Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

Kazalo

Informacije

Morris L. Venden
KAKO JE JEZUS RAVNAL Z LJUDMI

Društvo prijateljev Svetega pisma Ljubljana

Naslov izvirnika
HOW JESUS TREATED PEOPLE

Prevod:
Tatiana Godina-Marin

Lektura in za založbo:
Pavel Repnik

Izdaja
© Društvo prijateljev Svetega pisma, Njegoševa 15, Ljubljana

Tisk JA Grafika, Ljubljana

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma Slovenskega standardnega prevoda (SSP). Copyright © Društvo Svetopisemska družba Slovenije 1996, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Besedila s kratico AC so iz prevoda A. Chraska

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica
286.3
WENDEN, Morris L
Kako je Jezus ravnal z ljudmi / Morris L. Venden ; [prevod Tatiana Godina-Marin]. – Ljubljana : Društvo prijateljev Svetega pisma, 2004
Prevod dela: How Jesus Treated People
ISBN 961-91030-6-8
129358848

Uvod

Jezus. O Jezusu ste že slišali, brali in peli. Razmišljali ste o protislovjih njegovega življenja – da je hkrati Božje jagnje in Lev iz Judovega rodu. Hkrati zagovornik in sodnik. Hkrati človek in Bog. Njegovi nauki so najpreprostejši in vendar najbolj globokoumni vseh časov.

Otroci so brez strahu prišli k njemu. Toda ko je prišel na zemljo, so cesarstva tega sveta in kraljestvo teme trepetala in bila premagana. Grešnik v njegovi navzočnosti najde sprejemanje in mir, samopravičniki pa se počutijo presenetljivo nelagodno. Prvič je prišel na to zemljo v siromaštvu in ponižanju, ponovno pa bo prišel v moči in nepopisni slavi, da bi kot Kralj kraljev vladal vekomaj.

Nobena knjiga ne more niti začeti slikati popolne podobe o njem. Nobena doslej napisana knjiga ga ne more opisati popolnoma, kajti možnosti za nova spoznanja o njegovem življenju in značaju so tako neskončne kakor sama večnost.

Ta knjiga preprosto ponuja še en pogled na Jezusa, pogled z določenim poudarkom o tem, kako je ravnal z ljudmi. Začenja se z njegovim javnim delovanjem, s čimer so pisci evangelijev začeli podrobno opisovati njegove odnose z različnimi ljudmi ali skupinami.

Pri tem lahko ponovno vidimo nasprotje njegovega življenja. Navadni ljudje so ga z veseljem poslušali, toda duhovniki in poglavarji – čeprav so verovali in trepetali – so ga na koncu zavrgli. Sprejemal je grešnike, prostitutke in tatove. Z manjšinami svojega časa je ravnal dostojanstveno. Bil je usmiljen do boječih, plahih in žalostnih, pokaral pa je domišljave in samozadostne.

Sad njegovega odrešitvenega poslanstva je bil, da nihče, ki se ga je dotaknil, ni ostal enak. Ko so videli, kdo je Jezus, so ga ali sprejeli ali pa zavrgli.

Med opazovanjem teh prizorov iz Jezusovega življenja si poskušajte zamisliti, da ste del slike. Opazujte ga, kako se nagiba k vam, in mu dovolite porušiti pregrade v vašem življenju. Jezus ljubi ljudi – vse vrste ljudi – in v svojem srcu ima prostor za vas. Razmišljanje o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, naj vam pomaga bolje spoznati njega in mu bolje zaupati.

1. Kako je Jezus ravnal z menjalci denarja

Jezus se je potem, ko je bil pomaziljen za Mesija na reki Jordan, s prvimi učenci udeležil poroke v Kani. Poroka je bila družinski dogodek, saj je združila Jezusove sorodnike. Tam je Jezus naredil prvi čudež, ko je spremenil vodo v vino, in sicer v odgovor na vero svoje matere, ki ga je seznanila s potrebo tega dogodka.

Takoj zatem je odpotoval v Jeruzalem na svoje prvo javno delovanje – čiščenje templja – zaradi tega pa so ljudje postali izredno pozorni na njegovo poslanstvo.

Poročilo o dogodkih, ki so zapisani v Jn 2, zanimivo kaže, kako je Jezus ravnal z ljudmi. Poglavje se namreč začne s poroko v Kani in se nadaljuje s čiščenjem templja, Jn 3 pa opisuje Jezusov pogovor z Nikodemom. Zaporedje je zelo zanimivo.

“Potem (to je po poroki v Kani) je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem.”^{(Jn 2,12.13)}

Na poti v Jeruzalem je Jezusa spremljala množica ljudi. Toda v tem času je bil še tako malo znan, da se je med hojo v Jeruzalem lahko pomešal med ljudi tako preprosto kakor vsakdo drug, kar pa pozneje ni bilo več mogoče. Zdaj ga vidimo hoditi iz Kafarnauma v Jeruzalem na pasho le kot navadnega popotnika in se pogovarjati z ljudmi, ki so govorili o Mesijevem prihodu. “V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva.”^{(Jn 2,14-17)}

Kaj je tržnica? Prostor, kjer kupujete in prodajate. Tam dobite stvari, za katere ste delali. Na njem dobite to, kar ste zaslužili, in si zaslužite, kar dobite za prodano blago. Tržnica ni primeren kraj za cerkev, kajti cerkev je zmeraj trgovina z darili. Jezus želi, da je njegova cerkev trgovina z darili – ne takšna trgovina, kjer boste darila kupovali, temveč kjer jih boste prejemali. Za cerkev si ne želi, da bi bila tržnica.

Zaradi tega je Jezus v svojem prvem dnevu javnega delovanja naredil nekaj tako nezaslišanega, da so ga nekateri ljudje – še preden se je dan končal – že hoteli umoriti.

Med razmišljanjem o tem, kaj je Jezus naredil ta dan, bodimo pozorni na skupine ljudi, ki jim je spregovoril. Tam so bili trgovci, ki so prodajali ovce, vole in golobe. Menjalci, ki so pomagali ljudem kupovati in prodajati tako, da so jim menjavali različne valute. Tam so bili tudi verski voditelji, ki so služili Bogu zaradi osebnega dobička.

V Jezusovih dneh se je položaj velikega duhovnika prodajal za milijon dolarjev. Bog si tega zagotovo ni želel. Ker je ta položaj stal milijon dolarjev, so se ti, ki so ga kupili, pogosto zadolžili do vratu in so nekako morali dobiti nazaj izgubljena sredstva. Zato so z menjalci denarja, kupci in prodajalci sklenili dogovor, da bo veliki duhovnik dobil določen odstotek od njihovega posla, da bo lahko vrnil posojilo, ki ga je vzel za to, da bi postal veliki duhovnik. Takšne stvari so se dogajale v Jezusovem času; tako pokvarjena je postala vera.

Poleg tega so bili tam tudi učenci. Jezus jih je izpostavil resničnemu pretresu. Do tega trenutka so očitno videli samo ponižnega in blagega Jezusa. Lahko bi se pridružili dečkom in deklicam, ki pojejo: “Krotek Jezus, nežen in blag, vsak otrok je njemu drag.” Toda ta dan so trepetali.

Ne govorite mi, da je bil Jezus bled in izčrpan, kakor ga pogosto slikajo umetniki. Nihče, ki je delal v mizarski delavnici brez električnega orodja in rezal deske z ročno žago, ni bil niti malo podoben slabotni osebi, kakršna je Jezus na mnogih slikah. Ko je dvignil iz vrvic spleten bič, se je iz rokava pokazala mišičasta roka.

Ampak to ni tisto, kar je na ljudi naredilo največji vtis. Nekaj drugega je delovalo ta dan. Zasijalo je Božanstvo. Očitno so delovale močnejše sile, da sta hrup in zmešnjava nenadoma zamrla v smrtno tišino, medtem ko so se oči Človeka premikale po veliki množici. Učenci so bili presenečeni, ko so videli, kaj se je zgodilo.

Vsekakor si moramo zapomniti, da Jezusovo delo ni bilo jezno vpitje. Ostro grajo je izgovoril z jokajočim glasom.

V templju je bila ta dan še ena skupina, velika množica – žrtve zaslužkarjev in tistih, ki so služili Bogu zaradi osebne koristi. Na prvi pogled se morda zdi, da je Jezus očistil tempelj predvsem zato, da bi iz njega nagnal tatove. Toda resnica je, da je tempelj očistil zato, da bi omogočil vstopiti revnim, bolnim, slabotnim, obotavljivim, slepim in malodušnim. Čiščenje templja je bilo v korist velike množice.

Prodajali so jim kopico stvari. To so bili ljudje, ki so mislili, da si je treba pot v nebesa zaslužiti – zamisel, da morate kupiti ovco in kupiti goloba, ko pa je Jagnje vendar zastonj, prav tako tudi Golob.

V tej veliki množici so bili siromašni ljudje, ki si niso mogli kupiti ovce. Ponoči so budni zrli v strop in se spraševali, ali jim bo sploh kdaj uspelo priti v večno kraljestvo. Če bi si vero lahko kupili z denarjem, potem bi bogati živeli, siromašni pa umrli.

Tam so bili tudi premožni ljudje, ki so imeli dovolj sredstev – bogati, ki so lahko naredili vse potrebno, da so si zagotovili ugled v templju. Ponoči so dobro spali, ker so bili varni. Toda to je bila lažna varnost, ki je temeljila na tem, kar so sami naredili, da bi si pridobili Božjo naklonjenost. In tako jih je moral Bog prej ali slej zbuditi iz te velike zmote.

Jezus je želel ponovno poučiti ljudi, ki so prišli v Jeruzalem samo zaradi praznika in potem spet odšli. Želel je doseči tiste, ki so bili brez gotovosti, in tiste, ki so se oklepali lažne gotovosti. Zato je pregnal tatove. Matej pravi, da je rekel: “Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.”^(Mt 21,13) Ljudje niso kradli samo denarja, temveč tudi Bogu slavo, ljudem mir in siromašnim varnost. Jezus jih je izgnal.

Toda namenimo pozornost dejstvu, da se je množica zbrala okrog Jezusa, ne pa zbežala skupaj z menjalci denarja, duhovniki in rabini. Zmedo tržnice so zamenjali glasovi poveličevanja in čaščenja iz ust ozdravljenih. Dečki in deklice, ki so bili zdaj zdravi, so se pridružili poveličevanju njega.

Celo danes lahko ljudje vpijejo in delajo iz sebe norce na nogometnih tekmah, pa se to vsem zdi normalno, toda če kdo reče v cerkvi amen, je razglašen za čudaka. Ko so poglavarji in menjalci denarja, ki so pobegnili iz templja, upočasnili korake in se opogumili za vrnitev v tempelj, so namesto zvokov, značilnih za tržnico, slišali pesmi hvale. Bili so vznemirjeni. Veliko bolj domače so se počutili ob zvokih tržnice kakor ob zvokih slavljenja Boga.

Dobra novica pa je, da Jezus ni sovražil prevarantov, ni se jim nameraval maščevati. Ljubil je trgovce in menjalce denarja. Ljubil je verske vodje. Pozneje se jim je pridružil ob praznikih. Hodil je na srečanja pobiralcev davkov. Družil se je z duhovniki in poglavarji. Jezus jih je pomiloval zaradi njihovega strahu in nevednosti. Želel si jih je doseči s svojo ljubeznijo enako kakor tudi služiti veliki množici.

Ta dan se je zgodilo nekaj, kar običajno ni zajeto v zgodbo. Med množico – morda v senci enega od stebrov – je stal moški. Sam. Bil je eden od verskih voditeljev – član Velikega zbora. Stal je in opazoval; dogodek je nanj naredil močan vtis.

Nikodem je videl odhajati trgovce; videl je odhajati menjalce denarja. Videl je prevrnjene mize. Začutil je nepojasnljivo moč, ki je izžarevala iz Jezusa. Videl je solze in slišal tresoči se glas. Slišal je vpitje hozana. Videl je ozdravljenje bolnih. Vse to je videl iz sence, v kateri je bil. Očitno je, da ni pobegnil z drugimi, temveč opazoval. Rekel si je: “Moram se pogovoriti s tem Človekom. V njem je nekaj, kar se s človeškim razumom ne da pojasniti.” Tako v Jn 3 beremo o tem, da je Nikodem prišel k Jezusu. To je bil neposreden sad Jezusovega čiščenja templja. Nikodem je prišel, da bi sam slišal o daru zveličanja.

Toda tukaj se srečamo z uganko – s težavo. Jezus je želel, da bi bil tempelj trgovina z darili. Ni želel, da bi bil tržnica. Toda zadnja knjiga Svetega pisma govori o kupovanju zlata, očiščenega v ognju, in belih oblačil ter mazila za oči. Sam Jezus v drugih prispodobah pravi, da moramo kupiti, saj smo vse prodali, da bi dobili biser; vse moramo prodati, da bi si pridobili zaklad, skrit na polju. O čem pravzaprav govori?

Zanesljivo vemo le to, da ne govori o navadnem zlatu in srebru. Zlato v nebesih nima nobene vrednosti. Tam z njim tlakujejo ulice. Cena nebes je prodati vse, kar smo ali mislimo, da smo – vse, kar imamo ali mislimo, da imamo. To je sprejemanje naše nebogljenosti in pripravljenost, da se osvobodimo odvisnosti od samih sebe. Pomeni priti k Jezusu in sprejeti njegove darove. Ta valuta ima vrednost.

Ko nam Jezus pravi, da naj vse prodamo in kupimo njivo, nam v resnici želi reči: “Odpovej se sebi, odpovej se misli, da si lahko to zaslužiš. Če si mogočen človek, se osvobodi zaupanja vase. Če si bogat, ne zaupaj v svoje bogastvo. Če si bister, nadarjen ali pa lep, se ne zanašaj na svoje prednosti.” Če priznamo svojo nemoč, da bi si pridobili pravičnost, in če se popolnoma podredimo njegovemu vodstvu, uporabljamo nebeško valuto.

Zaupanje v Boga je najverjetneje ena najboljših razlag, ki jo lahko najdemo za pogosto uporabljeno krščansko besedo izročitev. Zaupanje zajema zanašanje na koga drugega, ne pa nase. Toda izročitev ni zmeraj lahko delo. Včasih se tako močno poskušamo odreči samim sebi, da si postanemo še podobnejši. Pozabljamo namreč, da lahko to delo opravi samo Jezus. To je namreč darilo.

Vera je darilo. Ljubezen je darilo. Belo oblačilo je darilo. Spokorjenje je darilo. Poslušnost je darilo. Zmaga je darilo. Golob ali Sveti Duh je darilo – ki s seboj prinaša vse druge blagoslove. Jagnje je darilo – Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Tudi izročitev je darilo.

V tej zgodbi moramo opaziti še nekaj. Ko govorimo o Svetem Duhu in o Božjem delovanju v našem srcu, nas to spominja na čudovito resnico, ki se je lahko naučimo iz čiščenja templja. Jezus je tukaj naznanil svoje poslanstvo kot Mesija in začel svojo službo. Z njo pa ni nameraval samo rešiti človeštva za zmeraj, marveč je tudi želel doseči, da bi vsako ustvarjeno bitje postalo tempelj, v katerem prebiva Stvarnik.

Človeštvo je zaradi greha prenehalo biti Božji tempelj. Potemnjena in z grehom umazana človeška srca ne razodevajo več slave Božanstva. Jeruzalemski tempelj, ki je bil poln nesvetega barantanja, predstavlja tempelj srca, ki je omadeževan s čutnimi strastmi in nesvetimi mislimi. Z očiščenjem templja vseh posvetnih prodajalcev in kupcev je Jezus oznanil svoje poslanstvo, da bo očistil srce onesnaženja z grehom, posvetnih želja, sebičnih poželenj in zlih navad, ki kvarijo dušo.

Ali ste že ugotovili, da nihče sam ne more izgnati zla iz svojega srca? Ali ste že odkrili, da lahko samo Jezus očisti tempelj duše? Toda ne bo vstopil na silo. Ne bo prišel v srce, kakor je stopil v stari tempelj. Namesto tega pravi: “Glej, stojim pred vrati in trkam.”^(Raz 3,20)

Vabi vas, da ga sprejmete ne samo kot Božje Jagnje, temveč kot Velikega duhovnika v nebesih, ki ga ganejo naši občutki nemoči in je bil v vsem skušan kakor mi. Vabi vas, da pogumno stopite k prestolu milosti, da bi dobili usmiljenje in našli milost, ko boste potrebovali pomoč.^{(Heb 4,15.16)} Vsa moč v nebesih in na zemlji je v Jezusu Kristusu, brez njega nikomur ni mogoče uspeti, toda z njim je neuspeh nemogoč.

2. Kako je Jezus ravnal s padlimi

V Betaniji, okrog pet kilometrov iz Jeruzalema, so živeli sestri Marija in Marta in njun brat Lazar. Očitno je Lazar vzdrževal družino. Očeta in matere ni bilo več, zato so živeli skupaj v tej vasi.

Lahko si zamišljamo, da je Lazar vsak dan s kosilom v torbici odhajal na delo in se vračal utrujen domov, morda prisluhnil dnevnim novicam in odšel počivat – pri tem pa je bil vsak dan enak drugemu.

Marta je bila svojevrstna delavna ženska! Lahko je organizirala skupno kosilo, poročno večerjo ali cerkveni izlet. Najsrečnejša je bila takrat, ko je lahko v kuhinji preizkušala nove recepte. Bila je dobra oseba. Nikoli ni naredila nič narobe. Najverjetneje je bila najslabša stvar, ki jo je kdaj naredila, ko si je grizla nohte zaradi tega, ker je odpovedal mešalnik. Bila je pobožna. Težko bi tudi bilo ne biti pobožen v takratnem času in tistem kraju. Vsako soboto zjutraj je po običajni poti odšla v shodnico.

Marija pa se je bolj zanimala za družabne stvari. Imela je rada ljudi. Kadar koli je bilo druženje v cerkvi ali pa izlet, so jo zmeraj prosili, da bi pozdravljala ljudi in jim pomagala, da bi se počutili domače. Bila je izredno prikupna.

Toda Marija je nosila skrivno breme krivde in bede, ki ga ni mogel nihče slutiti. Povezano je bilo z njenim stricem Simonom, farizejem.

V tistih dneh so imeli farizeji dober sloves. Danes ga nimajo, takrat pa so ga imeli. Če so koga vprašali, kaj počne njegov sin, je bil najsrečnejši, če je lahko povedal: “Moj sin je farizej.”

Zato je Simon v Betaniji užival velik ugled. Bil je vodja cerkve. Spoštovali so ga tudi v krajevni skupnosti. Ljudje so ga celo spoštovali zaradi njegove tesne povezanosti z družino Marije, Marte in Lazarja. Od njega se je pričakovalo, da bo kot njihov najbližji sorodnik skrbel zanje. Toda nekoč je začel preveč skrbeti za Marijo, tako da je zaradi njegovega položaja popustila njegovim zahtevam.

Očitno ni nihče vedel, kaj se je dogajalo. Simon je bil še naprej vodja shodnice. Marija se je še naprej smehljala, kramljala in navduševala. Toda breme krivde, ki ga je nosila, je bilo skoraj pretežko.

Nekajkrat se je poskušala pogovoriti s stricem – poskušala se je osvoboditi njegovega nadzora. Toda v tistem času žensk niso preveč upoštevali, pa tudi verjeli ji ne bi. Grozil ji je z javnim razkrinkanjem in celo s smrtjo. Trdil je, da je ona kriva za težavo. In Marija je nehala upati, da bo sploh kdaj svobodna.

Pogosto se dogaja, da pobožen človek zaradi svojega skrivnega greha poskuša kaznovati sebe; in tako je bilo tudi z Marijo. Jagnjeta in njihova kri ter jutranja in večerna daritev so jo neprestano spominjali, da nekdo mora plačati za greh. In če človek poskuša plačati za svoj greh in kaznovati samega sebe, je eden najboljših načinov ta, da še enkrat ponovi isti greh. Zaradi tega se bo počutil še slabše. Takšni občutki manjvrednosti so primerna oblika samokaznovanja.

Če se samokaznovanje nadaljuje, človek neprestano ponavlja isti greh, vse dokler mu ne preostane samo ena možnost – skok s kakšnega mosta kot dokončna oblika samokaznovanja.

Tako je Marija začela kaznovati samo sebe; posledica tega pa je bila, da je v mestu postala znana kot lahka ženska. Matere so se o njej pogovarjale s sosedami: “Ali ste že slišali o Mariji?”

“Da.”

“Pazite se Marije. Ne dovolite svojim otrokom, da se družijo z njo.”

Govorice so se širile tako dolgo, da je življenje v Betaniji za Marijo postalo neznosno. Zato se je odločila oditi. Zložila je svojo lastnino v potovalko in odšla čez sedem gora, dokler ni prišla do vasice blizu morja, imenovane Magdala. Pozneje je postala znana kot Marija iz Magdale ali Marija Magdalena.

Zamišljam si jo, da je stopila v Magdalo in se odločila začeti novo življenje. Iskala je zaposlitev. Poizkušala je v tamkajšnji samopostrežni trgovini. Toda tam je niso potrebovali. Poskušala je v trgovini Daj-dam, toda tudi tam so imeli dovolj delavcev. Morda je poskusila delo tudi v gostinstvu Magdale in upala, da ji bo uspelo zaradi stvari, ki se jih je naučila od Marte. Toda tudi tam niso potrebovali nobene pomoči.

Med hojo po ulicah Magdale je iskala delo in postajala vse bolj lačna. Tako je Marija nekega dne popustila skušnjavi, da bi zaslužila na lahek način. “Zakaj ne? Tako ali tako sem to že počela. Tam, odkoder so prišla jagnjeta za vse pretekle grehe, jih imajo še več.”

Marija je našla tiste, ki so ji bili pripravljeni plačati njeno ceno. Nepričakovano je naletela tudi na ugoden sprejem. Toda njeno breme krivde je postajalo vse težje in težje. Vedno znova in znova se je spominjala srečnih dni v Betaniji pred smrtjo staršev, pred zmenki s Simonom – dni, ko je poznala mir.

Nekega dne je v Magdalo prišel potujoči Pridigar. Ni odšel pridigat v shodnico, saj v njej ne bi bilo dovolj prostora za množico. Ljudem je spregovoril na prostem. Govoril je, na primer: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.”^{(Mt 11,28; Jn 6,37; Mt 9,13)}

Marija je poslušala na obrobju množice. Še nikoli ni slišala kaj takega. Med poslušanjem je pri srcu čutila nenavadno toplino. Počakala je, da je množica odšla, potem pa je stopila k njemu in mu izlila svojo veliko potrebo po pomoči.

Potujoči Pridigar je pokleknil in molil k svojemu Očetu za pomoč, ki jo je potrebovala. Marija je sprejela novega Gospodarja. Hudič je bil okaran. In Marija je prav tam doživela spreobrnjenje.

Kako čudovita zgodba.

Rad bi rekel, da se je zgodba tukaj končala in da je Marija živela srečno do konca svojih dni. Toda ni bilo ravno tako. Pridigar je odšel iz mesta, Marija pa ne. Morda bi morala oditi tudi ona. V Magdali se je namreč še naprej srečevala z istimi ljudmi, istimi prijatelji in istimi glasovi na tržnici, ki so klicali njeno ime. Medtem ko so dnevi minevali, je Marija odkrila, da jo je nekaj vleklo navzdol, kljub temu da je sprejela mir, ki ga je ponujal ta Pridigar. Marija je spet padla.

V tej zgodbi lahko najdemo enega najlepših primerov, kako Jezus ravna s padlimi.

Jezus je spet prišel v mesto. Množice so se ponovno zbrale okrog njega in ga poslušale. In spet se je Marija prebila na rob množice in se spraševala – ali bi lahko še vedno držalo to, kar govori. Da. Še vedno je govoril: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” Še vedno je bilo dobro.

Odšla je k njemu in ugotovila, da jo še vedno sprejema. Spet je s solzami v očeh izlila svojo potrebo. In spet je pokleknil na kolena ter klical k Očetu zanjo. In Jezus je spet odšel iz mesta. Marija pa ne.

Rad bi rekel, da je tukaj konec zgodbe. Toda Marija je znova in znova padala. Toda kadar koli je Jezus prišel v mesto, je bila Marija med množico. Vedno jo je pritegnil ta, ki je rekel: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.”

Nato je neki dan Marija prejela vabilo, naj pride v Jeruzalem. Morda so glasniki za njene usluge ponujali veliko vsoto denarja. Morda so našli koga, s komer bi se lahko poročila. Morda so ji rekli, da jo potrebujejo doma – da je njen stric Simon poslal ponjo. Ne glede na metodo, ki so jo uporabili, je bila Marija ujeta in javna sramota, ki se je je tako dolgo bala, je postala resničnost.

Vrata stanovanja, ki so ji ga priskrbeli, so se sunkovito odprla, vznemirjeni glasovi pa so jo obsodili kot grešnico, ki si zasluži smrt. Grobe roke so jo zgrabile in jo zvlekle na ulico. Marija je zaprla oči in si želela umreti.

Potiskali so jo skozi množico in vrgli na tla pred Jezusove noge. Obtožujoči vzkliki so napolnili zrak, Marija pa se je tresla in zvila ter čakala na končne udarce. Zagotovo je napolnila svojo mero krivde – celo Jezus ji zdaj ne bo mogel več pomagati.

Medtem ko je prestrašena in osramočena čakala, so glasovi drhali utihnili. Marija se je pripravila za prvi kamen. Toda namesto tega je slišala nežen glas, ki jo sprašuje: “Kje so tvoji tožniki? Ali te ni nihče obsodil?”

Marija je dvignila glavo. Vsi njeni tožniki so izginili. Skoraj da ni mogla verjeti Jezusovim besedam: “Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.”^(Jn 8,11) Marija je še enkrat pokleknila k Jezusovim nogam in ga prosila za njegovo odpuščanje, za njegovo moč. Tisti dan se je Marija naučila nekaj, česar se ni že prej, nekaj, kar bi se že zdavnaj morali naučiti tudi mi.

Spoznala je, da lahko najdemo Jezusa po njegovi besedi – molimo k njemu, kjer koli že smo. Naučila se je, da je možno ostati pri Jezusovih nogah tudi takrat, ko ga ni v mestu. Ali ste to že spoznali? Težko je grešiti, ko sedite pri Jezusovih nogah. Pri njem je namreč moč.

Čeprav je Jezus odšel po svoji poti, je bila Marija pripravljena ostati pri njegovih nogah, iskati njega in njegovo navzočnost.

In potem je Marija dobila sijajno zamisel. Zakaj ne bi odšla domov v Betanijo k Marti in Lazarju? Srce ji je pričelo navdušeno razbijati. Jezusova moč bo zagotovo zadostovala tudi za to, da bo opravila s svojim stricem Simonom. Zložila je stvari v torbo in se odpravila v Betanijo.

Ko se je približala mestu, je zaslišala osamljeni klic, ki je bil v tistih dneh precej pogost. Kolikor bliže je prihajala, toliko jasneje je slišala. Bil je gobavec zunaj vaškega obzidja.

V tistih dneh je gobavost veljala za Božjo kazen. Imeli so jo za obsodbo – pravzaprav je vsaka bolezen veljala za obsodbo zaradi greha. Toda gobavost je bila najhujša. Ni bilo pomembno, ali si bil župan mesta, načelnik shodnice ali farizej. Če si dobil gobavost, si bil razglašen za nečistega. Izgnali so te iz mesta. Sedel si ob cesti in razglašal svojo nesrečo z vpitjem: “Nečist, nečist,” moledujoč koga, da ti vrže košček kruha.

Marija se ni dosti ozirala na ta klic, dokler v njem ni nečesa prepoznala. Bil je Simon, njen stric, ki jo je bil zapeljal v greh.

Ko bi jaz to slišal, bi si rekel: “Odlično! Prav mu je, Simonu! Naj zgnije ob robu ceste!” To vam lahko pove nekaj o mojem razmišljanju.

Marija si je zakrila obraz in nadaljevala svojo pot proti Betaniji ter poskušala razumeti dejstvo, da se ji zdaj farizeja Simona ni treba več bati.

Močno si je želela spet videti Marto in Lazarja. Stekla je po stopnicah in skozi vrata. Sledili so radostni objemi in solze so tekle, ko je bila družina spet skupaj.

Toda začele so se širiti govorice: “Marija se je vrnila, pazite se je.”

“Ali ste slišali, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu?”

“Pravijo, da se je spremenila.”

“Ne bo dolgo spremenjena. Slišala sem, da se je spremenila že prej, pa nikoli ni trajalo.” “Pazite se Marije.” Tako so govorili ljudje v tistih dneh.

Za Marijo je bilo hudo, ko so šepetali in jo opravljali, vendar je kljub temu ostala trdno odločena, da bo še komu povedala novico o Prijatelju, ki ga je našla. O Prijatelju, ki jo je vedno ljubil in sprejemal. Prijatelju, ki je ni obsojal, marveč ji je dal moč, da ne greši več. Želela si je, da bi tudi drugi našli Prijatelja, pri čigar nogah je tako rada sedela. In veselila se je dne, ko bo obiskal Betanijo.

In res je prišel. Neki dan je Jezus s svojimi dvanajstimi spremljevalci potoval po gričih proti Betaniji. Ko se je približal mestu, je tudi on slišal klic, ki ga je bila slišala Marija: “Nečist, nečist!”

Skoraj ni mogoče razumeti, toda Jezus je le stežka šel mimo gobavcev. Zdi se, da ni mogel iti mimo njih, pa čeprav se devetdesetim odstotkom ni zdelo vredno, da bi se mu prišli zahvalit.

Tako se je Jezus ustavil ob klicanju gobavca Simona. Dotaknil se je njega, kogar se ne bi smel dotakniti, in ga ozdravil – preprosto tako. Ni vztrajal, da naj ga Simon najprej sprejme kot Zveličarja. Samo očistil ga je.

Nekoč sem mislil, da so bili ozdravljenci pripravljeni za pot v nebesa. Toda Jezus je ozdravil Simona – grešnega, nečistega, nespokorjenega – ko ta sploh ni sprejel Jezusa za Zveličarja. Jezus ga je ozdravil zaradi tega, kar je bil sam, ne pa zaradi tega, kdo je bil Simon. Ali si se kdaj vprašal, kako se je počutila Marija, ko je slišala novico? Morda ji je Jezus znova zagotovil, da Simon še naprej nima nikakršne moči nad njo.

Toda ozdravitev je za farizeje težko sprejemljiva. Navajeni so si zaslužiti svojo nagrado. To darilo, ki mu ga je dal Jezus, je bilo za Simona preveč. Zato ga lahko potem, ko se je vrnil v Betanijo in bil znova postavljen na svoj položaj v vasi, vidimo, kako se ponoči premetava v postelji, zamišljeno koraka sem ter tja in si poskuša izmisliti, kaj naj naredi. Ozdravitve si ni mogel zaslužiti. Toda naenkrat se mu je posvetilo. Ni si je mogel zaslužiti prej, ampak zakaj si je ne bi zdaj? Simon si je rekel: “Temu Človeku bom plačal za to, kar mi je naredil. V njegovo čast bom priredil pojedino.”^{(Mt 26; Jn 12)}

Njegov razum je deloval z veliko hitrostjo. Marta bo stregla – s tem ne bo težav. Toda Marija ni bila povabljena. Simon se v njeni družbi ni počutil prijetno. Kdo ve, morda ga je gobavost doletela ravno zaradi njegove zveze z njo. Boljše bo, da ne tvega.

Na večer pojedine je Marija sedela doma. Lahko bi uživala v družbi ljudi, čeprav so bili nekateri od njih še vedno precej zadržani, kadar koli je prišla mednje. Toda največje razočaranje za Marijo je bilo to, da ne bo mogla videti Jezusa.

