila od apostolskih naukov in spravljala evangelij na slab glas. Tako so bili mnogi zapeljani, da so verjeli, da ljudi, ki govorijo z Božjim Duhom in močjo, vodi isti duh kakor to Satanovo poslanko.

Apostoli so nekaj časa prenašali to nasprotovanje, potem pa je Pavel, navdihnjen od Svetega Duha, ukazal hudobnemu duhu, naj zapusti žensko. Takoj je utihnila,/212/ kar priča, da sta bila apostola Božja služabnika in ju je demon priznal kot taka in ubogal ukaz.

Ženska se je potem, ko jo je zapustil hudobni duh in ji je bil povrnjen zdrav razum, odločila postati Kristusova sledilka. Njeni gospodarji pa so bili vznemirjeni zaradi svojega vira zaslužka. Spoznali so, da je vse upanje na prejšnje služenje denarja z vedeževanjem in napovedovanjem končano, in da bo njihov vir dohodkov kmalu popolnoma usahnil, če bo apostolom dovoljeno nadaljevati evangeljsko delo.

Še mnogi drugi v mestu so uporabljali satanske prevare za pridobivanje denarja, in ti so v strahu pred vplivom moči, ki bi lahko tako učinkovito ustavila njihovo dejavnost, mogočno povzdignili glasove proti Božjim služabnikom. Apostola so pripeljali pred uradnike z obtožbo: "Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani." (Dej 16,20.21)

Z divjim vznemirjenjem spodbujena množica se je dvignila zoper učence. Bes drhali so podprle in odobrile tudi oblasti, da so strgali apostoloma vrhnja oblačila in ukazali, naj ju bičajo. "In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje. Prejemši tako zapoved ju on vrže v notranjo ječo in jima dene noge v klado." (Dej 16,23.24)

Apostola sta trpela hude muke zaradi bolečega položaja, v katerem sta bila, vendar nista godrnjala. Namesto tega sta v popolni temi in samoti ječe/213/ tudi drugim vlivala pogum z besedami molitve in hvalnic Bogu, ker sta bila vredna trpeti sramoto zanj. Njuni srci sta bili spodbujeni z globoko in iskreno ljubeznijo za delo njunega Odrešenika. Pavel je razmišljal o preganjanju Kristusovih učencev, v katerem je sodeloval, in se veselil, da so se mu odprle oči, da vidi, in njegovo srce dojema moč veličastnih resnic, ki jih je nekoč zaničeval.

Z začudenjem so tudi drugi zaporniki slišali molitev in petje, ki je prihajalo iz notranje celice. Bili so vajeni kričanja in stokanja, preklinjanja in zmerjanja, ki so kalili nočno tišino; vendar še nikoli prej niso slišali, da bi se iz temačnih celic dvigale molitve in hvalnice. Stražarji in zaporniki so se čudili in spraševali, kdo sta ta moža, ki se premražena, lačna in v mukah lahko veselita.

Uradniki so se vrnili domov in si čestitali, ker so s takojšnjimi in odločnimi ukrepi preprečili nered. Toda med potjo so slišali dodatne podrobnosti glede narave dela mož, ki so ju obsodili na bičanje in zapor. Videli so žensko, ki je bila osvobojena satanskega vpliva in so osupnili nad spremembo v njenem videzu in vedenju. V preteklosti je mestu povzročila mnogo težav; zdaj pa je bila spokojna in miroljubna. Ko so spoznali, da so po vsej verjetnosti strogo kaznovali dva nedolžna človeka po rimskem zakonu, so bili ogorčeni nad seboj in se odločili, da bodo zjutraj ukazali apostola izpustiti/214/ in ju pospremiti iz mesta, kjer ne bosta v nevarnosti zaradi nasilja drhali.

Čeprav so bili ljudje kruti, maščevalni in so zločinsko zapostavljali resne odgovornosti, ki so jim bile naložene, pa Bog ni pozabil biti usmiljen do svojih služabnikov. Vsa nebesa so se zanimala za človeka, ki sta trpela zaradi Kristusa, in angela sta bila poslana, da ju obiščeta v ječi. Ob njunem prihodu je trepetala zemlja. Težka zapahnjena vrata zapora so bila na stežaj odprta; verige in okovi z zapornikovih rok in nog so odpadli; in ječo je razsvetlila žareča svetloba.

Ječar je z začudenjem poslušal molitve in pesmi zaprtih apostolov. Ko so ju pripeljali, je videl njune odprte in krvaveče rane, sam pa je njune noge uklenil v klade. Pričakoval je grenko stokanje in preklinjanje, namesto tega pa je slišal pesmi radosti in hvale. S temi zvoki v ušesih je ječar utonil v spanec, iz katerega se je zbudil zaradi potresa in tresenja jetniških zidov.

Ko se je v preplahu prebudil, je osupel opazil, da so vrata vseh celic odprta, in obšla ga je groza, da so vsi jetniki ušli. Spomnil se je, s kakšnim izrecnim ukazom sta bila noč poprej Pavel in Sila zaupana njegovi skrbi, zato je bil prepričan, da bo s smrtjo kaznovan za svojo navidezno nezvestobo. Z grenkobo svoje duše je čutil, da je zanj boljše, da si sam vzame življenje, kakor da bi se dovolil sramotno usmrtiti. Potegnil je svoj meč in se želel umoriti, ko je slišal Pavlove/215/ spodbudne besede: "Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu." (Dej 16,28) Vsak je bil na svojem mestu, ker ga je zadržala Božja moč, ki je delovala na vse jetnike.

Neprizanesljivost, s katero je ječar ravnal z apostoloma, v njiju ni vzbudila sovraštva. Pavel in Sila sta imela Kristusovega duha in ne duha maščevanja. V njunem srcu, polnem Zveličarjeve ljubezni, ni bilo prostora za mržnjo do njunih preganjalcev.

Ječar je odvrgel svoj meč in ukazal prinesti luč ter odhitel v notranjo ječo. Hotel je videti, kakšna človeka sta to, ki z dobroto poplačujeta krutost, s katero so ravnali z njima. Ko je prišel do apostolov in se jima vrgel pred noge, ju je prosil za odpuščanje. In ko ju je pripeljal na zunanje dvorišče, je povprašal: "Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)

Ječar je trepetal, ko je zaznal, da se je v potresu razodela Božja jeza; ko je pomislil, da so ujetniki pobegnili, se je hotel umoriti; zdaj pa se je vse to pokazalo nepomembno v primerjavi z novo, čudno grozo, ki je pretresla njegov um, in želel je imeti spokojnost in vedrino, ki sta jo pokazala apostola v trpljenju in zasramovanju. Na njunih obrazih je videl nebeško luč; vedel je, da je Bog posredoval, da bi čudežno rešil njuno življenje; in v spomin je mogočno priklical besede z demonom obsedene ženske: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja." (Dej 16,17)/216/

Z globoko ponižnostjo je prosil apostola, naj mu pokažeta pot življenja. Odgovorila sta mu: "Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in tvoja hiša. In govorita mu Gospodovo besedo in vsem, ki so bili v njegovi hiši." (Dej 16,31.32) Ječar je apostoloma izmil rane in jima pomagal, potem pa sta ga krstila z vso njegovo družino. Sotrpine v ječi je prevzel posvečujoč vpliv in srce vseh je bilo odprto za resnico, ki sta jo podala apostola. Prepričani so bili, da jih je suženjstva rešil Bog, kateremu sta služila ta moža.

Filipljane je potres zelo prestrašil, in ko so zjutraj uslužbenci ječe povedali uradnikom, kaj se je ponoči zgodilo, so se vznemirili in poslali biriče, naj apostola osvobodijo. Toda Pavel je izjavil: "Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!" (Dej 16,37)

Apostola sta bila rimska državljana. Rimljana bičati ali mu brez pravilno izpeljanega sojenja odvzeti prostost pa je bilo nezakonito, če ni šlo za najhujše zločine. Pavel in Sila sta bila javno prijeta, zato nista hotela, da bi ju na skrivaj izpustili brez ustrezne razlage uradnikov.

Ko so to sporočili oblastnikom, jih je zajel preplah, ker so se bali, da se bosta apostola pritožila cesarju, zatorej so nemudoma odšli v ječo. Pavlu in Silu/217/ so se opravičili zaradi krivičnosti in krutosti, ki so jima bile prizadejane. Nato so ju osebno pospremili iz ječe in zaprosili, naj zapustita mesto. Uradnike je bilo strah apostolskega vpliva na ljudi, bali pa so se tudi Moči, ki je ukrepala v korist teh nedolžnih ljudi.

Apostola sta delala po Kristusovih navodilih, zato nista hotela biti tam, kjer njuna navzočnost ni bila zaželena. "Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej." (Dej 16,40)

Apostola svojega dela v Filipih nista imela za neuspeh. Srečala sta se z nasprotovanjem in preganjanjem; toda posredovanje Previdnosti v njuno korist in spreobrnitev ječarja in njegove družine so več kakor poplačali zasramovanje in trpljenje, ki sta ga pretrpela. Novice o njunem nepravičnem zapiranju in čudežni osvoboditvi so postale znane po vseh krajih, sad tega pa je bil, da je za apostolsko delo zvedela množica ljudi, katerih drugače ne bi dosegli.

Sad Pavlovega dela v Filipih je bil ustanovitev cerkve, katere število je stalno naraščalo. Njegova vnema in predanost in predvsem njegova pripravljenost trpeti za Kristusa so na spreobrnjencih zapustile globok in trajen vpliv. Cenili so dragocene resnice, za katere sta apostola toliko žrtvovala, in se z vsem srcem izročili delu svojega Odrešenika.

Da tej cerkvi ni bilo prizaneseno preganjanje, je razvidno iz besed v Pavlovem pismu, ki jim ga je poslal. Piše: "Ker vam je/218/ iz milosti dano za Kristusa, da ne samo verujete vanj, ampak tudi zanj trpite, imajoč isti boj, ki ste ga videli na meni in zdaj slišite o meni." (Flp 1,29.30) Njihova stanovitnost v veri je bila takšna, da pravi: "Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vse vas, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne." (Flp 1,3-5)

V pomembnih središčih, kamor so poklicani poslanci resnice na delo, se bije strašen boj med silami dobrega in zla. Pavel pravi: "Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme." (Ef 6,12) Do konca časa bo spor med Božjo cerkvijo in temi, ki so pod nadzorom hudobnih angelov.

Prvi kristjani so bili pogosto poklicani srečati se s silami teme iz oči v oči. Sovražnik jih je s pačenjem resnice in preganjanji poskušal odvrniti od prave vere. V sedanjem času, ko se naglo približuje konec vsega na zemlji, se Satan obupno trudi zapeljati svet. Izmislil si je mnogo načrtov, da bi z njimi zasedel um in odvrnil pozornost od resnic, ki so bistvene za zveličanje. V vsakem mestu se njegovi pomočniki marljivo organizirajo v združenja teh, ki nasprotujejo Božjim zapovedim. Vrhovni goljuf si prizadeva zasejati prvine zmede in upora, in ljudi podžiga z gorečnostjo, ki se ne sklada s spoznanjem./219/

Hudobnost dosega stopnjo, ki je ni še nikoli imela, pa vendar še mnogi pridigarji evangelija kličejo: "Mir in varnost." Božji zvesti poslanci pa naj gredo s svojim delom neomajno naprej. Opremljeni z vsem nebeškim orožjem naj neustrašno in zmagovalno napredujejo; nikoli naj se ne nehajo vojskovati, dokler ne bo vsaka duša v njihovem dosegu sprejela sporočila resnice za ta čas./220/

22. Solun

Temeljno besedilo: Dej 17,1-10

Pavel in Sila sta se po odhodu iz Filipov odpravila v Solun. Tam sta imela prednost govoriti velikemu občinstvu v judovski shodnici. Njun videz je razodeval sramotno ravnanje, ki sta ga bila pred kratkim deležna, zato je bilo treba razložiti, kar se je nedavno zgodilo. To sta naredila, ne da bi poviševala sebe, temveč sta poveličevala svojega Osvoboditelja.

Pavel se je v pridigi Solunčanom skliceval na starozavezne prerokbe, ki se tičejo Mesija. Kristus je v svojem delu usmeril misli svojih učencev na te prerokbe: "In začne od Mojzesa in vseh prerokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem." (Lk 24,27) Peter je v oznanjevanju Kristusa predložil dokaze iz Starega zakona. Štefan se je držal iste poti. Tudi Pavel se je pri svojem delu skliceval na spise, ki napovedujejo Kristusovo rojstvo, muke,/221/ smrt, vstajenje in vnebohod. Z navdihnjenim pričevanjem Mojzesa in prerokov je jasno dokazal istovetnost Jezusa iz Nazareta z Mesijem ter pokazal, da je bil Kristusov glas ta, ki je že iz Adamovih časov govoril po prerokih in očakih.

Glede prihoda Obljubljenega so bile dane jasne in natančne prerokbe. Adamu je bilo dano zagotovilo o Odrešenikovem prihodu. Satanu izrečena izjava: "Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med tvoje in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto," (1 Mz 3,15) je bila našim prastaršem obljuba o odrešitvi, ki se bo uresničila po Kristusu.

Abrahamu je bila dana obljuba, da bo iz njegovega rodu prišel Zveličar sveta: "In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomcu. Ne pravi 'in potomcem', kakor da bi jih bilo več, temveč kakor za enega: In tvojemu potomcu, ki je Kristus." (1 Mz 22,18Gal 3,16)

Mojzes je ob koncu svojega dela kot izraelski vodja in učitelj jasno napovedal Mesijev prihod. Zbranim izraelskim četam je dejal: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15) Izraelcem je zagotovil, da mu je sam Bog to razodel, ko je bil na gori Horeb, rekoč: "Hočem jim obuditi preroka izmed njih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, kar koli mu zapovem." (5 Mz 18,18)/222/

Mesija je moral biti kraljevskega rodu, kajti v prerokbi, ki jo je izgovoril Jakob, Gospod pravi: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo (tj. poslanec miru), in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mz 49,10)

Izaija je prerokoval: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad. Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo Davidove stanovitne milosti. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom. Glej, rod, ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi, ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zavoljo Izraelovega Svetnika, ker te je oslavil." (Iz 11,1; 55,3-5)

Jeremija je prav tako pričal o prihajajočem Odrešeniku kot Knezu Davidove hiše: "Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko zbudim Davidu pravičen Odraslek; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in bo delal pravo in pravičnost v deželi. V njegovih dnevih bo rešen Juda, in Izrael bo prebival na varnem; in to je njegovo ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša pravičnost." In spet: "Tako pravi Gospod: Ne bo Davidu zmanjkalo moža, ki bo sedel na prestolu Izraelove hiše; tudi duhovnikom, levitom, ne zmanjka moža izpred mojega obličja, ki bo daroval žgalno daritev in zažigal jedilni dar ter opravljal klalno daritev vse dni." (Jer 23,5.6; 33,17.18)

Celo Mesijev rojstni kraj je bil napovedan: "In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil/223/ med Judovimi tisoči: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Miha 5,1)

Delo, ki naj bi ga na zemlji opravil Zveličar, je bilo podrobno opisano: "In Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu." (Iz 11,2) Ta, ki bo tako maziljen, naj bi oznanjal "blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem Gospodovo milostno leto in dan maščevanja našega Boga, da tolažim vse žalujoče, da poskrbim za žalujoče na Sionu in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupnega duha; da bi se imenovali hrasti pravičnosti, Gospodov sadež, njemu v poveličanje." (Iz 61,1-3)

"Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji: svojega duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom. Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo čul po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali njegovega nauka." (Iz 42,1-4)/224/

Pavel je s prepričevalno močjo dokazoval iz Starega zakona, da "je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih". (Dej 17,3) Ali ni Miha prerokoval: "S palico bodo tepli po licu Izraelovega sodnika?" (Miha 4,14) In ali ni Obljubljeni prerokoval sam o sebi po Izaiju: "Svoj život sem izpostavil njim, ki so me bili, in svoje lice njim, ki so me tezali; svojega obličja nisem skril sramotenju in pljuvanju?" (Iz 50,6) Po psalmistu je Kristus napovedal ravnanje, ki ga bo deležen od ljudi: "Jaz pa sem ... poroga ljudem in zaničevan od ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, reže se in z glavo majejo: Zanašal se je na Gospoda! Ta naj ga reši, otme naj ga, ker ima veselje nad njim! Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko. Tujec sem postal svojim bratom in neznanec sinovom svoje matere. Kajti gorečnost za tvojo hišo me je razjedla, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, je zadelo mene. Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil." (Ps 22,6-8.17.18; 69,8.9.20)

Kako nezmotljivo jasne so bile Izaijeve prerokbe o Kristusovem trpljenju in smrti! Prerok sprašuje: "Kdo je veroval našemu oznanilu in komu se je razodela Gospodova rama? Kajti On je vzrastel/225/ kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali.

Zares On je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; mi pa smo ga šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje.

Mi vsi pa smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust. Iz stiske in iz sodbe je bil vzet — a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? Zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec." (Iz 53,1-8)

Celo način njegove smrti je bil napovedan vnaprej. Kakor je bila bronasta kača povzdignjena v puščavi, tako naj bi bil povzdignjen prihajajoči Odrešenik, "da se ne pogubi kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jn 3,16)

"In če ga kdo vpraša: Kake so te rane na tvojih prsih? Tedaj poreče: S temi sem bil ranjen v hiši tistih, ki me ljubijo." (Zah 13,6)

"In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu/226/ je bil po svoji mučni smrti, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ali Gospod ga je hotel streti, On ga je izročil trpljenju." (Iz 53,9.10)

Toda ta, ki naj bi pretrpel smrt po rokah zlobnih ljudi, je spet vstal kot zmagovalec nad grehom in grobom. Navdihnjen od Vsemogočnega je izraelski "sladki pevec" (2 Sam 23,1) pričal o veličastnosti jutra vstajenja. Veselo je oznanil: "Tudi moje meso bo počivalo brez skrbi. Ker ne zapustiš moje duše v državi smrti, ne daš, da tvoj ljubljenec vidi trohnobo." (Ps 16,9.10)

Pavel je pokazal, kako tesno je Bog povezal daritveno službo s prerokbami o njem, ki bo kakor "jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7) Mesija je dal svoje življenje kot "daritev za greh". (Iz 53,10) Ko je Izaija gledal stoletja naprej, na prizore Zveličarjeve sprave, je zanj izjavil, da bo (kot) Božje Jagnje "žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel greh mnogih in prosil za grešnike". (Iz 53,7.10.12)

Zveličar iz prerokovanj je imel priti ne kot zemeljski kralj, da bi osvobodil judovski narod zemeljskih zatiralcev, marveč kot človek med ljudmi, da bi živel življenje revščine in ponižnosti, in da bi bil na koncu zaničevan, zavržen in usmrčen. Zveličar, ki je bil napovedan v starozaveznih Pismih, naj bi se daroval kot daritev za padlo človeštvo in tako izpolnil vsako zahtevo prekršenega zakona. V njem naj bi se simbol izpolnil v svojem vzorcu,/227/ njegova smrt na križu pa naj bi dala smisel celotni judovski ureditvi.

Pavel je solunskim Judom povedal o svoji nekdanji gorečnosti za obredno postavo in o čudoviti izkušnji pri vratih Damaska. Pred svojo spreobrnitvijo je bil prepričan o dedni pobožnosti, ki je bila lažno upanje. Njegova vera ni bila zasidrana v Kristusu, namesto vanj je zaupal v navade in obrede. Njegova gorečnost za postavo je bila ločena od vere v Kristusa in ni imela vrednosti. S tem ko se je bahal, da je brezmadežen v izpolnjevanju del postave, je zavrgel njega, ki ji je dajal smisel.

Po njegovi spreobrnitvi pa se je vse spremenilo. Jezus iz Nazareta, katerega je preganjal v osebi njegovih svetih, se je pojavil pred njim kot obljubljeni Mesija. Preganjalec ga je videl kot Božjega Sina, namreč njega, ki je prišel na zemljo v izpolnitev prerokovanj in čigar življenje se je ujemalo z vsako podrobnostjo Svetih spisov.

Ko je Pavel s sveto srčnostjo oznanil evangelij v solunski shodnici, je pravi pomen obredov in uredb, povezanih s službo v svetišču, razsvetlila obilna svetloba. Misli svojih poslušalcev je povzdignil nad pozemsko službo in Kristusovo delo v nebeškem svetišču v čas, ko bo po končanem posredniškem delu Kristus spet prišel v moči in veliki slavi ter ustanovil svoje kraljestvo na zemlji. Pavel je veroval v drugi Kristusov prihod; resnice o tem dogodku je predstavil tako jasno in prepričljivo, da je na srce mnogih/228/ poslušalcev naredil vtis, ki ni nikoli izginil.

Tri sobote zapored je Pavel pridigal Solunčanom in z njimi iz Pisem razpravljal o življenju, smrti, vstajenju, službi in prihodnji slavi Kristusa, "Jagnjeta, zaklanega od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Povišal je Kristusa; pravo razumevanje njegove službe pa je ključ, ki odklepa starozavezne Spise in odpira dostop do njihovih bogatih zakladov.

Evangeljske resnice so bile v Solunu predstavljene z veliko močjo, da so pritegnile pozornost velike množice zbranih. "In nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo." (Dej 17,4)

Kakor v krajih, kjer sta že bila, sta se tudi tukaj srečala z nasprotovanjem. "Ali Jude je prevzela zavist." (Dej 17,5) Ti Judje tedaj niso bili na dobrem glasu pri rimski oblasti, saj so pred kratkim v Rimu zanetili upor. Nanje so gledali sumničavo in njihova svoboda je bila precej omejena. Zdaj so videli priložnost, da bi izkoristili razmere in spet pridobili naklonjenost ter hkrati osramotili apostola in krščanske spreobrnjence.

To so se namenili storiti tako, da so najeli "nekaj hudobnih mož izmed drhali", s čimer jim je uspelo "pripraviti vstajo v mestu". (Dej 17,5) V upanju, da bodo našli apostola, so obstopili Jazonovo hišo;/229/ vendar niso našli ne Pavla ne Sila. "Ko pa ju niso našli," je drhal v svojem norem razočaranju privlekla "Jazona in nekatere brate pred mestne poglavarje, vpijoč: Ti, ki ves svet narobe prevračajo, ti so tudi sem prišli, in Jazon jih je sprejel; in vsi ti delajo zoper cesarjeve postave, govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus." (Dej 17,6.7)

Ko Pavla in Sila niso našli, so poglavarji vklenili obtožene vernike, da bi ohranili mir. Ker so se bali nadaljnega nasilja, "so bratje naglo po noči odpravili Pavla in Sila v Berejo". (Dej 17,10)

Kdor danes oznanja nepriljubljene resnice, naj ne bod malodušen, če včasih celo pri teh, ki trdijo, da so kristjani, doživi manj naklonjen, sprejem s kakršnim so se srečali Pavel in njegovi sodelavci med ljudmi, sredi katerih so delali. Poslanci križa se morajo med svojim neprestanim delom v Jezusovem imenu oborožiti z budnostjo in molitvijo ter napredovati z vero in pogumom. Kristusa morajo povzdigniti kot človekovega Posrednika v nebeškem svetišču, kot njega, v katerem imajo središče vse daritve starozakonskih predpisov in po čigar spravni daritvi prestopniki Božjega zakona lahko najdejo mir in odpuščanje./230/

23. Bereja in Atene

Temeljno besedilo: Dej 17,11-34

V Bereji je Pavel našel Jude, pripravljene preiskovati resnice, ki jih je učil. Lukov zapis o njih pravi: "Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali Pisma, ali je to tako. In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo." (Dej 17,11.12)

Um Berejcev ni bil obremenjen s predsodki. Bili so pripravljeni preiskovati resničnost naukov, ki sta jih oznanjala apostola. Svetega pisma niso proučevali iz radovednosti, temveč da bi zvedeli, kaj je pisano o obljubljenem Mesiju. Vsak dan so preiskovali navdihnjena poročila in ko so primerjali besedilo z besedilom, so jim bili ob strani nebeški angeli, razsvetljevali njihov um in vplivali na njihovo srce./231/

Kadar koli so oznanjene evangeljske resnice, so ti, ki si iskreno želijo delati, kar je prav, spodbujeni k marljivemu preiskovanju Svetih spisov. Če bi se v končnih prizorih zemeljske zgodovine tisti, katerim so oznanjene preizkusne resnice, ravnali po zgledu Berejcev in vsak dan preiskovali Sveto pismo ter njim podana sporočila primerjali z Božjo besedo, bi bilo danes veliko število zvestih predpisom Božjih zapovedi tam, kjer jih je zdaj sorazmerno malo. Toda ko so predstavljene nepriljubljene svetopisemske resnice, jih mnogi nočejo preiskovati. Čeprav ne morejo nasprotovati jasnim naukom Svetega pisma, vseeno kažejo skrajni odpor do proučevanja ponujenih dokazov. Čeprav so ti nauki resnični, nekateri mislijo, da je le malo pomembno, ali bodo sprejeli novo luč ali pa tudi ne, in se oprijemljejo prijetnih izmišljotin, ki jih sovražnik uporablja za zapeljevanje ljudi na napačno pot. Tako je njihov um zaslepljen z zmoto in se ločujejo od nebes.

Vsi bodo sojeni glede na luč, ki so jo dobili. Gospod pošilja svoje poslance s sporočilom zveličanja; in te, ki slišijo, bo imel za odgovorne za način, kako so ravnali z besedami njegovih služabnikov. Ti, ki iskreno iščejo resnico, bodo v luči Božje besede temeljito raziskovali nauke, ki so jim bili predstavljeni.

Neverujoči Judje iz Soluna, ki so bili polni ljubosumja in sovraštva do apostolov, še niso bili zadovoljni, da so ju odpravili iz svojega mesta. Zato so šli za njima v Berejo in proti njima nahujskali zlahka razdražljive strasti nižjega sloja ljudi. Ker so se bratje bali, da bi bila lahko Pavlu storjena sila,/232/ če bi ostal tam, so ga poslali v Atene v spremstvu z nekaj Berejci, ki so prd kratkim sprejeli vero.

Tako je preganjanje spremljalo učitelja resnice iz mesta v mesto. Kristusovi sovražniki niso mogli preprečiti napredka evangelija, uspelo pa jim je, da so apostoloma zelo otežili delo. Pa vendar je navkljub nasprotovanju in sporom Pavel neprestano napredoval; odločil se je namreč izvršiti Božji načrt, kakor mu je bil razodet v prikazni v Jeruzalemu: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Pavlov nagli odhod iz Bereje ga je prikrajšal za pričakovano priložnost, da bi obiskal brate v Solunu.

Po prihodu v Atene je apostol poslal berejske brate nazaj s sporočilom za Sila in Timoteja, naj se mu takoj pridružita. Timotej je prišel v Berejo pred Pavlovim odhodom in je s Silom ostal, da bi nadaljevala delo, ki se je tako dobro začelo, in da bi nove spreobrnjence poučila o načelih vere.

Atene so bile prestolnica poganstva. Tukaj se Pavel ni srečeval z nevednim, lahkovernim ljudstvom kakor v Listri, ampak z ljudmi, ki so sloveli po svojem znanju in kulturi. Povsod je bilo videti kipe njihovih bogov in junakov zgodovine in pesništva, ki so jih razglasili za bogove, veličastne stavbe in slike pa so predstavljale narodovo slavo in priljubljeno češčenje poganskih božanstev. Človeška čutila so bila prevzeta od lepote in sijaja umetnosti. Na vsakem koraku so se stala svetišča in templji/233/ mogočnih oblik. Kipi, oltarji in plošče so spominjali na vojaške zmage in junaška dela slavnih mož. Vse to je naredilo Atene za ogromno umetnostno galerijo.

Pavel je opazoval lepoto in veličastnost, ki sta ga obdajali, in videl, da je mesto popolnoma predano malikovalstvu, zato se je njegov duh razvnel z gorečnostjo za Boga, ki je bil vsepovsod onečaščevan; v srcu pa je čutil usmiljenje do Atencev, ki kljub svojemu duhovnemu razvoju niso ničesar vedeli o pravem Bogu.

Apostola ni zavedlo to, kar je videl v tem središču učenosti. Njegova duhovna narava je bila tako dovzetna za čar nebeških stvari, da sta veselje in slava neminljivih bogastev v njegovih očeh izničila vrednost blišča in sijaja, ki sta ga obdajala. Ko je videl sijaj Aten, je spoznal njegovo zapeljivo moč nad ljubitelji umetnosti in znanosti, na njegovo srce pa je naredila globok vtis pomembnost dela, ki je bilo pred njim.

V tem velikem mestu, kjer niso častili Boga, je Pavla pritiskal občutek osamljenosti, zato je hrepenel po naklonjenosti in pomoči svojih sodelavcev. Glede človeškega prijateljstva se je počutil povsem osamljenega. V svojem pismu Tesaloničanom izraža svoje občutke z besedami "sami ostati v Atenah". (1 Tes 3,1) Pred njim so se pojavile ovire, ki so bile na videz nepremagljive, in skoraj se je zdelo brezupno, da bi poskusil doseči srce ljudi.

Med čakanjem na Sila in Timoteja Pavel ni bil brez dela./234/ "Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril." (Dej 17,17) Toda njegovo najpomembnejše delo v Atenah je bilo oznaniti sporočilo zveličanja tem, ki niso imeli pravilne predstave o Bogu in njegovem načrtu za padlo človeštvo. Kmalu se je imel apostol srečati s poganstvom v njegovi najbolj pretkani in privlačni obliki.

Ni trajalo dolgo, da so pomembni atenski možje zvedeli, da je v njihovem mestu navzoč nenavaden učitelj, ki ljudem podaja nove in čudne nauke. Nekateri teh mož so poiskali Pavla in se začeli pogovarjati z njim. Kmalu se je okoli njih zbrala množica poslušalcev. Nekateri so bili pripravljeni zasmehovati apostola kot človeka, ki je daleč za njimi tako družbeno kot umsko, in ti so med seboj posmehljivo govorili: "Kaj hoče ta kvasač povedati? A drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov — ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju." (Dej 17,18)

Med temi, ki so na tržnici srečali Pavla, so bili "tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov", (Dej 17,18) in ti so prav kakor tudi drugi, ki so prišli v stik z njim, kmalu spoznali, da ima znanje, ki je resnično večje od njihovega. Njegove umske sposobnosti so zahtevale spoštovanje učenih; njegovo tehtno in logično razmišljanje ter moč njegovega govorništva pa sta pritegnila pozornost vsega občinstva. Njegovi poslušalci so spoznali, da ni novinec, ampak je zmožen zadovoljiti vse sloje in s prepričljivimi dokazi podpreti nauke, ki jih je učil. Tako je apostol neustrašno stal in se spopadal z nasprotniki na njihovih tleh,/235/ logiki se je uprl z logiko, filozofiji s filozofijo, govorništvu z govorništvom.

Njegovi poganski nasprotniki so ga opozorili na usodo Sokrata, ki so ga bili obsodili na smrt, ker je bil zagovarjal tuje bogove; Pavlu pa so svetovali, naj ne ogrozi svojega življenja na enak način. Toda apostolove razprave so pritegnile pozornost ljudi in njegova pristna modrost je povzročila, da so ga spoštovali in občudovali. Nista ga mogla utišati znanje ali posmeh filozofov, in ko so videli, da se je trdno odločil dokončati svojo nalogo med njimi in povedati svoje sporočilo navkljub tveganju, so se odločili, da ga bodo v miru poslušali.

Zatorej so ga odpeljali na Marsov grič. To je bila ena najsvetejših točk v vseh Atenah; kot spominsko znamenje so ga obravnavali z vraževernim spoštovanjem, ki je v mislih nekaterih že mejil na grozo. Tukaj so možje, ki so delovali kot končni razsodniki v vseh pomembnejših moralnih pa tudi družbenih zadevah, pogosto skrbno proučevali vprašanja, ki so bila povezana z vero.

Tukaj stran od hrupa in vrveža prepolne glavne ceste ter bučnih skupnih razprav so lahko apostola poslušali, ne da bi jih kdo motil. Okoli njega so se zbrali pesniki, umetniki in filozofi, atenski učenjaki in modreci, ki so ga ogovorili: "Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ? Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti." (Dej 17,19.20)/236/

V tej uri slovesne odgovornosti je bil apostol miren in spokojen. Njegovo srce je čutilo breme pomembnega sporočila, besede pa, ki so prihajale iz njegovih ust, so prepričale poslušalce, da ni prazen kvasač. Rekel je: "Možje Atenci, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi. Ko sem se namreč sprehajal po mestu in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem." (Dej 17,22.23) Ob vsem njihovem razumu in splošnem znanju so bili nevedni o Bogu, ki je ustvaril vesolje. Nekateri pa so vendar hrepeneli po večji luči. Koprneli so po Neskončnem.

Z iztegnjenimi rokami proti shodnici, polni malikov, je Pavel izlil breme svoje duše in razkrinkal zmote vere Atencev. Najmodrejši njegovih poslušalcev so bili osupli, ko so poslušali njegovo razlaganje. Pokazal je, da pozna njihova umetnostna dela, literaturo in vero. Ko je pokazal njihove spomenike in malike, je oznanil, da Boga ni mogoče primerjati s podobami, ki jih je izdelal človek. Ti maliki niti malo ne morejo predstavljati Jahvejeve slave. Opomnil jih je, da te podobe nimajo življenja, ampak jih vodi človeška moč, premikajo se le, ko jih premaknejo človeške roke. Zatorej so ti, ki jih častijo, vsekakor višji od tega, kar častijo.

Pavel je misli svojih poganskih poslušalcev dvignil čez meje njihove lažne vere k pravemu dojemanju Božanstva, katero so imenovali "Nepoznani Bog". To Bitje, ki jim ga je zdaj oznanil, ni odvisno/237/ od ljudi in ne potrebuje nič iz človeških rok, kar bi povečalo njegovo moč in slavo.

Ljudi je prevzelo občudovanje Pavlove tehtne in logične predstavitve lastnosti pravega Boga, njegove ustvarjalne moči in obstoja njegove vsemogočne previdnosti. Z resno in navdušeno zgovornostjo je dejal: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, On, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse." (Dej 17,24.25) Nebesa niso dovolj velika za Boga, koliko manj so potem šele svetišča, narejena s človeškimi rokami!

Pavel je v dobi družbenih razredov, ko so bile pravice ljudi pogosto teptane, predočil veliko resnico o človeškem bratstvu, ko je povedal, da je Bog "naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje". (Dej 17,26) V Božjih očeh so vsi enaki in vsako živo bitje dolguje najvišjo zvestobo Stvarniku. Potem je apostol pokazal, kako se njegov načrt milosti in usmiljenja vleče kakor zlata nit skozi vsa Božja ravnanja s človekom. On je "določil odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Pokazal je na plemenite vzorce človeštva okoli sebe in z besedami, sposojenimi od njihovega pesnika, opisal neskončnega Boga kot Očeta, čigar otroci so. Rekel je: "Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo,/238/ kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj smo tudi njegovega rodu. Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, obdelanemu po človeški umetelnosti in iznajdljivosti.

Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se spokore." (Dej 17,28-30) V stoletjih teme pred Kristusovim prihodom je božanski Vladar potrpežljivo prenašal malikovalstvo poganov; zdaj pa je po svojem Sinu poslal ljudem luč resnice; od vseh pa je pričakoval spokorjenje za zveličanje, in sicer ne le od skromnih in ponižnih, temveč tudi od ponosnih filozofov in zemeljskih knezov. "Zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po Možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih." (Dej 17,31) Ko je Pavel spregovoril o vstajenju od mrtvih, "so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali." (Dej 17,32)

Tako se je končalo delo apostola v Atenah, središču poganske učenosti, kajti Atenci so se vztrajno držali svojega malikovalstva in se odvrnili od luči prave vere. Ko so ljudje popolnoma zadovoljni s svojimi dosežki, od njih ni kaj dosti pričakovati. Čeprav so se Atenci bahali z učenostjo in plemenitostjo, so vendar postajali nenehno bolj pokvarjeni in bolj zadovoljni z meglenimi skrivnostmi malikovalstva.

Med njimi, ki so poslušali Pavlove besede, so bili nekateri, katere so predstavljene resnice prepričale,/239/ vendar se niso ponižali, da bi priznali Boga in sprejeli načrt zveličanja. Nobena zgovornost, niti moč dokazov, ne more spreobrniti grešnika. Edino Božja moč lahko vtisne resnico v srce. Ta, moč ne more doseči njega, ki se vztrajno obrača od nje. Grki so iskali modrost, pa vendar je bilo sporočilo križa zanje neumnost, ker so cenili svojo modrost bolj kakor modrost, ki prihaja od zgoraj.

Evangeljsko sporočilo je doseglo tako neprimerljivo majhen uspeh med Atenci zato, ker so bili ponosni na svojo razumnost in človeško modrost. Kadar modri ljudje tega sveta pridejo h Kristusu kot ubogi izgubljeni grešniki, postanejo modri tudi za zveličanje; ti pa, ki pridejo kot ugledni in se hvalijo s svojo modrostjo, ne bodo prejeli luči in spoznanja, ki ga lahko da samo On.

Tako se je Pavel srečal s poganstvom svojega časa. Njegovo delo v Atenah ni bilo popolnoma zaman. Dionizij, eden najuglednejših meščanov, in še nekateri drugi so sprejeli evangeljsko sporočilo in se popolnoma zedinili z verniki.

Navdihnjenje nam je dalo ta bežni vpogled v življenje Atencev, ki so z vsem svojim znanjem, uglajenostjo in umetnostjo tonili v pregrešnost, da bi lahko videli, kako Bog po svojih služabnikih kara malikovalstvo in grehe ošabnega, samozadostnega ljudstva. Besede apostola in opis njegovega vedenja in razmer, kakor jih je zabeležilo navdihnjeno pero, morajo biti izročene vsem prihodnjim rodovom in pričati o njegovem neomajnem zaupanju, pogumu v osamljenosti in težavi/240/ ter zmagi, ki jo je pridobil za krščanstvo v samem središču poganstva.

Pavlove besede vsebujejo zakladnico znanja za cerkev. Bil je v položaju, ko bi zlahka rekel kaj, kar bi razdražilo njegove ošabne poslušalce, njega pa spravilo v težave. Če bi s svojim slavnostnim govorom naravnost napadel njihove bogove in mestne veljake, bi bil lahko v nevarnosti, da ga doleti Sokratova usoda. Toda s tankočutnostjo, ki izvira iz božanske ljubezni, je previdno odvrnil njihove misli od poganskih božanstev, tako da jim je razodel pravega Boga, ki jim je bil neznan.

Danes naj bodo svetopisemske resnice predočene veljakom sveta, da bi lahko izbrali med poslušnostjo Božjim zapovedim ali pa vdanostjo knezu zla. Bog postavlja prednje večne resnice — resnice, ki jih bodo zmodrile za zveličanje; vendar jih ne sili, da bi jih sprejeli. Če se odvrnejo od njih, jih prepusti same sebi, da se nasitijo sadu svojih del.

"Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je Božja moč. Kajti pisano je: Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem. Marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je." (1 Kor 1,18.19.27.28) Mnogi največjih učenjakov in državnikov, svetovno najimenitnejši/241/ možje sveta, se bodo v teh zadnjih dnevih odvrnili od luči, ker svet ne more spoznati Boga po modrosti. Božji služabniki naj izkoristijo vsako priložnost, da sporočijo resnico tem ljudem. Nekateri bodo priznali svoje neznanje o Bogu in bodo zasedli svoj prostor ponižnih učencev ob nogah Vrhovnega Učitelja Jezusa.

Božji delavec potrebuje močno vero v vsakem prizadevanju, da bi dosegel najvišje družabne sloje. Razmere so lahko videti nevarne, vendar tudi v najtemnejši uri je tukaj luč od zgoraj. Moč teh, ki ljubijo Boga in mu služijo, se bo obnavljala iz dneva v dan. Razumevanje Neskončnega jim je na voljo, da se ne bi ne motili pri izvajanju njegovih načrtov. Ti delavci naj začetek svojega zaupanja obdržijo trdno do konca, vedoč, da luč Božje resnice sveti v temi, ki obdaja naš svet. V Božjem delu naj ne bo malodušnosti. Vera posvečenega delavca bo vzdržala vsako preizkušnjo, ki ga doleti. Bog je zmožen in voljan dati svojim služabnikom vso moč, ki jo potrebujejo, in modrost, ki jo zahtevajo njihove raznovrstne potrebe. Izpolnil bo več kakor sploh lahko pričakujejo ti, ki mu zaupajo./242/

24. Korint

Temeljno besedilo: Dej 18,1-18

V prvem stoletju krščanstva je bil Korint glavno mesto ne le Grčije, temveč tudi vsega sveta. Grki, Judje in Rimljani s popotniki iz vseh dežel so se prerivali skozi njegove ulice, hlepeč po zaslužku in zabavi. Veliko trgovsko središče je ležalo tako, da je bilo lahko dostopno iz vseh delov rimskega cesarstva, zato je bilo pomemben kraj, v katerem naj bi osnovali spomenike za Boga in njegovo resnico.

Med Judi, ki so se nastanili v Korintu, sta bila Akvila in Priscila, ki sta se pozneje izkazala kot goreča delavca za Kristusa. Ko se je Pavel seznanil z značajem teh dveh oseb, je šel k njima.

Na samem začetku svojega dela v tem prometnem križišču je Pavel povsod videl resne ovire napredku njegovega dela. Mesto je bilo skoraj popolnoma predano malikovalstvu. Njihova najpomembnejša boginja je bila Venera,/243/ in z njenim češčenjem so bili povezani mnogi nemoralni običaji in obredi. Korinčani so zaradi svoje velike nemoralnosti sloveli celo med pogani. Zdi se, da jim ni bilo veliko mar za kaj drugega kakor za trenutne čutne naslade in zabave.

Apostol se je med oznanjevanjem evangelija v Korintu ravnal drugače od tistega, kar je bilo značilno za njegovo delo v Atenah. Tam je namreč prej poskušal prilagoditi svoj slog poslušalstvu; na logiko je odgovarjal z logiko, na znanost z znanostjo in na filozofijo s filozofijo. Med razmišljanjem o tako porabljenem času je spoznal, da je njegovo poučevanje v Atenah obrodilo le malo sadu. Zato se je odločil ravnati po drugačnem načrtu dela v Korintu, da bi pritegnil pozornost brezskrbnih in brezbrižnih. Odločil se je izogniti odpovedati zapletenim dokazom in razpravam ter da v Korintu ne bo vedel kaj drugega, "razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2) Oznanjal jim bo "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4)

Jezus, ki ga je Pavel želel predstaviti Grkom v Korintu kot Kristusa, je bil Jud skromnega rodu, vzgojen pa je bil v mestu, ki je bilo znano po pokvarjenosti. Zavrglo ga je lastno ljudstvo in ga nazadnje križalo kot hudodelca. Grki so verjeli, da obstaja potreba po dvigu človeškega rodu, vendar so imeli pričevanje filozofije in znanosti za edino sredstvo, s katerim je možno doseči resnično pravo plemenitost in čast. Ali jih bo Pavel lahko pripravil, da bodo verjeli, da vera v moč tega neznanega Juda lahko dvigne in oplemeniti vsako človeko moč?/244/

V srcih današnjih ljudi je golgotski križ obdan s svetimi spomini. Prizori križanja zbujajo posvečene misli. V Pavlovih časih pa so na križ gledali z odvratnostjo in grozo. Trditi, da je Zveličar človeštva nekdo, ki je umrl na križu, je samoumevno izzivalo posmeh in nasprotovanje.

Pavel je dobro vedel, da bodo njegovo sporočilo opazovali oboji, Grki in Judje v Korintu. "Mi pa oznanjujemo Kristusa na križ razpetega, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost," je priznal. (1 Kor 1,23) Med judovskimi poslušalci je mnoge razjezilo sporočilo, ki ga je imel namen oznaniti. Po mnenju Grkov so bile njegove besede nesmiselna norost. Nanj so gledali kot na neumneža, ki poskuša pokazati, da je križ kakor koli povezan z dvigom človeškega rodu ali zveličanjem človeštva.

Za Pavla pa je bil križ najpomembnejša stvar. Odkar je bil ustavljen v svojem preganjanju sledilcev križanega Nazarečana, se ni nikoli prenehal ponašati s križem. V tistem času se mu je razodela neskončna Božja ljubezen, kakor se je odkrila v Kristusovi smrti; v njegovem življenju pa je prišlo do čudovite preobrazbe, kar je vse njegove načrte in namene uglasilo z nebesi. Od tistega časa je bil novi človek v Kristusu. Iz osebne izkušnje je vedel, da ko grešnik uzre Očetovo ljubezen, kakor se kaže v daritvi njegovega Sina, in se prepusti božanskemu vplivu, pride do spremembe srca in je odslej Kristus vse in v vsem./245/

Pavel je bil v času spreobrnitve navdihnjen z gorečo željo, da bi pomagal bližnjim spoznati Jezusa iz Nazareta kot Sina živega Boga, ki ima moč spremeniti in rešiti. Odslej je bilo njegovo življenje popolnoma posvečeno prizadevanju, da bi prikazal ljubezen in moč Križanega. V njegovem velikem sočutnem srcu je bilo dovolj prostora za vse sloje. Dejal je: "Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim." (Rim 1,14) Ljubezen do Gospoda slave, katerega je neusmiljeno preganjal v osebi njegovih svetih, je bila vodilno načelo njegovega vedenja, njegova gonilna moč. Če bi njegova gorečnost na poti dolžnosti opešala, je bil dovolj že bežen pogled na križ in na tamkaj razodeto osupljivo ljubezen, da je ponovno opasal ledja svojega razuma ter napredoval po stezi samoodpovedi.

Opazujmo apostola, kako oznanja v korintski shodnici in podaja dokaze iz Mojzesovih in preroških spisov ter vodi poslušalce do prihoda obljubljenega Mesija. Poslušajmo, kako razlaga delo Odrešenika kot velikega duhovnika človeštva — Njega, ki je z darovanjem svojega življenja enkrat za vselej izvršil spravo za greh, potem pa je začel službo v nebeškem svetišču. Pavlovi poslušalci so razumeli, da je že prišel Mesija, čigar prihod so pričakovali; da je bila njegova smrt vzorec vseh obrednih daritev, in da je njegova služba v nebeškem svetišču veliki cilj, ki meče svojo senco na preteklost in pojasnjuje službo judovskega duhovništva./246/

Pavel je "pričeval Judom, da Jezus je Kristus". (Dej 18,5) Iz starozaveznih Spisov je pokazal, da je v skladnosti s prerokbami in splošnim pričakovanjem Judov Mesija prišel iz Abrahamovega in Davidovega roda; potem pa je sledil Jezusovemu rodovniku od očaka Abrahama do kraljevskega psalmista. Prebral je pričevanje prerokov glede značaja in dela obljubljenega Mesija ter kako so ga sprejeli in z njim ravnali na zemlji; potem pa je pokazal, da so se vse te napovedi izpolnile v življenju, delu in smrti Jezusa iz Nazareta.

Pavel je razložil, da je Kristus prišel ponudit zveličanje najprej ljudstvu, ki je pričakovalo Mesijev prihod kot vrhunec in slavo njihovega narodovega obstoja. Toda ljudstvo je zavrnilo Njega, ki bi jim dal življenje, in si je izbralo drugega voditelja, čigar vladavina se bo končala v smrti. Trudil se je svojim poslušalcem razložiti dejstvo, da lahko le spokorjenje reši judovski narod pred neizbežno pogubo. Razodel jim je, da ne poznajo pomena tistih Svetih spisov, s katerimi so se bahali in ponašali, da jih popolnoma razumejo. Grajal je njihovo posvetnost, ljubezen do visokega družbenega položaja, nazivov, razkazovanja in njihovo neukrotljivo sebičnost.

V moči Duha je Pavel poročal zgodbo o svoji čudežni spreobrnitvi in o zaupanju v starozavezne Spise, ki so se tako do podrobnosti izpolnili v Jezusu iz Nazareta. Svoje besede je izgovoril s svečano resnostjo, in njegovi poslušalci so morali zaznati,/247/ da je z vsem srcem ljubil križanega in vstalega Zveličarja. Videli so, da imajo njegove misli središče v Kristusu in da je njegovo celotno življenje povezano z njegovim Gospodom. Njegove besede so bile tako prepričljive, da so le tisti, ki so bili polni najbolj ogorčenega sovraštva do Kristusove vere, lahko ostali hladnokrvni ob njih.

Ampak korintski Judje so zatisnili oči pred dokazi, ki jih je apostol tako jasno podal, in niso hoteli poslušati njegovih vabil. Isti duh, ki jih je vodil, da so zavrgli Kristusa, jih je napolnil z jezo in besnostjo do njegovih služabnikov; in če ga Bog ne bi posebej zavaroval, da bi še naprej nosil evangeljsko sporočilo poganom, bi ga pokončali.

"Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Vaša kri vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom. In gre odtod in pride v hišo nekega Titija Justa po imenu, ki je častil Boga in čigar hiša je bila tik shodnice." (Dej 18,6.7)

Sila in Timotej sta se vrnila iz Makedonije pomagat Pavlu, in skupaj so delali za pogane. Poganom kakor tudi Judom so Pavel in njegova tovariša oznanjali Kristusa kot Zveličarja padlega človeštva. Izogibajoč se zapletenim globokoumnim dokazovanjem, so se poslanci križa zadrževali pri lastnostih Stvarnika sveta, Najvišjega Vladarja vesolja. Njihova srca so žarela z ljubeznijo Boga in njegovega Sina. Pogane so rotili, naj opazujejo neskončno daritev, ki je bila storjena za človeka. Vedeli so, da če bodo ti, ki so dolgo tipali/248/ v temi poganstva, videli svetlobo, ki izhaja od golgotskega križa, jih bo pritegnilo k Odrešeniku. Zveličar je oznanil: "In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi." (Jn 12,32)

Evangeljski delavci v Korintu so spoznali hudo nevarnost, ki je pretila dušam teh, za katere so delali; z občutkom odgovornosti, ki je počivala na njih, so prikazali resnico, kakršna je v Jezusu. Njihovo sporočilo je bilo čisto, jasno in odločno — dišava življenja za življenje ali smrti za smrt. Evangelij se je razodeval ne le v njihovih besedah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Angeli so sodelovali z njimi in v spreobrnitvi mnogih sta se pokazali Božja milost in moč. "Krisp pa, načelnik shodnice, je postal veren v Gospodu z vso svojo hišo; in veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti." (Dej 18,9)

Sovraštvo, ki so ga Judje vedno čutili do apostolov, se je zdaj okrepilo. Krispova spreobrnitev in krst sta povzročili ogorčenje, namesto da bi prepričala trmaste nasprotnike. Niso imeli dokazov, da bi lahko nasprotovali Pavlovemu pričanju, in zato so se zatekli k prevari in zlobnim napadom. Sramotili so evangelij in Jezusovo ime. V njihovem slepem besu niso bile nobene besede dovolj strupene, nobena zvijača prenizkotna, da je ne bi uporabili. Niso mogli zanikati, da je Kristus delal čudeže; vendar so izjavili, da jih je naredil s Satanovo močjo; drzno so trdili, da so čudovita dela, ki jih je naredil Pavel, dosežena na enak način./249/

Čeprav je imel Pavel v Korintu nekoliko uspeha, ga je zlobnost, ki jo je videl in slišal v tem pokvarjenem mestu, skoraj spravila v obup. Izprijenost, ki ji je bil priča med pogani, ter zaničevanje in sramotenje, ki ju je doživel od Judov, sta mu povzročila veliko duševno stisko. Spraševal se je, ali je modro, da bi poskusil ustanoviti cerkev iz ljudi, ki jih je tam našel.

Ko je načrtoval zapustiti mesto in oditi v bolj obetavno polje, je iskreno prosil, da bi razumel svojo dolžnost. Tedaj se mu je v videnju prikazal Gospod in rekel: "Ne boj se, temveč govori in ne molči; zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega; kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu." (Dej 18,10) Pavel je to razumel kot ukaz, naj ostane v Korintu, in zagotovilo, da bo Gospod spodbudil rast posejanega semena. Okrepljen in opogumljen je nadaljeval delo še bolj goreče in vztrajno.

Apostolovi napori niso bili omejeni na javne razprave; bilo jih je veliko, ki niso bili dosegljivi na takšen način. Veliko časa je porabil v delu od hiše do hiše in tako uporabljal prednosti domačih odnosov v družinskem krogu. Obiskoval je bolne in žalostne, tolažil trpeče ter spodbujal zatirane. V vsem, kar je rekel in naredil, pa je poveličeval Jezusovo ime. Tako je delal "v slabosti in strahu in mnogem trepetu". (1 Kor 2,3) Trepetal je, da ne bi njegovi nauki kazali pečata človeškega namesto božanskega.

Pavel je pozneje poudaril: "Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo;/250/ marveč govorimo Božjo modrost v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je najprej odločil Bog pred veki za našo slavo, ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; temveč kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo. Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh.

Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh; in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,6-13)

Pavel je spoznal, da njegova zmožnost ni v njem, marveč v navzočnosti Svetega Duha, čigar velikodušni vpliv je napolnil njegovo srce in vsako misel pripeljal v pokornost Kristusu. O sebi je govoril "vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu". (2 Kor 4,10) V apostolovih naukih je bil Kristus osrednja osebnost. "Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni," je dejal. (Gal 2,20) Jaz je skrit; Kristus pa razodet in povišan.

Pavel je bil zgovoren govornik. Pred spreobrnitvijo/251/ je pogosto želel narediti vtis na poslušalce z govorniškim darom. Zdaj pa je vse to odložil. Namesto da bi se spuščal v pesniško opisovanje in zasanjane predstave, ki bi zadovoljili čutila in nahranili domišljijo, ne bi pa se dotaknili vsakodnevne izkušnje, je želel z uporabo preprostega jezika v srce poslušalcev vtisniti resnice, ki so življenjskega pomena. Navadni opisi resnice lahko povzročijo čustveno navdušenje, ampak resnice, ki so tako predstavljene, prepogosto ne priskrbijo hrane, ki je nujna za okrepitev in utrditev vernika za življenjske boje. Ljudem v neposrednih potrebah in preizkušnjah moramo takoj pomagati z zdravim in praktičnim poukom v temeljnih načelih krščanstva.

Pavlova prizadevanja v Korintu niso bila brez sadu. Mnogi so se spreobrnili od češčenja malikov, da bi služili živemu Bogu, in pod Kristusovim praporjem je bila ustanovljena velika cerkev. Nekateri so bili rešeni izmed najbolj razuzdanih poganov ter postali spomeniki Božje milosti in zmožnosti Kristusove krvi, da očisti od greha.

Naraščajoč uspeh, ki ga je imel Pavel v predstavljanju Kristusa, je neverujoče Jude pripravil do odločnejšega nasprotovanja. Uprli so se soglasno in ene misli napadli Pavla ter ga pripeljali na sodišče pred Galiona, ki je bil tedaj namestnik v Ahaji. Pričakovali so, da bo oblast kakor v prejšnjih priložnostih, držala z njimi; zatorej so glasno in jezno povedali svoje pritožbe proti apostolu, rekoč: "Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo." (Dej 18,13)/252/

Judovska vera je bila pod zaščito rimske oblasti. Pavlovi tožniki so mislili, da jim bo verjetno izročen v preiskavo in obsodbo, če mu bodo podtaknili obtožbo prestopanja postave njihove vere. Upali so, da bodo tako dosegli njegovo smrt. Galion pa je bil pošten mož in ni hotel biti orodje ljubosumnih spletkarskih Judov. Gnusila sta se mu njihovo pobožnjaštvo in samopravičnost, zato se ni zmenil za obtožbo. Ko se je Pavel pripravil, da bi govoril v svojo obrambo, mu je Galion rekel, da to ni potrebno. Potem se je obrnil k jeznim tožnikom, rekoč: "Ko bi bila kaka krivica ali hudobno dejanje, o Judje, bi vas poslušal po dolžnosti; ker so pa vprašanja za nauk in za imena in za vašo postavo, glejte sami; jaz nočem biti sodnik v teh rečeh. In odžene jih od sodišča." (Dej 18,14-16)

Judje in Grki so nestrpno čakali Galionovo odločitev; njegov takojšnji sklep, da primer nima javnega pomena, pa je bil znamenje Judom, da se zbegani in jezni umaknejo. Namestnikovo odločno ravnanje je odprlo oči kričeči množici, ki je podpirala Jude. Prvič v Pavlovem delu v Evropi se je drhal obrnila na njegovo stran; ne da bi se vmešal, so pred očmi samega namestnika silovito napadli najimenitnejše apostolove tožnike. "Tedaj zgrabijo vsi Sostena, načelnika shodnice, in ga bijejo pred sodiščem; ali Galion se ni nič menil za to." (Dej 18,17) Tako je krščanstvo doseglo pomembno zmago./253/

"Pavel pa ... je še dosti dni ostal tu." (Dej 18,18) Če bi bil apostol tedaj prisiljen zapustiti Korint, bi bili spreobrnjenci v Jezusovo vero puščeni v nevarnem položaju. Judje bi si prizadevali izrabiti pridobljeno prednost, da bi celo zatrli krščanstvo v tem območju./254/

25. Pismi Tesaloničanom

Temeljno besedilo: 1 Tes; 2 Tes

Apostol Pavel se je med bivanjem v Korintu zelo razveselil Silovega in Timotejevega prihoda iz Makedonije. Prinesla sta mu "blagovest o veri in ljubezni" (1 Tes 3,6) tistih, ki so sprejeli resnico med prvim obiskom evangeljskih poslancev v Solunu. Pavlovo srce je bilo nežno naklonjeno tem vernikom, ki so sredi nadlog in težav ostali zvesti Bogu. Želel jih je osebno obiskati, ker pa to ni bilo mogoče, jim je pisal.

V pismu solunski cerkvi se je apostol zahvalil Bogu za veselo novico o njihovi rasti v veri. Zapisal je: "Zato smo bili, bratje, za vas potolaženi ob vsej svoji stiski in sili po vaši veri: Ker zdaj živimo, če vi stojite trdno v Gospodu. Kajti kako zahvalo moremo vrniti Bogu za vas, za vse veselje, s katerim se radujemo zaradi vas pred svojim Bogom, noč in dan presilno proseč, da bi videli vaše obličje in dopolnili pregreške vaše vere?" (1 Tes 3,7-10)/255/

"Zahvaljujemo Boga vedno za vas vse, ko vas omenjamo v svojih molitvah, neprestano spominjajoč se vašega dela v veri in truda v ljubezni in stanovitnosti v upanju v Gospoda našega Jezusa Kristusa pred našim Bogom in Očetom." (1 Tes 1,2.3)

Mnogi verniki v Solunu so se "obrnili ... od malikov služit živemu in pravemu Bogu". (1 Tes 1,9) Sprejeli so "besedo v mnogi stiski in z veseljem Svetega Duha". (1 Tes 1,6) Apostol je izjavil, da je njihova zvestoba v hoji za Gospodom "zgled vsem, ki verujejo v Makedoniji in Ahaji". (1 Tes 1,7) Te pohvalne besede niso bile nezaslužene, kajti zapisal je: "Zakaj od vas je zadonela Gospodova beseda ne samo po Makedoniji in Ahaji, temveč se je v vsakem kraju razglasila vaša vera v Boga." (1 Tes 1,8)

Solunski verniki so bili pravi misijonarji. Njihova srca so gorela z vnemo za Zveličarja, ki jih je osvobodil strahu pred "prihodnjo jezo". (1 Tes 1,10) Po Kristusovi milosti se je v njihovih življenjih zgodila veličastna preobrazba, in Gospodovo besedo, ki so jo govorili, je spremljala moč. Predstavljena resnica je osvajala srca, in število vernikov je raslo.

V prvem pismu Pavel omenja svoj način dela med Solunčani. Navaja, da ni želel pridobiti spreobrnjencev z zvijačo ali prevaro. "Temveč kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelij, tako govorimo; ne da bi bili ljudem po volji, ampak Bogu,/256/ ki presoja naša srca. Kajti s prilizljivo besedo nismo nikdar nastopili, kakor veste, niti s kako pretvezo za lakomnost, Bog je priča; tudi nismo iskali slave od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko imenitni kakor Kristusovi apostoli. Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojilja goji svoje otroke: prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam Božji evangelij, ampak tudi svoje duše, ker smo si vas jako priljubili." (1 Tes 2,4-8)

Apostol je nadaljeval: "Vi ste priče, pa tudi Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo se vedli do vas, ki verujete; da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite dostojno Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo. Zato tudi zahvaljujemo Boga neprestano, da ste, prejemši od nas besedo Božjega oznanila, jo sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kakor je resnično, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas verujočih. Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali venec slave? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom Kristusom ob njegovem prihodu? Vi ste zares naša slava in veselje." (1 Tes 2,10-13.19.20)

V svojem prvem pismu si je Pavel prizadeval solunske vernike poučiti glede pravega stanja mrtvih. O teh, ki so umrli, je govoril, kakor da spijo v nezavednem stanju: "Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo,/257/ da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (1 Tes 4,13.14.16.17)

Solunčani so poželjivo sprejeli zamisel, da bo Kristus prišel spremenit žive zveste in jih vzet k sebi. Skrbno so bedeli nad življenji svojih prijateljev, da ne bi umrli in izgubili blagoslov, ki so si ga želeli prejeti ob prihodu njihovega Gospoda. Vendar so jim bili ljubljeni odvzeti drug za drugim, in Solunčani so s tesnobo še zadnjič gledali obraze mrtvih ter si komaj drznili upati, da jih bodo srečali v prihodnjem življenju.

Ko so odprli in prebrali Pavlovo pismo, sta po besedah, ki so razodevale resnično stanje mrtvih, v cerkev prišla veliko veselje in tolažba. Pavel je razložil, da se živi, ko pride Kristus, ne bodo srečali z Gospodom pred njimi, ki so zaspali v Jezusu. Glas Nadangela in Božja trobenta bosta najprej dosegla speče, in mrtvi v Kristusu bodo vstali prej, preden bo dotik nesmrtnosti podarjen živim. "Potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu nasproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Tes 4,17.18)/258/

Upanje in veselje, ki ju je to zagotovilo prineslo mladi solunski cerkvi, komaj malo lahko dojamemo. Pismo, ki jim ga je poslal njihov oče v evangeliju, so cenili in verjeli vanj, in njihova srca so se napolnila z ljubeznijo do njega. To jim je povedal že nekoč poprej; vendar so si takrat prizadevali razumevati nauke, ki so se jim zdeli novi in tuji; torej ni presenetljivo, da pomen nekaterih točk ni bil jasno vtisnjen v njihov um. Vendar so bili lačni resnice, in Pavlovo pismo jim je dalo novo upanje in moč, ter trdnejšo vero in globljo vdanost Njemu, ki je po svoji smrti na svetlo prinesel življenje in nesmrtnost.

Zdaj so se veselili v spoznanju, da bodo njihovi verni prijatelji vstali iz groba, da bi večno živeli v Božjem kraljestvu. Tema, ki je obdajala počivališče mrtvih, se je razpršila. Novi sijaj je ovenčal krščansko vero in v Kristusovem življenju, smrti in vstajenju so videli novo slavo.

Pavel je zapisal: "Bog bo tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim." (1 Tes 4,14) Mnogi razlagajo ta odstavek, kakor da pomeni, da bodo ti, ki so zaspali, pripeljani s Kristusom iz nebes; vendar je Pavel mislil, da kakor je Kristus vstal od mrtvih, bo Bog obudil tudi speče svete iz grobov in jih vzel s sabo v nebesa. Dragocena tolažba! Veličastno upanje! Ne le za solunsko cerkev, temveč tudi za vse kristjane, kjer koli živijo.

Med delom v Solunu je Pavel tako obširno razložil znamenja časa, s tem ko je pokazal, kateri dogodki se bodo zgodili pred razodetjem Sina človekovega/259/ na nebeških oblakih, da se mu ni zdelo potrebno na dolgo pisati o tem. Opozoril pa je na svoje prejšnje nauke. Rekel je: "O časih pa in urah, bratje, ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride dan Gospodov kakor tat ponoči. Ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,1-3)

Danes si v svetu mnogi zatiskajo oči pred dokazi, ki jih je podal Kristus, da bi opozoril ljudi na svoj prihod. Utišati želijo vsako zaskrbljenost, med tem ko se znamenja konca hitro izpolnjujejo in svet hiti proti času, ko bo prišel Sin človekov na nebeških oblakih. Pavel uči, da je greh biti ravnodušen do znamenj, ki se bodo zgodila pred drugim Kristusovim prihodom. Te, ki so krivi za takšno malomarnost, imenuje otroke noči ali teme. Spodbuja k previdnosti in budnosti s temi besedami: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme. Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in bodimo trezni!" (1 Tes 5,4-6)

Apostolovi nauki glede tega so še posebej pomembni za cerkev današnjega časa. Živim, ki so tako blizu vzvišenemu koncu, bodo Pavlove besede veliko pomenile: "Mi pa, ker smo od dneva, bodimo trezni, oblečeni z oklepom vere in ljubezni ter za čelado imajoč upanje zveličanja. Kajti Bog nas ni odločil za jezo,/260/ ampak da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da z njim vred živimo, naj čujemo ali spimo." (1 Tes 5,8.9)

Čuječi kristjan je delaven kristjan, ki se goreče trudi narediti vse, kar je v njegovi moči za napredek evangelija. Ko raste njegova ljubezen do Odrešenika, raste tudi ljubezen do bližnjih. Deležen je hudih preizkušenj kakor njegov Učitelj; ne dovoli pa, da bi ga trpljenje spravilo v slabo voljo ali uničilo duševni mir. Ve, da če zdrži preizkušnjo, ga ta čisti in oplemeniti ter ga pripelje v tesnejše občestvo s Kristusom. Tisti, ki so sodeležniki Kristusovih trpljenj, bodo prav tako sodeležniki njegove tolažbe in na koncu deležniki njegove slave.

Pavel v pismu Solunčanom nadaljuje: "Prosimo pa vas, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam nadrejeni v Gospodu in vas svare, in jih visoko čislajte v ljubezni zavoljo njih dela. Živite v miru med seboj!" (1 Tes 5,12.13)

Solunske vernike so zelo vznemirjali ljudje, ki so med njimi širili skrajniške zamisli in nauke. Nekateri so bili neredni, brezdelneži. Cerkev je bila pravilno organizirana in določili so uslužbence, naj delujejo kot duhovniki in diakoni. Bili pa so tudi samovoljni in vihravi. Ti se niso hoteli podrediti njim, ki so imeli oblasten položaj v cerkvi. Niso se sklicevali le na pravico do osebnega mnenja, temveč so svoje poglede tudi javno vsiljevali cerkvi. Glede tega je Pavel pozornost Solunčanov obrnil k dolžnosti spoštovanja in upoštevanja teh,/261/ ki so bili izvoljeni na vodilne položaje v cerkvi.

Apostol si je vroče želel, da bi solunski verniki hodili v Božjem strahu, zato jih je prosil, naj pokažejo praktično pobožnost v vsakdanjem življenju. Zapisal je: "Sicer pa, bratje, vas prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu: kakor ste prejeli od nas, kako vam je živeti in Bogu ugajati, kakor tudi že živite, da v tem čimdalje bolj rastete. Saj sami veste, kake zapovedi smo vam dali po Gospodu Jezusu. To namreč je Božja volja, vaše posvečenje, da se zdržujete nečistosti. Kajti Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak v posvečenje." (1 Tes 4,1-3.7)

Apostol je čutil, da je zelo odgovoren za duhovno blaginjo tistih, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Njegova želja zanje je bila, da bi lahko rasli v spoznanju o edinem pravem Bogu in Jezusu Kristusu, katerega je poslal. Pogosto se je v svoji službi srečal z majhnimi skupinami moških ali žensk, ki so ljubili Jezusa, ter z njimi pokleknil v molitvi, proseč Boga, naj jih pouči, kako naj ohranjajo živo zvezo z njim. Pogosto se je posvetoval z njimi o tem, kako je možno luč evangeljske resnice podajati najbolje drugim. In ko je bil ločen od teh, s katerimi je tako delal, je prosil Boga, naj jih obvaruje hudega, in jim pomaga, da bodo goreči in dejavni misijonarji.