Pred kratkim je slišala Jezusa govoriti, da bo odšel v Jeruzalem in da bo tam izdan v roke grešnikov. Tam ga bodo umorili. Marija je za veliko denarja kupila alabastrno posodo mazila, da bi pomazilila Jezusa po njegovi smrti. Toda Mariji ni bila všeč zamisel o podarjanju rož na pogrebu. Jezusu je želela svoje darilo ljubezni dati takoj.

Naenkrat je pograbila posodo z mazilom in stekla po tihih ulicah Betanije. Med približevanjem hiši je razmišljala, kaj bo naredila. Pohitela je skozi zadnja vrata in skozi kuhinjo. Marta jo je poskušala zadržati, toda Marije nič ni moglo ustaviti.

Skozi zatemnjeno sobo, ki so jo razsvetljevale samo majhne svetilke na olivno olje, je prišla do prostora, kjer je sedel Jezus. Nameravala je odpreti svojo posodo, pomaziliti Jezusove noge in oditi. In nihče ne bi nikoli ničesar vedel.

Toda nekaj je pozabila. Ko človek odpre alabastrno posodo najdragocenejše dišave, ta diši.

Zdaj so bile vse oči obrnjene proti njej. Na čelu mize je sedel Simon in jo sovražno gledal. Potem so bili tu še Judež in vsi drugi. Nespretno je prijela dišavo, zato se je ta razlila. Pozabila je prinesti brisačo ali kar koli drugega, s čimer bi jo lahko obrisala, zato je Marija naredila nekaj, kar je bilo v tistih časih nedopustno – samo prostitutka bi si razpustila lase. Toda ona ni razmišljala o tem. Razpustila si je lase in začela z njimi brisati mazilo.

In Simon, ki je sedel na čelu mize, si je mislil: “Če bi ta Človek res bil prerok, bi vedel, kakšna ženska je to.”

Približno takrat je Marija zaslišala Jezusov prijetni glas: “Pustite jo. Storila je dobro delo. Kjer koli se bo oznanjal evangelij, se bo pripovedovala tudi ta zgodba o Mariji.”

Nato se je Jezus obrnil k Simonu in rekel: “Simon.”

In takrat so se Simonu začele potiti roke. Jezus je rekel: “Simon, nekaj ti moram povedati.” Simon je pričakoval, da ga bo Jezus razkrinkal. Slišal je že o tem Jezusu, ki je lahko bral misli ljudi, zato se je pripravil na najhujše. Toda Jezus je povedal zgodbo o dveh dolžnikih, od katerih je bil eden dolžan ogromno vsoto, drugi pa neznatno. Obema je bilo odpuščeno.^(Lk 7) Nihče ni razumel zgodbe razen Simona, Marije in Jezusa. Toda Simon je razumel nauk.

Simon je bil prevzet z ljubeznijo in sočutjem Človeka, kateri bi ga lahko razkrinkal in pokazal, kakšen je v resnici, vendar je namesto tega zavil svoje sporočilo v prispodobo in ga tako zaščitil pred njegovimi prijatelji.

Simonovo srce je bilo strto. Zavedel se je vsega, kar je Jezus naredil zanj in da mu tega ne bo mogel nikoli poplačati. In prav tam, na svoji pojedini, je Simon sprejel Jezusa za Gospodarja in Zveličarja. Jezus je dobil tudi Simona. Kakšna zgodba!

In če je Jezus lahko sprejel Marijo in Simona, potem zagotovo lahko sprejme tudi vas in mene danes in nam odpusti in nas ljubi do konca.

3. Kako je Jezus ravnal s prestrašenimi

Ali ste se že kdaj bali? Ali ste se v svojem otroštvu kdaj bali šviganja strel in grmenja? Ali ste se bali, ko ste bili ponoči sami? Ali ste se kdaj bali staranja, operacije ali izgube zaposlitve? Spremembe, spoznavanja novih prijateljev in izgube starih? Ali ste se kdaj bali, da ne boste prišli v nebesa ali da boste izgubili večno življenje?

Strah je star toliko kakor greh. Prva stvar, ki jo opazimo v 1. Mojzesovi knjigi, potem ko sta Adam in Eva zaužila sadež, je, da sta se skrila. Bog ju je prišel iskat in vprašal: “Adam, kje si? Zakaj si se skril?”

“Bilo me je strah,” je odgovoril.

Zakaj ga je bilo strah? Zaradi greha.

Zadnja svetopisemska knjiga, Razodetje, daje strahu zelo slabo oceno. “Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin. Toda strahopetci in neverniki, pokvarjeni in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.”^{(Raz 21, 7.8)} V kakšni pisani druščini se pajdaši strah. V tem besedilu ima slabo oceno zaradi tega, ker ima Bog za ljudi nekaj boljšega kakor strah.

Zanimiv dogodek iz Jezusovega življenja nas pripelje naravnost v ta predmet. Najdemo ga v Mr 4 – zgodba o neurju na Galilejskem jezeru. “Ko se je pa tisti dan zvečerilo, jim je rekel: Prepeljimo se na drugo stran.”^(Mr 4,35)

Namenite pozornost dejstvu, da je Jezus ta večer predlagal plovbo čez jezero. “Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni? In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: Utihni! Molči! In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere? Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?”^{(Mr 4,36-41)} Tudi vi bi se prestrašili česa takega. Pojdimo nazaj in se poskusimo vživeti v zgodbo tako, da si bomo lahko predstavljali, kaj se je dogajalo tisti dan.

Dan je bil poln dejavnosti. Jezus je povedal veliko prispodob. Ozdravil je bolne. Potolažil je žalostna srca. Zdaj pa je bil utrujen. Bil je lačen in izčrpan. Bog? Da. Lačen in utrujen – morda je bil celo bolj utrujen kakor drugi! Zato so zapluli čez jezero do mirnega kotička, kjer bodo lahko počivali.

Kmalu pa je s pobočij Gadare pripihal veter in jezero spremenil v penasto blaznost, kar se tam pogosto dogaja. Zaradi zavijajočega vetra pobesneli valovi so silovito pljuskali čez rob čolna in grozili, da ga bodo pogoltnili. Nemočni v objemu viharja so učenci pričeli izgubljati upanje, ko so videli, da se čoln polni z vodo.

Popolnoma prevzeti zaradi prizadevanja za svojo rešitev, so pozabili, da je z njimi v čolnu Jezus. Zdaj, ko so se zavedali jalovosti svojega truda in so pred seboj videli samo še smrt, so se spomnili, kdo jim je ukazal prepluti jezero. Jezus je bil njihovo edino upanje. V svoji nemoči in obupu so zaklicali: “Gospod! Gospod!”

Opis tega prizora v evangeliju po Mateju vsebuje besede: “Gospod, reši nas.”^(Mt 8,25) Niso rekli: “Gospod, pomagaj nam.” Med tema izjavama je velika razlika. Te besede govorijo o božanski moči in človekovih naporih. Kje je sodelovanje učencev? Prišli so do konca svojih moči in spoznali, da lahko samo še zavpijejo: “Gospod, reši nas.” On bo moral narediti vse.

Učenci so naredili vse, kar so lahko. Bili so pogumni ribiči, ki so vse svoje življenje preživeli na obali in gladini tega jezera. Poznali so Galilejo. Poznali so hribe, vetrove in neurja. Poznali so velike valove in znali obdržati nadzor nad čolnom. Znali so porazdeliti težo in veslati. To resnično ni bilo Jezusovo področje. Bil je tesar, ne pa ribič. Zdaj pa je bil Pridigar in njegovo delo je bilo govoriti množicam in zdraviti bolne. Ves dan je opravljal svoje delo in zdaj je spal. Zdaj je bil čas, da sami uredijo stvari. To je bilo poddročje, za katero so bili strokovnjaki.

Toda spoznali so, da viharja ne morejo obvladati. Poskusili so vse, kar so znali, toda brez uspeha. Čoln se je začel potapljati. Končno so se obrnili nanj in zavpili: “Gospod, reši nas; izgubljeni smo!”

Takšen klic ni še nikoli ostal neuslišan. Jezus je vstal. Dvignil je roke, ki jih je tako pogosto uporabljal za dela usmiljenja, in razbesnelemu jezeru rekel: “Utihni! Molči!”^(Mr 4,39) Vihar je utihnil. Valovi so se umirili. Nebo se je zjasnilo. Zasijale so zvezde. Čoln je počival na mirnem jezeru. Nato pa se je Jezus obrnil k učencem in jih z žalostnim glasom vprašal: “Kaj ste tako strahopetni? Ali še nimate vere?”^(Mr 4,40)

Kaj pa bi vi naredili v teh razmerah, če bi imeli vero? Kaj bi naredili, če bi pri prehitevanju naenkrat pred seboj zagledali vozilo, ki pelje naravnost proti vam? Ali bi se sprostili in nasmehnili? Izpustili volan? Ali bi skozi stransko okno opazovali pokrajino?

Morda se lahko spomnimo moravskih misijonarjev, ki so bili na ladji skupaj z Johnom Wesleyjem. Ta se je podal v Ameriko spreobračat Indijance, ampak na koncu je malodušen izjavil: “Prišel sem v Ameriko spreobrnit Indijance, toda kdo bo spreobrnil Johna Wesleyja?”

Na Atlantiku je nastalo neurje in zdelo se je, da bo ladja končala na morskem dnu. Toda moravci se niso bali.

Na Wesleyja je to naredilo velik vtis. Vprašal jih je, zakaj so bili tako mirni. Njihov odgovor pa se je glasil: “Nismo se bali umreti.”

Samo zato, ker imaš vero, še ne pomeni, da se ne boš potopil. Vera ne pomeni, da ne boš zgorel na grmadi skupaj s Husom in Hieronimom. Vera ti ne zagotavlja ozdravitve raka. Toda ljudje, ki imajo vero, se ne bojijo umreti.

In še nekaj je. Ljudje, ki imajo vero, ne gledajo na Boga kot na zadnjo možnost. V vsaki nepričakovani preizkušnji se obrnejo nanj tako spontano, kakor se roža obrne k soncu.

Dva človeka sta se pogovarjala o prijatelju, ki je bil zelo bolan. Eden je pripovedoval o različnih zdravljenjih in zdravilih ter zdravnikih, s katerimi so poskušali, vendar brez uspeha. Svoje opisovanje pa je končal z besedami: “Mislim, da lahko samo še molimo.”

Na te njegove besede pa se je sogovornik odzval: “Ojoj! Ali je tako hudo?”

Človek, ki ima vero, nikoli ne pozabi, da je Jezus v čolnu, marveč se v potrebi obrne nanj.

Ampak učenci niso imeli vere. Jezus jih je spomnil na njihovo pomanjkljivost, vendar jih je kljub temu rešil. In to je dobra novica. Rešil jih je kljub njihovemu pomanjkanju vere.

Tudi nas danes mučijo mnogi strahovi. Strah nas je za naše zdravje, naše otroke, naše domove in našo deželo. Strah nas je tega, kar si o nas mislijo drugi. Siromak se boji pomanjkanja, bogataš izgube. Strah nas je za cerkev, za prihodnost in za naše zveličanje.

Samo dejstvo, da je z nami v čolnu Jezus, ni dovolj za preprečitev naših strahov – vsaj pri učencih ni bilo. Čeprav je bil Jezus z njimi, so pozabili nanj, ko je prišel vihar in so bili valovi visoki. In to se lahko zgodi tudi danes. Lahko imamo odnos z Jezusom, vendar se kljub temu ne zanašamo nanj ob vsaki priložnosti. Učenci so imeli odnos z Jezusom. Z njim so hodili, se pogovarjali, molili in delali. Bili so zelo blizu njega. Toda prišli so tudi trenutki, ko so pokazali, da kljub svojemu pristnemu odnosu z njim še vedno niso bili ves čas odvisni od njega.

Toda Jezus je ostal z njimi. Bil je potrpežljiv z njimi in jih je spodbujal, naj mu zaupajo. In prišel je čas, ko so se ti isti učenci lahko neustrašno spopadli s kotlom vrelega olja, mečem, plameni ali križanjem z glavo obrnjeno navzdol; naučili so se namreč lekcije vere in zaupanja Jezusu, katere jih je poskušal naučiti.

Jezusova ljubezen izganja strah in pomeni odločilno razliko. Sveto pismo pravi, da popolna ljubezen prežene strah.^(Mt 8,25) Morda boste najprej pomislili: Kdo pa sploh ima popolno ljubezen in kako se lahko izognemo strahu, če je nimamo? Toda ne gre za našo popolno ljubezen. Jezus je edini, ki ima popolno ljubezen. In njegova popolna ljubezen je ta, ki izganja strah.

Domnevam, da je večina staršev metala svoje malčke v zrak, ko so ti bili stari dve ali tri leta. Svoje otroke sem rad metal v zrak in jih gledal, kako so se popolnoma mirni smejali, ker so vedeli, da jih ima očka rad in jih bo ujel.

Neki večer smo igro začeli na stolu za pianino. Moj sin je splezal nanj in skočil v moje naročje. To se je nadaljevalo tako dolgo, dokler nisem bil popolnoma izčrpan. Zato sem rekel: “Dovolj! Nič več skakanja.”

“Še enkrat, očka. Še enkrat.”

Poskušal sem končati igro tako, da sem odkorakal proč, prepričan, da bo sin razumel sporočilo. Toda on sploh ni pogledal. Ko je tokrat splezal na stol in skočil v zrak, sem bil na drugem koncu sobe, on pa je hudo padel. Počutil sem se grozno! Vendar se nič ne more primerjati z ljubeznijo in zaupanjem majhnega otroka.

Jezus je rekel: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.”^(Mt 18,3) Vabi nas, naj vso svojo skrb zvrnemo nanj, saj skrbi za nas.^(1 Pt 5,7) Med njim in nami je pomembna razlika. On se nikoli ne utrudi. Vedno nam je na voljo. Obljubil je, da nas ne bo pustil samih in nas nikakor ne bo zapustil.^(Heb 13,5) Toda nihče se ne izroči popolnoma Jezusu, dokler se ne zaveda te ljubezni in ne spozna, da je izčrpal svoje sposobnosti.

Poglejmo, kje je bil Jezus med viharjem. Spal je v čolnu. Ni se bal. Seveda smo v skušnjavi pomisliti, da je bilo tako zato, ker je bil Bog. Neka pesem pravi: To je Bog, “nobena voda ne more pogoltniti čolna, kjer spi Gospodar oceana, zemlje in nebes”. (M.A. Baker)

Vendar nečesa ne smemo spregledati – nečesa, kar je povezano s tem, kako je Jezus živel. Ko se je prebudil, da bi se spopadel z viharjem, je bil popolnoma miren. V njegovih besedah in pogledu ni bilo niti sledu strahu, saj tega ni bilo v njegovem srcu. Toda ni počival v posedovanju Vsemogočne moči. Ni počival kot “Gospodar oceana, zemlje in nebes”. To moč je odložil. Rekel je: “Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti.”^(Jn 5,30) Zaupal je v Očetovo moč. Jezus je počival v veri – v veri v Božjo ljubezen in skrb. In moč besede, ki je utišala vihar, je bila moč Boga nad njim, ne pa Božja moč v njem.

Če bi učenci zaupali vanj, bi bili mirni. Njihov strah v nevarnosti je razkril njihovo nevero. Med prizadevanjem, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa; in šele ko so obupali nad svojo odvisnostjo od samih sebe ter se obrnili nanj, jih je lahko rešil.

V tem utišanju viharja poiščimo duhovni nauk. Ko razmišljamo o zveličanju, smo pogosto zaskrbljeni, ali bomo zveličani ali ne. In vse to odvrača našo pozornost od Jezusa, našega edinega vira moči. Povabljeni smo, da skrb za ohranitev svojega življenja prepustimo Bogu in mu zaupamo.^{(1 Pt 4,19)} Nikoli nas ne bo zapustil, če smo ga sprejeli kot svoje upanje in svoje zveličanje. Lahko da ga bomo zapustili mi, toda On nikoli ne bo zapustil nas.

In kaj lahko rečemo o krščanskem življenju? Nekateri ljudje sprejemajo Jezusovo daritev na križu, toda ko preberejo besede: “Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli,”^(Raz 3,5) so pripravljeni obupati. Pravijo, da nikoli ne morejo narediti tega. Nikoli ne morejo biti zmagovalci. Preveč pogosto in prelahko padejo in doživijo neuspeh.

Kako pogosto se izkušnja učencev ponavlja v našem življenju! Ko se pojavijo nevihte skušnjav in švigajo silovite strele ter se valovi zaganjajo čez nas, se sami bojujemo z viharjem in pozabljamo, da je Nekdo, ki nam lahko pomaga. Zaupamo v svojo moč, in sicer tako dolgo, dokler ne zgubimo vsega upanja in smo pripravljeni umreti. Nato se spomnimo Jezusa in če ga prosimo, da nas reši, ne bomo prosili zaman. Čeprav nas žalosten pokara zaradi naše nevere in samozaupanja, nam nikoli ne odreče pomoči, ki jo potrebujemo.

Kristjan se mora bati samo ene stvari. Bati se moramo zaupanja v svojo moč. Bati se moramo tega, da bomo svojo roko potegnili iz Kristusove in poskušali sami hoditi po krščanski poti.

Toda dokler koli smo odvisni od njega tako, kakor je bil On med svojim življenjem na zemlji odvisen od Očeta, smo varni. Ko zaupamo v njegovo popolno ljubezen, se nam ni treba bati.

4. Kako je Jezus ravnal z izobčenci

Oglejmo si zgodbo o človeku, zaradi katerega so njegovi prijatelji odprli streho in ga spustili skoznjo. Zapisana je v Mr 2: “In ko pride čez nekoliko dni zopet v Kafarnaum, začujejo, da je doma. In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vrati ne. In govoril jim je Božjo besedo. Pa pridejo in prineso k njemu hromega, ki so ga štirje nosili. In ko se mu niso mogli približati zavoljo množice, odkrijejo streho, kjer je bil; in ko so jo predrli, spuste dol posteljo, na kateri je hromi ležal. Ko pa vidi Jezus njihovo vero, reče hromemu: Sin, odpuščeni so ti grehi. ... Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe (veli hromemu): Tebi pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom! In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in hvalijo Boga, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli!”^{(Mr 2,1-12 AC)}

Kdo je bil ta človek, ki je postal osrednja osebnost te zgodbe? Bil je mestni nepomembnež. Invalid. Priklenjen na posteljo. V mestu zagotovo ni imel ugleda. Povrhu vsega je bil še izobčenec. Vsakdo, ki je trpel, bil prizadet ali bolan, je veljal za velikega grešnika – resnično velikega grešnika! In v tem primeru je bila ta obtožba resnična.

Jezus je občasno povedal, da bolezen in trpljenje nimata nič skupnega s človekovim grehom. To je povedal o slepcu iz Jn 9. Učenci so vprašali: “Kdo je grešil? On ali njegovi starši?”

In Jezus je rekel: “Nihče.”

Toda slepec je veljal za velikega grešnika, ker je bil slep. Človek iz te zgodbe pa ni le veljal za velikega grešnika, temveč je to tudi bil. Obstajajo dokazi, da je bila njegova bolezen posledica grešnega življenja, zato mnogi raziskovalci Svetega pisma menijo, da je šlo za družbeno bolezen. Zato je bil izobčenec.

Prijatelji so ga drug za drugim zapustili, razen njegovih grešnih prijateljev. Menim, da lahko celo domnevamo, da so ti, ki so ga prinesli k Jezusu, bili njegova druščina.

Ta človek je vedel, kaj pomeni imeti nemirno vest in kaj pomeni poskušati utišati jo in poriniti v najbolj oddaljene kotičke razuma. Zlo greha je poznal iz lastne izkušnje in ne samo iz opazovanja. Vedel je, kaj pomeni biti izobčenec. Poznal je občutek krivde in vedel, kaj Hudič dela, ko z njim tolče po grešniku. Poznal je gnus greha, kljub temu da ga je še vedno imel rad. Poznal je nemir, nezadovoljene želje, ujetništvo, iz katerega se je zaman poskušal osvoboditi.

Vedel je tudi, da celo njegove spodbude niso pravilne. Zakaj je hotel poiskati pomoč? Ali ste že kdaj odkrili, da kakšna nesreča ali trpljenje spodbudi Hudiča, da vas tepe s sebičnimi spodbudami, da bi se obrnili k Bogu po pomoč? To se imenuje bogoslovje obupa – zanimati se za Boga samo takrat, ko pridejo težave.

In tako vidimo tega človeka, ki je prišel k Jezusu. To je nekaj, kar je naredil prav. Poskušal je na nove načine, toda vedno je bil razočaran. Bil je blizu tega, da ga bodo spustili v kakšen grob, saj se je bolezen močno razvila. Poskušal je z zdravniki, pa so ga razočarali in ga razglasili za neozdravljivo bolnega. Poskušal je s farizeji in voditelji cerkve, vendar so ga tudi ti razočarali. Rekli so, da je brezupen primer, velik grešnik, izobčenec v Božjih in človeških očeh. Tudi njegovi prijatelji so ga razočarali. Toda ta zadnji poskus, ko so ga prijatelji spustili skozi streho, se je spremenil v najveličastnejši trenutek njegovega življenja.

Jezusa je obdajala velika množica ljudi. Kafarnaum ni bil vasica – vsaj v tistih dneh ne. Če greste danes tja, boste našli miren kraj, ki ga obiskujejo turisti s fotoapti. Na obali Galilejskega jezera lahko vidite ruševine, lahko vidite ostanke Petrove hiše, kjer se je to zgodilo.

Potem ko je Jezus očistil tempelj, je zapustil Judejo in prišel v Galilejo, da bi tam začel svojo službo. V shodnici je že osvobodil obsedenca. Beseda o tem se je hitro razširila po mestu in dosegla tudi nje, ki sicer niso hodili v cerkev. In tudi ta človek jo je slišal.

Jezus je ozdravil Petrovo taščo in po sončnem zahodu še množico ljudi, preden se je dokončno umaknil v hribe, da bi molil.

Zgodilo se je še nekaj, o čemer se ni slišalo že od Elizejevih dni. Gobavec je bil očiščen. Ko se je poročilo o tem razvedelo, je množica postala tako velika, da se je Jezus moral umakniti iz Kafarnauma v pust kraj, da bi si odpočil.

Zdaj je bil Jezus spet v Kafarnaumu – v Petrovi hiši. Bilo je toliko ljudi, da ni bilo mogoče vstopiti. Toda bolnik je predlagal prijateljem, naj ga odnesejo na streho, odstranijo kritino in ga med trami spustijo v hišo.

Takšnega početja bi se sramoval vsak človek z običajnimi zadržki. Ali si lahko zamislite kaj takega in se izpostavite usmiljenju zbadljive množice? Vsi so strmeli vanj, medtem ko se je spuščal pred njihovimi očmi. Toda izčrpal je že vsa svoja sredstva. In ko je človek na smrtni postelji, mu ni mar za nič drugega.

Tam so bili ljudje – goreči, verni, neverni in radovedni. Prišli so tudi vohuni iz Jeruzalema – farizeji in saduceji, ki so Jezusu stregli po življenju. V hiši in zunaj nje je bila valoveča množica, ki je poslušala skozi okna in stala v veži. Po udarcu na strehi je v sobi nenadoma zavlada tišina in v zraku je bilo čutiti napetost, ko so tega osamljenega človeka spuščali pred Jezusa.

Poročilo pravi, da je Jezus videl njihovo vero. Ne spreglejmo dejstva, da je bila zajeta tudi vera teh, ki so nosili človeka. Ne poznamo njihovih imen. Ne pojemo o njih, niti ne pripovedujemo zgodb o njihovem življenju. Toda z rokami vere so prinesli svojega prijatelja k Jezusu.

Zdaj pa je na vrsti beseda, ki pomeni veliki trenutek v življenju tega človeka. “Sin.” Sin? Ali hočete reči, da Bog vsega vesolja takšnega človeka imenuje sin? Kaj se je zgodilo s pravičnim Bogom, o katerem smo poslušali? Kaj je z Bogom, ki ima v rokah seznam in ga, kakor mnogi menijo, dvakrat preverja zato, da bi videl, koliko ljudem lahko prepreči stopiti v nebesa? Bog je tega človeka z neprijetno preteklostjo imenoval “sin”?

Da, Bog je spregovoril. Rekel je: “Sin.”

Matej dodaja besedo, ki je v Markovem poročilu ni: “Bodi pogumen.”^(Mt 9,2) Ta beseda mi je všeč. Ali je mogoče, da kdo danes potrebuje pogum? Ali je mogoče, da nas občutek krivde, skrušenost in greh naredijo malodušne? Ali je danes kdo, ki med branjem te zgodbe v njej vidi več kakor le zgodovinski nauk, kdo, ki lahko v zgodbi prepozna sebe?

Ali imamo danes med sabo predstavnike množice – radovedne, goreče, verne in neverne? Ali so med nami takšni, ki so podobni hromemu človeku? Če da, potem te besede še vedno veljajo: “Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi.”

Jezus je vedel, da je na vrhu seznama želja tega človeka želja po miru z Bogom. Prav tako pa je tudi vedel, da bo mir s seboj prinesel vse druge blagoslove. Zato je rekel: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi.”

Ta človek si je tako močno želel mir z Bogom, da mu je bilo vseeno, ali bo živel ali umrl, samo da mu bodo grehi odpuščeni. Vse drugo je bil pripravljen z veseljem prepustiti Božjim rokam.

Med študijem sem imel prijatelja; bil je molčeč in nekoliko starejši od nas. Vrnil se je iz Koreje, kjer je služil v vojni mornarici. Bil je vodja vojaškega voda. Neko noč so v zavetju teme, ki so jo razsvetljevale le zvezde, začeli svoj vzpon na goro, da bi jo zavzeli.

Bilo jim je rečeno, da je hrib za njihovim hrbtom čist, toda nekdo je slabo opravil svoje delo in na njem je ostal osamljeni komunistični strelec.

Ko so se začeli vzpenjati, je mitraljezec nenadoma začel streljati po njih. Najprej je streljal po spodnji vrsti njihovega voda, nato dvignil mitraljez za nekoliko stopinj in ponovno streljal. Nato ga je spet dvignil in ponovil streljanje. Bil je premeten.

Moj prijatelj, ki je bil na čelu voda, se je zavedal, da nima veliko časa. Slišal je, kako njegovi možje pod njim stokajo, ječijo in umirajo. Toda odraščal je v krščanskem domu. Slišal je za Jezusa, njegov drugi prihod in večnost v nebesih. Vsemu temu je obrnil hrbet. Toda zdaj je kljub svojim napačnim spodbudam pogledal proti nebu in rekel: “Bog, nimam veliko časa. In ne prosim te, da rešiš moje življenje. Ne zaslužim si ničesar. Toda, prosim te, pomagaj mi, da bom vstal v prvem vstajenju!”

To je bilo vse, kar ga je zanimalo – mir z Bogom. Vse drugo je bilo nepomembno.

Nenavadno, a vendar resnično – s tistega hriba se je vrnil nepoškodovan. Prišel je na fakulteto študirat za duhovnika in od takrat naprej dela v oboroženih silah kot vojaški duhovnik in poskuša pomagati ljudem, kakršen je sam. Zakaj to počne? Zato, ker mu je Bog dal prednost – ne samo odpuščanje in mir ter upanje za večnost, marveč tudi življenje zdaj in tukaj. In ko se vam to zgodi, morate o tem komu povedati!

Zato se je ta hromi človek, ki je ležal na svoji blazini ali kar koli je že to bilo, veselil dobre novice: “Sin, tvoji grehi so odpuščeni.” Njegov obraz je dobil nov sijaj. Njegove oči, celo njegove telesne dejavnosti so se začele spreminjati. Težko je reči, na kateri točki sta se odpuščanje in ozdravitev združila, toda bil je nov človek. Ležal je v popolni blaženosti in sreči.

Toda med množico se vedno najde kdo, ki vse skupaj pokvari. Cerkveni vodje so imeli temačne misli. Jezus jih je prepoznal prav tako kakor govorico njihovega telesa. Rekel jim je: “Kaj je laže, reči hromemu: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in vzemi svojo posteljo in hodi? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe, je rekel hromemu: Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!”^(Mr 2,9-11)

Ali je bilo hromemu lahko ali težko ubogati Jezusove besede? Ko je Stvarnik na začetku spregovoril, je celo prah stal v položaju mirno! Po njegovi zapovedi so nastali svetovi. Ali bi ta človek lahko dalje ležal na svoji blazini?

Včasih si razbijamo glavo, ko se poskušamo odločiti, kaj bi se zgodilo, če hromi ne bi verjel. Kaj bi bilo, če bi pričel razčlenjevati, razmišljati, ali mora najprej verovati ali premakniti mišice? Za kaj takšnega ni bilo časa! Če se znajdete pred Darovalcem življenja, ki pravi: “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi,” menim, da boste naredili prav to! Takrat se ne razpravlja. Pred mogočno ustvarjalno Božjo besedo je treba nemudoma vstati.

Človek je skočil na noge. Vzel je svojo posteljo. In – bodite pozorni – zdaj je bil nekdo! Ni se mu bilo treba vrniti skozi streho. Prej ni bilo prostora, toda zdaj je množica nenadoma našla prostor zanj.

Odšel je skozi vrata, nosil posteljo in se podal proti domu z obrazom, s katerega je sijalo začudenje zaradi čudeža. Nobenega dokaza nimamo, da so ga ta dan spremljali njegova žena in otroci. Verjetno so ga velikokrat videli, kako je odhajal z doma – k zdravnikom, čudodelnikom ali k mazačem. Pogosto so ga verjetno tudi opazovali, kako se počasi vrača domov – poražen. Zato so ostali doma.

Zdaj pa jih vidimo, kako gledajo skozi okno, med polknicami ali pa čez ograjo na verandi. Ne morejo verjeti, ni podoben očetu, a vendar je oče! Teče, skače, skorajda poplesuje zaradi vznemirjenja. Ima novo življenje. Srečal je Zveličarja.

Zberejo se okrog njega, in on jim pripoveduje zgodbo. Zagotovo so bili njegova žena in otroci odtlej z veseljem pripravljeni dati svoje življenje za Gospoda Jezusa Kristusa.

Zakaj je Jezus to delal? Zakaj je ozdravljal ljudi? Ker je hotel, da vsi vedo, da ima moč na zemlji odpuščati grehe. Jezus je grešnike spremenil v svoje najboljše prijatelje na zemlji. In tudi danes ima še vedno isto sprejemanje, odpuščanje in moč.

Mnogim ljudem danes manjkata gotovost in mir. Toda vabim vas, da se pridružite ubogemu hromemu človeku, ki je dokazal, da vas Jezus sprejema, ne glede na to, kdo ste, kje ste bili ali kaj ste naredili. Še vedno vam je lahko odpuščeno.

To bo vašemu koraku dalo novo živahnost, vaši duši novo življenje, ker Bog nima samo moči odpuščati, temveč tudi zdraviti, spreminjati in usposabljati vas, da hodite v novem življenju. Vse to se dogaja v Jezusovi navzočnosti.

Kako hvaležni smo lahko, da še vedno lahko pridemo pred Jezusa in da nam je obljubil, da nas bo sprejel, nam odpustil in nas očistil.

Psalmist je to izrazil z naslednjimi besedami: “Slavi, moja duša, Gospoda, in vsa moja notranjost, njegovo sveto ime! Slavi, moja duša, Gospoda in ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta napolnjuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.”^{(Ps 103,1-4)}

5. Kako je Jezus ravnal s potrtimi

Ali ste bili že kdaj na dobrem pogrebu? Ali menite, da je možno opisati pogreb kot “dober”? Imejte v mislih to možnost, medtem ko si bomo ogledovali tri svetopisemska sporočila o Jezusovem srečanju s tem, kar imenujemo smrt. Razmišljali bomo o njih, da bi odkrili, kako je Jezus ravnal s potrtimi.

Prvo od teh treh poročil pravi: “Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: Ne jokaj! Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili, in rekel je: Mladenič, rečem ti: Vstani! Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo.”^{(Lk 7,11-16)}

Ali je bil to dober pogreb? Takšen pogreb mi je všeč. Ni se začel preveč dobro, toda končal se je s ponovnim, tokrat zmagoslavnim vstopom v mesto Nain.

Poskušajmo povezati zgodbo v celoto. Nain je ležal približno štirideset kilometrov od Kafarnauma, na obali Galilejskega jezera. Okrog osem kilometrov je bil oddaljen od Nazareta. V tistih časih niso imeli zaprtih krst. Mrtveca so zavili v laneno rjuho in ga položili na nekakšna, iz vrbovega šibja spletena, nosila.

Če je bila družina siromašna, so imeli vsaj dva flavtista in enega najetega žalovalca. Če pa je bila družina bogata, je bilo veliko flavtistov in žalovalcev. Očitno je bila ta vdova med meščani zelo priljubljena, tako da so bili v sprevodu skoraj vsi prebivalci.

Ko so zapustili mesto, so srečali drug velik sprevod – množico, ki je hodila za Jezusom. In tako lahko vidimo ti dve veliki skupini ljudi, ki sta se srečali na ozki poti v neposredni bližini Naina.

Ena od prvih stvari, ki jih opazimo v Jezusovem ravnanju s potrtimi, so njegove prve besede vdovi. Rekel je: “Ne jokaj.” Kako nenavadne so te besede. Normalno je, da ljudje na pogrebih jokajo. Ali je morda narobe jokati na pogrebu? Ne. Sam Jezus je jokal na Lazarjevem grobu. Kaj torej pravi? Pravi, da se mu smili. Njena žalost je ganila njegovo srce. Sočustvoval je z njo. “Ne jokaj.” Vedel je, da se ji ne bo treba jokati, saj je vedel, kaj bo naredil.

Nato je Jezus naredil nekaj nenavadnega. Pristopil je in se dotaknil pogrebnih nosil. Noben Jud ne bi niti pomislil na kaj takega. Nosači so obstali in žalostinke žalovalcev so utihnile. Ali lahko čutite napetost v zraku? Skupina ljudi, zbranih okrog mrtvaškega odra, ki upajo v brezupnih razmerah. Navzoč je bil ta, ki je premagal bolezen in izgnal demone. Ali je tudi smrt pod njegovo oblastjo?

Z jasnim, odločnim glasom je Jezus spregovoril: “Mladenič, rečem ti: Vstani!”^(Lk 7,14) Glas je prodrl v ušesa umrlega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in ga izročil materi. Njegov pogled se je ustavil na njej, in potem sta se združila v dolg radosten objem.

Množica je to opazovala, okamnela od začudenja. Tiho in spoštljivo so za nekaj trenutkov obstali, kakor da bi bili v navzočnosti samega Boga – v resnici so tudi bili. Nato so ga začeli poveličevati. Ali bi vam bilo všeč, če bi bili tam? To je bil dober pogreb!

Drugi dogodek je zapisan v Mr 5. Tokrat gre za deklico. Kadar umre dvanajstletna deklica, je to drugače, kakor pa če umre starejši človek, ki je preživel polnih sedemdeset let in še več.

Začnimo v Mr 5,22-24: “Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jair po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju. In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj.”

Ko je Jezus šel s predstojnikom proti njegovi hiši, se je pojavila motnja. Ženska se je dotaknila roba njegovega oblačila in bila ozdravljena in pohvaljena zaradi svoje velike vere.

Zgodba se nadaljuje: “Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli  Jairu: Tvoja hči je umrla, čemu še nadleguješ Učitelja?”^(Mr 5,35)

Ne spreglejmo vpliva teh besed. Ali menite, da je obujati mrtve za Jezusa nadlegovanje? Ali je za Darovalca življenja – tega, ki nas je na začetku vse ustvaril in ravno v tem trenutku ohranja bitje našega srca – težko nadaljevati pot proti Jairovi hiši?

Toda glasnik je rekel: “Ne nadleguj ga več.”

Zamislite si, da ste na Jezusovem mestu. Prišli ste iz sprejemne dvorane Vsemogočnega. Vaš Oče vam zagotavlja, da bo delal po vas in da vam je na voljo vsa moč v nebesih in na zemlji. Z besedo lahko deklico obudite v življenje. Ali bi vam bilo v veliko nadlego oditi in jo obuditi? Ne! V veliko nadlego bi vam bilo, če tega ne bi naredili!

Spominjam se pogreba nekega majhnega dečka. Vsi njegovi sošolci so vedeli, da bo umrl. Edino vprašanje je bilo kdaj. Neki dan je Hank zaspal in v cerkvi smo imeli pogreb. Prišli so dečki in deklice iz njegove šole in se drug za drugim poslavljali od Hanka.

Medtem ko sem stal in jih opazoval, sem si poskušal zamisliti, kako je bilo v Jezusovih časih. O, kako sem si želel, da bi Jezus prišel naprej, prijel Hanka za roko in ga zbudil.

Jezus bi lahko pritegnil pozornost nase. Toda njegov namen je bil dati slavo Očetu, zato je lahko šel v sobo, obudil človeka v življenje in potem izginil. Pravzaprav je končal z besedami: “Nikomur ne povejte.”^(Mr 5,43) Če bi mi lahko obujali mrtve, bi naredili vse, da bi bila to novica dneva. In prav zato tega ne moremo. Bog večini nas ne more zaupati svoje moči, saj bi nas uničila.

Ampak glasniki so rekli: “Ne nadleguj več Učitelja.” In takoj ko je Jezus slišal te besede, je rekel Jairu: “Ne boj se, samo veruj!”^(Mr 5,36) Tako je Jezus ravnal s potrtimi. Govoril jim je tolažilne in spodbudne besede.

“In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.”^{(Mr 5,37-39)}

Nikoli ne pozabimo, da to, kar je za nas smrt, za Jezusa pomeni spanje.

“In posmehovali so se mu.”^(Mr 5,40) Flavtisti, najeti žalovalci, sosedje in prijatelji so se norčevali iz Jezusa. Videli so deklico, ki je mirno in tiho ležala na mrtvaškem odru. “Ne poskušaj nam reči, da ni mrtva,” so govorili.

“On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: … Deklica, rečem ti, vstani!”^{(Mr 5,40.41)}

Mrtvo telo je nenadoma vztrepetalo. Življenjski utrip je spet deloval. Ustnice so se raztegnile v nasmeh. Oči so se na široko odprle kakor po spanju, in deklica je začudeno opazovala skupino ob sebi.

Vstala je; starši so jo vzeli v roke in od sreče jokali. Ali si lahko zamišljate ta prizor?

Ta, ki je tako ravnal s potrtimi, je obljubil, da bo spet prišel. Še vedno ima isto moč nad sovražnikom in njegovim zaporom. Še vedno ima isto moč, da prebudi tiste, ki spijo, in potolaži žalujoče.

Tretje Jezusovo srečanje s smrtjo najdemo v poročilu o Mariji, Marti in Lazarju, ki je zapisano v Jn 11. Jezus je rad obiskoval dom teh svojih prijateljev. Kadar koli je bil v Betaniji, si je vedno vzel čas zanje.

Toda ko je Lazar zbolel, Jezusa ni bilo v mestu. Bolezen je bila strašna. Zdravnik je imel od samega začetka resen obraz. Nič ni kazalo dobro. Zato sta Marija in Marta poslali glasnika poiskat Jezusa. To je bil velik podvig, vendar ga je našel. In ko so ga našli in mu povedali o Lazarjevem stanju, je rekel: “Ta bolezen ni za smrt.”^(Jn 11,4)

Poslanec se je vrnil v Betanijo in rekel: “Imamo dobre novice. Jezus je rekel, da Lazarjeva bolezen ni za smrt.” In potem sta Lazarjevi sestri stekli v njegovo sobo in rekli: “Lazar, ne skrbi. Imamo sporočilo od Jezusa. Ne boš umrl.”

“Res?”

“Da, tako je rekel glasniku. Ne boš umrl.”

“O, kako dobro.”

Še naprej je upal, ampak njegovo stanje se je še naprej slabšalo. Končno je omedlel in potem tudi umrl. Za Marijo in Marto je bilo to zelo težko sprejeti. Kakšen preizkus njune vere v Jezusa!

Na lepem pa je Jezus svojim učencem rekel: “Gremo nazaj v Judejo, kajti naš prijatelj Lazar je zaspal.”^{(Jn 11,7.11)}

“Zaspal?” so se začudili.

“Da, zaspal je.”

Učenci so bili zdaj zaskrbljeni, saj so slišali, da ljudje v okolici Jeruzalema strežejo Jezusu po življenju. Obstajala je zarota proti njemu, zato so razmišljali, da bodo tudi sami postali deležni te zarote, če bodo odšli z njim. V strahu za svojo kožo so rekli: “Ne pojdimo tja. Če je Lazar po bolezni zaspal, je to dobro. Naj spi. Saj potrebuje spanje. Ostanimo tukaj.”^{(Jn 11,8-12)}

Jezus pa je rekel: “Grem ga zbudit iz spanja!”

“O, ne, ne delaj tega!”

In v tem trenutku jim je Jezus končno z omahovanjem povedal to, kar običajno rečemo tudi mi. Ne pozabite, prosim, da Jezus ni maral besede smrt. Ni je imenoval smrt. Končno je rekel: “Naš prijatelj Lazar je umrl.” Raje jo je imenoval spanje, in tudi meni je ta beseda bolj všeč. Kajti, ko človek spi, to ni najhujše. Če človek spi, potem bo prišel tudi čas bujenja.^(Jn 11,14)

Če vidimo ljubljeno osebo, ki veruje v Jezusa, pred njo pa ni več veliko življenja, lahko skupaj z Jezusom rečemo: “Ta bolezen ni za smrt.” Za vernika smrt ni najhujša stvar. Čas žalovanja se lahko spremeni v čas veselja, ko ljubljeni zaspi v Jezusu. Ne žalujemo kakor ti, ki nimajo upanja, saj vemo, da bo ta, ki spi v Jezusu, kmalu zbujen.

Ko gledamo preko današnjega dne, časi žalovanja izgubijo svojo bolečino. Veselimo se dneva, ko bo Jezus prišel zbudit tiste, ki spijo. Sredi poročila o Lazarju je zapisano znamenito besedilo: “Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?”^{(Jn 11,25.26)}

Ali lahko danes zastavim isto vprašanje? Jezus je rekel, da kdor koli živi in veruje vanj, ne bo umrl za vekomaj. Ali verujete to? Tisti, ki to verujejo, lahko doživijo dobre pogrebe, čeprav morda jočejo. Kajti ob slovesu pogosto jočemo, tudi takrat, ko prijatelji odhajajo na dolgo pot. Nič ni narobe, če jočemo. Toda ne jočimo tako kakor tisti, ki nimajo upanja.^{(1 Tes 4,13)}

Jezus je z Marijo in Marto odšel na pokopališče in množica je šla za njim. Stopil je do vhoda v skalo izklesanega groba in rekel: “Odstranite kamen. Odkotalite ga proč.”

Celo Marta je omahovala in rekla: “Ne, predaleč greš.”

Jezus je rekel, da Lazar spi. Toda do trenutka, ko so umaknili kamen, je spal že štiri dni. Nihče v tem primeru ni mogel trditi, da Lazar ni mrtev.

Ampak kljub temu so odstranili kamen in, pridržujoč dih, opazovali Jezusa, ki je molil preprosto molitev. Nato pa je ukazal: “Lazar, pridi ven!”^(Jn 11,43)

Nekateri so rekli, da bi vse pokopališče oživelo, če Jezus ne bi omenil Lazarjevega imena! Morda je to res. Toda kakor koli že, Lazar je prišel ven in bil ponovno združen s svojo družino in prijatelji. Kakšna čudovita zgodba!

Danes se lahko veselimo zaradi dobre novice, da je to, kar imenujemo smrt, samo spanje, in da ima Kristus še vedno moč zbuditi nas iz spanja in nam dati večno življenje. Lahko se veselimo, da ima še vedno moč nad smrtjo in grobom. Medtem ko nas ob žalovanju tolaži, nas vabi, naj se veselimo dneva, ko bo znova prišel in bo smrt požrta v zmagi.

6. Kako je Jezus ravnal z očitnimi grešniki

“Ko sem bil otrok še majhen, sem sedel in glasno vpil,

ker moj bratec večji kos peciva je dobil.”

Moj oče je te vrstice recitiral mojemu bratu in meni. In včasih sva jih res morala slišati.

Nekoč so prijazni verniki mojemu bratu in meni podarili vsakemu po eno vrečko bonbonov. Tistih trdih, ki dlje ostanejo v ustih. Najini starši so takoj postali zaskrbljeni. Niso hoteli, da bi si pokvarila zobe ali želodec. Zato so postavili pravilo. Samo en bonbon naenkrat – in sicer med obrokom. Nobenih bonbonov med dvema obrokoma.

Toda to je bilo preveč za majhnega dečka. Zato sem med dvema obrokoma segel v vrečko z bonboni. Ko je moj oče zvedel za to, je mojo vrečko z bonboni nemudoma uničil. Zaradi tega sem postal tako zaskrbljen za bratovo zdravje, da sem njegovo vrečko stresel v straniščno školjko!

Zakaj počnemo takšne stvari? Zakaj si tako zelo prizadevamo biti boljši od drugih, pa naj bo to v tako skrajnih primerih, kakršna je vojna, ali pa bolj nedolžnih, kakršne so, na primer, družabne igre? Zakaj je nogomet z drugimi športi vred tako priljubljena igra? Zakaj se tako zelo ukvarjamo s tem, kdo bo zmagal, kdo bo na vrhu lestvice, kdo bo prvi?

Vse se je začelo z grehom, mar ne? Vse se je začelo takrat, ko se je Lucifer odločil postati največji. Zdi se, da se je to zažrlo v našo naravo. Celo Jezusove učence je neprestano premagovala želja, da bi bili največji. Ob preiskovanju njihovih izkušenj lahko opazimo čudovit primer tega, kako je Jezus ravnal z očitnimi grešniki.

Ali je možno, da sveti grešijo? Kako ravna Jezus s svetimi, ki grešijo? Ali je možno, da grešite, se tega zavedate in še naprej delate, kar ni prav, ter ste še vedno kristjan? Menim, da je to zelo praktično vprašanje. Odgovor nanj pa je tako vznemirljiv, da že komaj čakam, da ga bom podal! Poskušajmo rešiti naš primer tako, da si bomo v Svetem pismu ogledali, kako je Jezus ravnal s takšnimi ljudmi.

“Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se menili med potjo? Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.”^{(Mr 9,33.34)}

Prišel je čas, ko se je Jezus odločil oditi v Jeruzalem. Učenci so bili prepričani, da je prišel trenutek, ko bo Jezus ustanovil kraljestvo – zemeljsko kraljestvo. Toda oni so imeli opravilo, ki ga še niso dokončali. Morali so namreč ugotoviti, kdo bo predsednik, kdo bo ministrski predsednik in kdo bo največji v kraljestvu.

Učenci so svojo razpravo nadaljevali na poti v Jeruzalem, da bi tako opravili svoje nedokončano delo. Vedeli so, da je to, kar počno, narobe, zato so zaostali za Jezusom. Ko je ta prišel do obrobja Kafarnauma, so bili učenci tako daleč zadaj, da ni mogel več slišati, kaj govorijo.

To je skorajda smešno. Ti učenci so bili z Jezusom skoraj tri leta. Večkrat so izpovedali svojo vero vanj, da je Božji Sin. Sedaj pa jih lahko vidimo, kako so poskušali govoriti dovolj tiho, da jih Bog ne bi slišal!

Iz tega se lahko naučimo nekaj zelo zanimivega o grešenju. V Jezusovi navzočnosti ni mogoče grešiti. Ali ste to že ugotovili? Celo najslabotnejši ljudje so ugotovili, da ni mogoče grešiti vpričo tega, kogar ljubijo in spoštujejo. Nekako moramo začutiti, da smo oddaljeni od Boga, oddaljeni od Jezusa, da bi lahko naprej grešili.

Toda učenci so prišli v Kafarnaum in šli z Jezusom do hiše, v kateri so bivali. Ko je Jezus našel trenutek miru, jih je vprašal: “O čem ste se pogovarjali med potjo?”

Učenci so začeli z nogami brcati prah. Postali so nemirni. In niso odgovorili. Sveto pismo pravi: “Oni pa so molčali.” Bil je primeren trenutek za molčanje! Ko so me starši vprašali, kaj se je zgodilo z bratovo vrečko bonbonov, ki jo je dobil za darilo, sem bil tiho!

Toda Jezus je vztrajal pri svojem vprašanju in po dolgem času je eden od učencev rekel: “Dobro, uh, hmm, razmišljali smo, kdo bo največji v kraljestvu.”

Jezusovo življenje je bilo življenje ponižnosti. Samega sebe je izpraznil in se odrekel časti.^(Flp 2,6.7) Ta, ki so ga spoštovale in častile vse nebeške vojske, je bil rojen v hlevu. On, ki je bil bogat, je postal reven, da bi mi po njegovem siromaštvu obogateli. Večkrat je poskušal poudariti učencem, da je resnična veličina utemeljena na ponižnosti. Toda oni tega sporočila niso razumeli.

V tem trenutku bi Jezus morda lahko rekel: “Izginite mi izpred oči, bedna dvanajsterica. Dajte mi drugih dvanajst, da bom z njimi začel znova.”

Toda namesto tega je z njimi sedel in rekel: “Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene,  temveč tistega,  ki me je poslal.”^{(Mr 9,35-37)} Kadar koli je Jezus hotel pokazati, kakšna so v resnici nebesa, je vedno za zgled uporabil majhne otroke.

Jezus je bil ljubezniv do učencev. Ni jih obsodil. Še naprej jih je potrpežljivo poučeval o stvareh, ki so jih morali spoznati. Predvsem pa je še naprej hodil z njimi, še naprej se je družil z njimi. Še naprej je z njimi delal in potoval ter jim zaupal svoje delo, svoje poslanstvo.

Iz tega svetopisemskega besedila vidimo, da so bili učenci krivi greha. Katerega? Greha ponosa. Morda bomo rekli, da imajo vsi ljudje vsaj malo ponosa. Na ponosu temelji naš svet. Zaradi njega je zabavno igrati se družabno igro Človek, ne jezi se! Posvečenje pa je delo, ki traja vse življenje. Morda nam bo pred smrtjo uspelo premagati to majhno težavo.

Toda če o tem proučujete, boste odkrili, da je ponos v Božjih očeh eden najhujših grehov. Ponos je za Boga eden najbolj žaljivih grehov, saj nasprotuje njegovi naravi. In prav ponos je greh, ki je začel vso zmedo, v kateri smo.

Torej greh, ki so ga bili krivi učenci, ni bil samo greh, temveč je bil grozen greh. Zavedali so se, da ni prav, kar počnejo, vendar so to počeli še naprej. In tako je bilo ves čas, ko so hodili z Jezusom. Pravzaprav so ta greh gojili celo pri Gospodovi večerji v zgornji izbi nekaj ur pred Jezusovim križanjem. Po mojem mnenju je to očiten greh – greh, v katerem kdo vztraja, ga dela iz navade in ga goji.

Ta svetopisemski primer nas uči, kako Jezus ravna z grešniki, ki vedo, da grešijo, vendar grešijo še naprej.

Nekdo je rekel, da učenci niso bili spreobrnjeni. Toda Jezus jih je poslal izganjat hudobne duhove in očiščevat gobavce ter obujat mrtve. Ali lahko nespreobrnjeni ljudje delajo vse to?

Prav njim je Jezus rekel, ko so se vrnili iz svojega poslanstva: “Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.”^(Lk 10,20) Besedilo v Jn 3,3 pa pravi, da nebeškega kraljestva ne moremo niti videti, če nismo nanovo rojeni. Zato ne morem sprejeti domneve, da ti učenci niso bili spreobrnjeni. Kaj torej?

Kako Jezus ravna z učenci, ki so krivi očitnega greha? V Mt 12,31 je podal svojo klasično izjavo: “Vsak greh ... se odpusti ljudem.” Ali je to dobra novica? In če se vsak greh odpusti, potem mora spadati zraven tudi očiten greh, greh iz navade, vztrajen greh. To pomeni odpuščanje najhujših grehov, kakršni so ponos, umor, prešuštvo in vsi drugi, ki se jih lahko spomnimo.

Jezus je ponudil odpuščanje za vse grehe in še naprej hodil s svojimi učenci, ko so se ti učili to, kar jih je poskušal naučiti.

Morda bi bilo preprosto ugotoviti, da grešiti niti ni tako napačna stvar. Morda greh ni kaj prida pomemben. Morda pa poslušnost in zmaga nad grehom nista nujni ali celo mogoči. Toda ne smemo pozabiti, kaj je Jezus rekel Mariji, ko so jo privlekli predenj: “Ne obsojam te.” To je dobra novica.

Vendar se ni ustavil pri tem. Kaj ji je še rekel? Dejal je: “Pojdi in ne greši več!” To je enako dobra novica.

Bog ljubi grešnike – to je popolnoma res. Toda sovraži greh. Priskrbel je moč za zmago nad njim. Priskrbel je moč za poslušnost – moč, da smo zmagovalci. Toda prav tako je tudi priskrbel odpuščanje za slabotne, nezrele, rastoče kristjane – in še naprej hodi z njimi.

Na razpolago imamo moč, da prenehamo grešiti. Sprejemanje Jezusa, ljubezen do njega in trajen odnos z njim nam prinašajo moč, da ne grešimo več. Zato je za vsakega grešnika, ki še dalje greši, popolnoma nujno, da se lahko zanaša na Jezusovo sprejemajočo navzočnost in se še naprej uči, kako naj sprejema moč, ki mu je na voljo.

Edino človek, ki se zaveda, da je ljubljen in sprejet kljub svojim napakam, jih lahko tudi premaga. Ali je to dovoljenje za greh? Ne! Odnos z Jezusom vodi k zmagi!

Na podlagi tega svetopisemskega dogodka lahko sklepamo, da je mogoče imeti odnos z Bogom in hkrati grešiti. Učenci so imeli odnos z Bogom in so hkrati s tem odnosom tudi grešili – drži ali ne?

Toda čeprav je možno imeti odnos z Bogom in hkrati grešiti, bo prej ali slej ena od teh dveh stvari izginila.

Judež je bil bister. Razumel je to načelo. Odločil se je, da ne bo opustil svojega greha, zato je v korist greha namenoma uničil svoj odnos z Jezusom.

Zdaj smo prišli do prave težave pri negovanem grehu, predrznem grehu, očitnem grehu. Judež je razumel, kaj mora narediti, da bi premagal greh, in premišljeno se je odločil, da tega ne bo naredil. Če se človek odpove odnosu z Jezusom zato, da bo dalje grešil, je na izredno nevarnem ozemlju. Morda ste že srečali ljudi, ki si niso želeli postati preveč pobožni, ker so se bali, da se bo zaradi tega spremenil njihov način življenja. In tako je bilo tudi z Judežem.

Ampak drugi učenci so kljub temu hoteli ostati z Jezusom. Janez, na primer. Vedno je bil ob njem. Nič ga ni moglo ločiti od njega. Toda kljub temu je potreboval tri leta, da se je naučil sprejeti zmago, ki jo ponuja Jezus. Kljub svojim težavam, ki so bile enako velike kakor Judeževe, je še naprej hodil z Jezusom.

Minila so leta. Janez je bil zadnji, ki je ostal – zadnji živi Jezusov učenec. Vsi drugi so umrli mučeniške smrti. Morda so ga v Rimu obiskali njegovi prijatelji in ga slišali govoriti stvari kot: “Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga.”^(1 Jn 4,7)

In verjetno so rekli: “Janez, spremenil si se.”

Janez pa jih je pogledal in rekel: “Kdo, jaz?”

Ljudje, ki se spremenijo, so zadnji, ki se tega zavedajo – zadnji, ki se s tem hvalijo. Toda Božja milost je v Janezu opravila svoje delo. Nekoč je bil znan kot eden od “sinov groma”, zdaj pa pravi: “Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.”^(1 Jn 3,2)

Prosim, prijatelj, naj vas spomnim: če boste dan za dnem – z molitvijo in proučevanjem njegove besede – spoznavali Jezusa kot svojega osebnega prijatelja, če vas ne bo nič ločilo od njega, boste doživeli spremembo značaja, ki jo je doživel ljubljeni Janez. Ne glede na to, s katerim grehom se bojujete, bo ta izginil.

Včasih postanemo nepotrpežljivi in poskušamo sestaviti urnik svoje rasti. Toda boljše je, da tega ne počnemo. To je Božje področje. To je delo Svetega Duha. Načelo krščanske rasti je najprej steblo, potem klas in potem polno pšenice v klasu. Za rast sadu je potreben čas.

Toda ljubezen ima v sebi vgrajeno varovalo proti popuščanju. Bolj ko ljubimo Boga, manj si želimo zlorabljati Božjo milost. In ko rastemo, ko se skupaj z učenci učimo ljubiti in popolnoma zaupati Jezusu, smo mu lahko resnično hvaležni za sporočilo o tem, kako je ravnal z očitnimi grešniki.

7. Kako je Jezus ravnal z obsedenimi

Zbor je pravkar zapel jutranjo hvalnico. Ob šelestenju svečanih halj so se pevci vrnili na svoj prostor na galeriji in sedli. Občinstvo se je narahlo vznemirilo, medtem ko je iskalo najudobnejši položaj za poslušanje pridige.

Cerkev je bila prepolna in v zraku je bilo čutiti zadržano vznemirjenje, saj je govornik, ki naj bi pridigal, slovel po spornih izjavah. Niso ga prav pogosto povabili javno povedat svoje mnenje, in slišati je bilo celo govorice, da se je eno tako bogoslužje skorajda sprevrglo v izgred. Vodja bogoslužja je bil vidno napet, ko je pogledal proti govorniku in mu z rahlim migljajem glave nakazal, da je prišel čas za začetek njegovega govora.

Komajda je govornik prišel do prižnice in odprl usta, že so se vrata v ozadju shodnice sunkovito odprla. Po osrednjem prehodu se je vreščeč obsedenec opotekel pred Jezusa. O tem lahko beremo takole: “V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil.”^(Lk 4,33)

Opis je malce nenavaden – “nečisti demon”! Koliko čistih demonov pa sploh obstaja? Domnevamo lahko le, da je bil ta demon še posebej hudoben.

Obsedenec je zakričal z močnim glasom: “Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Božji, Sveti.”

Oglejmo si zaimke – zelo zanimivi so, čeprav nekateri opazni le v končnici osebne glagolske oblike. “Kaj imamo s teboj?” “Si nas prišel pokončat?” Očitno je demon govoril v svojem imenu, pa tudi v imenu človeka, katerega je obsedel. Toda končal je z besedami: “Poznam te.” Morda se človek niti ni zavedal, v čigavi navzočnosti se je tako nasilno znašel. Toda demon je zagotovo prepoznal tega, s komer se je spopadel.

Očitno je šlo za dokaj prenapetega demona. Morda je bil tisti dan, ko se je odločil motiti bogoslužje, na katerem je govoril Jezus – njegov Stvarnik – še posebej pustolovsko razpoložen. Toda prenapet ali ne, očitno ni bil preveč bister. Moral bi vedeti, da bo poražen, tako kakor se to vedno dogaja demonom vpričo Jezusa. On mu je zapovedal: “Umolkni in pojdi iz njega! Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.”^{(Lk 4,35.36)}

V Svetem pismu je zapisanih sedem Jezusovih spopadov z demoni. Preden si bomo ogledali drug primer, prosim, namenimo pozornost trem dejstvom:

1. Jezusov stik in pogovor z demonom sta bila kratka.

2. Demon je bil prisiljen takoj zapustiti žrtev.

3. Vsaj v tem primeru ni bil navzoč noben posrednik.

Nihče ni nesrečnega človeka pripeljal k Jezusu ali pa ga prosil za pomoč v njegovem imenu. Prišel je sam. Pravzaprav niti ni bil zmožen sam prositi za pomoč, ko je namreč poskušal spregovoriti, je po njem spregovoril zli duh. Toda Jezus ga je kljub temu lahko osvobodil in rešil.

Opis drugega primera je zelo kratek: “Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.”^{(Mt 9,32.33)}

V tem primeru imamo posrednike, saj besedilo pravi, da so privedli k njemu nemega človeka. Toda tudi tokrat je bilo srečanje kratko. In na podlagi dokazov lahko sklepamo, da so demoni na Jezusov ukaz morali nemudoma zapustiti obsedenca. Ljudje, ki so ga pripeljali k njemu, mu z ničimer niso mogli pomagati. Toda vedeli so dovolj, da so ga pripeljali k Jezusu, in to je pravilno ravnanje, ali ne? Vsakdo, ki danes pozna koga, ki je mučen, zatiran ali pa v težavah, lahko posnema zgled teh ljudi in takšnega človeka pripelje k Jezusu. On je edini, ki ima moč ozdraviti in obnoviti.

Tretji primer imamo v Mt 12. “Tedaj so mu privedli obsedenca, ki je bil slep in nem. Ozdravil ga je, tako da je nemi govoril in videl.”^(Mt 12,22)

Poročilo se nadaljuje s pogovorom med Jezusom in farizeji. Toda Jezusov spopad z demoni je bil spet kratek in spet se je končal s popolnim porazom hudobnih duhov. Verski vodje so obtožili Jezusa, da izganja demone s Hudičevo močjo. Za odgovor jim je Jezus zastavil nekoliko vprašanj, na katera je bilo težko odgovoriti, in jim povedal priliko o prazni hiši – pometeni in očiščeni – v katero se je vrnilo veliko demonov in zasedlo prostor, ki ga je prej zasedal eden. K temu se bomo še vrnili, zdaj pa pojdimo naprej k četrtemu primeru.

To je eno najbolj znanih srečanj Jezusa z demoni – obsedenca, ki sta bila osvobojena, in demoni, ki so pognali svinje s skale v morje. Zapisano je v Mt 8 in Lk 8. V tem primeru se je Jezus zapletel v kratek pogovor z demoni. Luka nam pravi, da jih je vprašal: “Kako ti je ime?”

Oni pa so odgovorili: “Legija.”^(Lk 8,30)

V Jezusovem času je bila rimska vojska razdeljena na legije. Vsaka legija je štela od tri do pet tisoč mož. Očitno je imel Hudič dovolj rezervnih demonov, da jih je lahko tri do pet tisoč zapravil za samo enega ali dva človeka!

Ustaljeni pristop k izganjanju demonov pravi, da se moraš z vsakim posameznim demonom pogovarjati in enega za drugim z ukano izgnati. Če bi v tem primeru Jezus uporabil to metodo, bi bil danes verjetno še vedno tam!

Torej čeprav obstaja svetopisemski dokaz za večkratno obsedenost, ni dokazov o tem, da se je treba ukvarjati z vsakim demonom posebej. Ko je Jezus ukazal, so vsi odšli. Paketna ponudba, če hočete tako. Demoni so odšli v svinje, svinje so se pognale v morje, ljudje pa so prišli in prosili Jezusa, naj zapusti njihove kraje, preden bodo izgubili še več svojega imetja.

V tem primeru ni bilo posrednika. Še enkrat so demoni pokazali pomanjkanje razsodnosti ali pa morda samonadzorovanja, s tem ko so prostovoljno prišli v Jezusovo navzočnost. Toda bili so dovolj dovzetni, da so rekli: “Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj.”^(Mt 8,31) Zagotovo so vedeli, kaj bo sad tega srečanja!