Eden najmočnejših dokazov prave spreobrnitve je ljubezen do Boga in človeka. Ti, ki sprejmejo Jezusa kot svojega Odrešenika, globoko in iskreno ljubijo druge, ki imajo enako dragoceno vero. Tako je bilo s solunskimi verniki. Apostol je zapisal:/262/ "O bratoljubju pa ni treba, da vam pišemo; zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj; saj tudi ravnate tako z vsemi brati po vsej Makedoniji. Opominjamo pa vas, bratje, da v tem vedno bolj rastete in da si prizadevate mirno živeti in da opravljate svoje in delate s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali; da živite spodobno pred njimi, ki so zunaj, in ne potrebujete nikogar." (1 Tes 4,9-12)

"Vas pa naj Gospod napolni in obogati z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor smo tudi mi do vas; da utrdi vaša srca, da so brez graje v svetosti pred našim Bogom in Očetom ob prihodu Gospoda našega Jezusa z vsemi njegovimi svetimi." (1 Tes 3,12.13)

"Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi. Glejte, da ne vrne kdo komu hudega za hudo, temveč vedno hodite za dobrim med seboj in do vseh. Vselej se veselite; neprestano molite; hvaležni bodite v vsem: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu za vas." (1 Tes 5,14-18)

Apostol je Solunčane opozoril, naj ne zaničujejo dara preroštva. Z besedami: "Duha ne gasite, prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," (1 Tes 5,19) pa jim je zabičal, naj bodo previdni pri razločevanju med lažnim in pristnim. Rotil jih je: "Vsakršnega hudega se zdržujte," (1 Tes 5,22) ter sklenil svoje pismo z molitvijo, naj jih Bog popolnoma posveti,/263/ da bodo "duh in duša in telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa." Potem je še dodal: "Zvest je, ki vas kliče, ki bo to tudi storil." (1 Tes 5,23.24)

Navodilo, ki ga je Pavel poslal Solunčanom glede drugega Kristusovega prihoda, se je popolnoma ujemalo z njegovimi prejšnjimi nauki. Pa vendar so nekateri solunski verniki njegove besede razumeli narobe. Razumeli so, kakor da je izrazil upanje, da bo sam kot priča doživel Zveličarjev prihod. To verovanje je pripomoglo k naraščanju njihovega navdušenja in vznemirjenja. Tisti pa, ki so poprej zanemarjali svoje dolžnosti in obveznosti, so odtlej še vztrajneje vsiljevali svoje zmotne poglede.

V svojem drugem pismu je Pavel želel popraviti njihovo zmotno dojemanje njegovega nauka, zato jim je oznanil svoje pravo stališče. Ponovno je izrazil svoje zaupanje v njihovo poštenost in svojo hvaležnost za njihovo trdno vero in obilno ljubezen drug do drugega in za delo njihovega Učitelja. Povedal jim je, da jih je predstavil drugim cerkvam kot vzor potrpežljive in stanovitne vere, ki se pogumno upira preganjanju in stiski. Njihove misli je usmeril naprej v čas drugega Kristusovega prihoda, ko bo Božje ljudstvo počivalo od vseh svojih skrbi in težav.

Zapisal je: "Tako da se mi sami hvalimo z vami po Božjih cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh vaših preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. Ker je res pravično pri Bogu, da povrne stisko njim, ki vas stiskajo, in vam stiskanim počitek z nami, kadar se razodene Gospod Jezus/264/ z neba z angeli svoje moči v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju našega Gospoda Jezusa: ki bodo trpeli kazen, večno pogubo izpred Gospodovega obličja in izpred slave njegove moči. Za to tudi molimo vedno za vas, da vas naš Bog spozna vredne poklica in dovrši vsako blagougodje v dobroti in vsako delo vere s svojo močjo, da se oslavi ime našega Gospoda Jezusa v vas in vi v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Tes 1,4.6-9.11.12)

Toda pred Kristusovim prihodom se morajo v verskem svetu zgoditi pomembni dogodki, ki so napovedani v prerokbah. Apostol je izjavil: "Da se ne daste hitro premakniti od zdravega uma in se ne ustrašite ne po duhu, ne po besedi ne po listu, kakor da je od nas, da je že nastopil Gospodov dan. Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene 'človek greha', 'sin pogube', ki se upira in povzdiguje zoper vse, kar se kliče Bog ali kar se po božje časti, tako da samega sebe posadi v Božje svetišče in kaže sebe, da je Bog." (2 Tes 2,2-4)

Pavlove besede niso smele biti napačno razložene. Ni se smelo učiti, da je po posebnem razodetju posvaril Solunčane o takojšnjem Kristusovem prihodu. Takšno stališče bi povzročilo zmedo v veri; kajti razočaranje pogosto vodi v nevero. Zatorej je apostol posvaril vernike, naj ne sprejemajo takšnega sporočila, kakor da bi prišlo od njega,/265/ in še naprej poudarjal dejstvo, da bo papeška moč, ki jo je tako jasno opisal prerok Danijel, vstala in se bojevala proti Božjemu ljudstvu. Dokler ne bo ta moč opravila svojega smrtonosnega in bogokletnega dela, cerkev zaman pričakuje prihod svojega Gospoda. Pavel je vprašal: "Ali se ne spominjate, da sem vam, ko sem bil še pri vas, to rekel?" (2 Tes 2,5)

Hude preizkušnje bodo zadele pravo cerkev. Celo v času, ko je apostol pisal, je "skrivnost krivice" že začela delovati. Dogodki, ki se bodo zgodili v prihodnosti, bodo prišli po "Satanovem delovanju z vso močjo in lažnivimi znamenji in čudeži in s sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo." (2 Tes 2,9.10)

Še posebno resna je apostolova izjava glede tistih, ki nočejo sprejeti "ljubezni resnice". (2 Tes 2,10) Za vse, ki namenoma zavrnejo sporočilo resnice, je izjavil: "In zato jim Bog pošilja močno delovanje zmote, da verujejo laži; da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica." (2 Tes 2,11.12) Človek ne more nekaznovano zavrniti Božjih opozoril, ki mu jih milostno pošilja. Tem, ki se vztrajno obračajo od teh opozoril, bo Bog odtegnil svojega Duha in jih prepustil zmotam, ki jih ljubijo.

Tako je Pavel opisal pogubno delo sile zla, ki se bo nadaljevalo skozi dolga stoletja teme in preganjanja pred drugim Kristusovim prihodom. Solunski verniki so si obetali takojšnjo osvoboditev;/266/ zdaj pa so bili posvarjeni, naj se pogumno in v Božjem strahu oprimejo dela, ki jih čaka. Apostol jim je naročil, naj ne zanemarjajo svojih dolžnosti in se prepustijo brezdelnemu čakanju. Po navdušenem pričakovanju takojšnje osvoboditve so se vsakdanje življenjske obveznosti in nasprotovanja, s katerim so se morali bojevati, zdele dvakrat težavnejša. Zato jih je spodbudil k stanovitnosti v veri:

"Zatorej stojte trdno, bratje, in hranite izročila, ki ste se jih naučili bodisi po besedi ali po našem listu. Sam pa Gospod naš Jezus Kristus in naš Bog Oče, ki nas je ljubil in nam dal večno tolažbo in dobro upanje po milosti, naj potolaži vaša srca in vas utrdi v slehernem dobrem delu in govoru. Zvest pa je Gospod, ki vas bo utrdil in branil zlega. Zaupamo pa vam v Gospodu, da delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in v Kristusovo stanovitnost." (2 Tes 2,15.16; 3,3-5)

Delo je vernikom zaupal Bog. Po svoji zvesti vdanosti resnici naj bi drugim prinesli luč, ki so jo prejeli. Apostol jih je spodbudil, naj se ne utrudijo delati dobro, in jim pokazal sebe kot zgled marljivosti v posvetnih opravilih, medtem ko dela z neutrudljivo gorečnostjo za Kristusovo stvar. Pokaral je tiste, ki so se prepustili malomarnim in brezciljnim vznemirjenjem, ter jim ukazal: "Naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,12) Cerkvi/267/ je prav tako zabičal, naj izloči iz svojega občestva vsakogar, kdor bi se upiral upoštevati navodila, ki jih dajejo Božji služabniki. Vendar je pristavil: "Ne imejte ga za sovražnika, marveč svarite ga kakor brata." (2 Tes 3,15)

Tudi to pismo je Pavel končal z molitvijo, naj jih med življenjskimi tegobami in preizkušnjami tolažita in podpirata Božji mir in milost Gospoda Jezusa Kristusa./268/

26. Apolo v Korintu

Temeljno besedilo: Dej 18,18-28

Ko je Pavel zapustil Korint, je bilo njegovo naslednje prizorišče dela v Efezu. Potoval je v Jeruzalem, da bi bil navzoč na bližajočem se prazniku, zato je moral biti njegov obisk v Efezu kratek. Razpravljal je z Judi v shodnici in nanje naredil tako dober vtis, da so ga prosili, naj nadaljuje svoje delo med njimi. Njegov načrt, da obišče Jeruzalem, mu je preprečeval, da bi se takrat zadržal med njimi, obljubil pa je, da se bo vrnil, če bo Bog hotel. Akvila in Priscila sta se mu pridružila na poti v Efez, sedaj ju je pustil tukaj, da nadaljujeta delo, ki ga je začel.

V tem času je "prišel v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako izveden v Pismih". (Dej 18,24) Slišal je pridiganje Janeza Krstnika, prejel krst spokorjenja in bil živa priča, da prerokovo delo ni bilo zaman. Svetopisemsko poročilo o Apolu pravi:/269/ "Ta je bil poučen v Gospodovi poti, in goreč v duhu je govoril in pridno učil to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo Janezov krst." (Dej 18,25)

Apolo je med bivanjem v Efezu "začel srčno oznanjevati v shodnici". (Dej 18,26) Med njegovimi poslušalci sta bila tudi Akvila in Priscila, in ko sta opazila, da še ni prejel popolne luči evangelija, "ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita Božjo pot". (Dej 18,26) Po njunem poučevanju je prejel jasnejše razumevanje Pisem in postal eden najsposobnejših zagovornikov krščanske vere.

Apolo je želel iti naprej v Ahajo in efeški verniki so "pisali tamkajšnjim učencem, naj ga sprejmejo" (Dej 18,27) kot učitelja v popolni skladnosti s Kristusovo cerkvijo. Odšel je v Korint, kjer je z javnim delovanjem in delom od hiše do hiše "krepko zavračal Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz Pisem, da Jezus je Kristus". (Dej 18,28) Pavel je posejal seme resnice; Apolo pa ga je zdaj zalival. Uspeh, ki je spremljal Apola pri oznanjevanju evangelija, je povzročil, da so nekateri verniki njegovo delo povzdignili nad Pavlovo. To primerjanje človeka s človekom je v cerkev vneslo strankarskega duha, ki je grozil, da bo zelo oviral napredek evangelija.

V letu in pol, ki ga je Pavel preživel v Korintu, je načrtno prikazal evangelij v njegovi preprostosti. H Korinčanom ni prišel "z visokostjo besede ali modrosti", ampak v strahu in trepetu ter je "v dokazovanju Duha in moči" oznanil "Božje pričevanje", da njihova vera ne bi "slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 2,1.4.5)/270/

Pavel je po potrebi prilagodil svoj način poučevanja glede na razmere cerkve. Pozneje jim je pojasnil: "Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, temveč kakor mesenim, kakor nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, kajti niste je še zmogli; pa tudi sedaj je še ne zmorete." (1 Kor 3,1.2) Mnogi korintski verniki so se počasi učili nauke, ki si jih je prizadeval naučiti. Njihovo napredovanje v duhovnem znanju ni bilo sorazmerno z njihovimi prednostmi in priložnostmi. Ko bi morali biti že daleč naprej v krščanski izkušnji ter sposobni dojeti in izvajati globlje resnice Božje besede, so stali tam, kjer so bili nekoč učenci, ko jim je Kristus rekel: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi." (Jn 16,12) Ljubosumje, sumničenje slutnje in obtožbe so zaprli srca mnogih Korinčanov pred popolnim delovanjem Svetega Duha, ki "vse preiskuje, tudi Božje globočine". (1 Kor 2,10) Kakor koli so že bili modri v posvetnem znanju, so bili v spoznanju Kristusa še otroci.

Pavlovo delo je bilo poučiti korintske spreobrnjence o temeljih, sami abecedi krščanske vere. Obvezal se je, da jih bo poučil kot takšne, ki sploh ne vedo, kako deluje božanska moč na srce. V tem času niso mogli dojeti skrivnosti zveličanja; kajti "telesni človek ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umeti,/271/ ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14) Pavel si je prizadeval zasejati seme, ki ga morajo drugi zalivati. Tisti, ki so prišli za njim, so morali nadaljevati delo od točke, kjer je on nehal, tako da so dali duhovno luč in znanje v pravem času, ko je bila cerkev zmožna sprejeti.

Ko je apostol začel delati v Korintu, je spoznal, da jih mora nadvse skrbno seznaniti z vzvišenimi resnicami, ki jih je želel učiti. Vedel je, da bodo med njegovimi poslušalci ošabni ljudje, ki so verovali v človeške teorije, in razlagalci lažnih bogoslužnih ustrojev. Ti so tipali z zavezanimi očmi in upali, da bodo v knjigi narave našli teorije, ki bodo nasprotovale resničnosti duhovnega in nesmrtnega življenja, kakor je razodeto v Svetem pismu. Prav tako je vedel, da si bodo kritiki prizadevali oporekati krščanski razlagi razodete besede ter da se bodo dvomljivci rogali in posmehovali Kristusovemu evangeliju.

Ko si je Pavel prizadeval ljudi voditi h križevemu vznožju, si ni upal naravnost karati neobrzdanih ali jim kazati, kako ostuden je njihov greh v očeh svetega Boga. Namesto tega jim je predočil resnični življenjski cilj in v njihov um poskušal vtisniti nauke božanskega Učitelja, ki bi jih dvignili od posvetnosti in greha k čistosti in pravičnosti, če bi jih sprejeli. Posebej se je ustavljal pri praktični pobožnosti in svetosti, ki ju morajo doseči ti, ki bodo šteti za vredne prostora v Božjem kraljestvu. Hrepenel je, da bi videl, kako svetloba Kristusovega evangelija prodira skozi temo njihovega uma, da bi lahko spoznali, kako je v Božjih očeh odvratno njihovo nemoralno življenje. Zatorej je bilo jedro njegovega poučevanja med njimi Kristus, in sicer križan./272/ Želel jim je pokazati, da mora biti njihovo najresnejše proučevanje in največje veselje čudovita resnica zveličanja po spokorjenju k Bogu in veri v Gospoda Jezusa Kristusa.

Filozof se izogiblje luči zveličanja, ker sramoti njegove ošabne teorije; posvetnež je ne želi sprejeti, ker bi ga ločila od njegovih posvetnih malikov. Pavel je spoznal, da morajo ljudje Kristusov značaj razumeti, preden ga vzljubijo ali gledajo na križ z očmi vere. Tukaj se mora začeti proučevati to, kar bo znanost in pesem odrešenih skozi vso večnost. Samo v luči križa lahko ocenimo pravo človekovo vrednost.

Prečiščujoči vpliv Božje milosti spreminja naravno človeško nagnjenost. Ti, ki mislijo meseno, si ne želijo nebes; njihovo naravnemu, neposvečenemu srcu ni privlačen čisti in sveti prostor, in če bi jim bilo omogočeno vstopiti, ne bi tam našli nič sorodnega. Nagnjenosti, ki nadzirajo naravno srce, morajo biti ukročene s Kristusovo milostjo, preden je padli človek lahko primeren, da stopi v nebesa in uživa družbo čistih in svetih angelov. Ko človek umre grehu in vstane za novo življenje v Kristusu, srce napolni božanska ljubezen, njegovo razumevanje je posvečeno, pije od neusahljivega studenca veselja in znanja, njegovo pot osvetljuje luč večnega dne, kajti nenehno je z njim Luč življenja.

Pavel je želel v um korintskih sovernikov vtisniti dejstvo, da so on in njegovi sodelavci samo ljudje, ki jih je Bog pooblastil za poučevanje/273/ resnice, da vsi opravljajo isto delom in da so za uspeh pri svojem delu enako odvisni od Boga. Razprava, ki je nastala v cerkvi glede zaslug različnih pridigarjev, ni bila po Božji volji, temveč je bila posledica gojenja lastnosti naravnega srca. "Če namreč kdo pravi: 'Jaz sem Pavlov,' a drugi: 'Jaz sem Apolov,' niste li meseni ljudje? Kaj je torej Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temveč Bog, ki daje rasti." (1 Kor 3,4-7)

Pavel je bil tisti, ki je prvi oznanjal evangelij in tudi organiziral cerkev v Korintu. To je bilo delo, ki mu ga je dodelil Gospod. Pozneje so po Božjem navodilu nastopili tudi drugi delavci, da bi zasedli svoj delež in prostor. Posejano seme je potrebno zalivati, to pa je bilo Apolovo delo. Pri delu je nastopil za Pavlom in dajal nadaljnja navodila ter pomagal, da se je posejano seme razvijalo. Osvojil je pot do človeškega srca, vendar je bil Bog ta, ki je povzročal rast. Božanska in ne človeška moč je ta, ki povzroči spremembo značaja. Sejalci in zalivalci ne povzročajo rasti semena; ti delajo pod Božjim vodstvom kot njegovi izvoljeni pomočniki in sodelujejo z njim v njegovem delu. Čast in slava za uspehe pripadata Vrhovnemu Delavcu.

Božji služabniki nimajo vsi enakih darov, vendar so vsi njegovi delavci. Vsak naj se uči od Vzvišenega Učitelja/274/ in potem pove, česar se je naučil. Bog je dal vsakemu svojih poslancev osebno nalogo. Darovi so različni, toda vse delavce mora nadzirati posvečujoči vpliv Svetega Duha, da bi delali usklajeno. Ko oznanjajo evangelij zveličanja, jih bo mnogo prepričanih in spreobrnjenih z Božjo močjo. Človeško orodje je skrito s Kristusom v Bogu, Kristus se pa vidi kakor "odličnik med deset tisoči", ta, "ki je ves ljubezniv". (Vp 5,10.16)

"Ta pa, ki sadi, in ki zaliva, sta eno; vsak pa prejme svoje plačilo po lastnem trudu. Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi." (1 Kor 3,8.9) V tem pismu apostol primerja cerkev z obdelano njivo, na kateri poljedelec dela in skrbi za Gospodovo setev; in s stavbo, ki naj zraste v svetišče za Gospoda. Bog je Vrhovni Delavec in vsakemu človeku je določil posebno delo. Vsi moramo delati pod njegovim nadzorom in mu dovoliti, da dela za svoje delavce in po njih. On jim daje taktičnost in znanje, če pa upoštevajo njegova navodila, podari uspeh njihovim prizadevanjem.

Božji služabniki morajo delati složno in skladno z načelom obzirnosti in vljudnosti: "V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) Med njimi ne sme biti brezobzirne kritike, razdiranja dela drugega, niti ločenih skupin. Vsak, komur je Bog zaupal sporočilo, ima svoje določeno delo. Vsak ima svojevrstno osebnost, ki je ne sme zliti v osebnost drugega. Pa vendar/275/ naj vsak dela usklajeno s svojimi brati. V svoji službi morajo biti Božji delavci v bistvu eno. Nihče ne sme povzdigovati sebe kot merilo in govoriti nespoštljivo o svojih sodelavcih ali pa jih imeti za manjvredne. Drugi delavci naj spoštujejo ljubijo in spodbujajo vsakogar, ki mu je Bog odkazal delo in ga opravlja pod Božjim vodstvom. Skupaj naj nadaljujejo delo, doler ne bo dokončano.

Ta načela so obširno opisana v Pavlovem prvem pismu korintski cerkvi. Apostol se obrača h "Kristusovim služabnikom" kot "oskrbnikom Božjih skrivnosti". O njihovem delu pravi: "Seveda se tu zahteva od oskrbnikov, da se vsak izkaže zvestega. Meni je pa to najmanjše, da me sodite vi ali človeški sodni dan; ali tudi sam sebe ne sodim; kajti ničesar nimam sam sebi očitati, ali to me ne opravičuje; sodnik pa mi je Gospod. Tako ne sodite ničesar pred časom, dokler ne pride Gospod, ki razsvetli, kar je skritega v temi, in odkrije misli src; in tedaj se hvala zgodi vsakemu od Boga." (1 Kor 4,1-5)

Noben človek ni postavljen za sodnika med različnimi Božjimi služabniki. Samo Gospod je sodnik človekovega dela, in vsakemu bo dal pravično nagrado.

Apostol v nadaljevanju neposredno opozarja na primerjave, ki so jih delali med njegovim in Apolovim delom: "To sem pa, bratje, obrnil nase in na Apola zavoljo vas, da se od naju naučite ne više meriti, kakor je pisano,/276/ da se nihče ne napihuje, vnet za enega zoper drugega. Ker kdo je, ki te odlikuje? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Če pa si tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel?" (1 Kor 4,6.7)

Pavel je cerkvi jasno naštel nevarnosti in težave, ki so jih on in njegovi sodelavci potrpežljivo prenašali v službi za Kristusa. Izjavil je: "Prav do zdaj trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo; ko nas preklinjajo, molimo; kakor smeti sveta smo postali, izvržek vseh, prav do sedaj. Ne pišem tega, da bi vas sramotil, marveč svarim vas kakor svoje ljubljene otroke. Zakaj čeprav bi imeli deset tisoč učiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangeliju sem vas jaz rodil." (1 Kor 4,11-15)

Ta, ki pošilja naprej evangeljske delavce kakor svoje predstavnike, je onečaščen, kadar poslušalci kažejo tako močno navezanost na priljubljenega pridigarja, da niso pripravljeni sprejeti prizadevanj katerega koli drugega učitelja. Gospod pošilja pomoč svojim ljudem, ne vedno po njihovi želji, temveč po njihovi potrebi; kajti ljudje so kratkovidni in ne morejo razločiti, kaj je zanje najboljše. Redko ima kakšen pridigar vse potrebne lastnosti, da bi izpopolnil cerkev po vseh merilih krščanstva. Zato jim Bog pogosto pošilja druge pridigarje, katerih vsak vsebuje/277/ nekatere lastnosti, ki jih drugi niso imeli.

Cerkev bi morala hvaležno sprejeti te Kristusove služabnike, kakor da sprejema samega Učitelja. Iz navodil, ki jih bo vsak pridigar podajal iz Božje besede, naj bi si prizadevali dobiti največ možne koristi. Resnice, ki jih podajajo Božji služabniki, sprejmimo in cenimo v skromni ponižnosti, vendar pa ne obožujmo nobenega pridigarja.

Po Kristusovi milosti so Božji služabniki postali poslanci luči in blagoslova. Ko z gorečo in vztrajno molitvijo dosežejo obdaritev Svetega Duha in gredo naprej z občutkom odgovornosti za reševanje ljudi, njihovo srce gori z vnemo, da bi povečali zmage križa, zato bodo videli sad svojega dela. Ker odločno ne bodo hoteli razodevati človeške modrosti ali pa poviševati sebe, bodo dokončali delo, ki bo zdržalo Satanove napade. Mnogo ljudi se bo od teme obrnilo k luči in ustanovljene bodo mnoge cerkve. Ljudje se bodo spreobračali h Kristusu, ne pa k človeškemu posredniku. Jaz bo zadržan v ozadju; viden bo le Jezus, Mož z Golgote.

Ti, ki danes delajo za Kristusa, lahko kažejo enake raznovrstne vrline, kakršne so razodevali oznanjevalci evangelija v apostolskih časih. Bog je danes prav tako pripravljen dati moč svojim služabnikom, kakor jo je bil pripravljen dati Pavlu in Apolu, Silu in Timoteju, Petru, Jakobu in Janezu.

V apostolskih dneh je bilo nekaj zapeljanih ljudi, ki so trdili, da verujejo v Kristusa, vendar niso želeli izkazati spoštovanja njegovim predstavnikom. Izjavili so, da ne sledijo nobenemu/278/ človeškemu učitelju, ampak jih uči neposredno Kristus, brez pomoči pridigarjev evangelija. Bili so neodvisnega duha ter se niso hoteli podrediti temu, kar pravi cerkev. Takšni so bili v smrtni nevarnosti, da bodo zapeljani.

Bog je v cerkev postavil za svoje izvoljene pomočnike ljudi različnih nadarjenosti, da bi po združeni modrosti mnogih lahko spoznali misel Duha. Ljudje, ki ravnajo v skladnosti s svojimi močnimi značajskimi lastnostmi in se nočejo podrediti tem, ki imajo dolgoletne izkušnje v Božjem delu, bodo zaslepljeni s samozaupanjem in ne bodo zmožni ločiti med lažnim in resničnim. Takšnih ni varno izbrati za vodje v cerkvi, ker bodo sledili svoji presoji in načrtom ter se ne bodo ozirali na presojo svojih bratov. Sovražniku ni težko delati po teh, ki bi sami na vsakem koraku potrebovali nasvet, vendar si upajo skrbeti za ljudi v svoji moči, ne da bi se naučili Kristusove ponižnosti.

Občutki sami po sebi niso varni vodniki glede dolžnosti. Sovražnik pogosto prepričuje ljudi, naj verjamejo, da jih vodi Bog, v resnici pa le sledijo človeškim vzgibom. Če pa bomo previdni in se bomo posvetovali s svojimi brati, nam bo dano razumevanje Gospodove volje, kajti obljuba pravi: "Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči svojo pot." (Ps 25,9)

V prvi krščanski cerkvi so bili nekateri, ki niso želeli priznati niti Pavla niti Apola, ampak so imeli za svojega vodja samo Petra. Trdili so, da je bil Peter/279/ najpristnejši s Kristusom, ko je bil Učitelj na zemlji, Pavel pa je bil preganjalec vernikov. Njihove poglede in čustva so omejevali predsodki. Niso kazali velikodušnosti, plemenitosti in prijaznosti, ki razodevajo, da v njihovem srcu prebiva Kristus.

Obstajala je nevarnost, da bo ta strankarski duh povzročil veliko zla v krščanski cerkvi, zato je Gospod poučil Pavla, naj poda resno svarila in slovesni ugovor. Tiste, ki so govorili: "Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov," je apostol vprašal: "Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel na križ razpet za vas, ali ste bili v Pavlovo ime krščeni?" (1 Kor 1,12.13) Prosil je: "Tako naj se nihče ne hvali z ljudmi. Kajti vse je vaše, bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče; vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (1 Kor 3,21-23)

Pavel in Apolo sta bila v popolni skladnosti. Slednji je bil razočaran in žalosten zaradi nesloge v korintski cerkvi. Ni izkoristil prednostne pravice, ki mu je bila izkazana, niti je ni spodbujal, temveč je hitro zapustil prizorišče razprtij. Ko ga je Pavel nekoč pozneje prosil, naj ponovno obišče Korint, je odklonil in ni tam delal tako dolgo, dokler ni cerkev dosegla boljšega duhovnega stanja./280/

27. Efez

Temeljno besedilo: Dej 19,1-20

Medtem ko je Apolo oznanjal v Korintu, je Pavel izpolnil obljubo in se vrnil v Efez. Na kratko je obiskal Jeruzalem in nekaj časa preživel v Antiohiji, kjer je nekoč že delal. Od tam je odpotoval v Malo Azijo na "Galacijsko stran in Frigijo". (Dej 18,23) Tam je obiskal cerkve, ki jih je sam ustanovil, in okrepil vero vernikov.

V apostolskem času je bil zahodni del Male Azije znan kot rimska provinca Azije. Glavno mesto Efez pa je bilo veliko trgovsko središče. Njegovo pristanišče je bilo polno ladij, po ulicah pa so se gnetli ljudje iz vseh dežel. To mesto je pomenilo obetavno misijonsko poljekakor Korintu.

Judje, ki so bili zelo razkropljeni po vseh omikanih deželah, so nasploh pričakovali Mesijev prihod. Ko je Janez/281/ Krstnik pridigal, so ga mnogi obiskovalci Jeruzalema ob letnih praznikih hodili poslušat na bregove Jordana. Tam so slišali, da je Jezusa razglasil za Obljubljenega, in novice so odnesli v vse dele sveta. Tako je Previdnost pripravila pot za delo apostolov.

Ob prihodu v Efez je Pavel našel dvanajst bratov, ki so bili kakor Apolo, učenci Janeza Krstnika, in so bili prav tako nekoliko seznanjeni s Kristusovim poslanstvom. Niso imeli Apolovih sposobnosti, toda z enako iskrenostjo in vero so si prizadevali širiti prejeto spoznanje.

Ti bratje niso ničesar vedeli o poslanstvu Svetega Duha. Ko jih je Pavel vprašal, ali so prejeli Svetega Duha, so odgovorili: "Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh. In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na Janezov krst." (Dej 19,2.3)

Potem jim je apostol predstavil velike resnice, ki so temelj krščanskega upanja. Povedal jim je o Kristusovem življenju na tem svetu in o njegovi kruti sramotni smrti. Povedal jim je, kako je Gospodar življenja zlomil okove groba in vstal kot zmagovalec nad smrtjo. Ponovil je Zveličarjevo pooblastilo svojim učencem: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha." (Mt 28,18.19) Prav tako jim je povedal o Kristusovi obljubi, da bo poslal Tolažnika, po čigar moči se bodo dogajala mogočna znamenja/282/ in čudeži. Potem pa jim je opisal, kako veličastno se je ta obljuba izpolnila na petdesetnico.

Verniki so Pavlove besede poslušali z globokim zanimanjem, hvaležnostjo, občudovanjem in veseljem. Z vero so se oklenili čudovite resnice o Kristusovi spravni daritvi ter ga sprejeli za svojega Odrešenika. Potem so bili krščeni v Jezusovem imenu, in ko je Pavel pokladal nanje roke, so prejeli tudi krst Svetega Duha. Ta pa jih je usposobil, da so bili zmožni govoriti jezike drugih ljudstev in prerokovati. Tako so bili usposobljeni za misijonarsko delo v Efezu in njegovi okolici, prav tako pa so lahko odšli oznanjat evangelij po Mali Aziji.

Izkušnjo, ki jih je usposobila, da so lahko kot delavci odšli na žetev, so pridobili tako, da so gojili ponižnega in ukaželjnega duha. Njihov zgled pomeni kristjanom nauk velike vrednosti. Mnogo jih je, ki zelo malo napredujejo v duhovnem življenju, ker so preveč samozadostni, da bi sprejeli vlogo učencev. Zadovoljni so s površnim poznavanjem Božje besede. Ne želijo spremeniti svoje vere ali navad, zato se ne potrudijo, da bi dobili večjo luč.

Če bi bili Kristusovi sledilci zares goreči iskalci modrosti, bi bili pripeljani na bogata področja resnice, ki so jim zdaj popolnoma neznana. Tega, ki se bo v celoti prepustil Bogu, bo vodila božanska roka. Morda bo skromen in na videz nenadarjen, vendar bodo njegove moči prenovljene, oplemenitene, okrepljene, njegove sposobnosti pa se bodo povečale, če bo z ljubečim, zaupajočim srcem ubogal vsak namig Božje volje. Če ceni nauke božanske modrosti,/283/ mu bodo zaupana sveta pooblastila; usposobljen bo svoje življenje živeti v čast Bogu in v blagoslov svetu. "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130)

Tudi danes je še mnogo takšnih, ki ne poznajo delovanja Svetega Duha na srce, kakor ga niso verniki v Efezu; pa vendar ni resnice, ki bi jo Božja beseda učila jasneje. O tem so premišljevali preroki in apostoli. Sam Kristus nas vabi, da bi bili pozorni na rast rastlinskega sveta kot na prispodobo delovanja Svetega Duha, ko ohranja duhovno življenje. Rastlinski sok trte, ki izhaja iz korenin, prepoji veje, omogoča rast ter cvetenje in sad. Tako izhaja življenjska moč Svetega Duha iz Zveličarja, prežema dušo, prenovi nagnjenja in spodbude ter spravi celo misli v poslušnost Božji volji. Tako prejemnika usposobi, da obrodi dragocene sadove svetih del.

Ustvarjalec duhovnega življenja ni viden, zato natančna razlaga, kako se življenje začne in ohranja, presega moč človeškega modrovanja. Pa vendar je delovanje Duha vedno usklajeno s pisano besedo kakor v naravnem tako tudi v duhovnem svetu. Božanska moč trenutek za trenutkom ohranja naravno življenje; pa vendar se ne ohranja z neposrednim čudežem, temveč z uporabo blagoslovov, ki so nam dosegljivi. Tako se tudi duhovno življenje ohranja z uporabo tistih sredstev, ki jih je priskrbela Previdnost. Če Kristusov sledilec želi zrasti "do doraslega moža, do mere dovršene rasti/284/ Kristusove polnosti", (Ef 4,13) mora jesti kruh življenja in piti vodo zveličanja. Mora bedeti, moliti in delati ter na vseh področjih paziti na Božja navodila v njegovi besedi.

V izkušnji judovskih spreobrnjencev imamo še en nauk. Ko so po Janezovih rokah prejeli krst, niso popolnoma razumeli Jezusovega poslanstva kot Nosilca greha. Obdržali so resne zmote. Ko pa je prišla jasnejša luč, so veselo sprejeli Kristusa kot svojega Odrešenika, in s tem korakom naprej so se spremenile njihove obveznosti. Ko so prejeli čistejšo vero, se je v njihovem življenju zgodila ustrezna sprememba. V znak te spremembe in priznanja svoje vere v Kristusa so se ponovno krstili v Jezusovem imenu.

Po svoji navadi je Pavel začel svoje delo tudi v Efezu z oznanjevanjem v judovski shodnici. Svoje delo je tukaj nadaljeval tri mesece in "prepričeval o Božjem kraljestvu". (Dej 19,8) Najprej je naletel na ugoden sprejem, vendar so mu kmalu kakor tudi drugod nasilno nasprotovali. "Nekateri pa so se zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o Gospodovi poti pred množico." (Dej 19,9) Ko so vztrajno zavračali evangelij, je apostol prenehal oznanjati v shodnici.

Božji Duh je delal po Pavlu in z njim v njegovih prizadevanjih za rojake. Vsem, ki so iskreno želeli spoznati resnico, je bilo podanih dovolj dokazov, da bi jih prepričali. Vendar so mnogi dovolili, da jih vodijo predsodki in nevera, ter se niso hoteli podrediti/285/ najprepričljivejšemu dokazu.

Pavel se je bal, da bi bila ogrožena vera vernikov zaradi nenehne povezave s temi nasprotniki resnice. Zato se je Pavel ločil od njih in zbral učence v posebno skupino ter dalje javno poučeval v šoli, ki jo je imel zelo ugleden učitelj Tiran.

Pavel je videl, da so se mu "odprla velika in široka vrata in nasprotnikov je mnogo". (1 Kor 16,9) Efez pa ni bil le eno najveličastnejših, temveč tudi eno najbolj pokvarjenih azijskih mest. Vraževerje in čutni užitki so vladali v množičnem prebivalstvu. V senci njegovih svetišč so našli zavetje najrazličnejši zločinci in uspevala je vsakršna sramotna pregreha.

Efez je bil priljubljeno središče češčenja Diane. Slava veličastnega svetišča "Diane Efežanov" se je širila po vsej Aziji in svetu. Njegov izreden blišč je bil ponos ne samo za mesto, temveč tudi za celotno ljudstvo. Za malika v svetišču so po izročilu razglasili, da je padel z neba. Na njem so bili izrisani simbolni znaki, za katere so verjeli, da imajo veliko moč. Efežani so napisali mnogo knjig, da bi razložili pomen in uporabo teh simbolov.

Med temi, ki so podrobneje proučili te dragocene knjige, je bilo mnogo čarovnikov, ki so imeli mogočen vpliv nad umom praznovernih častilcev podobe v svetišču.

Apostolu Pavlu je bil med delom v Efezu dan posebnen dokaz Božje naklonjenosti. Njegova prizadevanja je spremljala Božja moč, in mnogi so bili ozdravljeni fizičnih/286/ bolezni: "In ne male čudeže je delal Bog po Pavlovih rokah; tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od njegovega života, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih." (Dej 19,11.12) Ta razodetja nadnaravne moči so bila mogočnejša od vsega, čemur so bili dotlej priče v Efezu, bila pa so takšnega značaja, da jih ni bilo mogoče posnemati z veščinami sleparjev ali pa z zamaknjenostjo čarovnikov. Ker so bili ti čudeži storjeni v imenu Jezusa iz Nazareta, je imelo ljudstvo možnost spoznati, da je nebeški Bog mogočnejši od čarovnikov, ki so bili častilci boginje Diane. Tako je Bog povišal svojega služabnika celo v očeh samih malikovalcev neizmerljivo više nad najmogočnejšim in najljubšim čarovnikom.

Toda On, ki so mu podložni vsi hudobni duhovi in ki je dal svojim služabnikom oblast nad njimi, je nameraval še bolj osramotiti in poraziti tiste, ki so zaničevali in skrunili njegovo sveto ime. Čarovništvo je bilo po Mojzesovem zakonu prepovedano, kazen za to je bila smrt, pa vendar so ga odpadli Judje občasno na skrivaj opravljali. Ob času Pavlovega obiska v Efezu so bili v mestu "nekateri izmed Judov, ki so hodili okrog in rotili hudiče". (Dej 19,13) Ko so videli čudeže, ki jih je Pavel storil, so "klicali ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove". (Dej 19,13) To je počelo sedem sinov "nekega žida Skeve, višjega duhovnika". (Dej 19,15) Ko so srečali človeka, ki ga je obsedel zli duh, so mu rekli: "Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje." (Dej 19,13) Toda hudobni duh je odgovoril in/287/ rekel: "Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste? In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil hudobni duh, dva izmed njiju in ju tako zdela, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše." (Dej 19,15.16)

Tako je bil dan očiten dokaz o svetosti Kristusovega imena in nevarnosti, ki se ji izpostavijo tisti, ki kličejo njegovo ime brez vere v Zveličarjevo božansko poslanstvo. "In strah jih je vse obšel, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo." (Dej 19,17)

Dejstva, ki so jih prej skrivali, so zdaj prišla na dan. Nekateri verniki pa so sprejeli krščanstvo, ne da bi se popolnoma odpovedali praznoverju. Nekoliko so se še naprej ukvarjali s čarovništvom. Ko pa so sedaj spoznali svojo napako, "so prihajali ter priznavali in razodevali svoja dela". (Dej 19,18) Dober vpliv je zajel celo nekatere čarovnike in "mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njihovo ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda rasla z močjo in se utrjevala." (Dej 19,19.20)

S sežigom svojih čarovniških knjig so efeški spreobrnjenci pokazali, da se jim sedaj gabi to, kar jih je nekoč veselilo. S čarovništvom in po njem so posebno žalili Boga ter ogrozili svojo dušo; zdaj pa so do čarovništva pokazali takšno ogorčenost. S tem so podali dokaz o svoji resnični spreobrnitvi.

Ti vedeževalski spisi so vsebovali pravila in obrazce za vzpostavljanje stikov s hudobnimi duhovi. To so bili predpisi češčenja Satana — navodila o moledovanju za/288/ njegovo pomoč in sprejemanje obvestil od njega. Če bi učenci te knjige obdržali, bi se izpostavili skušnjavi; če bi jih prodali, bi s tem izpostavili skušnjavi druge. Odpovedali so se kraljestvu teme, in se niso obotavljali uničiti njegove moči, ne glede na žrtve. Tako je resnica prevladala nad človeškimi predsodki in njihovo ljubeznijo do denarja.

S tem razodetjem Kristusove moči je bila v samem oporišču praznoverja pridobljena mogočna zmaga za krščanstvo. Vpliv tega, kar se je zgodilo, se je razširil veliko bolj, kakor pa si je Pavel sploh mislil. Novice iz Efeza so se razširile daleč naokrog in Kristusovo delo je dobilo močan zagon. Ti prizori so v spominu ljudi živeli še dolgo zatem, ko je apostol končal svoje delo, in so bili sredstvo za pridobivanje spreobrnjencev v evangelij.

Nvadno se misli, da je pogansko praznoverje izginilo pred razsvetljenstvom dvajsetega stoletja. Toda Božja beseda in trdni dokazi dejstev kažejo, da je čarovništvo v tem obdobju dejavno prav tako resnično, kakor je delovalo v časih starodavnih čarovnikov. Stari ustroj čarovništva je v resnici to, kar danes poznamo z imenom sodobni spiritizem. Satan najde dostop v um tisočev s tem, ko se predstavlja v podobi pokojnih prijateljev. Sveto pismo pravi: "Mrtvi pa ničesar ne vedo." (Prd 9,5) Njihove misli, ljubezen in sovraštvo so izginili. Mrtvi nimajo stika z živimi. Toda Satan se zvest svoji prvotni zvijači trudi pridobiti nadzor nad umom./289/

Po spiritizmu ima s hudobnimi duhovi zvezo mnogo bolnih, osamljenih in radovednih. Vsi, ki se za to odločijo, so na nevarnih tleh. Beseda resnice objavlja, kako Bog gleda nanje. V starodavnih časih je strogo obsodil kralja, ki je poslal po nasvet v pogansko preročišče: "Ali ni Boga v Izraelu, da greste spraševat Baalzebuba, boga v Ekronu? Zatorej pravi tako Gospod: Ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umrješ!" (2 Kr 1,3.4)

Čarovniki iz poganskih časov imajo svoje dvojnike v spiritističnih posrednikih, jasnovidcih in vedeževalcih. Skrivnostni glasovi, ki so govorili v Endorju in v Efezu, še vedno z lažnivimi besedami zapeljujejo človeške otroke. Če bi se pred našimi očmi lahko dvignil zastor, bi videli hudobne angele, ki se z vsemi zvijačami prizadevajo zapeljati in uničiti. Satanova čarobna moč je pri delu, kjer koli se kaže vpliv, ki povzroča, da človek pozabi Boga. Ko se ljudje podredijo njegovemu vplivu, je njihov um zmeden in duša umazana, še preden se tega zavedo. Apostolovo opozorilo efeški cerkvi bi moralo upoštevati tudi Božje ljudstvo danes: "In ne udeležujte se nerodovitnih del teme, marveč še grajajte jih." (Ef 5,11)/290/

28. Dnevi hudih naporov in preizkušnje

Temeljno besedilo Dej 19,21 do 20,1

Skoraj tri leta je bil Efez središče Pavlovega dela. Tukaj je bila osnovana rastoča cerkev in iz tega mesta se je evangelij razširil po vsej azijski pokrajini kakor med Judi tako med pogani.

Apostol je že nekaj časa razmišljal o naslednjem misijonarskem potovanju. "Pavel se nameni v duhu, da pojde, prehodivši Makedonijo in Ahajo, v Jeruzalem, in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim." (Dej 19,21) V skladnosti s tem načrtom je poslal "v Makedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta." (Dej 19,22) Sam pa je čutil, da je njegova navzočnost v Efezu še potrebna, zato se je odločil ostati do petdesetnice. Kmalu pa je naslednji dogodek pospešil njegov odhod.

Enkrat letno so se v Efezu odvijali posebni obredi v čast boginje Diane. Ti so iz vseh delov pokrajine pritegnili veliko število ljudi. V tem/291/ obdobju so se opravljale slavnosti z največjim razkošjem in bliščem.

To slovesno obdobje je bilo preizkusni čas za nove vernike. Družba vernikov, ki so se srečevali v Tiranovi šoli, je zvenela kakor razglašeni ton v slavnostnem zboru, zato so jih zasmehovali, sramotili in žalili. Pavlovo delo je učinkovito udarilo po poganskem češčenju. Zaradi tega se je občutno zmanjšala udeležba na ljudskem slavju in upadlo navdušenje častilcev. Vpliv njegovih naukov se je razširil daleč nad dejanskimi spreobrnjenci v vero. Mnogi, ki niso odprto sprejeli novih naukov, so postali tako razsvetljeni, da so izgubili vse zaupanje v svoje poganske bogove.

Obstajal pa je še en vzrok za nezadovoljstvo. V Efezu je začenjal cveteti obsežen in donosen posel izdelovanja in prodaje majhnih kapelic in podobic, ki so bile narejene po vzorcu Dianinega templja in njene podobe. Tisti, ki so se zanimali za takšno podjetnost, so ugotovili, da se njihov dobiček zmanjšuje, ter se združili v prizadevanju, da bi izrazili nedobrodošlico spremembi, ki jo je povzročilo Pavlovo delo.

Demetrij, izdelovalec srebrnih tempeljčkov, je sklical delavce, ki so opravljali enako obrt, in rekel: "Možje, veste, da imamo od tega dela svojo blaginjo, in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temveč skoraj po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni. Ni pa samo nevarnost, da pride to naše delo na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel tempelj velike boginje/292/ Diane in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet." (Dej 19,25-27) Te besede so v ljudeh zbudile razdražljive strasti. "Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,28)

Poročilo o tem pogovoru se je naglo širilo. "In po vsem mestu zavlada zmešnjava." (Dej 19,29) Iskali so Pavla, vendar ga niso našli. Ko so njegovi soverniki spoznali nevarnost, so ga priganjali iz mesta. Božji angeli so bili poslani čuvat apostola; njegov čas, da bi umrl mučeniške smrti, še ni prišel.

Ker niso našli povzročitelja njihove jeze, je drhal prijela "Gaja in Aristarha, Makedonca, Pavlova sopotovalca". (Dej 19,29) Z njima so pohiteli v gledališče.

Pavlovo skrivališče ni bilo daleč in kmalu je zvedel za nevarnost, ki je pretila njegovima ljubljenima bratoma. Pozabil je na lastno varnost in želel takoj oditi v gledališče, da bi se pogovoril z razgrajači. Toda učenci "ga niso pustili". (Dej 19,30) Gaj in Aristarh nista bila plen, ki ga je ljudstvo želelo, zato jima ni pretila resna nevarnost. Če pa bi videli apostolov bled, zaskrbljen obraz, bi to v drhali takoj zbudilo najhujše strasti in po, človeško gledano, niti ne bi bilo najmanjše možnosti, da bi si rešil življenje.

Pavel je še zmeraj želel braniti resnico pred množico, vendar ga je svarilno sporočilo iz gledališča dokončno odvrnilo. "Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče." (Dej 19,31)/293/

Razburjenost v gledališču je naraščala. "Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli." (Dej 19,32) Dejstvo, da so bili Pavel in nekateri njegovi prijatelji hebrejskega rodu, so Judje izrabili, da bi jasno pokazali, da ne držijo z njim in njegovim delom. Zatorej so postavili v ospredje nekoga iz svojih vrst, da bi ljudem povedal, za kaj gre. Govornik, ki so ga izbrali, je bil Aleksander, eden obrtnikov, kovač, o komer je Pavel pozneje povedal, da mu je storil veliko hudega. (2 Tim 4,14) Aleksander je bil precej sposoben mož, vso svojo moč pa je porabil, da bi usmeril jezo ljudstva izrecno proti Pavlu in njegovim sodelavcem. Ko pa je množica spoznala, da je Aleksander Jud, so ga odrinili in vzdignili vsi en glas ter vpili okoli dve uri: "Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,34)

Nazadnje so od same izčrpanosti odnehali, in za trenutek je nastopila tišina. Potem je mestni pisar na podlagi svojega položaja pritegnil pozornost množice, da so ga poslušali. Približal se jim je na njihovem terenu in razložil, da ni razloga za nastalo razburjenost. Sklical se je na njihov razum in dejal: "Možje Efežani! Kateri človek je, ki ne bi vedel, da je mesto Efežanov varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe? Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite. Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista/294/ ne svetišča oropala ne naše boginje preklinjala. Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so z njim, tožbo zoper koga, so sodišča in so namestniki; naj tožijo drug drugega. Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravnava v postavnem zboru. Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega vzroka nimamo, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod. In rekši to, je razpustil zbor." (Dej 19,35-41)

V svojem govoru je Demetrij dejal: "Ni pa smo nevarnost, da pride to naše delo na nič." (Dej 19,27) Te besede razkrivajo pravi vzrok razburjenja v Efezu, in tudi vzrok za večino preganjanj, ki so spremljala apostole pri njihovem delu. Demetrij in njegovi sodelavci so spoznali, da je zaradi poučevanja in širjenja evangelija v nevarnosti njihov posel proizvodnje podobic. V nevarnosti je bil dobiček poganskih duhovnikov in rokodelcev, zato so se dvignili proti Pavlu z najbolj ogorčenim nasprotovanjem.

Odločitev pisarja in drugih, ki so imeli ugledne položaje v mestu, je Pavla ljudstvu predstavila kot tega, ki ni storil nič nezakonitega. To je bila še ena zmaga krščanstva nad zmoto in praznoverjem. Bog je spodbudil pomembnega uradnika, da je branil njegovega apostola in zadržal hrupno drhal. Pavlovo srce je bilo polno hvaležnosti do Boga, ki mu je ohranil življenje in pomagal, da nemir v Efezu ni spravil krščanstva na slab glas.

"Ko je pa ta hrup ponehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje/295/ v Makedonijo." (Dej 20,1) Na tej poti sta ga spremljala dva zvesta efeška vernika, Tihik in Trofim.

Pavlovo delo v Efezu je bilo končano. Njegovo tamkajšnje delovanje je bilo obdobje nenehnega dela, mnogih skušnjav in velikega trpljenja. Ljudi je učil javno in od hiše do hiše ter jih poučeval in svaril z mnogimi solzami. Nenehno so mu nasprotovali sovražno razpoloženi Judje, ki so izrabili vsako priložnost, da bi izzvali javno mnenje proti njemu.

Ko se je Pavel tako boril z nasprotniki, z neutrudljivo gorečnostjo pospeševal napredek evangeljskega dela in skrbel za blaginjo cerkve, ki je bila še mlada v veri, je prenašal težko breme za vse cerkve.

Novice o odpadništvu v nekaterih cerkvah, ki jih je sam ustanovil, so mu povzročile veliko žalost. Bal se je, da bi se izkazalo, da je bil njegov trud za njihovo dobro zaman. Mnogo neprespanih noči je prebedel v molitvi in resnem premišljevanju, potem ko je spoznal načine, na katere skušajo nasprotovati njegovemu delu. Ko je imel priložnost in ko so to zahtevale njihove razmere, je pisal cerkvam, jih karal, jim svetoval, svaril in spodbujal. V teh pismih apostol ne govori o svojih nadlogah, vendarle vsebujejo občasne bežne vpoglede na njegovo delo in trpljenje za Kristusovo delo. Bičanje in ječo, mraz in lakoto in žejo, nevarnosti na kopnem in morju, v mestih in v puščavi, nevarnost pred rojaki in pogani ter pred lažnimi brati — vse to je pretrpel zavoljo evangelija. Bil je obrekovan, ozmerjan, storjen za izvržek,/296/ zmeden, preganjan, z vseh strani obdan s težavami, vsako uro v nevarnosti, vselej izpostavljen smrti zavoljo Jezusa.

Sredi nenehne burje nasprotovanja, razgrajanja sovražnikov in zapuščanja prijateljev je neustrašni apostol skoraj izgubil pogum. Toda ozrl se je na Golgoto in z novim navdušenjem širil spoznanje o Križanem. Stopal je po s krvjo poškropljeni poti, ki jo je Kristus prehodil pred njim. Ni prosil za razrešitev iz boja, dokler ni položil svojega orožja pred noge svojega Odrešenika./297/

29. Sporočilo opomina in goreče prošnje

Temeljno besedilo: 1 Kor

Prvo pismo korintski cerkvi je Pavel napisal med zadnjim delom svojega bivanja v Efezu. Za nikogar drugega se ni globlje zanimal ali si bolj prizadeval, kakor prav za vernike v Korintu. Med njimi je delal leto in pol, jih usmerjal na križanega in vstalega Zveličarja kot edino sredstvo zveličanja, ter jih rotil, naj se brezpogojno zanesejo na preobražujočo moč njegove milosti. Preden so bili ti, ki so izpovedali krščanstvo, sprejeti v cerkveno občestvo, jim je Pavel previdno podal posebna navodila o prednostih in dolžnostih krščanskega vernika ter si jim resno prizadeval pomagati, da bi ostali zvesti svoji krstni zaobljubi.

Pavel je imel izostren občutek za boj, ki ga mora voditi vsak človek zoper hudobne sile, katere si neprestano prizadevajo zapeljati in ujeti v past. Zato je neutrudno delal, da/298/ bi okrepil in utrdil te, ki so bili mladi v veri. Rotil jih je, naj se popolnoma izročijo Bogu, kajti vedel je, da greh ni zapuščen, tek in strasti si še vedno prizadevajo za gospodovanje in skušnjave zmedejo vest, dokler se človek ne izroči popolnoma.

Izročitev mora biti popolna. Tudi najšibkejši človek, ki ga mučijo dvomi in se na vso moč trudi, s popolno izročitvijo Gospodu prihaja v neposredni stik s sredstvi, ki mu pomagajo zmagovati. Nebesa so mu blizu, zato v vsakem trenutku težave in potrebe uživa podporo in pomoč angelov milosti.

Verniki korintske cerkve so bili obdani z malikovalstvom in poželjivostjo najmikavnejše oblike. Ko je bil apostol z njimi, so imeli ti vplivi le malo moči nad njimi. Pavlova stanovitna vera, njegove goreče molitve in resna navodila, nad vsem pa njegovo pobožno življenje, so jim pomagali, da so se raje odpovedali sebi zaradi Kristusa, kakor da bi uživali v grešnih zadovoljstvih.

Po Pavlovem odhodu pa so nastale neugodne razmere; ljuljka, ki jo je posejal sovražnik, se je pojavila med pšenico in kmalu obrodila slabe sadove. To je bil čas neprizanesljive preizkušnje za korintsko cerkev. Apostola ni bilo več z njimi, da bi krepil njihovo gorečnost in jim pomagal v prizadevanjih za življenje v skladnosti z Bogom; po malem so mnogi postali neprevidni in brezbrižni ter dovolili, da jim zavladajo prirojene lastnosti in nagnjenja. Tega, ki jih je tako pogosto vabil k visokim želenim ciljem čistosti in poštenosti, ni bilo več z njimi, in ne malo teh, ki so v času/299/ svoje spreobrnitve opustili slabe navade, se je sedaj povrnilo k ponižujočim poganskim grehom.

Pavel je na kratko pisal cerkvi in jih opozoril, naj se ne družijo z njimi, ki vztrajajo v pokvarjenosti; veliko vernikov pa je zavijalo apostolovo opozorilo, sprevračalo njegove besede in se tako opravičilo za neupoštevanje njegovih navodil.

Cerkev je Pavlu poslala pismo in ga prosila za nasvet glede različnih zadev, ničesar pa ni povedala o hudih grehih, ki so obstajali med njimi. Apostola pa je silno prepričeval Sveti Duh, da je resnično stanje cerkve zamolčano, in da je to pismo poskus, da bi od njega dobili izjave, ki bi jih pisci razložili tako, da bi služile njihovim namenom.

V tem času pa so prišli v Efez člani Hlojine družine. To je bila zelo ugledna krščanska družina iz Korinta. Pavel jih je vprašal o razmerah. Povedali so mu, da je cerkev razdeljena zaradi razprtij. Odpadništvo, ki je prevladalo ob Apolovem obisku, je zelo naraslo. Lažni učitelji so napeljali učence, da so zaničevali Pavlova navodila. Nauki in predpisi evangelija so bili popačeni. Ošabnost, malikovalstvo in poželjivost so stalno naraščali med njimi, ki so bili nekoč goreči v krščanskem življenju.

Ko je bilo Pavlu to opisano, je spoznal, da se je uresničilo to, česar se je najbolj bal. Toda zaradi tega ni menil, da je bilo njegovo delo zaman. S srčno bolečino in mnogimi/300/ solzami je prosil za nasvet Boga. Rade volje bi takoj obiskal Korint, če bi bil to najmodrejši način. Vendar je vedel, da v njihovem sedanjem stanju verniki ne bi imeli koristi od njegovega dela, zato je poslal Tita, naj pripravi pot, da jih bo pozneje obiskal še sam. Potem je dal na stran vsa osebna čustva glede usmerjenosti tistih, katerih vedenje je kazalo takšno čudno izprijenost, ohrabril se je v Bogu ter cerkvi v Korintu napisal eno najbogatejših, najpoučnejših in najmočnejših od vseh svojih pisem.

Z izredno jasnostjo se je lotil odgovarjanja na različna vprašanja, ki jih je zastavila cerkev. Zapisal je tudi glavna načela, ki bi jih vodila k višji duhovni ravni, če bi jih sprejeli. Bili so v nevarnosti in ni mogel prenesti misli, da bi mu v tem odločilnem času spodletelo in ne bi dosegel njihovega srca. Zvesto jih je opozoril na nevarnost in jih okaral za njihove grehe. Ponovno jih je usmeril na Kristusa in želel na novo prižgati gorečnost prvotne vdanosti.

V apostolovem nežnem pozdravu je bila razodeta njegova velika ljubezen do korintskih vernikov. Omenil je njihove izkušnje v odvračanju od malikovalstva k češčenju in službi pravemu Bogu. Spomnil jih je na darove Svetega Duha, ki so jih prejeli, ter jim pokazal, da imajo prednost nenehno napredovati v krščanskem življenju, dokler ne bodo dosegli Kristusovo čistost in svetost. Zapisal je: "Da ste v vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in v vsakem spoznanju, kakor/301/ se je Kristusovo pričevanje utrdilo med vami, tako da ne primanjkuje nobenega daru milosti vam, ki pričakujete razodetja Gospoda našega Jezusa Kristusa; ki vas tudi utrdi do konca, da boste brez graje v dan Gospoda našega Jezusa Kristusa." (1 Kor 1,5-8)

Pavel je odkrito spregovoril o razkolu, ki se je pojavil v korintski cerkvi, ter svaril člane, naj opustijo razprtije. Pisal je: "Prosim vas pa, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temveč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli." (1 Kor 1,10)

Apostol se je čutil svobodnega, da lahko omeni, kako in od koga je zvedel za spore v cerkvi. "Povedali so mi namreč za vas, moji bratje, Hlojini domači, da so prepiri med vami." (1 Kor 1,11)

Pavel je bil navdihnjen apostol. Resnice, ki jih je poučeval druge, je prejel po razodetju; pa vendar mu Gospod ni vedno neposredno razodel razmer v svojem ljudstvu. V tem primeru so razmere apostolu sporočili ti, ki jih je skrbela blaginja korintske cerkve in so videli, kako se vanjo plazi zlo. Na podlagi božanskih razodetij, ki jih je prejel poprej, je bil pripravljen soditi o značaju teh dogodkov. Kljub dejstvu, da mu Gospod ni dal novega razodetja za ta posebni čas, so ti, ki so zares iskali luč, sprejeli njegovo sporočilo kot/302/ izraz Kristusove volje. Gospod mu je pokazal težave in nevarnosti, ki se bodo pojavile v cerkvah, in ko so se ta zla razvila, je apostol spoznal njihov pomen. Postavljen je bil za zaščito cerkve. Na ljudi je moral paziti kot ta, ki mora Bogu predložiti račun. Ali ni zato skladno s tem in prav, da spremlja poročila glede nereda in razkolov med njimi? Gotovo; in ukor, ki jim ga je poslal, je bil prav tako zanesljivo zapisan pod navdihnjenjem Svetega Duha kakor katero koli drugo pismo.

Apostol ni omenil lažnih učiteljev, ki si prizadevajo uničiti sad njegovega dela. Zaradi teme in razkola v cerkvi, je to modro opustil in jih ni vznemirjal s takšnimi namigovanji, ker se je bal, da bi jih s tem popolnoma odvrnil od resnice. Pozornost je obrnil k svojemu delu med njimi, katero je opravil kot modri zidar, ki je postavil temelj, nanj pa zidajo drugi. (1 Kor 3,10) Ampak zato se ni poviševal, kajti izjavil je: "Božji namreč smo sodelavci." (1 Kor 3,9) Ni se skliceval na svojo modrost, temveč je priznal, da ga je sama božanska moč usposobila predstaviti resnico na način, ki ugaja Bogu. Pavel je bil zedinjen s Kristusom, največjim vseh učiteljev, usposobljen sporočati nauke božanske modrosti, ki so zadovoljevali potrebe vseh slojev ter so uporabni v vseh časih, vseh krajih in v vseh razmerah.

Med resnejša zla, ki so se razvila med korintskimi verniki, je spadala vrnitev k mnogim ponižujočim navadam poganstva. Nekdanji/303/ spreobrnjenec je tako nazadoval, da je bila njegova razuzdanost celo kršitev nizkega moralnega merila, ki je veljalo v poganskem svetu. Apostol je prosil cerkev, naj izmed sebe odpravi tistega, "ki je storil tako delo". (1 Kor 5,2) Opozoril jih je: "Ne veste li, da malo kvasa skisa vse testo? Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni." (1 Kor 5,6.7)

Še eno veliko zlo, ki se je pojavilo v cerkvi, je bilo, da so se verniki tožili med seboj na sodišču. Za reševanje težav med verniki je bilo zadostno poskrbljeno. Sam Kristus je dal jasna navodila, kako naj se ravna v takšnih primerih. Zveličar je svetoval: "Če se pa pregreši tvoj brat zoper tebe, pojdi in mu njegov prekršek pokaži med seboj in njim samim. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda. Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično vam pravim: Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mt 18,15-18)

Korintskim vernikom, ki so pozabili na ta jasen nasvet, je Pavel pisal nedvoumno opozorilo in grajo. Vprašal je: "Ali se kdo izmed vas drzne, ko ima tožbo zoper drugega, pravdati se pred nepravičnimi in ne pred svetimi? Ali pa ne veste, da bodo sveti sodili svet? In če bo po vas sojen svet,/304/ kaj ste nevredni, da sodite najmanjše stvari? Ne veste, da bomo angele sodili? Kaj še stvari, ki se tičejo tega življenja! Kadar imate torej sodbe, ki se tičejo tega življenja, ali postavljate za sodnike tiste, ki niso nič cenjeni v cerkvi? Na sramoto vam govorim. Tako torej ni modrega med vami ne enega, ki bi mogel razsoditi med svojimi brati? Ampak brat se z bratom pravda in to pred neverniki! Že to je res celo slabo pri vas, da imate sodbe med seboj. Zakaj si ne daste rajši krivice delati? Zakaj se rajši ne daste oškodovati? Temveč vi delate krivico in napravljate škodo, in to bratom. Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo Božjega kraljestva?" (1 Kor 6,1-9)

Satan si neprestano prizadeva vnesti med Božje ljudstvo nezaupanje, odtujitev in zahrbtnost. Pogosto smo v skušnjavi, da menimo, da so nam kratene pravice, celo kadar ni pravega vzroka za takšne občutke. Ti, katerih ljubezen do sebe je močnejša kakor ljubezen do Kristusa in njegovega dela, bodo svoje koristi postavili na prvo mesto in se zatekli k različnim sredstvom, da bi jih obvarovali in obdržali. Celo mnoge, ki so na videz vestni kristjani, ponos in samoljubnost ovirata, da ne gredo osebno k tistim, za katere mislijo, da so v zmoti, da bi se skupaj pogovorili v Kristusovem duhu ter molili drug za drugega. Ko čutijo, da jih je brat prizadel, bodo nekateri odšli celo na sodišče namesto, da bi se ravnali po Zveličarjevem pravilu.

Kristjani naj se ne bi obrnili na državna sodišča za ureditev sporov, ki se lahko pojavijo med verniki v cerkvi. Takšni spori naj se rešijo med njimi samimi ali pa/305/ naj jih reši cerkev v skladnosti s Kristusovim navodilom. Tudi če je bila storjena krivica, bo sledilec krotkega in ponižnega Jezusa raje oškodovan, kakor pa pred svetom razgalil grehe svojih bratov v cerkvi.

Sodni spor med bratoma je sramota stvari resnice. Kristjani, ki se tožijo, izpostavljajo cerkev posmehu sovražnikov in povzročijo, da sile teme slavijo zmago. Na novo zadajajo Kristusu rane in ga izpostavljajo javnemu sramotenju. S tem ko se ne menijo za cerkveno oblast, prezirajo Boga, ki je dal cerkvi oblast.

V tem pismu Korinčanom si je Pavel prizadeval prikazati Kristusovo moč, ki jih varuje pred hudobnim. Vedel je, da jih bo okrepila sila Mogočnega, če bodo upoštevali postavljene pogoje. Kot sredstvo, ki bi jim pomagalo zbežati podložništvu grehu in izpopolniti svetost v Gospodovem strahu, jih je Pavel spomnil na zahteve njega, kateremu so posvetili svoje življenje, ko so se spreobrnili. Rekel je: "Ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali pa ne veste, da ... niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu." (1 Kor 6,15.19.20)

Apostol je jasno poudaril posledice obračanja od življenja čistosti in svetosti k pokvarjenemu delovanju poganstva. Zapisal je: "Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne mehkužni, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo Božjega kraljestva." (1 Kor 6,9.10) Rotil jih je, naj nadzirajo/306/ nižje strasti in tek. Vprašal je: "Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga?" (1 Kor 6,19)

Poleg tega da je Pavel imel visoke umske sposobnosti, je njegovo življenje razodevalo moč izjemne modrosti, ki mu je omogočala hitro razsojanje in sočutje ter ga vodila v tesnejšo zvezo z drugimi. To pa je v njih prebujalo boljšo naravo in jih navdihovalo, da so si zaželeli doseči boljše življenje. Njegovo srce je bilo polno iskrene ljubezni do korintskih vernikov. Hrepenel je, da bi jih videl razodevati notranjo pobožnost, ki bi jih lahko oborožila proti skušnjavam. Vedel je, da jim bo na vsakem koraku krščanske poti nasprotovala Satanova shodnica in da se bodo morali vsak dan spopadati z boji. Morali bodo stati na preži pred skrivnim sovražnikovim prihodom, zavračati stare navade in naravna nagnjenja ter vedno bedeti v molitvi. Pavel je vedel, da je več krščanskega znanja mogoče dobiti samo z veliko molitve in neprestano čuječnostjo, to pa jim je tudi poskušal vtisniti v misli. Prav tako pa je vedel, da so v križanem Kristusu ponujene moči, ki zadostujejo, da spreobrnejo človeka ter ga božansko usposobijo za upiranje vsem skušnjavam zla. Vera v Boga kot njihov ščit in njegova beseda kot njihovo orožje vojskovanja jim bosta priskrbela notranjo moč, ki jih bo usposobila odbiti sovražnikove napade.

Korintski verniki so potrebovali globljo izkušnjo z Bogom. Niso popolnoma razumeli, kaj pomeni opazovati njegovo slavo in spreminjati značaj/307/ "iz slave v slavo". (2 Kor 3,18) Videli so le prve žarke jutranje zarje te slave. Pavlova želja zanje je bila, da bi lahko bili napolnjeni z vso Božjo polnostjo, in da bi mu sledili ter spoznali njega, čigar "izhod je gotov kakor jutranji svit", (Oz 6,3) in da bi ga spoznavali, dokler ne bodo dosegli vrhunca popolne evangeljske vere./308/

30. Poklicani doseči višje merilo

Temeljno besedilo: 1 Kor

Pavel je upal, da bo v um korintskih vernikov odločno vtisnil pomembnost strogega samonadzora, popolne zmernosti in neomajne gorečnosti v Kristusovi službi. Zato je v pismu podal osupljivo primerjavo med krščanskim vojskovanjem in znamenitim vsakih nekaj let opravljenim tekom na tekališču v bližini Korinta. Med vsemi igrami, ki so jih prirejali Grki in Rimljani, je bilo tekmovanje v teku eno najstarejših in najbolj cenjenih. Navzoči so bili kralji, plemeniniki in državniki. Bogati mladeniči iz visokih družbenih slojev so sodelovali v njih in se niso bali nikakršnih naporov ali discipline, ki so nujni za dosego nagrade.

Na tekmovanjih so vladala stroga pravila, zoper katera se ni bilo mogoče pritožiti. Tisti, ki so se želeli udeležiti kot tekmovalci za nagrado, so morali najprej opraviti neprizanesljive priprave. Strogo prepovedano je bilo popuščanje teku ali kateremu koli drugemu užitku, ki bi zmanjšal duševno ali fizično moč. Kdor je gojil upanje/309/ na uspeh v teh preizkusih moči in hitrosti, je moral imeti čvrste in prožne mišice ter nadzorovati svoje živce. Vsak gib je moral biti zanesljiv, vsak korak hiter in neomajen; fizične moči so morale doseči najvišjo raven.

Ko so se udeleženci tekme pojavili pred čakajočo množico, so oznanili njihova imena in razločno poudarili tekmovalna pravila. Potem so vsi skupaj začeli, napeta pozornost gledalcev pa jih je navdajala z odločnostjo, da zmagajo. Sodniki so bili postavljeni blizu cilja, da bi lahko opazovali tekmo od začetka do konca ter nagradili pravega zmagovalca. Če je kdo prišel prvi v cilj tako, da je nezakonito dosegel prednost, ni dobil nagrade.