Peti primer najdemo v poročilu o Sirofeničanki, ki je imela veliko vero. Vztrajala je v Jezusovi navzočnosti, da bi dobila nekoliko drobtinic z Gospodarjeve mize. Njena težava je bila, da je njeno hčer boleče mučil hudobni duh. Na koncu pogovora je Jezus rekel: “O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor želiš.” Matej končuje svoje poročilo o tem čudežu z besedami: “In njena hči je ozdravela tisto uro.”^(Mt 15,28)

V tem poročilu imamo posrednika, toda hči, ki je bila obsedena, ni bila niti navzoča. Lahko bi rekli, da je osvoboditev doživela v odsotnosti. Toda čeprav ni bila v Jezusovi neposredni navzočnosti, jo je njegova beseda nemudoma osvobodila.

Šesti primer je zapisan v Mr 9,14-29. Jezus je prišel z gore spremenjenja. Tri svoje učence je vzel s seboj na poseben izlet. Deveteri so bili zavistni in so se med seboj prepirali o tem, kdo bo največji. V takšnem stanju so se poskušali spopasti z demoni, toda namesto tega so se demoni ponorčevali iz njih. Jezus nikoli ni izgubil niti enega samega primera, njegovi učenci pa so ga.

Ko je na prizorišče prišel Jezus, je dečkov oče razložil položaj in rekel: “Če lahko kaj narediš...” Jezus je odgovoril: “Vse je mogoče tistemu, ki veruje.” Nato pa je mož odgovoril: “Verujem, toda očitno ne verujem dovolj. Prosim, pomagaj mi pri moji neveri.”

Jezus je dvignil dečka, in ta dan se je zgodila velika odrešitev.

Potem ko je množica odšla, so učenci vprašali Jezusa, zakaj niso mogli izgnati hudobnih duhov. Odgovoril jim je: “Ta rod ne more iziti z ničimer razen z molitvijo in postom.”^{(Mr 9,29 AC)}

Toda Jezus, ki je izgnal demona, se takrat ni postil – kolikor vemo. Zelo preprosto je dobesedno razumeti to besedilo in misliti, da na Boga naredimo dober vtis, če se odpovemo hrani. Vendar takšno razumevanje ni v skladnosti s tem, kar je Jezus rekel o Božji pripravljenosti, da svojim otrokom da dobre darove. Božjih darov si ne moremo zaslužiti – dani so nam brezplačno. Kaj je torej mislil Jezus?

Govoril je o stalnem odnosu s svojim Očetom. Za to priložnost se ni poskušal spraviti v nekakšno stanje duhovne vznesenosti. Vsak dan je preživljal čas v druženju in občestvu s svojim Očetom. To je bilo zanj veliko pomembnejše od hrane. Ta odnos ga je ohranjal pod Očetovim vodstvom, tako da je bil vsak trenutek pripravljen odzvati se na sovražnikov napad, ne glede na to, katero orožje je ta uporabil.

Njegovi učenci pa niso preživeli noči ali zgodnjega jutra v občestvu z nebesi, tako kakor je to naredil Jezus. Med prerekanjem in razpravo o tem, kdo bo med njimi največji, so zaspali. Sami so se odločili ločiti se od moči nebes, tako da so se s sovražnikom srečali s svojo slabotno močjo.

Če se kdaj poskušamo sami spopasti s silami teme, bomo zanesljivo premagani. Če nimamo Jezusove moči, je čista neumnost, če se poskušamo sami spopasti s Hudičem. On je močnejši od nas, in zato bo vedno zmagal. Samo Jezusova moč je dovolj močna, da lahko premaga sovražnika, in ta moč je na voljo vsakemu od nas po vsakdanjem odnosu z njim.

Ne samo da nismo zmožni opraviti z obsedenostjo v najbolj skrajnih oblikah, temveč se niti ne moremo upreti Hudičevim skušnjavam in prevaram v našem življenju. S svojo močjo ne moremo premagati greha; to lahko naredimo samo z Jezusovo močjo, ko pridemo k njemu in mu dovolimo, da se bojuje za nas.

Zadnji primer je zapisan v Mr 16,9. Tokrat nimamo nobene zgodbe kakor v drugih primerih. Imamo samo poročilo o nečem, kar se je že zgodilo.

“Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je izgnal sedem demonov.”

Lahko bi ugibali o tem, ali je Jezus izgnal sedem demonov naenkrat ali pa jih je izgnal ob sedmih različnih priložnostih. Sam sem bolj na strani druge možnosti, predvsem zaradi prilike, ki jo je Jezus povedal v Mt 12,43-45.

“Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, a ga ne najde. Tedaj pravi: vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo: Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.”

Kaj pravi Jezus? Da je nekaj pomembnejšega od tega, kakor pa izgnati demona iz človeka. Nujno ga je tudi zadržati zunaj. Mar ni tako? In Marija se je očitno morala tega naučiti – na težek način.

Človek lahko doživi mogočno osvoboditev od greha – celo od obsedenosti – toda če ne pozna življenjsko pomembne zveze z Bogom in trajnega vsakdanjega občestva z njim po proučevanju Svetega pisma in molitvi, to ne bo zadostovalo.

Greha nikoli ne izkoreninimo mi. Pobegne, ko se v nas naseli Jezus.

Iz proučevanja teh primerov lahko sklepamo nekaj stvari. Prvič, ko je Jezus izgnal demone, jih je izgnal nemudoma. Drugič, vse demone je izgnal hkrati, ne pa enega za drugim. Tretjič, včasih je bil navzoč posrednik, včasih ne. Očitno je, da ni treba imeti posrednika. In četrtič, izganjanje demonov ni nič posebnega!

V Lk 10 je poročilo o vrnitvi sedemdeseterice. Povedali so: “Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.” Jezus pa je rekel: “Res? Satan je bil že davno izgnan iz nebes. On je premagani sovražnik.”^{(Lk 10,17-20)}

Jezusovo ravnanje z obsedenimi je dobra novica. To je bila dobra novica v Palestini; in je dobra novica tudi danes. Jezus nikoli ni izgubil bitke. Demoni so v njegovi navzočnosti vpili po milosti. Zato se nam jih ni treba bati, kajti Jezusovo mogočno ime je še vedno najmočnejša moč na zemlji. Njegova moč nas lahko osvobodi sovražnikove oblasti.

8. Kako je Jezus ravnal s siromašnimi

Moj prijatelj se je pred več leti s sinom vozil po vroči cesti v Kaliforniji in tako sta se pripeljala do prodajalne sladoleda. Prijatelj je menil, da bi sinu verjetno prav prišel kakšen sladoled, zato je ustavil avto. Dečku je dal kovanec za deset centov in mu rekel, naj si kupi sladoled.

Toda deček se je hitro skorajda v solzah vrnil k avtomobilu. Še vedno je imel kovanec za deset centov, očetu pa je povedal, da mu prodajalec ni hotel prodati sladoleda. Zato je oče stopil iz avtomobila, šel k prodajalcu in ga vprašal: “Kaj se dogaja? Zakaj nočete mojemu sinu prodati sladoleda?”

Prodajalec je odgovoril: “Ne prodajamo sladoledov za devet centov. Vaš sin pa je hotel sladoled za devet centov.”

Takrat pa se je mojemu prijatelju pastorju posvetilo, da je njegov desetletni sin na poti od avtomobila do sladoledarja od kovanca za deset centov že odštel desetino za Gospoda. Oddahnil si je in lastniku prodajalne pojasnil, kaj se je zgodilo, ter se opravičil za nesporazum.

Sladoledar pa je rekel: “Ali bi to naredil s centom od desetih, ki si jih imel? Dal bi ga Gospodu? Potem pa ti bom povedal, kaj naredi: Daj Gospodu vseh deset centov, jaz pa ti bom dal sladoled zastonj.” In v kornet mu je dal eno, dve, tri kepice, tako da je sladoled že začel teči po njem, in ga izročil dečku. Še enkrat se je izpolnila obljuba, da bo Gospod odprl nebeške zapornice in skoznje izlil blagoslov. Bog rad počasti tiste, ki ga častijo.

Marko poroča o tem, kako je Jezus ravnal s siromašnimi – temi, ki so imeli zelo malo, vendar so se odločili pri svojem dajanju postaviti Boga na prvi prostor. Zgodba se začenja takole: “Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo.”^(Mr 12,41)

Verjetno veste, da so v Jezusovem času običajno prilagali darove tako, da so v vežno dvorano postavili skrinjo. In ko so ljudje odhajali po koncu bogoslužja, so vanjo metali svoje darove. Osebno si želim, da bi oživili takšen način zbiranja darov! Toda kakor koli že, tako je bilo v Jezusovih časih.

Jezus je bil na hodniku in je opazoval. “Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant.”^{(Mr 12,41.42)}

En novčič je vreden le nekaj stotinov. Celo cent, ki ga je sin mojega prijatelja odračunal od desetih centov za sladoled, je bil vreden več, kakor je dala ta vdova. Toda priložila je svoj dar in Jezus jo je videl.

“Tedaj je poklical svoje učence in jim rekel: Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kakor vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.”^{(Mr 12,43.44)}

To je bila uboga vdova; toda meni se zdi, da je bila bogata uboga vdova. Sveto pismo govori o teh, ki so bogati v veri. Kaj bi izbrali, če bi se morali odločiti med bogastvom v veri in bogastvom v dobrinah tega sveta? Zelo preprosto bi bilo hitro odgovoriti. Toda kaj bi v resnici raje izbrali?

To je bila bogata uboga vdova, ki jo je pohvalil sam Jezus, kar je verjetno tudi slišala. Očitno je bil Jezus tako blizu nje, da je lahko slišala, kaj je govoril učencem.

To pa se je zgodilo sredi zadnjega tedna Jezusovega življenja, samo nekaj dni pred križanjem. Vera te ženske je verjetno ogrela njegovo srce. Jezusove besede pa so zagotovo spodbudile vdovo.

Jezus je pogosto izgovarjal pohvalne besede. Odkar je bil otrok, je bil znan po spodbudnih besedah. In ta vdova je zaradi srečanja z Jezusom zagotovo odšla iz templja z lažjim korakom, z upanjem v srcu in pogumom za naslednji dan.

Iz te zgodbe se lahko naučimo kar nekaj naukov in svetopisemskih načel o dajanju. Najprej, naša sposobnost dajanja je odvisna od treh stvari: od denarja, ki ga imamo, od lastnine in zmožnosti za zaslužek. Včasih se denar, ki ga imajo ljudje, ali pa dotok gotovine izgubi v njihovem imetju. Jezus je rekel bogatemu mladeniču: “Pojdi, prodaj, kar imaš.”^(Mt 19,21) Znebi se nekaterih svojih naložb.

Svetopisemsko merilo za dajanje najdemo v Malahiju, kjer je opisana Božja metoda. Bog nas vabi, da določen odstotek darujemo načrtno. To je resnično edini pravični način za merjenje dajanja. Včasih lahko varamo sami sebe, misleč, da smo dali veliko samo zato, ker smo dali več kakor kdo drug. Toda v zgodbi o tej vdovi lahko najdemo drugo načelo: Bog ne meri našega dajanja po vsoti, ki smo jo dali, marveč po vsoti, ki nam je ostala po tem, ko smo darovali. In po njegovih merilih je ta vdova dala več kakor vsi drugi, zato ker je dala vse, kar je imela.

Zamislimo si sodobno ponazoritev. Predstavljajmo si, da študent, ki si želi sam plačati šolnino, lahko zasluži dodatnih 100 dolarjev mesečno. Glede na svetopisemsko načelo desetinjenja, naj bi vrnil Bogu deset dolarjev, kar v resnici sploh ni darilo. To pomeni le biti pošten, ne pa radodaren. Sveto pismo nas uči, da deset odstotkov našega prihodka tako ali tako pripada Bogu.

Toda če bi ta študent priložil v košarico za darove v tem mesecu, poleg svoje desetine, še četrt dolarja, morda ne bi imel občutka, da je dal veliko.

Drug vernik, ki ima redno zaposlitev in plačo, bi morda prislužil dva tisoč dolarjev na mesec, dal za desetino dvesto dolarjev in priložil pet dolarjev v košarico za darove. V bistvu bo ta oseba darovala v odstotkih enako vsoto kakor študent.

Kdor zasluži deset tisoč dolarjev na mesec in da tisoč dolarjev desetine ter priloži petindvajset dolarjev v košarico za darove, daje enak odstotek kakor študent, ki je dal četrt dolarja. To nam pove nekaj o Božji pravičnosti, ali ne?

Lahko bi napačno razumeli nauk zgodbe o vdovi in rekli: “Vse, kar imamo, moramo dati cerkvi.”

Ne, Jezus ne pravi tega – niti tega ne pričakuje. Prav je, da nam nekaj ostane. Tudi Abrahamu je ostalo. Bil je bogat. In Abraham je dobil dobro oceno. Tudi drugi v Svetem pismu so bili zelo bogati: Job, David, Salomon, če naštejemo le nekatere. Upravičeno je imeti osnovo, s katero prihajamo do več denarja, tako dolgo, dokler ta ne otopi našega občutka za potrebe drugih in postane za nas pomembnejša od nebeškega zaklada. David je to lepo povedal: “Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!”^(Ps 62,11)

Oglejmo si drug primer – priliko o bogatem neumnežu. O tem beremo takole: “Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov.”^(Lk 12,16) In ravno tukaj je naredil napako. Čigavi so bili ti pridelki?

“Rekel je: Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje pridelke in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Bog pa mu je rekel: Neumnež!”^{(Lk 12,18-20)}

Neumen si, človek. Pozabil si, kdo vzdržuje bitje tvojega srca. Pozabil si, kdo je v resnici lastnik sadja in goveda, kolikor ga je na tisočerih hribih, ter srebra in zlata ter vseh rudnikov. “To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?”^{(Lk 12,20.21)}

Tukaj imamo opravek z nasprotjem uboge vdove. Ona je dala vse, kar je imela; on pa je zadržal vse, kar je imel. Kakšna razlika!

Del človeške narave je, da kolikor več denarja imaš, toliko več ga porabiš. Zgradimo večje skednje. Skednje? Ampak morda se ne ukvarjamo ravno z njimi. Toda kako preprosto je porabiti poviške za večje hiše, boljše avtomobile, dražje počitnice – in pozabiti na potrebe siromašnih, zanemarjati Božje delo, pozabiti na to, kdo nam daje moč, da se bogatimo.

Naslednji nauk, ki prihaja iz Jezusovega odnosa do siromašne vdove, je, da imajo tisti, ki so po merilih tega sveta najbolj siromašni in najbolj ponižni in neopaženi, v Jezusovih očeh še vedno veliko vrednost. Glede na merila tistih dni so bile ženske drugorazredni državljani. Ženska, ki je ostala brez moža, je izgubila več kakor samo to – izgubila je družbeni položaj. In ženska, ki je bila vdova in revna, je bila med najbolj zaničevanimi.

Ljudje v Jezusovem času so merili duhovnost po bogastvu in dosežkih. Celo njegovi učenci so, ko jim je povedal, kako težko je priti bogatemu človeku v nebeško kraljestvo, vprašali: “Kdo se torej more zveličati?”^{(Mt 19,23-25)}

Na splošno je bilo sprejeto, da kolikor bolj je bil kdo bogat, toliko večjo naklonjenost nebes in ljudi je užival.

Ta zgodba pa nam kaže, da so tla ob vznožju križa ravna. Vdova je v svojem siromaštvu in ponižnosti lahko dala več kakor vsi drugi, več kakor vsi bogati, slavni in opaženi.

To je veljalo ne samo glede na odstotek, ki ga je darovala, marveč tudi glede na posledice njenega daru. Ker je Jezus pohvalil njen skromen dar, so bili tudi drugi opogumljeni, da so prinesli tisto malo, kar so imeli in bi sicer veljalo za preskromen dar, da bi bil sprejet. Medtem ko so bili darovi bogatih farizejev že zdavnaj pozabljeni, sta bila dva novčiča te vdove začetek toka majhnih darov, ki se širi vse do današnjega dne.

Darovala je, ker je ljubila, in to je tisto, zaradi česar je bil njen dar drugačen. Jezusova ljubezen je ta, ki dela vse naše darove, velike ali majhne, vredne v očeh nebes.

Naše dajanje mora biti odziv na Jezusov dar in njegov odsev. “Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.”^{(2 Kor 8,9)}

Kako hvaležni smo lahko za blagoslove, ki jih sprejemamo po Jezusu. In kako hvaležni smo lahko za njegov način ravnanja z ubogo vdovo, ko ji je dal večna bogastva.

9. Kako je Jezus ravnal s cestninarji in pobiralci davkov

Evangelist Luka poroča o Zaheju, ki je bil zares majhen človek. Zgodba o njem je res zanimiva. Vsebuje vso dramatičnost resničnega življenja. Ima tudi svojo smešno stran. V njej pa tudi najdemo globoko duhovno vabilo resničnemu iskalcu Boga.

“Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: Zahej, hitro splezaj dol, danes moram ostati namreč v tvoji hiši. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: Ustavil se je pri grešnem človeku! Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno. Jezus pa mu je rekel: Danes je prišlo v to hišo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.”^{(Lk 19,1-10)}

Jeriho je bilo zanimivo mesto. Pozornost mnogih dečkov in deklic je zbudilo kot kraj jerihonske bitke iz Jozuetovega časa, ko se je mestno obzidje porušilo. Takratno prekletstvo nad mestom je pomenilo, da naj ga ne bi nikoli obnovili. Toda pozneje so zgradili drugo, sodobno mesto in je bilo v Jezusovem času Zahejev dom.

Jeriho je bilo čudovito mesto, vendar je bilo znano po cestninarjih in pobiralcih davkov. Tam so judovski možje lahko postali izdajalci svojega ljudstva, se dali na razpolago Rimu in zaradi tega dobro živeli. S tem so lahko obogateli, saj so dobili del zbranega denarja. In kolikor več so zbrali, toliko večji je bil tudi njihov delež. Zahej ni bil samo pobiralec davkov, temveč je bil med njimi celo glavni. Bil je direktor davčnega urada za Jeriho.

Toda bil je majhen. Kljub svoji majhni postavi pa je dosegel položaj, ko se je lahko sprehajal po jerihonskih ulicah in so ljudje zaradi njegove moči, položaja in oblasti prestrašeni trepetali pred njim. Zelo težko si ga predstavljamo kot kandidata za nebeško kraljestvo – vsaj po naših merilih. Toda slišal je za Jezusa. Sveti Duh je že deloval na njegovo srce. In Zahej si je obupno želel videti Jezusa.

Besedilo pravi, da je hotel videti, kdo je Jezus. Ne pravi, da je hotel videti, kaj je Jezus naredil, ali slišati, kaj je rekel. Hotel je videti, kdo je Jezus. Hotel je prodreti do bistva stvari. Eno je vedeti nekaj o tem, kar je Jezus naredil in kar je rekel. Nekaj povsem drugega pa je vedeti, kdo je On. Čisto res je, da je veliko tega, kar je Jezus povedal, že bilo rečeno v rabinski književnosti. Pa tudi čudeži so se že dogajali v času Elija in Elizeja ter drugih prerokov. Natanael in Filip, dva od Jezusovih učencev, sta v njem videla nekaj več kakor pa sina Jožefa iz Nazareta. Bil je Sin Boga iz nebes. In prav v tem je bistvena razlika.

In še vedno je, mar ne? Abraham Lincoln je naredil veliko dobrih reči. Iz Konfucijevih besed se lahko naučimo veliko – prav tako pa tudi iz besed drugih modrih ljudi. Verski vodje vseh časov so govorili o Bogu. Ampak tisto, kar je Jezusovim besedam in dejanjem dajalo takšno moč, je bilo to, kdo je bil. Zahej se je – kljub svoji majhnosti – tega zavedal, zato je hotel s svojimi očmi videti, kdo je Jezus.

Toda ni ga mogel videti zaradi gneče. V Jezusovih dneh se je to pogosto dogajalo. V Mr 2 smo brali poročilo o hromem človeku, ki si je želel ozdravitve in odpuščanja grehov. Toda zaradi gneče – množice ljudi – ni mogel do Jezusa. Zato so morali narediti luknjo v strehi in ga spustiti predenj. V Mr 5 je zgodba o bolnici, ki se je hotela samo dotakniti roba Jezusovega oblačila, vendar ji je celo to zaradi množice ljudi skorajda spodletelo. Lk 8 pravi, da celo Jezusova mati in njegovi bratje, ki so ga hoteli videti, zaradi gneče niso mogli priti do njega.

To se lahko zgodi tudi danes, ali ne? Možno je, da smo tako zaposleni, da nas potrebe drugih tako stiskajo z vseh strani, da smo tako zelo zasedeni z opravljanjem Gospodarjevega dela, da pri tem pozabimo na Gospodarja dela. Možno je, da celo v cerkvi ne vidimo Gospoda zaradi gneče.

In tako lahko vidimo tega človeka, Zaheja, ki je običajno z velikim dostojanstvom hodil po ulicah Jeriha, kako s cestnimi pobalini teče do najbližjega drevesa. Očitno je pri iskanju Jezusa precej pozabil nase. Njegova potreba je bila tako velika, da je pri iskanju pomoči izgubil vse svoje običajne zadržke.

To se pogosto dogaja. Spomnim se pripovedovanja o potresu, ki se je pred več leti zgodil v Kaliforniji. Sredi potresa je neki moški poskušal potolažiti svoje histerične sosede. Stal je pri vrtni ograji in govoril ženskam in otrokom, da naj ne kričijo tako, saj bo vse v redu.

Potem pa je odkril, da je vse, kar ima na sebi, le par čevljev. Stekel je domov in odkril, da so vhodna mrežasta vrata njegove hiše še vedno zaklenjena od znotraj in da je v mreži velika luknja, ki jo je naredil, ko je šel ven. Ko je šlo za njegovo življenje, je pozabil na vse svoje zadržke.

Zahej si je bolj kakor kar koli drugega želel le eno. Jezus je prihajal v mesto. Moral ga je videti. Moral je videti, kdo je Jezus. Če obstaja vsaj drobcena možnost, da najde rešitev za neprespane noči, občutke krivde in nemirno vest, te priložnosti nikakor ne sme zamuditi. In tako se je znašel na veji drevesa nad potjo, po kateri naj bi šel Jezus.

Ko se je Jezus ustavil pod drevesom in pogledal navzgor, je Zahej doživel največje presenečenje svojega življenja. Ni pa ga samo videl sedečega v krošnji, temveč ga je tudi poklical po imenu. “Zahej, hitro splezaj dol.”^(Lk 19,5)

To bi lahko bila precej neprijetna dogodivščina. Nekaj malega vem o tem na podlagi svojih izkušenj. Ko smo pred več leti živeli v mestu Great Junction v Koloradu, so v mestu priredili rodeo – javno prireditev, pri katerih jahači kažejo spretnost pri obvladovanju divjih konj. Naš deček, ki je bil takrat star deset ali dvanajst let, je bil vznemirjen. Želel si je videti rodeo.

V tako majhnem mestu, kakršno je Great Junction, je rodeo najpomembnejši dogodek leta. Vsi so ga šli gledat, tudi mnogi verniki iz moje cerkve. Toda nisem bil ravno prepričan, da bi si vsi verniki v moji cerkvi želeli, da bi se ga kot gledalec udeležil njihov pastor. Toda moj sin je hotel iti. Zato sem se končno odločil, da bom šel z njim in splezal na eno od dreves blizu ograje in gledal od tam.

Toda nisem pričakoval, da bom na drevesih opazil nekoliko vernikov iz cerkve! Na moje presenečenje naju je kmalu po tem, ko sva se namestila na drevesu, prepoznalo nekoliko mladih in vzkliknilo: “O, pastor Venden!”

V svoji skrbi za sina in njegovo željo, da vidi rodeo, sem izgubil vse svoje zadržke. Toda zdaj so se naenkrat spet pojavili in počutil sem se zelo neprijetno.

Zahej si je tako močno želel videti Jezusa in zvedeti kdo je, da mu očitno ni bilo niti malo neprijetno, ko so ga skupaj z mestnimi otročaji odkrili na drevesu. Kljub temu da ga je gledalo veliko ljudi, se je – tako nam pravi Sveto pismo – z veseljem odzval na Jezusove besede in pohitel z drevesa. Prišla je velika priložnost njegovega življenja.

Hitro je splezal z drevesa. Bog pravi: “Prebivam tudi z njim, ki je potrtega in ponižnega duha.”^{(Iz 57,15 AC)} Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.”^(Mt 5,3)

Zahej je splezal na drevo zaradi več razlogov. Tam ni bil samo telesno, temveč tudi duhovno. In Jezus ga je povabil, naj pride dol in pade ob vznožju križa ter prizna svojo veliko potrebo.

Res je prišel dol. Ni spadal na deblo. Tam je bil prostor nekoga drugega, ki so ga tja pribili kmalu zatem.

Zahej je z veseljem sprejel Jezusa. In ko se je to zgodilo, je množica pričela godrnjati in se pritoževati. Govorili so, da bo Jezus gostoval pri človeku, ki je grešnik. Zakaj je moral izbrati prav tega bednika in večerjati z njim? Ali ni v Jerihu spoštovanih in vplivnih ljudi, h katerim bi lahko šel Jezus?

Množica se je zaradi iste stvari pritoževala tudi ob neki drugi priložnosti, ko so rekli: “Ta sprejema grešnike in jé z njimi.”^(Lk 15,2) Toda to je bila dobra novica. To je evangelij, povedan z eno povedjo. Če Jezus ne bi sprejemal grešnikov in jedel z njimi, ne bi bilo nobenega upanja zame in za vas. Mar niste veseli, da želi biti gost pri ljudeh, ki so grešniki?

In prav na tem mestu se zgodba obrne v čudno smer, in sicer v takšno, ki je nekatere med nami pogosto mučila. Zahej je očitno začel udarjati na svoje moralne bobne. Jezusu je povedal: “Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.”^(Lk 19,8) Kaj je naredil? Nekateri bodo rekli, da si je poskušal zaslužiti zveličanje. Toda nameni pozornost Jezusovemu odzivu. Rekel je: “Danes je prišlo zveličanje tej hiši.”^{(Lk 19,9 AC)}

Zaheju ni bilo treba čakati tako dolgo, da je pokril svoje sledi in dal petdeset ter povrnil štiristo odstotkov. Ne, v tem ni bilo zveličanja. Zveličanje je prišlo tisti dan, ko je v svoj dom in svoje srce sprejel Jezusa. Ko ga sprejmemo za osebnega Zveličarja, v naše življenje pride zveličanje.

Njegova želja, da povrne in da tistim, ki so v potrebi, je bila samo kazalec, da je že sprejel to zveličanje – ne pa korak k temu, da bi si ga zaslužil. Ali je v tem kakšna razlika? Njegova želja je bila sad zveličanja, ne pa njegov vzrok. Tisti dan, ko je Zahej sprejel Jezusa, je prišlo zveličanje v njegovo hišo.

Kaj pa naslednji dan? V poročilu je še ena ključna poved. Jezus je rekel: “Danes moram namreč ostati v tvoji hiši.”^(Lk 19,5) Ko enkrat sprejmemo zveličanje, ko se spustimo s svojega visokega položaja, ko dovolimo, da je Jezus povzdignjen, moramo vsak dan znova slišati te znane besede. Pohitite danes, pohitite jutri, pohitite vsak dan in se spustite dol ter dovolite Jezusu prebivati v svoji hiši.

Ni dovolj, da ga samo enkrat sprejmemo, ne glede na to, kako velika je naša potreba. Jezus želi prebivati z nami, ostati z nami. V Raz 3,20 pravi: “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.” Jezus še vedno pravi: “Danes želim ostati v vaši hiši, v vašem srcu, v vašem življenju.”

10. Kako je Jezus ravnal z obstranci

Judovski zdravnik je bil zaposlen v bolnišnici, katere lastnik je bila neka protestantska verska skupnost. Nekoč je pripovedoval o svoji izkušnji, kako je doživel spremembo iz obstranca v sprejetega človeka. Bil je tik pred diplomo iz svojega specialističnega področja. Del končnega izpita je bil tudi obisk neznanega bolnika, pri katerem je v nekoliko minutah moral ugotoviti, za čim boleha. Bolniki so bili dobro poučeni o tem, da ne smejo izdati svoje bolezni.

In tako je ta judovski zdravnik stopil v sobo, ki mu je bila dodeljena. V postelji je ležala ženska. Ni vedel, kako naj začne, zato je preprosto vprašal: “Kaj je narobe z vami?”

Bolnica je odgovorila: “Vi ste zdravnik. Ugotovite.”

In tako jo je začel pregledovati. Po nekoliko trenutkih jo je prosil, naj se obrne, pa se je obrnila samo za dva centimetra.

Rekel je: “Oprostite, rad bi, da se popolnoma obrnete.” In spet se je obrnila za dva centimetra.V tem trenutku je izgovoril nekoliko besed v jidišu, ne da bi se pri tem zavedal, da je tudi njegova pacientka Judinja. Pogledala ga je in rekla: “Ali ste Jud?”

“Da,” je odgovoril.

Ona pa je rekla: “Imam sladkorno.”

Povedal je, da se še nikoli v svojem življenju ni počutil tako sprejetega!

Ne glede na to, ali govorimo o zdravniški praksi, o cerkvi ali o svetu na splošno, je možno biti sprejet ali pa ne. Če malo bolje premislimo, bomo videli, da smo lahko člani družbe tudi takrat, ko smo obstranci; ali pa smo obstranci tudi takrat, ko smo člani družbe.

Če imamo to v mislih, je razburljivo zapaziti, kako je Jezus ravnal z “obstranci” svojega časa, in pri tem odkriti, kdo so pravzaprav člani družbe.

“Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal. Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: Pojdi, in gre; in drugemu: Pridi, in pride, in svojemu služabniku: Stori to, in stori. (Namenimo pozornost temu, da je ta stotnik tudi judovskim voditeljem rekel: Pojdite, in so šli.) Ko je Jezus to slišal, se je začudi nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala in rekel: Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere. In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.”^(Lk 7,2-10)

Jezus se je čudil stotnikovi veri. Evangeliji omenjajo dve priložnosti, ob katerih se je Jezus čudil zaradi dveh različnih razlogov. V tem primeru se je čudil zaradi vere obstranca. V drugem primeru pa se je čudil zaradi pomanjkanja vere izvoljencev – pobožnih ljudi svojega časa.

Domnevam, da ste že slišali za sedem svetovnih čudes. Ko sem zadnjič preverjal, jih je bilo že kakih dvesto osemdeset! Toda oglejmo si sedem čudes iz te zgodbe – sedem stvari, zaradi katerih oziroma katerim se lahko čudimo.

Prva se nanaša na stotnika, ki je Jezusu poslal sporočilo o svojem bolnem služabniku. Ali ni čudno, da pogan – človek, ki so ga pobožni ljudje tistega časa imeli za psa – pokaže pogum, da naredi to, kar je naredil? Pogani so bili obstranci. Niso veljali za vredne Božje pozornosti, blagoslovov ali zveličanja. Zato je zares moral imeti neverjetno veliko vero, da je sploh poskušal prodreti skozi judovski ustroj.

Ampak ni bil samo pogan; bil je tudi Rimljan. To pa so bili v Jezusovem času ljudje, ki so vas lahko ustavili na ulici in od vas, če je bilo mrzlo, zahtevali plašč. Če je Rimljan moral nositi težko breme, je prisilil Juda, da ga je nosil namesto njega. Rimski vojaki niso bili znani po svoji prijaznosti, vljudnosti ali čednosti. In ta človek ni bil samo rimski vojak, marveč celo stotnik, ki je bil pristojen za sto vojakov rimske vojske. Kako neverjeten kandidat za veliko vero.

Druga stvar iz te zgodbe, zaradi katere se lahko čudimo, je dejstvo, da je bil ta stotnik kristjan. Očitno je njegova vera izvirala iz osebne izkušnje z Bogom, o katerem je nekaj vedel še prej, preden je srečal Jezusa. Pravzaprav je o Bogu vedel dovolj, da je lahko Jezusa priznal za Boga. Celo Judje tistega časa tega niso naredili. Bili so tako zaposleni s tem, da so bili videti pobožni, da niso imeli časa spoznati, kdo je ta Galilejec. Toda stotnik je vedel.