Na teh tekmah se je tudi veliko tvegalo. Nekateri si nikoli niso opomogli od strašnih telesnih naporov. Nič nenavadnega ni bilo, če je tekač na progi padel, krvavel iz ust in nosa, včasih pa se je tekmovalec tik pred ciljem zgrudil mrtev. Toda na možnost dosmrtne poškodbe ali smrti niso gledali kot na preveliko tveganje, da ne bi tekli za slavo, ki je bila podeljena uspešnemu tekmovalcu.

Ko je zmagovalec dosegel cilj, je tišino prekinilo ploskanje ogromne množice opazovalcev, da je odmevalo v zraku od okoliških gričev in gora. Pred vsemi gledalci je sodnik predstavil zmagovalca z znamenji zmage — z lovorovim vencem in palmovo vejo, da jo je nosil v desnici. Njegovo slavo so opevali po vsej deželi, njegovi starši so prejeli svoj delež časti, in celo mesto,/310/ v katerem je živel, je bilo visoko cenjeno, ker je dalo tako velikega športnika.

Ko je Pavel omenil ta tekmovanja kot prispodobo krščanskega vojskovanja, je poudaril pripravo, ki je potrebna za uspeh udeležencev tekme — pripravljalno disciplino, zdržnost v prehrani, potrebo po zmernosti. Izjavil je: "Vsak pa, ki se tam bori, se zdržuje vsega." (1 Kor 9,25) Tekači so se odpovedali vsaki razvadi, ki bi lahko oslabila njihovo fizično moč, ter s strogo in nenehno disciplino vadili svoje mišice v moči in vzdržljivosti, da bi lahko zdržali tudi najvišje obremenitve, ko pride dan tekmovanja. Koliko pomembnejše je, da kristjan, čigar večne koristi so na kocki, podredi tek in strasti razumu in Božji volji! Nikoli ne sme dovoliti, da mu pozornost pritegnejo zabave, razkošje ali udobnost. Vse navade in poželenja se morajo podrediti najstrožji disciplini. Vajeti nadzora mora držati razum, ki je razsvetljen z nauki Božje besede in ga vodi Božji Duh.

Ko pa je to opravljeno, se mora kristjan čimbolj potruditi, da zmaga. V korintskih igrah so si tekmovalci s skrajnim naporom poskušali obdržati nezmanjšano hitrost v zadnjih korakih. Tako naj kristjan, ko se približuje cilju, hiti naprej celo z večjo vnemo in odločnostjo kakor v začetku teka.

Pavel je predstavil nasprotje med vencem trohljivega lovora, ki ga prejme zmagovalec v teku, in krono/311/ nesmrtne slave, ki bo dana tistemu, ki zmagoslavno teče v krščanski tekmi. Pavel pravi, da to počnejo, "da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega". (1 Kor 9,25) Da bi starogrški tekmovalci pridobili minljivo nagrado, si niso prizanašali garanja in strogega reda. Mi pa si prizadevamo za nagrado, ki je neskončno vrednejša, to pa je sama krona večnega življenja. Koliko temeljitejše bi torej moralo biti naše prizadevanje, koliko bolj bi morali biti pripavljeni za požrtvovalnost in nesebičnost!

V pismu Hebrejcem se opozarja na prostodušnost namenov, ki naj bi označevali krščansko tekmo za večno življenje: "Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa." (Heb 12,1.2) Zavist, zloba, zlonamernost, obrekovanje in pohlep so bremena, ki naj jih kristjan odvrže, če želi uspešno teči v tekmi za nesmrtnost. Vsaka navada ali dejanje, ki vodita v greh in onečastita Kristusa, morata biti odstranjena, ne glede na žrtve. Blagoslova nebes ne more biti deležen nihče, ki prestopa večna načela pravičnosti. En greh, ki ga gojimo, zadostuje, da poniža značaj in zapelje druge.

Zveličar je rekel: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mr 9,43.45)/312/ Če bi si zato, da rešiš telo pred smrtjo, moral odsekati roko ali nogo ali pa celo iztakniti oko, koliko bolj bi moral biti kristjan resen pri odstranjevanju greha, ki prinese smrt duši!

Tekmovalci v starih časih niso bili prepričani o zmagi, celo tedaj, ko so se podvrgli samozatajitvi in strogi disciplini. Pavel je vprašal: "Ali ne veste, da tisti, ki teko na tekališču, sicer vsi teko, a eden prejme darilo?" (1 Kor 9,24) Kolikor koli vneto in iskreno so si tekači prizadevali, je nagrada pripadla samo enemu. Samo ena roka je lahko prevzela želeni venec. Nekateri so se morda do skrajnosti trudili, toda ko so segli z roko proti vencu, je nekdo drug trenutek pred njimi pograbil želeni zaklad.

V krščanskem tekmovanju pa ni tako. Niti eden, ki izpolni pogoje, ne bo ob koncu tekme razočaran. Niti enemu, ki je iskren in vztrajen, ne bo spodletelo. Tekme ne dobijo niti hitri niti močni. Krono nesmrtne slave bo lahko nosil tako najšibkejši kakor tudi najmočnejši sveti. Zmagajo lahko vsi, ki v moči božanske milosti svoje življenje uskladijo s Kristusovo voljo. Izvajanje načel, ki so v življenjskih podrobnostih zapisana v Božji besedi, se tako pogosto ima za nepomembno — za preveč neznatno zadevo, da bi ji posvetili pozornost. Toda glede na to, za kakšen cilj gre, ni majhno nič, kar pomaga ali ovira. Vsako dejanje pokaže svoj učinek na tehtnici, ki odloča o življenjski zmagi ali porazu. Nagrada, ki bo dana zmagovalcem,/313/ bo sorazmerna z naporom in resnostjo, s katerima smo si prizadevali zanjo.

Apostol se je primerjal s tekačem v tekmi, ki je napel vsako žilico, da bi osvojil nagrado. O tem pravi: "Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv." (1 Kor 9,26.27) Da Pavel ne bi tekel z negotovostjo ali brezciljno v krščanski tekmi, se je podvrgel strogemu urjenju. Besede "temveč tarem svoje telo" pomenijo, da s strogo disciplino obvladuje želje, nagone in strasti.

Pavel se je bal, da bi bil zavržen prav on, ki oznanja drugim. Spoznal je, da mu njegovo delo v korist drugim ne bo nič koristilo, če ne bo v svojem življenju sam izvajal načel, v katera je veroval in jih oznanjal. Njegove besede, vpliv in zavračanje ugajanja sebi morajo kazati, da njegova vera niso le besede, marveč vsakodnevno in živo občestvo z Bogom. Pred očmi je imel samo en cilj in si ga je prizadeval doseči — da doseže pravičnost, ki je "iz Boga pravičnosti, na podlagi vere". (Flp 3,9)

Pavel je vedel, da se njegov boj proti zlu ne bo končal, dokler bo živel. Razumel je potrebo nujnost strogega samonadzorovanja, da mesene želje ne bi premagale duhovne gorečnosti. Z vso močjo se je dalje boril proti naravnim nagnjenjem. Zmeraj je imel pred seboj želeni cilj, ki ga je želel doseči. Doseči pa si ga je prizadeval s prostovoljno poslušnostjo Božjemu zakonu. Njegove besede,/314/ njegova delovanja in strasti — vse je bilo pod nadzorom Božjega Duha.

Pavel je želel videti, da bi se ta iskrena težnja po zmagi na tekmi za večno življenje razodela v življenju korintskih vernikov. Vedel je, da jih čaka življenjski boj brez oddiha, če želijo doseči Kristusov visoki cilj zanje. Prosil jih je, naj si dan za dnem zakonito hrepenijo po pobožnosti in moralni popolnosti. Rotil jih je, naj odložijo vsako breme in se poženejo proti cilju popolnosti v Kristusu.

Korinčane je Pavel usmeril na izkušnje starodavnega Izraela, na blagoslove, ki so nagrajevali njihovo poslušnost, in na sodbe, ki so sledile njihovim prestopkom. Spomnil jih je na čudežen izhod Izraelcev iz Egipta pod zaščito oblakovega stebra podnevi in ognjenega stebra ponoči. Tako jih je varno vodil čez Rdeče morje, medtem ko so Egipčani utonili, ko so poskušali priti čez na enak način. S temi dejanji je Bog priznal Izraela za svojo cerkev. Vsi so "jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo; pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus". (1 Kor 10,3.4) Izraelci so imeli na vseh svojih potovanjih za vodja Kristusa. Mogočna skala je predstavljala Kristusa, ki je moral biti ranjen zaradi človeških prestopkov, da bi reka zveličanja lahko pritekla do vseh ljudi.

Navkljub naklonjenosti, ki jo je Bog pokazal do Izraelcev, so nadnje prišle Božje sodbe zaradi njihovega poželenja po obilju, ki so ga pustili v Egiptu,/315/ ter zaradi greha in upora. Apostol je korintskim vernikom naročil, naj bodo pozorni na nauke, ki jih vsebuje izraelska izkušnja. Povedal je: "To pa so postali zgledi za nas, da bi ne želeli hudega, kakor so tudi oni poželeli." (1 Kor 10,6) Pokazal je, kako je ljubezen do lagodnosti in užitka pripravila pot za grehe, ki so sprožili Božje maščevanje. Božji strah, ki so ga čutili, ko so poslušali razglasitev zapovedi, so izraelski otroci zavrgli, ko so sedli jest in pit potem pa vstali k plesu; in ko so naredili zlato tele, da bi predstavljalo Boga, ter ga častili. Po uživanju v razkošnem slavju povezanem s češčenjem Baalpeorja se je mnogo Izraelcev vdalo razuzdanosti. Prebudila se je Božja jeza in na njegov ukaz jih je bilo pobitih v enem dnevu triindvajset tisoč.

Apostol je rotil Korinčane: "Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,12) Če bi postali domišljavi in samozaupni ter bi zanemarjali čuječnost in ne bi molili, bi padli v žalosten greh, nadse pa bi priklicali Božji srd. Pa vendar jih Pavel ni želel prepustiti obupu ali malodušju. Dal jim je zagotovilo: "Ni vas nobena skušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori s skušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti." (1 Kor 10,13)

Pavel je spodbujal sovernike, naj se vprašajo, kakšen vpliv imajo njihove besede in dejanja na druge, in naj ne naredijo ničesar, čeprav je samo po sebi nedolžno, kar bi/316/ lahko bilo videti kot odobravanje malikovanja ali pa bi bilo v spotiko občutljivi vesti tistih, ki so morda slabotni v veri. "Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo. Bodite brez spotike Judom in Grkom in Božji cerkvi." (1 Kor 10,31.32)

Apostolovo opozorilo korintski cerkvi je primerno za vse čase, posebno pa ustreza za naš čas. Z malikovalstvom ni mislil samo češčenja malikov, temveč tudi sebičnost, ljubezen do udobnosti, zadovoljevanje teka in strasti. Le izpoved vere v Kristusa in bahanje s poznanjem resnice ne naredita nikogar za kristjana. Vera, ki si prizadeva zadovoljiti samo oko, uho in okus ali popušča samemu sebi, ni Kristusova vera.

S primerjavo cerkve s človeškim telesom je apostol nazorno prikazal tesno in skladno občestvo, ki naj bi obstajalo med verniki Kristusove cerkve. Zapisal je: "Z enim Duhom namreč smo vsi krščeni v eno telo, bodisi Judje ali Grki, bodisi sužnji ali svobodniki, in vsi smo napojeni enega Duha. Saj tudi telo ni eden ud, temveč mnogi. Ako reče noga: 'Ker nisem roka, nisem od telesa,' ali zato ni od telesa? In ako reče uho: 'Ker nisem oko, nisem od telesa,' ni li zato od telesa? Ko bi bilo celo telo oko, kje bi bil sluh? Ko bi bilo celo sluh, kje bi bil voh? Tako pa je Bog postavil ude, slehernega izmed njih po telesu, kakor je hotel. Ko bi bili pa vsi eden ud, kje bi bilo telo?/317/ Tako so pa sicer mnogi udje, a telo eno. Nikar ne more oko reči roki: 'Ni te mi treba,' ali zopet glava nogama: 'Ni mi vaju treba.' ... Ali Bog je zložil telo, davši pomankljivemu večjo čast, da bi ne bilo razpora v telesu, ampak da bi udje enako skrbeli drug za drugega. In če trpi eden ud, z njim trpe vsi udje; a če je eden ud v slavi, se vesele z njim vsi udje." (1 Kor 12,13-26)

Potem pa je z besedami, ki so ljudem še danes vir navdihnjenja in poguma, izpostavil pomembnost tiste ljubezni, ki naj bi jo gojili Kristusovi sledilci: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi." (1 Kor 13,1-3)

Ni pomembno, kako zelo goreče izpovedujemo vero. Ta, čigar srce ni napolnjeno z ljubeznijo do Boga in svojih bližnjih, ni pravi Kristusov učenec. Čeprav ima veliko vero in ima celo moč delati čudeže, je vendar njegova vera nevredna, če nima ljubezni. Morda se razkazuje z veliko radodarnostjo, ampak če razda vse svoje dobrine, da nahrani uboge, iz kakšnega drugega vzgiba/318/ in ne pristne ljubezni, mu to dejanje ne bo prineslo Božje naklonjenosti. V svoji gorečnosti lahko celo umre mučeniške smrti, vendar če ga ni spodbujala ljubezen, ga bo Bog obravnaval kot zavedenega zanesenjaka ali pa stremuškega hinavca.

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje." (1 Kor 13,4) Najčistejše veselje prihaja iz najglobljega ponižanja. Najmočnejši in najplemenitejši značaji se oblikujejo na temelju potrpežljivosti, ljubezni in pokornosti Božji volji.

Ljubezen "se ne vede nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega". (1 Kor 13,5) Ljubezen, ki je podobna Kristusovi, ima najlepše mnenje o spodbudah in dejanjih drugih. Ne izpostavlja po nepotrebnem njihovih napak, ne posluša poželjivo neprijetnih poročil, temveč se raje poskuša spomniti dobrih lastnosti drugih.

Ljubezen "se ne veseli krivice, a veseli se resnice; vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša". (1 Kor 13,6.7) Takšna ljubezen "nikoli ne mine". (1 Kor 13,8) Nikoli ne more izgubiti svoje vrednosti, je nebeška lastnost. Kdor jo ima, jo bo nesel kakor dragocen zaklad skozi vrata Božjega mesta.

"Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen." (1 Kor 13,13)

Ko so se zniževala moralna merila med korintskimi verniki, so bili tudi takšni, ki so se odrekli nekaterim osnovnim odlikam svoje vere. Nekateri so šli celo tako daleč, da so zanikali nauk o vstajenju. Pavel se je spopadel s tem krivim naukom z zelo jasnim dokazom/319/ o nezmotljivem dejstvu Kristusovega vstajenja. Dejal je, da je bil Kristus po svoji smrti "tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4-8)

S prepričevalno močjo je apostol predočil veliko resnico o vstajenju. Dokazoval je: "Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna je pa tudi vaša vera. Kažemo se pa tudi lažnive Božje priče, ker smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki pa ga ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal, ničeva je vaša vera, še ste v svojih grehih. Potemtakem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni. Če upamo v Kristusa samo v tem življenju, smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi. Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali." (1 Kor 15,13-20)

Apostol je misli korintskih vernikov prenesel v prihodost do zmagoslavja zore vstajenja, ko bodo vstali vsi speči sveti, da bi za vedno živeli z Gospodom. Apostol je povedal: "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo/320/ mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: 'Požrta je smrt v zmagi.' Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo? ... Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu." (1 Kor 15,51-57)

Zmagoslavje, ki čaka zveste, bo veličastno. Apostol, ki je spoznal možnosti, ki so čakale korintske vernike, si je prizadeval, da bi jim predočil to, kar povzdiguje iz sebičnega in čutnega ter poveličuje življenje z upanjem na nesmrtnost. Resno jih je spodbujal, naj bodo zvesti svojemu vzvišenemu poklicu v Kristusu. Rotil jih je: "Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni, vsekdar v Gospodovem delu, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu." ( 1 Kor 15,58)

Tako si je apostol najodločneje in najdojemljiveje prizadeval popraviti lažne in nevarne zamisli in navade, ki so prevladovale v korintski cerkvi. Govoril je odkrito, pa vendar z ljubeznijo do njihovih duš. V njegovih opominih in grajah je nanje sijala luč z Božjega prestola, da bi razkrila skrite grehe, ki so omadeževali njihovo življenje. Kako bo sprejeta?

Ko je Pavel odposlal pismo, se je bal, da bi to, kar je napisal, lahko preveč prizadelo te, katerim je želel pomagati. Globoko se je zgrozil zaradi nadaljnje odtujitve in je včasih želel preklicati svoje besede. Tisti, ki so kakor apostol čutili odgovornost do ljubljenih/321/ cerkev ali ustanov, lahko najbolje razumejo njegovo potrtost duha in samoobtoževanje. Božji služabniki, ki nosijo breme njegovega dela za ta čas, poznajo nekaj od te izkušnje v delu, spopadih in mučni skrbi, ki jih je bil deležen veliki apostol. Obremenjevali so ga razpori v cerkvi, srečanje z nehvaležnostjo in izdajo teh, od katerih je pričakoval naklonjenost in podporo, spoznavanje nevarnosti, v kateri so cerkve, ki prikrivajo krivičnost. Prisiljen je bil podati strogo pričevanje kot grajo grehu. Po drugi strani pa ga je težil strah, da ne bi nastopil s preveliko strogostjo. Trepetal je zaradi zaskrbljenosti in je čakal, da bo prejel kakšne novice o tem, kako je bilo sprejeto njegovo sporočilo./322/

31. Sprejeto sporočilo

Temeljno besedilo: 2 Kor

Iz Efeza se je Pavel ponovno odpravil na misijonsko potovanje in upal, da bo v tem času lahko še enkrat obiskal področje svojega prejšnjega dela v Evropi. Ko se je za nekaj časa ustavil v Troadi "zavoljo Kristusovega evangelija", (2 Kor 2,12) je našel nekatere, ki so bili pripravljeni poslušati njegovo sporočilo. Pozneje je o svojem delu v tem kraju rekel: "Bila so mi odprta vrata v Gospodu." (2 Kor 2,12) Čeprav so bili njegovi napori v Troadi uspešni, tam ni mogel dolgo ostati. Skrb za cerkve in še posebej za cerkev v Korintu je z vso težo počivala na njegovem srcu. Upal je, da bo v Troadi srečal Tita in od njega zvedel, kako so korintski verniki sprejeli njegove nasvete in opomine, ki jim jih je poslal, ampak to pričakovanje ga je razočaralo. O tej izkušnji je zapisal: "Nisem imel miru v svojem duhu, ker nisem našel Tita, svojega brata." (2 Kor 2,13) Zapustil je torej Troado in odšel v Makedonijo ter v Filipih srečal Timoteja./323/

V tem času zaskrbljenosti za cerkev v Korintu je Pavel upal na najboljše, vendar so včasih njegovo dušo obšli občutki globoke žalosti, ker se je bal, da bi njegove nasvete in ukore napačno razumeli. Pozneje je zapisal: "Kajti tudi ko smo prišli v Macedonijo, ni imelo nič počitka naše meso, temveč smo bili stiskani z vseh strani: zunaj so bili boji, znotraj strah in bojazen. Ali Bog, ki tolaži ponižne, nas je potolažil s Titovim prihodom." (2 Kor 7,5.6)

Ta zvesti glasnik je prinesel vesele novice o tem, da je med korintskimi verniki nastala čudovita sprememba. Mnogi so sprejeli navodilo iz Pavlovih pisem in se spokorili za svoje grehe. Njihovo življenje ni bilo več sramota za krščanstvo, temveč je kazalo mogočen vpliv v prid dejavne pobožnosti.

To je apostola tako razveselilo, da je poslal korintskim vernikom še eno pismo. To je izžarevalo njegovo srčno zadovoljstvo zaradi dobrega dela, ki se je zgodilo med njimi: "Zakaj čeprav sem vas razžalostil z listom, mi ni žal, dasi mi je bilo žal." (2 Kor 7,8) Včasih, ko ga je mučil strah, da bodo njegove besede prezirali, je obžaloval, da je pisal tako odločno in strogo. Nadaljeval je: "Sedaj se radujem, ne da ste se razžalostili, temveč da ste se razžalostili na spokorjenje; razžalostili ste se namreč Bogu po volji, da bi v ničemer ne imeli škode od nas. Kajti žalost, ki je po volji Bogu, rodi spokorjenje na zveličanje, ki se ga nikdar ni kesati." (2 Kor 7,9.10) Spokorjenje, ki je sad vpliva božanske milosti na srce, bo vodilo k priznanju in opuščanju greha. Takšni so bili sadovi, ki jih je apostol videl v življenju korintskih vernikov. "Kolikšno/324/ vam je obrodilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa maščevanje!" (2 Kor 7,11)

Pavel je nekaj časa nosil breme duš za cerkve — breme, ki je bilo tako težko, da ga je komaj prenašal. Lažni učitelji so si prizadevali uničiti njegov vpliv med verniki in vsiliti svoje nauke namesto evangeljske resnice. Težave in ovire, ki so obdajale Pavla, so razodete v besedah: "Bili smo hudo preobteženi nad svojo močjo, tako da smo obupali tudi nad življenjem." (2 Kor 1,8)

Toda zdaj je bil en vzrok zaskrbljenosti odstranjen. Po novicah o sprejemanju njegovega pisma med Korinčani so iz Pavla izbruhnile besede veselja: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog. Kajti kakor je obilno Kristusovo trpljenje pri nas, tako je po Kristusu obilna naša tolažba. Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev; če pa uživamo tolažbo, je to za vašo tolažbo, ki naj vas podpira v prenašanju istega trpljenja, ki ga tudi mi trpimo. In naše upanje je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe." (2 Kor 1,3-7)

Ko je Pavel izrazil svoje veselje zaradi njihove spreobrnitve in rasti v milosti, je pripisal Bogu vso hvalo za preoblikovanje srca in življenja. Vzkliknil je: "Ali hvala Bogu,/325/ ki nam vsekdar daje zmago v Kristusu in vonjavo svojega spoznanja razodeva po nas na vsakem mestu. Kajti Kristusova prijetna dišava smo Bogu v teh, ki se zveličujejo, in v tistih, ki gredo v pogubo." (2 Kor 2,14.15) Takrat je bilo v navadi, da je poveljnik, ki je zmagal v vojni, ob svoji vrnitvi s sabo pripeljal sprevod ujetnikov. Ob takšnih priložnostih so določili nosilce kadila. Ko je vojska zmagoslavno marširala proti domu, je bila dišeča vonjava ujetnikom, določenim za poboj, vonjava za smrt; kazala je namreč, da se približuje čas njihove usmrtitve. Ujetnikom pa, ki so našli usmiljenje v očeh svojih osvajalcev in katerih življenju bo prizaneseno, je bila vonjava življenja ter jim kazala, da je blizu njihova osvoboditev.

Pavel je bil zdaj poln vere in upanja. Menil je, da Satan ne bo zmagal nad Božjim delom v Korintu; zato je v besedah hvale izlil svojo srčno hvaležnost. S svojimi sodelavci je proslavil zmago nad sovražniki Kristusa in resnice, tako da so z novo gorečnostjo dalje širili spoznanje o Zveličarju. Vonj evangelija naj bi se razširil po svetu kakor kadilo. Tistim, ki sprejmejo Kristusa, naj bi sporočilo pomenilo vonjavo življenja za življenje; tistim pa, ki bodo vztrajali v neveri, bo vonjava smrti za smrt.

Pavel se je zavedal ogromne velikosti dela, zato je vzkliknil: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16) Kdo je zmožen oznanjati Kristusa tako, da njegovi sovražniki ne bodo imeli upravičenega vzroka, da bi zaničevali poslanca ali sporočilo,/326/ ki ga oznanja? Pavel si je želel v vernike vtisniti slovesno odgovornost evangeljske službe. Samo zvestoba v oznanjevanju besede, ki je združena s čistim, doslednim življenjem, lahko naredi, da so pridigarjeva prizadevanja sprejemljiva Bogu in koristna ljudem. Pridigarji našega časa, ki čutijo težo velikosti dela, lahko skupaj z apostolom vzkliknejo: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16)

Bili so tudi takšni, ki so Pavla obtožili, da je v prejšnjem pismu priporočal samega sebe. Na to je apostol zdaj opozoril tako, da je vprašal vernike cerkve, ali tako sodijo o njegovih spodbudah. Vprašal je: "Začenjamo li zopet sami sebe priporočati? Ali potrebujemo li, kakor nekateri, priporočilnih listov do vas ali od vas?" (2 Kor 3,1) Verniki, ki so se selili v novi kraj, so pogosto s sabo nosili priporočilna pisma cerkve, kateri so prej pripadali; toda vodilni delavci in ustanovitelji teh cerkev takšnih priporočil niso potrebovali. Korintski verniki, ki so se obrnili od češčenja malikov k evangeljski veri, so bili sami zadostno priporočilo, ki ga je potreboval Pavel. Njihovo sprejetje resnice in sprememba, ki se je zgodila v njihovem življenju, je bila zgovorno pričevanje o zvestobi v njegovem delu in njegovi veljavi, da svetuje, kara in opominja kot Kristusov poslanec.

Pavel je imel korintske vernike za svoje priporočilno pismo. Rekel je: "Naš list ste vi, zapisan v naših srcih, ki ga poznajo in bero vsi ljudje, ker se kažete, da ste Kristusov list, napravljen po naši službi, pisan ne s/327/ črnilom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamenih ploščah, ampak na mesenih ploščah srca." (2 Kor 3,3.4)

Spreobrnitev grešnikov in njihova posvetitev po resnici je pridigarjev najmočnejši dokaz za to, da ga je v službo poklical Bog. Dokaz njegovega apostolstva je zapisan na srcih spreobrnjenih in izpričan z njihovim prenovljenim življenjem. Kristus, upanje slave, je oblikovan v njih. Pridigarja močno spodbujajo takšni dokazi njegove službe.

Danes naj bi imeli Kristusovi služabniki enako pričevanje, kakršno je bila korintska cerkev o Pavlovem delu. Toda čeprav je v tem obdobju mnogo pridigarjev, so velika redkost sposobni in posvečeni poslanci — možje napolnjeni z ljubeznijo, ki biva v Kristusovem srcu. Ošabnost, samozaupanje, ljubezen do sveta, iskanje napak, zagrenjenost in zavist so sadovi, ki jih obrodijo mnogi izpovedovalci Kristusove vere. Njihovo življenje, ki je v ostrem nasprotju z Zveličarjevim, pogosto žalostno priča o značaju pridigarskega dela, po katerem so se spreobrnili.

Človeka ne more doleteti večja čast, kakor če ga Bog sprejme kot sposobnega pridigarja evangelija. Ti, katere Gospod blagoslavlja z močjo in uspehom v njegovem delu, pa se ne bahajo. Priznavajo svojo popolno odvisnost od njega in se zavedajo, da sami od sebe nimajo moči. S Pavlom vred pravijo: "Ne da bi bili zmožni sami po sebi misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga, ki nas je storil tudi zmožne, da smo služabniki nove zaveze." (2 Kor 3,5.6)

Pravi služabnik opravlja Gospodarjevo delo. Čuti/328/ pomembnost svojega dela in se zaveda, da je njegov odnos do cerkve in sveta podoben tistemu, ki ga je imel Kristus. Neutrudno dela, da bi grešnike vodil k plemenitejšemu, višjemu življenju, da bi lahko prejeli zmagovalčevo nagrado. Njegovih ust se je dotaknil ogel z oltarja, zato povzdiguje Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki ga poslušajo, vedo, da se bliža Bogu v goreči in resni molitvi. Sveti Duh počiva na njem, njegova duša je občutila življenjski, nebeški ogenj in sposoben je primerjati duhovne stvari z duhovnimi. Dana mu je moč podirati Satanove trdnjave. Srca so ganjena, ko prikaže Božjo ljubezen, zato mnogi vprašajo: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)

"Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca; ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga. Če je pa tudi naš evangelij zakrit, je zakrit tistim, ki gredo v pogubo, ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je Božja podoba. Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Jezusa Kristusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker je Bog, ki je rekel: 'Iz teme naj zasveti luč', On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,1-6)/329/

Tako je apostol poveličal Božjo milost in usmiljenje, prikazano v svetem skrbništvu, ki mu je bilo izročeno kot Kristusovemu služabniku. Po obilni Božji milosti so on in njegovi soverniki obstali v težavi, trpljenju in nevarnosti. Svoje vere in naukov niso oblikovali, da bi ustrezali željam svojih poslušalcev, niti niso zamolčali resnic, ki so bistvene za zveličanje, zato da bi svoj nauk naredili privlačnejši. Resnico so predstavili preprosto in jasno ter molili za prepričanje in spreobrnitev ljudi. Prizadevali so si svoje vedenje spraviti uskladiti s svojimi nauki, da bi se podana resnica lahko sama priporočila vesti vsakega človeka.

Apostol je nadaljeval: "Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7) Bog bi svojo resnico lahko oznanil po brezgrešnih angelih, vendar to ni njegov načrt. Za uresničenje svojih načrtov izbira človeška orodja, slabostim podvržene ljudi. Neprecenljivi zaklad je dan v lončene posode. Po človeku bodo svetu preneseni Božji blagoslovi. Po njih bo njegova slava svetila v temi greha. V službi ljubezni se bodo približali grešnim in potrebnim ter jih vodili h križu. V vsem svojem delu pa naj pripisujejo slavo, čast in hvalo njemu, ki je nad vsem in čez vse.

Pavel je, sklicujoč se na lastno izkušnjo pokazal, da pri izbiri službe za Kristusa ni bil spodbujen s sebičnimi spodbudami, saj je bila njegova steza posuta s tegobami in skušnjavami. Zapisal je: "Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;/330/ preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,8-10)

Pavel je opomnil sovernike, da so on in njegovi sodelavci kot Kristusovi poslanci nenehno v nevarnosti. Stiske, ki so jih prenašali, so izčrpavale njihovo moč. Zapisal je: "Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem smrtnem mesu. Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas." (2 Kor 4,11.12) Ker so ti Kristusovi služabniki trpeli telesno zaradi pomanjkanja in napornega dela, so postali podobni njegovi smrti. Toda to, kar je njim povzročalo smrt, je prinašalo duhovno življenje in zdravje Korinčanom, ki so z vero v resnico postali sodeležniki večnega življenja. S tem v mislih so Jezusovi sledilci morali skrbeti, da z malomarnostjo in nezadovoljstvom ne bi delavcem povečevali bremen in nadlog.

Pavel je nadaljeval: "Imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: 'Veroval sem, zato sem govoril,' tudi mi verujemo, zato tudi govorimo." (2 Kor 4,13) Bil je popolnoma prepričan o pristnosti resnice, ki mu je bila zaupana, zato ga ni moglo nič napeljati, da bi z Božjo besedo ravnal sleparsko ali pa bi zamolčal prepričanja svoje duše. Ni hotel pridobiti bogastva, časti ali zadovoljstva s prilagajanjem svetovnemu nazoru. Čeprav je bil v nenehni nevarnosti pred mučeniško smrtjo zaradi vere, ki jo je oznanjal Korinčanom, ga to ni prestrašilo, ker je vedel, da ga bo obudil iz groba ter predstavil Očetu ta, ki je umrl in ponovno vstal./331/

Rekel je: "Vse je namreč zavoljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v Božjo slavo." (2 Kor 4,15) Apostoli niso oznanjali evangelija zaradi svojega poveličanja. Upanje, da se bodo zveličali ljudje, jih je vodilo, da so posvetili svoje življenje temu delu. In to upanje jih je varovalo, da niso popustili v svojih naporih zaradi grozeče nevarnosti ali pa trpljenja, ki jih je doletelo.

Pavel je povedal: "Zato ne izgubljamo srca, ali čeprav se naš zunanji človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne." (2 Kor 4,16) Pavel je čutil sovražnikovo moč, toda čeprav je njegova telesna moč pojemala, je vseeno zvesto in neustrašno oznanjal Kristusov evangelij. Oblečen v vse Božje orožje je ta junak križa šel naprej v boj. Njegov spodbujajoči glas je naznanjal, da bo zmagal v bitki. Svoj pogled je uprl na nagrado zvestih in zmagoslavno vzkliknil: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno." (2 Kor 4,17.18)

Zelo resno in ganljivo je apostolovo vabilo, v katerem so korintski verniki znova proučili neprimerljivo ljubezen svojega Odrešenika. Zapisal je: "Kajti poznate milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Poznate višino, s katere je sestopil, globino ponižanja, do katere se je spustil. Ko je stopil na pot samoodpovedi in žrtvovanja, se ni umaknil/332/ dotlej, dokler ni dal svojega življenja. Med prestolom in križem zanj ni bilo počitka.

Pavel je razlagal točko za točko, da bi bralci njegovega pisma lahko popolnoma doumeli Zveličarjevo čudovito ponižanje zaradi nas. Apostol je predstavil Kristusa, kakršen je bil, ko je bil enak Bogu in je bil z njim deležen spoštovanja angelov, ter opisal njegovo pot, dokler ni dosegel največje globine ponižanja. Pavel je bil prepričan, da bi iz njihovega življenja izginila vsa sebičnost, če bi lahko dojeli osupljivo daritev, ki jo je darovalo Veličastvo nebes. Prikazal je, kako je Božji Sin odložil svojo slavo in se prostovoljno podvrgel razmeram človeške narave, potem pa se ponižal kot hlapec ter postal poslušen do smrti "na križu", (Flp 2,8) da bi lahko dvignil padlega človeka iz ponižanja do upanja, veselja in nebes.

Ko proučujemo božanski značaj v luči križa, vidimo usmiljenje, nežnost in odpuščanje, ki so združeni z nepristranskostjo in pravičnostjo. Sredi prestola vidimo njega, ki ima na rokah, stopalih in prsih znamenja trpljenja, katero je zdržal, da bi spravil človeka z Bogom. Vidimo Očeta, neskončnega, ki biva v nedostopni svetlobi, pa vendar nas sprejema k sebi po zaslugah svojega Sina. Oblak maščevanja, ki napoveduje samo bedo in obup, v luči, ki odseva s križa, odkriva Božje sporočilo: Živi, grešnik, živi. Vi skesani, verujoči ljudje, živite! Plačal sem odkupnino.

Med razmišljanjem o Kristusu hodimo na obali/333/ neizmerljive ljubezni. Prizadevamo si govoriti o tej ljubezni, toda zmanjka nam besed. Ko razmišljamo o njegovem življenju na zemlji, njegovi daritvi za nas, njegovem delu v nebesih, kjer dela kot naš Zagovornik, in o prebivališčih, ki jih pripravlja za tiste, ki ga ljubijo, lahko samo vzkliknemo: O višina in globina Kristusove ljubezni! "V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci." (1 Jn 4,10; 3,1)

V vsakem pravem učencu gori ta ljubezen na oltarju srca kakor sveti ogenj. Na zemlji je Kristus razodel Božjo ljubezen. Na zemlji naj tudi njegovi otroci odsevajo to ljubezen z brezmadežnim življenjem. To bo grešnike vodilo h križu, da bi zagledali Božje Jagnje./334/

32. Radodarna cerkev

Pavel je v svojem prvem pismu korintski cerkvi dal vernikom navodila glede splošnih načel, ki urejajo podpiranje Božjega dela na zemlji. Med pisanjem o svojem apostolskem delu zanje je vprašal:

"Kdo služi kdaj za vojaka na svoje stroške? Kdo sadi vinograd, pa ne je njegovega sadu? Ali kdo pase čredo, pa ne je mleka od črede? Govorim li to po človeško? Ali ne govori tega tudi postava? Kajti v Mojzesovi postavi je pisano: 'Ne zaveži gobca volu, ko vrši žito.' Ali skrbi Bog za vole? Ali pa pravi to vsekakor za nas? Res, zavoljo nas je to pisano, ker kdor orje, mora z upanjem orati, in kdor mlati, mlati z upanjem, da bo imel svoj delež.

Če smo vam pa mi duhovno posejali," je spraševal dalje, "ali je kaj velikega, če bomo mi vaše meseno želi?/335/ Če so drugi deležni te pravice pri vas, čemu ne tem bolj mi? Ali nismo se poslužili te pravice, marveč prenašamo vse, da ne povzročimo kake ovire Kristusovemu evangeliju. Ali ne veste, da ti, kateri opravljajo sveto službo, jedo od templja, in kateri služijo oltarju, imajo delež z oltarjem? Tako je tudi Gospod naredil, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,7-14)

Apostol tukaj misli na Gospodov načrt za vzdrževanje duhovnikov, ki so opravljali službo v templju. Tiste, ki so bili določeni za to sveto službo, so podpirali njihovi soverniki, katerim so stregli v duhovnih blagoslovih. "In tisti Levijevi sinovi, ki prejemajo duhovništvo, imajo zapoved odesetiniti ljudstvo po postavi." (Heb 7,5) Levijev rod je Gospod izbral za svete službe, ki se tičejo svetišča in duhovništva. Za duhovnika je bilo rečeno: "Zakaj njega je izvolil Gospod, ... da opravlja službo v Gospodovem imenu." (5 Mz 18,5) Desetina vseh prihodkov je Gospodova in zadrževanje desetine je bilo enako, kakor da bi ga ukanili.

Na ta načrt za podporo službe je mislil Pavel, ko je rekel: "Tako je tudi naredil Gospod, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,14) In pozneje, ko je pisal Timoteju, je apostol rekel: "Vreden je delavec svojega plačila." (1 Tim 5,18)

Dajanje desetine je vendar samo del Božjega načrta za/336/ podpiranje njegove službe. Božanski predpisi določajo številne darove in daritve. V judovskem ustroju so bili ljudje naučeni negovati duha radodarnosti tako v vzdrževanju Božjega dela kakor tudi v zadovoljevanju potrebnih. Ob posebnih priložnostih so prilagali prostovoljne darove. Ob žetvi in trgatvi so bili prvi sadovi polja — žito, vino in olje — posvečeni kot daritev Gospodu. Paberki na polju so bili puščeni ubogim. Prvo volno od striženja ovc in prvo omlateno žito so oddelili za Gospoda. Prav tako je bilo s prvorojenimi živalmi, za prvorojenega sina pa je bilo treba plačati odkupnino. Prve sadove so darovali Gospodu pred svetiščem, potem pa so jih izročili v uporabo duhovnikom.

S to načrtno radodarnostjo je Gospod želel poučiti Izraela, da mora biti On v vsem prvi. Tako so se spominjali, da je Bog lastnik njiv, čred ovac in govedi; da jim On pošilja sonce in dež, da se pridelki razvijejo in dozorijo. Vse, kar imajo, je njegovo, oni so samo oskrbniki njegovih dobrin.

Ni Božji načrt, da bi bili kristjani, katerih prednosti daleč presegajo prednosti judovskega ljudstva, manj radodarni od njih. Zveličar je povedal: "Od vsakogar, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo." (Lk 12,48) Radodarnost, ki se je zahtevala od Judov, je predvsem koristila njihovemu ljudstvu. Danes je Božje delo razširjeno/337/ po vsem svetu. Kristus je v roke svojih sledilcev položil bogastva evangelija in jim naložil odgovornost, da svetu oznanjajo veselo sporočilo o zveličanju. Vsekakor so naše obveznosti veliko večje, kakor pa jih je imel starodavni Izrael.

S širjenjem Božjega dela bodo vabila za pomoč postajala vse pogostejša. Da bi se ustreglo vsem tem zahtevam, morajo kristjani upoštevati ukaz: "Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši." (Mal 3,10) Če bi tisti, ki se imajo za kristjane, zvesto prinašali Bogu desetine in darove, bi bila njegova zakladnica polna. Potem ne bi bilo vzroka, da bi se zatekali k sejmom, loterijam ali zabavam ali zadovoljstvom in tako zagotovili sredstva za podpiranje evangelija.

Ljudje so v skušnjavi, da bi uporabili svoja sredstva za svoje želje, zadovoljitev teka, osebno okraševanje ali pa za polepšanje svojega doma. Za te namene se mnogi verniki ne obotavljajo neomejeno in celo potratno zapravljati. Ko pa so povabljeni, naj priložijo v Gospodovo zakladnico, da bi se njegovo delo na zemlji lahko nadaljevalo, se obotavljajo. Morda, ker čutijo, da ne morejo drugače, priložijo vsoto, ki je daleč manjša od tiste, ki jo pogosto zapravijo za nepotrebne razvade. Ne kažejo resnične ljubezni do Kristusovega dela in nobenega iskrenega zanimanja za zveličanje ljudi. Ali je potem čudno, da je krščansko življenje takšnih le zakrnelo in bledikavo životarjenje!

Ta, katerega srce žari s Kristusovo ljubeznijo, ne jemlje tega samo kot obveznost, temveč kot zadovoljstvo, da pospeši/338/ napredek najvišjega in najsvetejšega dela, posvečenega človeku — dela predstavljanja svetu bogastev dobrote, usmiljenja in resnice.

Duh srebroljublja vodi ljudi, da zadržijo za lastne užitke sredstva, ki upravičeno pripadajo Bogu; ta duh pa je Bogu odvraten tako zdaj, kakor je bil takrat, ko je po preroku ostro pokaral svoje ljudstvo, rekoč: "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate? Pa pravite: V čem, smo te ukanili? V desetinah in povzdigovalnih darilih. S prekletstvom ste prekleti, dokler me ukanjate, vsi iz tega naroda." (Mal 3,8.9)

Duh radodarnosti je nebeški duh. Ta se je najbolj vzvišeno razodel v Kristusovi daritvi na križu. Oče je zavoljo nas daroval svojega edinorojenega Sina. Kristus pa se je odrekel vsemu, kar je imel, in daroval sebe, da bi bil človek lahko rešen. Golgotski križ bi moral spodbujati k radodarnosti vsakega Zveličarjevega sledilca. Načelo, ki je tam prikazano, pravi: dajati, dajati. "Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 2,6)

Po drugi strani pa je duh sebičnosti Satanov duh. Načelo, ki ga kaže življenje posvetnih ljudi, pravi: jemati, jemati. Upajo, da si bodo tako zagotovili srečo in udobnost, toda sad njihove setve sta beda in smrt.

Dokler Bog ne preneha blagoslavljati svojih otrok, ne bo prenehala njihova obveznost, da mu vrnejo del, ki ga zahteva. Ne samo, da bi morali Gospodu povrniti del, ki mu pripada, temveč bi morali prinašati tudi/339/ v njegovo zakladnico prostovoljni dar kot daritev hvaležnosti. Z veselim srcem bi morali svojemu Stvarniku posvetiti prve sadove svojega obilja — svojo izbrano lastnino, najboljšo in najsvetejšo službo. Tako bodo pridobili bogate blagoslove. Sam Bog bo njihove duše naredil kakor namočen vrt, katerega vode ne presahnejo. In ko bo zbrana zadnja velika žetev, bodo snopi, katere so prinesli Gospodarju, nagrada za njihovo nesebično uporabo talentov, ki so jim bili sposojeni.

Izbrani Božji poslanci, ki stalno opravljajo to službo, nikoli ne bi smeli biti prisiljeni, da se bojujejo na svoje stroške, ne da bi bili deležni dobrohotne in prisrčne podpore sovernikov. (1 Kor 9,7) Verniki naj bodo radodarni do tistih, ki opustijo posvetno zaposlitev, da bi se lahko posvetili pridigarski službi. Ko so Božji služabniki spodbujeni, njegovo delo močno napreduje. Ko pa zaradi sebičnosti ljudi nimajo podpore, do katere so upravičeni, njihove roke oslabijo in njihova uporabnost je pogosto resno ohromljena.

Božje nezadovoljstvo se vname proti tistim, ki trdijo, da so njegovi sledilci, pa vendar dovolijo, da posvečeni delavci trpijo zaradi pomanjkanja življenjskih potreb, ko so zaposleni v dejavni službi. Ti sebičneži bodo poklicani podati račun, ne samo zaradi zlorabe Gospodovega denarja, temveč tudi zaradi stisk in srčne bolečine, ki jo je njihovo ravnanje povzročilo njegovim zvestim služabnikom. Tisti, ki so poklicani na delo oznanjevanja evangelija in ob klicu dolžnosti vložijo vse v Božjo službo, morajo prejeti za svoj požrtvovalni/340/ trud plačilo, ki bo zadostovalo za preživljanje njih samih in njihove družine.

Na različnih področjih posvetnega dela, umskega in fizičnega, lahko zanesljivi delavci zaslužijo dobro plačilo. Ali ni širjenje resnice in vodenje ljudi h Kristusu pomembnejše kakor kateri koli navadni posel? In ali niso tisti, ki zvesto opravljajo to delo, upravičeni do zadostnega plačila? Kadar s svojim ocenjevanjem izenačujemo vrednost dela za moralno in telesno blaginjo, kažemo, koliko cenimo nebeško v primerjavi s pozemskim.

Da bi lahko bile v zakladnici zaloge za podpiranje službe oznanjevanja evangelija in da bi se zadovoljile potrebe po pomoči misijonarskih dejavnosti, je nujno, da daje Božje ljudstvo radostno in radodarno. Na pridigarjih leži svečana odgovornost, da pred cerkvijo razgrnejo potrebe Božjega dela in jo poučujejo, da bi bila radodarna. Ko se to zanemari in cerkev ne daje za potrebe drugih, ne trpi samo Gospodovo delo, marveč je zadržan tudi blagoslov, ki bi lahko prišel nad vernike.

Celo zelo ubogi naj bi prinesli svoje daritve Bogu. Naj bodo deležniki Kristusove milosti in zatajijo sebe, da bi pomagali tem, katerih potreba je nujnejša kakor njihova. Dar revnega človeka, sad samoodpovedi, prihaja pred Boga kakor dišeče kadilo. Vsako požrtvovalno dejanje pa krepi duha dobrodelnosti v dajalčevem srcu ter ga še tesneje poveže s tem, ki je bil bogat, pa je zaradi nas obubožal, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli./341/

Dejanje vdove, ki je vrgla v zakladnico dva denarca — vse, kar je imela — je zapisano za spodbudo teh, ki se borijo z revščino, pa kljub temu še vedno želijo s svojimi darovi podpreti Božje delo. Kristus je učence opozoril na žensko, ki je dala "ves svoj živež". (Mr 12,44) Njenemu daru je pripisal večjo vrednost kakor velikim darovom tistih, katerih darovi niso izvirali iz samoodpovedi. Od svoje obilosti so dali majhen delež. Da bi vdova priložila dar, je sebe prikrajšala celo za osnovne življenjske potrebe, zaupajoč v Boga, da bo poskrbel za njene potrebe jutrišnjega dne. O njej je Zveličar izjavil: "Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več, kakor vsi, ki mečejo v zakladnico." (Mr 12,43) Tako je učil, da vrednost daru ni ocenjena po količini, temveč po sorazmernosti, v kateri je dan, in po dajalčevi spodbudi.

Apostol Pavel si je v svoji službi v cerkvah neutrudno prizadeval srca novih spreobrnjencev navdihniti z željo, da bi naredili velike stvari za Božje delo. Pogosto jih je spodbujal k radodarnosti. Ko je starešinam v Efezu govoril o svojih prejšnjih prizadevanjih med njimi, je rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, kakor pa vzeti." (Dej 20,35) Korinčanom pa je zapisal: "Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Vsak naj da, kakor je v srcu namenil,/342/ ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog." (2 Kor 9,6.7)

Skoraj vsi makedonski verniki so bili revni v dobrinah tega sveta, toda njihova srca so prekipevala od ljubezni do Boga in njegove resnice ter so radi darovali za podpiranje evangelija. Ko so v poganskih cerkvah organizirali skupno zbiranje za pomoč judovskim vernikom, je bila radodarnost spreobrnjencev v Makedoniji postavljena za zgled drugim cerkvam. Ko je apostol pisal Korinčanom, jih je opozoril na "Božjo milost, ki je dana v macedonskih cerkvah, da se je kljub mnogim stiskam, v katerih so bili preizkušeni, obilost njih radosti in njih prevelika revščina povzpela do bogate radodarnosti. Kajti po svoji moči, da, pričam, čez svojo moč so dali prostovoljno, z mnogo prošnjo nas proseč te milosti, da se smejo udeležiti službe za svete." (2 Kor 8,1-4)

Pripravljenost žrtvovanja pri makedonskih vernikih je sad posvetitve z vsem srcem. Ganjeni s Svetim Duhom so "sebe dali najprej Gospodu", (2 Kor 8,5) potem pa so bili pripravljeni prostovoljno dati od svoji sredstev za podpiranje evangelija. Ni jih bilo treba nagovarjati, da bi dali. Namesto tega so se veselili prednosti, da so se smeli prikrajšati, celo za najnujnejše, da bi tako zadovoljili potrebe drugih. Ko jih je apostol želel ustaviti, so ga prosili, naj sprejme njihovo daritev. V svoji preprostosti in poštenosti/343/ in v ljubezni do sovernikov so z veseljem zatajili samega sebe in tako obrodili obilen sad radodarnosti.

Ko je Pavel poslal Tita v Korint, da bi spodbudil tamkajšnje vernike, ga je poučil, naj cerkvi pomaga napredovati v milosti dajanja. V pismu vernikom je prav tako dodal svoje vabilo. Prosil je: "Ali kakor ste v vsem bogati: v veri in besedi in spoznanju in vsaki marljivosti in v svoji ljubezni do nas, bogati bodite tudi v tej milosti. Sedaj pa dokončajte tudi dejanje; kakor je bila dobra volja hoteti, tako naj bo tudi izvršitev po tem, kar imate. Kajti če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, in ne po tem, česar nima. Bog pa more na vas izliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, ... da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (2 Kor 8,7.11.12; 9,8.11)

Nesebična radodarnost je prvo cerkev razveselila. Kajti verniki so vedeli, da njihov trud pomaga podajati evangeljsko sporočilo tistim, ki živijo v temi. Njihova radodarnost je pričala, da niso prejeli Božje milosti zaman. Kaj drugega bi lahko ustvarilo takšno radodarnost, če ne posvečujoči vpliv Duha? V očeh vernikov in nevernikov je bil to čudež milosti.

Duhovna blaginja je tesno povezana s krščansko radodarnostjo. Kristusovi sledilci naj se veselijo prednosti, da lahko v svojem življenju razodevajo dobrodelnost svojega/344/ Odrešenika. Ko dajejo Gospodu, imajo zagotovilo, da gre njihov zaklad pred njimi v nebeške dvore. Ali ljudje želijo zavarovati svoje imetje? Naj ga položijo v roke, ki nosijo znamenja križanja. Ali želijo uživati v njem? Naj ga uporabljajo za blagoslov potrebnim in trpečim. Ali želijo povečati svoje imetje? Naj bodo pozorni na božansko naročilo: "Časti Gospoda s svojim blagom in s prvinami vseh svojih pridelkov: tako se bodo polnile z obilostjo tvoje žitnice, in mošt poteče zvrhoma iz tvojih kadi." (Prg 3,9.10) Če bodo skušali zadržati svoje premoženje za sebične namene, jim bo v večno pogubo. Če pa svoj zaklad izročijo Bogu, bo od tistega trenutka nosil njegov napis. Zapečaten je z njegovo nespremenljivostjo.

Bog pravi: "Blagor vam, ki sejete poleg vseh voda." (Iz 32,20) Neprestano podeljevanje Božjih darov, kjer koli Božje delo ali človeške potrebe zahtevajo našo pomoč, ne bo povzročilo uboštva. "Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo." (Prg 11,24) Sejalec pomnožuje seme, ko ga razsiplje. Tako je s tistimi, ki so zvesti v razdeljevanju Božjih darov. S podeljevanjem narašča njihov blagoslov. "Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v vaše naročje; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo." (Lk 6,38)/345/

33. Delo v hudih razmerah

Medtem ko je Pavel pazil, da je svojim spreobrnjencem predstavil jasen svetopisemski nauk glede pravega podpiranja Božjega dela, in kot služabnik evangelija govoril o svoji pravici, da bi nehal opravljati (1 Kor 9,6) posvetne posle, s katerimi se preživlja, pa je vendar v različnih časih med svojo službo v velikih svetovnih središčih opravljal ročna dela, da bi se vzdrževal.

Judje telesnega napornega dela niso imeli za nekaj nenavadnega ali ponižujočega. Po Mojzesu so jim bila dana navodila, naj vzgajajo svoje otroke tako, da bi pridobili delovne navade; imeli pa so za greh mladim dovoliti, da bi odraščali v brezdelju. Čeprav so otroke vzgajali za sveto službo, so imeli znanje o praktičnem življenju za življenjsko pomembno. Vsak mladenič, ne glede na to, ali so bili njegovi starši bogati ali ubogi, se je naučil kakšne obrti. Na starše, ki so zanemarjali takšno vzgojo svojih otrok, so gledali kot na te, ki odstopajo od Gospodovega/346/ navodila. Skladno s tem navodilom se je Pavel prej izučil izdelovanja šotorov.

Preden je postal Kristusov učenec, je zasedal visok položaj in za preživljanje ni bil odvisen od ročnega dela. Pozneje pa, ko je porabil vsa sredstva za napredek Kristusovega dela, se je občasno zatekel k svoji obrti, da bi se preživljal. Zlasti pa je bilo tako, ko je delal v krajih, kjer bi utegnili napačno razumeti njegove spodbude.

V Solunu prvič beremo o Pavlovem ročnem delu, da bi se preživljal, medtem ko je oznanjal besedo. V pismu tamkajšnjim vernikom jih je spomnil, da bi jim bil lahko v breme, in dodal: "Saj se spominjate, bratje, našega truda in težave; ker delali smo noč in dan, da ne bi bili nadležni komu izmed vas, ko smo vam oznanjali Božji evangelij." (1 Tes 2,9) In ponovno jim je v drugem pismu povedal, da on in njegovi sodelavci, dokler so bili z njim, niso jedli "kruha daroma od koga". Noč in dan smo delali, je zapisal, "da ne bi nadlegovali koga od vas; ne ker ne bi imeli za to pravice, temveč da vam bomo zgled, da nas posnemate". (2 Tes 3,8.9)

V Solunu je Pavel srečal takšne, ki niso hoteli delati s svojimi rokami. O tej vrsti ljudi je pozneje zapisal: "Čujemo namreč, da nekateri med vami žive neredno in ne delajo nič, ampak se pečajo z nepotrebnim. Takim pa zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu,/347/ da naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,11.12) Med svojim delom v Solunu se je Pavel trudil takšnim dati pravi zgled. "Saj smo tudi, ko smo bili pri vas, to vam zapovedali: Če kdo noče delati, naj tudi ne je." (2 Tes 3,10)

V vseh časih se je Satan trudil pokvariti prizadevanje Božjih služabnikov tako, da je v cerkev vpeljal duha skrajništva. Tako je bilo v Pavlovem času in tako je bilo v poznejših stoletjih med reformacijo. Wycliffe, Luter in mnogi drugi, ki so bili v blagoslov svetu s svojim vplivom in vero, so se spopadali z zvijačami, s katerimi je sovražnik prevnete, neuravnovešene in neposvečene ljudi poskušal zapeljati v skrajništvo. Zapeljani ljudje so učili, da doseganje prave svetosti dviguje duha nad vse posvetne miselnosti in vodi ljudi, da se v celoti vzdržujejo dela. Drugi so sprejeli skrajniška stališča o nekaterih svetopisemskih besedilih in učili, da je delati greh, da kristjani naj ne bi mislili o pozemski blaginji zase in za svojo družino, temveč naj bi svoje življenje popolnoma posvetili duhovnosti. Nauk in zgled apostola Pavla sta graja za takšne skrajniške poglede.

Dokler je bil Pavel v Solunu, njegovo vzdrževanje ni bilo v celoti odvisno od dela njegovih rok. Ko je pozneje omenil svoje izkušnje v tem mestu, je pisal Filipljanom v potrdilo darov, ki jih je prejel od njih, medtem ko je bil tam, rekoč: "Saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo." (Flp 4,16) Kljub dejstvu, da je prejel to pomoč, je bil/348/ previden, da je pred Solunčane postavil zgled marljivosti, da ga nihče ne bi mogel upravičeno obtožiti srebroljubja, pa tudi tiste, ki so imeli skrajniške poglede o telesnem delu, je praktično grajal.

Ko je Pavel prvič obiskal Korint, se je znašel med ljudmi, ki so bili nezaupljivi do vzgibov tujcev. Grki ob morski obali so bili sposobni trgovci. Tako dolgo so se urili v prebrisanih poslovnih dejavnostih, da so začeli verjeti, da je dobiček pobožnost in da je priporočljivo služiti denar bodisi s poštenimi sredstvi ali s prevaro. Pavel je bil seznanjen z njihovimi značilnostmi in jim ni dal priložnosti za govorice, da je oznanjal evangelij zato, da bi obogatel. Z vso pravico bi lahko zahteval podporo od korintskih poslušalcev, vendar se je bil pripravljen odpovedati tej pravici, da ne bi njegovi pridigarski učinkovitosti in uspehu škodovali neupravičeni dvomi, da oznanja evangelij zaradi dobička. Želel se je izogniti vsem povodom za nesporazum, da se ne bi izgubila moč njegovega sporočila.

Kmalu po prihodu v Korint je Pavel našel "nekega Juda, po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, ki je nedavno prišel s Priscilo, svojo ženo". (Dej 18,2) Ta dva sta bila istega rokodelstva kakor on. Akvila in Priscila sta bila izgnana po Klavdijevem odloku, ki je ukazal vsem Judom, naj zapustijo Rim. Prišla sta v Korint in tam osnovala obrt kot izdelovalca šotorov. Pavel je o njiju povprašal in zvedel, da se bojita Boga in si prizadevata izogniti pokvarjenim vplivom, ki so ju/349/ obdajali. "In šel je k njima, in ker je bil istega rokodelstva, je ostal pri njiju, in delali so skupaj. ... In razgovarjal se je v shodnici vsako soboto in prepričeval Jude in Grke." (Dej 18,2-4)

Pozneje sta se Pavlu v Korintu pridružila še Sila in Timotej. S seboj sta prinesla sklade za podpiranje dela iz cerkev v Makedoniji.

Pavel je v svojem drugem pismu vernikom v Korintu, ki je bilo napisano potem, ko je tam osnoval močno cerkev, znova pregledal svoj način življenja med njimi. Vprašal je: "Ali pa sem storil greh, sam sebe ponižujoč, da se vi povišate, ker sem vam brezplačno oznanil Božji evangelij? Druge cerkve sem slekel, vzemši plačilo od njih, da morem služiti vam, in ko sem bil pri vas in sem stradal, nisem bil nikomur nadležen. Kolikor mi je namreč manjkalo, so doložili bratje, ki so prišli od Macedonije; in v vsem sem se zdržal brez nadlege vam in se še zdržim. Kakor je v meni Kristusova resnica, te hvale mi nihče ne vzame v ahajskih krajih." (2 Kor 11,7-10)

Pavel pojasnjuje, zakaj je tako delal v Korintu. Zato, da ne bi dal vzroka za očitanje njim, "ki iščejo priložnosti". (2 Kor 11,12) Medtem ko je delal kot izdelovalec šotorov, je prav tako zvesto oznanjal evangelij. Sam pravi o svojem delu: "Saj so se znamenja apostola godila med vami v vsem potrpljenju, v znamenju in čudežih in močeh." (2 Kor 12,12) In dodaja: "Kaj namreč je, v čemer ste bili prikrajšani nasproti drugim cerkvam, razen le, da vas jaz sam nisem nadlegoval? Odpustite mi to krivico! Glej,/350/ tretjič sem pripravljen priti k vam in ne bom vas nadlegoval; kajti ne iščem, kar je vašega, marveč vas. ... A jaz prav rad potrošim vse in sebe žrtvujem za vaše duše." (2 Kor 12,13-15)

Pavel je ponovno opravljal svojo obrt med dolgim obdobjem svojega dela v Efezu, kjer je tri leta učinkovito širil evangelij po tem področju. Tudi v Efezu ga je kakor v Korintu razveselila navzočnost Akvila in Priscile, ki sta se mu pridružila po njegovi vrnitvi v Azijo ob koncu drugega misijonskega potovanja.

Bilo jih je nekaj, ki so nasprotovali Pavlovemu telesnemu delu, rekoč, da se ne ujema z delom pridigarja evangelija. Zakaj naj bi Pavel, pridigar najvišje stopnje, tako povezal telesno delo z oznanjevanjem besede? Ali ni delavec vreden svojega plačila? Zakaj naj bi z izdelovanjem šotorov zapravljal čas, ki bi ga lahko csekakor bolje uporabil?

Pavel pa tako porabljenega časa ni štel za izgubo. Ko je delal z Akvilom, je bil v stiku z vzvišenim Učiteljem in ni izpustil priložnosti, da ne bi pričal za Zveličarja in pomagal tistim, ki so potrebovali pomoč. Njegov um je zmeraj segal po duhovnem spoznanju. Svoje sodelavce je poučeval v duhovnosti, prav tako je dajal zgled marljivosti in temeljitosti. Bil je hiter in spreten delavec, prizadeven pri delu, v duhu goreč ter služil Gospodu. (Rim 12,11) Ko je delal v svoji obrti, je imel dostop do sloja ljudi, ki ga drugače ne bi dosegel. Svojim družabnikom je pokazal,/351/ da je izurjenost v navadnih spretnostih dar od Boga. On namreč priskrbi oboje: dar in modrost, da ga pravilno uporabljamo. Učil je, da Boga častimo celo z vsakdanjim napornim delom. Njegove od dela otrdele roke niso zmanjšale moči njegovih ganljivih vabil kot krščanskega pridigarja.

Pavel je včasih delal noč in dan, vendar ne samo zase, marveč da bi lahko pomagal svojim sodelavcem. Svoj zaslužek je delil z Lukom, pomagal pa je še Timoteju. Včasih je bil celo lačen, samo da bi lahko olajšal potrebe drugim. Njegovo življenje je bilo nesebično.

Proti koncu službe, ko je imel poslovilni govor pred efeškimi starešinami v Miletu, je dvignil prednje svoje od dela utrujene roke in rekel: "Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa Kristusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti." (Dej 20,33-35)

Če pridigarji menijo, da trpijo stisko in pomanjkanje v Kristusovem delu, naj v domišljiji obiščejo delavnico, kjer je delal Pavel. V mislih naj imajo, da je ta od Boga izvoljeni mož s krojenjem platna služil kruh, ki ga je pošteno zaslužil s svojim delom kot apostol.

Delo je blagoslov, ne pa prekletstvo. Duh lenobe uničuje pobožnost in žalosti Božjega Duha. Voda v mlaki je odvratna, toda čist in tekoč potok širi zdravje/352/ in veselje po deželi. Pavel je vedel, da bodo kmalu oslabeli tisti, ki zanemarijo telesno delo. Mlade pridigarje je želel poučiti, da bodo z delom svojih rok, z vadbo mišic in tetiv, postali močnejši ter bodo laže zdržali napore in pomanjkanje, ki jih čaka na misijonskem polju. Zavedal se je, da bi njegovim naukom manjkal polet in moč, če ne bi pravilno uporabljal vseh delov telesa.

Lenuh je prikrajšan za neprecenljive izkušnje, ki se pridobijo z zvestim izvrševanjem navadnih življenjskih dolžnosti. Ne le malo, temveč na tisoče človeških bitij živi samo za to, da uporabljajo prednosti, ki jim jih je Bog v svoji veliki milosti podaril. Pozabijo pa Gospodu prinesti daritev hvaležnosti za bogastva, ki jim jih je zaupal. Pozabljajo, da so z modro uporabo darov, ki so jim bili posojeni, tako pridelovalci kakor potrošniki. Če bi razumeli delo, katero želi Gospod, da ga opravljajo kot njegove roke pomočnice, se ne bi izmikali odgovornosti.

Uporabnost mladih ljudi, ki čutijo, da jih je Bog poklical za pridigarje, je zelo odvisna od načina, kako se lotijo dela. Tisti, ki jih je Bog izbral za pridigarsko službo, bodo dokazovali svoj visok poklic in bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da bi se razvili v sposobne delavce. Prizadevali si bodo pridobiti izkušnje, ki jih bodo usposobile za načrtovanje, organiziranje in izvrševanje dela. Ker bodo cenili svetost svojega poklica, bodo s samodisciplino postajali vse bolj podobni svojemu Učitelju, razodevajoč njegovo dobroto, ljubezen in resnico. Ko pa bodo/353/ kazali gorečnost za pomnoževanje darov, ki so jim bili zaupani, jih bo cerkev premišljeno podpirala.

Vendar naj ne bi vseh, ki menijo, da so bili poklicani oznanjati, spodbujali, da sebe in svojo družino takoj naprtijo cerkvi, da bi jih stalno denarno podpirala. Obstaja nevarnost, da bi nekatere z omejenimi izkušnjami pokvarilo laskanje in nespametno spodbujanje pričakovanja polne podpore, ne da bi se sami potrudili za svoje vzdrževanje. Sredstva, ki so namenjena širjenju Božjega dela, naj ne bi trošili ljudje, ki želijo oznanjati samo zato, da bi prejemali podporo in tako zadovoljevali sebične težnje po udobnem življenju.

Mladi možje, ki želijo svoje darove uporabiti v pridigarskem delu, bodo našli koristen nauk v Pavlovem zgledu v Solunu, Korintu, Efezu in drugih krajih. Čeprav je bil zgovoren govornik in ga je Bog izbral, da bi opravil posebno delo, ni nikoli menil, da mu je nečast delati, niti se ni nikoli utrudil od žrtvovanja za stvar, ki jo je ljubil. Korinčanom je zapisal: "Prav doslej trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo." (1 Kor 4,11.12)

Pavel je kot eden največjih učiteljev med ljudmi veselo opravljal najskromnejše kakor tudi najbolj vzvišene dolžnosti. Ko so v njegovi službi za Učitelja razmere tako zahtevale, je rade volje opravljal svojo obrt. Pa vendar je bil vedno pripravljen odložiti svoje posvetno delo, da bi se srečal s sovražniki evangelija ali da/354/ bi izkoristil posebno priložnost in pridobil človeka za Jezusa. Njegova gorečnost in marljivost grajata lenobo in željo po udobnosti.

Pavel nam je dal zgled, ki nasprotuje pojmovanju, kakršno se je širilo v cerkvi, da lahko evangelij uspešno oznanijo samo takšni, ki so popolnoma prosti potrebe po telesnem delu. Praktično je prikazal, kaj lahko naredijo posvečeni nepoklicni pridigarji v mnogih krajih, kjer ljudje niso seznanjeni z resnicami evangelija. Njegovo ravnanje je navdihnilo mnoge ponižne delavce z željo, da naredijo, kar morejo, za napredek Božjega dela, medtem ko sami sebe preživljajo z vsakdanjim delom. Akvila in Priscila nista bila poklicana ves svoj čas podariti oznanjevanju evangelija, pa vendar ju je Bog uporabil, da bi Apolu popolneje pokazala pot resnice. Gospod uporablja različna orodja, da bi dosegel svoj namen. Medtem ko so nekateri s posebnimi darovi izbrani, da posvetijo vse svoje moči za poučevanje in oznanjevanje evangelija, so tudi mnogi drugi, ki niso bili nikoli posvečeni s polaganjem rok, poklicani opraviti pomembno vlogo v reševanju ljudi.

Pred evangeljskimi delavci, ki se vzdržujejo sami, je odprto veliko polje. Mnogi lahko pridobijo koristne izkušnje v službi, medtem ko del časa opravljajo kakšno ročno delo. Tako se oblikujejo odločni delavci za pomembno službo v potrebnih poljih.

Samopožrtvovalni Božji služabnik, ki neutrudno dela v besedi in nauku, nosi v svojem srcu težko breme. Svoje delo ne meri z urami. Njegovo plačilo ga ne/355/ spodbuja pri delu, niti se ne odvrne od dolžnosti zaradi neugodnih razmer. Iz nebes je prejel pooblastilo in od nebes pričakuje nagrado, ko bo opravljeno delo, ki mu je bilo zaupano.

Božji namen je, da bi bili takšni delavci osvobojeni nepotrebnih bojazni, da bi imeli popolno priložnost ubogati Pavlov nasvet Timoteju: "Za to skrbi, v tem bivaj, da bo tvoj napredek očiten vsem." (1 Tim 4,15) Skrbeti morajo, da z ustrezno uporabo ohranjajo čilost telesa in duha, vendar ni Božji načrt, da bi bili prisiljeni porabiti velik del svojega časa v posvetnem delu.