Rekel je: “Imam oblast.” Nato pa je opisal omejitve oblasti, ki jo je imel. Sebe je v navzočnosti njega, ki ima vso moč v nebesih in na zemlji, videl le kot odsev. V Jezusu je prepoznal nekoga, ki ima oblast; njegova vera je sprejela Jezusa kot nekoga, ki je poslan od Boga. O tem očitno ni dvomil, in vsi pobožni ljudje njegovega časa bi se mu v tem lahko pridružili, če bi hoteli.

Tretja stvar, h kateri bi vas povabil, da se čudite, je dejstvo, da ni zahteval znamenja. Ljudje so v tistih časih vedno zahtevali znamenja. “Pokaži nam znamenje, pa bomo verovali.” Jezus jim je nekoč rekel: “Ne bi verovali, četudi bi človek vstal od mrtvih.”

Pozneje je dokazal resničnost svojih besed z obuditvijo Lazarja; ne samo da niso verovali, temveč so se celo zarotili, da bodo umorili tako Jezusa kot tudi Lazarja – človeka, ki ga je obudil od mrtvih. Znamenje ni spremenilo ničesar.

Judovskim plemičem, ki so prišli k njemu, je rekel: “Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.”^(Jn 4,48) Kako preprosto je temeljiti naše zaupanje v Boga na tem, ali dobimo ali ne odgovore na to, za kar prosimo. Jezus je v srcih judovskih plemičev videl pogojno vero – pripravljeni so bili verovati le, če jim bo pokazal znamenja in čudeže. Toda pri rimskem stotniku je bilo drugače. Jezusa je sprejel za tega, kar je bil, še preden je videl znamenja in čudeže.

Četrti razlog za čudenje je služabnikovo stanje. Umiral je. Stotnikova prošnja Jezusu je bila več kakor le prošnja za ozdravitev prehlada. Služabnik je bil v velikih težavah. Bil je na smrtni postelji. Toda stotnik je bil pripravljen prositi za nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Veroval je, da lahko Stvarnik vesolja z besedo ozdravi njegovega služabnika.

Ali ste pripravljeni prositi Boga za kaj velikega? Ali pa se morda bojite, da se ne bo zgodilo, za kar ga prosite? Ali imate dovolj vere samo za toliko, da Boga prosite male stvari? Ali pa skupaj z omenjenim stotnikom pred Boga prinašate nemogoče prošnje?

Peta stvar, glede katere se lahko čudimo, je dejstvo, da je bila stotnikova vera tako velika, da je Jezusu rekel: “Reci le besedo.” Zamislite si, da obiščete zdravnika v imenu ljubljene osebe, ki je resno bolna. Ali bi raje videli, da jo osebno pregleda, ali pa bi bili pripravljeni reči: “Recite le besedo. Povejte nam, katero zdravilo bo odpravilo težavo, in to bo dovolj.”

Ta človek se je lahko odločil za obisk vzvišenega Zdravnika na domu, vendar ga je odklonil z besedami: “To ni potrebno. Samo reci besedo.” Za to pa je potrebno veliko vere, ali ne?

In prav v tem lahko vidimo duhovni nauk te zgodbe. Ko gledamo telesno ozdravitev, ne smemo zgrešiti globljega nauka. Vsi se zavedamo, da ne doživi uslišanja svoje prošnje vsak, ki moli za telesno ozdravitev. Celo najbolj pobožni včasih trpijo in umrejo na tem grešnem svetu.

Toda splošno in večno veljavno načelo je, da se Bog ukvarja z odpuščanjem grehov. Pri tem pa ni nobenih pogojev razen tega, da pridemo k njemu in ga prosimo. Bog ima v svoji modrosti načrt, po katerem ne ozdravi vsakogar, ki je telesno bolan. Sicer bi bil svet že pred davnimi časi poln “riževih kristjanov” – ljudi, ki mu služijo samo zaradi tega, kar lahko dobijo od njega. Bog si želi ljudi, ki bi mu bili zvesti do smrti, ki bi tako pričali, da ga bodo ljubili in mu služili, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.

Ko pa govorimo o odpuščanju grehov, je jasno, da nam odpušča vse naše grehe in še več. Prav tako tudi ozdravlja vse naše duhovne bolezni. K vzvišenemu Zdravniku prihajamo po več kakor pa samo odpuščanje. K njemu pridemo po zdravje. In njegov načrt je, da vstanemo in hodimo v novem življenju. Zmaga nad grehom in poslušnost – ne samo odpuščanje – sta na voljo vsakomur, ki pride.

Njegova volja za vsakogar med nami ni samo odpuščanje za grehe, ko mu jih priznamo, temveč tudi očiščenje od vsake krivičnosti. To je njegova beseda, ki se – ko jo z vero sprejmemo – izpolni še isti hip.

Šesta stvar, ki izzove naše začudenje, je stotnikova ponižnost. Judovski voditelji, ki so prišli k Jezusu z njegovo prošnjo, so rekli: “Vreden je. Če iščeš koga, ki je vreden tvojih dobrih darov, imamo kandidata. Zgradil nam je shodnico. Zato si zasluži poseben blagoslov.”

Toda stotnik je poslal sporočilo: “Nisem vreden. Nisem vreden, da stopiš pod mojo streho. Reci le besedo in moj služabnik bo ozdravel.”

Velika razlika je med imeti določeno vrednost in biti vreden nečesa. Pogosto mislimo, da smo brez vsake vrednosti. To je ena velikih težav sodobnega sveta. Veliko ljudi zase misli, da so nevredni. Jezus je na križu pokazal, kolikšna je naša vrednost. Toda to nas ne dela vredne nečesa.

Ko je stotnik rekel: “Nisem vreden,” je s tem dokazal pristno vero. Pristna vera je zaupanje v drugega, in ko zaupamo drugemu, kažemo, da ga potrebujemo. Priznati, da dan za dnem potrebujemo Jezusa, je izkušnja ponižnosti. Toda samo ta, ki se dovolj poniža pri križevem vznožju, lahko doživi blagoslove križa.

Danes bi se rad pridružil stotniku in rekel: “Gospod, nisem vreden niti najmanjšega od vseh tvojih blagoslovov, toda Jezus je zaradi mene zapustil nebesa.” In Jezus je dokazal, da smo – kar se njega tiče – vredni vsega vesolja.

Sedma stvar, zaradi katere se lahko čudimo stotniku, je tole: čeprav je bil obstranec – pogan v očeh judovskih voditeljev – ga je Bog spremenil tako, da je čutil resnično odgovornost za svojega služabnika, za nekoga drugega. Rekel je: “Pridi, prosim, in ga ozdravi, ker mi je zelo drag.” Ali lahko slišite danes katerega vojaškega častnika reči kaj takšnega?

Ali imate koga, ki vam je drag? Danes lahko pridete k Jezusu in mu rečete: “Ali bi, prosim, hotel narediti kaj za tega? Rad ga imam.” To je dokaz pravega člana družbe – sočutje in Jezusov duh, ko si bolj kakor za vse drugo zaskrbljen za druge ljudi.

Ali si lahko zamislite konec te zgodbe? Ko je Jezus slišal za stotnikovega služabnika, je brez omahovanja rekel: “Prišel bom in ga ozdravil.”

Od takrat je minilo že več stoletij in danes živimo na robu večnosti. Danes lahko vidim Jezusa, ki je na Očetovi desnici in ima vso oblast v nebesih in na zemlji. Gleda na svet, ki je v težavah, poln bolečine, solz in smrti. In lahko ga slišim, kako spet pravi: “Prišel bom. Prišel bom in jih ozdravil.”

Zelo kmalu bo napočil dan, ko bo Jezus znova prišel in ozdravil služabnike, ki so mu dragi. Boj bo končan. Dvomi o Božji ljubezni in pravičnosti bodo za zmeraj odstranjeni. In Jezus bo naredil to, kar si je ves čas želel narediti. Vse nas bo ozdravil – vse, ki smo sprejeli njegovo ljubezen. Sam Bog bo prišel prebivat k nam in bo obrisal vse naše solze. Kako čudovit prizor! Kako čudovito upanje. Kako čudovita je Božja ljubezen do nas.

11. Kako je Jezus ravnal z ženskami

Nismo še videli žensk delati z zračnim kladivom, toda ženske danes vozijo tovornjake, delajo na bencinskih črpalkah in so tudi policistke. In nekateri ljudje na dolgo in široko razglabljajo in razpravljajo o vlogi žensk v cerkvi. Če imajo ženske pravice na drugih področjih, zakaj ne bi smele biti tudi duhovnice in starešine?

Za tiste, ki postavljajo takšna vprašanja, pa tudi za vse druge, je zelo zanimiva tema, kako je Jezus ravnal z ženskami. Zanimiva bi morala biti za vsaj polovico bralcev te knjige, čeprav nisem ravno prepričan, za katero polovico!

V zadnjih letih je več piscev opisalo Jezusa kot zagovornika žensk. Ali je to, glede na poročila evangelijev, upravičeno? Če je bil res zagovornik žensk, v katerem smislu je bil to in kako se je zavzemal za njihovo dostojanstvo?

Če upoštevamo kulturne in družbene vidike Jezusovega časa, bomo videli, da so bili vodje cerkve – rabini – vse prej kaj drugega kakor pa zagovorniki pravic žensk. Pravzaprav molitev, ki izvira iz rabinske književnosti in je bila morda v tistih časih celo v uporabi, pravi takole: “Blagoslovljen si ti, o Gospod, naš Bog, Kralj vesolja, ki me nisi ustvaril kot pogana. Blagoslovljen si ti, o Gospod, naš Bog, Kralj vesolja, ki me nisi ustvaril kot sužnja. Blagoslovljen si ti, o Gospod, naš Bog, Kralj vesolja, ki me nisi ustvaril kot žensko.”

Molitev se je v zadnjem času nekoliko spremenila – nekoliko so jo polepšali – toda tako so razmišljali in govorili v Jezusovem času. Drug odlomek iz rabinske književnosti pravi: “Srečen je ta, čigar otroci so moški, in gorje njemu, čigar otroci so ženske.” Prosim lepo, to niso moje besede! Poskušam samo malo opisati Jezusov čas. Zagotovo v tistih dneh ni bilo ravno priljubljeno zagovarjati pravic žensk.

Oglejmo si najprej na kratko Jezusov nauk. V svojih zgodbah in prilikah je pogosto omenjal ženske. Vsi poznamo priliko o ženi, ki je v testo za kruh primesila kvas – zgodbo, ki pojasnjuje nebeško kraljestvo. Prav tako smo tudi že slišali prilike o izgubljeni ovci, izgubljenem sinu in izgubljenem srebrniku – srebrniku, ki ga je izgubila ženska in je bil morda celo del njene dote. Prav tako smo že slišali tudi priliko o desetih devicah, ki ima poseben pomen prav za konec časa.

Jezus je povedal zgodbo o vztrajni vdovi in s tem prikazal pomembnost vztrajnosti v molitvi. Govoril je o Lotovi ženi, prav tako pa tudi o kraljici iz Sabe. In prav tako smo tudi že opazili, kako je v templju pohvalil vdovo, ki je dala svoja dva novčiča. V Mt 21 je Jezus po zgodbi o dveh sinovih, od katerih je le eden resnično poslušal očeta, rekel, da bodo celo prostitutke prišle v nebeško kraljestvo prej kakor pa verski vodje njegovega časa. V svoji prvi pridigi v Nazaretu je omenjal vdovo iz Sarepte v Elizejevem času. Ko je učencem govoril o svojem drugem prihodu, je govoril o dveh ženskah, ki meljeta v mlinu. Jezus je pogosto govoril o ženskah in jih omenjal v ponazoritvah svojega nauka.

Oglejmo si zdaj nekaj primerov Jezusovega dejanskega odnosa do žensk. Neki pisec ga je razčlenil takole: “V odnosu do žensk je bil Jezusov življenjski slog tako poseben, da ga lahko opišemo le kot presenetljivega. Z ženskami je ravnal kot z ljudmi, enakimi moškim v vsakem oziru. Iz njegovih ust nikoli ni prišla poniževalna beseda o ženskah. Kot Zveličar, ki se je izenačil z zatiranimi in razdedinjenimi, se je popolnoma svobodno pogovarjal z ženskami in govoril o njih nepristransko.”

Ko razmišljamo o Jezusovem odnosu do žensk, si najprej oglejmo odnos, ki ga je imel do svoje matere.

Pri dvanajstem letu se je prvič udeležil zborovanja v Jeruzalemu, vendar so ga starši izgubili in odšli proti domu, ne da bi se zavedali, da ga ni z njimi. Ko so ga po treh dneh iskanja končno spet našli, so ga grajali. In v starosti dvanajstih let je Jezus rekel: “Zakaj sta me iskala? Ali ne vesta, da moram biti v Očetovem delu?”^(Lk 2)

Na prvi pogled se nam morda lahko zazdi, da je bil Jezus malce predrzen. Toda v resnici ni bilo tako. Evangelij tudi pravi, da je potem odšel z njima in jima bil poslušen naslednjih osemnajst let. V njegovih besedah pa vidimo, da se je Jezus morda prvič zavedal napetosti ravnotežja med zvestobo družini in zvestobo svojemu Očetu v nebesih.

Druga omemba Jezusovega odnosa do matere je v zgodbi o poroki v Kani. Verjetno se spominjate, da so potrebovali več grozdnega soka. Jezusova mati je prišla k njemu in mu to povedala. Odgovoril ji je: “Žena, kaj imaš z mano?”^(Jn 2)

Veliko ljudi misli, da je to malce nevljudno. Toda proučevanje govornih oblik tistega časa pokaže, da ni tako. Pravzaprav so bile te besede lahko celo izraz spoštovanja. Kakor koli že, kljub temu ostaja dejstvo, da je Jezus, ki je spoštoval svojo mater, moral skrbno paziti na ravnotežje med tem spoštovanjem in Očetovim delom, ki ga je bil poslan opravit.

Tretja omemba je postavljena v Kafarnaum, kjer so Jezusova mati in bratje poskušali priti do njega, vendar zaradi velike množice tega niso mogli. Namesto da bi Jezus prekinil svoje poučevanje, je rekel: “Kdor koli izpolnjuje Božjo voljo, je moj brat, sestra ali mati.” Znova je poudaril, da Božje delo ne more biti na drugem prostoru – celo za družinskim odnosom ne. In njegova lastna mati, blagoslovljena med ženami, ni mogla priti v nebeško kraljestvo samo zato, ker je bila njegova mati. Tudi ona je potrebovala oseben odnos z Bogom.

Četrtič se Jezusov odnos do matere omenja pri opisu križanja. Ko je pogledal s križa in jo videl stati tam skupaj z Janezom – Janezom, ki je bil vedno na voljo – je rekel: “Žena, glej, tvoj sin!” Janezu pa je rekel: “Glej, tvoja mati!”^{(Jn 19,26.27)} Tako je pokazal nežno skrb za svojo mater do samega konca.

Drugo področje Jezusovega odnosa do žensk je povezano z ženskami, ki so bile njegove sledilke. “Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žena, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, in Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja.”^(Lk 8,1-3)

Jezusovi sledilci so bili torej dvanajsteri apostoli in skupina galilejskih žena. Zakaj so hodile za njim? Ali jih je povabil? Jezus je nekoč svojim apostolom rekel: “Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.”^(Jn 15,16) Zelo verjetno je, da je Jezus izbral tudi te ženske.

Kaj so počele? Spremljale so ga. In zelo preprosto si je predstavljati težavo, ki je nastala takrat, ko so prišli v mesto in iskali prenočišče. Podpirale so ga. Obstajajo dokazi, da so bile nekatere teh žena precej bogate. Spremljale so ga do samega konca; ko so se učenci pognali v beg in si tako poskusili rešiti lastno kožo, so te ženske ostale. In bile so prve, ki so dobile sporočilo o vstajenju.

Naslednji primer Jezusovega odnosa do žensk je njegovo prijateljstvo z Marijo in Marto. Saj poznate zgodbo v Lk 10. Tam piše, da je Marija sedela pri Jezusovih nogah. Kaj to pomeni? V Jezusovem času so učenci sedeli pri učiteljevih nogah. Marta je v Jn 11 Jezusa imenovala “Učitelj”, ko je poslala Mariji sporočilo: “Učitelj je tukaj.” V Jezusovem času je bilo za rabina nezaslišano poučevati žensko. Pravzaprav so imeli celo rek, da je bolje poučevati Samarijana kakor pa žensko; in prav gotovo se spominjate, kakšno mnenje so imeli o Samarijanih!

Toda Marija je sedela pri Jezusovih nogah in iz ust njene sestre Marte je prišla ena najveličastnejših potrditev o tem, kdo je Jezus. To je bil čas Lazarjeve smrti in Jezus je pravkar prispel v Betanijo. Marta je rekla: “Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.”^(Jn 11,27) Ali je mogoče zahtevati večjo vero od te?

Naslednji primer, ki ponazarja Jezusov odnos do žensk, se je zgodil, ko je bil pomaziljen. Vsi štirje evangeliji govorijo o tem dogodku, ki se je zgodil na pojedini v Simonovi hiši. To, kar se je zgodilo tam, je pri vseh Judih Jezusovega časa sprožilo neodobravanje – Jezus je dovolil ženski, da se ga je dotaknila. Dovolil je, da se ga je dotikala ženska z razpuščenimi lasmi. (V tistih dneh so si lase razpuščale le prostitutke.) In ne samo to, Jezus je rekel, da je naredila čudovito stvar; in to je ostalo zapisano za vse rodove.

Potem je tukaj še odnos med Jezusom in Samarijanko. V tistem času so imeli pravilo, ki se je glasilo: “Moški ne sme biti v gostišču sam z žensko, niti s svojo sestro ali hčerjo, zaradi tega, kar bi si drugi moški lahko mislili. Moški se ne sme pogovarjati z žensko na ulici, niti s svojo ženo ne, še posebej pa ne s kakšno drugo žensko, zaradi tega, kar bi si drugi moški lahko mislili.” Človek se sprašuje, kakšni so bili moški v tistem času! Toda Jezus se je brez sramu pogovarjal z žensko pri studencu in tako prekršil judovski običaj.

Zapisan je tudi dogodek, ko so pred Jezusa privlekli prešuštnico. V navzočnosti teh, ki so jo želeli obsoditi, se je potegnil zanjo. Zdi se, kakor da izkušnjam Jezusa z odnosom do žensk ni konca!

Kaj pa ženske, ki jih je ozdravil? Ozdravil je Petrovo taščo, in to celo v soboto. Naenkrat je prekršil dve pravili, prvič, zdravil je v soboto; drugič, tudi dotaknil se je ženske – prijel jo je za roko.

Naslednji primer je zapisan v Lk 13,10-17, kjer je omenjena ženska, ki je bila bolna že osemnajst let. Spet se je ponovila ozdravitev v soboto, in Jezus je javno položil roko nanjo – kar je bilo med Judi popolnoma prepovedano.

Prav tako je zapisana tudi zgodba o vdovinem sinu, ki ga je Jezus obudil v vasici Nain. Jezus je prekinil pogreb in žalostnemu srcu prinesel veselje. Med obujanjem Jairove hčere je Jezus spet prekršil judovski običaj s tem, ko se je dotaknil mrtve deklice in jo povrnil v življenje. Na poti do Jairovega doma se je skozi množico do Jezusa prerinila ženska in se dotaknila roba njegove obleke. Jezus se je ustavil in vprašal, kdo se ga je dotaknil. To plaho žensko je poklical iz njenega skrivališča in pokazal, da je vredna ozdravitve. Priznal je njeno vero in njeno odločnost. Z njo je ravnal kot s kom, ki ima svoje pravice.

Zadnje poročilo o Jezusovem odnosu do žensk je opis njegove poti na Golgoto. Žene so jokale. Morda prej z Jezusom niso imele veliko stikov, toda njegovo trpljenje je ganilo njihova srca. Morali bi imeti več takšnih moških! Moških kot Simon iz Cirene, ki ni mogel molčati, ko je videl Človeka, ki trpi pod križem. Toda ženske so jokale, in Jezus jih je opazil.

V evangelijih ni niti enega primera sovražnosti žensk do Jezusa. Neovirano se je družil tako z moškimi kot ženskami in jim podajal svoje sporočilo. Z ženskami je ravnal kot z enakovrednimi moškimi. Tako ženske kot moške je izbiral za svoje posebne prijatelje. S hvaležnostjo je sprejemal njihove izraze ljubezni in jih počastil kot nekaj čudovitega. Nikoli se ni obiral služiti ženskam. In pokazal je, da se je z njimi moč družiti na visoki duhovni stopnji. Zaradi svojega sprejemanja žensk si resnično zasluži naziv njihovega zagovornika.

12. Kako je Jezus ravnal z obupanimi

Jeruzalem je bil večkrat uničen. Veliko mest in vasi iz Palestine Jezusovega časa danes ni več. V minulih letih so ljudje na ruševinah starih mest zgradili nova. Ko sem pred nekaj leti z neko skupino potoval po Sveti deželi, smo šli obiskat kopališče Betezda. Leži približno petindvajset metrov pod površino sedanjega mesta in po zavitih stopnicah se da priti do bazena, ki je bil tam v Jezusovem času. Ko pridete do petih pokritih lop, se lahko po stopnicah spustite še nižje v temo, do vode za bazen. Nekdo iz naše skupine je med spuščanjem po stopnicah po nesreči padel v bazen in ugotovil, da je voda vznemirila njega, ne pa on nje.

Kopališče Betezda stoji še danes in nam daje sliko o tem, kako je bilo v Jezusovem času.

Poročilo o človeku iz kopališča Betezda je zapisano v evangeliju po Janezu: “Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejsko imenuje Betesda, in ima pet pokritih strebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih, sušičnih. Čakali so na valovanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi stopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen.”^(Jn 5,1-4)

To je bil hokus-pokus – čarovnija tistega časa. Lurd, če hočete; kraj, kamor so ljudje lahko odšli po zdravje in ozdravitev – vsaj tako so mislili.

“Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: Bi rad ozdravel? Bolnik mu je odgovoril: Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug. Jezus mu je rekel: Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi. In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.”^(Jn 5,5-9)

Ostanek poglavja se ukvarja z nadaljevanjem te zgodbe. Jezusa so poklicali pred sodni zbor in ga obtožili pred sodiščem. Jezus, Gospodar sobote, je bil obtožen, da jo je prestopal. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Jezus – Stvarnik, ta, ki je vse ustvaril, je vzdrževal bitje src ljudi, ki so ga obtoževali. Zares zanimiv prizor.

Šestkrat so Jezusa obtožili za kršenje sobote. In če proučimo teh šest primerov, bomo videli, da se je Jezus vedno odločil v korist človeka, verski voditelji pa so se vedno odločili v korist zakona.

V Mt 12,12 je Jezus rekel: “V soboto se sme delati dobro.” Tako je Jezus “kršil” soboto zato, da bi jo posvečeval. Judovski voditelji pa so jo poskušali posvečevati, pravzaprav pa so jo kršili. Ko se je Jezus odločil v korist človeka, se je pravzaprav odločil tudi v korist zakona. Ta dva se namreč med seboj ne izključujeta. Delati dobro ob sobotah je zakonito.

Beseda zakonito je zelo zanimiva. Besedilo ne pravi, da je lepo delati dobro v soboto ali pa da je naša prednost delati dobro. Pravi da je zakonito delati dobro. Z drugimi besedami, zakon to zahteva. To je kakor vožnja po cesti, kjer prometni znak pravi: “Najmanjša dovoljena hitrost je štirideset kilometrov na uro.” Ne samo, da je dovoljeno voziti več kakor štirideset kilometrov na uro, temveč bi s počasnejšo vožnjo celo kršili zakon. Delati dobro v soboto je tisto, kar zakon zahteva, in Jezus je prišel pokazat pravi namen sobote. Očitno je zavrgel vsa svarila in storil velik korak čez vsa izročila in obrede ter pokazal, kaj je pravo posvečevanje sobote.

Tisto soboto je Jezus hodil skozi pet lop. Ljudje, ki so ležali tam, so bili brezupni primeri. Njihovi prijatelji ali sorodniki so jih prinesli tja kot v njihovo zadnje zatočišče. Nekateri so si ob bazenu postavili preproste šotore; druge so k bazenu prinašali vsak dan. Vsi so čakali na vzburkanje vode in takrat so poskušali prvi priti v bazen. Bolni, oslabeli, sušični in brezupni so ležali povsod na okrog – in so čakali.

Jezus se je sam in neopažen sprehajal med trpečimi ljudmi. To je bilo nekje kmalu po začetku njegove službe. Pozneje so se okrog njega gnetle množice in hodile za njim tesno za petami. Toda tokrat ga ob bazenu ni spremljala množica, nobena ženska se ni prerinila skozi, da bi se poskušala dotakniti vsaj roba njegove obleke.

Zato se je Jezus lahko sprehajal po teh petih stebriščih in opazoval uboge trpine ter si želel, da bi jih ozdravil. Ozdraviti je hotel vse! Če bi bil jaz tam in bi ga prepoznal ter poznal njegovo moč, bi zavpil: “Daj, Jezus! Vse jih ozdravi!”

Toda tega ni smel narediti. Njegovo poslanstvo je zajemalo veliko stvari, in če bi jih vse ozdravil, bi bilo njegovo delo predčasno končano. Že z ozdravitvijo enega samega človeka je naredil velik korak proti križu. To je razlog, zakaj ni ozdravil vseh gobavcev. Narediti kaj takega bi bila velika ovira za njegovo širše poslanstvo – zveličanje vsega človeštva.

To je tudi razlog, zakaj Bog že pred davnimi časi ni naredil konca grehu. To je razlog, zaradi katerega danes ne more ozdraviti vseh ljudi – bolnih in ubogih v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih ustanovah. Bog v svoji modrosti mora dovoliti grehu, da pride do svojega konca, tako da ga bodo vsi videli v njegovi pravi luči. In ko bo končno prišel konec greha, nihče nikoli več ne bo imel želje po njem.

Ko je Jezus hodil po teh petih lopah, hrepenel po ozdravitvi bolnikov in se morda veselil dneva, ko bo greh za vedno uničen in ko bodo vsi ozdravljeni, je videl najbolj brezupen primer. In njegovo sočutje ga je spodbudilo k dejanju.

Videl je človeka, ki je bil bolan že osemintrideset let. Njegovi prijatelji so umrli, prav tako tudi njegovi sorodniki; njegov edini dom je bil tukaj ob bazenu. Jezus se je ustavil, ga pogledal in vprašal nekaj, kar se nam zdi precej neumno.

“Ali hočeš biti ozdravljen?”

“Prosim? Kaj pa misliš, da počnem tukaj?”

“Ali hočeš biti ozdravljen?” Očitno je hotel, da sam človek izrazi svojo željo.

Saj poznate njegov odgovor. “Da, to si želim. Toda nimam nikogar. Nimam človeka. Sam pa nisem dovolj močan, da bi prišel do bazena. Vedno me kdo prehiti. Položaj je brezupen.”

Jezus ni izgubljal časa. Ni ovinkaril. Pogledal je človeka in z močjo, ki prihaja od Darovalca življenja, Stvarnika, tega, ki je ustvaril vesolje – močjo, zaradi katere je tudi prah ob stvarjenju stal v položaju mirno – ukazal: “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.”

Namenimo pozornost zanimivemu zaporedju. Poročilo pravi, da je 1) človek nemudoma ozdravel, 2) vzel svojo posteljo in 3) hodil.

Kako lahko se vtkemo v to sliko. Želimo si malo zasluge zase, malo slave za nas osebno. In zato pravimo, da Bog pomaga tistim, ki si pomagajo sami. Želimo si, da bi bili Božji darovi nekako odvisni od našega dela. Morda ste že kdaj slišali koga reči, da je ta človek lahko shodil zato, ker je imel močno voljo in je stisnil zobe ter bil odločen narediti to, kar mu je rekel Jezus. In ko se je potrudil za to, je ozdravel in lahko shodil. Toda ni bilo tako. Jezus ga je hipoma ozdravil. Najprej je ozdravel; nato je vstal, vzel svojo posteljo in hodil. Hoja in nošenje postelje sta bili posledici ozdravitve, ne pa njen vzrok.

In tako vidimo tega človeka, ki hodi, bolje rečeno skače, proč od bazena. Kaj predstavlja bazen? Predstavlja nekaj, kar lahko naredimo za svojo ozdravitev. Bazen lahko predstavlja nekaj, kar poskušamo narediti, da bi dosegli zveličanje ali pa da bi dosegli zmago ali pravičnost.

Morda so nekateri, ki so si samo domišljali, da so bolni, očitno ozdraveli, ker so tako mislili. Toda ta človek je bil slaboten. Ni imel dovolj moči, da bi prišel do bazena. Bil je brezupen primer.

Ali ste mu podobni? Ne prezrimo duhovnega nauka te zgodbe. Kaj je danes vaš bazen? Ali ste si poskušali zaslužiti pot v nebesa – biti dovolj dobri, da bi vam uspelo? Ali je to vaš bazen? Nikoli vam ne bo uspelo s svojo močjo.

Ali ste poskušali doseči zmago nad kakšnim grehom v svojem življenju? In niste imeli miru? In zdaj ste pripravljeni obupati? Ali je to vaš bazen? Kaj pa verniki, ki poskušajo narediti nekaj, s čimer bi prisilili Jezusa, da kmalu pride? Ali ste že videli njihova gesla in plakate, na katerih piše: “Vstanimo in končajmo delo.” In potem slišite, da prebivalstvo sveta narašča hitreje, kakor pa se širi evangelij, in ste pripravljeni obupati. Ali je to vaš bazen?

Imamo različne bazene, ki si jih prizadevamo doseči. Morda je danes med nami kdo, ki se je osemintrideset let ali pa še dlje trudil doseči svoj bazen, pa ga še vedno ni dosegel. Za takšnega imam veselo novico: “Rešitev v Jezusovi krvi je, življenje je le v njej.” Obstaja ogrinjalo za tiste, ki so goli, oblačilo, ki ne vsebuje niti ene človeške niti. Danes vam je to oblačilo ponujeno kot darilo. To je oblačilo Jezusove moči namesto vašega neuspeha.

Ali bi se mi torej, prosim, pridružili danes v eni od teh petih lop? Jezus gre mimo. Sklanja se k vam in sprašuje: “Ali hočeš biti ozdravljen?”

Tukaj stopamo v nekaj, kar nekateri imenujejo osebni evangelij. Takšni pravijo: “Ne govorite o ozdravitvi. Bodimo nepristranski. Ne glejmo nase.”

Ali si lahko predstavljate Jezusa, ki se skloni k temu človeku ob bazenu in ga vpraša, ali želi ozdraveti?

In ta mu odgovarja: “O, to je preveč osebno. Dovolj bo, če boš na moj račun v nebesih položil nekaj pravičnosti. To bo zadostovalo.”

Lahko smo hvaležni za to, kar je Jezus naredil na križu, toda prav tako smo lahko hvaležni tudi za to, kar želi narediti v življenju vsakega od nas. Charles Spurgeon, veliki pridigar v preteklosti, je rekel takole: “In zdaj, moji dragi poslušalci, vam bom zastavil vprašanje. Ali želite ozdraveti? Ali želite biti zveličani? Ali veste, kaj pomeni biti zveličan? O, pravite, to pomeni izogniti se peklu. Ne, ne, ne. To je sad tega, da smo zveličani. Biti zveličan je nekaj popolnoma drugega. Ali želite biti rešeni moči greha? Ali želite biti rešeni pohlepa, posvetnosti, nečistosti, hudobnega značaja, krivičnosti, brezbožnosti, oblastnega vedenja, pijanosti, pokvarjenosti? Ali ste se pripravljeni odreči grehu, ki vam je najbolj pri srcu?

Nekateri pravijo, da ne morejo iskreno reči, da si želijo vse to. Potem danes ne govorim vam.

Toda so tudi takšni, ki pravijo: 'Da, želim se znebiti greha, korenine in stebla. Po Božji milosti želim danes postati kristjan in biti rešen svojih grehov.' Potemtakem vstanite, vzemite svojo posteljo in hodite.”

Ali ne boste sprejeli najboljšega Prijatelja, ki ga lahko imate, samega Gospoda Jezusa, ki se sprehaja med petimi lopami? Ni prišel klicat pravičnih, temveč grešnike k spokorjenju. Pravi: “Obrnite se k meni in rešite se, vsi konci zemlje.”^(Iz 45,22) Bil je pripravljen tvegati za vas. Njegovo sočutje ga vedno spodbudi k dejanjem. In danes vam ponuja duhovno ozdravitev, ki si jo tako želite.

13. Kako je Jezus ravnal z učenci

Ali ste kdaj pomislili, da bi umrli za Jezusa? Ali bi bili pripravljeni? In če bi bili pripravljeni, ali bi bili zmožni to tudi narediti? Ti, ki so v preteklosti dali svoje življenje za Jezusa, so zagotovo dobili pomoč od zgoraj.

Med boksarsko vstajo so razbojniki odpeljali nekega misijonarja na Kitajskem v svoje gorsko oporišče in ga poskušali prisiliti, da se odpove svoji veri. Ni hotel. Zato so mu odrezali vse prste na rokah in nogah. Potem pa so vprašali: “Ali se boš zdaj odpovedal svoji veri?”

Toda odgovoril je z ne. Zato so mu odrezali roki v zapestju in nogi pri gležnjih in vpili nanj, naj se odpove svoji veri v Jezusa. Še vedno ni hotel. Končno so mu v celoti odrezali roki in nogi, in ko je umiral v lastni krvi, so ga vprašali: “Imaš zdaj kaj povedati?”

Rekel je: “Da, ali bi hoteli sporočiti mojemu sinu, naj pride in me nadomesti na Kitajskem?”

Poročila te vrste prihajajo do nas iz različnih krajev in časov. Kri mučencev je tekla od Abela pa vse do današnjega časa. In če v tej knjigi, ki govori o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, ne bi govorili o tem, kako je ravnal s svojimi sledilci – ne samo v občestvu, temveč tudi v trpljenju – bi bila to velika pomanjkljivost.

Jezus je svojim sledilcem rekel: “Bodi zvest do smrti, in dal ti bom venec življenja.”^(Raz 2,10) Apostol Peter je spoznal vrednost trpljenja. Bil je čas, ko je pobegnil. Lahko se spomnimo njegovega pogovora z Jezusom, ko je svojim učencem govoril o svoji bližajoči se smrti. Peter je rekel: “Gospod, to se ti ne sme zgoditi.” In Jezus ga je zaradi tega grajal.^{(Mt 16,22.23)}

Toda Peter je spoznal blagoslov občestva v trpljenju in to opisal takole: “Ljubljeni, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste sodeležni pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.”^{(1 Pt 4,12.13)}

Zato ni nič nenavadnega, če kristjani trpijo. Podobno sporočilo je tudi v besedah apostola Pavla: “Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite.”^(Flp 1,29)

Prednost, dar in čast – eden največjih blagoslovov, ki nam jih lahko dajo nebesa – je spoznati občestvo trpljenja in biti zvest do smrti. Za človeški razum je skrivnost, zakaj je to res, toda Jezus ponuja občestvo v trpljenju vsem svojim sledilcem na ta ali oni način.

Osredotočimo se zato na enega od Jezusovih najtesnejših sledilcev, za katerega je sam Jezus rekel: “Nihče, ki se je rodil, ni večji od njega.” Ime mu je bilo Janez Krstnik. Mnogi so se čudili ob njegovi smrti.

Janez Krstnik je bil otrok čudeža, posvečen Gospodu od samega rojstva. Svoj čas je preživljal v puščavi, oblečen v nenavadna oblačila ter užival rožiče in divji med. Naučil se je ljubiti puščavo in prostrane prostore.

Na začetku svojega javnega delovanja in napovedovanja skorajšnjega Mesijevega prihoda ni varčeval z besedami. Grajal je celo samega kralja Heroda zaradi njegove poroke. Herodovi ženi niso bile všeč Janezove besede, zato je prepričala moža, da ga je vrgel v ječo.

Večina ljudi je pričakovala, da bo Janez kmalu izpuščen. Bili so prepričani, da mu bo spoštovanje ljudi in celo samega kralja zagotovilo varnost. Toda Janez je čakal in čakal in čakal. Omejitve ječe so bile neznosne temu, ki je svoje življenje preživel v puščavskih hribih. V njegovih mislih so se začela pojavljati vprašanja. Dobil je možnost podvomiti o svojem poslanstvu in o Jezusovi božanski naravi.

Prišel je trenutek, ko ni mogel več zdržati, zato je k Jezusu poslal sporočilo, v katerem je zastavil nekoliko težkih vprašanj. Jezusov odgovor pa mu je znova dal gotovost.

Nato pa se je nekega dne Herodovi ženi izpolnila želja. Svojega moža je prevarala s pomočjo hčere Salome, da je ukazal Janeza obglaviti. Janez je bil navidezno zapuščen od Boga, pozabljen od Jezusa, prepuščen samemu sebi. Ali Jezus tako ravna s svojimi učenci?

Težko razumemo, kako je lahko med vsemi darovi, ki nam jih podarjajo nebesa, občestvo s Kristusom v njegovem trpljenju največji dar in največja čast. Kakšno občestvo so Janez Krstnik, misijonar na Kitajskem in vsi drugi številni mučenci v vseh časih imeli s Kristusom v njegovem trpljenju? Kaj je Kristusovo trpljenje?

Najprej se moramo zavedati, da je Kristus trpel zaradi pravičnosti. Ni trpel zaradi svojega greha. In zato je izgovoril blagoslov za vse tiste v vseh časih, ki so trpeli zaradi pravičnosti.

Krivičniki se v navzočnosti pravičnih vedno počutijo neprijetno. Hudobni ljudje so Jezusa sovražili zaradi njegovega čistega življenja in ga zato tudi poskušali uničiti. Tisti, ki so sprejeli Kristusovo pravičnost, so prejeli tudi opozorilo, da ne bodo vedno najbolj priljubljeni, nekateri pa bodo zaradi pravičnosti pretrpeli tudi preganjanje in celo smrt.

Tudi Jezus je trpel zaradi drugih. On je najbolj vzvišen zgled tega, ki je bil pripravljen dati svoje življenje za svoje prijatelje, in mnogi ljudje v vseh časih so se mu v tem pridružili. Slišali smo njihove zgodbe.

Prav tako tudi vemo, da je Jezus trpel, ker je bil poslušen veličastnemu načrtu, sestavljenemu pred stvarjenjem sveta. Po njem je bilo predvideno, da bo Jezus prišel človeštvu ponudit izhod, če se bo pojavil greh. Jezus ni odstopil od tega načrta, temveč je ostal pod nadzorom svojega Očeta ves čas življenja na zemlji.

Toda Jezus bi se lahko rešil. Ko so prišli duhovniki in pismarji in rekli: “Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti,” so govorili resnico.^(Mr 15,31) Toda čeprav bi lahko rešil samega sebe, ne bi mogel rešiti sebe in drugih.

Tisti, ki so sledili Jezusu v občestvu, so odkrili to isto stvar. S tem ko so ostali pod Božjim nadzorom, niso mogli rešiti sami sebe. Misijonar na Kitajskem bi očitno lahko rešil samega sebe, če bi se odpovedal svoji veri v Kristusa. Toda ker je bil odločen ostati pod Božjim nadzorom in še naprej izpovedovati svojo vero v Kristusa, se ni mogel rešiti.

Kristusov sledilec lahko torej trpi zaradi pravičnosti, lahko tudi trpi za druge in zato, ker se je odločil v svojem življenju ostati poslušen Bogu. Janez Krstnik je doživel takšno trpljenje.

Jezus bi z veseljem rešil svojega ljubljenega in zvestega služabnika, toda zaradi tisoče drugih, ki so šli iz ječe v smrt, je Janez moral spiti kelih mučeništva.

Janez Krstnik je utrl pot za druge učence – za vse, razen enega – ki so umrli mučeniške smrti. Učenci so plačali največjo ceno in utrli pot za mučence, ki so jim sledili. In mučenci, ki so jim sledili, so utrli pot za nas danes, ki še vedno živimo v svetu bolečine, žalosti, ločitve in smrti.

Morda lahko razumemo, da je Janez umrl zaradi učencev, ki so prišli za njim – toda zakaj so morali umreti mučenci?

Za začetek vemo, da je Bog ustvaril svet tako, da dež pada na pravične in krivične. Sonce sije na dobre in hudobne. Če bi se dobre stvari dogajale samo dobrim ljudem in slabe samo slabim, bi kmalu ves svet služil Bogu samo zaradi tega, kar bi lahko dobili od njega. Toda Bog si želi samo službo iz ljubezni. Svojim sledilcem ni nikoli obljubil, da bo nebo vedno modro. Nikoli ni obljubil osvoboditve od vseh težav, ki so posledica življenja na grešnem svetu.

Zagotovo obstaja veliko vzrokov za to. Eden od njih je lahko, da se morajo celo Kristusovi sledilci vedno znova spominjati grozovitosti greha, saj bi sicer lahko pozabili na njegovo smrtonosno naravo in spet postali njegove žrtve. Bog načrtuje, da bo nekoč, ko bo vse vesolje očiščeno greha, ko greha in grešnikov ne bo več, tako tudi ostalo. Obljubil je, da se greh v drugo ne bo pojavil več. In da bi se to lahko zgodilo, moramo greh videti v njegovi pravi luči, tako da nam nikoli več ne bo privlačen.

Toda še o enem razlogu moramo razmisliti. Vemo, da Hudič neprestano obtožuje Boga, da ni pravičen. Trdi, da ljudje služijo Bogu samo zato, ker lahko od njega nekaj dobijo. Zagotovo poznate Jobovo izkušnjo in kako se je iztekla. Hudičeva obtožba je bila, da Job služi Bogu zato, ker ga blagoslavlja.^{(Job 1,9.10)} In Jobova izkušnja se lahko ponovi v življenju vsakega od nas.

Bog nam obljublja, da nič, kar lahko naredi Hudič, nobena težava, ki jo lahko povzroči na tem grešnem svetu, ni večja od Božje moči, da obvaruje nas in ohrani naše zaupanje vanj. In Bog potrebuje žive dokaze, da je to res tako.

Bodimo še bolj določni, ko si bomo ogledovali, kako to načelo deluje v velikem boju med Kristusom in Satanom. Sveto pismo nas uči, da bo na koncu tisočletja, ko bo Jezus tretjič prišel na ta svet, prišlo do prvega in zadnjega srečanja vseh ljudi, ki so kdaj živeli na zemlji. Nekateri bodo zunaj mesta in bodo gledali vanj, drugi pa bodo v mestu in bodo gledali ven.

Zunaj mesta bodo nekateri iz časov potopa, ko so bile človeške misli ves čas hudobne. Ti bodo s pestmi grozili Bogu in govorili: “Ni pravično. Služiti tebi v času, v katerem smo živeli, je bilo pretežko.”

In morda si lahko predstavljamo, kako od nekod znotraj mesta prihaja glas, ki pravi: “Noe, prosim, stopi na obzidje!”

In ko se bo pojavil Noe, ljudje iz časa potopa ne bodo imeli več kaj reči.

Lahko si predstavljam, kako bo tisti dan zunaj mesta skupina ljudi, ki so živeli med Izraelovim odpadništvom. Vdali so se pritisku in postali Baalovi častilci. Tudi ti s pestmi žugajo Bogu: “Služiti tebi v času, v katerem smo živeli, je bilo pretežko. Skorajda bi bili edini, ki nam je uspelo.”

In Bog bo potem zaprosil Elija, naj stopi na obzidje; in ti ljudje ne bodo imeli več kaj reči.

Lahko si predstavljam ljudi iz časov prve cerkve, ko je preganjanje doseglo vrhunec, da stojijo zunaj mesta in s pestmi žugajo Bogu, govoreč: “Pretežko ti je bilo služiti v času, v katerem smo živeli. Ubili bi nas, če bi odkrito zagovarjali Jezusa Kristusa.”

In Bog bo na obzidje poklical Štefana, in ti ljudje ne bodo imeli več kaj reči.

Predstavljam si skupino ljudi iz srednjega veka, ki z dvignjenimi pestmi grozijo Bogu, ter Husa in Hieronima, ki se pojavita na obzidju. Vidim nekoga iz Kitajske, iz časov boksarske vstaje, zunaj obzidja, in misijonarja, o katerem smo govorili na začetku, ki bo stopil na obzidje.

Zamišljam si nekoga iz našega časa – žrtev raka, ki je več mesecev grozovito trpel in na koncu umrl. Pred smrtjo se je ta razjezil na Boga in ga obdolžil za vse svoje težave, ga preklel in umrl.

Za nekoga takšnega, ki bo tistega dne zunaj obzidja, bo Bog morda moral imeti znotraj obzidja nekoga, ki je doživel podobno preizkušnjo, vendar ga je kljub temu ljubil in mu zaupal.

Ali to pomeni, da je Bog ta, ki povzroča vse to trpljenje? Ne, ne. Trpljenje povzroča Satan, vendar bo premagan zaradi Božjih milostnih namenov. Učenci so vprašali Jezusa: “Kdo je grešil, ta ali njegovi starši?”

Jezus je odgovoril: “Niti ta, niti njegovi starši! Toda glejte! Videli boste Božjo slavo.”^(Jn 9,3)

Prišel bo dan, ko bo Božja slava zmagala; takrat bodo Kristusovi sledilci, ki so trpeli in mu služili zaradi njega – ne samo zaradi sebe – dobili svojo nagrado. Jezus je obljubil več kakor pa samo nadomestilo za vse neprijetnosti, ki smo jih doživeli kot posledico tega, da smo se rodili na tem grešnem svetu.

Božji načrt v velikem boju napreduje tako, da bodo celo tisti zunaj mesta – celo sam Satan – na koncu priznali, da je bil Bog pravičen.

Kakšen dan bo to, ko bo težava greha za večno rešena in ko bomo lahko za večno v občestvu s Kristusom.

14. Kako je Jezus ravnal s svojimi sosedi

Novica o tem, da v mesto prihaja Jezus, se je hitro razširila, čeprav je bil pred kratkim tam. Skoraj trideset let je bil samo eden od sosedov v Nazaretu. Manj kakor dve leti je minilo od takrat, ko je pospravil orodje, se poslovil od matere Marije in se podal na nenavadno poslanstvo.

Z reke Jordan, iz glavnega mesta Jeruzalema ter iz galilejskih mest in vasi so prihajala poročila. Jezus je delal skrivnostne reči. Nazarečani so se ob vaškem vodnjaku ali na trgu pogosto pogovarjali o najnovejših govoricah glede Jezusa. Večina zgodb ni ustrezala Jezusu, kakršnega so poznali. V Nazaretu je bil Jezus namreč priden delavec, dober poslušalec, prijazen sosed. Bil je malce poseben, vnet za Božje stvari in zelo si je prizadeval pomagati svojim bližnjim. Toda zdaj je nenadoma zvenel kot nekakšen skrajnež, radikalec ali gorečnež.

Kmalu po njegovem odhodu so ljudje v mestu slišali za njegovo čiščenje jeruzalemskega templja. V nazareški krajevni shodnici ni nikoli poskušal kaj takega! Morda pa je Jeruzalem potreboval takšno zdravljenje. V glavnem mestu je bilo stanje precej pokvarjeno – vsaj tako so govorili!

Jezus je kar precej potoval po deželi in vedno večje število ljudi je hodilo za njim, kamor koli je šel. Slišati je bilo vse več poročil o čudežih, ozdravitvah in izganjanju hudobnih duhov. Nihče ni bil prepričan, kaj naj verjame, toda vsi so se zanimali za fanta iz soseščine, ki dela dobro – ali pa je morda ta fant iz soseščine povzročal težave? Kakor koli že, zdaj bodo to ugotovili sami, saj je Jezus prihajal na obisk v Nazaret.

“Jezus se je v moči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral.”^{(Lk 4,14-16)}

Ljudje v Nazretu so s ponosom opazovali Jezusa, ki mu je bila tisto sobotno jutro zaupana čast brati svetopisemsko besedilo. Lepo ga je bilo spet videti doma. Zelo lepo, da so mu starešine izkazale prednost, da je lahko stal za prižnico. Ali lahko slišite koga, ki šepeta svojemu sosedu: “Veš, to je Jožefov sin. Nekoč je živel v naši ulici.”

Janez Krstnik je razglasil, da je Jezus Božji Sin. Njegovi učenci so verovali, da je Mesija. Množice so ga sprejele za velikega učitelja ali preroka. Toda tukaj, v Nazaretu, je bil Jožefov sin. In če je katero koli od poročil o čudežih in osupljivih dejanjih res, ali ni Nazaret potem upravičen do posebne predstave? Mar nimajo pravice do sedežev v prvi vrsti? Ali ga ne poznajo že od prej, ko je bil z njimi? Nagnili so se naprej, da bi ujeli njegove besede.

“In podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Gospodov Duh je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.”^{(Lk 4,17-20)}

Morda je večina Nazarečanov preslišala, kaj je poudaril. Vedeli so, da je ta svetopisemski odlomek mesijansko besedilo, in zato so pomislili na Mesija, ki bo prišel. Morda so nekateri že začeli povezovati določene stvari in so zato postajali nemirni. Toda nekaj v zraku je preprečilo nadaljevanje bogoslužja, saj Sveto pismo pravi, da so bile vse oči usmerjene vanj, potem ko je sedel.

Nato je Jezus spet spregovoril: “Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.”^(Lk 4,21) In zdaj so vsi obrazi potemneli. Jezus je v bistvu rekel: “Jaz sem Mesija.” Precej težko je sprejeti takšne besede – še posebej če se te nanašajo na vašega soseda. Toda nekaj je bilo še težje sprejeti. Če je Jezus rekel: “Jaz sem Mesija,” po temtakem je tudi dejal: “Vi ste ubogi. Vi ste zatiranci. Vi ste slepci in jetniki.”

Kakšen način za Jezusovo ravnanje s svojimi sosedi! Ali si niso zaslužili njegovega spoštovanja in časti? Mar niso bili vljudni do njega? Kakšen odziv! Zakaj – če je že hotel, da bi verovali vanj – ni začel zdraviti bolezni in lajšati težav vsem svojim starim prijateljem in sosedom? Zakaj – če je bil Mesija – jim ni najprej ponudil ključnih položajev v svojem novem kraljestvu, za katero so slišali? Kako jih je lahko najprej užalil in potem pričakoval njihovo podporo in sprejemanje?

Kljub zanimanju za Jezusa – fanta iz soseščine, ki je doživel uspeh v Jeruzalemu in Kafarnaumu – kljub usmiljenim besedam, ki jih je izgovarjal, kljub mogočnemu vplivu Svetega Duha tistega dne, je bilo seme zavračanja močno. Ljudje so rekli: “Ali ni to Jožefov sin?”^(Lk 4,22)

Kaj so pravzaprav govorili? Govorili so: “Ta je eden izmed nas.” Daj, Jezus, udari po pokvarjenosti v Jeruzalemu. Vsi naj slišijo za grešnost poganov in Samarijanov! Pograjaj pocestnice in pobiralce davkov. Zdaj si pa v Nazaretu! Ne ravnaj tako s svojimi sosedi! Ti si eden od nas. Mi smo ti pomagali, da si postal to, kar si. Ne šopiri se, saj te vendar poznamo! Poznamo tvoje starše in sorodnike. Vemo, da si samo Jožefov sin.

Toda Jezus še ni končal. “Seveda mi boste povedali ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tukaj v domačem kraju.”^(Lk 4,23) Nato jih je spomnil na Elijev čas, ko ni deževalo tri leta in pol. Elija je bil kljub mnogim vdovam v Izraelu poslan k vdovi v Sarepti, mestu Sidonu, obstranki. Bog je obšel svoje tedanje ljudstvo in odšel k poganom. In ne samo to; Jezus jih je spomnil še na gobavca Naamana, ki ga je ozdravil Elizej, medtem ko noben od izraelskih gobavcev ni bil ozdravljen. In zdaj je Jezus namigoval na to, da se bo ista stvar zgodila tudi v Nazretu. To pa je bilo težko sprejeti.

“Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli.”^(Lk 4,28) Vsi!

Čakajte malo – to so bili vendar ljudje, s katerimi je Jezus odraščal. To so bili tisti, ki so se z njim igrali ulične igre – ko so se igrali tiste igre, ki se jih je Jezus hotel igrati. Ti ljudje so ga videli kot dečka, ki je zgodaj zjutraj ali zvečer z zvitkom pod roko odhajal iz Nazareta na bližnje griče, da bi bil na samem s svojim Očetom.

To so bili ljudje, ki so videli njegovo popolno življenje, ki so jim njegove roke ponudile kozarec hladne vode, ki so z njim delili njegovo kosilo, ko so bili lačni. Marko pravi, da so bili tam tudi njegovi sorodniki, čeprav bi radi verjeli, da je bil njihov odziv drugačen. Toda besedilo pravi, da so vsi pobesneli.

“Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in hodil dalje.”^{(Lk 4,29.30)}

Ali ga lahko vidite, kako sam odhaja iz Nazareta? Ali lahko vidite njegovo sklonjeno glavo in solze na licih? To so bili njegovi prijatelji iz otroštva. Gotovo jih je ljubil na poseben način. Oni pa so ga zavrgli, pa ne samo to, poskušali so ga celo ubiti. Huda bolečina je zadela Moža bolečin, ki je poznal bridkost. Zavrgli so ga njegovi sosedje in prijatelji ter morda člani njegove družine.

Kaj pa je bila podlaga za to zavrnitev? Zadeva je veliko globlja od tekmovalnosti njegovih someščanov in sosedov. Zavrgli so ga zato, ker je čist, oni pa grešni. Brezbožni se v družbi pobožnih vedno počutijo neprijetno. Zavrnili so ga, ker so vedeli, da se bodo morali spremeniti, če bodo sprejeli njegov nauk. Zavrnili so ga, ker je bil njihov narodnostni ponos močno prizadet. Niso hoteli razmišljati o starozaveznih poročilih o časih, ko so bili pogani in obstranci počaščeni bolj kakor izvoljeno ljudstvo. Zavrgli so ga, ker njihovemu verskemu življenju ni izkazal pravega spoštovanja, kakor ga ni niti njihovim verskim običajem in vodjem, ki so jih častili. Jezusa so zavrnili zato, ker jim je bil podoben – a vendar drugačen.

Jezus je bil tako prisiljen zapustiti svoje sosede v Nazaretu in oditi po prašni cesti s tragičnim spoznanjem, da je bila za večino med njimi ta zavrnitev dokončna. Zavedal se je, da je za ljudi, ki so zavrnili Boga, skorajda neizogibno, da bodo zavrgli tudi njega. Človeški ponos se vedno upira priznanju, da se je motil. Ko zavzamemo stališče, se ne želimo umakniti. In za večino Jezusovih sosedov iz Nazareta se to zavračanje ni nikoli končalo.

Toda celo v Nazaretu je bilo nekaj izjem. Evangelist Marko nakazuje, da jih je nekaj lahko ozdravil.^(Mr 6) V izvoljenem ljudstvu, med Božjim posebnim ljudstvom, jih je bilo nekaj. Vedno jih je bilo nekaj, ki so ga sprejeli; in jaz danes želim biti med njimi, kaj pa vi?

Jezus je prišel oznanjat evangelij ubogim. Nekoliko siromašnih ribičev ga je sprejelo. Ali se jim želite danes pridružiti? Jezus je prišel ozdravit potrte. Nekaj potrtih, kot na primer Marija in Marta, se je naučilo sedeti pri njegovih nogah. Prišel je oznanit osvoboditev ujetnikov. Bilo je nekaj takšnih, ki so slišali Jezusove besede kljub rjovenju demonov v svojem potemnjenem razumu in sprejeli osvoboditev, ki jo je ponujal. Jezus je prišel slepim vrnit vid. In res je bilo nekaj slepih, kot na primer Bartimej, in so vpili po pomoči, ki jo je ponujal. Potem so bili še duhovno slepi, ki so začutili svojo potrebo in iztegnili svojo roko proti Jezusu, da jim je vrnil vid. Nekaj takšnih, ki jih je sovražnik pretepel in ranil, je prišlo k Jezusu in sprejelo osvoboditev ter ga potem glasno slavilo.

Toda takšnih je bilo samo nekaj.

Ko opazujemo Jezusa, ki odhaja po cesti, izgnan od tistih, ki so zavrnili njegovo ljubezen, ne dovolimo, da odide sam. Ne dovolimo, da bo danes hodil sam, temveč pojdimo z njim in recimo: “Dragi Gospod, računaj name. Sem na tvoji strani. Ne želim te zavrniti.”

Še vedno z velikim hrepenenjem išče tistih nekaj, ki bodo sprejeli njegove blagoslove, ki jih želi podeliti.

15. Kako je Jezus ravnal z verskimi voditelji

Ali ste farizej? Ali pa morda saducej? Če vsaj malo poznate svetopisemsko poročilo o Jezusovem življenju, se najverjetneje ne želite poistiti z nobeno od omenjenih skupin! Toda v Jezusovem času je bilo biti farizej ali saducej znak odličnosti. Celo apostol Pavel je govoril o farizejstvu kot o častni zadevi. Če ste v tistih časih srečali starega prijatelja, ki vas je vprašal: “Kaj pa dela tvoj sin?” ste ponosno odgovorili: “Moj sin je farizej!”

Toda danes gledamo na farizeje in saduceje v glavnem v slabi luči, čeprav lahko nekatere njihove težave najdemo tudi v svojem srcu. Oglejmo si, kaj je držalo te ljudi pokonci, in morda bomo videli, kako smo lahko rešeni napak, ki so jih naredili.

Kdo so bili farizeji? Bili so konzervativci. Strogi spolnjevalci postave. Tradicionalisti. Zelo so se trudili za ohranjanje cerkvenih meril, naukov in običajev. Bili so žrtve v tistih časih zelo razširjene težave – zveličanja s svojimi dejanji. Bili so večja od obeh skupin verskih vodij in svojo gotovost so imeli v cerkvenih merilih, ki so jih povzdigovali.

Druga skupina verskih vodij so bili saduceji. To so bili liberalci Jezusovega časa. Še vedno so bili strogi spolnjevalci postave, saj so bili tudi oni žrtve zamisli, da se lahko človek reši s svojimi napori. Toda oni so svojo gotovost temeljili na cerkvenih merilih, ki so jih opustili.

Saduceji so trdili, da verujejo samo v Svete spise, za razliko od farizejev, ki so nekatere svoje nauke podpirali z izročilom. Toda v resnici so tudi saduceji imeli svoje izročilo. Pa tudi v svojem poudarjanju Svetih spisov so bili pogosto zelo izbirčni glede tega, katere njihove dele bodo sprejeli in katerih ne.

Med saduceji so bili Jezusovi najhujši sovražniki. Bili so manjša od obeh verskih skupin, a zato močnejša. Položaj velikega duhovnika je bil običajno zaupan saduceju, pa tudi v velikem zboru so imeli večino.

Raziskave, ki so bile opravljene v današnji krščanski cerkvi, kažejo na to, da večina verskih voditeljev in ljudi še zmeraj poskuša priti v nebesa s svojimi dejanji. To pa prežema vse krščanske cerkve. Dolgo časa je bilo to skupni imenovalec vseh svetovnih ver, toda zdaj je to lastnost tudi krščanskih veroizpovedi.

Vsaka cerkev se bojuje z boleznijo, ki je znana kot zveličanje z deli. Večina, ki se ima za kristjane, nima časa za Boga, molitev in proučevanje Božje besede. In vsakdo, ki dan za dnem živi ločeno od Boga in kljub temu upa, da bo prišel v nebesa, verjame v zveličanje z dejanji. To pa pomeni, da obstaja velika verjetnost, da so farizeji in saduceji tudi med nami.

Farizeji in saduceji so poleg upanja v zveličanje z lastnimi napori imeli skupne še druge stvari. Imeli so skupno težavo napačnega razlaganja Svetih spisov. Napačno so razlagali Božji zakon, njegov namen in vlogo. Napak so razlagali tudi prerokbe, tudi tiste, ki so govorile o Mesiju, ki prihaja. Napačno so razumeli Božje kraljestvo in kar zajema veselo sporočilo o njem. Toda bili so veličastni glede opravičenja! Na njihovih srečanjih in verskih praznikih je kri tekla v potokih. Dnevno so bili zraven pri žrtvovanju ovac, goveda in grlic. Toda kljub njihovim skupnim prepričanjem in koristim je bilo med dvema skupinama malo edinosti. Neprestano so bili vpleteni v razpore in razprave. Najpogosteje so se prerekali o vstajenju mrtvih.

Ko je prišel Jezus, po njihovih merilih z njimi ni ravnal dobro. Ne samo da ni izkazoval spoštovanja njim in njihovim obredom, marveč jih je celo žalil! Težko je razumeti, kako jim je lahko govoril in se je v njegovem glasu čutil jok, toda tako pravi poročilo o njem. Farizeje in saduceje je imenoval hinavci.^(Lk 12,1) Oboji so se motili. Oboji so se na zunaj trudili pokazati drugačni od tega, kakršni so bili v notranjosti. Jezus je zanje uporabil zanimivo prispodobo njihove težave, ko je govoril o kozarcu in skledi, ki sta čista od zunaj, od znotraj pa še zmeraj umazana.^(Mt 23)

Še bolj neprizanesljiva pa je prispodoba o grobovih prerokov: “Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivičnosti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokom in krasite spomenike pravičnih ter govorite: Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.”^{(Mt 23,27-30)}

Očitno je, da so bili žrtve zunanje pravičnosti. Pot od njihovih domov do cerkve oziroma shodnice je bila dodobra shojena. Toda Jezus je na Gori blagrov rekel, da nimamo možnosti za nebeško kraljestvo, če naša pravičnost ne bo presegla pravičnosti farizejev.

Ti hinavci so dajali desetino, bili so dosledni posvečevalci sobote in privrženci zdrave prehrane. Če bi jim v juho padla mušica, je nikakor ne bi pojedli. Bili so dobri glede del – še posebej tistih, ki so jih lahko videli drugi. Odlični so bili, kar se tiče posta, in lahko so molili dolge molitve. Bili so pikolovski glede obrednega umivanja in ljubili so prve prostore v shodnicah. Toda drugim so nalagali bremena, ki jih je bilo nemogoče nositi. Jezus jim je rekel, da so spreobrnjenca, ki jim ga je uspelo pridobiti za svojo vero, naredili “dvakrat hujšega od sebe”.^(Mt 23,15)

Jezus je rekel: “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.”^(Jn 12,32) Toda verski vodje so rekli: “Če bomo mi vse pritegnili k sebi, bomo mi povišani.” In prav to so poskušali narediti.

Ti verski voditelji Jezusa niso marali zaradi številnih razlogov. Prvič, Jezus je sprejemal grešnike, oni pa ne. Nepoboljšljivi grešniki pri farizejih in saducejih niso imeli možnosti. Izključili so jih iz shodnice, poskušali so jih kamnati in nikakor se niso družili z njimi. Toda Jezus je sprejemal grešnike – in to je veselo sporočilo tudi danes, ali ne? Mar niste veseli, ker Jezus sprejema grešnike?