Čeprav so ti zvesti delavci pripravljeni, da se žrtvujejo in izčrpajo za evangelij, jim niso prizanesene skušnjave. Nekatere skušnjavec okrutno napada, ko jih ovira in tare zaskrbljenost zaradi pomanjkanja, ker jim cerkev ne more dati ustrezne gmotne podpore. Ko vidijo, da se njihovo delo tako malo ceni, postanejo potrti. Res je, da pričakujejo čas sodbe, ko bodo prejeli pravično nagrado, in to jih opogumi, vendar morajo imeti do takrat njihove družine hrano in obleko. Ko bi čutili, da so prosti božanskega naročila, bi rade volje delali s svojimi rokami. Toda zavedajo se, da njihov čas pripada Bogu kljub kratkovidnosti tistih, ki bi jih morali oskrbeti z zadostnimi sredstvi. Dvignejo se nad skušnjavo, da bi se lotili poslov, ki bi jih hitro rešili pomanjkanja, in naprej delajo za napredek dela, ki jim je ljubše kakor samo življenje. Da bi/356/ lahko tako delali, bodo morda prisiljeni slediti Pavlovemu zgledu in za nekaj časa opravljati ročno delo ter še dalje opravljali svoje pridigarsko delo. To počnejo, ne zaradi svoje koristi, temveč zaradi koristi Božjega dela na zemlji.

So časi, ko se Božjim služabnikom zdi nemogoče opravljati potrebno delo, ker ni sredstev za nadaljevanje odločnega in temeljitega dela. Nekateri se bojijo, da s sredstvi, ki jih imajo na voljo, ne morejo narediti vsega, kar se zavedajo, da je potrebno opraviti. Toda če bodo napredovali v veri, se bo razodelo Božje zveličanje in njihov trud bo spremljal uspeh. On, ki je ukazak svojim sledilcem oditi v vse dele sveta, bo podpiral vsakega delavca, ki želi v poslušnosti njegovi zapovedi oznaniti njegovo sporočilo.

Gospod pri razvijanju svojega dela ne pojasni vedno vsega svojim služabnikom. Včasih preizkuša zaupanje svojega ljudstva tako, da jih pripelje v razmere, ki jih prisilijo, da napredujejo v veri. Pogosto jih pripelje v težavne in nevarne kraje ter jim ukaže, naj gredo naprej, ko se jim zdi, da so se njihove noge zmočile v vodah Jordana. Ko se v takšnih časih molitve njegovih služabnikov dvigajo k njemu v iskreni veri, Bog odpre pot pred njimi in jih "izpelje na plano". (Ps 18,19)

Ko se Božji poslanci zavejo svoje odgovornosti do zanemarjenih področij Gospodovega vinograda in v duhu Vrhovnega Delavca delajo neutrudno za spreobrnjenje ljudi, bodo Božji angeli pred njimi pripravili pot, in sredstva, ki jih potrebujejo za napredovanje/357/ dela, bodo priskrbljena. Ti, ki so razsvetljeni, bodo prostovoljno podpirali delo, ki je bilo opravljeno zanje. Radodarno se bodo odzvali vsakemu vabilu na pomoč in Božji Duh bo ganil njihovo srce, da bodo podpirali Gospodovo delo ne samo v domačem področju, temveč tudi v oddaljenih krajih. Tako bodo okrepljene moči delavcev v drugih krajih in Gospodovo delo bo napredovalo na način, ki ga je On določil./358/

34. Posvečena služba

Kristus je v svojem življenju in naukih kazal popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj izvir v Bogu. Bog ne samo živi zase. S stvaritvijo sveta in z vzdrževanjem vsega nenehno služi drugim. "On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim." (Mt 5,45) Ta zgled službe je Oče zaupal svojemu Sinu. Jezusu je bilo določeno stopiti na čelo človeštva in z zgledom učiti, kaj pomeni služiti. Njegovo celotno življenje je bilo podrejeno zakonom službe. Služil in pomagal je vsem.

Jezus je vedno znova poskušal vpeljati to načelo pri svojih učencih. Ko sta Jakob in Janez zahtevala posebne prednosti, je rekel: "Kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor tudi človekov Sin ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,26-28)/359/

Kristus je po svojem odhodu nadaljeval svoje delo na zemlji po izbranih predstavnikih, po katerih je govoril človeškim otrokom in stregel njihovim potrebam. Vrhovna Glava cerkve upravlja svoje delo po človeških orodjih, ki jih je Bog določil, da delajo kot njegovi predstavniki.

Položaj teh, ki jih je Bog poklical na delo v besedi in nauku za zidanje njegove cerkve, je resno odgovoren. Namesto Kristusa morajo rotiti ljudi, da se spravijo z Bogom. Svoje poslanstvo pa lahko izpolnijo samo, če prejmejo modrost in moč od zgoraj.

Kristusovi pridigarji so duhovni varuhi ljudi, ki so jim zaupani v oskrbo. Njihovo delo je podobno stražarjevemu. V starih časih so bili stražarji večinoma razmeščeni po mestnem obzidju, od koder so lahko nadzirali pomembne točke in opozorili na bližajoče se sovražnike. Od njihove zvestobe je bila odvisna varnost vseh v mestu. V določenih časovnih razmikih so morali poklicati drug drugega, da bi se prepričali, ali so vsi budni in se ni nikomur nič zgodilo. Klic opogumljanja ali pa opozorila so prenašali drug drugemu tako, da je vsak ponovil klic, dokler niso obkrožili mesta.

Vsakemu služabniku Gospod pravi: "Tebe torej, človečji sin, sem postavil Izraelovi hiši za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu. Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti! ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega/360/ z njegove poti: tedaj umre on, brezbožnik, zaradi svoje krivice, ali njegovo kri bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo njegove poti, da naj se obrne od nje, ... si otel svojo dušo." (Ezk 33,7-9)

Prerokove besede razodevajo resno odgovornost teh, ki so določeni kot stražarji Božje cerkve, oskrbniki Božjih skrivnosti. Stati morajo kakor stražarji na sionskih zidovih, naznanjati morajo svarilno sporočilo o sovražnikovem približevanju. Ljudje so v nevarnosti, da podležejo skušnjavi in bodo pogubljeni, če ne bodo Božji služabniki zvesti svoji dolžnosti. Če so iz katerega koli razloga njihovi duhovni čuti tako ohromljeni, da niso zmožni zaznati nevarnosti in so ljudje pogubljeni zato, ker jih niso opozorili, bo Bog iz njihovih rok zahteval kri izgubljenih.

Prednost stražarjev na sionskih zidovih je, da živijo tako blizu Boga, in da so tako dovzetni za vplive njegovega Duha, da lahko dela po njih in pove ljudem, da so v nevarnosti, ter jih usmeri na varen kraj. Zvesto jih morajo svariti o zanesljivih posledicah greha in zvesto morajo varovati cerkvene koristi. Njihova budnost nikoli ne sme popustiti. Njihovo delo zahteva uporabo vseh človekovih zmožnosti. Svoje glasove morajo povzdigniti kakor zvok trobente in nikoli naj ne zvenijo omahljivo, negotovo. Naj ne delajo za plačilo, temveč zato, ker ne morejo drugače, ker se zavedajo, da bo nad njimi prekletstvo, če jim ne bo uspelo oznaniti evangelija. Od Boga izbrani/361/ in zapečateni s posvečujočo krvjo morajo reševati ljudi pred uničenjem, ki jim preti.

Pridigar, ki sodeluje s Kristusom, bo imel globok občutek o svetosti svojega dela ter o naporu in žrtvovanju, ki sta potrebna za doseganje uspeha. Ne razmišlja o lastni lagodnosti ali udobnosti. Pozablja nase. Med iskanjem izgubljenih ovac se ne zaveda, da je sam utrujen, premražen in lačen. Pred seboj ima samo en cilj — reševanje izgubljenih.

Ta, ki služi pod s krvjo poškropljenim Emanuelovim praporjem, bo moral opraviti delo, ki zahteva junaške napore in potrpežljivo vztrajnost. Toda vojak križa stoji neustrašno v prvih bojnih vrstah. Ko sovražnik zaostruje napade nanj, se zateče po pomoč k Trdnjavi. Medtem ko se sklicuje pred Gospodom na obljube njegove besede, se krepi za sedanje dolžnosti. Zaveda se svoje potrebe po moči od zgoraj. Zmage, ki jih pridobi, ga ne vodijo k samopoviševanju, temveč povzročijo, da se vse močneje zanaša na Mogočnega. Z zanašanjem na to Moč je zmožen podati sporočilo zveličanja tako silno, da odmeva v mislih drugih.

Kdor poučuje besedo, mora sam živeti v zavestnem in neprestanem občestvu z Bogom po molitvi in proučevanju njegove besede, kajti tukaj je vir moči. Občestvo z Bogom bo prineslo pridigarjevemu prizadevanju moč, ki je veliko večja kakor vpliv njegovega oznanjevanja. Ne sme si dovoliti, da bi bil prkrajšan zanjo. Z gorečnostjo, ki se je ne da zatajiti, mora prositi Boga, da ga okrepi in utrdi za dolžnosti in preizkušnje ter da se njegovih ust dotakne/362/ živi ogenj. Kristusovi predstavniki pogosto premalo cenijo oporo, ki jo imajo v večni resničnosti. Če bodo ljudje hodili z Bogom, jih bo skril v razpoko na Skali. Tako skriti bodo lahko videli Boga, kakor ga je videl Mojzes. Z močjo in lučjo, ki ju On podeljuje, lahko dojamejo in dosežejo več, kakor pa se njihovemu omejenemu dojemanju zdi mogoče.

Satan svoje zvijače najuspešneje uporablja proti potrtim. Ko pridigarju grozi, da ga bo premagalo malodušje, naj pred Bogom razgrne svoje potrebe. Kadar so bila nebesa nad Pavlom kakor bron, je najbolj zaupal v Boga. Bolj kakor večina ljudi je poznal, kaj pomeni trpljenje. Toda prisluhnimo njegovemu zmagoslavnemu vzkliku, ko je oblegan s skušnjavo in bojem stopal proti nebesom: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi." (2 Kor 4,17.18) Pavlove oči so bile uprte v nevidno in večno. Ko je spoznal, da se bojuje proti nadnaravnim močem, je svoje zaupanje stavil v Boga, in v tem leži njegova moč. Z gledanjem na Nevidnega pridobimo čilost in moč duše, vpliv pozemskega nad umom in značajem pa je strt.

Pridigar bi se moral zbližati z ljudmi, za katere dela, da bi jih spoznal in vedel, kako naj prilagodi svoj nauk njihovim potrebam. Ko služabnik pridiga, se je njegovo delo šele začelo. Opraviti mora še osebno delo. Obišče naj/363/ ljudi na njihovih domovih, se z njimi pogovarja ter goreče in ponižno moli. Obstajajo družine, ki jih resnice Božje besede ne bodo nikoli dosegle, če ne bodo oskrbniki njegove milosti stopili v njihov dom in jih usmerili na višjo pot. Toda srca tistih, ki opravljajo takšno delo, morajo utripati usklajeno s Kristusovim.

Veliko je zajetega v ukazu: "Pojdi ven na poti in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni moja hiša." (Lk 14,23) Pridigarji naj učijo resnico po domovih in se približajo tem, za katere delajo. Ko bodo tako sodelovali z Bogom, jih bo odel z duhovno močjo. Kristus jih bo vodil pri njihovem delu, dajal jim bo besede, ki naj jih govorijo, da bodo segle globoko v srce poslušalcev. Prednost vsakega pridigarja je biti zmožen skupaj s Pavlom reči: "Zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse Božje volje. Kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah ... spreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,27.20.21)

Zveličar je hodil od hiše do hiše, zdravil bolne, tolažil žalostne, tešil trpeče, pomirjal vznemirjene. Majhne otroke je jemal v naročje in jih blagoslavljal ter govoril besede upanja in tolažbe utrujenim materam. Z neizčrpno nežnostjo in prijaznostjo se je spopadel z vsako obliko človeškega gorja in trpljenja. Delal je za druge in ne zase. Bil je hlapec vsem. Njegova jed in pijača pa sta bila vlivati upanje in moč vsem, s katerimi prihaja v stik. Medtem ko/364/ so ljudje poslušali resnice, ki so prihajale iz njegovih ust in so se tako razlikovale od izročil in okostenelih naukov, ki so jih poučevali rabini, je v njihovem srcu vzklilo upanje. V njegovem nauku je bila iskrenost, ki je njegovim besedam dajala prepričevalno moč.

Božji služabniki se morajo naučiti Kristusovega načina dela, da bi lahko iz zakladnice njegove besede prinašali to, kar bo zadovoljilo duhovne potrebe tistih, za katere delajo. Samo tako lahko izpolnijo svojo dolžnost. Isti Duh, ki je prebival v Kristusu in mu nenehno dajal navodila, mora biti vir njihovega znanja in skrivnost njihove moči za nadaljevanje Zveličarjevega dela na svetu.

Nekateri, ki so delali v oznanjevanju evangelija, niso doživeli uspeha, ker se niso posvetili z nerazdeljenim srcem Gospodovemu delu. Pridigarji ne smejo prevzeti osebnih koristi poleg vzvišenega dela — vodenja ljudi k Zveličarju. Ribiči, ki jih je Kristus poklical, so takoj zapustili svoje mreže in odšli za njim. Pridigarji ne morejo opravljati Bogu sprejemljivega dela in hkrati prenašati bremena pomembnih osebnih poslovnih podvigov. Takšne razdeljene koristi zamegljujejo njihovo duhovno dojemanje. Srce in um sta zaposlena s posvetnimi stvarmi in služenje Kristusu zdrsne na drugo mesto. Radi bi prilagodili svoje delo za Boga svojim okoliščinam, namesto da bi razmere prilagodili Božjim zahtevam.

Pridigarjev vzvišeni poklic zahteva vse njegove moči. Njegove najboljše sposobnosti pripadajo Bogu. Ne bi se smel ukvarjati s preračunljivimi posli ali s kakšnim drugim opravilom, ki bi ga/365/ odvrnili od vzvišenega dela. Pavel je izjavil: "Noben vojak, ko je v službi, se ne zapleta v opravila življenja, da je po volji temu, ki ga je najel." (2 Tim 2,4) Tako je apostol poudaril potrebo po neomejeni posvetitvi Učiteljevi službi. Pridigar, ki je popolnoma posvečen Bogu, se ne želi ukvarjati s poslom, ki bi oviral njegovo popolno izročitev samega sebe svetemu poklicu. Ne sme težiti po posvetni časti ali bogastvu. Njegov edini cilj je drugim povedati o Zveličarju, ki je daroval samega sebe, da bi ljudem prinesel bogastvo večnega življenja. Njegova največja želja ni nabiranje zakladov na tem svetu, temveč opozoriti brezbrižne in nezveste na resničnost večnosti. Utegne se zgoditi, da mu ponudijo sodelovanje v poslih, ki obljubljajo velik posvetni dobiček, toda na take skušnjave bo odgovoril: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje?" (Mr 8,36)

Satan je k temu poskušal spodbuditi Kristusa, ker je vedel, da če bo to sprejel, svet nikoli ne bi bil odkupljen. Z različnimi pretvezami isto skušnjavo ponuja Božjim služabnikom tudi danes, vedoč, da bodo tisti, ki bodo s tem zapeljani, postali nezvesti svojemu skrbništvu.

Božja volja ni, da bi njegovi pridigarji težili k bogastvu. Glede tega je Pavel zapisal Timoteju: "Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami. Ti pa, o Božji človek, beži od tega; hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero,/366/ ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo." (1 Tim 6,10.11) Kristusov predstavnik z zgledom in naukom upošteva navodilo: "Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje; naj dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja." (1 Tim 6,17-19)

Izkušnje apostola Pavla in njegovo navodilo glede svetosti pridigarskega dela so vir pomoči in navdiha tistim, ki delajo v evangeljski službi. Pavlovo srce je gorelo z ljubeznijo za grešnike in vse svoje moči je vlagal v delo pridobivanja ljudi. Še nikoli ni živel tako nesebičen in vztrajen delavec. Prejete blagoslove je imel za velike prednosti, ki jih mora uporabiti v blagoslov drugim. Izpustil ni nobene priložnosti, da bi govoril o Zveličarju ali pa pomagal tistim v težavah. Hodil je iz kraja v kraj, oznanjal Kristusov evangelij in ustanavljal cerkve. Kjer koli je našel poslušalce, si je prizadeval upreti zmotam in usmeriti noge ljudi na pot pravičnosti.

Pavel ni pozabil cerkev, ki jih je ustanovil. Po misijonskem potovanju sta se z Barnabom vrnila in obiskala cerkve, ki sta jih osnovala ter izbrala izmed ljudi takšne, ki bi jih lahko usposobila, da bi se jima pridružili pri oznanjevanju evangelija.

Ta opis Pavlovega dela vsebuje pomemben nauk/367/ za današnje pridigarje. Apostol je imel poučevanje mladih ljudi za pridigarsko službo za del svoje naloge. Jemal jih je s sabo na misijonska potovanja, da so si pridobivali izkušnje, ki so jih pozneje usposobile zasesti odgovorne položaje. Ko se je od njih ločil, je še vedno imel z njihovim delom stike. Njegova pisma Timoteju in Titu sta dokaz o tem, kako globoka je bila njegova želja po njunem uspehu.

Izkušeni delavci danes opravljajo plemenito delo, ko izučijo mlade delavce in položijo breme na njihova ramena, namesto da bi poskusili sami prenašati vse breme.

Pavel ni nikoli pozabil odgovornosti, ki je počivala na njem kot Kristusovem pridigarju. Vedel je namreč, da ga bo Bog imel za odgovornega, če bodo ljudje izgubljeni zaradi njegove nezvestobe. O blagovesti je povedal: "Katere sem jaz postal služabnik po Božjem oskrbništvu, ki mi je dano za vas, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita od vekov in od rodov, zdaj pa je bila razodeta njegovim svetim, ki jim je Bog hotel naznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, ki je Kristus v vas, upanje slave; njega mi oznanjamo, opominjajoč vsakega človeka in učeč vsakega človeka v vsej modrosti, da napravimo vsakega človeka popolnega v Kristusu; za to se tudi trudim, boreč se po njegovi krepkosti, ki deluje v meni z močjo." (Kol 1,25-29)

Te besede postavljajo pred Kristusovega delavca visok cilj, pa vendar ga lahko dosežejo vsi, ki sebe podredijo vodstvu vzvišenega Učitelja, in se vsak dan učijo/368/ v Kristusovi šoli. Moč Božjega ukaza je brezmejna. Pridigar, ki se v svoji veliki potrebi zateče h Gospodu, je lahko prepričan, da bo prejel to, kar bo njegovim poslušalcem dišava življenja za življenje.

Pavlovi spisi kažejo, da mora biti evangeljski služabnik zgled resnic, ki jih uči: "Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita." (2 Kor 6,3) Nazoren opis svojega dela nam je zapustil v pismu Korinčanom: "Temveč v vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v uporih, v trudih, v nespečnosti, v postu; v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v Svetem Duhu, v nehinavski ljubezni, v besedi resnice, v Božji moči; z orožjem pravičnosti na desno in levo, pri slavi in nečasti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljivci, in vendar resnični, kakor neznani, a dobro znani, kakor umirajoči, in glej, živimo, kakor kaznovani, in vendar ne umorjeni, kakor žalosteči se, a vedno se veselimo, kakor siromaki, a mnoge bogatimo, kakor ničesar ne imajoči, pa imamo vse." (2 Kor 6,4-10)

Titu pa je pisal: "Mlajše može prav tako opominjaj, da naj bodo zmerni; postavi sebe v vseh rečeh za zgled dobrih del, v uku tvojem naj se kaže čistost, dostojnost, zdrava beseda, ki se ne more zavreči, da se nasprotnik osramoti, ker nima kaj slabega reči o nas." (Tit 2,6-8)

Nič ni dragocenejšega v Božjih očeh kakor njegovi služabniki, ki gredo v neobdelane kraje zemlje sejat seme resnice in pričakujejo/369/ žetev. Nihče razen Kristusa ne more oceniti zaskrbljenosti njegovih hlapcev, ko iščejo izgubljene. Podarja jim svojega Duha in po njihovih prizadevanjih se ljudje obračajo od greha k pravičnosti.

Bog kliče ljudi, ki so pripravljeni zapustiti svoje kmetije, svoj posel, če je potrebno, tudi družine, da bi postali njegovi misijonarji. In vabilo bo sprejeto. V preteklosti so bili ljudje, ki so spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo in potrebami zgubljenih zapustili udobje svojega doma in družbo prijateljev, celo ženo in otroke, da so odšli v tuje dežele med malikovalce in divjake oznanit sporočilo milosti. Mnogi so pri tem poskusu izgubili življenje, vendar so vstali drugi, da so nadaljevali delo. Tako je Kristusovo delo korakoma napredovalo in posejano seme je obrodilo bogato žetev. Spoznanje o Bogu se je na daleč razširilo in križev prapor je zavihral v poganskih deželah.

Pridigar mora uporabiti vse svoje moči za spreobrnitev enega samega grešnika. Človek, ki ga je Bog ustvaril in Kristus odrešil, ima veliko vrednost zaradi možnosti, ki so pred njim, zaradi duhovnih prednosti, ki so mu zagotovljene, sposobnosti, ki jih lahko ima, če bodo oživljene po Božji besedi, in nesmrtnosti, ki jo lahko pridobi po upanju, ki ga prinaša evangelij. In če je Kristus zapustil devetindevetdeset ovac, da bi poiskal in rešil samo eno izgubljeno ovco, ali se bomo opravičili, če delamo manj? Ali ne izdajamo svetega zaupanja in žalimo Boga, če zanemarimo delati, kakor je delal Kristus, in se ne žrtvujemo, kakor se je žrtvoval On?/370/

Srce pravega pridigarja je napolnjeno s silnim hrepenenjem po reševanju ljudi. Porablja ves čas in moč in se ne izogiblje naporom. Kajti drugi morajo slišati resnice, ki so njemu samemu prinesle toliko veselja, sreče in miru. Nad njim počiva Kristusov Duh. Išče ljudi kakor ta, ki bo odgovarjal zanje. Z očmi, ki jih ima uprte na golgotski križ, gleda povišanega Zveličarja, se zanaša na njegovo milost. Veruje, da bo z njim do konca kot njegov ščit, moč in zmožnost ter dela za Boga. Z vabili in prošnjami, ki so prežete z zagotovili Božje ljubezni, išče, kako bi pridobil ljudi za Jezusa. Nebesa pa ga uvrščajo med te, ki so "poklicani in izvoljeni in zvesti". (Raz 17,14)/371/

35. Zveličanje Judom

Temeljno besedilo: Rim

Pavel je po mnogih neizogibnih preložitvah končno prispel v Korint, na prizorišče mučnega dela v preteklosti, ki je bil za nekaj časa predmet njegove velike skrbi. Odkril je, da mu je mnogo prejšnjih vernikov še vedno naklonjenih kot temu, ki jim je prvi prinesel luč evangelija. Ko se je pozdravil s temi učenci ter videl dokaze njihove zvestosti in vneme, se je veselil, da njegovo delo v Korintu ni bilo zaman.

Korintski verniki, ki so bili nekoč nagnjeni k temu, da bodo izgubili spred oči svoj vzvišeni poklic v Kristusu, so razvili trden krščanski značaj. Njihove besede in dejanja so razodevala spreminjajočo moč Božje milosti. Zdaj so bili močna sila za dobro v središču poganstva in vraževerja. V družbi svojih ljubljenih sodelavcev in teh zvestih spreobrnjencev je apostolov utrujeni in obremenjeni duh našel pokoj./372/

Med svojim bivanjem v Korintu je Pavel našel čas za razmišljanje o novih in širših področjih službe. Njegove misli je še posebej zaposlovalo nameravano potovanje v Rim. Eden njegovih najdražjih upov in najbolj priljubljenih načrtov je bilo videti krščansko vero trdno utrjeno v mogočnem središču tedanjega sveta. V Rimu je že bila ustanovljena cerkev in apostol je želel zagotoviti sodelovanje tamkajšnjih vernikov v delu, ki je moralo biti dokončano v Italiji in v drugih deželah. Da bi pripravil pot za svoje delo med temi verniki, izmed katerih so mu bili še mnogi neznani, jim je poslal pismo, ki je napovedovalo njegov namen obiskati Rim, in njegovo upanje, da bi križev prapor zasadil v Španiji.

V svojem pismu Rimljanom je Pavel razložil velika načela evangelija. Podal je svoje mnenje o vprašanjih, ki so vznemirjala judovske in poganske cerkve ter pokazal, da so upi in obljube, ki so nekoč pripadali samo Judom, zdaj ponujeni tudi poganom.

Apostol je zelo jasno in mogočno predstavil nauk o opravičenju z vero v Kristusa. Upal je, da bo navodilo, poslano kristjanom v Rim lahko pomagalo tudi drugim cerkvam; toda kako zamegljeno je lahko predvidel daljnosežni vpliv svojih besed. Skozi vsa stoletja je velika resnica o opravičenju z vero stala kakor mogočen svetilnik, ki je usmerjal spokorjene grešnike na pot življenja. Ta luč je razgnala temo, ki je obdajala Lutrov um in mu razodela moč/373/ Kristusove krvi, da očisti od greha. Ista luč je vodila tisoče z grehom obremenjenih ljudi k pravemu Viru odpuščanja in miru. Vsak kristjan ima razlog, da se zahvali Bogu za pismo rimski cerkvi.

V tem pismu je Pavel odkrito izrazil svojo skrb za Jude. Po svoji spreobrnitvi je hrepenel, da bi pomagal svojim judovskim vernikom pridobiti jasnejše razumevanje evangeljskega sporočila. Dejal je: "Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani." (Rim 10,1)

Želja, ki jo je občutil apostol, ni bila običajna. Nenehno je prosil Boga, da bi delal za Izraelce, ki niso pripoznali Jezusa iz Nazareta kot obljubljenega Mesija. Vernike v Rimu je prepričeval: "Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Svetem Duhu: da imam veliko žalost in neprestano bolečino v svojem srcu. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam preklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu; oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in Božja služba in obljube, njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke." (Rim 9,1-5)

Judje so bili Božje izvoljeno ljudstvo, po katerem je imel namen blagosloviti ves človeški rod. Izmed njih je Bog obudil mnogo prerokov. Ti so napovedali prihod Odrešenika, ki ga bodo zavrgli in umorili ti, ki bi ga morali prvi priznati kot Obljubljenega./374/

Ko je prerok Izaija gledal stoletja vnaprej in bil priča, kako bo zavržen prerok za prerokom in končno tudi Božji Sin, je navdihnjen zapisal, da bodo Odrešenika sprejeli tisti, ki niso bili nikoli prej šteti med Izraelove otroke. Glede te prerokbe pravi Pavel: "A Izaija govori smelo in pravi: 'Našli so me ti, ki me niso iskali, razodet sem bil tem, ki niso vpraševali po meni.' Glede Izraela pa pravi: 'Ves dan sem iztezal svoje roke k nepokornemu in upornemu ljudstvu.'" (Rim 10,20.21)

Čeprav je Izrael zavrgel njegovega Sina, jih Bog ni zavrgel. Poslušajmo Pavla, ko nadalje dokazuje: "Pravim torej. Ali je Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor ne. Kajti tudi jaz sem Izraelec, iz Abrahamovega semena, iz Benjaminovega rodu. Ni zavrgel Bog svojega ljudstva, ki ga je najprej spoznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju? Kako toži Bogu zoper Izraela, govoreč: 'Gospod, tvoje preroke so pomorili in tvoje oltarje so razkopali, in jaz sem ostal sam, in strežejo mi po življenju.' Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? 'Ohranil sem sebi ostanek sedem tisoč mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom.' Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti." (Rim 11,1-5)

Izrael se je spotaknil in padel, toda ni ostal brez možnosti, da bi ponovno vstal. V odgovoru na vprašanje: "Ali so se spotaknili, da padejo?" (Rim 11,11) apostol odgovarja: "Nikakor ne; temveč po njih padcu je prišlo zveličanje/375/ poganom, da bi jih pogani zbudili v posnemanje. Če pa je njihov padec bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko več prinese njihovo polno število? A vam poganom govorim. V kolikor sem torej apostol poganov, hvalim svojo službo, ne bi li kako v posnemanje zbudil teh, ki so moje meso, in rešil katere izmed njih. Kajti če je njihovo zavrženje prineslo spravo svetu, kaj bo njihovo sprejetje, če ne življenje iz mrtvih?" (Rim 11,11-15)

Božji namen je bil, da bi bila njegova milost razodeta tako med pogani kakor med Izraelci. To je bilo jasno poudarjeno v starozaveznih prerokbah. Apostol uporablja nekaj teh prerokb v svojem razlaganju. Poizveduje: "Nima li oblasti lončar nad glino, da se iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast? Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti svojo moč, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo, in da bi razglasil bogastvo svoje slave na posodah usmiljenja, ki jih je najprej pripravil za slavo...? ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov; kakor tudi pravi pri Ozeu: 'Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico; in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.'" (Rim 9,21-26; glej Oz 1,10)

Kljub temu da je Izrael padel kot narod, je med njimi ostal pobožni ostanek takšnih, ki bodo rešeni./376/ V času Zveličarjevega prihoda so obstajali zvesti ljudje, ki so z veseljem sprejeli sporočilo Janeza Krstnika. Tako so na novo proučili prerokbe o Mesiju. Ko je bila ustanovljena prva krščanska cerkev, so jo sestavljali ti zvesti Judje, ki so pripoznali Jezusa iz Nazareta kot tega, po čigar prihodu so hrepeneli. Na ta ostanek misli Pavel, ko piše: "Če so pa prvine svete, je sveto tudi testo, in če je korenina sveta, so svete tudi veje." (Rim 11,16)

Pavel povezuje ostanek v Izraelu s plemenito oljko, kateri je bilo polomljenih nekaj vej. Pogane primerja z vejami divje oljke, ki so vcepljene v matično deblo. Poganskim vernikom je zapisal: "Če so pa bile nekatere veje odlomljene, in ti, ki si bil divja oljka, si bil vcepljen mednje in si postal sodeležnik oljkove korenine in maščobe, ne hvali se proti vejam; če se pa hvališ, pomisli, da ne nosiš ti korenine, temveč korenina tebe. Porečeš torej: Odlomljene so bile veje, da bi bil jaz vcepljen. Dobro, zavoljo nevere so bile odlomljene, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, ampak se boj! Zakaj če Bog naravnim vejam ni prizanesel, tudi tebi ne prizanese. Glej torej Božjo dobroto in ostrost: nad temi, ki so padli, ostrost, a nad seboj dobroto, ako vztrajaš v dobroti; če ne, boš tudi ti posekan." (Rim 11,17-22)

Izrael je po neveri in zavrnitvi nebeškega namena zanje kot narod pretrgal svojo zvezo z Bogom. Toda veje, ki so bile ločene od matičnega/377/ debla, je Bog združil s pravim Izraelovim deblom — ostankom, ki je ostal zvest Bogu njihovih očetov. O teh odlomljenih vejah apostol pravi: "Oni pa bodo tudi vcepljeni, če ne ostanejo v neveri, zakaj Bog ima moč, da jih zopet vcepi." (Rim 11,23) Poganom je napisal: "Kajti če si bil ti odsekan od oljke, po naravi divje, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj bodo tile, ki so po naravi veje, vcepljeni na lastno oljko? Kajti nočem, bratje, da vi ne bi vedeli te skrivnosti (da se ne bi zdeli sami sebi razumni): da je trdokornost le deloma zadela Izraela, dokler ne pride polno število poganov.

In tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: 'Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba. In to jim je zaveza od mene, kadar odvzamem njihove grehe.' Z ozirom na evangelij so sicer sovražniki zavoljo vas, a z ozirom na izbiro so ljubljenci zavoljo očetov. Bogu namreč ni žal milostnih darov in svojega klicanja. Kajti kakor vi nekdaj niste bili pokorni Bogu, a tedaj ste usmiljenje dosegli zaradi njihove nepokornosti, tako tudi ti sedaj niso poslušali, da bi zaradi usmiljenja, ki ste ga vi dosegli, tudi oni dosegli usmiljenje. Zaprl je namreč Bog vse v nepokornost, da bi se vseh usmilil.

O globočina Božjega bogastva in modrosti in znanja! Kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal/378/ Gospodovo misel? Ali kdo mu je bil svetovalec? Ali kdo mu je bil prej dal kaj, da bi moral dobiti povračilo? Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke!" (Rim 11,24-36)

Tako Pavel kaže, da je Bog enako obilno pripravljen preoblikovati srca Judov in poganov ter zagotoviti vsakemu verniku v Kristusu blagoslove, ki so bili obljubljeni Izraelu. Ponavlja Izaijevo izjavo glede Božjega ljudstva: "'Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal.' Kajti svojo besedo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji. In kakor je napovedal Izaija: 'Ko nam Gospod Sabaot ne bi pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni.'" (Rim 9,27-29)

Ko je bil Jeruzalem razdejan in je svetišče ležalo v ruševinah, je bilo tisoče Judov prodanih v suženjstvo v poganske dežele. Razkropljeni so bili med narodi kakor razbitine na morski obali. Judje so 1800 let tavali iz dežele v deželo po svetu in v nobenem kraju jim ni bilo dano obnoviti starodavno narodovo slavo. Osovraženi, preganjani iz stoletja v stoletje so imeli trpljenje za dediščino.

Kljub strašni usodi, ki je bila izrečena za Jude kot narod, je v času njihove zavrnitve Jezusa iz Nazareta živelo mnogo plemenitih, bogaboječih Judov, ki so tiho trpeli. Bog je tolažil njihova trpeča srca in/379/ s sočutjem opazoval njihov grozen položaj. Slišal je molitve z izdihljaji tistih, ki so ga iskali z vsem srcem, da bi pravilno razumeli njegovo besedo. Nekateri so v ponižnem Nazarečanu, ki so ga njihovi predniki zavrgli in križali, spoznali pravega Izraelovega Mesija. Ko so razumeli pomen znanih prerokb, ki so bile tako dolgo ovite v temo zaradi izročila in napačne razlage, je bilo njihovo srce polno hvaležnosti Bogu za neizrecni dar, katerega podarja vsakemu človeku, ki sprejme Kristusa kot osebnega Zveličarja.

Na to vrsto ljudi se nanaša Izaijeva prerokba: "Le ostanek se bo zveličal". (Rim 9,27) Od Pavlovih dni do danes je Bog po svojem Svetem Duhu vabil tako Jude kot pogane. Pavel je dejal: "Bog ne gleda, kdo je kdo." (Rim 2,11) Apostol je imel samega sebe za dolžnika enako vsem: "Grkom in divjakom" kakor tudi Judom. (Rim 1,14) Nikoli pa ni spred oči izgubil jasne prednosti, ki so jo imeli Judje, in sicer "da so se jim zaupali Božji izreki". (Rim 3,2) Dejal je, da je evangelij "Božja moč v zveličanje vsakemu, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku. Zakaj Božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere.'" (Rim 1,16.17) O tem Kristusovem evangeliju, ki je enako učinkovit za Jude in pogane, je Pavel v svojem pismu Rimljanom izjavil, da se ga ne sramuje.

Ko bo ta evangelij v vsej polnoti predstavljen Judom, bodo mnogi sprejeli Kristusa kot Mesija. Med krščanskimi/380/ pridigarji jih je le nekaj, ki se čutijo poklicane na delo za judovsko ljudstvo. Toda sporočilo milosti in upanja v Kristusu bo prišlo do vseh, ki so bili pogosto zanemarjeni.

V končnem oznanjevanju evangelija, ko bo treba opraviti posebno delo za skupine ljudi, ki so bile dotlej zanemarjene, Bog pričakuje, da njegovi poslanci posvetijo posebno pozornost judovskemu narodu, ki ga je najti povsod po svetu. Kakor se starozavezni spisi pridružijo novozaveznim v razlaganju Jahvejevega večnega namena, bo to za mnoge Jude kakor zarja novega stvarjenja, vstajenje duše. Ko vidijo Kristusa iz evangelijev prikazanega na straneh Stare zaveze in dojamejo, kako jasno Nova zaveza pojasnjuje Staro, se bodo prebudile njihove uspavane sposobnosti ter bodo priznali Kristusa kot Zveličarja sveta. Mnogi bodo z vero sprejeli Kristusa za svojega Odrešenika. Nad njimi se bodo izpolnile besede: "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." (Jn 1,12)

Med Judi so takšni, ki so kakor Savel iz Tarsa mogočni v poznanju Svetih spisov, in ti bodo s čudežno močjo razglasili nespremenljivost Božjega zakona. Izraelov Bog bo to opravil v naših dneh. Njegova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti. Ko njegovi služabniki delajo v veri za te, ki so bili dolgo zanemarjeni in zaničevani, se bo razodelo njegovo zveličanje./381/

"Zato pravi tako Gospod, ki je odrešil Abrahama, za Jakobovo hišo: Odslej ne bo več osramočen Jakob in njegovo obličje odslej ne obledi; temveč, ko bo videl, namreč njegovi otroci, delo mojih rok sredi sebe, bodo posvečevali moje ime, da, posvečevali bodo Jakobovega Svetnika in se bali Izraelovega Boga. In kateri so se v motili duhu, zadobe razsodnost, in godrnjajoči bodo dovzetni za nauk." (Iz 29,22-24)/382/

36. Odpadništvo v Galaciji

Temeljno besedilo: Gal

Pavel je imel med bivanjem v Korintu sprožil razloge za resno zaskrbljenost glede nekaterih že ustanovljenih cerkev. Zaradi vpliva lažnih učiteljev je med verniki v Jeruzalemu prišlo do razdora krivoverstva, nagnjenje k razuzdanosti pa je hitro pridobivalo somišljenike med verniki v Galaciji. Ti lažni učitelji so pomešali judovska izročila z evangeljskimi resnicami. Niso se menili za sklep občnega zbora v Jeruzalemu, temveč so silili spreobrnjence iz poganstva k izpolnjevanju obredne postave.

Položaj je bil nevaren. Nastalo zlo je grozilo, da bo hitro uničilo galacijske cerkve.

Pavla je to globoko prizadelo in njegov duh je bila vznemirjen zaradi tega odprtega odpadništva teh, katere je zvesto učil evangeljskih načel. Nemudoma je pisal zapeljanim vernikom ter razkril lažne nauke, ki so jih sprejeli, in zelo strogo okaral/383/ tiste, ki so odstopili od svoje vere. Potem ko je Galate pozdravil z besedami: "Milost vam in mir od Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa," jim je namenil te besede ostrega ukora:

"Čudim se, da ste se tako hitro odvrnili od tega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, na drugačen evangelij, ko vendar ni drugega evangelija, samo da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti Kristusov evangelij. Ali ko bi vam tudi mi ali angel iz nebes oznanjeval evangelij drugače, kakor smo vam ga oznanili mi, bodi preklet!" (Gal 1,3.6-8) Pavlovi nauki so se ujemali s Svetim pismom in Sveti Duh je pričal o njegovem delu. Zatorej je posvaril sovernike, naj ne poslušajo ničesar, kar nasprotuje resnicam, katerih jih je naučil.

Apostol je prosil galacijske vernike, naj skrbno premislijo o svoji prvi izkušnji v krščanskem življenju. Vzkliknil je: "O nespametni Galačani! Kdo vas je očaral? Vam je bil vendar pred očmi opisan Jezus Kristus, na križ razpeti! To samo hočem zvedeti od vas: Ste li po delih postave prejeli Duha ali s poslušanjem vere? Ali ste tako nespametni? Začenši v Duhu, zdaj pa v mesu dokončujete? Toliko ste zaman pretrpeli? Če bi le bilo tudi zaman! On torej, ki vam daje Duha in dela čudeže med vami, dela li to po delih postave ali po poslušanju vere?" (Gal 3,1-5)

Tako je Pavel obtožil vernike v Galaciji pred sodiščem njihove lastne vesti in jih želel ustaviti/384/ na njihovi poti. Ker se je apostol zanašal na Božjo moč za rešitev in ni hotel priznati naukov odpadlih učiteljev, si je prizadeval voditi spreobrnjence, da bi uvideli, da so zelo zapeljani, toda z vrnitvijo k prejšnji veri v evangelij bi še lahko preprečili Satanov namen. Odločno se je postavil na stran resnice in pravičnosti. Njegova velika vera in zaupanje v sporočilo, ki ga je oznanjal, sta pomagala mnogim, katerih vera je pešala, da so se povrnili k svoji vdanosti Zveličarju.

Kako se je razlikovalo Pavlovo pisanje korintski cerkvi od pisanja Galačanom! Prve je karal previdno in nežno, druge pa neprizanesljivo grajal. Korinčane je premagala skušnjava. Zapeljani s premetenim modrovanjem učiteljev, ki so zmote predstavljali pod krinko resnice, so bili zmedeni in prevarani. Za to, da bi jih naučil razlikovati napačno od pravega, sta bili potrebni potrpežljivost in previdnost. Pavlova strogost ali nepremišljena naglica bi uničila njegov vpliv na mnoge, katerim je želel pomagati.

V galacijski cerkvi pa je evangeljsko sporočilo spodrinila odkrita, nezakrinkana zmota. Kristus, pravi temelj vere, je bil dejansko zavržen zaradi zastarelih obredov judaizma. Apostol je uvidel, da mora odločno ukrepati in dati najstrožje opomine, če želi rešiti vernike v Galaciji pred nevarnimi vplivi, ki so jim grozili.

Pomemben nauk, ki se ga mora naučiti vsak Kristusov služabnik,/385/ je prilagoditi svoje delo stanju tistih, katerim želi pomagati. Nežnost, potrpežljivost, odločnost in trdnost so enako potrebne, toda uporabljati se morajo z občutkom za pravilno razlikovanje. Da bi ravnali modro z različnimi skupinami značajev, v številnih okoljih in razmerah, delo zahteva modrost in razsodnost, ki ju je razsvetlil in posvetil Božji Duh.

Pavel je v svojem pismu Galačanom na kratko ponovil najpomembnejše dogodke, ki so povezani z njegovo spreobrnitvijo in prvo krščansko izkušnjo. S tem je želel pokazati, da je po posebnem razodetju božanske moči prejel in razumel velike evangeljske resnice. Navodila, ki jih je Pavel prejel od samega Boga, so ga vodila, da je tako resno in odločno opozoril in karal Galačane. Ni pisal omahljivo in dvomljivo, temveč z gotovostjo trdnega prepričanja in popolnega spoznanja. Jasno je poudaril razliko med človeškimi nauki in navodili, ki so sprejeta naravnost od Kristusa.

Apostol je rotil Galačane, naj zapustijo lažne vodnike, ki so jih zapeljali, in se povrnejo k veri, ki jo spremljajo nezmotljivi dokazi božanskega odobravanja. Ljudje, ki so jih poskusili odpeljati od njihovega verovanja v evangelij, so bili hinavci, nesvetih src in pokvarjenih življenj. Njihovo vero je sestavljalo zaporedje obredov, po katerih izvajanju so pričakovali Božjo naklonjenost. Niso bili željni evangelija, ki je vabil k poslušnosti besedi: "Če se/386/ kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Čutili so, da vera, ki temelji na takšnem nauku, zahteva preveč žrtvovanja, zato so se oprijeli svojih zmot ter tako zapeljevali sebe in druge.

Zamenjava svetosti srca in življenja z zunanjimi oblikami vere neprerojeni naravi še vedno tako ugaja, kakor je bilo to v dnevih teh judovskih učiteljev. Danes imamo kakor takrat lažne duhovne vodnike, katerih naukom mnogi željno prisluhnejo. Satan si preračunljivo prizadeva odvrniti misli od upanja zveličanja po veri v Kristusa in poslušnosti Božjemu zakonu. V vseh časih je veliki sovražnik prilagajal svoje skušnjave predsodkom ali nagnjenjem teh, katere je želel zapeljati. V času apostolov je Jude zapeljal, da so poviševali obredno postavo in zavrgli Kristusa. V današnjem času nagovarja mnoge tako imenovane kristjane pod pretvezo češčenja Kristusa, da zaničujejo moralni zakon in učijo, da se lahko nekaznovano krši njegove zapovedi. Dolžnost vsakega Božjega služabnika je, da odločno in trdno nasprotuje temu popačenju vere in da se z besedami resnice neustrašno upre njihovim zmotam.

Pavel si je prizadeval ponovno pridobiti zaupanje sovernikov v Galaciji, zato je ustrezno zagovarjal svoj položaj kot Kristusov apostol. O sebi je povedal, da je apostol "ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu, ki ga je obudil iz mrtvih". (Gal 1,1) Svojega pooblastila ni prejel od ljudi, temveč od najvišje nebeške Veljave. Njegov položaj pa je priznal občni zbor v Jeruzalemu z odločitvami, katerim se je Pavel podrejal v vsem svojem delu med pogani./387/

Pavel ni želel poviševati sebe, marveč poveličati Božjo milost, ko se je tem, ki so zavračali njegovo apostolstvo, predstavil z dokazom, da v ničemer ni "manjši od onih prevelikih apostolov". (2 Kor 11,5) Tisti, ki so podcenjevali njegov poklic in delo, so se bojevali proti Kristusu, čigar milost in moč sta se razodevali po Pavlu. Apostola je nasprotovanje sovražnikov prisililo, da je zavzel odločno stališče za ohranitev svojega položaja in veljave.

Pavel je prosil te, ki so nekoč v svojem življenju spoznali Božjo moč, naj se vrnejo k prvi ljubezni evangeljske resnice. Z neovrgljivimi dokazi jim je predočil prednost prostih ljudi v Kristusu, po čigar spravni milosti so vsi, ki se mu popolnoma izročijo, oblečeni v oblačilo njegove pravičnosti. Trdil je, da vsak človek, ki želi biti rešen, mora imeti pristno, osebno izkušnjo v Božjih stvareh.

Apostolova iskrena prošnja ni ostala brez sadu. Sveti Duh je deloval s svojo silno močjo in mnogi, katerih noge so odtavale na stranske poti, so se vrnili k prejšnji veri v evangelij. Odslej so bili stanovitni v svobodi, s katero jih je Kristus osvobodil. V njihovem življenju so se razodeli sadovi Duha: "Ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost." (Gal 5,22.23) Božje ime je bilo poveličano in mnogi so bili prišteti številu vernikov po vsem tem področju./388/

37. Pavlovo zadnje potovanje v Jeruzalem

Temeljno besedilo: Dej 20,4 do 21,16

Pavel si je zelo želel priti v Jeruzalem pred pasho, ker bi tako imel priložnost srečati tiste, ki bodo prišli iz vseh delov sveta obhajat praznik. Vedno je gojil upanje, da bi nekako pomagal odstranjevati predsodke svojih neverujočih rojakov, da bi lahko sprejeli dragoceno evangeljsko luč. Prav tako je hotel videti cerkev v Jeruzalemu in jim izročiti darove, ki so jih poslale poganske cerkve revnim vernikom v Judeji. Upal je, da bo s tem obiskom tesneje združil spreobrnjence iz judovstva in poganstva v krščanstvo.

Ko je dokončal delo v Korintu, se je odločil odpluti naravnost v eno od pristanišč na palestinski obali. Vse je bilo pripravljeno in ravno je hotel stopiti na palubo ladje, ko so mu povedali o zaroti Judov, ki ga želijo usmrtiti. V preteklosti so propadla vsa prizadevanja te nasprotnikov/389/ vere, da bi naredili konec apostolovemu delu.

Uspeh, ki je spremljal oznanjevanje evangelija, je nanovo prebudil jezo Judov. Iz vseh strani so prihajala poročila o širjenju novega nauka, po katerem so bili Judje prosti izpolnjevanja običajev obredne postave in so bile poganom dostopne enake prednosti z Judi kot Abrahamovimi otroki. Pavel je v svojem oznanjevanju v Korintu predstavil enake dokaze, ki jih je tako silno podajal v svojih pismih. Njegovo poudarjeno trditev: "Ni Grka in Juda, obreze in neobreze," (Kol 3,11) so sovražniki jemali kot bogokletje, zato so se odločili, da je treba njegov glas utišati.

Ko je bil Pavel opozorjen o zaroti, se je odločil iti naokoli čez Makedonijo. Moral se je odreči svojemu načrtu, da bi bil v Jeruzalemu v času pashe, toda upal je, da bo tam za petdesetnico.

Pavlu in Luku so se pridružili "Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim". (Dej 20,4) Pavel je imel pri sebi veliko vsoto denarja iz poganskih cerkev, ki ga je nameraval izročiti v roke bratom, ki so bili odgovorni za delo v Judeji. Zaradi tega je uredil, da so ga ti izbrani bratje iz različnih sodelujočih cerkva spremljali na poti v Jeruzalem.

V Filipih je Pavel obhajal pasho. Z njim je ostal samo Luka, drugi člani spremstva/390/ so šli naprej v Troado, da bi ga tam počakali. Filipljani so bili najbolj ljubeči in zvesti od apostolovih spreobrnjencev, zato je med osemdnevnim praznovanjem je z njimi užival mirno in srečno občestvo.

Ko sta Pavel in Luka odplula iz Filipov, sta v petih dneh dohitela spremstvo v Troadi ter tam ostala sedem dni s tamkajšnjimi verniki. Ko so bili tam zadnji večer, so se bratje zbrali, "da bi lomili kruh". (Dej 20,7) Dejstvo, da bo njihov ljubljeni učitelj odšel, je zbralo več ljudi kakor po navadi. Sešli so se v zgornji izbi v tretjem nadstropju. Tam je v vnemi svoje ljubezni in skrbi zanje apostol pridigal do polnoči.

Na enem od odprtih oken je sedel mladenič po imenu Evtih. V tem nevarnem položaju je zaspal in padel na dvorišče. Vsi so bili prestrašeni in zmedeni. Dvignili so ga mrtvega, in mnogi so se zbrali okoli njega, jokali in žalovali. Toda ko je Pavel prišel do prestrašene družbe, ga je objel in resno molil, da bi Bog povrnil mrtvemu življenje. Njegova prošnja je bila uslišana. Med zvoki žalovanja in joka je bilo slišati apostolov glas: "Pomirite se, kajti njegova duša je v njem." (Dej 20,10) Verniki so se veseli ponovno zbrali v zgornji izbi. Udeležili so se obreda Gospodove večerje, potem pa je Pavel govoril "z njimi še mnogo, dokler se ne zdani". (Dej 20,11)

Ladja, s katero naj bi odpluli Pavel in njegovo spremstvo, je bila pripravljena za odhod in bratje so se hitro vkrcali. Sam apostol pa je izbral kopensko bližnjico med Troado in Asonom,/391/ da bi se v slednjem kraju pridružil svojemu spremstvu. To mu je dalo kratko priložnost za razmišljanje in molitev. Težave in nevarnosti, povezane z njegovim prihodom v Jeruzalem, odnos cerkve do njega in njegovega dela ter razmere v cerkvah in koristi evangeljskega dela v drugih področjih so bili predmet resnega in zaskrbljenega premišljevanja, zato je izrabil to posebno priložnost in prosil Boga za moč in vodstvo.

Ko so potniki odpluli južno od Asona, so šli mimo Efeza, ki je bil tako dolgo prizorišče apostolovega dela. Pavel si je zelo želel obiskati tamkajšnjo cerkev, ker je imel zanjo pomembna navodila in nasvete. Ko pa je razmislil, se je odločil pohiteti, ker je želel, "če bi mu bilo mogoče, biti na petdesetnico v Jeruzalemu". (Dej 20,16) Ko je prispel v Milet, kar je okoli petdeset kilometrov od Efeza, je spoznal, da bi bilo mogoče govoriti s cerkvijo, preden ladja odpluje. Zato je takoj poslal sporočilo starešinam in jih prosil, naj pohitijo v Milet, da jih bo lahko videl, preden nadaljuje svoje potovanje.

Njegovemu vabilu so se odzvali, on pa jih je odločno in ganljivo svaril in se od njih poslovil. Rekel je: "Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, sem ves čas bil z vami, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele zaradi zalezovanja Judov; kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in vas učil očitno in po hišah, pričujoč/392/ Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,18-21)

Pavel je vedno poviševal božanski zakon. Razložil je, da zakon nima moči, da bi rešil ljudi pred kaznijo za neposlušnost. Grešniki se morajo spokoriti za svoje grehe in se ponižati pred Bogom, čigar jezo so izzvali s teptanjem njegovega zakona. Prav tako morajo verovati v Kristusovo kri kot edino sredstvo odpuščanja. Božji Sin je umrl kot njihova daritev in odšel v nebesa, da bi stopil pred Očeta kot njihov Zagovornik. S spokorjenjem in vero so lahko osvobojeni obsodbe greha, Kristusova milost pa jih usposablja, da se pokoravajo Božjim zapovedim.

Pavel je nadaljeval: "In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi, razen da mi Sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske. Ali svojega življenja ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam svoj tek in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij Božje milosti. In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč Božje kraljestvo." (Dej 20,22-25)

Pavel ni nameraval podati tega pričevanja, toda med govorom, je prišel nadenj Duh navdihnjenja in potrdil njegove bojazni, da bo to zadnje srečanje z efeškimi verniki.

"Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh; zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil/393/ vse Božje volje." (Dej 20,26.27) Niti strah pred zamero, niti težnja po prijateljstvu ali odobravanju ni mogla Pavla zapeljati, da ne bi spregovoril besed, ki mu jih je dal Bog kot navodilo, svarilo ali za poboljšanje. Tudi od svojih današnjih služabnikov Bog zahteva neustrašnost v oznanjevanju besede in izvajanju njegovih navodil. Kristusov pridigar ni določen, da podaja ljudem samo tiste resnice, ki najprijetnejše, in zadrži tiste, ki jim povzročajo bolečine. Zelo skrbno mora opazovati razvoj značaja. Če vidi, da kdo iz njegove črede goji greh, mu mora kot zvesti pastir dati nasvete iz Božje besede, ki se nanašajo na njegov primer. Če bi jim v svoji samozaupnosti dovolil, da gredo dalje neopozorjeni, bo odgovoren za njihovo življenje. Pridigar, ki izpolnjuje svoje vzvišeno pooblastilo, mora dajati svojemu ljudstvu zvesta navodila na vsakem koraku krščanske vere. Kazati jim mora, kaj morajo biti in delati, da bi na Božji dan stali popolni. Samo ta, ki je zvesti učitelj resnice, bo ob koncu svojega dela zmožen skupaj s Pavlom reči: "Čist sem krvi vseh." (Dej 20,26)

Apostol je opominjal sovernike: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo." (Dej 20,28) Če bodo pridigarji evangelija neprestano imeli v mislih dejstvo, da jim je zaupano to, kar je bilo odkupljeno s Kristusovo krvjo, bodo globlje dojeli pomembnost svojega dela. Paziti morajo nase in na svojo čredo. Njihov lasten zgled mora pokazati/394/ in podpreti njihova navodila. Kot učitelji poti življenja ne bi smeli dovoliti, da bi se slabo govorilo o resnici. Kot Kristusovi predstavniki morajo ohraniti čast njegovega imena. S svojo predanostjo, čistostjo življenja, pobožnim govorom se morajo izkazati za vredne svojega vzvišenega poklica.

Apostolu so bile razodete nevarnosti, ki bodo doletele efeško cerkev. Rekel je: "Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj." (Dej 20,29.30) Pavel je trepetal za cerkev, ko je, gledajoč v prihodnost, videl napade, ki jih bo trpela od notranjih in zunanjih sovražnikov. Z resno gorečnostjo je prosil vernike, naj budno pazijo na svojo sveto odgovornost. Za zgled jih je usmeril na svoje neutrudno delo med njimi: "Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega izmed vas." (Dej 20,31)

Nadaljeval je: "In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi. Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel." (Dej 20,32.33) Nekateri efeški verniki so bili zelo bogati, vendar Pavel od njih nikoli ni zahteval koristi zase. V svojem sporočilu nikoli ni opozarjal na svoje potrebe. Rekel je: "Sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj." (Dej 20,34) Sredi svojega vztrajnega dela in številnih potovanj za Kristusovo zadevo, je bil/395/ sposoben ne samo zadovoljiti svoje potrebe, temveč prihraniti nekaj celo za podporo svojih sodelavcev in za pomoč revnim. To je dosegel samo z vztrajno marljivostjo in varčnim gospodarjenjem. Lahko je pokazal nase in rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, nego vzeti.

In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli z vsemi njimi. In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se Pavlovega vratu, so ga poljubljali, žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli njegovega obličja. In spremili so ga na ladjo." (Dej 20,35-38)

Iz Mileta so popotniki "prišli naravnost v Kon, drugi dan pa v Rod in odtod v Pataro", na jugozahodni obali Male Azije. Tam so našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo". Stopili so "nanjo in se peljali". (Dej 21,1.2) V Tiru, kjer so raztovorili ladjo, so našli nekaj učencev, s katerimi jim je bilo dovoljeno ostati sedem dni. Po Svetem Duhu so bili ti učenci opozorjeni na nevarnosti, ki so čakale Pavla v Jeruzalemu, zato so ga posvarili: "Naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,4) Toda apostol ni dovolil, da bi ga strah pred trpljenjem in ječo odvrnil od njegovega namena.

Ob koncu tedna, ki ga je preživel v Tiru, so vsi verniki z ženami in otroki pospremili Pavla na ladjo. Preden se je vkrcal, so pokleknili na obali in molili, on zanje in oni zanj./396/

Popotniki so nadaljevali svoje potovanje proti jugu in prispeli v Cezarejo. Tam so "šli v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali ... pri njem". (Dej 21,8) Tukaj je Pavel preživel nekaj mirnih, srečnih dni — v zadnji popolni svobodi, po kateri je dolgo časa hrepenel.

Ko je Pavel bival v Cezareji, "pride iz Judeje neki prerok, po imenu Agab; ko pride ta k nam", pravi Luka, "vzame Pavlov pas in, zvezavši si noge in roke, reče: To veli Sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, tako zvežejo Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke." (Dej 21,10.11)

Luka nadaljuje: "Ko pa smo to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,12) Toda Pavel ni odstopil s poti dolžnosti. Kristusu bo sledil, če bo treba, tudi v ječo in v smrt. Vzkliknil je: "Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa." (Dej 21,13) Ko so bratje videli, da mu povzročajo bolečino, ne da bi spremenili njeovega namena, so ga prenehali prositi, rekoč samo: "Gospodova volja se zgodi!" (Dej 21,14)

Kmalu se je kratki obisk v Cezareji približal koncu. Pavel in njegovo spremstvo s še nekaj verniki so odrinili v Jeruzalem. Njihova srca pa je težila slutnja prihajajoče nesreče.

Še nikoli prej se ni apostol bližal Jeruzalemu s tolikšno žalostjo v srcu. Vedel je, da bo našel malo prijateljev/397/ in mnogo sovražnikov. Približeval se je mestu, ki je zavrnilo in umorilo Božjega Sina in nad katerim so zdaj lebdele grožnje božanske jeze. Spominjal se je, kako ostri so bili njegovi predsodki proti Kristusovim sledilcem, in občutil najgloblje sočutje za svoje zapeljane rojake. Kako malo upanja pa je imel, da jim bo lahko pomagal! Isti slepi srd, ki je nekoč tlel v njegovem srcu, je zdaj z neizmerljivo močjo gorel v srcih vsega ljudstva proti njemu.

Ni mogel računati na naklonjenost in podporo svojih bratov v veri. Nespreobrnjeni Judje, ki so mu bili stalno za petami, so v Jeruzalemu hitro razglasili najneugodnejša poročila, tako pisno kakor osebno, o njem in njegovem delu. Nekateri, pa celo apostoli in starešine, so verjeli tem poročilom. Niso jim niti poskušali nasprotovati. Pokazali niso nobene želje, da bi se uskladili z njim.

Apostol pa sredi težav vendar ni obupal. Zaupal je, da bo Glas, ki je govoril njegovemu srcu, spregovoril tudi srcem njegovih rojakov in da bo Učitelj, katerega so učenci ljubili in mu služili, združil njihova srca s Pavlovim v evangeljskem delu./398/

38. Pavel jetnik

Temeljno besedilo: Dej 21,17 do 23

"Ko pa smo prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje. A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starešine." (Dej 21,17.18)

Ob tej priložnosti so Pavel in njegovi sodelavci voditeljem dela v Jeruzalemu uradno izročili darove, ki so jih zbrale poganske cerkve za podporo ubogih med judovskimi verniki. Zbiranje teh prispevkov je stalo apostola in njegove sodelavce veliko časa, skrbi in napornega dela. Vsota, ki je daleč presegala pričakovanja jeruzalemskih starešin, je zajemala mnogo žrtev in celo hudo pomanjkanje pri poganskih vernikih.

Ti prostovoljni darovi so pomenili zvestobo poganskih spreobrnjencev organiziranemu Božjemu delu po vsem svetu. Vsi bi jih morali sprejeti s hvaležnostjo,/399/ čeprav je bilo Pavlu in njegovim sodelavcem jasno, da med temi, pred katerimi so stali, nekateri ne cenijo duha bratske ljubezni, ki je spodbudil darovanje.

V prvih letih evangeljskega dela med pogani nekaj vodilnih bratov v Jeruzalemu, ki so se oklepali prejšnjih predsodkov in miselnih navad, ni iskreno sodelovalo s Pavlom in njegovimi sodelavci. Ko so si prizadevali ohraniti nekaj nepommebnih običajev in obredov, so spred oči izgubili blagoslov, ki bi ga bili deležni sami in delo, ki so ga ljubili, če bi se potrudili združiti v eno vsa področja Gospodovega dela. Čeprav so želeli ščititi koristi krščanske cerkve, jim ni uspelo ohraniti koraka z napredujočo Božjo previdnostjo. V svoji človeški modrosti so poskušali na delavce zvaliti veliko nepotrebnih omejitev. Tako je nastala skupina ljudi, ki ni bila osebno seznanjena s spreminjajočimi se razmerami in posebnimi potrebami, s katerimi so se srečevali delavci v oddaljenih področjih. Vztrajali so na tem, da bi imeli oblast ukazovati svojim bratom v teh področjih, da bi se ti ravnali po določenem delovnem načinu. Menili so, da bo delo oznanjevanja evangelija lahko napredovalo, če se bo ujemalo z njihovim mnenjem.

Nekaj let je minilo, odkar so verniki v Jeruzalemu s predstavniki iz drugih vodilnih cerkev skrbno pretehtali zapletena vprašanja, ki so se pojavila zaradi delovnega načina, ki so jih izvajali delavci med pogani. Kot sad tega zbora so se verniki zedinili, da bodo sprejeli dokončna priporočila cerkvam/400/ glede nekaterih obredov in navad z obrezo vred. Na tem občnem zboru so se verniki tudi zedinili, da cerkvam priporočijo Pavla in Barnaba kot delavca, ki sta vredna, da uživata popolno zaupanje vsakega vernika.

Med navzočimi na srečanju je bilo nekaj takšnih, ki so strogo kritizirali delovni način apostolov, na katerih je počivalo glavno breme oznanjevanja evangelija poganskemu svetu. Toda med zasedanjem zbora se je razširilo razumevanje Božjih namenov in z brati so se združili v modri odločitvi, ki je omogočila edinost celotnega telesa vernikov.

Ko je postalo očitno, da število spreobrnjencev med pogani hitro narašča, so nekateri vodilni verniki v Jeruzalemu znova začeli gojiti prejšnje predsodke do delovnega načina Pavla in njegovih sodelavcev. Njihovi predsodki so se z minevanjem let okrepili, dokler se ni nekaj vodilnih ljudi odločilo, da mora delo oznanjevanja evangelija odtlej potekati v skladnosti z njihovimi zamislimi. Če bo Pavel prilagodil svoje delovni način določenim predpisom, za katere so se zavzemali, bodo podprli in priznali njegovo delo, drugače pa mu ne bodo več naklonjeni ali ga podpirali.

Ti ljudje so spregledali dejstvo, da je Bog učitelj svojega ljudstva; da mora vsak delavec v njegovem delu pridobiti svojo izkušnjo, ko sledi božanskemu Voditelju in se ne ozira na ljudi za neposredno vodstvo; da njegovi delavci ne smejo biti ukalupljeni ali krojeni po človeških zamislih, temveč po božanskem zgledu./401/

Apostol Pavel je v svoji službi učil ljudi "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4) Resnice, ki jih je oznanjal, mu je razodel Sveti Duh: "Kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi nihče ne ve, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh." (1 Kor 2,10.11) Pavel je dejal: "To tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,13)

Skozi vso svojo službo se je Pavel obračal k Bogu za neposredno vodstvo. Hkrati pa je bil zelo previden, da je delal v skladnosti z odločitvami občnega zbora v Jeruzalemu. Sad tega pa je bil, da so se cerkve "utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan". (Dej 16,5) Zdaj je, kljub temu da mu nekateri niso bili naklonjeni, našel tolažbo v zavesti, da je opravil svojo dolžnost, ko je spodbujal v spreobrnjencih duha zvestobe, radodarnosti in bratske ljubezni, kar se je razodelo ob tej priložnosti s prostovoljnimi prispevki, ki jih je položil pred judovske starešine.

Po vročitvi darov je Pavel "pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi". (Dej 21,19) Navajanje dejstev je srca vseh, celo dvomljivcev, prepričalo, da njegova dela spremlja nebeški blagoslov. "Ko so to slišali, so slavili Boga." (Dej 21,20) Čutili so,/402/ da delovni način, ki se ga drži apostol, nosi znamenje Nebes. Prostovoljni darovi, ki so ležali pred njimi, so pridali težo apostolovemu pričevanju glede zvestobe novih cerkev, ki so bile ustanovljene med pogani. Možje, ki so zahtevali sprejemanje samovoljnih ukrepov, čeprav so bili šteti med odgovorne za delo v Jeruzalemu, so videli Pavlovo delo v novi luči. Prepričali so se, da je bilo njihovo ravnanje napačno, da so jih zasužnjili judovski običaji in izročila. Dojeli so, da je bilo evangeljsko delo zelo ovirano, ker niso spoznali, da je Kristusova smrt podrla zid, ki je ločeval Jude in pogane.

Tedaj so imeli vsi vodilni bratje zlato priložnost iskreno priznati, da je po Pavlu deloval Bog in da so ves čas zmotno dovolili, da so poročila njegovih sovražnikov v njih prebujala zavist in predsodke. Toda namesto da bi se združeno potrudili dati polno priznanje obrekovanemu, so mu dali nasvet, ki je pokazal, da imajo Pavla še vedno za najbolj odgovornega za obstoječe predsodke. Niso plemenito vstali v njegovo obrambo, prizadevajoč si nezadovoljnežem pokazati, v čem se motijo motijo, temveč so želeli doseči, da popusti nasvetu, naj sprejme stališče, ki bo po njihovem mnenju odstranilo vse vzroke za nesporazum.

Rekli so: "Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo. Slišali pa so zate,/403/ da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo svojih sinov in se tudi ne ravnajo po starih šegah. Kaj je torej storiti? Gotovo se zbere množica, kajti zaslišijo, da si prišel. To torej stori, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo na sebi obljubo; te vzemi k sebi in očisti se z njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo. Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti." (Dej 21,20-25)

Bratje so upali, da bo Pavel poslušal nasvet in s tem odločno zavrnil lažna poročila o sebi. Zagotovili so mu, da odločitev prejšnjega zbora glede poganskih spreobrnjencev in obredne postave še vedno velja. Toda zdaj dani nasvet ni bil v skladnosti s tem sklepom. Tega navodila ni navdihnil Božji Duh. Bil je sad strahopetnosti. Vodje jeruzalemske cerkve so vedeli, da bodo kristjani nadse priklicali sovraštvo Judov in se izpostavili preganjanju, če ne bodo upoštevali obredne postave. Veliki zbor si je z vso svojo močjo prizadeval ovirati napredek evangelija. Ta ustanova je izbrala može, da bi zasledovali apostole, še posebej Pavla, in na/404/ vse mogoče načine nasprotovali njihovemu delu. Če bodo verniki v Kristusu obsojeni pred Velikim zborom kot prestopniki postave, bodo hitro in kruto kaznovani kot odpadniki od judovske vere.

Mnogi Judje, ki so sprejeli evangelij, so še vedno cenili obredno postavo in so bili pripravljeni prehitro popustiti. Upali so namreč, da bodo tako pridobili zaupanje svojih rojakov in odstranili njihove predsodke ter jih pridobili k veri v Kristusa kot Odrešenika sveta. Pavel se je zavedal, da bodo bodo vodje cerkve v Jeruzalemu stalno delovali, da bi izničili njegov vpliv, dokler koli bodo gojili predsodke proti njemu. Menil je, da bi odstranil veliko oviro na poti do uspeha evangelija v drugih krajih, če bi jih z zmernim popuščanjem pridobil za resnico. Toda Bog ga ni pooblastil, da bi privolil v vse, kar so zahtevali.