Druga stvar, zaradi katere niso marali Jezusa, je bila ta, da je glede na njihove zakone kršil soboto. Imeli so ga za liberalnega, ker ni spoštoval njihovih zakonov in izročil. Ni jim bilo všeč, ker je Jezus poučeval brez predpisanega dovoljenja. Niso marali pomanjkanja spoštovanja njihovih visokih položajev. Imena, s katerimi jih je imenoval, in neprizanesljive graje, ki jim jih je namenil, jim niso bile všeč. Tudi njegovih čudežev in tega, da so se navadni ljudje zgrinjali za njim in ga poveličevali, niso marali. Rekli so: “Glejte, vse je odšlo za njim.”^(Jn 12,19) Strah jih je bilo za njihovo lastno moč in oblast nad ljudmi.

Skratka, bili so zavistni in pohlepni, in ko se je kot sad njihovega neomajnega sovraštva do Kristusa pojavil osamljeni križ, so prišli in zmajevali z glavami ter govorili: “Druge je rešil, sebe pa ne more!” Vse svoje življenje so poskušali rešiti sami sebe, zato je bilo zanje kakor klofuta dejstvo, da Jezus ni prišel rešit sebe, temveč druge. Jezus bi se lahko rešil, toda ni prišel zaradi tega. Prišel je rešit druge, tudi tebe in mene; in vse dokler je to počel, ni mogel rešiti sebe.

Izročitev samega sebe je bila bistvo Jezusovega nauka, to pa je bilo še posebej žaljivo za verske vodje. Bili so dovolj veliki, da bi lahko sami upravljali s svojimi življenji. Sami so bili dovolj sposobni. Še posebej užaljeni so bili saduceji, ki niso verovali v Boga, ki osebno posega v življenje svojih otrok. Zato so jih Jezusove besede in njegov zgled žalili.

Pavel je o teh verskih voditeljih povedal: “Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali.”^{(1 Kor 2,7.8)} Jezus je v svoji molitvi na križu usmeril na isto misel: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”^(Lk 23,34) Očitno je šlo tudi za nevednost; če bi vedeli, da gre za Božjega Sina, ga ne bi križali.

Toda zakaj niso vedeli? Pastirji so vedeli in modri z Vzhoda tudi. Ponižni ribiči in celo hudobni duhovi so vedeli in govorili: “Vemo, kdo si.” Verski vodje pa niso vedeli. Odgovor na vprašanje, zakaj niso vedeli, lahko najdemo v Jezusovih besedah: “Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.”^(Mt 11,25)

Jezus je bil hvaležen, da so bile te stvari skrite pred modrimi. Zakaj? Kaj modri počnejo z resnico? Slavo pripišejo sebi. Nagnjeni smo k temu, da slavo pripišemo sebi, če le lahko najdemo najmanjši izgovor za to.

Ali je Bog, sedeč na svojem prestolu, rekel: “Dajte resnico ribičem in pastirjem, toda ne dovolite, da bi jo imeli farizeji.” Imamo še kakšno svetopisemsko besedilo, ki ga lahko raziščemo glede tega? “Kdor ima ušesa, naj posluša! Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: Zakaj jim govoriš v prilikah? Odgovoril je in jim dejal: Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili, in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, da slišijo!”^{(Mt 13,9-16)} Sami so zaprli svoja ušesa. Sami so zaprli svoje oči.

Torej ni Bog ta, ki samovoljno daje razumevanje nekaterim, drugim pa ne. Razlika je v ljudeh. Sonce sije na vosek in na glino. Vosek postaja mehkejši; glina pa trša. Zakaj? Isto sonce sije na oba.

Zakaj so zaprli svoja ušesa in oči? Jezus je s svojim prihodom ogrozil njihov ponos, ki so ga imeli zaradi položaja. Izognil se je verskim vodjem in si za oznanjevanje svojega sporočila izbral poljedelce in tujce. Ogrožen je bil njihov ponos zaradi položaja.

Drugič, njihov narodni ponos je dobil nizek udarec. Pričakovali so, da bo Mesija prišel na čelu vojske in porazil Rimljane. Namesto tega je bil ponižne narave in je svoje darove ponujal Judom in poganom.

In kot tretje, ogrožen je bil tudi njihov osebni ponos. Grešniki, prostitutke in tatovi so sprejeli Jezusa, in on je sprejel nje. Kako je to mogoče, ko pa so se verski vodje v njegovi navzočnosti počutili le neprijetno? Zato so zaprli svoje oči in se usmerili proč od njega. Ko so sprejeli takšen odnos, so bili tudi oni, prav tako kakor Nazarečani, preponosni, da bi spremenili svoje stališče.

Kljub svojim razlikam so se farizeji in saduceji vendarle združili. Svojo edinost bi lahko našli v sprejemanju Jezusa, če bi se bili pripravljeni odpovedati svojemu ponosu in priti k njemu. Ko namreč pridemo k Jezusu, se približamo tudi drug drugemu. Toda namesto tega so se zbližali v svojem zavračanju Jezusa in svojo enotnost našli v Pilatovi sodni dvorani in pri križanju.

Kaj pa če v opazovanju teh verskih voditeljev iz Jezusovega časa vidite sebe? Ali to pomeni, da ste brezupen primer? Ne, obstaja dobra novica, saj se lahko pridružite tistim, ki so bili izjema pravila.

Nikodem, farizej in član Velikega zbora, je bil preveč ponosen, da bi k Jezusu prišel podnevi, zato ga je obiskal pod plaščem noči. Toda sprejel je novorojenje, ki ga je Jezus tako slovesno poudarjal, in postal njegov zvest sledilec do konca.

Simon, prav tako farizej, je do Jezusa prišel po dolgi poti. Celo ozdravitev od gobavosti ni zadostovala za njegovo spremembo, toda prišel je trenutek, ko je Jezus lahko dosegel njegovo srce – na njegovi pojedini – in Simon se je izročil ljubezni, ki ga ni izpustila.

Evangelij po Janezu govori o “mnogih”,^{(Jn 12,42.43)} ki so verovali v Jezusa. Veliko jih je spoznalo jalovost svojih naporov, da bi rešili sami sebe, in sprejelo zveličanje, ki ga je ponudil Jezus. Spoznali so, da ne morejo sami očistiti svetišča svojega srca, zato so povabili Jezusa, da vstopi – ne samo enkrat, temveč dan za dnem. Jezus še vedno ponuja isto zveličanje vsakemu od nas. Lahko se odločimo, da ga bomo sprejeli. Lahko se odločimo stopiti v življenjsko pomemben odnos z njim, ko ga bomo bolje spoznavali kot Zveličarja, Gospoda in Prijatelja.

16. Kako je Jezus ravnal z navadnimi ljudmi

Ali ste se kdaj v otroštvu igrali igro hodi za vodjem? In ko ste se igrali, ali ste kdaj, posnemajoč vodja, skočili oblečeni v bazen, bredli po blatu ali pa skakali s strehe garaže? Če ste, potem ste verjetno začeli resno dvomiti o tej igri.

Ovce so na splošno znane po tem, da hodijo za vodjem. V neki klavnici v New Yorku so zdresirali kozla, da je bil vodja. Ime mu je bilo Juda. Takoj ko so se vrata odprla, je šel skoznje, ovce pa so mu slepo sledile. V zadnjem hipu se je kozel zmuznil skozi majhna stranska vrata in se odpravil po novo skupino ovc, medtem ko so ovce šle naprej svoji usodi naproti.

Ena od Jezusovih najkrajših prilik govori o nevarnostih igre hodi za vodjem v duhovnem smislu. “Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.”^{(Lk 6,39.40)}

Jezus je svoje sledilce pogosto primerjal z ovcami in nas vabi, naj hodimo za njim, kamor koli nas vodi. Težava torej ni v hoji za kom, temveč kdo nas vodi. V Jezusovem času so farizeji in saduceji v očeh večine preprostih ljudi veljali za vodje. Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, so bili farizeji tradicionalisti, konzervativci, saduceji pa svobodomiselni, liberalci. Obe skupini pa sta bili legalistični, saj sta si poskušali zagotoviti zveličanje z lastnimi napori. Ljudje pa so se razvrstili za svojimi vodji – slepimi vodji – in se jim pridružili pri popolnem zavračanju Jezusa.

Žalostna resnica je, da se ljudje le redko dvignejo više kakor njihov duhovnik, učitelj ali vodja. Judje so bili pogubljeni kot ljudstvo zato, ker so šli za svojim vodjem v zmoto. Niso sami preiskovali Svetih spisov in se sami odločali o tem, kaj je resnica. Ali ni to velika nevarnost tudi za nas danes? Kako lahko je preprosto slediti, namesto da bi sami raziskovali in molili, da bi slišali glas pravega Pastirja.

Evangelist Matej je zapisal še eno podobno besedilo. To se je zgodilo tik po tem, ko je Jezus verskim vodjem svojega časa povedal nekaj neprijetnih stvari. Učenci pa so ga potem vprašali, ali ve, da so farizeji zaradi njegovih besed užaljeni. In potem je Jezus odgovoril: “Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih! Slepi so vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.”^{(Mt 15,13.14)} Očitno je celo v verskih skupnostih možno najti vodje, ki jih ni zasadil Gospod. Niso drevesa pravičnosti vsi, ki so na zunaj udje Kristusovega telesa. In prišel bo čas, ko bodo izruvani vsi, ki jih ni zasadil Gospod.

Tukaj bi rad na nekaj opozoril. Ko danes govorimo o sledenju vodjem, ne govorimo samo o sedežu te ali one verske skupnosti. Praksa hoje za vodji ni omejena na sedež cerkve. Zato pri tem nikakor ne gre za udrihanje po vrhovnem cerkvenem vodstvu poljubne verske skupnosti. Ljudje si sami izbirajo vodje – odvisno od tega, kako želijo živeti. In vedno se da kje najti koga, ki te je pripravljen voditi v tisto smer, v katero želiš iti. Bog je posvetil vodje v cerkvi kot orodje za usmerjanje njegovega dela in cerkve. Vodje imajo veljaven namen in vlogo. Toda treba je poudariti, da za nikomer ni varno hoditi slepo.

Raziskave in statistike, ki so nam na voljo, kažejo, da samo eden od štirih ali petih vernikov sodobnih cerkev uporablja čas za osebno občestvo z Bogom in proučevanje njegove Besede. Če je tako, imamo danes veliko slepih sledilcev. Zato ne glejmo na to razmišljanje samo kot na nauk iz zgodovine, marveč raje poskušajmo ugotoviti, kje se lahko mi kot Kristusovi sledilci česa naučimo iz njegovih besed, namenjenih verništvu tistega časa.

V takšnih okoliščinah je Jezus podal priliko o tem, da je možno iti za vodjem naravnost v prepad. Zakaj je bilo tako? V čem je bila težava preprostih ljudi ali množic, da se jih je dalo tako lahko zavesti?

Prvič, niso bili spreobrnjeni. Nikoli niso doživeli nadnaravnega delovanja Svetega Duha na človekovo srce. Njihov odnos do Boga se ni spremenil. Nikoli niso dovolili Bogu, da bi jim dal novo sposobnost, da ga spoznajo – sposobnost, ki je niso imeli. Zaradi tega so malo časa preživljali v osebnem iskanju Boga. V Jezusovem času so si privezovali dele svetopisemskega besedila na svoja zapestja in čela kot nadomestilo za to, da ga niso imeli v svojem srcu. Vsa njihova verska dejavnost je bila osredotočena nanje same. Ustrezala jim je zunanja pobožnost; sprejemali so njene oblike in običaje, Božja milost pa se ni dotaknila njihovih src.

Ti ljudje niso imeli nobenega občestva z Bogom. Bili so žrtve zveličanja z dejanji, in njihova spodbuda za verske dejavnosti in merila je bila zagotovitev začasnih blagoslovov. Všeč jim je bila zamisel, da se bodo kobilice ustavile pred ograjo tistega, ki daje desetino. Zanimala so jih nebesa in ponudba večnega življenja. Hlebčki in ribice so nanje naredili velik vtis, prav tako kakor tudi bolezni, ki so izginile zaradi nekaj Jezusovih tihih besed. Toda ko je Jezus govoril o kruhu življenja, so postali vznemirjeni in so rekli: “Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?”^(Jn 6,60)

Jezusa so njegovi sodobniki sprejemali samo deloma. Bili so ga pripravljeni sprejeti kot velikega Učitelja. Tudi kot čudodelnika so ga bili pripravljeni sprejeti. Bili so pripravljeni verovati, da je prerok. Toda niso ga hoteli sprejeti kot Zveličarja ali Gospoda ali Boga. In njihovo omejeno sprejemanje se je končalo s popolnim zavračanjem.

Ljudje so takrat imeli težave s sprejemanjem nauka prerokov. O tem beremo v Lk 16,19-31. Tam je Jezus uporabil dobro znano rimsko bajko, da bi ljudi naučil več stvari, med katerimi pa NI bilo nauka o stanju po smrti. Toda bogataš, kot se verjetno spominjate, je bil v velikih mukah. Zaprosil je, da naj bi berač Lazar odšel k njegovim petim bratom in jih opozoril pred enako usodo.

“Abraham mu je dejal: Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo. Ta pa mu je odvrnil: Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili. On pa mu je dejal: Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”^{(Lk 16,29-31)}

Kmalu po tem je bil nekdo res obujen od mrtvih – in celo Lazar mu je bilo ime! Vendar jim ni bilo dovolj, da so samo zavrgli dokaz, temveč so tudi skovali zaroto, da naj bi ubili Lazarja in Jezusa, ki je Lazarja obudil. Torej so ti ljudje imeli težave z Mojzesom in preroki.

V Mt 23 beremo, da so olepševali grobove prerokov, bili pa so duhovni in telesni otroci tistih, ki so preroke ubili. Pavel je o tem spregovoril takole: “Bratje, sinovi Abrahamovega rodu. ... Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.”^{(Apd 13,26.27)} Vsako soboto so brali preroške spise, toda prebranega niso sprejemali ali razumeli.

Enako je to povedal Štefan: “Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi. Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnika; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.”^{(Apd 7,51-53)} To pa je bilo za ljudi že preveč, zato so zgrabili Štefana, ga odvlekli iz mesta ter kamnali; ta čas pa je mladenič z imenom Savel varoval njihove plašče. Toda Štefan je dvignil pogled proti nebesom in v videnju zagledal Jezusa, ki je stal na Očetovi desnici. Vedno mi je bil všeč ta del zgodbe. Jezus tega ni mogel opazovati sede. Stal je na Štefanovi strani, tako da je ta umrl v miru in z molitvijo za svoje sovražnike. Toda o teh ljudeh je povedal resnico. Govorili so, da sprejemajo in spoštujejo preroke, toda v resnici so zavrgli tako preroke kot tudi tistega, ki so ga preroki napovedovali.

To je očitno tudi v njihovem odnosu do Janeza Krstnika. V Mt 21 so se verski vodje znašli v težkem položaju, saj jih je Jezus povprašal o njihovem odnosu do njega. Niso hoteli odgovoriti, saj so vedeli, da so ga ljudje imeli za preroka. Toda oni so ga le delno sprejeli, saj niso sprejeli Jezusa, na katerega je Janez Krstnik usmerjal.

Ali je Jezus hotel povedati navadnim ljudem, da ne potrebujejo vodij? Ne. Vodje imajo smisel. Toda ali je njihov smisel v tem, da ljudem dajejo resnico, katere ti sami ne smejo raziskovati? Nikoli! Smisel vodij, učiteljev in pastorjev je spodbujati ljudi k razumevanju resnice po svojem raziskovanju. Star pregovor pravi: “Človeku lahko daš ribo in ga nahraniš za en dan. Lahko pa ga naučiš loviti ribe in ga nahraniš za vse življenje.” Ne vem, ali lahko to imenujemo vegetarijanska ponazoritev, toda vsekakor je dobra!

Ali je Pavel učil resnico? Vsekakor. Ali je Jezus učil resnico? Seveda. Ali so njegovi učenci učili resnico? So. Berejci pa so vse preverjali, da bi videli, ali je res tako – in so bili za to pohvaljeni. Jezus od množic ni pričakoval, da bi slepo hodile za njim. Od nikogar ni pričakoval, da bi mu slepo sledil. Toda od njih je pričakoval, da bi hodili za njim. Večina navadnih ljudi Kristusa ni sprejela. Toda bile so tudi izjeme, ki nas opogumljajo in navdihujejo.

Niso bili vsi v množici omahljivi. Niso se vsi pridružili tem, ki so Jezusu peli hvalnice ob zmagoslavnem vstopu v Jeruzalem in potem nekoliko dni pozneje vpili: “Križaj ga!” Žena ob vodnjaku je iskala nekaj, kar bi zadovoljilo njeno dušo. Sprejela je Jezusa za Mesija in vse mesto prepričala o njegovi vrednosti. Lazar, preprost človek brez posebnega položaja v shodnici, je ljubil Jezusa od prvega srečanja z njim, z ljubeznijo, ki se ni nikoli zmanjšala. Razbojnik na križu je obrnil svojo glavo proti njemu in sredi bolečine in sramote zaklical: “Gospod, spomni se me!” Vesel sem zaradi teh izjem, kaj pa vi?

Tudi mi se lahko pridružimo izjemam, tako kakor so se učenci na koncu Jezusovega govora v Jn 6. Množice so odhajale in Jezus jih je vprašal, ali želijo tudi oni oditi.^(Jn 6,67)

Ali se ne želite pridružiti učencem v njihovem odgovoru: “Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti.”^{(Jn 6,68 AC)} Verovati v Jezusa ni bilo priljubljeno. Hoditi za Jezusom ni bilo moderno – in tudi danes ni. Toda rad bi vas povabil k dvojni izkušnji, ki vam bo pomagala, da ne boste slepo hodili za nikomer in ne bi bili tako zavedeni. Prvič, osebni odnos z Jezusom. Drugič, razumno dojemanje resnice, na kateri temelji ta odnos. Obe stvari sta enako pomembni. Ena brez druge ne bo zadostovala. Danes lahko sprejmemo prednost poznavanja Jezusa in osebnega poznavanja resnice, ko ga iščemo v njegovi besedi in z molitvijo. In naj to traja vse do njegovega prihoda.

17. Kako je Jezus ravnal s tistimi, ki niso pripadali cerkvi

Poln avto študentov se je s fakultete peljal domov na pomladanske počitnice. Med vožnjo smo ob cesti zagledali znak, na katerem je pisalo: “Ne berite druge strani tega znaka.” Vsi smo molčali, toda ko smo zapeljali mimo znaka, se je vsaka glava v avtomobilu obrnila, da bi prebrali, kaj piše na drugi strani! Protireklama je lahko zelo učinkovita oblika oglaševanja. Morda jo lahko občasno uporabi celo Bog.

Ko se je Jezus približeval koncu svojega življenja in poslanstva na zemlji, stvari niso bile videti preveč lepe. Bilo je veliko protireklame. Mnogi ljudje so ga zapuščali, celo tisti, ki jih je ozdravil. Devet od desetih gobavcev je sprejelo samo telesni blagoslov in zavrnilo ponudbo duhovnega.

Nekaj časa so se množice zgrinjale, da bi ga slišale in videle. Toda ko se je njegov čas na zemlji iztekel, je vse njegovo poslanstvo dajalo videz krutega poraza. Primer se je zdel brezupen. Kazalo je, da je Jezus naredil zelo malo od tega, kar je prišel opravit.

Toda kljub navideznemu neuspehu je lahko sedel na vrhu Oljske gore, gledal na drug hrib, ki je bil podoben lobanji, in rekel, da se bo ta evangelij, ki ga On uči, oznanjeval po vsem svetu. Kar se tiče človeških virov, za kaj takega ni bilo nobene možnosti. Imel je samo peščico učencev in nekaj sledilk – in celo njegovi učenci so v kritičnem trenutku zbežali. Vsakomur je bilo očitno, da ga verski vodje ne bodo nikoli sprejeli. Uspeh se je zdel nemogoč.

Toda mi lahko vidimo izpolnitev njegovih napovedi – ali pa vsaj možnost, da se te izpolnijo v našem času. Tudi danes je cerkev deležna veliko odklonilne reklame. Toda Bog lahko tudi to obrne, tako kakor je obrnil slabe možnosti ob prvem Jezusovem prihodu. Protireklama je še vedno reklama. Napis, da ne smemo brati druge strani znaka, lahko spodbudi ljudi, da jo vendarle preberejo. Zato se lahko iz navideznega neuspeha, ki je označeval zadnje dni pred Jezusovim križanjem, danes nekaj naučimo.

Začnimo v Jn 12,20, kjer je zapisan dogodek, ki je opogumil Jezusovo srce. “Med tistimi, ki so na praznik prišli počastiti Boga, je bilo tudi nekaj Grkov.” Jezus se je udeležil praznika in stal na tempeljskem dvorišču – cerkvenem hodniku, če želite – pripravljen oditi in ga še zadnjič zapustiti.

“Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.”^{(Jn 12,21-23)}

Nato pa se začne odstavek, ki se na prvi pogled ne zdi preveč koristen, če pa si ga podrobneje ogledamo, postane še kako pomemben. “Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.”^(Jn 12,24) Jezus je napovedal, da bo poveličan, toda najprej mora umreti. Nato pa uporabi to načelo za svoje sledilce: “Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj.” Kam pa? Jezus se je namreč napotil proti križu. “In kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.”^{(Jn 12,25.26)} Jezus nam torej govori, da moramo iti za njim na križ, če želimo biti počaščeni.

“Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure.” Mi mislimo, da Jezus ne bi odšel na križ, kar se tiče njega, če bi bilo po njegovi izbiri. Toda takoj zatem sledi njegova podreditev volji njegovega Očeta in načrtu zveličanja: “Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime! Tedaj je prišel glas iz nebes: Poveličal sem ga, in ga bom spet poveličal. Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: Zagrmelo je. Drugi pa so govorili: Angel mu je govoril. Jezus je odgovoril in rekel: Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.”^{(Jn 12,27-30)} Bog jim je dal še eno priložnost, še zadnjo možnost, da poslušajo. Toda namenimo pozornost dejstvu, da je Božji glas za nekatere zvenel samo kakor grmenje. “Zdaj je sodba nad tem svetom; zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse potegnil k sebi.”^{(Jn 12,31.32)}

Kakšna ohrabritev je bila to za Jezusovo srce, ko so prišli ti ljudje z Zahoda in rekli: “Radi bi videli Jezusa.” To je eno od nekoliko spodbudnih dejstev ob koncu njegovega življenja, saj je bil v križevi senci. Jezus ga je napovedal, čeprav njegovim sledilcem ta zamisel ni bila všeč. Toda prihod teh ljudi je bil izpolnitev prerokovanja, zapisanega v Mt 8,11.12. Jezus je pravkar ozdravil stotnikovega služabnika in tega vojaškega poveljnika pohvalil za njegovo veliko vero. Nato pa je izjavil: “Pravim vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.”

Jezus je napovedal zamenjavo, čas, ko ga bodo zapustili tisti, ki se imajo za njegovo ljudstvo, prišli pa bodo drugi ljudje z vzhoda in zahoda (Luka dodaja še s severa in juga) ter sedli skupaj z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Na samem začetku Jezusove službe so prišli modri z Vzhoda in vprašali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.”^(Mt 2,2) Nato pa je ob koncu njegove službe prišla skupina z Zahoda – nadaljnja izpolnitev njegove napovedi.

Ali ste zapazili Filipa in Andreja? Njun radar je bil vključen. Njuna ušesa so bila uglašena na frekvenco ljudi, ki iščejo, zato sta opazila Grke, ki so stopili v tempeljsko dvorišče. Nekdaj prej je bil Andrej ta, ki je pripeljal svojega brata Petra k Jezusu. In lahko si ga zamišljamo, kako sedi v zadnji vrsti v shodnici, medtem ko Peter spredaj pridiga. In Andrej si reče: “Kako čudovit je bil dan, ko sem Petra pripeljal k Jezusu.” Andrej je bil pripravljen stati ob strani. Ni bil vedno spredaj, pa tudi preveč zgovoren ni bil. Toda vedno je koga pripeljal k Jezusu – pa čeprav je šlo samo za dečka s petimi hlebčki in dvema ribicama.

Filip, eden prvih Jezusovih učencev, je pripeljal Natanaela, in sicer z besedami: “Pridi in poglej!” In tukaj sta Filip in Andrej spet nekoga pripeljala h Kristusu.

Grki so vsekakor imeli pravo pobudo: “Radi bi videli Jezusa.” Niso prosili, da bi smeli slišati o sadovih misijonskega potovanja, na katero je odšla sedemdeseterica. Niso prosili za ogled shodnice ali razpravo o kakšnem bogoslovnem vprašanju. Hoteli so videti Jezusa. In njihova prošnja je bila odobrena.

V tem svetopisemskem besedilu je zapisana klasična Jezusova izjava: “In ko bom povzdignjen, ... bom vse pritegnil k sebi.” Poviševanje Jezusa priteguje ljudi k njemu. Jezus, povzdignjen na križ, je bil za ljudi njegovega časa spotika – in enako velja tudi za nekatere v današnjem času. Prva cerkev se je morala spopadati z obilno protireklamo, ker je imela Boga, ki je bil križan. To je bila slaba kritika v časopisu. Bogovi tistega časa niso poznali zasnove “druge je rešil, sebe pa ne more”. Pavel je v Korintu govoril o neumnosti oznanjevanja o križu. Toda prav v tem je Božja moč.

In ti Grki so bili zmožni takoj preiti k bistvu – prositi in sprejeti razodetje Jezusa tedaj, ko so drugi zapirali vrata za svoje zveličanje.

Rečeno nam je, da bo cerkev v času konca, tik pred Jezusovim prihodom, dajala videz neuspeha. Toda ne bo poražena. Še enkrat se bo zgodila nenavadna zamenjava – tisti, ki so znotraj, bodo odhajali, vstopali pa bodo tisti z vzhoda, zahoda, severa in juga. Bodimo pozorni na to, da Abraham, Izak in Jakob ne zapuščajo cerkve, da bi se pridružili tistim s severa, juga, vzhoda in zahoda. Ljudje s severa, juga, vzhoda in zahoda vstopajo in se pridružujejo njim. Ne spreglejmo tega!

Na samem koncu bo v cerkvi prišlo do velikega izstopanja ljudi, ki imajo enako težavo kakor verski vodje v Jezusovem času. Zavrnili so Jezusa. In ko bodo ti odšli, bodo množice prišle in zasedle njihov prostor.

Zakaj bo prišlo do te zamenjave? Apostol Pavel opisuje ta položaj in daje odgovor. In če je ta veljal za tisti čas, zakaj ne bi tudi za sedanjega?

“Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč pravičnost, ki je iz vere. Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.

Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.”^{(Rim 9,30 do 10,3)}

Niso odšli h križu in se pridružili Jezusu, ki ni hotel rešiti sebe. Niso prišli do točke, v kateri bi spoznali, da sami sebe ne morejo rešiti. Pavel končuje svoj dokaz z naslednjimi besedami: “Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje.”^(Rim 10,4)

Odločilno vprašanje pri zveličanju po veri in zveličanju z dejanji je ločilna črta med temi, ki sprejemajo Jezusa, skupaj z Grki, in tistimi, ki zavračajo Jezusa, skupaj z judovskimi voditelji. Ljudje, ki kaj dosegajo s svojimi napori, si želijo zasluge in pohvalo; zanje je Jezus kamen spotike in skala pohujšanja. Za strogega spolnjevalca zakona je Jezus žalitev, in prav zaradi tega ga bo na koncu zapustil.

Ali se lahko pridružimo Pavlu, ki pravi: “Bratje, želja mojega srca za moje rojake je, da bi bili zveličani.” Za koliko ljudi? Za vse. Ne želimo opazovati na tisoče ljudi, ki iz cerkve odhajajo v temo, ko pa si sam Bog želi, da bi vsakdo od nas ostal. Vsi smo lahko tam in sedemo z Abrahamom, Izakom in Jakobom, skupaj z množico, ki je nihče ne more prešteti in jo tvorijo ljudje iz vseh narodov, rodov, jezikov in ljudstev. Samo en način je, da ne bi bili užaljeni, da se ne bi spotaknili na kamnu spotike – to pa je, da sami pademo na Skalo in se razbijemo. Danes se lahko odločimo stopiti v odnos z Jezusom, hoditi za njim in se podrediti resnici, da sami sebe ne moremo zveličati. Lahko se pridružimo Grkom v prizadevanju, da bi danes videli Jezusa.

“Radi bi videli Jezusa,” ker se sence na majhni pokrajini našega življenja daljšajo. Videli bomo Jezusa, ki bo okrepil našo vero za zadnji spopad v tem smrtnem boju.

“Radi bi videli Jezusa;” to je vse, kar potrebujemo – moč, veselje in pripravljenost prihajajo s tem pogledom; videli bomo Jezusa, umrlega, vstalega, prosečega, ki se bo kmalu vrnil končat to smrtno temo!

Anna B. Warner

18. Kako so ravnali z Jezusom v Getsemaniju

Kot otrok sem živel v Michiganu in smo velikokrat drsali na ledu. Ko sem bil star dvanajst let, se je moj oče, ki je bil pastor, odpravil na drugi konec mesta z nekom proučevat Sveto pismo. Vedel sem, da bo peljal mimo parka z jezerom, na katerem smo drsali. Zato sem ga pregovoril, da me je vzel s sabo in me pustil pri drsališču.

Ta večer je proučevanje moralo trajati celo tisočletje! Tako dolgo ga ni bilo, da so park že zaprli, obiskovalci so odšli, luči ugasnile, jaz pa sem sam ostal v temi, sredi jezera in poskušal drsati tako, da nisem zmrznil. Čez nekaj časa, ki se mi je zdel dolg kakor večnost, sem prišel do sklepa, da je moj oče pozabil name in se odpeljal domov brez mene. Preveč me je zeblo, da bi še lahko drsal, zato sem se stisnil ob drevo, ki me je varovalo pred vetrom.

Dvanajstletni dečki naj ne bi jokali – pa vendar jočejo! Občutil sem vsa mogoča čustva – slaba, žalostna in jezna. Toda tik pred smrtjo sem videl prijazne luči očetovega avtomobila, ki je pripeljal po cesti. Nikoli v svojem življenju še nisem bil tako srečen. Toda med pripravljanjem tega poglavja sem se spomnil izkušnje, ko sem čutil, da me je oče pozabil.

S tem poglavjem prehajamo z razmišljanja o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, na ravnanje ljudi z njim. Do sedaj smo proučili več skupin ljudi, s katerimi je Jezus hodil in delal – in sicer, kako je z vsakim človekom ravnal z neizčrpno ljubeznijo in usmiljenjem. Med proučevanjem zaključnih prizorov njegovega življenja pa bomo videli žalosten prikaz tega, kako so se ljudje odzvali na njegovo življenje in poslanstvo.

Oglejmo si opis tega, kako so ravnali z Jezusom v vrtu. “Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: Sedite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: Moja duša je žalostna do smrti.” Mi bi verjetno rekli: “Počutim se, kakor da bom umrl.”

“Ostanite tukaj in bedite z menoj! In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene;  vendar ne,  kakor hočem jaz, ampak kakor ti.”^{(Mt 26,36-39)}

Sestavimo ta prizor tako, kakor se ga spominjamo. Jezus je preživel nekaj časa s svojimi učenci v gornji izbi. Praznovali so pasho. Povedal jim je nekaj spodbudnih besed o trti in mladikah ter molil zanje mogočno molitev – ne samo za svoje učence (samo enajst jih je še bilo), marveč tudi za vse svoje sledilce v vseh časih.

Skupaj so zapustili gornjo izbo in se podali proti vrtu, ki je bil eden Jezusovih priljubljenih krajev za molitev in občestvo z Očetom. Medtem ko so skupaj hodili proti vrtu, je Jezusa prevzelo veliko breme. Učenci so opazili, da je teža tako velika, da se je Jezus med hojo potil, kakor da bi nosil ogromno breme. Njegovi koraki so bili težki, ko je z bolečino prestavljal noge. Približali so se mu, mu hoteli pomagati, čeprav niso razumeli njegove žalosti duha.