Ko pomislimo na Pavlovo veliko željo, da bi bil v skladnosti s svojimi brati, na njegovo občutljivost do šibkih v veri, na spoštovanje do apostolov, ki so hodili s Kristusom, in do Jakoba, Gospodovega brata, ter na njegov cilj, da bi vsem postal vse, kolikor je mogoče, ne da bi bil prisiljen žrtvovati načela — ko pomislimo na vse to, smo manj presenečeni, da je bil prisiljen odstopiti od trdnega in odločnega stališča, po katerem se je do sedaj ravnal. Toda namesto da bi dosegel želeni cilj, je njegovo prizadevanje za pomiritev samo še izzvalo težavo in pospešilo njegovo napovedano trpljenje. Posledica tega je bila ločitev od bratov,/405/ cerkev je ostala brez enega svojih najmočnejših stebrov, srca kristjanov v vseh krajih pa so se razžalostila.

Naslednji dan je Pavel začel izvrševati nasvet starešin. Štiri može, ki so bili pod nazirejsko prisego (4 Mz 6) — ki se jim je iztekala — je Pavel odpeljal v svetišče "in oznanil, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih". (Dej 21,26) Za očiščenje je bilo treba darovati še določene drage žrtve.

Ti, ki so Pavlu svetovali ta korak, niso popolnoma dojeli velike nevarnosti, ki ji bo tako izpostavljen. Tisti čas je bil Jeruzalem poln častilcev iz mnogih dežel. Pavel je med izpolnjevanjem pooblastila, ki ga je dobil od Boga, oznanil evangelij poganom in tako obiskal mnoga velika svetovna mesta. Poznan je bil tisočem, ki so prišli iz tujih dežel v Jeruzalem za praznik. Med temi so bili ljudje, katerih srca so bila polna sovraštva do Pavla. Stopiti v svetišče na javni svečanosti je bilo zanj tveganje življenja. Nekaj dni je hodil noter in ven med častilci, na videz neopažen, toda pred koncem določenega časa, ko je govoril z duhovnikom o daritvah, ki bodo darovane, so ga prepoznali nekateri izmed azijskih Judov.

Kakor da bi jih preganjali demoni, so se zagnali vanj in kričali: "Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj." Medtem ko so se ljudje odzivali klicu na pomoč,/406/ je bila dodana še ena obtožba: "In vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj." (Dej 21,28) Po judovskem zakonu je bil zločin, ki se kaznuje s smrtjo, če je neobrezana oseba stopila v notranje dvore svetega poslopja. Pavla so v mestu videli v družbi Trofima, ki je bil Efežan. Zato so sklepali, da ga je pripeljal s sabo v tempelj. Tega ni naredil, ker pa je bil sam Jud, njegov vstop v svetišče ni bilo kršenje postave. Kljub temu da je bila obtožba lažna, je bila kot nalašč, da je prebudila ljudske predsodke. Ko je klic odmeval po tempeljskih dvorih, se je zbrana množica prepustila divjemu vznemirjenju. Novice so se hitro razširile po Jeruzalemu: "In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj." (Dej 21,30)

Da si je odpadnik od Izraela drznil oskruniti tempelj ravno v času, ko je tja prihajalo tisoče ljudi iz vseh krajev sveta k bogoslužju, je razdražilo v drhali najnasilnejše strasti. "In zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata." (Dej 21,30)

"Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem." (Dej 21,31) Klavdij Lizija je dobro poznal neobrzdane ljudi, s katerimi je imel opraviti. Zato je vzel "takoj vojakov in stotnikov in pritekel nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo biti Pavla". (Dej 21,32) Rimski stotnik ni bil seznanjen z vzrokom nemira. Ker pa je videl, da je bes množice usmerjen proti Pavlu, je sklepal, da zagotovo mora biti egiptovski/407/ upornik, za katerega je slišal, da mu je do takrat uspelo ubežati prijetju. Zato ga "prime, in veli ga vkleniti v dve verigi ter vpraša, kdo da je in kaj je storil". (Dej 21,33) Takoj se je oglasilo mnogo glasov z jezno obtožbo: "In eni vpijejo to, in drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad. In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo drhali; kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!" (Dej 21,34-36)

Sredi hrušča je bil apostol miren in zbran. Njegova duša je počivala v Bogu, vedel pa je, da stojijo okrog njega nebeški angeli. Ni bil pripravljen zapustiti templja, ne da bi se potrudil rojakom predočiti resnico. Ko so ga ravno hoteli odpeljati v grad, je rekel glavnemu poveljniku: "Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grško? Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred tremi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?" Pavel je odgovoril: "Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Kilikiji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu." (Dej 21,37-39)

Po dobljenem dovoljenju "namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu". (Dej 21,40) Kretnja je pritegnila njihovo pozornost, njegova drža pa je zahtevala spoštovanje. "In ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole: Možje, bratje/408/ in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!" (Dej 21,40; 22,1) Ko so pa slišali znane hebrejske besede, so še bolj utihnili, in v splošni tišini je Pavel nadaljeval.

"Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Kilikiji, odgojen pa v tem mestu pri Gamalijelovih nogah, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes." (Dej 22,2.3) Nihče ni mogel oporekati apostolovim izjavam, ker so dejstva, na katera se je skliceval, zelo dobro poznali mnogi, ki so še vedno živeli v Jeruzalemu. Potem je govoril o svoji prejšnji gorečnosti v preganjanju Kristusovih učencev, celo do smrti. Opisal je okoliščine svojega spreobrnjenja. Poslušalcem je povedal, kako je bilo njegovo ošabno srce pripeljano do tega, da se je pripognilo pred križanim Nazarečanom. Če bi poskusil razpravljati s svojimi nasprotniki, bi trmasto odklonili in ne bi poslušali njegovih besed. Toda to izkušnjo je spremljala prepričujoča moč, ki je za nekaj časa, vsaj zdelo se je tako, omehčala in premagala njihovo srce.

Potem si je prizadeval razložiti, da si ni sam po svoji volji izbral dela med pogani. Želel je delati za svoje ljudstvo; toda prav v tem templju mu je Božji glas spregovoril v sveti prikazni in usmeril njegovo pot "daleč tja, med pogane". (Dej 22,21)

Doslej so ljudje pozorno poslušali, toda njihov bes se je ponovno razvnel, ko je Pavel v svojem življenjepisu dosegel trenutek, ko je bil določen za Kristusovega predstavnika med pogani. Ker so bili vajeni, da se imajo za edino ljudstvo, ki mu je Bog naklonjen, niso bili pripravljeni/409/ zaničevanim poganom dovoliti, da bi z njimi delili prednosti, ki so jih imeli dotlej edino zase. Preglasili so govornikov glas in kričali: "Proč z zemlje s takšnim! Ker ni prav, da živi." (Dej 22,22)

"Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku, ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati? Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek je namreč Rimljan. Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, ali si ti Rimljan? On pa reče: Sem. In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan. Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan, in da ga je dal zvezati.

Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla dol in ga postavi mednje." (Dej 22,23-30)

Apostolu naj bi zdaj sodilo isto sodišče, katerega član je bil sam pred spreobrnitvijo./410/ Ko je stal pred judovskimi voditelji, je bilo njegovo vedenje mirno, obraz pa je razodeval Kristusov mir. Smelo je pogledal na Veliki zbor ter dejal: "Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne." (Dej 23,1) Ko so slišali te besede, se je njihovo sovraštvo znova razvnelo: "Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih." (Dej 23,2) Ob tem nečloveškem ukazu je Pavel vzkliknil: "Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš biti? Tisti pa, ki so stali zraven, reko: Božjega velikega duhovnika psuješ?" (Dej 23,3.4) Z običajno vljudnostjo je Pavel odgovoril: "Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: 'Poglavarja svojega naroda ne preklinjaj.'

Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli. Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje." (Dej 23,5-8) Dve ločini sta začeli med sabo razpravljati, in tako je bila silovitost njunega nasprotovanja Pavlu pretrgana. "In nekateri pismarji od farizejske strani vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je govoril duh ali angel?" (Dej 23,9)/411/

V zmedi, ki je sledila, so si saduceji vneto prizadevali dobiti oblast nad apostolom, da bi ga lahko usmrtili; farizeji pa so ga vneto branili. "Tisočnik pa se je bal, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo dol in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad." (Dej 23,10)

Pozneje, ko je Pavel premišljeval o nevarnih preizkušnjah tega dneva, ga je zaskrbelo, ali morda njegovo ravnanje ni Bogu po volji. Ali je mogoče, da je storil napako, ko je obiskal Jeruzalem? Ali ga je njegova želja, da bi bil v občestvu s soverniki, pripeljala do teh nesrečnih posledic?

Stališče, ki so ga zavzemali Judje kot Božje uradno ljudstvo pred neverujočim svetom, je povzročilo apostolovo hudo duhovno trpljenje. Kako bodo nanje gledali poganski častniki? Ko trdijo, da častijo Jahveja, in si lastijo sveto službo, pa so se vendar prepustili vodstvu slepe, nespametne jeze in želijo uničiti celo svoje brate, ki so si drznili ne strinjati se z njimi glede zvestobe v veri; najpomembnejši posvetovalni zbor pa so sprevrgli v prizorišče razprtij in hude zmede. Pavel je čutil, da je ime njegovega Boga trpelo sramoto v očeh poganov.

Zdaj pa je bil v ječi. Vedel je, da bodo sovražniki v brezobzirni zlobi uporabili vsa možna sredstva, da bi dosegli njegovo smrt. Ali je mogoče, da je njegovo delo za cerkve končano in da bodo zdaj vstopili grabljivi volkovi? Kristusovo delo je bilo Pavlu zelo pri srcu in z globoko zaskrbljenostjo je razmišljal o nevarnostih razsejanih/412/ cerkev, ki bodo izpostavljene preganjanjem prav takšnih ljudi, s kakršnimi se je spopadel v Velikem zboru. Žalosten in malodušen je jokal in molil.

V tej temni uri Gospod ni pozabil na svojega služabnika. Varoval ga je pred morilsko množico v tempeljskih dvorih, z njim je bil pred Velikim zborom; z njim je bil v trdnjavi in se je sam razodel svoji zvesti priči v odgovor na apostolove iskrene molitve za vodstvo. "Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati." (Dej 23,11)

Pavel se je dolgo veselil obiska Rima. Zelo si je želel tam pričati za Kristusa, toda čutil je, da njegove namene preprečuje judovsko sovraštvo. Nikoli ni pomislil, celo zdaj ne, da bo tja šel kot jetnik.

Medtem ko je Gospod spodbujal svojega služabnika, so Pavlovi sovražniki vneto kovali zaroto za njegovo uničenje. "Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla. Bilo pa jih je več kakor štirideset, ki so sklenili tako zaroto." (Dej 23,12.13) To je bil post, kakršnega je Gospod po Izaiju obsodil — post, "da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo". (Iz 58,4)

Zarotniki so šli "k višjim duhovnikom in starešinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla. Sedaj torej/413/ vi z Velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje dol k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa." (Dej 23,14,15)

Namesto da bi duhovniki in voditelji obsodili ta kruti naklep, so se z njim strinjali. Pavel je govoril resnico, ko je primerjal Ananija s pobeljeno steno.

Bog pa je posegel vmes, da bi rešil življenje svojega služabnika. Pavlov nečak je slišal "o tem zalezovanju" ubijalcev "in stopi v grad in sporoči Pavlu. Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti. On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj." (Dej 23,16-18)

Klavdij Lizij je prijazno sprejel mladeniča, ga potegnil na stran in vprašal: "Kaj je, kar mi imaš povedati?" Mladenič je dogovoril: "Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v Veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj. Ti jih pa ne poslušaj, zalezuje ga namreč izmed njih veliko več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo tvojo obljubo.

Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil." (Dej 23,19-22)/414)

Lizij se je takoj odločil Pavla premestiti iz svoje pristojnosti pod pristojnost namestnika Feliksa. Kot ljudstvo so bili Judje vznemirjeni in razdraženi, zato so bili nemiri pogost pojav. Nenehna navzočnost apostola v Jeruzalemu bi lahko sprožila posledice, ki bi bile nevarne za mesto in celo za samega poveljnika. Zato je poklical "dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči; ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega prepeljejo k Feliksu, namestniku." (Dej 23,23.24)

Niso smeli izgubljati časa v odpošiljanju Pavla. "Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali ponoči v Antipatrido." (Dej 23,31) Od tam so odšli konjeniki z jetnikom v Cezarejo, štiristo vojakov pa se je vrnilo v Jeruzalem.

Častnik, ki je bil odgovoren za predajo, je izročil svojega jetnika Feliksu in tudi oddal pismo, ki mu ga je zaupal glavni poveljnik:

"Klavdij Lizija pozdravlja namestnika Feliksa. Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan. Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njihov Veliki zbor; in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon. Ko pa se mi je naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši/415/ tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!" (Dej 23,26-30)

Potem ko je Feliks prebral sporočilo, se je pozanimal, iz katere pokrajine je zapornik. Ko pa je zvedel, da je iz Kilikije, je rekel: "Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki. In ukaže, naj ga varujejo v Herodovem dvorcu." (Dej 23,35)

Pavlov primer ni bil prvi, v katerem je Božji služabnik med pogani našel zatočišče pred zlobo uradnega Jahvejevega ljudstva. V svojem besu proti Pavlu so Judje dodali še en zločin temnemu seznamu, ki je zaznamoval zgodovino tega ljudstva. Še bolj so zakrknili svoje srce pred resnico in njihova poguba je postala še zanesljivejša.

Le nekaj se jih je zavedalo popolnega pomena besed, ki jih je Kristus spregovoril, ko je v nazareški shodnici sebe oznanil kot Maziljenca. Najavil je svoje poslanstvo, da tolaži, blagoslavlja in rešuje žalostne in grešne; ko pa je videl ošabnost in nevero, ki sta vladala v srcih njegovih poslušalcev, jih je opomnil, da se je v preteklih časih Bog odvrnil od svojega izvoljenega ljudstva zaradi njihove nevere in upora ter se razodel tistim v poganskih deželah, ki niso zavrgli nebeške luči. Sareptska vdova in Sirec Naaman sta živela po vsej luči, ki sta jo imela, zato sta bila šteta za pravičnejše od Božjega izvoljenega ljudstva, ki se je odvrnilo od njega in žrtvovalo načela za udobnost in posvetno čast./416/

Kristus je Judom v Nazaretu povedal strašno resnico, ko je izjavil, da v odpadniškem Izraelu ne bo več varnosti za zvestega Božjega poslanca. Ne bodo spoznali njegove vrednosti ali cenili njegovega dela. Medtem ko so judovski voditelji izjavljali, da so zelo vneti za Božjo čast in Izraelovo blaginjo, so bili sovražniki obeh. Z besedami in zgledom so vodili ljudstvo vse dlje od poslušnosti Bogu — vodili so jih tja, kjer ne bo mogel biti njihovo zavetje v dnevu nadloge.

Zveličarjeve besede ukora Nazarečanom so se v Pavlovem primeru nanašale ne samo na neverujoče, temveč tudi na lastne brate v veri. Če bi vodje jeruzalemske cerkve popolnoma opustili svoja čustva zagrenjenosti do apostola in ga sprejeli kot posebno poklicanega od Boga, da oznanja evangelij poganom, bi jim ga Gospod prihranil. Bog ni določil, da se Pavlovo delo konča tako hitro, vendar ni naredil čudeža, da bi preprečil potek dogodkov, ki so jih sprožili voditelji jeruzalemske cerkve.

Isti duh še danes povzroča enake posledice. Če ne cenimo in ne uporabljamo tega, kar priskrbi božanska milost, je cerkev prikrajšana za mnogo blagoslovov. Kako pogosto bi lahko Gospod podaljšal delo kakšnega zvestega služabnika, če bi cenili njegovo delo! Če pa cerkev dovoli sovražniku ljudi popačiti razsojanje, tako da sprevržejo in napačno razlagajo besede in dejanja Kristusovega služabnika, če si dovolijo, da se mu uprejo in ovirajo njegovo uspešnost, jih Gospod/417/ včasih prikrajša za blagoslov, ki jim ga je dal.

Satan nenehno deluje po svojih pomočnikih, da bi preplašil in uničil tiste, ki jih je Bog izbral za dokončanje velikega in dobroega dela. Četudi so celo pripravljeni žrtvovati življenje za napredek Kristusovega dela, bo veliki goljuf še vedno zapeljal njihove sobrate v dvom o njih. In če se bodo z njim ukvarjali, bo to spodkopalo zaupanje v poštenost njihovega značaja in s tem zavrlo njihovo uspešnost. Prepogosto mu uspeva s pomočjo sobratov nadnje pripeljati tako srčno bridkost, da mora Bog milostno poseči vmes in dati svojim preganjanim služabnikom počitek. Ko so roke prekrižane na mrtvih prsih, ko utihne glas, ki je opozarjal in spodbujal, potem se zganejo trdovratni, da vidijo in spoznajo vrednost blagoslova, ki so ga zavrgli. Njihova smrt naj bi dosegla to, česar jim ni uspelo v njihovemu življenju./418/

39. Sojenje v Cezareji

Temeljno besedilo: Dej 24

Pet dni po Pavlovem prihodu v Cezarejo so prišli iz Jeruzalema njegovi tožniki z govornikom Tertulom, ki so ga vzeli za svojega svetovalca. Primer je bil obravnavan po hitrem postopku. Pavla so pripeljali pred sodišče in Tertul ga je začel obtoževati. Ker je vedel, da bo laskanje na rimskega guvernerja vplivalo bolj kakor preprosta resnica in pravica, je premeteni govornik začel svoj govor s hvalnico Feliksu: "Da imamo veliko miru po tebi in da je tvoja previdnost dala temu narodu izvrstne izboljšave, to vselej in povsod, častiti Feliks, pripoznavamo z vso hvaležnostjo." (Dej 24,2.3)

Tertul se je spustil do nesramne laži; kajti Feliksov značaj je bil nizkoten in podel. O njem je bilo rečeno: "Pri izvajanju vsakršnega poželenja in krutosti uporablja moč kralja z naravo sužnja."/419/ (Tacitus, History, 5. pogl., 9. odst.) Tisti, ki so slišali Tertula, so vedeli, da so te laskave besede laž, toda želja po tem, da bi zagotovili Pavlovo obsodbo, je bila močnejša od njihove ljubezni do resnice.

Tertul je v svojem govoru obtožil Pavla za zločine, zaradi katerih bi ga, če bi mu bili dokazani, obsodili za veleizdajo države. Govornik je izjavil: "Našli smo namreč tega človeka, da je kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu in prvoboritelj za krivoverstvo Nazarejcev, ki je tudi poskusil oskruniti tempelj." (Dej 24,5.6) Tertul je potem izjavil, da je Lizija, poveljnik stotnije v Jeruzalemu, nasilno odpeljal Pavla od Judov, ko so mu ravno hoteli soditi po svoji verski postavi, ter jih tako prisilil, da zadevo obravnavajo pred Feliksom. Te izjave so bile izrečene z namenom, da bi pregovorile namestnika, naj izroči Pavla judovskemu sodišču. Vse obtožbe so ognjevito podprli navzoči Judje, ki se niso trudili skriti svojega sovraštva do jetnika.

Feliks je bil dovolj bistroumen, da je razbral nagnjenje in značaj Pavlovih tožnikov. Dojel je, iz kakšnega razloga so mu laskali. Prav tako je opazil, da niso utemeljili svojih obtožb proti Pavlu. Ko se je obrnil k obtoženemu, mu je dal znak, naj odgovori sam. Pavel ni zapravljal besed s pokloni, temveč je preprosto povedal, da se bo srčneje branil pred Feliksom. Slednji je namreč že tako dolgo namestnik, da lahko dobro razume postave in običaje Judov. Glede obtožb,/420/ ki so jih navedli proti njemu, je jasno pokazal, da nobena ne drži. Povedal je, da ni povzročil nemirov v nobenem delu Jeruzalema, niti ni oskrunil svetišča. Rekel je: "In niso me našli v templju, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shodnicah, ne po mestu; in tudi dokazati ti ne morejo, za kar me sedaj tožijo." (Dej 24,12.13)

Ko je priznal, da je "po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo", služil Bogu svojih Očetov, je zatrdil, da je vedno veroval "vse, kar je pisano v postavi in v prerokih", in da je v sskladnosti z jasnim svetopisemskim naukom ohranil vero v vstajenje mrtvih. (Dej 24,14.15) Dalje je povedal, da je bil njegov glavni cilj v življenju, "da bi vsekdar imel brezmadežno vest pred Bogom in ljudmi". (Dej 24,16)

Odkritosrčno in preprosto je opisal cilj svojega obiska v Jeruzalemu in okoliščine svojega prijetja in sojenja: "Čez več let pa sem prišel, da prinesem miloščine svojemu narodu in daritve; in pri tem so me našli očiščenega v templju, ne z množico, ne s hrupom: bili pa so to neki Judje iz Azije, ki bi morali tu pred teboj stati in tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali naj ti sami povedo, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred velikim zborom, razen menda tega edinega glasu, ki sem ga zavpil, stoječ med njimi: Zavoljo vstajenja mrtvih me danes sodite." (Dej 24,17-21)

Apostol je govoril vneto in z očitno iskrenostjo, njegove besede pa so bile prepričljive. Klavdij Lizija je v svojem pismu Feliksu napisal podobno/421/ pričevanje glede Pavlovega vedenja. Še več, Feliks je o judovski veri vedel več, kakor pa so mnogi mislili. Pavlovo jasno podajanje dejstev o tej stvari je Feliksu pomagalo, da je še jasneje dojel vzgibe, ki so vodili Jude, ko so poskušali apostola obsoditi za upor in veleizdajo. Namestnik jim ni hotel ustreči tako, da bi nepravično obsodil rimskega državljana, niti jim ga ni hotel izročiti, da bi ga usmrtili brez pravičnega sojenja. Feliks pa vendar ni poznal višjih spodbud kakor lastne koristi, vodila ga je ljubezen do laskanja in želja po napredovanju. Strah, da bi užalil Jude, mu je preprečil, da bi bil popolnoma pravičen do moža, za katerega je vedel, da je nedolžen. Zato se je odločil preložiti sojenje, dokler ne bo navzoč Lizija, rekoč: "Kadar tisočnik Lizija pride dol, razsodim vašo stvar." (Dej 24,22)

Apostol je ostal jetnik, toda Feliks je zapovedal stotniku, ki je bil določen za varovanje Pavla: "Naj se mu polajša in nikomur izmed njegovih ne brani mu streči." (Dej 24,23)

Nedolgo zatem sta Feliks in njegova žena Druzila poslala po Pavla, da bi v zasebnem pogovoru z njim lahko slišala kaj o "veri v Jezusa Kristusa". (Dej 24,24) Bila sta pripravljena in celo željna poslušati te nove resnice — resnice, ki jih morda ne bosta nikoli več slišala in katere bodo, če jih zavrneta, nepričakovana priča proti njima, ko bo prišel Božji dan.

Pavel je imel to za priložnost, ki mu jo je dal Bog, zato jo je zvesto/422/ izkoristil. Vedel je, da je v navzočnosti tega, ki ima moč, da ga usmrti ali pa osvobodi; pa vendar ni Feliksa in Druzile zasul s pohvalami ali laskanjem. Vedel je, da jima bodo njegove besede dišava za življenje ali pa za smrt. Pozabil je na lastno varnost, ko je v njiju poskusil zbuditi občutek nevarnosti, v kateri sta.

Apostol se je zavedal, da je vsak poslušalec njegovih besed odgovoren za evangelij. Vedel je, da bodo nekega dne stali ali med čistimi in svetimi okoli velikega belega prestola ali pa med tistimi, katerim bo Kristus rekel: "Poberite se od mene, ki delate krivico." (Mt 7,23) Vedel je, da se bo srečal z vsakim svojim poslušalcem pred nebeškim sodiščem in tam položil račune, ne samo za vse, kar je rekel in storil, temveč tudi za spodbude in duha svojih dejanj in besed.

Feliksovo življenje je bilo tako nasilno in kruto, da si mu je le malokdo upal namigniti, da njegov značaj in vedenje nista brezhibna. Pavel pa se ni bal človeka. Jasno je razodel svojo vero v Kristusa in razloge zanjo ter tako dobil priložnost, da je izčrpno govoril o teh posebnih krepostih, ki so bistvo krščanskega značaja in so ošabnemu paru pred njim tako očitno manjkale.

Pred Feliksom in Druzilo je visoko dvignil Božji značaj — njegovo polnost, pravičnost in nepristranost ter naravo njegovega zakona. Jasno je razložil, da je človekova dolžnost živeti življenje treznosti in zmernosti, držati strasti pod nadzorom razuma, v skladnosti z Božjim zakonom, ter telesne in duševne moči ohranjati zdrave./423/ Povedal je, da bo gotovo prišel dan sodbe, ko bodo vsi dobili plačilo po dejanjih, ki so jih storili v telesu, in bo jasno razodeto, da bogastvo, visok položaj ali nazivi ne morejo človeku pridobiti Božje naklonjenosti ali pa ga osvoboditi posledic greha. Razložil je, da je to življenje za človeka čas priprave na prihodnje življenje. Če bo zanemaril sedanje prednosti in priložnosti, bo trpel večno izgubo, nobenega novega preizkusnega časa ne bo več dobil.

Pavel se je posebej ustavil na daljnosežnih zahtevah Božjega zakona. Razložil je, kako prodira do globokih skrivnosti človekove moralne narave in z močno lučjo razsvetljuje to, kar je bilo prikrito pogledu in spoznanju ljudi. (Heb 4,12) Kar lahko naredijo roke ali izreče jezik — kar se razodeva na zunaj v življenju — le nepopolnoma prikazuje človekov moralni značaj. Zakon preiskuje njegove misli, spodbude in namene. Temačne strasti, ki so skrite človekovemu pogledu, ljubosumnost, sovraštvo, poželenje in častihlepnost, zlobna dela, o katerih razmišlja v temnih kotičkih duše, pa niso izvršena, ker ni bilo priložnosti — vse to Božji zakon obsoja.

Pavel si je prizadeval misli svojih poslušalcev usmeriti na veliko Daritev za greh. Pokazal je na daritve, ki so bile senca prihodnjih dobrot in potem predstavil Kristusa kot vzorec vseh teh obredov — cilj, na katerega so kazale kot na edini vir življenja in upanja za padlega človeka. Sveti možje preteklosti so bili rešeni po veri v Kristusovo kri. Ko so videli smrtni boj umirajoče/424/ daritvene žrtve, so gledali čez prepad vekov na Božje Jagnje, ki bo odvzelo greh sveta.

Bog z vso pravico zahteva ljubezen in poslušnost vseh svojih stvarstev. V svojem zakonu jim je dal popolno merilo pravičnosti. Mnogi pa pozabijo svojega Stvarnika in hodijo po svoji poti, ki je nasprotna njegovi volji. Vračajo sovraštvo za ljubezen, ki je tako visoka kakor nebesa in obsežna kakor vesolje. Bog ne more znižati zahtev svojega zakona, da bi zadovoljil merilo grešnega človeka; niti ne more človek v svoji moči zadovoljiti zahtev zakona. Samo z vero v Kristusa je lahko grešnik očiščen krivde in usposobljen za pokornost zakonu svojega Stvarnika.

Tako je Pavel, jetnik, predočil zahteve božanskega zakona Judom in poganom in predstavil Jezusa, zaničevanega Nazarečana, kot Božjega Sina, Odrešenika sveta.

Judovska kneginja je dobro razumela sveti značaj zakona, ki ga je tako nesramno teptala, toda njeni predsodki do Moža z Golgote so zakrknili njeno srce za besede življenja. Feliks pa še nikoli prej ni slišal resnice, in ko je Božji Duh prepričeval njegovo srce, se je globoko vznemiril. Slišal je glas vesti, ki je bila zdaj prebujena, in Feliks je čutil, da so Pavlove besede resnične. Spomin se mu je vrnil v grešno preteklost. S strašno jasnostjo se je spomnil skrivnosti svojega preteklega življenja razuzdanosti in prelivanja krvi ter temnega poročila svojih prejšnjih let. Videl se je samopašnega, krutega, grabežljivega. Še nikoli prej ni resnica na tak način zadela njegovega/425/ srca. Še nikoli prej ni bilo njegovo srce tako polno groze. Misel, da so vse skrivnosti njegovega zločinskega življenja odprte pred Božjimi očmi in da bo sojen po svojih dejanjih, je povzročila, da je trepetal od groze.

Toda namesto da bi dovolil, da ga njegova prepričanja vodijo k spokorjenju, se je želel otresti teh nedobrodošlih spominov. Pogovor s Pavlom je bil prekinjen. Feliks je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25)

Kakšno nasprotje med Feliksom in ječarjem v Filipih! Gospodova služabnika sta bila vklenjena pripeljana k ječarju, kakor je bil Pavel k Feliksu. Dokaz, ki sta ga podala, da ju podpira božanska moč, njuno veselje v trpljenju in ponižanju, njuna neustrašnost, ko je zemljo stresel potresni sunek, in njun duh odpuščanja, ki je podoben Kristusovemu, je prepričal ječarjevo srce. Tedaj je trepetajoč priznal svoje grehe in našel odpuščanje. Feliks je trepetal, vendar se ni spokoril. Ječar je veselo sprejel Božjega Duha v svojem srcu in domu; Feliks pa je ukazal božanskemu Poslancu, naj odide. Eden si je izbral, da bo postal Božji otrok in dedič nebes, drugi pa si je izbral usodo med temi, ki delajo krivico.

Dve leti se ni nadaljeval sodni postopek proti Pavlu, pa je vseeno ostal jetnik. Feliks ga je nekajkrat obiskal in pozorno poslušal njegove besede. Toda pravi razlog njegove navidezne naklonjenosti je bila želja po dobičku. Namigoval je, da bi Pavel s plačilom velike vsote denarja/426/ lahko dosegel izpustitev. Apostol pa je bil preveč plemenite narave, da bi se osvobodil s podkupnino. Kriv ni bil nobenega zločina in ni se želel ponižati, da bi naredil kaj napačnega, da bi se osvobodil. Poleg tega pa je bil je prereven, da bi plačal takšno odkupnino. Ni pa želel, če bi bil nagnjen k temu, da bi se za svojo korist obrnil na sočutnost in radodarnost svojih spreobrnjencev. Prav tako je čutil, da je v Božjih rokah, zato se ni hotel vmešavati v božanske namene z njim.

Feliksa so končno poklicali v Rim zaradi množice krivic, ki jih je bil storil Judom. Preden je zapustil Cezarejo zaradi tega poziva, je želel "pridobiti hvaležnost Judov" in pustil, da je Pavel ostal v ječi. (Dej 24,27) Toda Feliksu ni uspelo, da bi znova pridobil zaupanje Judov. Bil je odpuščen iz službe, za njegovega naslednika pa je bil določen Porcij Fest s sedežem v Cezareji.

Žarku svetlobe je bilo dovoljeno posvetiti na Feliksa, ko se je Pavel pogovarjal z njim o pravičnosti, zmernosti in prihodnji sodbi. To je bila priložnost, ki so mu jo poslala Nebesa, da bi spoznal in zapustil svoje grehe. Toda Božjemu poslancu je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25) Prezrl je svojo zadnjo milostno ponudbo. Nikoli več ni prejel drugega vabila od Boga./427/

40. Pavlovo sklicevanje na cesarja

Temeljno besedilo: Dej 25,1-12

"Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem. In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo, zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem." (Dej 25,1-3) Ko so to prosili, so imeli namen Pavla na poti zalezovati in ga umoriti. Toda Fest je imel občutek velike odgovornosti svojega položaja in je vljudno odklonil, da bi poslal po Pavla. Rekel je: "Da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost zagovarjati se pred obtožbo." (Dej 25,16) Dejal je: "Da pojde sam kmalu zopet" v Cezarejo. "Naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo." (Dej 25,4.5)/428/

To pa ni bilo tisto, kar so hoteli Judje. Niso še pozabili svojega prejšnjega poraza v Cezareji. V nasprotju z apostolovo mirno držo in močnimi dokazi bi se njihov zlobni duh in neutemeljene obtožbe pokazale v najslabši mogoči luči. Spet so prosili, da bi Pavla pripeljali v Jeruzalem na sojenje, toda Fest se je trdno držal svojega sklepa, da bo Pavlu pravično sojeno v Cezareji. Bog je v svoji previdnosti nadzoroval Festove odločitve, da bi podaljšal apostolovo življenje.

Ko so njihovi načrti propadli, so se judovski voditelji takoj pripravili pričati zoper Pavla na namestnikovem sodišču. Fest se je vrnil v Cezarejo, potem ko je nekaj dni ostal v Jeruzalemu. "In drugi dan sede na sodni stol in ukaže pripeljati Pavla. Ko pa ga pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati." (Dej 25,6.7) Ker so bili ob tej priložnosti brez zastopnika, so Judje podajali obtožbe sami. Med sojenjem je obtoženi s spokojnostjo in odkritostjo jasno pokazal lažnost njihovih trditev.

Fest je razbral, da je vprašanje prepira v celoti povezano z judovskimi nauki in da četudi bi obtožbe zoper Pavla lahko dokazali, v njih ni nič, za kar bi moral umreti ali pa biti v ječi. Jasno pa je videl neurje besa, ki bo nastalo, če Pavel ne bo obsojen ali pa izročen v njihove roke. Zato se je, "hoteč si pridobiti hvaležnost Judov", obrnil k Pavlu in ga vprašal, ali/429/ je voljan iti v Jeruzalem pod njegovo zaščito, da bi mu sodil Veliki zbor. (Dej 25,9)

Apostol je vedel, da ne more pričakovati pravičnosti od ljudi, ki so s svojimi hudobnostmi nadse priklicali Božjo jezo. Vedel je, da bo kakor prerok Elija varnejši med pogani kakor pa pri tistih, ki so zavrgli luč iz nebes in zakrknili svoje srce pred evangelijem. Naveličan zdrah bi njegov dejaven duh komaj zdržal ponovljeno preložitev in utrudljivo negotovost njegovega sojenja in zapora. Zato se je odločil izkoristiti prednost rimskega državljana in se sklical na cesarja.

V odgovoru na namestnikovo vprašanje je Pavel rekel: "Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš. Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem." (Dej 25,10.11)

Fest ni vedel ničesar o judovskih zarotah, da bi umorili Pavla, zato je bil presenečen ob tem sklicevanju na cesarja. Kakor koli že, apostolove besede so ustavile sojenje. "Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš." (Dej 25,12)

Božji služabnik se je še enkrat moral zaradi sovraštva, ki je izviralo iz skrajništva in samopravičnosti, za zaščito obrniti k poganom. Isto sovraštvo je prisililo Elija, da je bežal po pomoč k vdovi/430/ v Sarepto; to sovraštvo je prisililo glasnike evangelija, da so se od Judov obrnili oznanjat svoje sporočilo poganom. S tem sovraštvom se bo moralo Božje ljudstvo današnjih dni še srečati. Med mnogimi, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, je najti enako ošabnost, zunanjo pobožnost in sebičnost, istega duha zatiranja, ki je dosegel tolikšne razsežnosti v srcu Judov. V prihodnosti bodo ljudje, ki trdijo, da so Kristusovi predstavniki, ravnali enako, kakor so ravnali duhovniki in voditelji s Kristusom in apostoli. V veliki stiski, ki jih bo kmalu doletela, se bodo zvesti Božji služabniki spopadali z enako zakrknjenostjo, z enako kruto odločnostjo in z enakim okorelim sovraštvom.

Vsi, ki bodo v teh hudih dneh neustrašno služili Bogu po svoji vesti, bodo potrebovali pogum, trdnost in spoznanje Boga in njegove besede. Kajti ti, ki ostanejo zvesti Bogu, bodo preganjani, njihove spodbude bodo spodbijane, njihova najboljša prizadevanja bodo prikazana napačno, njihova imena pa spravljena na slab glas. Satan bo deloval z vso svojo zapeljivo močjo, da bi vplival na srce in potemnil razum, da bo zlo pokazal kakor dobro in dobro kakor zlo. Čim močnejša in čistejša bo vera Božjega ljudstva in stanovitnejša bo njihova odločitev, da ga poslušajo, tem siloviteje si bo Satan prizadeval proti njim razpihati bes teh, ki trdijo, da so pravični, vendar teptajo Božji zakon. Da bi trdno vztrajali v veri, ki je bila enkrat izročena svetim, bo potrebno najgloblje zaupanje in najbolj junaška odločnost.

Bog želi, da bi se njegovo ljudstvo pripravilo za skorajšnjo/431/ stisko. Z njo se bodo srečali vsi, ne glede na to, ali bodo pripravljeni ali ne. Samo tisti, ki so svoje življenje uskladili z božanskim merilom, bodo stali trdno v času preizkušnje in nadloge. Ko se bodo svetovni vladarji združili z verskimi voditelji, da bi predpisali zadeve glede vesti, se bo videlo, kdo se resnično boji Boga in mu služi. Ko bo tema najgostejša, bo luč pobožnega značaja svetila najjasneje. Ko se bo izneverila vsaka druga zaščita, se bo videlo, kdo je postavil upanje v Jahveja. In medtem ko bodo sovražniki resnice vsepovsod in bodo iskali zlo pri Gospodovih služabnikih, bo Bog bedel nad njimi za dobro. On jim bo kakor senca velike skale v pusti deželi./432/

41. Malo, pa me boš pregovoril

Temeljno besedilo: Dej 25,13 do 26

Pavel se je sklical na cesarja in Fest ni mogel drugače kakor poslati ga v Rim. Minilo pa je nekaj časa, preden so našli primerno ladjo. In ker naj bi bili s Pavlom poslani še drugi zaporniki, je obravnavanje njihovih primerov prav tako povečevalo zamudo. To je dalo Pavlu priložnost, da pojasni razloge svoje vere pred vodilnimi možmi Cezareje in pred kraljem Agripom II., zadnjim od Herodov.

"Ko je pa minilo nekaj dni, pridejo Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa. Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč: Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starešine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim." (Dej 25,13-15) Opisal je okoliščine, zaradi katerih se je zapornik sklical na cesarja, in mu povedal o Pavlovem nedavnem sojenju pred njim in da Judje zoper njega niso imeli/433/ nobene takšne obtožbe, kakršno je mislil, da imajo; toda "neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi". (Dej 25,19)

Ko je Fest dokončal zgodbo, je Agripa začelo zanimati. Zato je dejal: "Rad bi tudi jaz slišal tega človeka." (Dej 25,22) V skladnosti z njegovo željo je bilo organizirano srečanje naslednji dan. "Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika s svojim velikim sijajem in stopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla." (Dej 25,23)

Fest je hotel iz te priložnosti narediti občudovanja vredno predstavo v čast svojim obiskovalcem. Bogata oblačila namestnika in njegovih gostov, meči vojakov in bleščeče orožje njihovih poveljnikov so povečali sijaj prizora.

Torej je Pavel, še vedno vklenjen, stal pred zbranim občinstvom. Kakšno nasprotje je bilo tu lahko videti! Agripa in Bernika sta imela oblast in položaj. Zaradi tega so jima bili ljudje naklonjeni. Bila sta pa revna v značajskih potezah, ki jih ceni Bog. Prestopala sta njegove zapovedi in imela popačeno srce in življenje. Njuna dejanja so se gnusila Nebesom.

Prileten jetnik, priklenjen na svojega stražarja, ni imel v svoji zunanjosti ničesar, kar bi ljudi spodbudilo k temu, da bi mu izkazali spoštovanje. Pa vendar so se vsa Nebesa zanimala za tega moža, ki je bil na videz brez prijateljev, ki bili bogati ali imeli visoki položaj, držali pa so ga kot zapornika zaradi njegove vere v Božjega Sina. Angeli so bili njegovi spremljevalci. Če bi zasvetila slava enega teh bleščečih poslancev,/434/ bi sijaj in ponos kraljestva zbledela. Kralj in dvorjani bi bili vrženi na zemljo, kakor so bili rimski stražarji ob Kristusovem grobu.

Sam Fest je predstavil Pavla množici z besedami: "Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! Vidite tega zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti. Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati. A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati. Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo." (Dej 25,24-27)

Kralj Agripa je dal zdaj Pavlu dovoljenje, da je spregovoril zase. Apostola ni zbegala čudovita predstava ali pa visok družbeni položaj občinstva, kajti vedel je, kako malo sta vredna posvetno bogastvo in položaj. Posvetni blišč in moč nista mogla niti za trenutek omajati njegovega poguma ali pa mu odvzeti zbranost.

Rekel je: "Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže, zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal." (Dej 26,2.3)/435/

Pavel je podal zgodbo svoje spreobrnitve iz trdovratne nevere v vero Jezusa iz Nazareta, Odrešenika sveta. Opisal je nebeško prikazen, ki ga je sprva navdala z nepopisno grozo, potem pa se je izkazala za vir največje tolažbe — razodetje božanske slave, sredi katere je sedel na prestolu sedel On, kogar je preziral in sovražil, in čigar sledilce je celo takrat iskal, da bi jih uničil. Od tiste ure je bil Pavel po preobražujoči milosti nov človek, iskren in goreč vernik v Jezusu.

Pavel je jasno in mogočno opisal pred Agripom najpomembnejše dogodke, ki so bili povezani s Kristusovim življenjem na zemlji. Dokazal je, da se je Mesija iz prerokovanj že pojavil v osebi Jezusa iz Nazareta. Razložil je, kako starozakonska pisma napovedujejo, da se bo Mesija pojavil kot človek med ljudmi in da so se v Jezusovem življenju izpolnile vse podrobnosti, ki so jih zapisali Mojzes in preroki. Da bi Božji Sin odrešil izgubljeni svet, je pretrpel križ, "ne meneč se za sramoto", (Heb 12,2) in odšel v nebesa kot zmagovalec nad smrtjo in grobom.

Pavel jih je vprašal, zakaj se jim zdi neverjetno, da bi Kristus vstal od mrtvih. Tudi njemu se je nekoč tako zdelo, toda kako naj ne veruje temu, kar je sam slišal in videl? Pred damaščanskimi vrati je resnično videl križanega in vstalega Kristusa, istega, ki je hodil po jeruzalemskih ulicah, umrl na Golgoti, zlomil okove smrti in odšel v nebesa. Prav tako resnično kakor Kefa, Jakob, Janez ali kateri drug učenec ga je/436/ tudi sam videl in govoril z njim. Glas mu je ukazal, naj oznanja evangelij vstalega Zveličarja, in kako naj ne bi poslušal? V Damasku, v Jeruzalemu in po vsej Judeji je pričal o križanem Jezusu, in tako oznanil vsem slojem ljudi, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20)

Apostol je povedal: "Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti. Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili preroki in Mojzes, da se bo zgodilo, namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih oznanjevati luč temu narodu in poganom." (Dej 26,21- 23)

Vsi navzoči so očarani poslušali Pavlovo poročilo o njegovih čudovitih izkušnjah. Apostol je razmišljal o svoji najljubši temi. Nihče, ki ga je slišal, ni mogel dvomiti o njegovi iskrenosti. Toda v polnem zagonu prepričljive zgovornosti ga je prekinil Fest, ki je zavpil: "Meša se ti, Pavel! Tvoja velika učenost ti jemlje um." (Dej 26,24)

Apostol je odvrnil: "Ne meša se mi, vrli Fest, temveč besede resnice in razumnosti govorim. Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni zgodilo v zakotju." (Dej 26,25.26) Potem se je obrnil k Agripu in ga ogovoril: "Veruješ, kralj Agripa, prerokom? Vem, da veruješ." (Dej 26,27)/437/

Globoko ganjen je Agripa za trenutek pozabil na okolico in na dostojanstvo svojega položaja. Zavedajoč se edino resnic, ki jih je slišal, in videč pred sabo edino ponižnega jetnika, ki je stal pred njim kot Božji predstavnik, je nehote odgovoril: "Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan." (Dej 26,28)

Apostol je vneto odgovoril: "Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone," je dodal, ko je dvignil svoje vklenjene roke. (Dej 26,29)

Fest, Agripa in Bernika bi po pravici morali nositi spone, ki so oklepale apostola. Vsi so bili krivi hudih zločinov. Ti prestopniki so ta dan slišali ponudbo zveličanja po Kristusovem imenu. Vsaj eden je bil skoraj prepričan, da bi sprejel ponujeno milost in odpuščanje. Toda Agripa je odstranil ponujeno milost, ni hotel sprejeti križa križanega Odrešenika.

Kraljeva radovednost je bila zadovoljena, in ko je vstal s svojega sedeža, je dal znak, da je pogovora konec. Ko so se zbrani razhajali, so govorili med seboj: "Ta človek ne dela nič vrednega smrti ali spon." (Dej 26,31)

Čeprav je bil Agripa Jud, ni bil z njimi vred poln pobožnjaške vneme in slepih farizejskih predsodkov. Festu je rekel: "Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja." (Dej 26,32) Toda primer je bil izročen višji sodni oblasti, zato je bil zunaj Festove ali Agripove pristojnosti./438/

42. Potovanje in brodolom

Temeljno besedilo: Dej 27 do 28,10

Končno je Pavel potoval v Rim. Luka je zapisal: "Ko pa je bilo sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume. In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna." (Dej 27,1.2)

V prvem stoletju krščanske dobe so potovanje po morju spremljale izredne težave in nevarnosti. Mornarji so se na svoji poti ravnali večinoma po položaju sonca in zvezd. Ko pa teh ni bilo videti in je kazalo, da bo nevihta, si lastniki plovil niso drznili odpluti na odprto morje. V določenem delu leta je bila varna plovba skoraj nemogoča. Apostol Pavel je bil zdaj poklican zdržati preizkušnje, v katerih mu je bilo usojeno biti jetnik v verigah med dolgim in utrudljivim potovanjem v Italijo. Vendarle pa/439/ je neko dejstvo zelo olajšalo težavnost njegove usode — dovoljena mu je bila Lukova in Aristarhova družba. Slednjega je pozneje v svojem pismu Kološanom omenil kot "sojetnika". (Kol 4,10) Toda Aristarh je po svoji izbiri bival ob Pavlovih okovih, da bi mu lahko stregel med njegovim trpljenjem.

Potovanje se je začelo uspešno. Naslednji dan so se zasidrali v sidonskem pristanišču. Tukaj je Julij, stotnik, "priljudno ravnal s Pavlom", in ko je zvedel, da so v tem kraju kristjani, "mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči". (Dej 27,3) Apostol je to dovoljenje izredno cenil, kajti bil je šibkega zdravja.

Ko so zapustili Sidon, se je ladja spopadla z nasprotnimi vetrovi; zapustila je določeno pot, zato je napredovala zelo počasi. V Miri, glavnem mestu Licije, je stotnik našel veliko aleksandrijsko ladjo, pripravljeno za potovanje proti italijanski obali, in nanjo je takoj premestil jetnike. Vetrovi pa so bili še vedno nasprotni in ladja je težko napredovala. Luka je zapisal: "Ko smo se bili pa mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni. In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče." (Dej 27,7.8)

V Dobrem pristanišču so bili prisiljeni ostati nekaj časa, da bi dočakali ugodnejše vetrove. Zima se je hitro bližala, "vožnja je bila že nevarna" (Dej 27,9) in tisti, ki so bili odgovorni za plovilo, so se morali odpovedati upanju, da bodo dosegli svoj cilj, preden se bo končalo obdobje potovanja po morju/440/ za tisto leto. Edino vprašanje, o katerem so morali odločiti, je bilo, ali naj ostanejo v Dobrem pristanišču ali pa naj si prizadevajo doseči ugodnejše pristanišče za prezimovanje.

Glede tega so resno razpravljali, in stotnik je končno o tem vprašal Pavla, kogar so spoštovali oboji, mornarji in vojaki. Apostol je brez obotavljanja svetoval, da bi ostali, kjer so. Rekel je: "Možje, vidim, da hoče biti vožnja huda in silno nevarna, ne le za blago in ladjo, ampak tudi za naše življenje." (Dej 27,10) Toda krmar in lastnik ladje ter večina potnikov in posadke niso hoteli sprejeti tega nasveta. Ker pristanišče, v katerem so bili zasidrani, ni bilo "pripravno za zimovanje, so sklenili skoraj vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in severozahodu". (Dej 27,12)

Stotnik se je odločil upoštevati mnenje večine. Ker je "potegnil jug", so se odločili odriniti iz Dobrega pristanišča. Upali so namreč, da bodo kmalu dosegli želeno pristanišče. "Toda ne dolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni veter. Ko je pa zagrabilo ladjo, se ni mogla vetru upirati." (Dej 27,14.15)

Ladjo je gonil vihar in približala se je majhnemu otoku Kavda. V njegovem zavetju so se mornarji pripravili na najhujše. Rešilni čoln, njihovo edino upanje za rešitev, če bi ladja nasedla, je bil privezan in vsak čas bi se lahko raztreščil na kosce. Njihovo prvo delo je bilo povleči ta čoln na krov. Naredili so vse potrebno,/441/ da bi ojačali ladjo ter jo pripravili, da bi se uprla viharju. Nezadostna zaščita, ki jo je dajal majhen otok, jim ni dolgo pomagala in kmalu so bili ponovno izpostavljeni vsej silovitosti burje.

Nevihta je besnela vso noč in kljub varnostnim ukrepom je plovilo začelo puščati, zato so "drugi dan so začeli izmetavati blago". (Dej 27,18) Ponovno se je znočilo, toda veter ni ponehal. Neurje je šibalo ladjo z razrahljanimi jambori in potrganimi jadri, silni veter jo je metal sem ter tja. Medtem ko se je plovilo vrtelo in treslo zaradi silnega neurja, se je zdelo, da bo škripajoče ladijsko ogrodje vsak hip popustilo. Ladja je vse bolj puščala, potniki in posadka so nenehno delali pri črpalkah. Nihče na ladji si niti za trenutek ni mogel odpočiti. Luka piše: "In tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijsko opravo. Ko se pa ne sonce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli." (Dej 27,19.20)

Štirinajst dni jih je premetavalo pod nebom brez sonca in zvezd. Apostol jih je kljub telesnemu trpljenju v najtemnejših urah bodril z besedami upanja in pomagal v vsaki nuji. Z vero se je oklenil roke neskončne Moči in njegova duša se je zanašala na Boga. Ni se bal zase, vedel je, da ga bo Bog ohranil, da bo v Rimu pričal za Kristusovo resnico. Njegovo srce je bilo polno sočutja za uboge ljudi okrog sebe, ki so bili grešni, sprijeni in nepripravljeni na smrt. Ko je Boga goreče prosil, naj prizanese njihovemu življenju, mu je bilo razodeto, da bo njegova molitev uslišana./442/

Pavel je izkoristil zatišje med neurjem, stopil na krov, povzdignil glas in rekel: "Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube. In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje. Stal mi je namreč to noč ob strani angel Boga, čigar sem in ki mu služim, rekoč: Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj. Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno. Moramo pa se nameriti na neki otok." (Dej 27,21-26)

Ob teh besedah je oživelo upanje. Potniki in posadka so se zdramili iz potrtosti. Še veliko je bilo treba storiti in zelo so se morali potruditi, da bi preprečili uničenje.

Štirinajsto noč premetavanja na črnih visokih valovih so mornarji okoli polnoči slišali zvok razbijanja, in zdelo se jim je, "da se bližajo neki zemlji. In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dlje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev." Luka dalje piše: "In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se naredil dan." (Dej 27,27-29)

Ob zori so zagledali nejasne obrise nevihtne obale, niso pa zagledali običajnih razpoznavnih mornarskih znakov. Možnosti so bile tako mračne, da so poganski mornarji izgubili ves pogum in hoteli "pobegniti z ladje". (Dej 27,30) Namenili so se vreči "čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči"./443/ Čoln so že spustili. Pavel pa je sprevidel njihov nizkotni načrt, zato je rekel stotniku in vojakom: "Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti." (Dej 27,31) Vojaki so nemudoma "odsekali vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul". (Dej 27,32)

Najnevarnejša ura pa je bila še pred njimi. Apostol je ponovno spodbudno spregovoril in prosil vse, potnike in mornarje, naj zaužijejo nekaj hrane, rekoč: "Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar. Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas se namreč ne pogubi las z glave.

In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti." (Dej 27,33-35) Potem se je izčrpana in malodušna skupina dvesto petinsedemdesetih ljudi, ki bi brez Pavla obupala, pridružila apostolu pri hrani. "In ko so se do sitega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje." (Dej 27,38)

Zdaj se je popolnoma zdanilo, vendar niso mogli videti ničesar, po čemer bi določili svoj položaj. "Ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bi bilo mogoče, izvleči ladjo. In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru in se peljejo proti bregu. Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel na obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal,/444/ a krma se je razbijala od sile valovja." (Dej 27,39-41)

Pavlu in drugim jetnikom je zdaj grozila usoda strašnejša od brodoloma. Vojaki so uvideli, da medtem ko si prizadevajo doseči kopno, ne morejo nadzirati jetnikov. Vsak človek si je po svojih močeh prizadeval narediti kar največ, da bi se rešil. Če pa bi kateri od jetnikov izginil, bi odgovorni zanj plačal z življenjem. Zato so vojaki želeli usmrtiti vse jetnike. Rimski zakon je dovoljeval to kruto zavarovanje, in načrt bi izvršili takoj, če ne bi bilo tega, kateremu so vse dolgovali. Stotnik Julij je vedel, da je Pavel pomagal rešiti življenja vseh na ladji. Predvsem pa je bil prepričan, da je Gospod z njim, in se je bal, da bi mu storil hudo. Zato je ukazal, "naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho, drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosih ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho." (Dej 27,43.44) Ko so preverjali seznam, ni manjkal niti eden.

Brodolomce so prijazno sprejeli divji prebivalci otoka Melita. Luka piše: "Zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse, zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza." (Dej 28,2) Pavel je bil med njimi, ki so skrbeli za blaginjo drugih. "Ko pa nabere kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad zaradi vročine in se mu obesi na roko." (Dej 28,3) Divjaki so bili trdi od strahu, in ko/445/ so po verigah videli, da je Pavel jetnik, so drug drugemu rekli: "Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti." (Dej 28,4) Pavel pa je stresel žival v ogenj in nič hudega mu ni bilo. Ker so ljudje poznali gadovo strupeno naravo, so gledali, kdaj se bo Pavel zgrudil na tla v strašnih bolečinah. "Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog." (Dej 28,6)

V trimesečnem obdobju, ko je bila ladijska skupina na Meliti, so Pavel in njegovi sodelavci izkoristili mnogo priložnosti, da so oznanjali evangelij. Gospod je izredno deloval po njih. Zaradi Pavla se je z vsemi brodolomci ravnalo prijazno, vse njihove potrebe so bile zadovoljene, in ko so zapustili Melito, so jih radodarno oskrbeli z vsem potrebnim za potovanje. Najpomembnejše dogodke njihovega bivanja je Luka kratko zapisal takole:

"Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil. Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi roke nanj in ga ozdravi. In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni. Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba." (Dej 28,7-10)/446/

43. V Rimu

Temeljno besedilo: Dej 28,11-31Flm

Ob začetku obdobja plovbe so se stotnik in njegovi jetniki odpravili na pot v Rim. Aleksandrijska ladja "Kastor in Poluks" je na svoji poti proti zahodu prezimila na otoku Melita in tam so se sedaj vkrcali potniki. Čeprav so zaradi nasprotnih vetrov nekoliko zamujali, so potovanje srečno končali in ladja se je zasidrala v prelepem pristanišču Puteole na italijanski obali.

Tukaj je živelo nekaj kristjanov, ki so prosili apostola, naj sedem dni ostane z njimi. Stotnik je prijazno ustregel prošnji. Odkar so italijanski kristjani prejeli Pavlovo pismo Rimljanom, so željno čakali na apostolov obisk. Niso si mislili, da ga bodo videli priti kot jetnika, toda zaradi njegovega trpljenja so ga samo še bolj vzljubili. Razdalja med Puteolami in Rimom je bila dvesto dvajset kilometrov, morsko pristanišče pa je bilo v neprestanem stiku s prestolnico, tako da so bili rimski kristjani obveščeni o Pavlovem/447/ prihodu. Nekateri so ga prišli pričakat in pozdravit.

Osmi dan po pristanku so se stotnik in jetniki odpravili proti Rimu. Julij je ustrežljivo zagotovil apostolu vsako uslugo, ki je bila v njegovi moči; ni pa mogel spremeniti njegovega stanja kot jetnika ali pa ga osvoboditi verig, ki so ga povezovale z vojaško stražo. Pavel je šel s težkim srcem naproti dolgo pričakovanemu obisku svetovne prestolnice. Kako drugačne so bile razmere od pričakovanih! Kako naj vklenjen in zaznamovan oznanja evangelij? Njegovi upi o tem, da bo v Rimu pridobil mnogo ljudi za resnico, so se na videz razblinili.

Končno so popotniki prispeli na Apijev trg, ki je dobrih šestdeset kilometrov oddaljen od Rima. Ko so si utirali pot skozi množice, ki so se zgrinjale na cesti, je bil osiveli starec, vklenjen s skupino hudodelcev otrdelega videza, deležen mnogo posmehljivih pogledov. Postal je predmet mnogih grobih in porogljivih šal.

Nenadoma je bilo slišati veseli vzklik. Iz množice mimoidočih je planil mož in se oklenil jetnikovega vratu, ga objemal s solzami in veseljem, kakor sin pozdravi dolgo odsotnega očeta. Prizor se je znova in znova ponavljal, ko so z očmi, polnimi ljubečega pričakovanja mnogi prepoznali v vklenjenem jetniku tega, ki jim je v Korintu, Filipih in Efezu govoril besede življenja.

Ko so se navdušeni učenci hrepeneče zgrnili okoli očeta v evangeliju, se je vsa skupina/448/ ustavila. Vojaki so bili nepotrpežljivi zaradi zamude, vendar niso imeli srca, da bi zmotili to veselo srečanje, saj so se tudi sami navadili spoštovati in ceniti svojega jetnika. Na utrujenem in od trpljenja prizadetem obrazu so učenci videli odsevati Kristusovo podobo. Pavlu so zagotavljali, da ga niso pozabili, niti nehali ljubiti, ker so mu dolžni zaradi veselega upanja, ki poživlja njihovo življenje ter jih spravlja z Bogom. V gorečnosti svoje ljubezni bi ga nosili na ramenih vso pot do mesta, če bi jim bila dana ta prednost.

Le redki dojamejo pomen Lukovih besed, ki pravi, da ko je Pavel videl svoje sovernike, "je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja". (Dej 28,15) Sredi jokajoče in sočustvujoče množice vernikov, ki se ni sramovala njegovih verig, se je apostol glasno zahvaljeval Bogu. Oblak žalosti, ki je počival na njegovem duhu, je izginil. V njegovem krščanskem življenju so se vrstile preizkušnje, trpljenje in razočaranje, ampak v tisti uri se je čutil bogato poplačanega. S še bolj odločnim korakom in veselim srcem je nadaljeval svojo pot. Ni se pritoževal zaradi preteklosti in se ni bal prihodnosti. Vedel je, da ga čakajo okovi in trpljenje, vedel pa je tudi, da mora rešiti ljudi neskončno bolj strašnega jetništva, zato se je veselil v svojem trpljenju za Kristusovo delo.

V Rimu je stotnik Julij izročil svoje jetnike poveljniku cesarjeve straže. Dobro poročilo, ki ga je dal o Pavlu skupaj s Festovim pismom, je povzročilo, da je apostol pridobil naklonjenost glavnega/449/ poveljnika. Namesto da bi ga vrgli v ječo, mu je bilo dovoljeno živeti v lastni najeti hiši. Čeprav je bil še vedno priklenjen na vojaka, je lahko prosto sprejemal svoje prijatelje in delal za napredek Kristusovega dela.

Mnogo Judov, ki so bili izgnani iz Rima nekaj let prej, se je smelo vrniti, tako da jih je bilo sedaj tukaj precejšnje število. Pavel se je odločil predstaviti dejstva o sebi in svojem delu najprej njim, preden bi jih njegovi sovražniki utegnili razdražiti proti njemu. Tri dni po njegovem prihodu v Rim je sklical njihove vodje in jim preprosto razložil, zakaj je prišel v Rim kot jetnik.

Rekel je: "Možje bratje! Dasi jaz nisem ničesar storil zoper naše ljudstvo ali očetovske šege, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom. Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni. Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel svoj narod za kaj tožiti. Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi Izraelovega upanja sem vkovan v to verigo." (Dej 28,17-20)

Ničesar ni povedal o surovosti, ki jo je pretrpel od Judov, ali o nenehnih zarotah, da bi ga ubili. Njegove besede sta označevala previdnost in prijaznost. Ni si prizadeval pritegniti osebne pozornosti ali naklonjenosti, temveč obraniti resnico in obdržati čast evangelija./450/

Poslušalci so mu odgovorili, da niso prejeli obtožb zoper njega ne po javnih pismih ne osebno ter da ga noben Jud, ki je prišel v Rim, ni obtožil kakršnega koli hudodelstva. Prav tako so izrazili močno željo, da bi sami slišali razloge njegove vere v Kristusa. Dejali so: "Kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo." (Dej 28,22)

Ker so sami to želeli, jim je Pavel dejal, naj mu določijo dan, ko jim bo lahko razložil evangeljske resnice. Ob napovedanem času se jih je mnogo zbralo, "in jim je razlagal vse ter pričeval o Božjem kraljestvu in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz Mojzesove postave in prerokov, od zore do mraka". (Dej 28,23) Podal je lastno izkušnjo in preprosto, iskreno in z močjo predstavil dokaze iz starozaveznih spisov.

Apostol je dokazal, da vera ni sestavljena iz obredov in običajev, prepričanja in teorij. Če bi bilo tako, bi jo lahko meseni človek razumel s preiskovanjem, kakor razume posvetne stvari. Pavel je učil, da je vera dejanska, zveličavna moč, načelo, ki v celoti prihaja od Boga, osebna izkušnja Božje preobražujoče moči v človeku.

Pokazal je, da je Mojzes usmeril Izraela h Kristusu kot Preroku, kogar naj poslušajo; da so vsi preroki pričali o njem kot o Božjem velikem zdravilu za greh, o Brezgrešnem, ki bo nosil grehe krivičnih. Pavel jim ni očital njihovega izpolnjevanja običajev in obredov, temveč je povedal, da dokler izpolnjujejo/451/ obredno službo z veliko natančnostjo, zavračajo njega, ki je bil vzorec celotne obredne postave.

Pavel je povedal, da pred spreobrnjenjem ni poznal Kristusa osebno, temveč le po zamisli, ki jo je skupaj z drugimi gojil glede značaja in dela prihajajočega Mesija. Jezusa iz Nazareta je zavrgel kot sleparja, ker ni izpolnil te zamisli. Zdaj pa je bilo Pavlovo razumevanje Kristusa in njegovega poslanstva daleč bolj duhovno in vzvišeno, saj je bil spreobrnjen. Apostol je trdil, da jim ni predstavil Kristusa po mesu. Herod je videl Kristusa v dneh njegove človeškosti; prav tako so ga videli Ana, Pilat, duhovniki in voditelji ter rimski vojaki. Vendar ga niso gledali z očmi vere, niso ga videli kot poveličanega Odrešenika. Spoznati Kristusa po veri, imeti o njem duhovno spoznanje, je veliko bolj zaželeno kakor pa ga osebno poznati, ko je bil na zemlji. Občestvo s Kristusom, ki ga je Pavel zdaj užival, je bilo zaupnejše in trajnejše kakor zgolj pozemsko in človeško druženje.

Ko je Pavel govoril o tem, kar je vedel, in pričal o tem, kar je doživel glede Jezusa iz Nazareta kot Izraelovega upanja, so bili iskreni iskalci resnice prepričani. Na nekatere so njegove besede naredile vtis, ki ni bil nikoli izbrisan. Drugi pa so trmasto zavrnili sprejetje jasnega pričevanja Pisem, celo ko jim jih je predstavil on, ki je imel posebno razsvetljenje Svetega Duha. Njegovih dokazov niso mogli ovreči,/452/ niso pa hoteli sprejeti njegovih sklepov.

Minilo je več mesecev od Pavlovega prihoda v Rim, preden so se Judje iz Jeruzalema osebno pojavili, da bi podali svoje obtožbe zoper jetnika. Njihovi načrti so vedno znova doživljali neuspeh; zato zdaj, ko bo Pavlu sodilo najvišje sodišče Rimskega cesarstva, niso hoteli tvegati še enega poraza. Lizija, Feliks, Fest in Agripa so vsi izrazili svoje prepričanje o njegovi nedolžnosti. Njegovi sovražniki so lahko upali na uspeh samo, če bi s spletkarjenjem pritegnili cesarja na svojo stran. Zamuda bi koristila njihovemu namenu, saj bi jim dala čas, da bi spopolnili in dovršili svoje načrte, zato so nekaj časa čakali, preden so osebno tožili apostola.

Po Božji previdnosti je bil sad te zamude pospeševanje evangelija. Zaradi naklonjenosti njih, ki so bili odgovorni za Pavla, mu je bilo dovoljeno bivati v udobni hiši. V njej se je lahko prosto shajal s prijatelji in tudi vsak dan razlagati resnico njim, ki so prišli poslušat. Tako je dve leti nadaljeval svoje delo, "oznanjujoč Božje kraljestvo in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil". (Dej 28,31)

V tem času ni pozabil cerkev, ki so bile ustanovljene v mnogih deželah. Ko je apostol spoznal nevarnosti, ki grozijo spreobrnjencem v novo vero, je, kolikor koli je bilo mogoče, poskušal zadovoljiti njihove potrebe s svarilnimi pismi in praktičnimi navodili. Iz Rima je/453/ pošiljal posvečene delavce delat ne samo za cerkve, temveč tudi na področja, ki jih ni obiskal sam. Ti delavci so kot modri pastirji okrepili delo, ki ga je začel Pavel. Apostol pa je z neprestano zvezo z njimi prejemal podatke o razmerah in nevarnosti cerkev ter tako vse modro nadzoroval.

Ko je bil Pavel tako navidezno ločen od dejavne službe, je širil daljnosežnejši in trajnejši vpliv, kakor pa če bi prosto potoval po cerkvah kakor v prejšnjih letih. Kot Gospodov jetnik je močneje pridobival ljubezen sovernikov. Besede, ki jih je napisal v sponah zaradi Kristusovega dela, so zahtevale večjo pozornost in spoštovanje kakor prej, ko je bil osebno med njimi. Dokler Pavel ni bil umaknjen izmed njih, se verniki niso zavedali, kako težka so bremena, ki jih je nosil zanje. Do sedaj so se v glavnem izmikali odgovornostim in nošenju bremen, ker so jim manjkale njegova modrost, obzirnost in neukrotljiva odločnost. Zdaj pa, ko so bili prepuščeni, da se v svoji neizkušenosti naučijo naukov, ki so se jim izogibali, so cenili njegova svarila, nasvete in navodila bolj, kakor so prej cenili njegovo osebno delo. Ko so slišali za njegov pogum in vero med dolgotrajnim ujetništvom, so bili spodbujeni k še večji zvestobi in vnemi v Kristusovem delu.

Med Pavlovimi pomočniki v Rimu so bili mnogi prejšnji spremljevalci in sodelavci. Luka, ljubljeni zdravnik, ki ga je spremljal na potovanju v Jeruzalem in bil zraven njega v dveh letih ujetništva v Cezareji in na nevarnem potovanju v Rim, je bil še vedno z njim./454/ Prav tako mu je bil Timotej v tolažbo. Tihik, "ljubljeni brat in zvesti služabnik in sohlapec v Gospodu", je plemenito stal ob apostolu. (Kol 4,7) Z njim sta bila tudi Dema in Marko. Aristarh in Epafra sta bila njegova sojetnika. (Kol 4,7-14)

Odkar je Marko v zgodnjih letih sprejel vero, se je njegova krščanska izkušnja poglobila. Ko je temeljiteje proučil Kristusovo življenje in smrt, je pridobil jasnejše razumevanje Zveličarjevega poslanstva, njegovih muk in bojev. Ko je v brazgotinah na Kristusovih rokah in nogah razbral znamenja njegove službe človeštvu in globine, do katere vodi samoodpoved, da bi rešila izgubljene in umirajoče, je postal voljan slediti Učitelju na poti samopožrtvovalnosti. Ko je zdaj delil usodo s Pavlom jetnikom, je bolje razumel kakor kdaj prej, da je imeti Kristusa neskončen dobiček, neskončna izguba pa pridobiti svet in izgubiti dušo, za katere odrešitev je bila prelita Kristusova kri. Kljub neprizanesljivim preizkušnjam in nadlogam je Marko ostal stanoviten. Bil je moder in ljubljen apostolov pomočnik.

Dema, ki je bil nekaj časa stanoviten, je pozneje zapustil Kristusovo delo. O tem je Pavel zapisal: "Zakaj Dema me je zapustil, iz ljubezni do tega sveta." (2 Tim 4,10) Prodal je vse vzvišene in plemenite cilje za posvetni dobiček. Kako kratkovidna zamenjava! Čeprav je imel posvetno bogastvo ali čast, je bil v resnici siromašen, ne glede na to, kako ponosno se je skliceval na svoje imetje. Marko, ki je izbral trpljenje zaradi Kristusa, je imel večna bogastva, v nebesih pa je bil zapisan kot Božji dedič in sodedič z njegovim Sinom./455/

Med njimi, ki so svoje srce izročili Bogu po Pavlovem prizadevanju v Rimu, je bil tudi Onezim, poganski suženj, ki se je pregrešil zoper svojega gospodarja Filemona, krščanskega vernika v Kolosah, in zbežal v Rim. Pavel je v svoji dobroti želel olajšati revščino in obup ubogega ubežnika in si potem prizadeval z lučjo resnice osvetliti njegov zatemnjeni um. On pa je prisluhnil besedam življenja, priznal svoje grehe in se spreobrnil ter sprejel Kristusovo vero.

Onezim se je priljubil Pavlu zaradi svoje pobožnosti in iskrenosti, nič manj pa zaradi nežne skrbi za apostolovo udobje in vneme za napredek evangeljskega dela. Pavel je v njem videl značajske poteze, ki ga lahko naredijo za koristnega pomočnika v misijonskem delu. Svetoval mu je, naj se nemudoma vrne k Filemonu, ga prosi za odpuščanje in se pripravi za prihodnost. Apostol je obljubil, da bo povrnil vsoto, ki je bila ukradena Filemonu. Ker je pravkar pošiljal Tihika s pismi v različne cerkve v Mali Aziji, je Onezima poslal z njim. Izročiti se gospodarju, zoper katerega se je pregrešil, je bil za sužnja velik preizkus. Ker pa je bil resnično spreobrnjen, se ni izogibal svoji dolžnosti.

Pavel je po Onezimu poslal pismo Filemonu, v katerem je s svojo navadno obzirnostjo in prijaznostjo zagovarjal spokorjenega sužnja in izrazil željo, da bi ga v prihodnosti obdržal za sodelavca. Pismo se začne s prisrčnim pozdravom Filemonu kot prijatelju in sodelavcu:/456/

"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa! Zahvaljujem svojega Boga vsekdar, spominjajoč se tebe v svojih molitvah, ker slišim o tvoji ljubezni in veri, ki jo imaš v Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da se deleštvo tvoje vere izkaže delovno v pripoznavanju vsega dobrega, kar je v nas za Kristusa." (Flm 3-6) Apostol je Filemona spomnil, da za vse prave uspehe in značajske lastnosti, ki jih je imel, dolguje Kristusovi milosti. Samo to ga je naredilo drugačnega od popačenih in grešnih. Ista milost lahko iz nizkotnega hudodelca naredi Božjega otroka in koristnega delavca v evangeliju.

Pavel bi lahko zahteval od Filemona, da bo poslušen svoji krščanski dolžnosti, vendar je raje izbral prošnjo: "Tak, kakršen sem, Pavel stari, sedaj pa tudi jetnik Jezusa Kristusa — prosim za svoje dete, ki sem ga rodil v svojih sponah, Onezima, ki ti je bil nekdaj nekoristen, sedaj pa je meni in tebi koristen." (Flm 9-11)

Apostol je imel v mislih Onezimovo spreobrnitev, ko je Filemona prosil, naj sprejme spokorjenega sužnja kakor njegovega lastnega otroka, mu izkaže takšno naklonjenost, da bo želel ostati pri prejšnjem gospodarju, "ne več za hlapca, ampak nadhlapca, za ljubljenega brata". (Flm 16) Izrazil je svojo željo, da zadrži Onezima kot njega, ki mu lahko služi v njegovih sponah ravno tako kakor Filemon, vendar pod pogojem, da Filemon prostovoljno osvobodi sužnja.

Apostol je dobro vedel, kako neprizanesljivo so gospodarji ravnali s sužnji, vedel je tudi, da se Filemon/457/ zelo jezi zaradi vedenja svojega sužnja. Poskusil mu je pisati tako, da bi v njem prebudil najgloblja in najnežnejša krščanska čustva. Onezimovo spreobrnjenje ga je naredilo za njegovega brata v veri in kakršno koli kazen, ki bi doletela tega novega spreobrnjenca, bi Pavel sprejel, kakor da je doletela njega.

Pavel se je prostovoljno ponudil poravnati Onezimov dolg, da bi bilo krivemu prizaneseno sramotno kaznovanje in bi lahko ponovno užival prednosti, ki jih je zapravil. Filemonu je pisal: "Če imaš torej mene za tovariša, sprejmi ga kakor mene. Če ti je storil kaj žalega ali ti je dolžan, tisto vštej meni: jaz Pavel pišem s svojo roko, jaz to poplačam." (Flm 18.19)

Kakšna ustrezna ponazoritev Kristusove ljubezni do spokorjenega grešnika! Hlapec, ki je oškodoval svojega gospodarja, ni imel ničesar, s čimer bi to povrnil. Grešnik, ki je Boga oropal za leta službe, nima načina, da bi poravnal dolg. Jezus posreduje med grešnikom in Bogom, rekoč: "Jaz bom plačal dolg. Prizanesite grešniku; trpel bom namesto njega."

Ko je Pavel ponudil, da poravna Onezimov dolg, je spomnil Filemona, kako zelo je zadolžen pri apostolu. Dolgoval mu je sebe, saj je Bog Pavla uporabil kot posrednika pri njegovi spreobrnitvi. Potem je nežno in goreče prosil Filemona, naj tako kakor je s svojo velikodušnostjo poživil svete, poživi tudi apostolovega duha in mu zagotovi veselje. Dodal je: "Zaupajoč v tvojo pokorščino,/458/ ti pišem, vedoč, da boš še več storil, nego pravim." (Flm 21)

Pavlovo pismo Filemonu kaže vpliv evangelija na odnos med gospodarjem in hlapcem. Suženjstvo je bilo uveljavljena ureditev po vsem Rimskem cesarstvu. Gospodarje in sužnje je bilo najti v večini cerkev, za katere je Pavel delal. V mestih, kjer je bilo sužnjev pogosto številčno več kakor svobodnega prebivalstva, so imeli neverjetno stroge zakone za nujne, da bi jih ohranili v podložnosti. Bogat Rimljan je imel pogosto stotine sužnjev vseh slojev, iz vsakega naroda, vseh poklicev. S popolnim nadzorom nad dušami in telesi teh nebogljenih bitij jim je lahko prizadel trpljenje po lastni izbiri. Če si je kateri izmed njih v povračilo ali v samoobrambi drznil dvigniti roko zoper svojega lastnika, so lahko prestopnikovo družino nečloveško pobili. Najmanjšo napako, nesrečo ali malomarnost so pogosto kaznovali brez milosti.

Nekateri gospodarji, ki so bili bolj človeški od drugih, so bili prizanesljivejši do svojih sužnjev. Toda velika večina bogatašev in plemičev je v neomejenem vdajanju poželenju, strasti in teku svoje sužnje naredila za uboge žrtve muhavosti in okrutnosti. Nagnjenost celotne družbene ureditve je bila brezupno ponižujoča.

Apostolova naloga ni bila samovoljno ali nenadno strmoglaviti vzpostavljeni družbeni red. Če bi to poskusil, bi onemogočil uspeh evangelija. Učil je načela, ki so zadela sam temelj suženjstva in bodo, če bodo udejanjena, prav gotovo spodkopala/459/ celotno ureditev. Dejal je: "Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda." (2 Kor 3,17) Ko je suženj spreobrnjen, postane član Kristusovega telesa. Kot takega ga je treba ljubiti in z njim ravnati kakor z bratom in sodedičem z gospodarjem v Božjih blagoslovih in prednostih evangelija. Po drugi strani pa morajo sužnji opravljati svoje dolžnosti, "ne na oko, kakor bi hoteli ugajati ljudem, temveč kakor Kristusovi hlapci, delajoč Božjo voljo iz duše". (Ef 6,6)

Krščanstvo ustvarja tesno zvezo med gospodarjem in sužnjem, kraljem in podložnikom, evangeljskim oznanjevalcem in ponižanim grešnikom, ki je v Kristusu našel očiščenje od greha. Umiti so bili v isti krvi, poživljeni so z istim Duhom. So eno v Kristusu Jezusu./460/

44. Cesarjev dvor

Evangelij je dosegal svoj največji uspeh med nižjimi družbenimi sloji. "Ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih." (1 Kor 1,26) Ni se moglo pričakovati, da bo Pavel, ubog in osamljen jetnik, zmožen pridobiti pozornost bogatih in uglednih slojev rimskih prebivalcev. Njim je pregreha kazala vso bleščečo zapeljivost in jih držala v prostovoljnem ujetništvu. Med izmučenimi, ubogimi žrtvami njihovega zatiranja, celo med ubogimi sužnji, pa so mnogi radostno prisluhnili Pavlovim besedam in v Kristusovi veri našli upanje in mir, ki sta jih spodbujala v stiskah njihove usode.

Apostolovo delo se je začelo pri ponižnih in skromnih, njegov vpliv pa se je razširil, dokler ni dosegel same cesarjeve palače.

Rim je bil v tem času svetovna prestolnica. Naduti cesarji so postavljali zakone skoraj vsakemu narodu/461/ na zemlji. Kralj in dvorjani so bili ali nepoučeni o ponižnem Nazarečanu ali pa so ga sovražili in zasmehovali. Pa vendar si je v manj kakor v dveh letih evangelij utrl pot iz skromnega jetnikovega doma v cesarjeve dvorane. Pavel je bil v sponah kakor hudodelec, vendar "Božja beseda ni vklenjena". (2 Tim 2,9)

V prejšnjih letih je apostol javno oznanjal Kristusovo vero s prepričljivo močjo. Z znamenji in čudeži je dajal očitne dokaze o njenem božanskem značaju. S plemenito odločnostjo je stal pred grškimi modreci in s svojim znanjem in govorništvom utišal dokaze ošabne filozofije. Z neustrašnim pogumom je stal pred kralji in namestniki ter razpravljal o pravičnosti, zmernosti in prihajajoči sodbi, dokler dokler niso naduti poglavarji trepetali, kakor da bi že zagledali strahote Božjega dne.

Zdaj apostolu niso bile zagotovljene takšne priložnosti. Omejen je bil na svoje bivališče in zmožen oznanjati resnico samo njim, ki so ga tam poiskali. Ni dobil božanskega ukaza kakor Mojzes in Aron, naj stopi pred izprijenega kralja ter v imenu velikega JAZ SEM okara njegovo krutost in nasilje. Pa vendar je bila prav v tem času, ko je bil glavni zagovornik navidezno umaknjen iz javnega dela, pridobljena velika zmaga za evangelij, saj so bili cerkvi pridani člani samega kraljevega dvora.

Nikjer ni bilo ozračja, ki bi bilo bolj nenaklonjeno krščanstvu kakor na rimskem dvoru. Zdelo se je, da je Neron iz svojega srca izbrisal zadnjo sled božanskega, celo človeškega, ter nosil/462/ Satanov žig. Njegovo spremstvo in dvorjani so bili na splošno enakega značaja kakor on sam — kruti, razuzdani in pokvarjeni. Na videz je bilo nemogoče, da bi krščanstvo pridobilo oporišče na Neronovem dvoru in v palači.

V tem primeru se je kakor v mnogih drugih izkazala resničnost Pavlove trditve, da je orožje tega vojskovanja "močno po Bogu za razrušitev trdnjav". (2 Kor 10,4) Celo na Neronovem dvoru je križ osvojil znamenja zmage. Izmed pregrešnega spremstva še pregrešnejšega kralja so prišli spreobrnjenci, ki so postali Božji sinovi. Ti niso bili kristjani na skrivaj, temveč javno. Niso se sramovali svoje vere.

S kakšnimi sredstvi pa je bil omogočen začetek in trdno oporišče krščanstvu tam, kjer se je zdel nemogoč celo njegov vstop? V pismu Filipljanom je Pavel lastnemu jetništvu pripisal uspeh v pridobivanju spreobrnjencev v vero na Neronovem dvoru. Zaskrbljen, da ne bi mislili, da so njegove stiske ovirale napredek evangelija, jim je zagotovil: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v prospeh evangeliju to, kar me je zadelo." (Flp 1,12)

Ko so krščanske cerkve prvič zvedele, da bo Pavel obiskal Rim, so se veselile spodbudne zmage evangelija v tem mestu. Pavel je odnesel resnico v mnoge dežele, oznanil jo je v velikih mestih. Mar ne bo temu junaku vere uspelo pridobiti ljudi za Kristusa celo v svetovni prestolnici? Toda njihove upe so razblinile novice, da je šel Pavel v Rim kot/463/ jetnik. Močno so upali, da se bo evangelij, brž ko bo vzpostavljen v tem velikem središču, hitro razširil med vse narode in postal prevladujoča moč na zemlji. Kako veliko je bilo njihovo razočaranje! Človeška pričakovanja so spodletela, ne pa tudi Božji namen.

Pozornost dvora so h krščanstvu pritegnile Pavlove spone, ne pa njegove pridige. Kot jetnik je z mnogo ljudi zlomil vezi, ki so jih držale v suženjstvu grehu. To pa ni bilo vse. Povedal je: "Večina bratov, v Gospodu dobivši zaupanje po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,14)

Pavlova potrpežljivost in vedrost v času njegovega dolgega in nepravičnega jetništva ter njegov pogum in vera so bili neprestana pridiga. Njegov duh, ki je bil tako drugačen od duha sveta, je pričal, da pri njem prebiva sila, ki je močnejša od zemeljske. Po njegovem zgledu pa so se kristjani s še večjo vnemo lotili zagovarjanja Božjega dela z javnim delom, iz katerega je bil Pavel umaknjen. Tako so bile apostolove spone imele velik vpliv. Ko sta bili njegov vpliv in uporabnost na videz onemogočena in se je zdelo, da ne more veliko narediti, je zbral snope za Kristusa na polju, iz katerega je bil videti popolnoma izključen.

Pred koncem dveletnega ujetništva je bil Pavel zmožen reči: "Tako ... so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim." (Flp 1,13) Med njimi, ki so poslali pozdrave v Filipe, omenja posebno tiste "iz cesarjeve hiše". (Flp 4,22)/464/

Potrpežljivost je prispevala njegovim zmagam ravno toliko kakor pogum. Ljudi pridobimo za Kristusa s krotkostjo v preizkušnjah nič manj kakor s pogumnim prizadevanjem v boju. Kristjan, ki kaže potrpežljivost in vedrost ob izgubi ljubljene osebe in v trpljenju ter celo samo smrt dočaka v miru in spokojnosti neomahljive vere, lahko za evangelij naredi več, kakor pa doseže z dolgim življenjem zvestega dela. Kadar je Božji služabnik umaknjen iz dejavne službe, Bog pogosto po skrivnostni previdnosti, ki jo naše kratkovidno dojemanje objokuje, namerava dokončati delo, ki drugače nikoli ne bi bilo opravljeno.

Kristusov sledilec naj ne misli, da ne more več služiti in si zagotoviti nagrade, ko ni več zmožen delati javno in dejavno za Boga in njegovo resnico. Prave Kristusove priče nikoli ne odnehajo. Bog jih še vedno uporablja v zdravju in bolezni, v življenju in smrti. Ko so bili Kristusovi služabniki preganjani zaradi Satanove zlobe in je bilo njihovo delo ovirano, ko so bili vrženi v ječo ali v areno ali privezani na mučilni kol, je resnica pridobila še večjo zmago. Ko so ti zvesti zapečatili svoje pričevanje s svojo krvjo, so se ljudje, ki so doslej še dvomili in bili negotovi, prepričali o Kristusovi veri in se pogumno postavili na njegovo stran. Iz pepela mučencev je pognala obilna žetev za Boga.

Gorečnost in zvestoba Pavla in njegovih sodelavcev ter vera in poslušnost spreobrnjencev v krščanstvo v tako težavnih razmerah so ostra graja malomarnosti in pomanjkanja vere v Kristusovi službi. Apostol/465/ in njegovi sodelavci bi lahko dejali, da je Neronove služabnike zaman vabiti k spokorjenju in veri v Kristusa, ker so bili podvrženi hudim skušnjavam, kakor so bili tudi sami obdani z velikanskimi ovirami, in izpostavljeni grenkemu nasprotovanju. Kako naj bodo poslušni resnici, četudi bi se prepričali o njej? Toda Pavel ni razmišljal tako; v veri je predstavil evangelij tem ljudem, in med njimi, ki so ga poslušali, je bilo nekaj takih, ki so se odločili ubogati za vsako ceno. Kljub oviram in nevarnostim bodo sprejeli luč ter zaupali Bogu, da jim bo pomagal, da bo njihova luč svetila drugim.

Ne samo da so bili v cesarjevem domu pridobljeni spreobrnjenci za resnico, temveč so po spreobrnitvi tudi ostali v tem domu. Niso si dovolili zapustiti svoje dolžnosti, ker njihovo okolje ni bilo več primerno. Resnica jih je našla tam in tam so ostali ter s svojim spremenjenim življenjem in značajem pričali o preobražujoči moči nove vere.

Ali je kdo v skušnjavi, da se izgovarja na svoje razmere, ker ni pričal za Kristusa? Takšen naj razmisli o razmerah učencev v cesarjevem domu — o vladarjevi pokvarjenosti in izprijenosti na dvoru. Težko si predstavljamo razmere, ki bi bile manj naklonjene verskemu življenju in bi sprožile večje žrtve ali nasprotovanja, kakor so bile te, v katerih so se znašli ti spreobrnjenci. Vendar so sredi težav in nevarnosti ohranili svojo zvestobo. Zaradi na videz nepremostljivih ovir se bo morda kristjan želel izgovoriti, da ne more ubogati resnice, kakršna je v Kristusu,/466/ toda nobenega zadovoljivega opravičila ne more najti. Če bi to lahko storil, bi Boga izkazal za nepravičnega, ker je svojim otrokom postavil pogoje zveličanja, ki jih ne morejo izpolniti.

Ta, čigar srce si želi služiti Bogu, bo našel priložnost, da bo pričal zanj. Težave ne bodo mogle ovirati njega, ki se je odločil najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. V moči, ki jo je pridobil z molitvijo in proučevanjem besede, si bo prizadeval za čednosti in zapustil pregreho. Z gledanjem v Jezusa, Začetnika in Dokončevalca vere, ki je zdržal nasprotovanje grešnikov zoper sebe, bo vernik prostovoljno kljuboval zaničevanju in posmehovanju. On, čigar beseda je resnica, je obljubil pomoč in milost, ki zadostujeta za vse razmere. Njegove večne roke obdajo človeka, ki se obrne k njemu po pomoč. V njegovi skrbi lahko varno počivamo, rekoč: "Ob dnevu, ko me obhaja strah, postavljam svoje upanje vate." (Ps 56,3) Vsem, ki stavijo svoje upanje v Boga, bo izpolnil svojo obljubo.

Zveličar je s svojim zgledom kazal, da so njegovi sledilci lahko na svetu, pa vendar ne od sveta. On ni prišel sodelovat v njegovih varljivih zadovoljstvih ali se prilagajat njegovim običajem in sledit njegovim navadam, temveč izpolnit Očetovo voljo, iskat in rešit izgubljene. S tem ciljem pred seboj lahko kristjan neomadeževan stoji v vsakem okolju. Ne glede na svoje stanje ali okoliščine, ali je hvaljen ali ponižan, bo z zvestim opravljanjem dolžnosti razodeval moč prave vere.

Krščanski značaj se ne razvija brez preizkušnje,/467/ temveč sredi nje. Izpostavljenost roganju in nasprotovanju vodi Kristusovega sledilca k večji čuječnosti in resnejši molitvi k mogočnemu Pomočniku. Krute preizkušnje, ki jih zdržimo z Božjo milostjo, razvijejo potrpežljivost, budnost, stanoitnost ter globoko in trajno zaupanje v Boga. Zmagoslavje krščanske vere je v tem, da usposobi svoje sledilce, da trpijo in so močni; da se pokorijo in tako zmagajo; da jih ves dan morijo, pa vendar preživijo; da nosijo križ in tako osvojijo krono slave./468/

45. Pismi iz Rima

Temeljno besedilo: Kol in Flp

Apostolu Pavlu so bile v začetku njegove krščanske izkušnje dane posebne priložnosti, da je spoznal Božjo voljo glede Jezusovih sledilcev. Bil je "vzet tja v tretja nebesa, ... v raj, in je slišal neizrečne besede, katerih ne sme človek govoriti". (2 Kor 12,2-4) Sam je priznal, da mu je Gospod dal mnogo "prikazni in razodetij". (2 Kor 12,1) Njegovo razumevanje načel evangeljske resnice je bilo enakovredno tistemu, ki so ga imeli "preveliki apostoli". (2 Kor 12,11) Jasno in popolnoma je dojel, kaj je "širjava in dolžina in globočina in visočina" Kristusove ljubezni, "ki presega spoznanje". (Ef 3,18.19)

Pavel ni mogel povedati vsega, kar je videl v prikazni, saj so bili med njegovimi poslušalci takšni, ki bi zlorabili njegove besede. Kar pa mu je bilo razodeto, ga je usposobilo, da je delal kot vodja in moder učitelj ter tudi sestavljal/469/ sporočila in jih v poznejših letih poslal cerkvam. Vtis, ki ga je dobil med videnjem, je ostal za vedno z njim in ga usposobil, da je pravilno prikazal krščanski značaj. Ustno in pisno je podajal sporočilo, da je odtlej pomagalo in krepilo Božjo cerkev. Današnjim vernikom to sporočilo jasno govori o nevarnostih, ki bodo grozile cerkvi, in o lažnih naukih, s katerimi se bodo morali srečati.

Apostol je želel, da ti, na katere je naslovil pisma z nasveti in svarili, ne bi bili več otroci in jih ne bi "semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka", (Ef 4,14) temveč da bi vsi dospeli do "edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do mere dovršene rasti Kristusove polnosti". (Ef 4,13) Jezusove sledilce v poganskih skupnostih je rotil, naj ne živijo, "kakor žive tudi pogani v nečimrnosti svojega srca, otemnjeni v razumu, odtujeni Božjemu življenju ... zaradi otrplosti njihovega srca", (Ef 4,17.18) temveč naj živijo "previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, in skrbno rabite čas". (Ef 5,15.16) Vernike je spodbujal, naj gledajo naprej v čas, ko bo Kristus, ki je "ljubil cerkev in je samega sebe dal zanjo", pripravil "sam sebi slavno cerkev, ki nima madeža ali gube ali kaj enakega" — cerkev, ki bo "sveta in brezmadežna". (Ef 5,25.27)

Ta sporočila so bila napisana z močjo, ki ni od človeka, marveč od Boga. Vsebovala so nauke, ki bi jih morali proučiti vsi in/470/ jih je koristno pogosto ponavljati. V njih je poudarjena praktična pobožnost, podana so načela, ki bi jih morala upoštevati vsaka cerkev, in razložena pot, ki vodi v večno življenje.

Pavel v svojem pismu "svetim v Kolosah in vernim bratom v Kristusu", ki ga je napisal, ko je bil še jetnik v Rimu, omenja svoje veselje nad njihovo stanovitnostjo v veri. Te novice mu je prinesel Epafra. Apostol je še zapisal, da mu je tudi pripovedoval o njihovi ljubezni v Duhu. Nadaljeval je: "Zato molimo tudi mi od dne, ko smo to slišali, neprestano za vas in prosimo, da se napolnite s spoznanjem njegove volje v vsej duhovni modrosti in razumnosti, da živite dostojno Gospoda, v vsem njemu po volji, in rodite sad v vsakem dobrem delu ter rastete po Božjem spoznanju, z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave za vso stanovitnost in potrpežljivost, z radostjo." (Kol 1,9-11)

Tako je Pavel ubesedil svojo željo za vernike v Kolosah. Kako visok želeni cilj postavljajo te besede pred Kristusove sledilce! Kažejo čudovite možnosti krščanskega življenja in razlagajo, da ni meja za blagoslove, ki jih lahko prejmejo Božji otroci. Če neprestano rastejo v spoznanju Boga, lahko v krščanski izkušnji napredujejo od moči do moči in od višine do višine, vse dokler jih njegova veličastna moč ne usposobi "za delež dediščine svetih v luči". (Kol 1,12)

Apostol je pred verniki povzdignil Kristusa kot njega,/471/ po komer je Bog ustvaril vse stvari in omogočil njihovo odrešitev. Povedal je, da je roka, ki vzdržuje svetove v prostoru ter ohranja red in neutrudno dejavnost vseh stvari v Božjem vesolju, ista roka, ki je bila zanje pribita na križ. Pavel je zapisal: "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj; in On je pred vsem in vse ima obstanek v njem. Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in sovražni v mišljenju pri svojih hudobnih delih, — zdaj pa vas je spravil v telesu njegovega mesa, po njegovi smrti, da vas postavi svete in brezmadežne in brez graje pred seboj." (Kol 1,16.17.21.22)

Božji Sin se je ponižal, da bi dvignil padle. Zato je zapustil brezgrešne zgornje svetove, "devetindevetdeset" teh, ki so ga ljubili, in prišel na to zemljo, da bi bil "ranjen zaradi naših prestopkov, potrt zaradi naših krivic". (Lk 15,4Iz 53,5) V vsem je bil enak svojim bratom. Postal je meso kakor smo mi. Vedel je, kaj pomeni biti lačen, žejen in utrujen. Preživljal se je s hrano in krepčal s spanjem. Bil je tujec in popotnik na zemlji — na svetu, vendar ne od sveta; bil je skušan in preizkušen, kakor so skušani in preizkušani današnji ljudje, pa vendar je živel brezgrešno življenje. Bil je nežen, usmiljen, sočuten in je vedno mislil na druge, in tako pokazal Božji značaj. "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna milosti in resnice." (Jn 1,14)/472/

Ker so vernike v Kolosah obdajali poganski običaji in vplivi, so bili v nevarnosti, da bi se oddaljili od preprostosti evangelija. Pavel jih je posvaril pred tem in jih usmeril na Kristusa kot na edinega zanesljivega vodnika. Pisal je: "Hočem namreč, da veste, kako hud boj imam za vas in zanje, ki so v Laodiceji, in za vse, ki niso videli mojega obličja v mesu, da njihova srca prejmejo tolažbo, da so združeni v ljubezni in za vse bogastvo popolnega prepričanja razuma, da prav spoznajo Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja.

To pa pravim, da vas nihče ne prevara z dozdevno pametnimi besedami. ... Kakor ste torej sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako živite v njem, ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, in bodite po njej obilni v zahvaljevanju. Pazite, da vas kdo ne upleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu; ker v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti." (Kol 2,1-10)

Kristus je napovedal, da se bodo pojavili zapeljivci, po katerih vplivu se bo razbohotila krivica in "mnogim omrzne ljubezen". (Mt 24,12) Učence je opozoril, da bo za cerkev to zlo veliko večja nevarnost, kakor pa ko jih bodo preganjali sovražniki. Vedno znova je Pavel svaril vernike pred lažnimi učitelji. Bolj kakor vsega drugega se morajo varovati pred to nevarnostjo,/473/ saj bodo s sprejetjem lažnih učiteljev odprli vrata zmotam, po katerih bo sovražnik zameglil duhovna dojemanja in omajal zaupanje njih, ki so se na novo pridružili evangeljski veri. Kristus je bil merilo, s katerim morajo preizkušati podane nauke. Kar se ne ujema z njegovimi nauki, morajo zavreči. Kristus, ki je bil križan zaradi greha, vstal od mrtvih in odšel v višavo — to je veda zveličanja, ki se je morajo naučiti in o njej poučevati.

Opozorila Božje besede glede nevarnosti, ki obdajajo krščansko cerkev, veljajo za nas danes. Kakor v apostolskih dnevih, ko so ljudje poskušali z izročilom in filozofijo uničiti vero v Pisma, tako želi danes sovražnik pravičnosti s prijetnimi mnenji visokega kriticizma, evolucijo, spiritualizmom, teozofijo in panteizmom zapeljati ljudi na prepovedane poti. Mnogim je Sveto pismo kakor svetilka brez olja, ker so svoj um usmerili k zagovornikom nezanesljivega verovanja, ki povzroča napačne razlage in zmedo. Visoki kriticizem, ki razčlenjuje, ugiba in prenareja, uničuje vero v Sveto pismo kot božansko razodetje. Božjo besedo oropa moči nadzora, moralnega dviga in navdihovanja človeških življenj. Spiritualizem uči množice, naj verujejo, da je želja najvišji zakon, da je razuzdanost svoboda ter da je človek odgovoren edino samemu sebi.

Kristusov sledilec se bo srečal "z dozdevno pametnimi besedami", (Kol 2,4) zoper katere je apostol svaril vernike v Kolosah. Srečal se bo s spiritualističnimi razlagami/474/ Svetega pisma, vendar jih ne sme sprejeti. Njegov glas mora jasno zagovarjati večne resnice Svetega pisma. S pogledom, usmerjenim na Kristusa, mora vztrajno napredovati po označeni poti ter zavreči vse zamisli, ki se ne ujemajo s Kristusovimi nauki. Božja resnica mora biti predmet njegovega proučevanja in razmišljanja. Sveto pismo mora biti zanj Božji glas, ki mu govori neposredno. Tako bo našel božansko modrost.

Spoznanje o Bogu, kakršno je razodeto v Kristusu, je spoznanje, ki ga morajo imeti vsi rešeni. To je spoznanje, ki spreminja značaj. Če je sprejeto v življenje, bo prenovilo človeka po Kristusovi podobi. Bog vabi svoje otroke, naj prejmejo to znanje, poleg katerega je vse drugo nečimrno in brezvredno.

V vsakem rodu in v vsaki deželi je bil pravi temelj za izoblikovanje značaja isti — načela, ki jih vsebuje Božja beseda. Edino varno in zanesljivo pravilo je delati tisto, kar pravi Bog. "Gospodove zapovedi so prave; kdor tako ravna, ne omahne nikdar." (Ps 19,8; 15,5) Apostoli so v tistem času nasproti lažnim teorijam postavili Božjo besedo, rekoč: "Kajti drugega temelja ne more nihče položiti, razen tega, ki je položen." (1 Kor 3,11)

V času svojega spreobrnjenja in krsta so se verniki v Kolosah zaobljubili, da se bodo odpovedali verovanjem in običajem, ki so bili dotlej del njihovega življenja, ter bodo zvesti svoji zavezi s Kristusom. Pavel jih je v svojem pismu spomnil na to in prosil, naj ne pozabijo, da se morajo/475/ neprestano upirati zlu, ki jih bo hotelo premagati, če želijo izpolniti svojo zaobljubo. Rekel je: "Če ste torej bili obujeni s Kristusom vred, iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. V mislih imejte, kar je gori, ne, kar je na zemlji. Kajti umrli ste, in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu." (Kol 3,1-3)

"Zato če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je vse novo." (2 Kor 5,17) S Kristusovo močjo so ljudje zlomili okove grešnih navad. Opustili so sebičnost. Posveten je postal pobožen, pijanec trezen, izprijenec pa čist. Ljudje, ki so bili podobni Satanu, so bili spremenjeni v Božjo podobo. Ta sprememba je sama po sebi čudež vseh čudežev. Sprememba z Besedo je ena najglobljih skrivnosti Besede. Ne moremo je razumeti. Lahko le verujemo, kakor piše v Pismih, da je "Kristus v vas, upanje slave". (Kol 1,27)

Kadar Božji Duh nadzoruje misli in srce, spreobrnjenec zapoje novo pesem, saj spozna, da je bila v njegovi izkušnji izpolnjena Božja obljuba in so mu bili prestopki odpuščeni, greh pa pokrit. Spokoril se je pred Bogom za kršitev božanskega zakona, in veroval v Kristusa, ki je umrl, da bi bil človek opravičen. Ko smo "opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu". (Rim 5,1)

Čeprav je kristjan doživel to izkušnjo, ne sme/476/ skleniti rok in se zadovoljiti s tem, kar je doseženo zanj. Kdor se je odločil stopiti v Božje kraljestvo, bo odkril, da so zoper njega razvrščene vse moči in poželenja stare narave, ki jih podpirajo sile kraljestva teme. Vsak dan mora obnavljati svoje posvečenje in se vsak dan boriti z zlom. Stare navade in podedovana nagnjenja k zlu si bodo prizadevala za prevlado. Zoper nje mora biti vedno na preži in si v Kristusovi moči prizadevati za zmago.

Pavel je pisal Kološanom: "Morite torej svoje ude, ki so na zemlji, ... ki ste med njimi tudi vi nekdaj hodili, ko ste živeli v teh grehih. ... Sedaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, srd, hudobnost, preklinjanje, nečedno besedovanje iz svojih ust. Oblecite torej kot Božji izvoljeni, sveti in ljubljeni, srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj vlada v vaših srcih, ki ste bili vanj tudi poklicani v enem telesu; in bodite hvaležni." (Kol 3,5.7.8.12-15)

Pismo Kološanom je polno naukov najvičje vrednosti za vse, ki sodelujejo v Kristusovi službi, naukov, ki kažejo iskrenost namena in vzvišenost cilja, kar bo vidno v življenju njega, ki pravilno predstavlja Zveličarja. Vernik bo opustil vse, kar bi ga lahko oviralo pri napredovanju po poti, ki vodi navzgor, ali pa/477/ odvrnilo nogo drugega od ozke steze. Tako bo razodeval v svojem vsakdanjem življenju usmiljenje, prijaznost, ponižnost, krotkost, odpuščanje in Kristusovo ljubezen.

Naša velika potreba je moč za bolj vzvišeno, čisto in plemenito življenje. Preveč mislimo na svet in premalo na nebeško kraljestvo.

Ko se kristjan trudi, da bi dosegel želeni cilj, ki ga Bog ima zanj, nikoli ne sme obupati. Vsem sta po Kristusovi milosti in moči obljubljeni moralna in duhovna popolnost. Jezus je vir moči, izvir življenja. Daje nam svojo besedo in z drevesa življenja nam podarja listje, ki je v ozdravljenje naše, zaradi greha bolne duše. Vodi nas pred Božji prestol ter v naša usta polaga molitev, ki nas tesneje poveže z njim samim. V našo korist je dal na razpolago vsemogočne nebeške sile. Na vsakem koraku čutimo njegovo življenjsko moč.

Bog ne postavlja mej napredka njih, ki žele biti napolnjeni "s spoznanjem njegove volje v vsej modrosti in duhovni razumnosti". (Kol 1,9) Z molitvijo, budnostjo in rastjo v spoznanju in razumevanju morajo biti "z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave". (Kol 1,11) Tako bodo pripravljeni delati za druge. Zveličarjev namen je, da bi bili očiščeni in posvečeni ljudje njegova pomožna roka. Zahvalimo se za to prednost njemu, ki nas je "storil sposobne za delež dediščine svetih v luči, ki nas je rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,12.13)/478/

Pavlovo pismo Filipljanom je bilo kakor pismo Kološanom napisano, ko je bil zapornik v Rimu. Cerkev iz Filipov je poslala Pavlu darila po Epafroditu. Njega Pavel imenuje "brata in sodelavca in mojega sovojaka, vašega pa poslanca in služabnika moje potrebe". (Flp 2,25) Epafrodit je med bivanjem v Rimu "zbolel in je bil blizu smrti; ali Bog se ga je usmilil, a ne samo njega, ampak tudi mene, da ne bi imel žalosti nad žalost", je zapisal Pavel. (Flp 2,27) Ko so Filipljani slišali za Epafroditovo bolezen, jih je zaskrbelo zanj, on pa se je odločil vrniti k njim. Pavel je zapisal: "Kajti hrepenel je po vseh vas in se žalostil, ker ste slišali, da je zbolel. Tem hitreje torej sem ga poslal, da ga vidite ter se veselite in da bom jaz manj žalosten. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in take imejte v čislih; kajti zaradi Kristusovega dela se je približal smrti, vnemar pustivši življenje, da bi nadomestil, s čimer mi vi niste mogli poslužiti." (Flp 2,26.28-30)

Po Epafroditu je Pavel poslal vernikom v Filipih pismo, v katerem se je zahvalil za njihove darove zanj. Od vseh cerkev je bila filipljanska najbolj radodarna v preskrbi Pavlovih potreb. Apostol je v svojem pismu dejal: "Veste pa tudi sami, Filipljani, da se v začetku širjenja evangelija, ko sem odšel iz Makedonije, nobena cerkev ni udeležila z menoj na račun dajanja in prejemanja, razen vas samih; saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo. Ne da bi iskal daru, marveč/479/ sadu iščem, ki naj se množi vam na račun. Imam pa vsega dovolj in preobilo; napolnjen sem, dobivši od Epafrodita vaše darove, sladko dišavo, prijetno daritev, Bogu po volji." (Flp 4,15-18)

"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vas vse, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne, ker sem prepričan prav o tem, da On, ki je začel v vas dobro delo, ga dokonča do dne Jezusa Kristusa; kakor je tudi meni spodobno misliti to za vas vse, ker vas imam v svojem srcu kot take, ki ste vsi in v mojih sponah in v zagovarjanju in utrjevanju evangelija sodeležniki milosti z menoj. Kajti priča mi je Bog, kako hrepenim po vas vseh. ... In za to molim, da naj vaša ljubezen še bolj in bolj raste v spoznanju in slehernem razumu, da presojate, kaj je boljše in kaj ne; da boste čisti in brez spotikljaja za Kristusov dan, napolnjeni s sadom pravičnosti, ki se množi po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Bogu." (Flp 1,2-11)

Božja milost je podpirala Pavla, ko je bil v ječi, ter ga usposabljala, da se je veselil v stiski. Z vero in gotovostjo je pisal svojim filipljanskim sovernikom, da so njegove spone obrodile napredek evangelija. Objavil je: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v razcvet evangeliju to, kar me je zadelo, tako da so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim, in/480/ da si večina bratov, dobivši zaupanje v Gospodu po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,12-14)

V tej Pavlovi izkušnji najdemo nauk zase, saj razodeva Božji način delovanja. Gospod lahko doseže zmago tam, kjer mi vidimo neuspeh in poraz. Smo v nevarnosti, da pozabimo na Boga, da gledamo na vidno, namesto da bi z očmi vere opazovali nevidno. Kadar nas doleti nesreča ali nadloga, smo pripravljeni obtožiti Boga za ravnodušnost ali neusmiljenost. Če se mu zdi prav, da ustavi našo uspešnost na katerem področju, smo žalostni in ne razmišljamo, da morda Bog tako ravna za naše dobro. Naučiti se moramo, da je opomin del njegovega velikega načrta in da lahko kristjan pod šibo stiske včasih naredi več za Gospodarja kakor takrat, ko sodeluje v dejavni službi.

Pavel je kot zgled v krščanskem življenju Filipljane usmeril na Kristusa, "kateri, ko je bil v Božji podobi, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč je samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Flp 2,6-8)

Nadaljeval je: "Zatorej, moji ljubljeni, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v moji pričujočnosti, temveč mnogo bolj sedaj v moji nepričujočnosti, v strahu in trepetu delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas in voljo in delovanje, po svoji dobri volji. Vse delajte brez godrnjanja in pomišljanja, da boste brez pogreška/481/ in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, med katerimi se svetite kakor nebeške luči na svetu in jim predstavljate besedo življenja; da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil." (Flp 2,12-15)

Te besede so zapisane za pomoč vsakomur, ki se bojuje. Pavel je povzdignil merilo popolnosti in kaže, kako ga lahko dosežemo. Rekel je: "Delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas." (Flp 2,12.13)

Zveličanje se doseže s sodelujočim občestvom, z združenim delovanjem. Bog in spokorjeni grešnik morata sodelovati. To je nujno za oblikovanje pravih načel v značaju. Človek si mora resno prizadevati premagati tisto, kar ga ovira pred dosego popolnosti. Ampak njegov uspeh je popolnoma odvisen od Boga. Človeško prizadevanje samo po sebi ne zadošča. Brez pomoči božanske sile je vse zaman. Bog dela in človek dela. Človek se mora upirati skušnjavi, svojo moč pa mora črpati od Boga. Na eni strani so neskončna modrost, sočutje in moč, na drugi pa pomanjkljivost, grešnost in popolna nebogljenost.

Bog želi, da bi imeli oblast nad samim seboj. Ne more nam pomagati, če v to ne privolimo in sodelujemo. Božanski Duh deluje po močeh in sposobnostih, ki so podarjene človeku. Sami nismo zmožni uskladiti namenov, želj in nagnjenj z Božjo voljo. Če pa hočemo, da bi nas obdelal, bo Zveličar naredil za nas, da bomo razdevali "sovražne naklepe/482/ in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper Božje spoznanje, in vodili vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5)

Kdor želi izoblikovati močan, somerno razvit značaj, kdor želi biti uravnovešen kristjan, mora vse izročiti Kristusu in vse delati zanj, saj Odrešenik ne bo sprejel razdeljene službe. Vsak dan mora spoznavati pomen samoodpovedi. Proučevati mora Božjo besedo, spoznavati njen pomen in ubogati njene predpise. Tako lahko doseže merilo krščanske popolnosti. Dan za dnem Bog sodeluje z njim in spopolnjuje značaj, ki bo moral obstati v času končne preizkušnje. Dan za dnem vernik pred ljudmi in angeli opravlja vzvišeni poskus ter kaže, kaj lahko evangelij naredi za padla človeška bitja.

Pavel je zapisal: "Jaz ne mislim sam zase, da sem že dosegel; eno pa delam: pozabivši, kar je zadaj, a vzpenjajoč se po tem, kar je spredaj, hitim proti cilju za darilom Božjega nebeškega poklica v Kristusu Jezusu." (Flp 3,13.14)

Pavel je dosegel veliko. Od takrat ko je obljubil svojo zvestobo Kristusu, je bilo njegovo življenje napolnjeno z neutrudno službo. Potoval je iz mesta v mesto, iz dežele v deželo in oznanjal sporočilo o križu, pridobival spreobrnjence v evangelij in ustanavljal cerkve. Zanje je neprestano skrbel in jim v pouk napisal veliko pisem. Hkrati je opravljal svojo obrt, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Toda v nobenih življenjskih dejavnostih ni Pavel nikoli izgubil pred seboj največjega cilja — hiteti proti nagradi/483/ svojega poklica. En cilj mu je bil stanovitno pred očmi — biti zvest njemu, kateri se mu je razodel pred damaščanskimi vrati. Nič ga ni moglo odvrniti od tega cilja. Povzdigniti golgotski križ je bila spodbuda, ki ga je popolnoma prežemala in navdihovala njegove besede in dejanja.

Veliki cilj, ki je priganjal Pavla, da je napredoval kljub težavam in stiskam, bi moral voditi vsakega krščanskega delavca, da se popolnoma posveti Božji službi. Ponujene mu bodo posvetne privlačnosti, da bi odvrnile njegovo pozornost od Zveličarja. Vendar mora hiteti proti cilju ter svetu, angelom in ljudem pokazati, da je upanje, da bo videl Božje obličje, vredno vseh prizadevanj in žrtvovanja, ki jih zahteva dosega tega upanja.

Čeprav je bil Pavel zapornik, mu to ni vzelo poguma. Namesto tega je v pismih, ki jih je pisal cerkvam iz Rima, zaslediti prizvok zmagoslavja. Filipljanom je zapisal: "Veselite se vedno v Gospodu! Še enkrat pravim: Veselite se! Nič ne skrbite, temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo vaše želje v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, če je kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte." (Flp 4,4.6-8)

"Moj Bog pa napolni vsako vašo potrebo po svojem bogastvu v slavi v Kristusu Jezusu. Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom!" (Flp 4,19.23)/484/

46. Svoboden

Pavlovo delo v Rimu je obrodilo blagoslov s spreobrnitvijo mnogih ljudi ter okrepilo in opogumilo vernike. Tedaj pa so se začeli zbirati oblaki, ki so grozili ne samo njegovi varnosti, temveč tudi napredku cerkve. Ob prihodu v Rim je bil zaupan v oskrbo poveljnika cesarske straže. To je bil pravičen in pošten mož, po čigar dobrotljivosti je bil sorazmerno prost, da je lahko opravljal delo evangelija. Pred koncem dveletnega zaporništva pa so tega moža zamenjali z uradnikom, od kogar apostol ni mogel pričakovati posebne naklonjenosti.

Judje so bili zdaj v svojem prizadevanju zoper Pavla dejavnejši kakor prej. Našli so ustreznega pomočnika v pokvarjeni ženski, ki je bila Neronova druga žena. Bila je spreobrnjenka v judovstvo, zato je uporabila ves svoj vpliv, da bi pomagala njihovim morilskim načrtom proti zagovorniku krščanstva.

Pavel pri cesarju, na kogar se je sklical, ni mogel upati na veliko pravice. Neron je bil moralno nizkotnejši,/485/ po značaju objestnejši in istočasno zmožen veliko krvoločnejše krutosti kakor kateri koli vladar pred njim. Vladanje ne bi moglo biti zaupano bolj nasilnemu vladarju. Prvo leto njegove vladavine je bilo zaznamovano z zastrupitvijo njegovega mlajšega polbrata, ki je bil zakoniti dedič prestola. Neron je padal v vse večje globine pregrehe in zločina, dokler ni umoril lastne matere in potem še ženo. Ni bilo okrutnosti, ki je ne bi zagrešil, ne hudobije, h kateri se ne bi spustil. V vsakem plemenitem umu je vzbujal le stud in prezir.

Podrobnosti o sprijenosti, ki se jim je vdajal na svojem dvoru, so prenizkotne in prestrašne za opis. Njegova razuzdana podlost je povzročala stud in gnus celo v mnogih, ki so bili prisiljeni sodelovati v njegovih zločinih. Bili so v neprestanem strahu pred naslednjimi grozotami, ki jih bo predlagal. Vendar celo Neronovi zločini niso omajali vdanosti njegovih podložnikov. Bil je priznan kot neomejeni vladar celotnega naseljenega sveta. Še več, izkazovali so mu božanske časti in ga oboževali kakor boga.

S stališča človeške presoje je bila Pavlova obsodba pred sodnikom zanesljiva. Apostol pa je vedel, da se nima česa bati, dokler bo ostal zvest Bogu. Edini, ki je bil v preteklosti njegov zaščitnik, ga lahko obvaruje pred zlobo Judov in pred cesarjevo močjo.

In Bog je obvaroval svojega služabnika. Ko je bil Pavel izprašan, se obtožbe zoper njega niso obdržale. Neron je nasprotno splošnemu pričakovanju in s smislom za pravičnost,/486/ kar je bilo popolnoma nasprotno njegovemu značaju, razglasil zapornikovo nedolžnost. Pavlovi okovi so bili odstranjeni; ponovno je bil svoboden.

Če bi njegovo sojenje še naprej prelagali ali če bi bil iz katerega koli vzroka zadržan v Rimu do naslednjega leta, bi nedvomno umrl v preganjanju, ki je nastalo. Med Pavlovim bivanjem v zaporu so postali spreobrnjenci v krščanstvo tako številni, da so pritegnili pozornost in izzvali sovraštvo oblasti. Vladarjevo jezo je posebej vzbudila spreobrnitev članov njegovega dvora, zato je kmalu našel izgovor, da je kristjane naredil za cilj svojih neusmiljenih krutosti.

Nekako v tem času je v Rimu izbruhnil požar in požgal skoraj polovico mesta. Govorilo se je, da je plamene zanetil sam Neron. Da pa bi se izognil sumničenjem, je hlinil veliko radodarnost, tako da je pomagal brezdomcem in revežem. Kljub vsemu pa je bil obtožen zločina. Ljudje so bili vznemirjeni in besni. Da bi se Neron opravičil in da bi tudi mesto rešil sloja, ki se ga je bal in ga sovražil, je obtožil kristjane. Njegovi zvijači je uspelo in tisoče Kristusovih sledilcev — mož, žena in otrok — so kruto pobili.

Pavlu je bilo prizaneseno to grozno preganjanje, saj je kmalu po svoji osvoboditvi zapustil Rim. To zadnje obdobje svobode je marljivo uporabil za delo po cerkvah. Želel je vzpostaviti trdnejšo zvezo med grškimi in vzhodnimi cerkvami ter okrepiti um/487/ vernikov pred lažnimi nauki, ki so se plazili noter, da bi popačili vero.

Preizkušnje in skrbi, ki jih je Pavel zdržal, so spodkopale njegove telesne moči. Nadenj so prišle starostne betežnosti. Čutil je, da sedaj opravlja zadnje delo, in kakor se je čas njegovega delovanja krajšal, se je še toliko bolj trudil. Zdelo se je, da njegova gorečnost nima meja. Odločen v namenu, voljan za delo in močan v veri je potoval iz cerkve v cerkev v raznih deželah. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, si je prizadeval okrepiti roke vernikov, da bi zvesto opravljali delo pridobivanja ljudi za Jezusa in v preizkusnih časih, ki so nastopili že takrat, lahko ostali stanovitni v evangeliju ter zvesto pričali za Kristusa./488/

47. Končno prijetje

Pavlovo delo med cerkvami, potem ko je bil osvobojen v Rimu, ni moglo uiti prežanju njegovih sovražnikov. Od začetka preganjanja pod Neronovim vodstvom so bili kristjani povsod izobčena ločina. Čez nekaj časa so se neverujoči Judje domislili, da bi Pavlu podtaknili hujskanje k požigu Rima. Nihče od njih ni niti za trenutek pomislil, da bi bil lahko kriv; vendar so vedeli, da bi takšna obtožba zapečatila njegovo usodo, če bi imela vsaj najmanjše možnosti, da se dokaže kot pristna. Po njihovem prizadevanju so ponovno prijeli Pavla ter ga gnali v končno ujetništvo.

Na drugem potovanju v Rim so Pavla spremljali nekateri prejšnji sodelavci. Drugi so iskreno želeli z njim podeliti njegovo usodo, vendar jim ni dovolil, da bi tako ogrozili svoje življenje. Obeti so bili veliko manj ugodni kakor v času prejšnjega zaporništva. Preganjanje pod Neronom je zelo zmanjšalo število kristjanov v Rimu. Tisoči so bili mučeni za svojo/489/ vero, mnogi so zapustili mesto, preostali pa so bili zelo potrti in zastrašeni.

Ob prihodu v Rim so Pavla namestili v temačno ječo, da bi tam ostal, dokler ne bo končan njegov sodni postopek. Obtožen je bil enega najnizkotnejših in najstrašnejših zločinov zoper mesto in ljudstvo ter bil predmet splošnega zgražanja.

Nekaj prijateljev, ki so delili apostolova bremena, ga je zdaj začelo zapuščati; nekateri so se mu izneverili, drugi pa so odšli po nalogah v različne cerkve. Prva sta odšla Figel in Hermogen. Potem je preganjanega apostola zapustil Dema, ki so ga prestrašili zbirajoči se oblaki težav in nevarnosti. Krescenta je Pavel poslal v cerkve v Galaciji, Tita v Dalmacijo, Tihika v Efez. Ko je Pavel pisal Timoteju o tej izkušnji, je zapisal: "Luka je sam pri meni." (2 Tim 4,11) Apostol nikoli ni potreboval toliko pomoči svojih bratov kakor zdaj, ko je bil oslabljen zaradi starosti, garanja in bolezni, zaprt v vlažni, temni kleti rimske ječe. Pomoč Luka, ljubljenega učenca in zvestega prijatelja, je bila Pavlu v veliko tolažbo in mu omogočila vzdrževati zvezo z verniki in zunanjim svetom.

V teh hudih časih so Pavlovo srce razveselili pogosti obiski Oneziforja. Ta sočutni Efežan je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je olajšal tegobe apostolove ječe. Njegov ljubljeni učitelj je bil v okovih zaradi resnice. Ker pa je bil sam svoboden, si ni prizanašal, ko si je prizadeval narediti Pavlovo usodo znosnejšo./490/

V zadnjem pismu, ki ga je apostol napisal, govori o tem zvestem učencu takole: "Usmiljenje daj Gospod Oneziforjevi hiši, ker me je mnogokrat poživil in se ni sramoval mojih spon, temveč me je, ko je bil v Rimu, z gorečnostjo iskal in našel. (Gospod mu daj, da najde usmiljenje pri Gospodu tisti dan.)" (2 Tim 1,16-18)

Željo po ljubezni in naklonjenosti je v srce vsadil sam Bog. Kristus je v uri smrtne muke v Getsemaniju hrepenel po naklonjenosti svojih učencev. Tudi Pavel je koprnel po sočutju in prijateljstvu, čeprav je bil videti ravnodušen do težav in trpljenja. Oneziforjevi obiski, ki so pričali o zvestobi v času osamljenosti in zapuščenosti, so prinesli veselje in radost njemu, ki je vse svoje življenje posvetil službi drugim./491/

48. Pavel pred Neronom

Ko je bil Pavel poklican na sojenje pred cesarja Nerona, je bilo skoraj videti, da ga čaka zanesljiva smrt. Resna narava zločina, ki ga je bil obtožen, in prevladujoče sovraštvo do kristjanov je puščalo le malo upanja na ugoden razplet.

Med Grki in Rimljani je obstajal običaj, da so dovolili obtožencu pravico, da si je najel zagovornika, da ga je branil pred sodiščem. Z močjo dokazov, s silovitim govorom ali pa s prošnjami, rotenjem in solzami je takšnemu zagovorniku pogosto uspelo zagotoviti odločitev, ki je bila v prid zaporniku. Če pa mu to ni uspelo, je vsaj ublažil strogost kazni. Ko pa je bil pred Nerona poklican Pavel, si ga nihče ni upal zagovarjati ali govoriti njemu v prid. Ni bilo niti prijatelja, čigar roka bi ohrranila poročilo o obtožbah zoper njega ali o dokazih, ki jih je podal v svojo obrambo. Med kristjani/492/ v Rimu ni bilo niti enega, ki bi prišel v tisti hudi uri stat ob njem.

Edino zanesljivo poročilo o tem dogodku je zapisal sam Pavel v drugem pismu Timoteju. Apostol je zapisal: "O prvem mojem zagovarjanju mi ni bilo nikogar na strani, ampak vsi so me zapustili: naj se jim ne všteva! Gospod pa mi je bil v pomoč in me je ojačil, da se po meni slavno dovrši oznanjevanje in ga čujejo vsi pogani; in otet sem bil levu iz žrela." (2 Tim 4,16.17)

Pavel pred Neronom — kako osupljivo nasprotje! Naduti vladar, pred komer je Božji mož zagovarjal svojo vero, je dosegel vrhunec pozemske moči, oblasti in bogastva, pa tudi najgloblja brezna zločina in krivičnosti. V moči in velikosti ni imel tekmeca. Nihče se ni upal dvomiti o njegovi oblasti, nihče se ni upal upreti njegovi volji. Kralji so ob njegove noge polagali svoje krone. Mogočne vojske so marširale na njegovo povelje in zastave njegovega ladjevja so se odpravljale v zmage. V sodnih dvoranah so stali njegovi kipi, predpisi senatorjev in odločitve sodnikov pa so bili zgolj odmev njegove volje. Milijoni so bili poslušno pokorni njegovim odlokom. Pred Neronovim imenom je trepetal svet. Nakopati si njegovo jezo je pomenilo izgubo posesti, svobode in življenja; njegovega mrkega pogleda se je bilo treba bati bolj kakor kuge.

Ostareli jetnik je stal pred Neronom brez denarja, prijateljev in zagovornika — cesarjevo obličje je kazalo sramotno poročilo o strasteh, ki so besnele v njem. Obtoženčev obraz pa je pričal o srcu, ki je v miru/493/ z Bogom. Pavlovo življenje je bilo sama revščina, samozatajevanje in trpljenje. Kljub neprestanim lažem, obrekovanju in sramotenju, s katerimi so ga sovražniki hoteli zastrašiti, je pogumno povzdignil križevo zastavo. S svojim Učiteljem vred je bil tudi sam brezdomni popotnik in je tudi sam živel v blagoslov človeštva. Kako bi lahko Neron, muhast, nebrzdan, razuzdan tiran, razumel ali cenil značaj in spodbude tega Božjega otroka?

Velika dvorana je bila napolnjena z nestrpno in nemirno množico, ki je valovala in pritiskala naprej, da bi videla in slišala vse, kar se bo zgodilo. Tam so bili visoki in nizki, bogati in ubogi, učeni in neizobraženi, ošabni in ponižni, vsem pa je enako manjkalo pravo spoznanje o poti življenja in zveličanja.

Judje so proti Pavlu podali stare obtožbe o uporu in krivoverstvu. Oboji, Rimljani in Judje, pa so ga obtožili hujskanja k požigu mesta. Medtem ko so ga obtoževali, je Pavel ohranil neskaljeni mir. Ljudstvo in sodniki so ga začudeno opazovali. Udeležili so se mnogih sojenj in videli mnogo hudodelcev, vendar niso nikoli videli moža, ki bi kazal tako sveti mir kakor zapornik pred njimi. Ostrovidne oči sodnikov, ki so bile vajene brati z obličja jetnikov, so zaman preiskovale Pavlov obraz, da bi našle dokaz krivde. Ko mu je bilo dovoljeno spregovoriti v svojo obrambo, so vsi prisluhnili z veliko pozornostjo.

Pavel je imel priložnost še enkrat pred/494/ začudeno množico povzdigniti križevo zastavo. Ko je opazoval trumo pred sabo — Jude, Grke, Rimljane, tujce iz mnogih dežel — je njegovo dušo spodbudila goreča želja po njihovem zveličanju. Pozabil je na razmere in nevarnosti, ki so ga obdajale, na strašno usodo, ki je bila videti tako blizu. Videl je samo Jezusa, Posrednika, ki pred Bogom prosi za grešne ljudi. Z več kakor človeško zgovornostjo in močjo je Pavel predstavil resnice evangelija. Svoje poslušalce je usmeril k Daritvi, ki je bila darovana za padli rod. Povedal je, da je bila za človekovo odrešenje plačana neskončna cena. Omogočeno je bilo, da bo lahko deležen Božjega prestola. Zemlja je povezana z nebesi po angelskih poslancih je in vsa človekova dejanja, dobra ali slaba, so vidna očem Večne Pravice.

Tako je oznanjal zagovornik resnice. Veren med nevernimi in zvest med nezvestimi je stal kot Božji predstavnik. Njegov glas je bil kakor glas iz nebes. V besedah ali pogledu ni bilo strahu, žalosti in malodušja. Z močno zavestjo o nedolžnosti in oborožen z resnico se je veselil, ker je Božji otrok. Njegove besede so bile kakor vzklik zmage nad besnenjem bitke. Cilj, kateremu je posvetil življenje, je razglasil za edinega, ki ne bo nikoli propadel. Čeprav lahko umre, evangelij ne bo uničen. Bog živi in njegova resnica bo zmagala.

Mnogi, ki so ga tisti dan opazovali, so videli "njegovo obličje kakor obličje angela". (Dej 6,15)

Še nikoli prej zbrani niso slišali takšnih besed. Dotaknile so se strune, ki je zatrepetala celo v srcih/495/ najbolj zakrknjenih. Jasna in prepričujoča resnica je strmoglavila zmoto. Svetloba je obsijala um mnogih, ki so pozneje rade volje sledili njenim žarkom. Resnicam, ki so bile izgovorjene tisti dan, je bilo namenjeno pretresti narode in živeti v vseh časih, vplivati na srca ljudi, ko bodo usta, ki so jih izgovorila, molčala v mučeniškem grobu.

Neron še nikoli prej ni slišal resnice, kakor jo je ob tej priložnosti. Še nikoli prej mu ni bila razodeta ogromna krivda njegovega življenja. Nebeška svetloba je predrla greh — omadeževane prostore njegovega srca. Z grozo je trepetal ob misli na sodbo, na katero bo on, vladar sveta, na koncu poklican in bodo njegova dejanja prejela pravično plačilo. Zbal se je apostolovega Boga in si ni upal izreči kazni nad Pavlom, zoper kogar ni bila podprta nobena obtožba. Občutek strahu je za nekaj časa obrzdal njegovega krvoželjnega duha.

Za trenutek so se krivemu in zakrknjenemu Neronu odprla nebesa, in si je zaželel njihove čistosti miru, ki sta se mu zdela privlačna. Tisti trenutek je bilo vabilo milosti ponujeno celo njemu. Toda misel na odpuščanje je bila sprejeta samo za trenutek. Potem je ukazal, naj Pavla odpeljejo v ječo. Ko so se za Božjim poslancem zaprla vrata, so se pred rimskim cesarjem za vedno zaprla vrata spokorjenja. Noben žarek svetlobe iz nebes ni nikoli več prodrl v temo, ki ga je obdajala. Kmalu bo trpel Božjo povračilno kazen.

Nedolgo zatem je Neron odplul na svoje razvpito potovanje v Grčijo. Tam je osramotil sebe in svoje cesarstvo/496/ z zaničevanja vredno in poniževalno objestnostjo. Ko se je z velikim bliščem vrnil domov, se je obdal z dvorjani in sodeloval v prizorih ostudne razuzdanosti. Sredi tega bučnega veseljačenja je bilo slišati hrup z ulic. Poslal je sla, da bi izvedel vzrok. Ta se je vrnil z groznimi novicami, da Galba na čelu svoje vojske hitro maršira proti Rimu, da je v mestu že prišlo do vstaje in da so ulice polne besne drhali, ki se hitro približuje palači in grozi s smrtjo cesarju in njegovim privržencem.

V tem času nevarnosti Neron ni imel mogočnega in usmiljenega Boga, na kogar bi se lahko zanesel kakor zvesti Pavel. V strahu pred trpljenjem in možnim mučenjem, ki bi mu bil lahko izpostavljen, če ga drhal dobi v roke, si je ubogi nasilnež hotel sam vzeti življenje. Vendar mu je v odločilnem trenutku upadel pogum. Popolnoma zapuščen je sramotno zbežal iz mesta in si poiskal zavetje v nekaj kilometrov oddaljenem posestvu, toda zaman. Kmalu so odkrili njegovo skrivališče in ko so se preganjalski jezdeci bližali, je poklical hlapca na pomoč ter si zadal smrtno rano. Tako je končal tiranski Neron, ko je bil star dvaintrideset let./497/

49. Pavlovo zadnje pismo

Temeljno besedilo: 2 Tim

Iz cesarjeve sodne dvorane se je Pavel vrnil v svojo celico. Zavedal se je, da si je pridobil le kratek odlog. Vedel je, da njegovi sovražniki ne bodo počivali, dokler ne bodo dosegli njegove smrti. Vedel pa je tudi, da je resnica za trenutek slavila zmago. Oznaniti križanega in vstalega Zveličarja pred veliko množico, ki mu je prisluhnila, je bilo že samo po sebi zmaga. Tisti dan se je začelo delo, ki bo raslo in se krepilo ter ga bodo Neron in vsi drugi Kristusovi sovražniki zaman poskušali ovirati ali uničiti.

Ko je Pavel dan za dnem sedel v svoji temačni celici, vedoč, da bi bilo z eno samo Neronovo besedo ali namigom njegovo življenje končano, je razmišljal o Timoteju in se odločil poslati ponj. Timoteju je bila zaupana skrb za cerkev v Efezu, zato ga je Pavel pustil tam, ko je bil na svojem zadnjem potovanju v Rim. Pavel in Timotej sta bila povezana z ljubeznijo, ki je bila nenavadno globoka in močna./498/ Timotej je od svoje spreobrnitve dalje sodeloval v Pavlovem delu in trpljenju. Prijateljstvo med njima je postalo trdno, globlje in svetejše. Nazadnje pa je Timotej ostarelemu izmučenemu apostolu postal to, kar je sin ljubljenemu in spoštovanemu očetu. Torej se ni treba čuditi, da si ga je Pavel v svoji osamljenosti in zapuščenosti zaželel videti.

V ugodnih razmerah bi minilo nekaj mesecev, preden bi prišel Timotej iz Male Azije v Rim. Pavel je vedel, da je njegovo življenje negotovo, in se bal, da bi Timotej prišel prepozno in ga ne bi videl. Imel je pomemben nasvet in pouk za mladeniča, komur je zaupal tako veliko odgovornost. Medtem ko mu je velel, naj pride brez odlašanja, je narekoval zadnje besede, da ga ne bi smrt prehitela. Pavel je s srcem, ki je bilo polno ljubeče skrbi za sina v evangeliju in za cerkev v njegovi oskrbi, hotel Timoteju vtisniti pomembnost zvestobe njegovemu svetemu oskrbništvu.

Pavel je pismo začel s pozdravom: "Timoteju, svojemu ljubljenemu otroku: Milost, usmiljenje, mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od svojih pradedov s čisto vestjo, kakor te imam neprestano v spominu in svojih molitvah ter ponoči in podnevi." (2 Tim 1,2.3)

Apostol je Timoteju povedal o potrebi po stanovitnosti v veri. Zapisal je: "Zategadelj te spominjam, da razpihaš milostni Božji dar, ki je v tebi po pokladanju mojih rok. Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in/499/ samostrahovanja. Ne sramuj se torej pričevanja našega Gospoda, ne mene, njegovega jetnika, temveč udeleži se trpljenja za evangelij po moči Boga." (2 Tim 1,6-8) Pavel je rotil Timoteja, naj se spominja, da je bil poklican s svetim poklicem oznaniti moč njega, ki je "na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola in učitelja poganov. Zategadelj to tudi trpim, toda ni me sram; vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil, za tisti dan." (2 Tim 1,10-12)

V svoji dolgi službi ni Pavel nikoli omahoval v svoji zvestobi Zveličarju. Kjer koli je bil — pred namrščenimi farizeji ali rimskimi oblastmi, pred besno listrsko drhaljo ali pred obsojenimi hudodelci v makedonski ječi, ali je prepričeval zbegane mornarje na nasedli ladji ali pa stal sam pred Neronom in branil svoje življenje — se nikoli ni sramoval dela, ki ga je zagovarjal. Velik cilj njegovega krščanskega življenja je bil služiti njemu, čigar ime ga je nekoč napolnjevalo z zaničevanjem; in od tega cilja ga ni moglo odvrniti nobeno nasprotovanje ali preganjanje. Njegova vera, ki se je utrdila v bojih in je bila čista zaradi žrtvovanja, ga je držala pokonci in krepila.

Pavel je nadaljeval: "Ti torej, moj otrok, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči/500/ zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti. Udeleži se trpljenja kakor dober vojak Jezusa Kristusa." (2 Tim 2,1-3)

Pravi Božji služabnik se ne izogne težavi ali odgovornosti. Iz Izvira, ki nikoli ne usahne, iskreni iskalec božanske pomoči črpa moč, ki ga bo usposobila, da se srečanje s skušnjavo in jo premaga ter opravi dolžnosti, ki mu jih zaupal Bog. Moč milosti, ki jo prejema, poveča njegove zmožnosti spoznati Boga in njegovega Sina. Njegovo srce hrepeni po tem, da bi opravil službo, ki bo sprejemljiva njegovemu Gospodarju. Medtem ko napreduje po krščanski poti, postane močan "v milosti, ki je v Kristusu Jezusu". (2 Tim 2,1) Ta milost ga usposobi za zvesto pričo o tem, kar je slišal. Ne zaničuje ali zanemarja spoznanja, ki ga je prejel od Boga, temveč ga izroča zvestim ljudem, ki nato poučijo druge.

V tem svojem zadnjem pismu Timoteju je Pavel pred mlajšim delavcem povzdignil vzvišen želeni cilj in opozoril na dolžnosti, ki so prešle nanj kot na Kristusovega služabnika. Apostol je zapisal: "Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu kot delavca, ki se mu ni sramovati, ki prav ravna z besedo resnice. Od mladostnih poželenj pa beži, a hodi za pravičnostjo, vero, ljubeznijo, mirom z njimi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca. Nespametnih in neslanih prepirov pa se ogibaj, vedoč, da rode boje. Gospodov hlapec pa se ne sme bojevati, ampak krotak bodi do vseh, dober učitelj, strpljiv; v krotkosti naj svari/501/ nasprotnike, če bi jim morda dal Bog spokorjenje v spoznanje resnice." (2 Tim 2,15.22-25)

Apostol je posvaril Timoteja pred lažnimi učitelji, ki si bodo prizadevali priti v cerkev. Dejal je: "To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, nepokorni roditeljem, nehvaležni, nesveti; ... ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili; in teh se ogiblji." (2 Tim 3,1-5)

Nadaljeval je: "Hudobni ljudje pa in sleparji bodo napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani. Ti pa ostani v tem, česar si se naučil in o čemer si se prepričal, ker veš, od koga si se učil, in ker od mladih nog znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri. ... Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bo Božji človek popoln, docela pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3,13- 17) Bog je priskrbel obilo sredstev za uspešno vojskovanje zoper greh, ki je na svetu. Sveto pismo je orožarna, kjer se oborožimo za bitko. Svoja ledja moramo opasati z resnico, naš oklep naj bo pravičnost. V roki moramo imeti ščit vere, na glavi pa čelado zveličanja, z mečem Duha, ki je Božja beseda, si bomo izkrčili pot skozi ovire in pasti greha.

Pavel je vedel, da je pred cerkvijo čas velike nevarnosti. Vedel je, da bodo morali svoje delo/502/ zvesto in goreče opravljati tisti, ki jim je zaupana odgovornost za cerkve. Zato je pisal Timoteju: "Rotim te torej pred Bogom in Kristusom Jezusom, ki bo sodil žive in mrtve, in pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjaj besedo, ne odnehaj o priliki, nepriliki; prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem." (2 Tim 4,1.2)

Človeku, ki je bil tako vnet in zvest kakor Timotej, je to slovesno naročilo močno pričevanje o pomembnosti in odgovornosti dela evangeljskega služabnika. Pavel je pozval Timoteja pred Božje sodišče, zato ga je rotil, naj oznanja Božjo besedo in ne človeška izročila in običaje. Naj bo pripravljen za Boga pričati, kadar koli se pokaže priložnost — pred velikimi zbori in v zasebnih krogih, ob poti in ob ognjišču, prijateljem in sovražnikom, na varnem ali izpostavljen težavam in nevarnostim, žalitvam in izgubi.

Pavel se je bal, da bi se Timotej zaradi svoje blage in popustljive narave izogibal bistvenemu delu svoje službe. Zato ga je opozoril, naj bo zvest v karanju greha in naj tudi strogo graja nje, ki so zagrešili velika zla. Kljub temu pa mora to početi "z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem". (2 Tim 4,2) Razodeti mora Kristusovo potrpežljivost in ljubezen, pojasniti in okrepiti svoje očitke z resnicami Božje besede.

Težko je sovražiti in karati greh ter hkrati izkazati usmiljenje in nežnost do grešnika. Kolikor bolj goreče si prizadevamo doseči svetost srca in življenja, toliko jasneje bomo dojemali greh in odločneje nasprotovali kakršnemu koli odstopanju od pravičnosti. Varovati se moramo pretirane strogosti do/503/ grešnika, prav tako pa moramo biti previdni, da ne zgubimo spred oči skrajne grešnosti greha. Potrebno je pokazati Kristusu podobno potrpežljivost in ljubezen do tavajočega. Obstaja nevarnost, da bi pokazali tako veliko obzirnost do njegove napake, da bo nase gledal kot na koga, ki si graje ne zasluži, in jo bo zavrnil kot neprimerno in nepravično.

Služabniki evangelija mnogokrat povzročijo veliko škode, ko dovolijo, da se njihovo popuščanje do tavajočega izpridi v prizanašanje grehom in celo sodelovanje v njih. Tako so napeljani, da opravičujejo in prikrivajo tisto, kar Bog obsoja. Sčasoma postanejo tako zaslepljeni, da hvalijo prav te, katere je Bog zapovedal grajati. Kdor je otopil svoja duhovna dojemanja z dopuščanjem greha njim, ki jih Bog obsoja, bo kmalu zagrešil večji greh tako, da bo strog in grob do njih, ki jih Bog odobrava.

Mnoge, ki trdijo, da so kristjani in se čutijo poklicane učiti druge, bodo ošabnost človeške modrosti, zaničevanje vpliva Svetega Duha in odpor do resnic Božje besede spodbudili, da se bodo odvrnili od Božjih zahtev. Pavel je povedal Timoteju: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim." (2 Tim 4,3.4)

Apostol tukaj ne govori o odkritih nevernikih, temveč o njih, ki trdijo, da so kristjani in so za svojega vodnika postavili lastna nagnjenja ter tako postali sužnji svojemu jazu. Taki so pripravljeni poslušati samo tiste nauke, ki ne grajajo njihovih grehov/504/ ali pa ne obsojajo njihove ljubezni do zadovoljstva. Žalijo jih jasne besede zvestih Kristusovih služabnikov, in si izbirajo učitelje, ki jih hvalijo in jim laskajo. Med temi, ki opravljajo pridigarsko službo, so tudi takšni, ki oznanjajo človeška mnenja namesto Božje besede. Nezvesti svojemu skrbništvu speljujejo na krive poti nje, ki pri njih iščejo duhovno vodstvo.

V predpisih svetega zakona je dal Bog popolno življenjsko pravilo. Povedal je, da bo zakon, v katerem se ne bo spremenila niti pika ali črka, ostal do konca časa obvezen za ljudi. Kristus je prišel poveličat zakon in ga postavit v čast. Razložil je, da temelji na splošnem temelju ljubezni do Boga in človeka ter da je poslušnost njegovim predpisom vsa človekova dolžnost. V svojem življenju je dal zgled poslušnosti Božjemu zakonu. V pridigi na Gori blagrov je razložil, kako se njegove zahteve raztezajo nad vidna dejanja in zadevajo misli in namere srca.

Če zakon ubogamo, nas vodi, da se odpovemo "brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu". (Titu 2,12) Toda sovražnik vsake pravičnosti si je podvrgel svet in vodi ljudi k nepokornosti zakonu. Kakor je Pavel napovedal, so se mnogi odvrnili od jasnih, preiskujočih resnic Božje besede ter si izbrali učitelje, ki jim pripovedujejo želene basni. Mnogi pridigarji in navadni ljudje teptajo Božje zapovedi. Tako žalijo Stvarnika sveta, Satan pa se zmagoslavno posmehuje ob uspehu svojih naklepov./505/

Z naraščajočim zaničevanjem do Božjega zakona raste tudi odpor do vere, ošabnost, ljubezen do lagodja, neposlušnost staršem in samovoljnost. Zaskrbljeni ljudje se povsod v strahu sprašujejo: Kaj bi se lahko naredilo, da se popravi to zastrašujoče zlo? Odgovor najdemo v Pavlovem svarilu Timoteju: "Oznanjaj besedo." (2 Tim 4,2) V Svetem pismu so podana edina zanesljiva načela življenja. To je prepis Božje volje, izraz božanske modrosti. Človeškemu razumevanju razkriva velika življenjska vprašanja in vsem, ki se zmenijo za njegove predpise, se bo izkazal za nezmotljivega vodnika ter jih obvaroval pred zapravljanjem življenja za napačne cilje.

Bog je oznanil svojo voljo; neumno pa je, če človek dvomi o tem, kar je izšlo iz Božjih ust. Potem ko je spregovorila večna Modrost, človek o tem ne sme dvomiti ali ugibati, niti tega ne sme prilagajati svojim omahljivim možnostim. Vse, kar se od njega zahteva, je odkrito, pošteno sodelovanje v izraženi Božji volji. Poslušnost je najvišji ukaz razuma kakor tudi vesti.

Pavel je dalje dajal navodila: "Ti pa bodi trezen v vsem, trpi nadloge, opravljaj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo." (2 Tim 4,5) Bil je tik pred koncem svojega dela in je želel, da bi Timotej zavzel njegov prostor, da bi varoval cerkev pred lažmi in krivo vero, s čimer si jih bo sovražnik na različne načine prizadeval odvrniti od preprostosti evangelija. Svaril ga je, naj se izogiblje vseh zemeljskih opravil in ovir, ki bi mu preprečile, da bi se v celoti izročil delu za Boga; naj veselo prenaša nasprotovanje, zasramovanje in preganjanje,/506/ katerim bo izpostavljen zaradi svoje zvestobe; svojo službo naj popolnoma utrdi z uporabo vseh sredstev, ki jih ima, da bo delal dobro njim, za katere je umrl Kristus.

Pavlovo življenje je ponazarjalo resnice, ki jih je učil, in v tem leži vsa njegova moč. Njegovo srce je bilo polno globokega in trajnega občutka odgovornosti, delal pa je v tesnem občestvu z njim, ki je vir pravice, usmiljenja in resnice. Kristusovega križa se je oklenil kot edinega zagotovila za uspeh. Zveličarjeva ljubezen je bila večna spodbuda, ki ga je držala pokonci v boju s samim seboj in v bojih zoper zlo, ko se je v Kristusovi službi prebijal naprej kljub sovraštvu sveta in nasprotovanju sovražnikov.

Kar cerkev potrebuje v teh nevarnih dneh, je vojska delavcev, ki so se kakor Pavel naučili biti koristni, imajo globoke duhovne izkušnje v Božjih stvareh in so izpolnjeni z gorečnostjo in vnemo. Potrebni so posvečeni, samopožrtvovalni ljudje, ki se ne bodo izogibali preizkušnjam in odgovornostim, so pogumni in zvesti, v njihovem srcu živi Kristus kot "upanje slave" ter bodo "oznanjali besedo" z usti, katerih se je dotaknil sveti ogenj. Zaradi pomanjkanja takšnih delavcev Božje delo peša, usodne zmote pa kakor smrtni strup kvarijo moralo in uničujejo upanje velikega dela človeškega rodu.

Kdo bo zasedel prostor, ko bodo zvesti in izčrpani praporščaki darovali svoje življenje za resnico? Ali bodo naši mladi sprejeli sveto zaupanje iz rok svojih očetov? Ali se pripravljajo zapolniti vrzeli, ki jih bo povzročila smrt zvestih? Ali se bo/507/ apostolovo naročilo upoštevalo in ali se bo klic k dolžnosti slišal sredi napeljevanja k sebičnosti in stremuštvu, ki zapeljuje mladino?

Pavel je svoje pismo končal z osebnim sporočilom različnim ljudem in spet ponovil nujno prošnjo, naj pride Timotej čim prej k njemu, če je mogoče še pred zimo. Spregovoril je o osamljenosti, ker so ga nekateri prijatelji zapustili, drugi pa so morali upravičeno drugam. In če bi se Timotej obotavljal zaradi bojazni, da bi ga efeška cerkev potrebovala, je Pavel pojasnil, da je že odposlal Tihika, da ga zamenja.

Potem ko je opisal prizor sojenja pred Neronom, odhod svojih bratov in krepilno milost Boga, ki izpolnjuje svojo zavezo, je končal pismo tako, da je svojega ljubljenega Timoteja izročil varstvu vrhovnega Pastirja, ki bo skrbel za svojo čredo, čeprav bi se nižji pastirji zgrudili./508/

50. Obsojen na smrt

Med Pavlovim končnim sojenjem pred Neronom je sila apostolovih besed tako močno vplivala na cesarja, da je preložil odločitev o primeru in ni niti osvobodil niti obsodil Božjega služabnika. Toda cesarjevo sovraštvo do Pavla se je kmalu povrnilo. Ogorčen, ker ni mogel ustaviti širjenja krščanske vere celo na cesarskem dvoru, se je odločil, da bo apostola usmrtil takoj, ko bo našel primeren izgovor. Kmalu zatem je Neron objavil odločitev, da je Pavel obsojen na mučeniško smrt. Ker kot rimski državljan ni mogel biti podvržen mučenju, je bil obsojen na obglavljenje.

Pavla so naskrivaj odvedli na kraj izvršitve kazni. Navzočih je bilo lahko samo nekaj opazovalcev, saj so se preganjalci, ki so bili vznemirjeni zaradi njegovega vpliva, bali, da bi prizor njegove smrti pridobil spreobrnjence v krščanstvo. Toda celo prekaljeni vojaki, ki so ga spremljali,/509/ so prisluhnili njegovim besedam in ga začudeno opazovali, da je vesel in celo srečen v pričakovanju smrti. Nekaterim, ki so bili priče njegovi mučeniški smrti, sta se njegov duh odpuščanja morilcem in neomahljivo zaupanje v Kristusa do konca izkazala kot dišava življenja za življenje. Več izmed njih je sprejelo Zveličarja, ki ga je oznanjal Pavel, in kmalu so neustrašno zapečatili svojo vero s svojo krvjo.

Pavel je do zadnjega trenutka svojega življenja pričal o resničnosti svojih besed Korinčanom: "Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju. Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas. Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo; preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,6-10) Njegova zmožnost ni bila v njem samem, temveč v navzočnosti in pomoči božanskega Duha, ki je napolnil njegovo srce ter vsako misel pripeljal v pokorščino Kristusovi volji. Prerok pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3) Nebeški mir, ki se je razodeval na Pavlovem obrazu, je pridobil mnogo ljudi za evangelij.

Pavel je s seboj prinašal nebeško ozračje. Vsi, ki so se družili z njim, so čutili vpliv njegovega občestva/510/ s Kristusom. Dejstvo, da je njegovo življenje ponazarjalo resnico, ki jo je oznanjal, je dajalo prepričujočo moč njegovemu oznanjanju. V tem leži moč resnice. Pristni in nezavedni vpliv svetega življenja je najbolj prepričljiva pridiga, ki je lahko podana v korist krščanstva. Dokazovanje, četudi je neovrgljivo, lahko izzove nasprotovanje; toda pobožen zgled ima moč, ki se ji ni mogoče popolnoma upreti.

Apostol je pozabil na bližajoče se trpljenje zaradi skrbi zanje, ki se bodo morali upirati predsodkom, sovraštvu in preganjanju. Nekaj kristjanov, ki so ga spremljali na prostor izvršitve kazni, si je prizadeval okrepiti in jih opogumiti s ponavljanjem obljub, ki veljajo njim, ki so preganjani za pravičnost. Zagotavljal jim je, da ne bo ostalo neizpolnjeno nič od tega, kar je Gospod povedal glede svojih preizkušanih in zvestih otrok. Za nekaj časa bodo morda pod bremenom raznovrstnih skušnjav; morebiti bodo brez pozemskega udobja, vendar lahko svoje srce opogumijo z zagotovilom o Božji zvestobi, rekoč: "Vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil." (2 Tim 1,12) Kmalu bo noč preizkušnje in trpljenja končana. Zasvitalo se bo veselo jutro miru in popolnega dne.

Apostol je gledal daleč vnaprej, vendar ne z negotovostjo ali strahom, marveč z veselim upanjem in hrepenečim pričakovanjem. Ko je stal na mučeniškem prostoru, ni videl ne rabljevega meča ne zemlje, ki bo kmalu/511/ popila njegovo kri; tisti poletni dan je gledal skozi mirno modro nebo na prestol Večnega.

Ta mož vere je zagledal lestev iz Jakobovega videnja. Predstavljala je Kristusa, ki je povezal zemljo z nebesi in smrtnega človeka z večnim Bogom. Njegova vera se je okrepila, ko si je v misli priklical, kako so se očaki in preroki zanesli nanj, ki je njegova podpora in tolažba in za kogar daje svoje življenje. Od teh svetih mož, ki so iz veka v vek prenašali pričevanje svoje vere, je slišal zagotovilo, da je Bog zvest. Njegovi soapostoli so se zato, da bi oznanjali Kristusov evangelij, srečali z verskim skrajništvom in poganskim praznoverjem, preganjanjem in zaničevanjem ter niso marali svojega življenja, da bi lahko visoko dvignili luč križa sredi temnih blodnjakov nezvestobe — slišal jih je pričati o Jezusu kot Božjem Sinu, Zveličarju sveta. Z natezalnice, droga, ječe, iz votlin in zemeljskih jam je prihajalo v njegova ušesa zmagoslavno vpitje mučencev. Slišal je pričevanje stanovitnih ljudi, ki kljub zapuščenosti, stiski, mučenju še vedno neustrašno pričajo za vero z besedami: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Z izročanjem svojega življenja za vero so objavili svetu, da je On, v kogar zaupajo, zmožen rešiti.

Pavel je odkupljen s Kristusovo daritvijo, umit greha v njegovi krvi in oblečen v njegovo pravičnost imel v sebi pričevanje, da je njegova duša dragocena v Odrešenikovih očeh. Njegovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, in sam je bil/512/ prepričan, da je On, ki je premagal smrt, zmožen ohraniti tisto, kar mu je zaupano v oskrbo. Njegov duh se je oprijel Zveličarjeve obljube: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jn 6,40) Svoje misli in upe je osredotočil na drugi Gospodov prihod. In ko se je rabljev meč spustil in so se smrtne sence obvile okoli mučenca, se je dvignila njegova zadnja misel, ki bo njegova prva ob velikem prebujenju, da se bo srečal z Darovalcem življenja, ki ga bo pozdravil z dobrodošlico v blaženem veselju.

Stoletja so minila, odkar je ostareli Pavel prelil svojo kri kot priča za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. Nobena zvesta roka ni za prihodnje rodove zabeležila zadnjih prizorov v življenju tega svetega moža, toda Navdihnjenje nam je ohranilo njegovo zadnje pričevanje pred smrtjo. Kakor zvok trobente je njegov glas od takrat odmeval skozi veke in s svojim pogumom krepil tisoče prič za Kristusa in v tisočih od bolečine strtih srcih prebujal odmev svojega zmagoslavnega vzklika: "Kajti jaz bom skoraj žrtvovan, in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod." (2 Tim 4,6-8)/513/

51. Zvesti nižji pastir

Temeljno besedilo: 1 Pet

V knjigi Dejanj apostolov se le malo omenja poznejše delo apostola Petra. V letih marljive službe, ki so sledila izlivanju Duha na petdesetnico, je bil med njimi, ki so si neutrudno prizadevali doseči Jude, ki so hodili ob času letnih praznikov v Jeruzalem k bogoslužju.

Ko se je povečalo število vernikov v Jeruzalemu in drugih krajih, ki so jih obiskovali poslanci križa, so se sposobnosti, ki jih je imel Peter, izkazale za izredno koristne v krščanski cerkvi. Vpliv njegovega pričevanja o Jezusu iz Nazareta se je razširil daleč po svetu. Na njem je ležala dvojna odgovornost. Jasno je pričal o Mesiju pred neverniki in iskreno delal za njihovo spreobrnjenje, obenem pa je opravljal posebno delo za vernike in jih krepil v Kristusovi veri./514/

Peter je prejel vabilo, da dela kot nižji pastir, ko se je odpovedal sebi in se popolnoma zanesel na božansko moč. Kristus je Petru rekel, preden ga je ta zatajil: "In ti, ko se nekdaj spreobrneš, potrjuj svoje brate." (Lk 22,32) Te besede so bile pomembne za obsežno in učinkovito delo, ki naj bi ga opravljal apostol v prihodnosti zanje, ki bodo sprejeli vero. Za to delo ga je pripravila lastna izkušnja z grehom ter trpljenje in spokorjenje. Dokler ni spoznal svoje nebogljenosti, ni mogel poznati potreb vernikov po zanašanju na Kristusa. Sredi nevihte skušnjave je dojel, da lahko človek varno hodi samo, ko se v skrajnem nezaupanju vase zanese na Zveličarja.

Ob zadnjem Kristusovem srečanju z učenci ob morju je bil Peter preizkušen s trikratnim enakim vprašanjem: "Ali me ljubiš?" (Jn 21,15-17) Tako je ponovno zasedel svoj prostor med dvanajsterico. Določeno mu je bilo delo; pasel bo Gospodovo čredo. Zdaj ko je bil spreobrnjen in sprejet, ne bo samo reševal tistih zunaj črede, marveč bo tudi pastir ovac.

Kristus je Petru navedel samo en pogoj za službo: "Ali me ljubiš?" To je bistvena lastnost. Čeprav bi imel Peter vse druge lastnosti, brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Božje črede. Znanje, radodarnost, zgovornost, vnema — vse to je potrebno za dobro delo; vendar je delo krščanskega služabnika zaman, če nima Kristusove ljubezni v srcu./515/

Kristusova ljubezen ni spremenljiv občutek, temveč živo načelo, ki se mora razodevati kot trajna moč v srcu. Če pastirjev značaj in vedenje kažeta resnico, ki jo zagovarja, bo Gospod dal na takšno delo svoj pečat odobravanja. Pastir in čreda bosta postala eno, združena s skupnim upanjem v Kristusa.

Zveličarjev način ravnanja s Petrom je vseboval nauk zanj in za njegove brate. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, ni nikoli prenehala ljubezen, ki jo je čutil Jezus do njega. Ko pa bo apostol opravljal delo oznanjevanja besede drugim, bo s prestopnikom ravnal s potrpežljivostjo, naklonjenostjo in odpuščajočo ljubeznijo. Ko se bo spominjal lastne slabosti in spodrsljaja, bo ravnal z ovcami in jagnjeti, ki so izročeni v njegovo oskrbo, tako nežno, kakor je Kristus ravnal z njim.

Ljudje, ki so sami podvrženi grehu, so nagnjeni k temu, da grobo ravnajo s skušanimi in tavajočimi. Ne morejo brati srca, ne poznajo grešnikovega notranjega boja in bolečine. Naučiti se morajo graje iz ljubezni, udarca, ki rani, da bi ozdravil, in svarila, ki vnaša upanje.

Peter je ves čas svoje službe zvesto čuval čredo, ki mu je bila zaupana v oskrbo, in se tako izkazal vrednega naloge in odgovornosti, ki mu jo je naložil Zveličar. Vedno je poveličeval Jezusa iz Nazareta kot Izraelovo upanje, Zveličarja človeštva. Svoje življenje je podredil vodstvu Vrhovnega Delavca. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, je poučeval vernike za dejavno službo. Njegov pobožni zgled in neutrudna dejavnost/516/ sta navdihnila mnoge mlade, da so se zaobljubili popolnoma izročiti delu oznanjevanja. Z minevanjem časa je naraščal apostolov vpliv vzgojitelja in voditelja. Čeprav nikoli ni pozabil, da dela posebej za Jude, je podal svoje pričevanje v mnogih deželah in krepil vero množic v evangeliju.

V poznejših letih svoje službe je bil Peter navdihnjen, da je pisal vernikom, "razkropljenim po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji". (1 Pt 1,1) Njegova pisma so pomagala vliti pogum in krepiti vero njim, ki so prestajali preizkušnje in stiske, ter k dobrim delom povrnila nje, ki so bili zaradi raznih skušnjav v nevarnosti, da pozabijo Boga. Ta pisma dajejo vtis, da jih je napisal nekdo, v komer je bilo obilo Kristusovega trpljenja, vendar tudi njegove tolažbe; nekdo, čigar celotno bitje je bilo spremenjeno po milosti in čigar upanje na večno življenje je bilo zanesljivo in stanovitno.

Na samem začetku Petrovega prvega pisma je ostareli Božji služabnik svojemu Gospodu izkazal hvalo in hvaležnost. Vzkliknil je: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem svojem usmiljenju prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine, shranjene v nebesih za vas, ki vas čuva Božja moč in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času." (1 Pt 1,1- 5)

V tem upanju na zanesljivo dediščino obnovljene zemlje/517/ so se prvi kristjani veselili celo v časih krutih preizkušenj in stisk. Peter je zapisal: "V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (če je treba) v žalosti po mnogoterih skušnjavah, da se preizkušnja vaše vere vrednejša kakor preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa; ki ga ljubite, dasi ga niste videli, ... in se v njem radujete z neizrečnim veseljem in polnim slave, prejemajoč konec svoje vere, zveličanje duš." (1 Pt 1,6-9)

Apostolove besede so bile zapisane za pouk vernikom v vseh časih, poseben pomen pa imajo zanje, ki živijo v času, ko se je približal konec vsega. (1 Pt 4,7) Njegova svarila in opozorila ter njegove besede vere in poguma potrebuje vsak človek, ki želi ohraniti svojo vero "trdno do konca". (Heb 3,14)

Apostol je želel vernike poučiti o tem, kako pomembno je, da naše misli ne tavajo po prepovedanih področjih ali da ne zapravljamo svojih moči za nevredne cilje. Kdor ne želi postati plen Satanovih zvijač, mora dobro varovati poti v srce; ogibati se mora branju, gledanju ali poslušanju tistega, kar bo napeljevalo k nečistim mislim. Um ne sme biti prepuščen brezciljnemu razmišljanju o ničemer, kar ponuja sovražnik ljudi. Srce se mora zvesto stražiti, ali pa bodo zla od zunaj spodbudila greh v nas, človek pa bo taval v temi. Peter je pisal: "Zato opašite ledja svojega razuma, bodite trezni in stavite svoje upanje popolnoma na milost, ki se vam prinaša v razodetju/518/ Jezusa Kristusa; ... ne ravnajte se po prejšnjih željah v času svoje nevednosti, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju; kajti pisano je: Sveti bodite, ker sem jaz svet." (1 Pt 1,13-16)

"Živite v strahu ves čas svojega tujčevanja, vedoč, da niste odkupljeni z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, iz svojega praznega življenja, podedovanega od očetov, ampak z drago krvjo kakor Jagnjeta brez hibe in brez madeža, Kristusa; ki je bil najprej spoznan pred ustanovitvijo sveta, razodel se je pa ob koncu časov zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, tako da je vaša vera tudi upanje v Boga." (1 Pt 1,17-21)

Če bi srebro in zlato zadostovala za odkup človekovega zveličanja, kako zlahka bi ga zagotovil On, ki pravi: "Moje je srebro in moje je zlato." (Hag 2,8) Toda prestopnik je lahko odrešen samo z dragoceno krvjo Božjega Sina. Načrt zveličanja je bil utemeljen na daritvi. Apostol Pavel je zapisal: "Kajti poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Kristus je dal samega sebe za nas, da nas je odkupil vsake krivičnosti. In kot vrhunski blagoslov zveličanja je "Božji dar večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu". (Rim 6,23)

Peter je nadaljeval: "Ker ste očistili svoje duše v pokorščini resnice za nehlinjeno bratoljubje,/519/ ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno." (1 Pt 1,22) Božja beseda — resnica — je prenosnik, po katerem Gospod razodeva svojega Duha in moč. Poslušnost Božji besedi obrodi sad želene kakovosti — nehlinjeno bratoljubje. Ljubezen je rojena v nebesih in vodi k vzvišenim spodbudam in nesebičnim dejanjem.

Ko resnica postane stalno načelo v življenju, je človek prerojen "ne iz minljivega semena, ampak iz neminljivega, po Božji besedi, ki živi in večno ostane". (1 Pt 1,23) To novorojenje je sad sprejemanja Kristusa kot Besede. Ko so božanske resnice po Svetem Duhu vtisnjene v srce, nastajajo nove zamisli, doslej dremajoče moči pa se zbudijo za sodelovanje z Bogom.

Tako je bilo s Petrom in njegovimi součenci. Kristus je razodel resnico svetu. Po njem je bilo neminljivo seme — Božja beseda — posejano v srce ljudi. Toda mnogi najdragocenejši nauki vzvišenega Učitelja so bili podani njim, ki jih tedaj niso razumeli. Ko je po Jezusovem vnebohodu Sveti Duh v učencih obudil spomin na njegove nauke, se je prebudilo njihovo dremajoče dojemanje. Pomen teh resnic je preblisnil njihov um kakor novo razodetje, čista in pristna resnica pa je našla svoj prostor v njih. Potem je čudovita izkušnja njegovega življenja postala njihova. Kristus kot Beseda je podajal pričevanje po njih, možeh, ki jih je določil, in oni so oznanjali mogočno resnico: "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna/520/ milosti in resnice. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (Jn 1,14.16)

Apostol je opominjal vernike, naj proučujejo Pisma, da bi si s pravim razumevanjem zagotovili večnost. Peter se je zavedal, da bo prizore stisk in preizkušenj doživljal vsak človek, ki bo končno zmagal; vedel pa je tudi, da bo razumevanje Pisem usposobilo skušane, da se spominjajo obljub, ki bodo potolažile srce in okrepile vero v Vsemogočnega.

Povedal je: "Vse meso je kakor trava in vsa njegova slava kakor cvet trave; trava se posuši in cvet ji odpade, Gospodova beseda pa ostane vekomaj. To pa je beseda blagovestja, ki se vam je oznanila. Odloživši torej vso hudobnost in vso zvijačnost in licemerstvo in zavist in vse obrekovanje, hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz Božje besede, da po njem rastete v zveličanje, če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv." (1 Pt 1,24.25; 2,1-3)

Mnogi od vernikov, ki jim je Peter poslal pisma, so živeli sredi poganov. Veliko je bilo odvisno od tega, da ostanejo zvesti visokemu poklicu svoje vere. Apostol jim je razložil prednosti, ki so jih imeli kot sledilci Jezusa Kristusa. Zapisal je: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo; ki nekdaj niste bili ljudstvo, sedaj pa ste Božje ljudstvo, nekdaj ne deležni milosti, sedaj pa pomiloščeni./521/ Ljubljeni, opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujete mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo; vaše vedenje med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelce, v dan obiskovanja slavili Boga zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo." (1 Pt 2,9-12)

Apostol je jasno poudaril, kako naj se verniki vedejo do javnih oblasti: "Pokorite se vsaki človeški naredbi zavoljo Gospoda: bodisi kralju kakor najvišjemu, bodisi poglavarjem kakor od njega poslanim v kaznovanje hudodelnikov in v pohvalo teh, ki delajo dobro. Kajti taka je Božja volja, da z dobrimi deli zavežete jezik nevednosti nespametnih ljudi; kakor svobodni, a ne za pokrivalo hudobnosti imajoč svobodo, temveč kakor Božji hlapci. Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite!" (1 Pt 2,13-17)

Kdor je bil hlapec, mu je bilo svetovano, da ostane podložen svojemu gospodarju "v vsem strahu, ne samo dobrim in krotkim, ampak tudi osornim". (1 Pt 2,18) Apostol je pojasnil: "Kajti to je milost, ako kdo iz vestnosti do Boga prenaša težave, po krivem trpeč. Kakšna namreč hvala, če boste grešeč in zato tepeni trpeli? Ampak če ste, dobro delajoč in pri tem trpeč, stanovitni, to je prijetno pri Bogu. Kajti za to ste bili poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po njegovih sledovih: On ni storil greha, tudi zvijača se ni našla v njegovih ustih; On/522/ psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temveč vse je prepuščal njemu, ki sodi pravično; On je naše grehe sam na svojem telesu nesel na les, da bi grehom odmrli in živeli pravičnosti; z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Bili ste namreč kakor tavajoče ovce, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Škofu svojih duš." (1 Pt 2,19-25)

Apostol je opomnil žene v veri, naj bodo preproste v pogovoru ter skromne v oblačenju in vedenju. Nasvet se je glasil: "Vaše lepotičje ne bodi zunanje, spletanje las in obešanje zlatnine ali oblačenje kril, ampak skriti človek srca, v neminljivem krasu krotkega in mirnega duha, ki je dragocen pred Bogom." (1 Pt 3,3.4)

Nauk velja vernikom v vseh obdobjih. "Po njih sadovih jih spoznate." (Mt 7,20) Notranji okras krotkega in ponižnega duha je neprecenljiv. V življenju pravega kristjana je zunanji okras vedno usklajen z notranjim mirom in svetostjo. Kristus je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Samoodpoved in žrtvovanje bosta označevala krščansko življenje. Dokaz, da je okus spreobrnjen, bo viden v oblačenju vseh, ki hodijo po poti, ki je določena za Gospodove odkupljence.

Pravilno je ljubiti to, kar je lepo, in si to želeti; toda Bog želi, da najprej ljubimo in iščemo najvišjo lepoto, ki je neminljiva. Nobeno zunanje okraševanje se ne more primerjati z vrednostjo ali lepoto krotkega in ponižnega duha, z "belo/523/ in čisto tančico", (Raz 19,14) ki jo bodo nosili vsi sveti na zemlji. Ta obleka jih bo tukaj naredila lepe in prikupne, v prihodnosti pa bo njihova priponka za vstop v Kraljeve dvore. Njegova obljuba se glasi: "In hodili bodo z menoj v belih (oblačilih), ker so vredni." (Raz 3,4)

Apostol je po preroškem videnju gledal v prihodnost, v nevarne čase, v katere bo stopila Kristusova cerkev, in opomnil vernike, naj bodo stanovitni kljub preizkušnjam in trpljenju. Zapisal je: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje." (1 Pt 4,12)

Preizkušnja je del vzgoje v Kristusovi šoli, da očisti Božje otroke zemeljske nesnage. Bog vodi svoje otroke, tako da doživljajo preizkušnje. Skušnjave in ovire so njegovi izbrani vzgojni načini ter pogoji, ki jih je določil za uspeh. Bralec človeških src pozna njihove slabosti bolje od njih samih. Vidi, da nekateri imajo sposobnosti, ki so lahko uporabljene za napredek njegovega dela, če se jih pravilno usmeri. V svoji previdnost vodi te ljudi v različna stanja in razmere, da bi lahko odkrili pomanjkljivosti, ki so prikrite njihovemu spoznanju. Tako jim daje priložnost, da te pomanjkljivosti premagajo in se usposobijo za službo. Pogosto dovoli, da se razvname ogenj stisk, da bi jih očistil.

Božja skrb za njegovo dediščino je nenehna. Dovoli, da njegove otroke doletjo samo stiske, ki so nujno potrebne/524/ za njihovo sedanjo in večno blaginjo. Očistil bo svojo cerkev, kakor je Kristus očistil tempelj med svojim delom na zemlji. Vse, kar doleti njegovo ljudstvo v preizkušnji in stiski, prihaja zato, da bi lahko poglobili svojo pobožnost in si okrepili moč, da bi še naprej dosegali zmage križa.

V Petrovi izkušnji je bil čas, ko ni bil pripravljen sprejeti križa v Kristusovem delu. Ko je Zveličar učencem naznanil svoje neizbežno trpljenje in smrt, je Peter vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi." (Mt 16,22) Petrov ugovor sta sprožila samoobžalovanje in strah, da se bo moral udeležiti trpljenja s Kristusom. Da Kristusova pot na zemlji vodi skozi smrtne muke in ponižanje, je bil za učenca grenek nauk, ki se ga je učil počasi. Nauka pa se je moral naučiti v hudem ognju preizkušnje. Zdaj, ko je bilo njegovo telo sklonjeno pod bremenom let in dela, je lahko zapisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pt 4,12.13)

Apostol je cerkvenim starešinam glede njihovih odgovornosti kot nižjih pastirjev Kristusove črede zapisal: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi. In/525/ ko se prikaže višji Pastir, prejmete neminljivi venec slave." (1 Pt 5,2-4)

Kdor ima položaj nižjega pastirja, mora vztrajno bedeti nad Gospodovo čredo. To naj ne bo nasilno nadziranje, temveč težnja, da opogumlja, krepi in dviguje. Služenje pomeni več kakor pridiganje. Pomeni resno osebno delo. Cerkev na zemlji sestavljajo pomanjkljivi ljudje, ki potrebujejo potrpežljivo in skrbno prizadevanje, da bi se izučili in vzgojili za zadovoljivo delo v tem življenju in bili v prihodnjem življenju okronani s slavo in nesmrtnostjo. Potrebujemo pridigarje — zveste pastirje — ki ne bodo laskali Božjemu ljudstvu, niti ne bodo z njimi grobi, marveč jih bodo hranili s kruhom življenja — ljudi, ki v svojem življenju vsak dan občutijo preobražujočo moč Svetega Duha in gojijo močno, nesebično ljubezen do njih, za katere delajo.

Ko se nižji pastir sreča z odtujitvijo, zagrenjenostjo, zavistjo in ljubosumnostjo v cerkvi, mora ravnati obzirno. Da se stvari spravijo v red, bo moral delati v Kristusovem duhu. Mora zvesto opozarjati, grajati grehe, popraviti, kar je napačno; vse to bo opravljeno z osebnim delom in ne samo s pridiganjem s prižnice. Trmasto srce lahko ugovarja sporočilu, Božji služabnik pa je lahko napačno dojet in kritiziran. Takrat naj se spomni, da "modrost, ki je od zgoraj, je prvič čista, potem miroljubna, nežnočutna, dovzetna, polna usmiljenja in dobrega sadu, prosta dvoma, brez hinavščine./526/ Sad pravičnosti pa se seje v miru njim, ki napravljajo mir." (Jak 3,17.18)

Delo evangeljskega služabnika je "razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril". (Ef 3,9) Če kdo, ki se loti tega dela, izbere najmanj samopožrtvovalno področje in se zadovolji s pridiganjem ter opušča delo osebne službe za druge, njegovo delo ne bo sprejemljivo Bogu. Ljudje, za katere je Kristus umrl, propadajo zaradi pomanjkanja dobro usmerjenega, osebnega dela. Kdor se je lotil dela in ni pripravljen opraviti osebnega dela, ki ga zahteva skrb za čredo, je zgrešil svoj poklic.

Duh pravega pastirja je duh nesebičnosti. Takšen pozablja nase, da lahko opravlja Božje delo. Z oznanjevanjem besede in z osebno službo v domovih spoznava njihove potrebe, njihove bolečine in stiske. Ko sodeluje z velikim Nosilcem bremen, deli njihove stiske, tolaži jih v žalosti in lajša lakoto duše ter pridobi njihovo srce za Boga. Pri tem delu pridigarja spremljajo nebeški angeli, pa tudi sam je razsvetljen in poučen v resnici, ki lahko zmodri za zveličanje.

V sobesedilu nasveta za te na odgovornih položajih v cerkvi je apostol poudaril nekaj osrednjih načel, ki jih morajo upoštevati vsi, ki so združeni v cerkvenem občestvu. Mlajšim vernikom črede je rečeno, naj sledijo zgledu svojih starešin v/527/ ponižnosti, ki je podobna Kristusovi: "Enako mlajši, pokorite se starejšim; vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker 'Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost'. Ponižajte se torej pod Božjo mogočno roko, da vas poviša ob svojem času; vso svojo skrb zvrnite nanj, ker On skrbi za vas. Bodite trezni, bedite: vaš nasprotnik, Hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil; njemu se upirajte, trdni v veri." (1 Pt 5,5-9)

Tako je Peter pisal vernikom v času posebne preizkušnje za cerkev. Mnogi so že postali sodeležniki Kristusovega trpljenja in cerkev bo kmalu doživela obdobje hudega preganjanja. V nekaj letih bo mnogo njih, ki so bili učitelji in voditelji v cerkvi, dalo svoje življenje za evangelij. Kmalu bodo nastopili grabežljivi volkovi in ne bodo prizanesli čredi. Toda nič od tega ne bo spravilo v malodušje njih, ki so svoje upe osredotočili na Kristusa. Z opogumljajočimi besedami in spodbujanjem je Peter usmeril misli vernikov iz sedanjih preizkušenj in prihodnjih prizorov trpljenja na "prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine". (1 Pt 1,4) Goreče je molil: "Bog vse milosti pa, ki vas je poklical v svojo večno slavo v Kristusu, vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti. Njemu moč na veke vekov! Amen." (1 Pt 5,10.11)/528/

52. Stanoviten do konca

Temeljno besedilo: 2 Pet

V drugem pismu, katero je Peter naslovil "njim, ki so zadobili z nami enako dragoceno vero", (2 Pt 1,1) je apostol razložil božanski načrt za razvoj krščanskega značaja. Pisal je:

"Milost vam in mir naj se pomnoži v spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda; kakor nam je njegova Božja moč podarila vse, kar služi v življenje in pobožnost, po spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti, po čemer nam je podaril dragocene in največje obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje.

Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v svoji veri krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh. Kajti če so te čednosti v vas in se množe,/529/ napravljajo, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanju našega Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,2-8)

Te besede so polne pouka in zadenejo bistvo zmage. Apostol predstavlja vernikom lestev krščanskega napredovanja, katere vsak klin predstavlja napredek v poznavanju Boga in pri vzpenjanju po njej ni ustavljanja. Vera, krepost, spoznanje, zmernost, potrpežljivost, pobožnost, bratoljubje in ljubezen so klini na lestvi. Rešeni smo z vzpenjanjem po njih, s plezanjem korak za korakom do višine Kristusovega želenega cilja za nas. Tako nam On postane modrost, pravičnost, posvečenje in odrešitev.

Bog je poklical svoje ljudstvo v slavo in krepost, in to se bo razodelo v življenju vseh, ki so resnično povezani z njim. Ko postanejo sodeležniki nebeškega daru, napredujejo do popolnosti in jih "Božja moč čuva in po veri ohrani". (1 Pt 1,5) Božja slava je v tem, da daje svojo krepost svojim otrokom. Bog želi videti, da ljudje dosežejo najvišja merila, in ko se z vero oprimejo Kristusove moči, se sklicujejo na njegove zanesljive obljube in si jih lastijo ter z vztrajnostjo, ki je ni mogoče odpraviti, prosijo za moč Svetega Duha, bodo v njem dopolnjeni.

Ko je vernik prejel vero evangelija, je njegovo naslednje delo pridajati čednosti svojemu značaju in tako očistiti srce in pripraviti um za sprejem spoznanja o Bogu. To spoznanje je temelj/530/ vsake prave vzgoje in vsake prave službe. Je edina prava zaščita pred skušnjavo in samo po njem se lahko doseže značajska podobnost Bogu. Po spoznanju Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa je verniku darovano "vse, kar služi v življenje in pobožnost". (2 Pt 1,3) Noben dober dar ni prikrajšan njemu, ki si iskreno želi doseči Božjo pravičnost.

Kristus pravi: "Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Prerok Jeremija pa pravi: "Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod." (Jer 9,23.24) Človeški um le s težavo dojame širino, globino in višino duhovnih dosežkov njega, ki si pridobi to znanje.

Vsak lahko na svojem področju doseže popolnost krščanskega značaja. S Kristusovo daritvijo je bilo poskrbljeno, da vernik prejme vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Bog nas vabi, da dosežemo merilo popolnosti in pred nas postavlja zgled Kristusovega značaja. V svoji človeški naravi, ki je bila dovršena z življenjem neprestanega upiranja zlu, je Zveličar pokazal, da lahko ljudje v sodelovanju z Božanstvom v tem življenju dosežejo popolnost značaja. V tem imamo Božje zagotovilo, da lahko tudi mi dosežemo popolno zmago./531/

Verniku je ponujena čudovita možnost, da postane podoben Kristusu, poslušen vsem načelom zakona. Sam človek pa je popolnoma nezmožen doseči to stanje. Svetost, ki jo po Božji besedi moramo imeti, da bi lahko bili zveličani, je sad delovanja božanske milosti, ko se poslušno priklonimo vzgoji in omejevalnim vplivom Duha resnice. Človekova poslušnost je lahko popolna samo zaradi kadila Kristusove pravičnosti, ki z božansko vonjavo napolnjuje vsako dejanje poslušnosti. Kristjanova vloga je zdržati v premagovanju vsake hibe. Neprestano naj moli k Zveličarju, da bi ozdravil slabosti njegove zaradi greha bolne duše. Sam nima ne modrosti ne moči, da bi premagal; to pripada Gospodu. On pa to daje njim, ki ga v ponižnosti in skrušenosti prosijo za pomoč.

Preobrazba iz neposvečenosti v svetost je nenehna. Dan za dnem Bog dela za človekovo posvečenje, človek pa pri tem sodeluje z njim in si vztrajno prizadeva gojiti pravilne navade. Vrlino mora dodajati vrlini. Ko tako deluje po načrtu seštevanja, Bog zanj dela po načrtu množenja. Naš Zveličar je vedno pripravljen slišati in uslišati molitev skrušenega srca. Milost in mir se pomnožujeta njim, ki so mu zvesti. Rad jim podeljuje blagoslove, ki jih potrebujejo v boju zoper zla, katera jih obdajajo.

Obstajajo takšni, ki se poskušajo povzpeti po lestvi krščanskega napredovanja, pri tem pa se začnejo zanašati na človeško moč ter kmalu izgubijo spred oči Jezusa,/532/ Začetnika in Dovrševalca svoje vere. Posledica je neuspeh — izguba vsega, kar je pridobljeno. Zares je žalostno stanje njih, ki se na poti utrudijo in dovolijo sovražniku ljudi, da jih oropa krščanskih kreposti, ki so se razvijale v njihovem srcu in življenju. Apostol je zapisal: "Kdor namreč nima teh, je slep, kratkoviden, ker je pozabil, da je očiščen svojih starih grehov." (2 Pt 1,9)

Apostol Peter je imel v duhovnosti dolgoletno izkušnjo. Njegova vera v Božjo moč, da reši, se je z leti okrepila, dokler ni brez dvoma nazorno dokazal, da ne obstaja možnost neuspeha zanj, ki po veri napreduje in se vzpenja klin za klinom vedno le navzgor in dalje do najvišjega klina lestve, ki sega do nebeških vrat.

Mnogo let je Peter vernikom predočal potrebo po neprestani rasti v milosti in v spoznanju resnice. Zdaj pa, ker je vedel, da bo kmalu poklican pretrpeti mučeniško smrt za svojo vero, je še enkrat usmeril pozornost k dragocenim prednostim, ki so dosegljive vsakemu verniku. Ostareli učenec je bil popolnoma prepričan o svoji veri, zato je opominjal svoje brate, da se neomajno držijo cilja krščanskega življenja. Rotil je: "Zato se, bratje, tem bolj trudite, da utrdite svoj poklic in izvoljenje; kajti če tako delate, se nikdar ne spotaknete. Tako namreč vam bo dan zmagoslaven vhod v večno kraljestvo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,10.11) Kako dragoceno zagotovilo! Veličastno je upanje vernika, ko z vero napreduje proti višinam krščanske popolnosti!/533/

Apostol je nadaljeval: "Zato ne bom vnemar pustil, vedno vas tega spominjati, dasi to veste in ste utrjeni v dani vam resnici. Menim pa, da je prav, dokler sem v tej koči, da vas spodbujam, kličoč vam to v spomin, ker vem, da moram skoraj odložiti svojo kočo, kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus naznanil. Potrudim pa se, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu spominjati tega." (2 Pt 1,12-15)

Apostol je bil dobro usposobljen, da je lahko govoril o Božjih namenih za človeški rod, saj je med Kristusovo pozemsko službo videl in slišal veliko o Božjem kraljestvu. Vernike je spomnil: "Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji; in ta glas smo mi slišali, da je prišel iz neba, ko smo bili z njim na sveti gori." (2 Pt 1,16-18)

Ne glede na prepričljivost tega dokaza o zanesljivosti vernikovega upanja je obstajal še prepričljivejši dokaz v pričevanju preroštva, po katerem bi bila vera vseh potrjena in varno zasidrana. Peter pravi: "In imamo preroško besedo tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide/534/ v vaših srcih; to najprej spoznavajoč, da se nobeno prerokovanje Pisma ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po človeški volji, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (2 Pt 1,19-21)

Apostol je s poviševanjem trdne preroške besede kot varnega vodnika v nevarnih časih resno posvaril cerkev pred baklo lažnega preroštva, ki jo bodo povzdigovali lažni učitelji, ko bodo naskrivaj vnesli "krive nauke in zatajevali celo Gospoda". (2 Pt 2,1) Te lažne učitelje, ki bodo vstali v cerkvi in jih bodo imeli mnogi njihovi bratje v veri za prave, je apostol primerjal s "studenci brez vode in megle, ki jih goni vihar, ki jim je shranjen mrak večne teme". (2 Pt 2,17) Dejal je: "Njihovo poslednje je postalo hujše od prvega. Kajti boljše bi jim bilo, da bi ne bili spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi." (2 Pt 2,20.21)

Peter je gledal skozi veke v čas konca, in je pod navdihnjenjem opisal razmere, ki bodo obstajale na svetu tik pred drugim Kristusovim prihodom. Zapisal je: "Da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po lastnih poželenjih in govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pt 3,3.4) Toda "ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,3) Vendar pa sovražnikove zvijače ne bodo prevarale vseh. Ko se bo približal konec vseh pozemskih stvari, bodo/535/ zvesti zmožni razločiti znamenja časov. Veliko število teh, ki se imajo za kristjane, bo zanikalo svojo vero s svojimi deli, obstajal pa bo ostanek, ki bo zdržal do konca.

Peter je v svojem srcu ohranil živo upanje na Kristusovo vrnitev in je cerkvi zagotovil zanesljivo izpolnitev Zveličarjeve obljube: "In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Preizkušanim in zvestim se bo morda zdelo, da se s prihodom odlaša, toda apostol jim je zagotovil: "Gospod ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do spokorjenja. Pride pa Gospodov dan kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore.

Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti, ki čakate in pospešujete prihod Božjega dneva, spričo katerega razpadejo nebesa v ognju in se prvine goreč raztope. Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po njegovi obljubi, v katerih prebiva pravičnost.

Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru. In potrpežljivost našega Gospoda imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni naš brat Pavel pisal po dani mu modrosti./536/ ... Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas zmota pregrešnih ne potegne za seboj in ne padete iz lastnega trdnega stanja, temveč rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 3,9-17)

Po Božji previdnosti je bilo Petru dovoljeno končati svoje delo v Rimu. Tam je cesar Neron ukazal, da ga zaprejo približno v času, ko je bil Pavel nazadnje zaprt. Tako naj bi dva izkušena apostola, ki sta bila mnogo let oddaljena drug od drugega pri svojem delu, zadnjič pričala za Kristusa v svetovni prestolnici in na njena tla izlila svojo kri kot seme obilne žetve svetih in mučencev.

Od svoje ponovne uveljavitve, potem ko je zatajil Kristusa, je Peter neustrašno kljuboval nevarnosti in pokazal plemenit pogum v oznanjevanju križanega, vstalega in v nebo vzetega Zveličarja. Ko je ležal v svoji celici, si je v spomin priklical besede, ki mu jih je namenil Kristus: "Resnično, resnično ti pravim: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, kamor si hotel; ko se pa postaraš, raztegneš svoje roke in drugi te opaše, in te povleče, kamor ti nočeš." (Jn 21,18) Tako je Jezus učencu oznanil sam način njegove smrti in celo napovedal, da bo raztegnil roke na križu.

Peter je bil kot Jud in tujec obsojen na bičanje in križanje. V pričakovanju svoje strašne smrti se je apostol spomnil svojega velikega greha, ko je zatajil Jezusa v uri njegove preizkušnje. Ker nekoč ni bil pripravljen sprejeti/537/ križa, se je imel sedaj za srečnega, da lahko da svoje življenje za evangelij. Zdelo se mu je edino, da je zanj, ki je zatajil Gospoda, prevelika čast umreti enako, kakor je umrl njegov Učitelj. Peter se je iskreno spokoril za ta greh, in Kristus mu je odpustil, kar se kaže v visokem pooblastilu, naj pase ovce in jagnjeta. Toda sam sebi ni mogel nikoli odpustiti. Niti misel na smrtni boj zadnjega strašnega prizora ni mogla zmanjšati grenkobe njegove žalosti in spokorjenja. Kot zadnjo uslugo si je od rabljev izprosil, da bi ga pribili na križ z glavo navzdol. Tej prošnji so ugodili in na tak način je umrl veliki apostol Peter./538/

53. Ljubljeni Janez

Janez se od drugih apostolov razlikuje kot učenec, "ki ga je Jezus ljubil". (Jn 21,20) Kaže, da je užival poseben položaj kot Kristusov prijatelj in bil deležen mnogo znamenj Zveličarjevega zaupanja in ljubezni. Bil je eden med tremi, ki mu je bilo dovoljeno biti navzoč ob razodetju Kristusove slave na Gori spremenjenja in ob smrtnem boju v Getsemaniju. Janezovi oskrbi je Gospod zaupal svojo mater v poslednjih urah bolečin na križu.

Zveličarjeva naklonjenost do ljubljenega učenca je bila povrnjena z vso močjo goreče vdanosti. Janez se je oklenil Kristusa, kakor se trta oprime trdnega stebra. Zaradi Učitelja je kljuboval nevarnostim sodne dvorane in se mudil ob križu. Ob novici, da je Kristus vstal, je pohitel h grobu ter v svoji vnemi prehitel celo vihravega Petra.

Zaupna ljubezen in nesebična predanost, ki sta se razodevali v Janezovem življenju in značaju, sta krščanski cerkvi pomenili/539/ nauke neprecenljive vrednosti. Janez po naravi ni imel značajske lepote, ki se je razodela v poznejši izkušnji. Po naravi je imel resne pomanjkljivosti. Ni bil le ošaben, samozavesten in častihlepen, temveč tudi nagel in zamerljiv. Z bratom sta bila imenovana "sinova groma". Grešen značaj, želja po maščevanju in duh kritiziranja, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Toda pod vsem tem je božanski Učitelj spoznal goreče, iskreno in ljubeče srce. Jezus je grajal njegovo sebičnost, razočaral njegovo častihlepje in preizkusil njegovo vero. Razodel pa mu je tisto, po čemer je hrepenelo njegovo srce — lepoto svetosti, preobražujočo moč ljubezni.

Pomanjkljivosti Janezovega značaja so se izrazito pokazale ob mnogih priložnostih med njegovim osebnim druženjem z Zveličarjem. Nekoč je Kristus pred seboj v vas Samarijanov poslal sle s prošnjo, naj ljudje zanj in za učence pripravijo prenočišče. Toda ko se je Zveličar približal mestu, so spoznali, da želi iti naprej proti Jeruzalemu. To je pri Samarijanih izzvalo zavist, in namesto da bi ga povabili, da bi ostal pri njih, so mu celo odrekli uslugo, ki bi jo sicer izkazali navadnemu popotniku. Jezus nikoli nikomur ne vsiljuje svoje navzočnosti in Samarijani so izgubili blagoslov, ki bi ga lahko prejeli, če bi ga povabili, da bi bil njihov gost.

Učenci so vedeli, da je Kristus nameraval blagosloviti Samarijane s svojo navzočnostjo. Zaradi brezčutnosti, zavisti in nespoštovanja, ki so ga Samarijani izkazali do njihovega Učitelja, so bili učenci presenečeni in užaljeni. Posebno se je to pokazalo/540/ pri Janezu in Jakobu. Takšno ravnanje z njim, ki so ga sami tako zelo spoštovali, se jim je zdelo prehudo zlo, da bi lahko ušlo takojšnjemu kaznovanju. V svoji vnemi sta rekla: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" (Lk 9,54) To se je nanašalo na uničenje samarijanskih poveljnikov in njihovih vojakov, ki so bili poslani prijet preroka Elija. Presenečena sta bila, ko sta videla, da so njune besede prizadele Jezusa. Še bolj ju je presenetilo, ko sta slišala njegov ukor: "Ne veste, kakšnega duha ste. Sin človekov namreč ni prišel pogubljat človeških duš, ampak reševat." (Lk 9,55)

Kristusovemu poslanstvu je tuje siliti ljudi, da bi ga sprejeli. Satan in ljudje, ki jih podžiga njegov duho, želijo prisiliti vest. Ljudje, ki so zavezniki hudobnih angelov pod pretvezo gorečnosti za pravičnost, včasih povzročijo trpljenje svojim bližnjim, da bi jih pridobili za svoje verske zamisli. Ampak Kristus vedno izkazuje usmiljenje, vedno jih želi pridobiti z razodevanjem svoje ljubezni. V srcu ne dopušča tekmeca, niti ne sprejme polovične službe. Želi pa edino prostovoljno službo, voljno izročitev srca, ki ga priganja ljubezen.

Ob drugi priložnosti sta Jakob in Janez po svoji materi zaprosila, da bi jima bilo dovoljeno zasesti najvišje častne položaje v Kristusovem kraljestvu. Kljub temu da je Kristus ponovil nauk o naravi svojega kraljestva, sta ta dva mlada učenca še vedno gojila up o Mesiju, ki bo zasedel svoj prestol in kraljevsko moč skladno s/541/ človeškimi željami. Mati, ki si je za svoja sinova prav tako želela častni položaj v tem kraljestvu, je prosila: "Reci, naj sedita ta dva moja sinova, eden na tvoji desnici in drugi na levici, v tvojem kraljestvu." (Mt 20,21)

Zveličar pa je odvrnil: "Ne veste, kaj prosite. Ali moreta piti kelih, ki mi ga bo skoraj piti?" (Mt 20,22) Spomnila sta se njegovih skrivnostnih besed, ki so naznačevale preizkušnjo in trpljenje, a vendar sta samozaupno odgovorila: "Moreva." Za najvišjo čast bi si štela, če bi lahko dokazala svojo zvestobo tako, da bi delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.

Kristus je dejal: "Moj kelih bosta sicer pila." (Mt 20,23) V mislih je imel križ namesto prestola ter dva hudodelca ob svoji desnici in levici. Jakob in Janez bosta delila s svojim Učiteljem trpljenje — eden bo obsojen na hitro smrt z obglavljenjem, drugi pa bo najdlje od vseh učencev sledil svojemu Učitelju v delu, sramoti in preganjanju. Nadaljeval je: "Ali da bi sedela na moji desnici in na levici, ne morem jaz dati, a da se to tistim, ki jim je pripravljeno od mojega Očeta." (Mt 20,23)

Jezus je razumel vzrok, ki je spodbudil prošnjo, zato je pokaral ošabnost in stremuštvo teh dveh učencev: "Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bo pa tako med vami: ampak kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor/542/ tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,25-28)

V Božjem kraljestvu se položaj ne pridobi s pristranskostjo. Ne da se ga zaslužiti niti prejeti s samovoljno podelitvijo. Je sad značaja. Krona in prestol sta znamenji doseženega stanja — znamenji zmage nad svojim jazom po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Dolgo po tistem, ko je bil Janez spravljen v skladnost s Kristusom po deleštvu v njegovem trpljenju, mu je Gospod Jezus razodel, kaj je pogoj za tesno občestvo z njegovim kraljestvom. Kristus je dejal: "Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na svojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 3,21) Najbližje ob Kristusu bo stal ta, ki je najbolj prežet z njegovim duhom samopožrtvovalne ljubezni — ljubezni, ki "se ne hvali, se ne napihuje, ... ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega" (1 Kor 13,4.5) — ljubezni, ki je spodbudila učenca, kakor je spodbudila Gospoda, da je dal vse, živel in delal in se žrtvoval celo do smrti za zveličanje človeštva.

Ob drugi priložnosti sta se Jakob in Janez v svojem zgodnjem evangeljskem delu srečala z nekom, ki je izganjal hudiče v Kristusovem imenu, čeprav ni bil njegov priznan sledilec. Učenca sta človeku prepovedala delati in menila sta, da delata prav. Toda ko sta o tem poročala Kristusu, ju je okaral, rekoč: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom, in/543/ bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mr 9,39) Nikogar, ki se je kakor koli izkazal prijateljskega do Kristusa, se ne sme zavrniti. Učenci ne smejo biti ozkosrčnega in izključevalnega duha, temveč morajo razodevati enako daljnosežno naklonjenost, ki so jo videli pri svojem Učitelju. Jakob in Janez sta menila, da sta imela v mislih Gospodovo čast, ko sta ustavila tega človeka. Zdaj pa sta uvidela, da sta bila le zavistna. Priznala sta svojo zmoto in sprejela ukor.

Janezu so bili najpomembnejši Kristusovi nauki, ki so predočali krotkost, ponižnost in ljubezen kot nujno za rast v milosti in usposobljenost za njegovo delo. Cenil je vsak nauk in neprestano poskušal uskladiti svoje življenje z božanskim zgledom. Janez je pričel dojemati Kristusovo slavo — ne kot posvetni blišč in moč, po katerih je bil naučen hrepeneti, marveč "slavo kakor Edinorojenega od Očeta, (ki je) polna milosti in resnice". (Jn 1,14)

Globina in gorečnost Janezove ljubezni do Učitelja nista bili vzrok Kristusove ljubezni do njega, marveč sad te ljubezni. Janez je želel postati podoben Jezusu in pod vplivom Kristusove ljubezni je postal krotak in ponižen. Njegov jaz je bil skrit v Jezusu. Janez se je podredil moči čudovitega življenja bolj kakor vsi drugi njegovi družabniki. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo. In od njegove polnosti smo vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jn 1,2Jn 1,16) Janez je Zveličarja poznal iz osebnih izkušenj. Nauki njegovega Učitelja/544/ so bili vrezani v njegovo srce. Ko je pričal o Zveličarjevi milosti, je bil njegov preprost jezik zgovoren zaradi ljubezni, ki je prežemala celotno njegovo bitje.

Janeza je globoka ljubezen do Kristusa vodila, da je želel biti čisto blizu njega. Zveličar je ljubil vseh dvanajst, toda Janez je bil najbolj dojemljivega duha. Bil je mlajši od drugih in je svoje srce odprl Jezusu s popolnim otroškim zaupanjem. Tako se je še bolj uglasil s Kristusom, po njem pa je Zveličar ljudem sporočil najgloblje duhovne nauke.

Jezus ljubi nje, ki s svojim življenjem predočujejo Očeta. Janez pa je znal govoriti o Očetovi ljubezni kakor nihče drug izmed učencev. Bližnjim je razodel to, kar je občutil v lastnem srcu, in v svojem značaju prikazal Božje lastnosti. Na njegovem obrazu je bila izražena Gospodova slava. Lepota svetosti, ki ga je preobrazila, je s Kristusu podobnim sijajem odsevala z njegovega obličja. V občudovanju in ljubezni je opazoval Zveličarja, dokler ni postala njegova edina želja biti podoben Kristusu in biti z njim v občestvu, njegov značaj pa je odseval značaj njegovega Učitelja.

Rekel je: "Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci. ... Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, podobni njemu, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jn 3,1.2)/545/

54. Zvesta priča

Temeljno besedilo: 1 Jan; 2 Jan; 3 Jan

Po Kristusovem vnebohodu se je Janez izkazal kot zvest in iskren delavec za Učitelja. Z drugimi učenci je bil deležen izlivanja Duha o petdesetnici. Tako je z novo vnemo in močjo dalje oznanjeval ljudem besede življenja in vodil njihove misli k Nevidnemu. Bil je mogočen, goreč in globoko prepričan pridigar. Z izbranimi besedami in z melodičnim glasom je opisoval Kristusove besede in delo ter govoril tako, da je vplival na srca poslušalcev. Značilnost njegovega poučevanja so bile preprostost besed, veličastna moč resnic, ki jih je podajal, in gorečnost. Vse to mu je odprlo dostop do vseh slojev.

Apostolovo življenje se je ujemalo z njegovimi nauki. Ljubezen do Kristusa, ki je gorela v njegovem srcu, ga je spodbujala, da je resno in neutrudno delal za svoje bližnje, še posebej za sovernike v krščanski cerkvi./546/

Kristus je prvim učencem ukazal, naj ljubijo drug drugega, kakor jih je On. Tako naj bi pričali svetu, da Kristus, upanje slave, živi v njih. Rekel je: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jn 13,34) Ko so bile izgovorjene te besede, jih učenci niso mogli razumeti. Toda potem, ko so bili priče Kristusovemu trpljenju, križanju, vstajenju in vnebohodu ter so o petdesetnici prejeli Svetega Duha, so jasneje dojeli Božjo ljubezen in njeno naravo, kakršno morajo imeti drug do drugega. Tedaj je lahko Janez rekel sovernikom:

"V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 3,16)

Po prihodu Svetega Duha, ko so učenci širili sporočilo o živem Zveličarju, je bila njihova edina želja zveličanje ljudi. Veselili so se v sladkosti občestva s svetimi. Bili so nežni, pozorni, nesebični in pripravljeni žrtvovati se za resnico. Z vsakdanjim medsebojnim občestvom so razodevali ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus. Z nesebičnimi besedami in dejanji so se trudili prižgati to ljubezen v srcih drugih.

Verniki bi morali vedno gojiti takšno ljubezen. Napredovati bi morali v voljni poslušnosti novi zapovedi. Tako tesno bi morali biti povezani s Kristusom, da/547/ bi bili zmožni izpolniti vse njegove zahteve. Njihovo življenje bi moralo poveličevati moč Zveličarja, ki jih lahko opraviči s svojo pravičnostjo.

Postopno pa je nastala sprememba. Verniki so začeli v drugih iskati napake. Med razmišljanjem o napakah so odstopili prostor neprizanesljivemu kritiziranju, spred oči pa so izgubili Zveličarja in njegovo ljubezen. Postali so zelo natančni v izpolnjevanju zunanjih obredov, namesto da bi dejavno izvajali vero, so nadrobno razpravljali o njej. V svoji vnemi, da bi obsodili druge, so spregledali lastne napake. Izgubili so bratsko ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus, in, kar je najbolj žalostno, niso se zavedali svoje izgube. Niso spoznali, da veselje in sreča izginjata iz njihovega življenja in da bodo kmalu hodili v temi, ker so iz svojega srca odstranili ljubezen do Boga.

Ko je Janez spoznal, da bratska ljubezen v cerkvi umira, je vernike opomnil o stalni nujnosti te ljubezni. Njegova pisma cerkvi so polna te skrbi. Zapisal je: "Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi, je rojen iz Boga in spoznava Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen v nas, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj." (1 Jn 4,7-11)

O izrednem pomenu izkazovanja te ljubezni med verniki pa je apostol zapisal: "Zopet vam pišemo novo zapoved,/548/ kar je resnično v njem in v vas; ker tema gine in prava luč še sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa sovraži svojega brata, v temi je še do sedaj. Kdor ljubi svojega brata, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. Kdor pa sovraži svojega brata, je v temi in hodi po temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči. Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem. V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas, tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 2,8-11; 3,11.14-16)

Nasprotovanje sveta ni največja grožnja Kristusovi cerkvi. Zlo, ki se goji v srcu vernikov, jim povzroča najhujšo nesrečo in zagotovo zavira napredek Božjega dela. Ni je bolj zanesljive poti za slabljenje duhovnosti kakor gojenje zavisti, sumničenje, iskanje napak in zlobna ugibanja. Po drugi strani pa je najmočnejše pričevanje, da je Bog poslal svojega Sina na svet, skladnost in občestvo med ljudmi različnih nagnjenj, ki sestavljajo cerkev. Kristusovi sledilci imajo prednost podati takšno pričevanje. Da pa bi to dosegli, se morajo izročiti Kristusovi zapovedi. Njihov značaj mora biti podoben njegovemu značaju in njihova volja njegovi./549/

Kristus je rekel: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil." (Jn 13,34) Kako čudovita izjava, toda kako slabo izvajana! V Božji cerkvi danes na žalost primanjkuje bratske ljubezni. Mnogi, ki trdijo, da ljubijo Zveličarja, ne ljubijo drug drugega. Neverniki gledajo, da bi opazili, ali vera teh, ki se imajo za kristjane, opravlja posvečujoč vpliv na njihovo življenje. Hitro zapazijo pomanjkljivosti v značaju ter protislovje v delovanju. Kristjani ne smejo privoščiti sovražniku, da kaže za njimi in govori: Poglejte, kako se ti ljudje med seboj sovražijo, čeprav stojijo pod Kristusovim praporom. Kristjani so vsi člani ene družine, vsi otroci istega nebeškega Očeta in imajo isto blagoslovljeno upanje na nesmrtnost. Vez, ki jih združuje, bi morala biti zelo tesna in nežna.

Božanska ljubezen pošilja srcu najbolj ganljivo vabilo, ko nas vabi, naj pokažemo enako nežno sočutje, ki ga je razodel Kristus. Samo tisti, ki nesebično ljubi svojega brata, ima pravo ljubezen do Boga. Pravi kristjan ne bo nalašč dovolil človeku v nevarnosti in potrebi, da odide neposvarjen in prepuščen samemu sebi. Zanj bo poskrbel. Ne bo brezbrižen do grešnih in ne bo dopustil, da bi se še bolj pogreznili v nesrečo in malodušje ali padli na Satanovem bojišču.

Kdor ni nikoli izkusil nežne in pritegujoče Kristusove ljubezni, ne more voditi drugih k izviru življenja. Njegova ljubezen v srcu je gibalna moč, ki spodbuja ljudi,/550/ da Jezusa razodevajo v pogovoru v nežnem in sočutnem duhu ter dvigujejo moralno življenje njih, s katerimi se družijo. Krščanski delavci, ki so uspešni v svojem prizadevanju, morajo poznati Kristusa; da bi ga poznali, morajo spoznati njegovo ljubezen. V nebesih se njihova sposobnost kot delavcev meri po njihovi zmožnosti ljubiti, kakor je ljubil Kristus, in delati, kakor je delal On.

Apostol je pisal: "Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici." (1 Jn 3,18) Popolnost krščanskega značaja se doseže, ko iz duše neprestano izvira spodbuda, da drugim pomagamo in smo jim v blagoslov. Ozračje te ljubezni obdaja vernikovo srce in ga naredi za dišavo življenja ter omogoča Bogu, da blagoslavlja njegovo delo.

Vzvišena ljubezen do Boga in nesebična medsebojna ljubezen — to je najlepši dar, ki nam ga lahko podari nebeški Oče. Ta ljubezen ni nagon, marveč božansko načelo, trajna sila. Neposvečeno srce je ne more ustvariti ali doseči. Obstaja samo v srcu, v katerem kraljuje Jezus. "Mi ga ljubimo, ker nas je On prvi ljubil." (1 Jn 4,19) V srcu, ki je prenovljeno z božansko milostjo, je ljubezen prevladujoče načelo delovanja. Ta spreminja značaj, kroti nagone, nadzira strasti in plemeniti čustva. Ta ljubezen, ki jo gojimo v srcu, sladi življenje in izžareva vpliv, ki plemeniti vse okoli sebe.

Janez si je prizadeval voditi vernike, da bi razumeli vzvišene prednosti, ki jih bodo prejeli z uporabo duha ljubezni. Ko ta odrešujoča moč napolni srce, nadzira vse druge vzgibe in dviguje tega, ki jo ima,/551/ nad popačene vplive sveta. In ko bo tej ljubezni dovoljeno popolnoma upravljati in postati gonilna sila v življenju, bodo popolnoma zaupali v Boga ter se zanašali nanj in na njegovo ravnanje z njimi. Potem bodo lahko prišli k njemu v polnem zaupanju vere, saj bodo vedeli, da bodo od njega prejeli vse, kar potrebujejo za sedanje in prihodnje dobro. Zapisal je: "V tem se je dopolnila ljubezen pri nas, da imamo trdno zaupanje ob dnevu sodbe; ker kakor je On, smo tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen izganja strah. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, če kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, ... vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili." (1 Jn 4,17.18; 5,14.15)

"Če se pa kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in On je sprava za naše grehe, ne pa samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 2,1.2; 1,9) Pogoji, da dobimo od Boga milost, so preprosti in razumljivi. Gospod ne zahteva, da naredimo kakšna mučna dejanja, da bi bili deležni odpuščanja. Ni nam treba na dolgo in utrudljivo romanje ali pa opraviti boleče pokore, da bi priporočili svojo dušo nebeškemu Bogu ali se spokorili za greh. Kdor se svojih grehov "obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje". (Prg 28,13)

V nebeških dvorih se Kristus poteguje za svojo cerkev — poteguje se zanje, za katere je plačal odkupnino/552/ s svojo krvjo. Niti stoletja niti dolga obdobja ne morejo zmanjšati moči njegove spravne daritve. Niti življenje niti smrt, niti globina niti višina nas ne morejo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, pa ne zato, ker se ga mi tako trdno oprijemamo, temveč zato, ker nas On tako trdno drži. Ko bi bilo naše zveličanje odvisno od naših prizadevanj, ne bi mogli biti rešeni; odvisno pa je od njega, ki stoji za vsemi obljubami. Naše oprijemanje zanj je lahko videti slabotno, toda njegova ljubezen je kakor ljubezen starejšega brata; dokler koli namreč vzdržujemo svoje občestvo z njim, nas ne more nihče iztrgati iz njegove roke.

Ko so minevala leta in je število vernikov raslo, je Janez delal še z večjo zvestobo in gorečnostjo za sovernike. Časi so bili za cerkev nevarni. Povsod so obstajale satanske prevare. Z napačnim prikazovanjem in lažmi so Satanovi poslanci poskušali zbuditi nasprotovanje zoper Kristusove nauke. Posledica tega je bila, da so cerkev ogrožali odpad in krivoverstva. Nekateri, ki so priznavali Kristusa, so trdili, da jih je njegova ljubezen osvobodila poslušnosti Božjemu zakonu. Po drugi strani so mnogi menili, da je nujno izpolnjevati judovske običaje in obrede; da samo izpolnjevanje zakona brez vere v Kristusovo kri zadostuje za zveličanje. Nekateri so menili, da je bil Kristus dober človek, zanikali pa so njegovo božanstvo. Drugi, ki so se pretvarjali, da so zvesti Božjemu delu, so bili zapeljivci in so se dejansko odpovedali Kristusu in njegovemu evangeliju. Ker so sami živeli v grehu, so v cerkev vnašali krivo vero. Tako so bili mnogi zapeljani v blodnjak dvoma in zmot./553/

Janeza je zaskrbelo, ko je videl, da se v cerkev plazijo strupene zmote. Videl je nevarnosti, katerim je bila izpostavljena cerkev, z njimi pa se je spopadel pripravljen in odločen. Janezova pisma izžarevajo duha ljubezni. Zdi se, kakor da jih je napisal s peresom, pomočenim v ljubezen. Ko pa je prišel v stik z njimi, ki so prestopali Božji zakon in hkrati trdili, da živijo brezgrešno, jih je brez omahovanja posvaril pred njihovo strašno zmoto.

Ko je pisal pomočnici v evangeljskem delu, ženski dobrega slovesa in velikega vpliva, je dejal: "Kajti mnogi sleparji so prišli na svet, ki ne pripoznavajo Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu. Ta je slepar in antikrist. Pazite nase, da ne izgubite, kar ste pridelali, temveč prejmete popolno plačilo. Kdor koli prestopa in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor ostaja v nauku, ta ima Očeta in Sina. Če kdo prihaja k vam in ne prinaša tega nauka, ne sprejmite ga v hišo in ne pozdravljajte ga; kajti kdor ga pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del." (2 Jn 7-11)

Pravico imamo enako kakor ljubljeni učenec presojati nje, ki trdijo, da so v Kristusu, živijo pa v teptanju Božjega zakona. V zadnjih dneh obstajajo grehi, podobne tistim, ki so grozili napredku prakrščanske cerkve. Zato bi si morali skrbno zapomniti nasvete apostola Janeza o teh zadevah. "Ljubezen" je vzklik, ki ga je slišati povsod/554/ posebej od tistih, ki zagovarjajo posvečenje. Toda prava ljubezen je prečista, da bi prikrila nepriznani greh. Medtem ko moramo ljubiti ljudi, za katere je Kristus umrl, ne smemo sklepati sporazuma z grehom. Ne smemo biti združeni z uporniki in to imenovati ljubezen. Bog zahteva, da njegovo ljudstvo v tem obdobju zgodovine stoji za pravico tako neustrašno, kakor je stal Janez v nasprotovanju zmotam, ki uničujejo dušo.

Apostol uči, da medtem ko moramo razodevati krščansko vljudnost, obenem pa imamo pravico z grehom in grešniki ravnati odločno, saj to ni v nasprotju s pravo ljubeznijo. Zapisal je: "Vsak, kdor dela greh, dela tudi protizakonje; in greh je protizakonje. In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,4-6)

Janez se kot Kristusova priča ni spuščal v prerekanje, niti v mučne prepire. Govoril je o tem, kar je vedel, videl in slišal. Zaupno je bil povezan s Kristusom, poslušal je njegove nauke, bil priča njegovim mogočnim čudežem. Redki so videli lepoto Kristusovega značaja, kakor jo je videl Janez. Zanj je tema prešla, obsijala pa je prava luč. Njegovo pričevanje o Zveličarjevem življenju in smrti je bilo jasno in mogočno. Govoril je iz prepolnega srca, ki je prekipevalo od ljubezni do Zveličarja; nobena sila se ni mogla upreti njegovim besedam.

Povedal je: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči,/555/ kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam, da imate tudi vi deleštvo z nami; naše deleštvo pa je z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom." (1 Jn 1,1-3)

Tako naj bi vsak pravi vernik zmožen iz svoje izkušnje potrditi, "da je Bog resničen". (Jn 3,33) Priča lahko o tem, kar je videl, slišal in občutil o Kristusovi moči./556/

55. Spremenjen po milosti

Janezovo življenje kaže zgled pravega posvečenja. V letih zaupnega druženja s Kristusom ga je Zveličar pogosto opozarjal in svaril; on pa je opomine sprejel. Ko se je Janezu razodeval Božji značaj, je uvidel svojo pomanjkljivost. To odkritje ga je naredilo ponižnega. Dan za dnem je v nasprotju s svojim neobrzdanim duhom opazoval Jezusovo nežnost in obzirnost ter poslušal njegove nauke o ponižnosti in potrpežljivosti. Kristus je dan za dnem pritegoval njegovo srce, dokler ni pozabil nase v ljubezni do svojega Učitelja. Moč in nežnost, veličastnost in krotkost, sila in potrpežljivost, ki jih je videl v vsakdanjem življenju Božjega Sina, so napolnili njegovo srce z občudovanjem. Svojo razburljivo in častihlepno naravo je pokoril preobražujoči Kristusovi moči, božanska ljubezen pa je v njem preoblikovala značaj.

V očitnem nasprotju s posvečenjem, ki je potekalo v Janezovem življenju, je izkušnja njegovega součenca/557/ Judeža. Tudi Judež je podobno kakor njegov družabnik trdil, da je Kristusov učenec, toda imel je le podobo pobožnosti. Ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja; med poslušanjem Zveličarjevih besed je bil pogosto prepričan, vendar ni hotel ponižati svojega srca ali priznati svojih grehov. Z upiranjem božanskemu vplivu je sramotil Učitelja, za kogar je trdil, da ga ljubi. Janez se je iskreno bojeval zoper svoje pomanjkljivosti; Judež pa je teptal svojo vest in popuščal skušnjavi, in njegove zle navade so ga vse zanesljiveje zasužnjevale. Izvajanje resnic, ki jih je učil Kristus, se ni ujemalo z njegovimi željami in nameni, zato ni mogel opustiti svojih zamisli, da bi prejel nebeško modrost. Namesto da bi hodil v luči, je izbral življenje v temi. Gojil je grešne želje, pohlepnost, maščevalnost, mračne in čemerne misli, dokler ni Satan pridobil popolne oblasti nad njim.

Janez in Judež predstavljata nje, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci. Oba sta imela enake priložnosti proučevati božanski Zgled in se ravnati po njem. Oba sta bila tesno povezana z Jezusom in uživala prednost poslušanja njegovega nauka. Vsak je imel resne značajske pomanjkljivosti; vsak je imel pristop k božanski milosti, ki spreminja značaj. Toda eden je ponižno spoznaval Jezusa, drugi pa je pokazal, da ni delavec besede, temveč zgolj poslušalec. Eden je vsak dan umiral sebi, premagoval greh in se posvečeval z resnico; drugi pa se je upiral preobražujoči moči milosti in popuščal sebičnim željam ter tako prispel v Satanovo suženjstvo./558/

Preobrazba značaja, kakršno vidimo v Janezovem življenju, je vedno sad občestva s Kristusom. V značaju posameznika so lahko izrazite slabosti, toda ko postane pravi Kristusov učenec, ga moč božanske milosti spremeni in posveti. Ko kakor v ogledalu opazuje Gospodovo slavo, se spreminja iz slave v slavo, dokler ni kakor On, kogar občuduje.

Janez je bil učitelj svetosti in v svojih pismih cerkvi je podal nezmotljiva pravila za kristjanovo vedenje. "In vsak, kdor ima to upanje vanj, očiščuje sebe, kakor je On čist. Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 3,3; 2,6) Učil je, da mora biti kristjan čist v srcu in življenju. Nikoli se ne sme zadovoljiti samo s praznim izpovedovanjem. Kakor je Bog svet na svojem področju, tako mora biti padli človek po veri v Kristusa svet na svojem.

Apostol Pavel je zapisal: "To namreč je Božja volja, vaše posvečenje." (1 Tes 4,3) Posvečenje cerkve je Božji cilj v vseh njegovih ravnanjih z njegovim ljudstvom. Izbral jih je od večnosti, da bi bili sveti. Dal je svojega Sina, da je umrl zanje, da bi lahko bili posvečeni po poslušnosti resnici, opustivši vsako sebičnost in nečimrnost. Od njih zahteva osebno delo, osebno izročitev. Boga lahko počastijo ti, ki trdijo, da verujejo vanj, samo če so njemu podobni in jih nadzoruje njegov Duh. Tedaj lahko kot Zveličarjeve priče oznanijo, kaj je božanska milost storila zanje./559/

Pravo posvečenje nastaja z udejanjanjem načela ljubezni. "Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem." (1 Jn 4,16) Življenje njega, v čigar srcu prebiva Kristus, bo razodelo praktično pobožnost. Značaj bo očiščen, povzdignjen, oplemeniten in poveličan. Čisti nauk bo združen s pravičnimi deli; nebeški predpisi bodo spodbujali sveto ravnanje.

Kdor želi dobiti blagoslov posvečenja, mora najprej spoznati pomen samopožrtvovalnosti. Kristusov križ je osrednji steber, na katerem sloni "nad vse obilno večna množina slave". (2 Kor 4,17) Kristus pravi: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Dišava naše ljubezni do bližnjih razodeva našo ljubezen do Boga. Potrpežljivost v službi prinaša duši mir. Ponižna, marljiva in zvesta prizadevanja so pospeševala Izraelovo blaginjo. Bog podpira in krepi njega, ki je pripravljen hoditi po Kristusovi poti.

Posvečenje ni delo enega trenutka, ene ure ali dneva, marveč celotnega življenja. Ne dosega se s posrečenim vzletom čustev, temveč je sad nenehnega umiranja grehu in neprestanega življenja za Kristusa. S šibkimi in občasnimi prizadevanji ni mogoče popraviti pomanjkljivosti značaja ali ga prenoviti. Samo z dolgotrajnim, vztrajnim prizadevanjem, strogim obvladovanjem in strogim bojem bomo lahko zmagali. Nikoli ne vemo, kako ogorčen bo naš naslednji boj. Dokler kraljuje Satan, moramo brzdati svoj jaz in premagovati ukoreninjene grehe. Dokler bo trajalo življenje, ne bo/560/ počivališča, niti točke, ki bi jo lahko dosegli in rekli: Vse sem dosegel. Posvečenje je sad dosmrtne poslušnosti.

Nihče izmed apostolov in prerokov ni nikoli trdil, da je brez greha. Ljudje, ki so živeli najbližje Bogu in bi raje žrtvovali svoje življenje, kakor pa zavestno napačno ravnali, ljudje, ki jih je Bog počastil z božansko lučjo in silo, so priznavali grešnost svoje narave. Niso zaupali v meso, niso trdili, da so pravični, marveč so se popolnoma zanašali na Kristusovo pravičnost.

Tako bo z vsemi, ki gledajo na Kristusa. Kolikor bliže prihajamo k Jezusu in kolikor jasneje spoznavamo čistost njegovega značaja, toliko jasneje bomo uvideli skrajno grešnost greha in toliko manj bomo pripravljeni poveličevati sebe. Duša bo neprestano segala proti Bogu ter stalno iskreno, skrušeno priznavala greh in se poniževala pred Bogom. Pri vsakem koraku naprej v naši krščanski izkušnji se bo poglobilo naše spokorjenje. Vedeli bomo, da je naša zadostnost samo v Kristusu in apostolovo priznanje bo tudi naše: "Kajti vem, da ne prebiva v meni, to je, v mojem mesu, dobro. A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet razpet na križ in jaz svetu." (Rim 7,18Gal 6,14)

Angeli pisarji naj zapišejo zgodovino svetih bojev in spopadov Božjega ljudstva; zapišejo naj njihove molitve in solze; toda naj ne bo Bog osramočen z izjavo človeških ust: Brez greha sem, jaz sem/561/ svet. Posvečena usta ne bodo nikoli izgovorila tako domišljavih besed.

Apostol Pavel je bil vzet v tretja nebesa ter videl in slišal neizrečne stvari. Njegova skromna izjava pa se vendar glasi: "Ne da sem že dosegel ali da sem že dovršen, a ženem se, da kako dosežem." (Flp 3,12) Nebeški angeli naj pišejo o Pavlovih zmagah v bojevanju dobrega boja vere. Nebesa naj se veselijo v njegovi stanovitni hoji proti nebesom, ko zaradi nagrade, ki jo ima pred očmi, šteje vse drugo za smeti. Angeli se vesele pripovedovanja o njegovih zmagah, Pavel pa se ne baha s svojimi dosežki. Pavlovo stališče je stališče, ki naj bi ga imel vsak Kristusov sledilec, ko si v boju za nesmrtno krono utira pot naprej.

Tisti, ki so nagnjeni k vzvišenim izjavam o svetosti, naj se pogledajo v ogledalo Božjega zakona. Ko bodo spoznali njegove daljnosežne zahteve in razumeli njegovo nalogo preiskovalca misli in srčnih namer, se ne bodo bahali, da so brez greha. Janez pravi, pri čemer pa se ne ločuje od sovernikov: "Če pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. Če pravimo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca, in njegove besede ni v nas. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam grehe odpusti in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 1,8.10.9)

Obstajajo takšni, ki trdijo, da so sveti, in pravijo, da so popolnoma Gospodovi, ter si lastijo pravico do Božjih obljub, zavračajo pa poslušnost njegovim/562/ zapovedim. Ti kršitelji zakona si lastijo vse, kar je obljubljeno Božjim otrokom, vendar tako kažejo svojo domišljavost, saj nam Janez pravi, da se bo prava ljubezen do Boga razodela v poslušnosti vsem njegovim zapovedim. Ni dovolj verjeti teoriji resnice, ni dovolj izpovedovati vero v Kristusa, ni dovolj verjeti, da Jezus ni slepar, in svetopisemska vera ni pretkano izmišljena basen. Janez je zapisal: "Kdor pravi: Spoznal sem ga, a ne drži njegovih zapovedi, je lažnivec in v njem ni resnice; kdor pa izpolnjuje njegovo besedo, v njem je resnično Božja ljubezen dopolnjena. Po tem vemo, da smo v njem. In kdor drži njegove zapovedi, ostaja v njem in On v njem." (1 Jn 2,4.5; 3,24)

Janez ni učil, da si je treba zveličanje zaslužiti s poslušnostjo, marveč da je poslušnost sad vere in ljubezni. Rekel je: "In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,5.6) Če smo v Kristusu, če v srcu prebiva Božja ljubezen, bodo naša čustva, misli in dejanja v skladnosti z Božjo voljo. Posvečeno srce je usklajeno s predpisi Božjega zakona.

Mnogo jih je, ki si prizadevajo spolnjevati Božje zapovedi, in kljub temu nimajo miru ali veselja. To pomanjkanje v njihovi izkušnji je posledica neizvrševanja vere. Hodijo, kakor da bi bili v solnati pokrajini sredi izsušene puščave. Zahtevajo malo, ko bi lahko zahtevali veliko, kajti Božje obljube niso omejene./563/ Taki ne predstavljajo pravilno posvečenja, ki pride po poslušnosti resnici. Gospod želi, da so vsi njegovi sinovi in hčere srečni, spokojni in poslušni. Vernik postane imetnik teh blagoslovov, ko se vadi v veri. Po veri so lahko odpravljene vse značajske pomanjkljivosti, očiščena vsaka omadeževanost, popravljena vsaka hiba in razvita vsaka čednost.

Molitev so nebesa določila za sredstvo uspeha v boju z grehom in pri razvoju krščanskega značaja. Božanske sile, ki pridejo v odgovor na molitev vere, bodo izpolnile v prosilčevem srcu vse, za kar prosi. Prosimo lahko za odpuščanje greha, za Svetega Duha, za krščanski značaj, za modrost in moč, da opravimo njegovo delo, za kateri koli dar, ki ga je obljubil; obljuba pa se glasi: Prejeli boste.

Na gori z Bogom je Mojzes videl vzorec čudovite stavbe, ki bo prebivališče Gospodove slave. Na gori z Bogom — na skrivnem kraju molitve — razmišljajmo o njegovem veličastnem želenem cilju za človeštvo. V vseh časih je po tem sredstvu zveze z nebesi Bog izvrševal svoj namen za svoje otroke, tako da je njihovemu umu postopno razkrival nauke milosti. Njegov način podajanja resnice ponazarjajo besede: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3) Kdor dovoli, da ga Bog razsvetli, napreduje kakor iz nejasne svetlobe svitanja do popolnega opoldanskega sijaja./564/

Pravo posvečenje pomeni popolno ljubezen, popolno poslušnost, popolno podrejenost Božji volji. Bogu moramo biti posvečeni s poslušnostjo resnici. Naša vest mora biti očiščena mrtvih del, da bi služili živemu Bogu. Nismo še popolni, vendar imamo prednost, da pretrgamo vezi sebičnosti in greha ter napredujemo k popolnosti. Vsem so lahko dosegljive velike možnosti, vzvišeni in sveti dosežki spoznanja.

Mnogi v tem obdobju zgodovine ne napredujejo bolj v duhovnem življenju zato, ker razlagajo Božjo voljo, kakor da je prav tisto, kar želijo delati. Sicer strežejo lastnim željam, obenem pa si laskajo, da se podrejajo Božji volji. Nimajo bojev s samim seboj. Obstajajo še drugi, ki se nekaj časa uspešno bojujejo zoper sebične želje po zadovoljstvu in ugodju. So iskreni in goreči, vendar se utrudijo od dolgotrajnih prizadevanj, vsakodnevnega umiranja in neprestanega napora. Brezbrižnost se zdi vabljiva, smrt samemu sebi pa odbojna; tako zaprejo svoje dremave oči in pridejo pod vpliv skušnjave, namesto da bi se ji uprli.

Navodila, ki so dana v Božji besedi, ne dovoljujejo sporazuma z grehom. Božji Sin se je razodel, da bi vse ljudi pritegnil k sebi. Ni prišel zazibat sveta v spanje, temveč pokazat ozko stezo, po kateri morajo iti vsi, ki bodo prišli do vrat Božjega mesta. Njegovi otroci morajo hoditi po stezi, ki jo je označil. Čeprav se je potrebno odpovedati lagodju ali sebičnemu popuščanju, ne glede na ceno prizadevanja ali trpljenja, se morajo neprestano bojevati s seboj./565/

Največja hvala, ki jo človek lahko da Bogu, je, da postane posvečen prenosnik, po katerem bo deloval Bog. Čas se hitro izteka v večnost. Ne prikrajšajmo Boga za to, kar je njegovo. Ne odrecimo mu tega, kar ne more biti utajeno brez pogube, četudi ne more biti prejeto zaradi zaslug. Zahteva celotno srce; dajmo mu ga, saj je njegovo, ker ga je ustvaril in odrešil. Zahteva naš razum; dajmo mu ga, saj je njegov. Zahteva naš denar; dajmo mu ga, njegov je. "Niste sami svoji, kajti kupljeni ste za drago ceno." (1 Kor 6,19.20) Bog zahteva pokornost posvečenega srca, ki se je pripravilo, da mu služi, tako da se je vadilo v veri, ki deluje po ljubezni. Pred nas postavlja najvišji želeni cilj, popolnost. Zahteva, da bi bili popolnoma in in v celoti na njegovi strani na tem svetu, kakor se On zavzema za nas pred Božjim obličjem.

"To namreč je Božja volja" za vas, "vaše posvečenje". (1 Tes 4,3) Ali je takšna tudi naša volja? Morda so naši grehi kakor gora pred nami, toda če ponižamo svoje srce in priznamo svoje grehe, zaupajoč v zasluge križanega in vstalega Zveličarja, nam bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti. Bog od nas zahteva popolno pokornost njegovemu zakonu. Ta zakon je odmev njegovega glasu, ki nam pravi: Svetejši, da, še svetejši. Hrepeneti moramo po polnosti Kristusove milosti. Naše srce naj bo napolnjeno s silnim hrepenenjem po njegovi pravičnosti, o katere delu Bog pravi, da je mir, njegov sad pa spokojnost in večna varnost./566/

Ko naše srce koprni po Bogu, bomo odkrili vedno več nedoumljivih bogastev njegove milosti. Ko razmišljamo o teh bogastvih, bodo postala naša last in nam razodela zasluge Zveličarjeve daritve, zaščito njegove pravičnosti, popolnost njegove modrosti in njegovo moč, da nas predstavi pred Očetom "brez madeža in brez hibe". (2 Pt 3,14)/567/

56. Patmos

Minilo je že več kakor polovica stoletja od ustanovitve krščanske cerkve. V tem času se je evangeljsko sporočilo stalno srečevalo z nasprotovanjem. Njegovi sovražniki si sploh niso prenehali prizadevati in jim je proti kristjanom končno uspelo pridobiti podporo oblasti rimskega cesarja.

V strašnih preganjanjih vernikov, ki so nastopila, je apostol Janez veliko pripomogel k utrjevanju in okrepitvi njihove vere. Nasprotniki niso mogli ovreči njegovega pričevanja, ki je pomagalo vernikom pogumno in vdano prenašati težave, ki so jih doletele. Kadar koli je kazalo, da se je v ognju preganjanj omajala vera kristjanov, je ostareli in preizkušeni Jezusov služabnik mogočno in zgovorno ponavljal poročilo o križanem in od mrtvih vstalem Zveličarju. Neomajno je zagovarjal svojo vero in iz njegovih ust je vedno prihajalo isto veselo sporočilo: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali/568/ in so tipale naše roke, o Besedi življenja, kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jn 1,1.3)

Janez je doživel zelo visoko starost. Bil je priča razdejanju Jeruzalema in uničenju veličastnega templja. Bil je zadnji živi učenec, ki je bil zaupno povezan z Jezusom, zato je imelo njegovo pričevanje močan vpliv pri dokazovanju dejstva, da je bil Jezus Mesija in Odrešenik sveta. Nihče ni mogel podvomiti o njegovi iskrenosti, in zato so bili pod vplivom njegovega učenja mnogi spodbujeni zapustiti nevero.

Judovski poglavarji so ga ogorčeno sovražili zaradi njegove neomajne vdanosti Kristusovemu delu. Trdili so, da njihovi napori proti kristjanom ne bodo učinkoviti, dokler koli bo Janezovo pričevanje odmevalo v ušesih ljudstva. Da bi se lahko pozabili Jezusovi čudeži in nauki, je moral utihniti glas neustrašne priče.

Zato so Janeza pozvali v Rim, da bi mu sodili zaradi njegovega verovanja. Oblastem so napačno predstavili njegov nauk. Lažne priče so ga obtožile, da širi uporniško krivoverje. Njegovi sovražniki so upali, da bodo s temi obtožbami dosegli njegovo smrt.

Janez se je zagovarjal jasno in prepričljivo, tako preprosto in iskreno, da so njegove besede zapustile močan vtis. Poslušalci so bili presenečeni zaradi njegove modrosti in zgovornosti. Toda kolikor prepričljivejše je postajalo njegovo pričevanje, toliko globlje je postajalo sovraštvo njegovih nasprotnikov. Cesar Domicijan je bil poln srda. Ni mogel/569/ ovreči dokazov zvestega Kristusovega predstavnika in ni bil kos moči, ki je spremljala podajanje resnice, toda vseeno se je odločil utišati njegov glas.

Janeza so vrgli v kotel z vrelim oljem, toda Gospod je ohranil življenje svojega zvestega služabnika na enak način, kakor je ohranil tri zveste Jude v razbeljeni peči. Ko so bile izgovorjene besede: Tako naj propadejo vsi, ki verujejo v sleparja Jezusa Kristusa iz Nazareta, je Janez svečano izjavil: "Moj Gospod je potrpežljivo prenašal vse, kar so si Satan in njegovi angeli lahko izmislili, da bi ga poniževali in mučili. Dal je svoje življenje, da bi rešil svet. Jaz sem počaščen, da lahko trpim zaradi njega. Sem slaboten in grešen človek. Kristus je bil svet, nedolžen, čist. On ni grešil in tudi prevara se ni našla v njegovih ustih."

Te besede so imele svoj vpliv, in Janeza so spravili iz kotla isti ljudje, ki so ga vrgli vanj.

Roka preganjanja se je spet z vso težo spustila na apostola. Po cesarjevem ukazu so Janeza pregnali na otok Patmos, obsojenega "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9) Njegovi sovražniki so mislili, da se od tam ne bo več čutil njegov vpliv in da bo končno moral umreti v bedi in obupu.

Pust in skalnat otok Patmos v Egejskem morju so rimske oblasti izbrale kot kraj za pregon hudodelcev, toda za Božjega služabnika je to turobno bivališče postalo nebeška vrata. Tukaj, daleč od življenjskega vrveža in dejavne službe prejšnjih let, je bil v družbi s samim Bogom, Kristusom in z nebeškimi angeli ter je od njih sprejemal navodila/570/ za cerkev v vseh prihodnjih časih. Jasno so mu bili pokazani dogodki, ki se bodo zgodili na koncu zgodovine tega sveta, in tu je zapisal tudi prikazni, ki jih je prejel od Boga. Ko njegov glas ne bo mogel več pričati za njega, katerega je tako zelo ljubil in mu služil, bodo sporočila, dana na tej pusti obali, svetila kakor razplamtela svetilka in bodo objavila nezmotljiv Gospodov načrt za vse narode sveta.

Tudi tukaj med skalami in soteskami Patmosa je Janez vzdrževal stalno občestvo s Stvarnikom. Mir je napolnjeval njegovo srce, ko je razmišljal o svojem preteklem življenju in blagoslovih, ki jih je sprejemal. Živel je življenje kristjana, in zato je lahko v veri rekel: "Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje." (1 Jn 3,14) Toda cesar, ki ga je pregnal, se ni počutil tako. Lahko se je spominjall samo prizorišč bojev in prelivanja krvi, opustošenih domov, objokanih vdov in sirot — sadov svoje slavoljubne želje po nadoblasti.

V svojem osamljenem bivališču je Janez lahko natančneje kakor kdaj prej proučeval razodetja Božje moči, ki so zapisana v knjigi narave in na straneh navdihnjenja. Užival je v razmišljanju o delih stvarjenja in v češčenju božanskega Načrtovalca. V prejšnjih letih so njegove oči počivale na gozdnatih gričih, zelenih dolinah in rodovitnih ravninah; zmeraj je užival, ko je v naravnih lepotah opažal sledove Stvarnikove modrosti in znanja. Sedaj so ga obdajala področja, ki bi bila za mnoge neprivlačna in žalostna, toda za Janeza so bila nekaj drugega. Čeprav je bila okolica/571/ pusta in gola, je bilo modro nebo, ki se je širilo nad njim, ravno tako vedro in čudovito kakor nad njegovim ljubljenim Jeruzalemom. V divjih, surovih skalah in skrivnostnih globinah, v veličastnostih nebeškega svoda je prebiral dragocene nauke. Vse je poročalo o Božji moči in slavi.

Povsod okoli sebe je apostol opažal dokaze o potopu, ki se je razlil čez zemljo, ker so si njeni prebivalci upali teptati Božji zakon. Skale, ki jih je vodna sila vrgla iz velikih globin in iz zemlje, so ustvarjale v njem predstavo o strahotah izlivanja Božjega srda. V glasu mnogih voda, ko "brezno kliče breznu", (Ps 42,7) je prerok slišal Stvarnikov glas. Morje, ki ga neusmiljeno bičajo vetrovi, je bilo zanj slika jeze užaljenega Boga. Ogromni valovi s svojim strašnim kipenjem, a vseeno obrzdani z mejami, ki jim jih je postavila nevidna roka, so pričali o vsemogočni Sili, ki vse drži v svoji oblasti. V nasprotju s tem je uvidel nebogljenost in neumnost smrtnika, ki poveličuje svojo umišljeno modrost in moč, in čeprav je le kakor črv v prahu, se v svojem srcu dviga proti Vladarju vesolja, kakor da je Bog enak kateremu od njih. Skale so ga spominjale na Kristusa, Skalo njegove moči, v katere zavetju se je lahko skril brez strahu. Duša apostola, pregnanega na skalnati Patmos, je izražala najgloblje hrepenenje po Bogu in najtoplejše molitve.

Janezovo življenje najbolje ponazarja, kako Bog lahko uporabi ostarele delavce. Ko je bil pregnan na otok Patmos, so mnogi/572/ mislili, da je sedaj njegove službe konec in da je samo še nalomljeni trs, ki se vsak trenutek lahko prelomi. Toda Gospod ga je nameraval še uporabiti. Čeprav je bil pregnan s prizorišča svojega prejšnjega dela, vseeno ni prenehal pričati za resnico. Celo na Patmosu je pridobil prijatelje in spreobrnjence. Prinašal je sporočilo veselja; oznanjal je, da vstali Zveličar posreduje v nebesih za svoje ljudstvo, dokler da bo spet prišel in jih vzel k sebi. Sedaj, ko je Janez že ostarel v Gospodovi službi, je prejel več sporočil iz nebes kakor vsa prejšnja leta svojega življenja.

Najnežneje moramo ravnati z njimi, katerim je Božje delo pomenilo življenjski cilj. Ti ostareli delavci so zvesto stali sredi burje in nadlog. Mogoče imajo svoje slabosti, toda še zmeraj imajo sposobnosti, zaradi katerih upravičeno zasedajo svoj prostor v Božjem delu. Čeprav so utrujeni in ne morejo nositi bremen, ki jih mlajši ljudje morejo in morajo nositi, so nasveti, ki jih lahko dajo, veliko vredni.

Mogoče so delali napake, toda ti spodrsljaji so jih naučili, da se izogibljejo zmotam in nevarnostim. Ali niso torej najprimernejši za dajanje nasvetov? Šli so skozi preizkušnje in stiske, in čeprav so izgubili nekaj svoje moči, jih Gospod ni zavrgel. Podarja jim posebno milost in modrost.

Spoštovati in ceniti moramo tiste, ki so služili Gospodu, ko so bile dosti težje razmere za delo, in so živeli v pomanjkanju in ostali zvesti resnici, čeprav jih je bilo/573/ zelo malo, ki so se postavili zanjo. Gospod želi, da mladi delavci pridobivajo modrost, moč in zrelost v sodelovanju s temi zvestimi ljudmi. Mladi se naj zavedajo, da je zanje posebna prednost imeti v svoji sredi takšne delavce. Naj jim dajo častno mesto na svojih posvetovanjih.

Ko se tisti, ki so svoje življenje porabili v službi za Kristusa, približajo koncu svojega dela na zemlji, jih Sveti Duh spodbuja, da pripovedujejo izkušnje, ki so jih pridobili z delom za Boga. Poročila o tem, kako je Bog čudežno vodil svoje ljudstvo, in o veliki dobroti, s katero jih je reševal iz stisk, je treba pogosto ponavljati pred njimi, ki so pred kratkim sprejeli vero. Bog želi, da stari in preizkušeni delavci ostanejo na svojih mestih in prispevajo svoj delež k reševanju ljudi, da jih ne odplavi močni tok zla; želi, da držijo orožje, dokler jih On ne pokliče, naj ga odložijo.

Izkušnje, ki jih je apostol Janez pridobil med izgnanstvom, vsebujejo čudežne, močne in tolažilne nauke za kristjane. Bog ne preprečuje hudobnim ljudem kovati zarote, toda stori, da se njihovi načrti obrnejo na dobro njim, ki tudi v stiski in boju ostanejo zvesti in vdani. Evangeljski mora delavec pogosto opravljati svoje delo sredi burje preganjanja, ogorčenega nasprotovanja in krivične obtožbe. V takšnih trenutkih nikoli ne sme pozabiti, da je izkušnja, ki je pridobljena v peči stiske in nadloge, vredna trpljenja, ki ga mora zdržati. Tako Bog približuje svoje otroke k sebi, da jim lahko pokaže njihovo nebogljenost in svojo moč. Uči jih, naj se zanašajo nanj. Pripravlja jih,/574/ da se lahko srečajo z vsako nenadno nevarnostjo, opravijo odgovorne dolžnosti in izpolnijo veliki cilj, za katerega jim je daroval moči.

V vseh časih so bile izbrane Božje priče izpostavljene sramotenju in preganjanju zaradi resnice. Jožef je bil obrekovan in preganjan, ker je branil svojo čistost in neoporečnost. Davida, izvoljenega Božjega poslanca, so sovražniki preganjali kakor divjo zver. Danijel je bil vržen v levnjak zaradi svoje zvestobe nebesom. Jobu so bile uničene vse pozemske dobrine in prizadet je bil s takšno boleznijo, da se je gnusil svoji družini in prijateljem; vendar je ohranil svojo neoporečnost. Jeremija se ni dal ustrahovati, da ne bi govoril besed, ki mu jih je Bog naročil oznaniti; njegovo pričevanje je tako razbesnelo kralja in kneze, da so ga vrgli v ostudno jamo. Štefan je bil kamnan, ker je oznanjal križanega Kristusa. Pavel je bil zaprt, pretepen, kamnan in na koncu ubit zato, ker je bil zvest Božji oznanjevalec poganom. Janez pa je bil pregnan na otok Patmos "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9)

Ti primeri človeške stanovitnosti nam pričajo o zanesljivosti Božjih obljub, o njegovi neprestani navzočnosti in nepopustljivi milosti. Pričajo o moči vere, ki premaguje sile sveta. Vera stori, da se tudi v najtemačnejših trenutkih opiramo na Boga in tudi v najhujših burjah in najtežjih skušnjavah čutimo, da naš Oče stoji za krmilom. Samo oči vere lahko gledajo nad/575/ minljivim, da bi pravilno presodili vrednost večnih zakladov.

Jezus ne daje svojim sledilcem upanja, da bodo dosegli zemeljsko bogastvo in slavo ter živeli brez stiske. Namesto tega jih vabi, naj gredo za njim po poti samoodpovedi in ponižanja. Njemu, ki je prišel rešit svet, so nasprotovale vse združene sile zla. Grešni ljudje in zli angeli so se združili v neusmiljeno zaroto proti Knezu miru. Z vsako svojo besedo in dejanjem je razodeval Božje usmiljenje in to njegovo razlikovanje od sveta je izzvalo ogorčeno sovraštvo.

Tako bo tudi z vsemi tistimi, ki želijo živeti pobožno v Jezusu Kristusu. Preganjanje in zasramovanje čaka vse, ki so prežeti s Kristusovim Duhom. Način preganjanj se s časom lahko spreminja, toda načelo — duh, ki stoji v ozadju — je isti, ki je moril Gospodove izvoljence že od Abelovih dni.

Satan je v vseh časih preganjal Božje ljudstvo. Mučil jih je in ubijal, vendar so s svojo smrtjo postali zmagovalci. Pričali so o moči njega, ki je močnejši od Satana. Hudobni ljudje lahko mučijo in uničijo telo, toda življenja, ki je s Kristusom skrito v Bogu, se ne morejo niti dotakniti. Lahko zaprejo može in žene med zidove ječ, duha pa ne morejo okovati.

V stiski in preganjanju se razodeva Božja slava — njegov značaj — v njegovih izvoljencih. Svet sovraži in preganja nje, ki verujejo v Kristusa, On pa jih poučuje in vzgaja v svoji šoli. Tukaj na zemlji hodijo po ozki stezi in se čistijo v ognju stiske./576/ Kristusu sledijo tudi v najtežjih spopadih, prenašajo hude samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja. Vendar jih to uči o strahoti in odvratnosti greha, in zato z ogabnostjo gledajo nanj. Ker so sodeležniki Kristusovega trpljenja, lahko gledajo čez temo v slavo in rečejo: "Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas." (Rim 8,18)/577/

57. Razodetje

V apostolskih dneh so bili krščanski verniki polni gorečnosti in navdušenja. Tako neutrudno so delali za svojega Učitelja, da so v sorazmerno kratkem času kljub hudemu nasprotovanju oznanili evangelij kraljestva po vseh naseljenih delih sveta. Vnemo, ki so jo razodeli Jezusovi sledilci v tistem času, je zapisalo navdihnjeno pero za spodbudo vernikom v vseh časih. O efeški cerkvi, ki jo je Gospod Jezus uporabil kot prispodobo celotne krščanske cerkve v apostolskih časih, je zvesta in resnična Priča povedala:

"Vem za tvoja dela in tvoj trud in tvojo stanovitnost, in da ne moreš prenašati hudobnih in si preizkusil nje, ki se imenujejo apostole, a niso, in si jih spoznal kot lažnivce; in stanovitnost imaš in za moje ime si mnogo prenesel in se nisi utrudil." (Raz 2,2.3)

Sprva sta izkušnjo cerkve v Efezu označevali otroška preprostost in vnema. Verniki/578/ so resno želeli ubogati vsako Božjo besedo, njihovo življenje pa je razodevalo iskreno in pristno ljubezen do Kristusa. Veselili so se v izpolnjevanju Božje volje, saj je bil v njihovem srcu nenehno navzoč Zveličar. Napolnjeni so bili z ljubeznijo do Odrešenika, zato so imeli za svoj najvišji cilj pridobivati ljudi zanj. Dragocenega zaklada Kristusove milosti niso nameravali obdržati zase. Zavedali so se pomembnosti svojega poklica, in pod težo odgovornosti sporočila: "Na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14) so goreli od želje, da bi odnesli veselo sporočilo o zveličanju do oddaljenih krajev zemlje. Svet pa spoznal, da so bili z Jezusom. Spokorjeni, opravičeni in posvečeni grešniki so bili privedeni k zaveznemu odnosu z Bogom po njegovem Sinu.

Verniki cerkve so bili zedinjeni v mišljenju in delovanju. Ljubezen do Kristusa je bila zlata veriga, ki jih je povezovala. Prizadevali so si, da bi se vse bolj spopolnili v spoznaju Gospoda, v njihovem življenju pa sta se razodela Kristusovo veselje in spokojnost. Obiskovali so sirote in vdove v njihovih stiskah in se niso omadeževali s svetom; zavedali so se, da bi bilo zanemarjanje takšnega življenja v nasprotju z njihovo vero in zatajevanje njihovega Odrešenika.

Delo je napredovalo v vseh mestih. Spreobračali so se ljudje, ki so čutili, da so dolžni govoriti o neprecenljivem zakladu, ki so ga prejeli. Niso mogli počivati, dokler ni luč, ki je razsvetlila njihovo dušo, obsijala še druge. Množice nevernikov so se/579/ seznanile z razlogi krščanskega upanja. Prijazna in navdihnjena osebna vabila so prišla do grešnih, izobčenih in do njih, ki so trdili, da poznajo resnico, pa so vendar ljubili zadovoljstvo bolj kakor Boga.

Sčasoma pa je začela vnema vernikov pojemati, njihova ljubezen do Boga in drug do drugega pa se je zmanjševala. V cerkev se je priplazila hladnost. Nekateri so pozabili na kakšen čudovit način so prejeli resnico. Drug za drugim so stari praporščaki popadali na svojih dolžnostih. Nekateri mlajši delavci, ki bi lahko delili bremena pionirjev in se tako pripravili za modro vodstvo, so se utrudili od pogosto ponavljanih resnic. V želji po čem novem in vznemirljivem so poskušali vnesti nove razvojne vidike nauka, ki bi ugajali mnogim, niso pa bili v skladnosti z osnovnimi načeli evangelija. V svojem zamozaupanju in duhovni zaslepljenosti niso spoznali, da bodo ta zavijanja resnice povzročila dvom mnogih o preteklih izkušnjah ter tako vodila v zmedo in nevero.

Ko so bili poudarjani ti lažni nauki, je prišlo do sporov. Oči mnogih so se odvrnile od Jezusa kot Začetnika in Dokončevalca njihove vere. Čas, ki naj bi bil porabljen za oznanjevanje evangelija, so potratile razprave o nepomembnih točkah nauka in razmišljanje o prijetnih basnih, ki si jih je izmislil človek. Množice, ki bi jih zvesta predstavitev resnic lahko prepričala in spreobrnila, so ostale neopozorjene. Pobožnost je hitro upadala in zdelo se je, da je Satan pridobil/580/ premoč nad njimi, ki so trdili, da so Kristusovi sledilci.

V tem odločilnem času cerkvene zgodovine je bil Janez obsojen na izgnanstvo. Nikoli ni cerkev bolj potrebovala njegovega glasu, kakor sedaj. Skoraj vsi njegovi prejšnji sodelavci v službi so umrli mučeniške smrti. Ostanek vernikov se je bojeval s hudim nasprotovanjem. Vse je kazalo, da ni bil več daleč dan, ko bodo sovražniki Kristusove cerkve slavili zmago.

Vendar se je v temi nevidno premikala Gospodova roka. Po Božji previdnosti je bil Janez premeščen tja, kjer mu je Kristus lahko dal čudovito razodetje o sebi in božanski resnici za razsvetljenje cerkev.

Ko so sovražniki resnice pregnali Janeza, so upali, da so za vedno utišali glas zveste Božje priče. Toda na Patmosu je učenec prejel sporočilo, katerega vpliv bo dalje krepil cerkev do konca časa. Čeprav tisti, ki so ga pregnali, niso bili rešeni odgovornosti svojega krivičnega dejanja, so postali orodje v Božjih rokah za izvršitev nebeškega namena. Prav to prizadevanje, da bi ugasnili luč, je še izraziteje izpostavilo resnico.

Gospod slave se je pregnanemu apostolu prikazal v soboto. Janez je na Patmosu posvečeval soboto prav tako sveto kakor takrat, ko je oznanjal ljudem v judejskih mestih in krajih. Lastil si je dragocene obljube, ki so bile dane glede tega dne: "Bil sem v Duhu ob Gospodovem dnevu," je zapisal Janez, "in sem slišal za seboj velik glas kakor trombe, govoreče:/581/ Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. ... In obrnil sem se, da bi videl glas, ki je govoril z menoj; in obrnivši se, sem videl sedem zlatih svečnikov in sredi svečnikov podobnega človečjemu sinu." (Raz 1,10.8.12.13)

Ta ljubljeni učenec je imel vzvišene prednosti. Videl je svojega Učitelja v Getsemaniju, ko so bile na njegovem obrazu krvave kaplje smrtnega boja, njegov "obraz je bil spačen, bolj kakor katerega moža, in njegova podoba bolj kakor človeških otrok". (Iz 52,14) Videl ga je v rokah rimskih vojakov, odetega v staro škrlatno oblačilo in okronanega s trnjem. Videl ga je viseti na golgotskem križu, kjer je bil predmet nečloveškega posmehovanja in zasramovanja. Zdaj je bilo Janezu spet dovoljeno zagledati svojega Gospoda. Toda kako spremenjen je bil njegov videz! Ni bil več mož bolečin, ki ga ljudje zaničujejo in sramotijo. Odet je bil v oblačilo nebeškega sijaja. "Njegova glava in njegovi lasje so beli kakor volna, kakor sneg, in njegove oči kakor plamen ognja, in njegove noge podobne svetlemu bronu, kakor v peči razbeljenemu." (Raz 1,14.15) Njegov glas je bil kakor glas mnogih voda. Njegovo obličje je svetilo kakor sonce. V roki je imel sedem zvezd in iz njegovih ust je izhajal dvorezen oster meč, znamenje moči njegove besede. Patmos je žarel od slave vstalega Gospoda.

Janez piše: "In ko sem ga videl, sem padel pred njegove noge kakor mrtev; in položil je name svojo desnico, rekoč: Ne boj se." (Raz 1,17)

Janez je bil okrepljen v navzočnosti svojega oslavljenega Gospoda. Potem so se njegovemu osuplemu pogledu/582/ odprla veličastva nebes. Dovoljeno mu je bilo videti Božji prestol in nad zemeljskimi boji je zagledal v belo oblečeno množico odrešenih. Slišal je glasbo nebeških angelov in zmagoslavno pesem njih, ki so premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja. V dobljenem razodetju so bili razkriti prizori pretresljivega pomena v izkušnji Božjega ljudstva ter zgodovina cerkve, ki je bila napovedana do konca časa. V prispodobah in simbolih so bile Janezu pokazane teme velikega pomena, ki jih je moral zapisati, da bi Božje ljudstvo, ki je živelo v njegovem času in v prihodnjih obdobjih, lahko razumno dojelo nevarnosti in boje, ki so pred njimi.

To razodetje je bilo dano za vodstvo in tolažbo cerkve skozi vse krščansko obdobje. Vendar so ga verski učitelji razglasili za zapečateno knjigo, njegove skrivnosti pa za nerazložljive. Zato so se mnogi odvrnili od preroškega poročila in niso hoteli posvetiti časa proučevanju njegovih skrivnosti. Bog pa ne želi, da bi njegovo ljudstvo tako ravnalo s to knjigo. To je "razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da pokaže svojim hlapcem, kaj se ima skoraj zgoditi. Blagor mu, kdor bere," pravi Gospod: "in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem zapisano, kajti čas je blizu. Pričam vsakemu, kdor sliši besede prerokovanja te knjige. Če kdo k temu kaj pristavi,/583/ njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi. In če kdo kaj odvzame od besed knjige tega prerokovanja, odvzame Bog njegov delež od drevesa življenja in iz svetega mesta, od tega, kar je napisano v tej knjigi. On, ki to priča, pravi: Gotovo, pridem hitro." (Raz 1,1.3; 22,18-20)

V Razodetju so opisane globoke Božje resnice. Samo ime, ki je dano navdihnjenim stranem, "Razodetje", nasprotuje izjavi, da je to zapečatena knjiga. Razodetje je nekaj razodetega. Sam Gospod je razodel svojemu služabniku skrivnosti, ki jih vsebuje ta knjiga, in njegov namen je, da bi bile vsem na voljo za raziskovanje. Njegove resnice so namenjene njim, ki živijo v poslednjih dneh zemeljske zgodovine, kakor tudi njim, ki so živeli v Janezovem času. Nekateri prizori, ki so opisani v tem prerokovanju, so pretekli, nekateri se odvijajo sedaj, nekateri nam razodevajo konec velikega boja med silami teme in nebeškim Knezom, drugi pa razodevajo zmage in veselje odrešenih na novi zemlji.

Nihče naj ne misli, da zato, ker ne more razložiti pomena vsakega simbola v Razodetju, nima smisla preiskovati knjige, da bi spoznal pomen zajete resnice, ki jo vsebuje. On, ki je razodel te skrivnosti Janezu, bo dal marljivemu iskalcu resnice vnaprej občutiti nebeško ozračje. Kdor odpre svoje srce za sprejem resnice, bo zmožen razumeti njene nauke in zagotovljen mu bo blagoslov, ki je obljubljen njim,/584/ ki "slišijo besede tega prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano". (Raz 1,3)

V Razodetju se srečajo in končajo vse knjige Svetega pisma. Tukaj najdemo dopolnilo Danijelove knjige. Ena je prerokovanje; druga pa razodetje. Zapečatena ni bila knjiga Razodetja, temveč del Danijelovega prerokovanja, ki se nanaša na zadnje dneve. Angel je zapovedal: "Ti pa, Danijel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca." (Dan 12,4)

Kristus pa je velel apostolu, naj zapiše to, kar mu bo razkrito. Zapovedal je: "Kar vidiš, zapiši v knjigo in pošlji sedmerim cerkvam: v Efez, v Smirno in v Pergam in v Tiatire in v Sarde in v Filadelfijo in v Laodikejo. In Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na veke vekov, in imam ključe od smrti in smrtne države. Zapiši torej, kar si videl in kar je in kar se ima zgoditi potem, skrivnost sedmerih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmero zlatih svečnikov. Sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkev, in sedmeri svečniki so sedmere cerkve." (Raz 1,11.18- 20)

Imena sedmerih cerkev predstavljajo cerkev v različnih časih krščanskega obdobja. Število kaže na popolnost in je znamenje dejstva, da se sporočila raztezajo do časa konca, uporabljeni simboli pa razodevajo stanje cerkve v različnih časih svetovne zgodovine./585/

O Kristusu je rečeno, da hodi sredi zlatih svečnikov. Tako je prikazan njegov odnos do cerkev. Je v neprestani zvezi s svojim ljudstvom. Pozna njihove resnične razmere. Opazuje njihovo stanje, pobožnost in vdanost. Čeprav je veliki duhovnik in posrednik v zgornjem svetišču, je vendar predstavljen kot On, ki hodi gor in dol sredi svojih cerkev na zemlji. Z neutrudno budnostjo in neprestano pozornostjo bedi, da bi videl, ali je luč katerega njegovih stražarjev nejasna ali ugaša. Če bi bili svečniki prepuščeni samo človeški skrbi, bi migetav plamen slabel in ugasnil. Vendar je On pravi čuvaj v Gospodovi hiši, pravi varuh svetiščnih dvorov. Njegova nenehna skrb in vzdržujoča milost sta vir življenja in luči.

Kristus je predstavljen kot ta, ki drži sedem zvezd v svoji desnici. To nam zagotavlja, da se nobeni cerkvi, ki je zvesta svoji dolžnosti, ni treba bati, da bi propadla, saj iz Kristusove roke ni mogoče iztrgati niti ene zvezde, ki ima zaščito Vsemogočnega.

"To pravi On, ki drži sedmero zvezd v svoji desnici." (Raz 2,1) Te besede veljajo učiteljem v cerkvi — njim, ki jim je Bog zaupal velike odgovornosti. Blagodejni vplivi, ki naj bi jih bilo v cerkvi obilo, so povezani z Božjimi služabniki, ki morajo razodevati Kristusovo ljubezen. Nebeške zvezde so pod njegovim nadzorom. On jih oskrbuje s svetlobo. On vodi in usmerja njihovo gibanje. Če tega ne bi delal, bi postale padle zvezde. Tako je z njegovimi služabniki. So le orodje v njegovih rokah, in vse dobro, ki ga naredijo, je storjeno z njegovo močjo. Po njih/586/ mora naprej svetiti njegova luč. Zveličar mora biti njihova učinkovitost. Če bodo gledali nanj, kakor je On gledal na Očeta, bodo zmožni opraviti njegovo delo. Ko se zanašajo na Boga, jim daje svojo svetlobo, da jo odsevajo svetu.

V začetku cerkvene zgodovine je skrivnost krivičnosti, ki jo je napovedal apostol Pavel, začela svoje pogubno delo. In ko so lažni učitelji, pred katerimi je Peter opozoril vernike, vnašali krivoverstvo, so lažni nauki zapeljali mnoge. Nekateri so se spotaknili v preizkušnji in so bili skušani, da bi se odpovedali veri. V času, ko je bilo Janezu dano razodetje, so mnogi izgubili svojo prvo ljubezen do evangeljske resnice. Toda Bog v svojem usmiljenju ni zapustil cerkve, da bi še dalje drsela navzdol. V sporočilu neskončne nežnosti je razodel svojo ljubezen do njih in svojo željo, da bi opravili dobro delo za večnost. Prosil je: "Spominjaj se torej, od kod si padel, in spokori se in delaj prva dela." (Raz 2,5)

Cerkev je imela pomanjkljivosti, zato je bila potrebna stroge graje in opomina. Janez je bil navdihnjen, da je zapisal svarila, graje in prošnje njim, ki so spred oči izgubili temeljna načela evangelija in tako ogrozili svoje upanje na zveličanje. Besede graje, ki jih ima Bog za potrebne, da jih pošlje, so vedno izgovorjene z nežno ljubeznijo; vsakemu spokorjenemu verniku obljublja spokojnost. Gospod objavlja: "Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20)

Njim pa, ki bodo sredi boja ohranili/587/ svojo vero v Boga, je prerok namenil besede pohvale in obljube: "Vem za tvoja dela. Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti, ker imaš majhno moč, in ohranil si mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. Ker si ohranil besedo moje stanovitnosti, te ohranim tudi jaz iz ure skušnjave, ki ima priti na vesoljni svet, izkušat te, ki prebivajo na zemlji." (Raz 3,8.10) Verniki so bili posvarjeni: "Zbudi se in utrdi ostalo, kar je že umiralo. Hitro pridem; trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca." (Raz 3,2.11)

Po njem, ki je sebe opisal, da je "naš brat in sodeležnik v stiski", (Raz 1,9) je Kristus svoji cerkvi razodel, kaj bo morala pretrpeti zanj. Ostareli pregnanec je gledal skozi dolga stoletja teme in vraževerja ter videl množice, ki so trpele mučeništvo zaradi svoje ljubezni do resnice. Videl pa je tudi, da On, ki je podpiral svoje prve priče, ne bo zapustil svojih zvestih sledilcev med stoletji preganjanja, ki jih morajo prestati do konca časa. Gospod objavlja: "Nič se ne boj tega, kar ti bo trpeti. Glej, Hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko. ... Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Raz 2,10)

Janez je slišal obljubo, namenjeno vsem zvestim, ki se bojujejo zoper zlo: "Njemu, kdor premaga,/588/ dam jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju. Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila, in nikakor ne izbrišem njegovega imena iz knjige življenja, a pripoznam njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na mojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 2,7; 3,5.21)

Janez je videl usmiljenje, nežnost in Božjo ljubezen, združeno z njegovo svetostjo, pravičnostjo in močjo. Videl je, kako grešniki najdejo Očeta v njem, kogar so se bali zaradi svojih grehov. In ko je gledal za vrhunec velikega boja, je na Sionu opazil "zmagovalce ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa ... in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,2.3)

Zveličar je bil Janezu predstavljen s prispodobo Leva, "ki je iz roda Judovega", in Jagnjeta, ki je stalo "kakor zaklano". (Raz 5,5.6) Ta znamenja predstavljajo edinost vsemogočne sile in samopožrtvovalne ljubezni. Lev iz Judovega rodu, ki je tako strašen za teptalce njegove milosti, bo Božje Jagnje poslušnim in zvestim. Ognjeni steber, ki je kršitelje Božjega zakona navdajal z grozo in strahom, je bil znamenje svetlobe in milosti ter osvoboditve njim, ki so spolnjevali njegove zapovedi. Roka, ki je močna, da udari upornike, bo močna, da bo rešila njegove zveste. Vsak, kdor je zvest, bo zveličan. "In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in/589/ zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njihovega kraja." (Mt 24,31)

V primerjavi z milijoni na svetu bo Božje ljudstvo mala čreda, kakor je bilo vedno; toda če bodo stali za resnico, kakor je razodeta v njegovi besedi, bo Bog njihovo zavetje. Stojijo pod širokim ščitom Vsemogočnega. Bog vedno pomeni večino. Ko bo zvok zadnje trobente prodrl v prebivališča mrtvih in bodo pravični prišli ven, vzklikajoč: "Kje je, smrt, tvoja zmaga?" (1 Kor 15,55) — in stali z Bogom, s Kristusom, z angeli in z zvestimi in vdanimi vseh časov, bodo Božji otroci v neprekosljivi večini.

Pravi sledilci hodijo za Kristusom skozi velike boje, prenašajo samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja; ampak to jih uči o pogubnosti in prekletstvu greha, in zato nanj gledajo s studom. Sodeležnikom Kristusovega trpljenja je namnjeno, da bodo sodeležniki njegove slave. Prerok je v svetem videnju videl končno zmago cerkve Božjega ostanka. Zapisal je:

"In videl sem kakor stekleno morje, namešano z ognjem, in zmagovalce, ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem, govoreč: Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravične in resnične tvoje poti, o Kralj narodov." (Raz 15,2.3)

"In videl sem, in glej: Jagnje stoječe na gori Sionu in z njim stoštiriinštiridesettisoči, ki imajo/590/ njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na svojih čelih." (Raz 14,1) Na tem svetu je bila njihova volja posvečena Bogu, služili so mu z umom in s srcem. Sedaj lahko zapiše svoje ime na njihova čela. "In kraljevali bodo na veke vekov." (Raz 22,5) Ne hodijo noter in ven kakor oni, ki moledujejo za prostor. Spadajo v število, o katerem Kristus pravi: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34) Pozdravlja jih kot svoje otroke, rekoč: "Pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mt 25,21)

"Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu." (Raz 14,4) Prerokovo videnje jih prikazuje kot stoječe na gori Sionu, opremljene za sveto službo, odete v belo oblačilo, ki je pravičnost svetih. Toda vsi, ki sledijo Jagnjetu v nebesih, mu morajo najprej slediti na zemlji, ne čemerno ali muhasto, temveč z zaupljivo, ljubečo in voljno poslušnostjo, kakor čreda sledi pastirju.

"In glas, ki sem ga slišal, je bil kakor citralcev, citrajočih na svoje citre. In pojo kakor novo pesem pred prestolom ... in nihče se ni mogel naučiti pesmi razen stoštiriinštiridesettisoči, ki so odkupljeni od zemlje. ... In v njihovih ustih se ni našla laž, brez madeža so." (Raz 14,2-5)

"In videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, da gre navzdol od Boga iz nebes, napravljeno kakor nevesta, odičena svojemu ženinu. In njegova svetloba je enaka predragemu/591/ kamnu, kakor kamnu jaspidu, čistemu kot kristal; ima velik in visok zid in ima dvanajstero vrat, in ob vratih dvanajst angelov in imena na njih zapisana, katera so dvanajsterih Izraelovih rodov. In dvanajstera vrata dvanajst biserov; vsaka vrata so bila iz enega bisera. In mestne ulice čiste kakor zlato, kakor prozorno steklo. A svetišča nisem videl v njem; zakaj Božja slava ga je razsvetlila, in njegova svetilnica je Jagnje." (Raz 21,2.11.12.21.22)

"In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili, in gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njihovih čelih. In noči ne bo več, in ni jim treba svetilnice in sončne luči, ker jim bo svetil Gospod, Bog." (Raz 22,3-5)

"In pokazal mi je reko vode življenja, svetlo kakor kristal, izhajajočo iz Božjega in Jagnjetovega prestola. Sredi njegovih ulic ter na to in ono stran reke je raslo drevo življenja, ki rodi dvanajst sadov, vsak mesec dajoč svoj sad, in drevesno listje je v ozdravljenje narodov. Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,1.2.14)

"In slišal sem velik glas od prestola, da govori: Glej, Božji šotor z ljudmi, in prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva, in sam Bog bo med njimi, njihov Bog." (Raz 21,3)/592/

58. Zmagoslavna cerkev

Več kakor osemnajst stoletij (izvirnik napisan 1911 — op. ur.) je minilo, odkar so apostoli odšli počivat od svojega dela, toda zgodovina njihovega garanja in žrtev za Kristusa je še vedno med najdragocenejšimi zakladi cerkve. Ta zgodovina, ki je bila zapisana pod vodstvom Svetega Duha, je napisana, da bi bili po njej Kristusovi sledilci v vseh časih lahko spodbujeni k večji vnemi in gorečnosti za Zveličarjevo delo.

Učenci so izpolnili nalogo, ki jim jo je dal Kristus. Ko so ti križevi poslanci oznanjali evangelij, je prišlo do takega razodetja Božje slave, ki ji še nikoli prej smrtni človek ni bil priča. V sodelovanju z božanskim Duhom so apostoli opravili delo, ki je pretreslo svet. Evangelij je bil odnesen vsakemu narodu v enem samem rodu.

Sadovi, ki so spremljali delo Kristusovih izvoljenih apostolov, so bili veličastni. Na začetku svoje službe so bili nekateri izmed njih neuki možje, toda njihovo posvečenje/593/ delu njihovega Učitelja je bilo brez zadržkov. Po njegovih navodilih so se pripravili za veliko delo, ki jim je bilo zaupano. V njihovem srcu sta vladali milost in resnica, ki sta navdihovali njihove spodbude in nadzorovali njihova dejanja. Njihovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, pozabili so na svoj jaz in se pogreznili v globine neskončne ljubezni.

Učenci so bili ljudje, ki so vedeli, kaj je iskrenost v besedi in molitvi, ljudje, ki so se oprijeli sile Izraelove Moči. Kako strogo so stali na Božji strani in povezali osebno čast z njegovim prestolom! Jahve je bil njihov Bog. Njegova čast je bila njihova čast. Njegova resnica je bila njihova resnica. Kakršen koli napad na evangelij je globoko prizadel njihovo srce, in z vsemi svojimi močmi so se bojevali za Kristusovo delo. Lahko so govorili besedo življenja, ker so bili deležni nebeškega maziljenja. Pričakovali so veliko, in si zato za veliko tudi prizadevali. Kristus se jim je razodel, in njega so prosili za vodstvo. Njihovo razumevanje resnice in njihova moč za upiranje nasprotovanju sta bila v sorazmerju z njihovo podrejenostjo Božji volji. Jezus Kristus ter Božja modrost in moč sta bili temi vsakega pogovora. Poveličali so njegovo ime — edino ime, ki je dano pod nebom, po katerem se človek lahko zveliča. Ko so oznanjali popolnost Kristusa, vstalega Zveličarja, so njihove besede ganile srca, in tako moški kakor ženske so bili pridobljeni za evangelij. Množice, ki so sramotile Zveličarjevo ime in zaničevale njegovo moč, so zdaj postale učenci Križanega./594/

Apostoli niso opravili svojega poslanstva v svoji moči, marveč v moči živega Boga. Njihovo delo ni bilo lahko. Začetek dela krščanske cerkve so spremljale stiske in grenke nadloge. V svojem delu so se učenci neprestano srečevali s pomanjkanjem, obrekovanjem in preganjanjem; toda svojega življenja niso šteli za vredno in veselili so se, da so bili poklicani trpeti za Kristusa. Neodločnost, omahljivost in mlačnost niso imeli prostora v njihovem delu. Bili so se pripravljeni razdati in biti porabljeni. Zavest o odgovornosti, ki je počivala na njih, je očistila in obogatila njihovo izkušnjo; v zmagah, ki so jih dosegli za Kristusa, pa se je razodevala nebeška milost. Z vsemogočno silo je Bog deloval po njih, da je evangelij zmagoval.

Na temelju, ki ga je položil sam Kristus, so apostoli gradili Božjo cerkev. V Svetem pismu je pogosto uporabljena prispodoba postavitve svetišča, da bi ponazorila zidanje cerkve. Zaharija govori o Kristusu kot o Odrasleku, ki bo postavil tempelj Gospodu. Govori o poganih, ki pomagajo pri delu: "In kateri so daleč, pridejo in bodo zidali pri Gospodovem templju." (Zah 6,12.15) Izaija pa objavlja: "In zidali bodo tujci tvoje zidove." (Iz 60,10)

Ko Peter piše o gradnji tega svetišča, pravi: "K njemu pristopajoč, kamnu živemu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu." (1 Pt 2,4.5)/595/

Apostoli so delali v kamnolomu judovskega in poganskega sveta ter prinašali kamne, ki so jih polagali na temelj. V svojem pismu efeškim vernikom je Pavel dejal: "Tako torej niste več tujci in priseljenci, marveč ste someščani svetih in Božji domačini, sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam, v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerem se tudi vi z drugimi vred vzidavate v Božje bivališče v Duhu." (Ef 2,19-22)

Korinčanom pa je zapisal: "Po Božji milosti, ki mi je dana, sem položil kakor moder zidar temelj, a drug nanj zida; ali vsak naj gleda, kako nanj zida. Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus. Če pa kdo zida na ta temelj zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn: vsakega delo postane očitno; kajti dan ga razodene, ker se v ognju odkrije, in ogenj preizkusi delo vsakega, kakšno je." (1 Kor 3,10-13)

Apostoli so zidali na zanesljivem temelju, na Skali vekov. Na ta temelj so prinašali kamne, ki so jih izklesali iz sveta. Graditelji pa niso delali brez ovir. Njihovo delo je izredno otežilo nasprotovanje Kristusovih sovražnikov. Morali so se bojevati zoper pobožnjaštvo, predsodke in sovraštvo njih, ki so zidali na lažnem temelju. Mnoge,/596/ ki so delali kot zidarji cerkve, bi lahko primerjali z graditelji obzidja v Nehemijevem času, o katerih je zapisano, da so delali "na zidu. In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje". (Neh 4,17)

Kralji in oblastniki, duhovniki in poglavarji so hoteli uničiti Božji tempelj. Toda kljub zapiranju, mučenju in morjenju so zvesti možje še naprej opravljali delo. Zgradba je rasla, bila je lepa in somerna. Včasih so delavce skoraj zaslepile megle vraževerja, ki se je razraslo okoli njih. Včasih jih je skoraj premagalo nasilje njihovih nasprotnikov. Toda z neomahljivo vero in neusahljivim pogumom so vztrajali pri delu.

Drug za drugim so prvi graditelji padali od sovražnikove roke. Štefan je bil kamnan, Jakoba so umorili z mečem; Pavla so obglavili; Petra so križali; Janeza so pregnali. Cerkev pa je kljub temu rasla. Novi delavci so zasedli prostor padlih in dodajali kamen za kamnom na zgradbo. Tako se je počasi dvigal tempelj Božje cerkve.

Ustanovitvi krščanske cerkve so sledila stoletja krutega preganjanja, toda nikoli ni manjkalo ljudi, ki jim je bilo zidanje Božjega templja ljubše od samega življenja. O takšnih je zapisano: "Drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so/597/ v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah." (Heb 11,36-38)

Sovražnik pravičnosti ni opustil ničesar, kaj je bilo v njegovi moči, da bi ustavil delo, ki je bilo zaupano Gospodovim zidarjem. Toda Bog "sebe ni pustil brez pričevanja". (Dej 14,17) Obujeni so bili delavci, ki so primerno branili vero, ki je bila nekoč izročena svetim. Zgodovinska poročila pričajo o stanovitnosti in junaštvu teh mož. Kakor apostoli so mnogi padli na svoji dolžnosti, toda zidanje templja je zanesljivo napredovalo. Delavce so morili, toda delo je napredovalo. Valdenžani, John Wycliff, Huss in Jeronim, Martin Luter in Zwingli, Cranmer, Latimer in Knox, hugenoti, John in Charles Wesley in množica drugih so na temelj polagali gradivo, ki bo trajalo vso večnost. In v poznejših letih pa so prav tako pomagali postaviti stavbo tisti, ki so si tako plemenito prizadevali pospeševati širjenje Božje besede, in oni, ki so s svojim delom v poganskih deželah pripravili pot za oznanjevanje