Ko so prišli do vhoda v vrt, je večina učencev ostala tam, Jezus pa si je izbral družbo treh, da so ga spremljali naprej. Nato je odšel do enega od svojih najbolj priljubljenih prostorov za molitev, učenci, ki so bili z njim, pa so ga počakali nekaj metrov proč. Kako pogosto smo opazovali slike tega prizora – Jezus, ki kleči in moli v vrtu. To je bila noč, ko je bila Jezusova duša izjemno žalostna, ko se je počutil, kakor da bo umrl.

V razmišljanju o tej izkušnji v Getsemaniju si oglejmo, kako so različni ljudje ravnali z Jezusom v vrtu.

Oglejmo si najprej njegovega Očeta. V načrtu, ki je bil narejen pred ustanovitvijo sveta, sta Jezus in Oče izbrala pot, od katere Jezus zdaj – kljub bolečinam – ni hotel odstopiti. Povedano človeško, ustrašil se je grozovitega trpljenja. Prišel je trenutek, ko je njegov Oče – kakor nam pravi Sveto pismo – položil nanj krivice vseh nas. To je bilo ogromno breme.

Ni mogoče razumeti, kako težko je bilo to breme; toda razmišljajte za trenutek o kakšni napaki iz svojega življenja, obdobju, ko vam je bilo težko, ter je prišel sovražnik in vas mučil s krivdo. Ali se lahko spomnite časa, ko ste se počutili najdlje od Boga – najbolj ločeni od njega – in občutili težko breme obžalovanja in bolečine zaradi svojega greha? Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so čutili takšno breme v tem grešnem svetu, ko so želi sadove svojega načina življenja, da so hoteli vse skupaj končati. Zaradi krivde in bolečine življenja ni bilo vredno nadaljevati. V redu, spomnite se torej katere takšne izkušnje iz svojega življenja in potem k njej dodajte še vse druge trenutke, ko ste čutili krivdo, razočaranje ali greh. Potem pomnožite to s številom ljudi na svetu, z vso njihovo nakopičeno krivdo. In potem ko ste naredili vse to, pomnožite to s številom ljudi, ki so v vseh časih živeli na zemlji. To je krivda, ki jo je vzel Jezus na svoja ramena. Zaradi tega si ne moremo niti začeti predstavljati bremena, ki ga je Jezus čutil, ko je Bog položil nanj krivde vseh nas.

In osupljivo pri vsem tem je, da je bil Jezus v ta načrt zajet v popolnoma enaki meri kakor Oče. Bog ni položil tega bremena na Jezusa proti njegovi volji. Sveto pismo nam pravi, da sta Oče in Sin sodelovala v tej spravi. In čeprav Bog ljubi grešnike in jih je vedno ljubil, pa vendar sovraži greh. Jezus je sovražil greh. Breme greha sveta je lomilo njegovo življenje, toda Jezus je kljub temu voljno sprejel to breme, da bi Bog lahko bil sam pravičen in hkrati opravičil njega, ki veruje in sprejema priskrbljeno daritev.

V tej preizkušnji v Getsemaniju, ko je Jezus umrl, še preden je bil mrtev, je nastopila očitna ločitev med Jezusom in njegovim Očetom. To je bila ločitev, ki jo bo občutil grešnik, če bo vztrajal v svojem uporu proti Bogu in bo za večno izgubljen.

Včasih si zamišljamo, da je bil Jezus, ko je prišel v ta čas, odvisen od svoje moči. Vidimo, da je vse svoje življenje živel v odvisnosti od svojega Očeta – v pristnem odnosu z njim. Toda zdaj, v vrtu Getsemaniju pa vse do križa, se zdi, kakor da je Oče odšel, Jezus pa se je moral čisto sam bojevati z grehom. Prav tukaj se moramo za hip ustaviti in znova pomisliti – čeprav se je Jezus počutil zapuščenega, ni bil zapuščen. Svojo veliko žalost je napovedal, ko je rekel: “Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.”^(Jn 16,32) Jezus je vedel, da bo njegov Oče z njim, toda prav tako je tudi vedel, da se bo počutil popolnoma osamljenega in zapuščenega, ko bo prišla kriza. Ti občutki so bili tako močni, kakor da bi bilo to res. Čutil je, da je Božja jeza proti grehu tako velika, da je bila njegova povezava z Očetom uničena. Toda Bog je bil tam. Oče je bil tam in “v Kristusu spravil svet s seboj”.^{(2 Kor 5,19)}

Jezus se je bal. Bilo ga je strah. Bal se je, da ne bo zdržal tega, ko se je čutil ločenega od Očeta. Počutil se je osamljenega. Vedel je, da je človek. Veliko časa bi lahko razglabljali o vseh podrobnostih Jezusove človeške narave. Toda to vemo: na podlagi svojih izkušenj je poznal slabost človeštva po štiri tisoč letih greha. Ni bil tako močan kakor Adam – in dobro je vedel, kako je Adam padel pri preizkusu. Počutil se je osamljenega in zapuščenega, zato ni nič nenavadnega, da se je držal zemlje, saj ni hotel doživeti še večje ločitve, kakor jo je že doživljal. Nič nenavadnega ni, da je jokal in da je iz njegovih por prihajal krvavi pot. Nič nenavadnega ni, da se ta Jezusov smrtni boj v vrtu da opisati samo z besedami kot so obup, groza in tema. Nobena bridkost se ne more primerjati z Jezusovo bridkostjo. Kako težko je to moralo biti za Jezusa – in tudi za njegovega Očeta.

Oglejmo si še nekoga. Pojdimo na drugi konec slike in razmišljajmo o Satanu. Kako je deloval v tej uri teme? Približeval se je temu velikemu trenutku, ko je bilo v igri vse. Ves čas Jezusovega življenja si ga je močno prizadeval premagati – povzročiti njegov padec. Začelo se je že zdavnaj pred njegovim rojstvom. Ko pa je bil Jezus še dojenček, so vsi majhni dečki v Betlehemu izgubili svoje življenje, ko je Satan neuspešno poskušal umoriti Jezusa.

Satan se je srečal z Jezusom v puščavi in skoraj bi mu ga uspelo umoriti, toda prišel je angel in Jezusa okrepil, ko je umiral v puščavi skušnjave. Satan je skupaj s svojimi premetenci večkrat izzival Jezusa, vpil nanj in govoril: “Vem, kdo si, Sveti, Božji.”

Zdaj pa je Satan skušal Jezusa, da bi pomislil, da ga je Oče za vselej zapustil. Jezus je rekel: “Moj Oče me ni zapustil,” toda Satan je govoril: “Pa te je! Sam si. Ta ločitev, ki jo čutiš, je resnična. Nikoli več ne boš videl svojega Očeta. Ločitev, ki jo čutiš, je večna, čemu bi torej šel skozi vso to bolečino? Ti naj bi zveličal svet, toda svet te je zavrgel. Celo tvoje ljudstvo te hoče uničiti. Eden tvojih učencev je že postal izdajalec in te zdajle izdaja. Zakaj ne odnehaš? Zakaj ne greš nazaj k svojemu Očetu in prenehaš zapravljati svoje moči?”

Jezus je bil v skušnjavi, da se vrne k svojemu Očetu. Zelo zanimivo. Naša velika skušnjava je živeti ločeno od Boga. Jezusova velika skušnjava v vrtu pa je bila vrniti se k svojemu Očetu. Popolnoma nasprotno od nas, mar ne? Satan je odvrgel vse zadržke in delal vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Jezusa prepričal, naj prepusti svet njegovim rokam. Zavedal se je, da se maje tudi njegova prihodnost.

Oglejmo si tudi angele. Kako so se odzivali to noč, ko se je Jezus bojeval v vrtu? Bili so tiho. Zavedali so se, da je napočil odločilni trenutek za vse vesolje. V nebesih ni bilo petja. Nihče ni igral na harfo. Angeli so zavzeto opazovali dramo. Gledali so in se zavedali, za kaj gre. In angeli – katerih celotno življenje je bilo polno veselja v službi – so bili to noč malodušni. Ali si jih lahko predstavljate, kako hodijo sem ter tja, opazujejo prizore, se obrnejo in želijo poleteti pomagat Jezusu, vendar tega ne smejo narediti?

Gledali so Jezusa v vrtu. Gledali so tudi Očeta. Ko bi jim ta le prikimal, da lahko odhitijo Jezusu na pomoč. Na koncu so morali skriti svoj obraz pred tem strašnim prizorom.

V načrt zveličanja je zajetih več ljudi kakor pa samo tisti na zemlji. Tu so še svetovi, ki niso padli. Ali verjamete, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti? Ali ste v zadnjem času kaj brali Raz 12? “Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!”^(Raz 12,12) Veliko število namigov v vsem Svetem pismu kaže na to, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti. Lahko bi ugibali glede tega, koliko tega, kar se dogaja na zemlji, lahko vidijo. Morda imajo enak vid kakor angeli. Dvomim, da imajo televizijo in Dnevnik ob sedmih in neko vrsto nebeških Odmevov. Toda ko je bil ustvarjen svet, so jutranje zvezde skupaj pele in vsi Božji sinovi veselo vzklikali.^{(Job 38,4-7)} Zavedali so se, kaj se dogaja. In prav tako so se tudi spraševali, kako se bo končalo.

Ko je Satan začel svoj upor, je Boga obtožil dveh stvari. Prvič, trdil je, da ni mogoče spolnjevati Božjega zakona. In drugič, če se zakon ne spoštuje, odpuščanje ni mogoče. Če bi s svojimi obtožbami imel prav, bi bilo ogroženo vse vesolje. Zato so svetovi, ki niso padli, in angeli prevzeti od začudenja in zadržujoč dih opazovali, kaj se dogaja v vrtu Getsemani.

Poglejmo še k učencem. Spali so. Ali ste jih kdaj slabo ocenili zaradi tega, ker so spali? Jezus je odšel k njim po sočustvovanje, saj je bil človek, in eno največjih načel človeškega srca je hrepenenje po sočustvovanju. Nič ni narobe, če si takrat, ko doživljamo bolečino, želimo tolažbo. Povsem upravičeno je, če si želimo slišati koga reči: “Ob tebi sem, tukaj sem.”

In tako se je tudi Jezus opotekel s kraja, kamor se je umaknil, in odšel k učencem, da bi od njih slišal spodbudne besede. Toda oni so spali. Za hip so strmeli vanj, toda niso se mogli niti dovolj dvigniti, da bi se kakor koli odzvali. Nato so utonili nazaj v spanec.

Toda poglejte, kaj pravi Sveto pismo o tem, katera vrsta spanca je bila to. Obstajajo namreč različne vrste spanca. Je spanje telesne izčrpanosti, ki je posledica celodnevne hoje po prašnih galilejskih poteh in utrujenosti, ki jo ta povzroči. Obstaja tudi spanec dolgčasa. In potem je tukaj še spanec, o katerem govori Lk 22,45: “Ko je vstal od molitve, je šel k svojim učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali.” Spanec žalosti.

Kakšen je spanec žalosti? Celo psihologi, ki proučujejo človeški razum, nam govorijo o ljudeh, ki uporabljajo spanec kot beg iz velike žalosti. Večina nas je vsaj delček tega že doživela. Učenci so bili žrtve takšnega spanja. Vedeli so, da Jezus trpi. Slišali so ga govoriti o sojenju in smrti. Poskušali so vse, da ne bi slišali, vendar so se bali. Tam v vrtu so slišali njegove vzdihe in vpitje zaradi trpljenja. Bolelo jih je, ker je njihov ljubljeni Učitelj trpel, in spanec se jim je zdel kakor blažena rešitev pred preveliko bolečino. Učenci so zaspali od žalosti.

Jezus je to vedel, in tudi mi tega ne bi smeli pozabiti. Vedel je, da je njihov duh voljan, vendar je njihovo telo slabo. V določenem smislu to ni bil spanec pozabe na Jezusa; bil je spanec tolikšnega poistenja z njim, da niso več mogli zdržati pritiska. Zato so spali.

Jezus je še tretjič sam odšel do svojega prostora in še enkrat zaklical k Očetu: “Če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Če pa ni, naj se zgodi tvoja volja.”

Narava je bila v teh trenutkih Jezusov edini družabnik. Oljke so jokale, ko so spuščale svojo roso, ciprese so se priklanjale v sočustvovanju in tišino noči so zmotili klici trpečega Zveličarja. Jezus se je bojeval do zadnjega trenutka, na videz sam in zapuščen od nebes in zemlje. Nikoli ne izenačimo Jezusovega boja v vrtu z ničimer, kar doživljamo mi. Nikoli nismo v isti zvrsti boja, v kateri je bil Jezus to noč. In nikoli ne bomo. Nikoli nam ne bo treba nositi bremena greha vsega sveta. Toda ko se je Jezus bojeval, jokal in molil ter končno umirajoč padel na tla, se je slika spremenila.

Gabriel, ki je zasedel Luciferjev prostor v Božji navzočnosti, je hodil gor in dol, opazoval Očeta in gledal vrt. Nenadoma mu je Oče prikimal! Zato se je pognal z nadnaravno hitrostjo – hitrostjo vesolja – na polet dolg sto sedemdeset milijard kilometrov ali več in ga opravil v manj kakor treh minutah! Zdi se mi, da lahko slišim vse angelske čete, kako vzklikajo: “Dajmo, Gabriel!”

Gabriel je odšel. Prišel je do Jezusa. Njegovo glavo je dvignil iz prahu. Naslonil jo je na svoje rame. Z roko je pokazal na odprta nebesa, od koder je prišel. Prišel je spomnit Jezusa na ljubezen njegovega Očeta. Pripovedoval mu je o ljudeh, ki bodo za večno rešeni zaradi njegove daritve. Zagotavljal mu je, da je Oče večji in močnejši od Satana in da bodo kraljestva tega sveta pridobljena za svete Najvišjega. Govoril mu je, da bo njegova strašna daritev vredna vsega trpljenja, vredna za večno, zaradi teh iz človeškega rodu, ki bodo za večno z njim v nebesih.

In takrat je Jezus vstal s kraja, kjer je molil. Ponosno je dvignil glavo in zapustil vrt, da bi se srečal z drhaljo. Od tega trenutka pa vse do križa je glavo držal pokončno kakor Kralj. Jezusa so potiskali in suvali vse do Golgote, vendar je imel ves čas nadnaravno moč in držo. Samo z vero je sprejel ljubezen svojega Očeta in njegovo moč. Čeprav je na križu čutil, da je sam, in zaklical: “Zakaj si me zapustil?” vendarle ni bil sam. Na samem koncu je rekel: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!”^Lk 23,46)

Ali ste veseli zaradi Jezusove zgodbe? Ali ste veseli zaradi tega, kar je zdržal? Ali ste veseli, ker ste lahko eden teh, ki bodo zaradi njega večno rešeni? Zakaj se mu ne bi danes spet zahvalili za njegovo osupljivo ljubezen?

19. Kako je Peter ravnal z Jezusom

Našeškati ali ne našeškati je vprašanje, pred katerim se znajdejo vsi starši. Raziskave so pokazale, da vrsta discipline ni niti približno tako pomembna kakor to, da otrok ve, da je ljubljen in sprejet, in sicer kljub disciplini. Toda moj oče se je odločil za šeškanje!

Ko sva bila z bratom še majhna, je uporabljal nekaj lahkega. Nekega dne, potem ko sem bil našeškan, sem prišel k svoji materi z nasmejanim obrazom in rekel: “To sploh ni bolelo!” To je bila ena mojih največjih napak. Očetu je namreč povedala, kaj sem rekel, in od takrat naprej se je vedno potrudil, da je to opravil temeljito. Toda najhujša kazen, ki sem jo doživel, je bila takrat, ko se me oče ni niti dotaknil.

Bili smo na počitnicah na otoku sredi jezera Gull v Michiganu. Z bratom sva se spet prepirala. To je bilo najino najbolj priljubljeno razvedrilo. Kvarila sva počitnice sebi, še posebej pa staršem. Moj oče je poskušal z vsem, česar se je lahko spomnil, da bi naju ustavil. Poskušal je z odvzemom sladice. Poskušal je s tem, da naju je poslal v posteljo brez večerje. Poskušal je s tem, da sva morala ostati v koči. Poskušal je s tem, da naju je našeškal. Nič ni delovalo. Končno je prišel trenutek, ko naju je spet poklical k sebi v kočo in se poskušal spomniti nekega drugega načina, da bi naju spravil v red. Toda očitno je bil na koncu svojih zamisli. In potem sem videl, kako so začele prihajati solze. Videti solze na obrazu svojega velikega močnega očeta je bilo zame nekaj novega. Spoznal sem, da sem jaz vzrok razočaranja in bolečine pri tem, ki me je ljubil. Solz nisem mogel zdržati. Lahko sem zdržal vse vrste kazni. Nenadoma sem si resnično želel, da bi se spremenil. To je bilo najhujše tepenje, ki sem ga kdaj doživel!

Tudi Peter se je naučil te lekcije. V prejšnjem poglavju smo obstali v Mt 26 – pri Jezusovi izkušnji v vrtu Getsemani. Angel se je vrnil v nebesa, Jezus pa je svojim učencem rekel, naj kar spijo še naprej. “Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli. Poslali so jih duhovniki in starešine ljudstva. Tisto uro je rekel množicam: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel v templju in učil, pa me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali.”^{(Mt 26,47.55.56)}

Učenci v vrtu so se naenkrat zbudili. Juda je pripeljal drhal k Jezusu in ga poljubil, kar je bil znak za to, da je On pravi. Peter je zgrabil za meč in odsekal uho hlapcu velikega duhovnika. Ko se je Jezus na kratko pogovarjal z njimi, je med njega in drhal stopil angel. Za trenutek se je zdelo, kakor da so njihovi načrti propadli. Toda angel je spet odšel, in učenci, ki so prisegali, da ne bodo nikoli zapustili Jezusa, so pobegnili v temo. Celo Peter, ki je najbolj ognjevito trdil: “Drugi te bodo morda zapustili, toda jaz te ne bom,” da, celo Peter ga je zapustil in pobegnil.

In potem je sodrga odpeljala Jezusa pred Kajfovo palačo. Tam so poskušali najti lažnive priče, ki bi prišle na dan s takšnimi obtožbami, zaradi katerih bi bil Jezus vreden smrti. Toda lažnive priče so si nasprotovale in njihova pričevanja se niso ujemala. Jezus je potrpežljivo čakal in ni spregovoril niti besedice, dokler Kajfa ni končno obupal. Zaprisegel je Jezusa in ga vprašal, ali je On Kristus, Sin Božji.

Tokrat Jezus ni ostal tiho. Rekel je: “Jaz sem.” In medtem ko je vsako uho poslušalo njegovo pod prisego dano priznanje pred velikim duhovnikom in vsako oko opazovalo ta prizor, se je Jezusov obraz zasvetil z nebeško svetlobo. Potem pa je Jezus dodal še nekaj, česar ga Kajfa ni vprašal. Rekel je: “Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.”^(Mt 26,64)

Kajfa je zavpil: “Bogokletje!” Razburjena drhal je začela pritiskati, suvati in pljuvati na Jezusa. Tisto noč je bilo v Kajfovi sodni dvorani grozno. Jezusovo glavo so pokrili s staro cunjo, ga udarjali in spraševali: “Če si prerok, zakaj nam ne poveš, kdo te je udaril?” Pljuvali so mu v obraz. Z Jezusom so ravnali brezobzirneje in krivičneje kakor s katerim koli drugim jetnikom.

Toda Jezusa je to noč zajela globlja tesnoba. In prav o tej tesnobi moramo razmisliti, saj se je tikala enega od njegovih najtesnejših sledilcev.

Ko je sodrga v vrtu zgrabila Jezusa, so učenci pobegnili; toda vsaj dva med njimi sta se obrnila in od daleč šla za množico, ki se je prebijala proti Kajfovi palači. To sta bila Peter in Janez. Preprosto nista mogla ostati po strani.

Ko so stopili v dvorano, je Janez poiskal prostor blizu Jezusa, Peter pa se je pridružil množici ob ognju ter se tam poskušal ogreti in prikriti. Zgodba je znana. Toda včasih se ne ustavimo, da bi si skrbno ogledali korake, ki jih je naredil Peter na svoji poti do točke, kjer je zatajil svojega Gospoda.

Prvi korak se je zgodil, ko je Jezus poskušal opozoriti Petra na nevarnost. Rekel je: “Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede.”

Toda Peter je odgovoril: “Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam.”

Jezus mu je rekel: “To noč, preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat.”

Peter pa je vztrajal: “In ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim.”^{(Mt 26,31-35 AC)} Bil je prepričan o samem sebi. Počutil se je močnega. Bil je prepričan, da premore dovolj močne volje in odločnosti za pravilno odločitev in njeno izvajanje. Imel se je za samodiscipliniranega človeka – takšnega, na katerega je Jezus lahko računal. Ni se zavedal nevarnosti. To je prvi korak, ki ga naredi vsak, ki zataji Gospoda.

Njegov drugi korak k zatajitvi je bil storjen takrat, ko je popustil skušnjavi, da bi spal, ko bi moral moliti. Ta korak je zelo preprosto narediti, če se počutimo samozadostne. Kdo bi molil, če pa se lahko zanese na sebe? Kdo potrebuje pomoč od zgoraj, če pa ima dovolj lastne moči? Menim, da večina kristjanov ne moli prav veliko predvsem zato, ker pogosto ne čutijo potrebe po Božji pomoči. Zdi se jim, da jim samim kar dobro uspeva. Ugotavljajo, da si je zjutraj preprosto privoščiti dodatno uro spanja, namesto preživljati čas z Jezusom, saj ne čutijo potrebe po molitvi. In to vodi do naslednjega koraka.

Tretji korak, ki ga je naredil Peter, je bil v tem, da se je sam začel bojevati v svojih bitkah. Bil je prepričan, da je dovolj močan, da se s svojo močjo spopade s sovražnikom. Vso drhal je napadel z enim mečem. Toda vse, kar je zadel, je bilo eno uho – in to niti ne preveč pomembno, razen seveda za služabnika velika duhovnika, ki je bil njegov lastnik!

Ko se ločimo od vira moči, pozabljamo, da se nam nikoli ni treba samim spopasti s sovražnikom. Pozabljamo, da je Bog edini, ki lahko bojuje naše bitke za nas. On je edini dovolj močan. In ko začnemo mi opletati s svojimi meči, je neizogibna posledica poraz in sramota.

Četrti korak, ki ga je Peter naredil to noč, je bil poskus rešiti sebe. Jezus se mu ni pridružil in mu pomagal bojevati njegove bitke, tako kakor je pričakoval Peter. Zato je pričel teči. Če Jezus ni dovolj močan, da bi ga rešil, potem je boljše, da se reši sam. In Peter se je zapodil v temo.

Peti Petrov korak je bil ta, da je od daleč šel za Jezusom. Njegovo zaupanje v Jezusa se je omajalo. Ni bil pripravljen na to, da bi se popolnoma in trajno ločil od Kristusa, toda zdaj je bil previden. Ni se mu hotel preveč približati. Med sabo in med Jezusom je namerno ohranjal določeno razdaljo. In tako je šel za Jezusom od daleč.

Toda noč je bila hladna. Noči so vedno hladne, ko smo daleč proč od Jezusa. Ali ste že odkrili to? In tako je Peter naredil šesti korak in si poiskal toploto in tolažbo tam, kjer ju išče svet. Ob ognju se je pridružil drhali in se tudi sam poskušal ogreti. Toda v tem okolju je čutil nenavaden nemir, ki ga je pripeljal do tega, da je naredil naslednji, sedmi, korak, in sicer ta, da se je lažno predstavil. Ni preveč dobro ustrezal okolici. Ko se je svojat smejala zlorabljanju Jezusa, je Peter hotel jokati. Toda s tem bi pritegnil pozornost nase, in zlahka bi opazili, da ni eden od njih. Zato se je prisilil, da se je smejal glasneje kakor kdor koli med njimi. Ko je množica preklinjala in se posmehovala, je to vznemirjalo Petrovega duha. Igral je vlogo, vendar ne preveč dobro, saj so ga kmalu opazili.

In takrat se je znašel pred zadnjim korakom k zatajitvi Jezusa. Ko se človek loči od Jezusa in najde toploto in sprejemanje v svetu in nekdo reče: “Ali nisi tudi ti eden od njih?” bo odgovor vedno: “Ne, nisem!” Tako to gre. Ko je postalo vroče in so s prstom pokazali na Petra, je ta naredil zadnji korak ter pričel preklinjati in zanikati s prisego, da ni nikoli poznal Jezusa.

Prav v tem trenutku se je Jezus obrnil in pogledal Petra. Jezus se je obrnil proč od kraja, kjer so ga potiskali in suvali. Jezus, ki je nosil trnovo krono in po čigar obrazu je tiho tekla kri, se je obrnil in pogledal Petra. Obstajajo različni pogledi. Ko je Jezus pogledal Petra, to ni bil pogled jeze ali gnusa. Bil je pogled pomilovanja in ljubezni do ubogega učenca.

Mi verjetno ne bi trdili, da je bil Peter v tem trenutku Jezusov učenec. Celo sam Peter je to zanikal. Toda Jezus je videl, da je Peter še vedno njegov. Peter ni bil hinavec. Ko je rekel, da bi umrl za Jezusa, je mislil resno. Ampak Peter je bil slaboten. In korak za korakom je odhajal od Jezusa in popolnega zaupanja vanj. Vse do tega trenutka se tega poteka sploh ni zavedal. Hudič vedno dela na ta način. Ne pripelje nas z enim gromozanskim korakom do skoka s skale. Ve, da bi videli nevarnost in nemudoma zaprosili Jezusa za pomoč. Zato nas vodi od tukaj do tam, in od tam naprej v majhnih korakih, ki so videti čimbolj nedolžni, tako da se ne bi zavedali svoje potrebe.

Jezus je pogledal Petra z ljubeznijo, razočaranjem in žalostjo. Če je Jezus kdaj potreboval prijatelja, potem je bilo to v tem trenutku. Če je kdaj potreboval koga, ki bi mu povedal, da mu stoji ob strani, potem je bilo to zdaj. Zato je največja tesnoba zajela Jezusovo srce to noč, ko je eden njegovih najbližjih prijateljev zanikal, da ga pozna.

Ko se je Petrov pogled srečal z Jezusovim, se je nanj zgrnila poplava spominov. Spomnil se je vabila ob morju, ko je Jezus rekel, da bo iz njega naredil ribiča ljudi. Spomnil se je noči na jezeru, ko je zaradi svoje domišljavosti skoraj utonil, Jezus pa je iztegnil roko in ga rešil. Spomnil se je, kako ga je Jezus rešil iz zagate glede tempeljskega davka. Spomnil se je, kako je pred samo nekoliko urami Jezus umil njegove noge in s potrpežljivo razlago utišal njegovo upiranje. Spomnil se je, da mu je Jezus rekel: “Peter, Satan te želi imeti, da bi te lahko presejal kakor pšenico. Toda jaz sem molil zate. Molil sem zate. Molil sem zate.”^{(Lk 22,31. 32)}

In ko je Peter videl bled in trpeč Jezusov obraz, drhteče ustnice, kapljice krvi, tega ni mogel zdržati. Pobegnil je s prizorišča in stekel z dvorišča po temnih jeruzalemskih ulicah. Prišel je do Zlatih vrat in tekel po hribu navzdol ter čez potok Cedron. Na drugi strani je tekel po hribu navzgor do vrta Getsemani in sopihal naokrog, dokler ni našel kraja, kjer je bil Jezus tisto noč jokal, vpil in potil krvavi pot. Peter je padel na svoj obraz in si želel, da bi lahko umrl. Vedel je, da je med vso bolečino, ki jo je Jezus trpel to noč, ta, ki jo je povzročil on, zarezala najgloblje. In to spoznanje je Petra zbodlo v srce.

Po tej noči v vrtu Peter nikoli ni bil več enak. Kriza njegovega življenja je bila mimo. Jezusova ljubezen in odpuščanje sta mu dala upanje, zato je od takrat naprej lahko vedno z gotovostjo govoril o dobrem sporočilu o tem, kar je Jezus pripravljen narediti celo za svojega najslabotnejšega otroka.

Še nekdo si je to noč želel, da bi lahko umrl, in njegov poskus je bil uspešen. Njegovo ime je bilo Juda. Verjetno je bil najbistrejši med dvanajsterimi učenci. Razumel je Jezusov nauk o naravi kraljestva, ki ga namerava vzpostaviti. Potem, ko ga je še zadnjič poskušal prisiliti v delovanje po svojem načrtu, je odkorakal proč. Ko je Jezus nahranil množico, je Juda poskušal prisiliti Jezusa, da bi vzpostavil svoje kraljestvo s pozemsko močjo. Zdaj ga je spet s silo hotel spraviti na prestol. Ali ste se kdaj bojevali, da bi Jezusa spravili na prestol v svojem življenju?

Juda je skoval mojstrsko zaroto. Vse skupaj je šlo veliko dlje od tridesetih srebrnikov, ki jih je dobil od judovskih vodij. Njegov pravi namen je bil prisiliti Jezusa k vzpostavitvi pozemskega kraljestva – k temu, da bi zasedel prestol. Mislil je, da je s tem, ko je izdal Jezusa v roke verskih vodij, ta prisiljen narediti čudež, da bi se rešil; s tem pa bo vzpostavljeno njegovo kraljestvo kot novega Mesija. Juda je bil prepričan, da ga bo iz spoštljivosti do njegovih premetenih metod Jezus postavil za ministrskega predsednika.

Vse je šlo po načrtu do trenutka, ko je Juda v vrtu s poljubom izdal Jezusa. Takrat je rekel duhovnikom in vladarjem: “Zgrabite ga!” Pričakoval je, da bo Jezus prisilil svoje sovražnike pasti na kolena, osvobodil sebe in svoje učence ter zasedel Izraelov prestol.

Ampak namesto tega je Juda iz razdalje opazoval, kako so Jezusa peljali kakor jagnje na zakol. Videl je njegove zvezane roke. Videl je, kako so ga pred Kajfom sramotili na ponaredku sojenja. In ko se je to približevalo h koncu, ga je začela prevzemati groza, da je Jezusa izdal v smrt.

Nato je nastopil eden najbolj dramatičnih trenutkov v sojenju Jezusu. Juda ni več zdržal. Prizor je opisan v knjigi Hrepenenje vekov: “Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je prežel vsa srca z grozo: 'On je nedolžen! O Kajfa, prizanesi mu!'

Vsi so se ozrli na visokoraslega Judeža, ki se je prerival skozi vznemirjeno množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z velikim kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je vrgel srebrnike, plačilo za Gospodovo izdajo, pred noge velikemu duhovniku. V neučakani naglici je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti. Povedal je, da Jezus ni naredil ničesar smrti vrednega.”^{(Ellen G. White, Hrepenenje vekov, Znamenja časa, Ljubljana 1994, str. 540)}

Nato se je vrgel pred Jezusove noge in ga rotil, naj se reši. Toda Jezus je samo odvrnil: “Za ta čas sem prišel na svet.”

Ostanek zgodbe o Judu poznate. Pozneje se je prerivajoča se množica na poti do Golgote ustavila ob drevesu, kjer je ležalo Judovo truplo, strgano z vrvi, ki jo je uporabil, da se je obesil.

Sojenje pri Kajfu se je po Judovem priznanju hitro končalo. Njegovo priznanje, da je kriv, ko je izdal Jezusa, je velikega duhovnika postavilo v neprijetno luč, zato je Kajfa pohitel, da bi se izognil vprašujočim pogledom in zadregi.

Bilo je zgodnje jutro, in kar koli so hoteli doseči, so morali narediti hitro. Bil je petek – začetek pashe – in duh drhali, ki je doslej vodil stvari, je začel pojemati. Če bodo morali čakati, da bo minila sobota, jim bo ostalo zelo malo upanja, da bodo dosegli svoj cilj.

Zato je bilo sojenje Jezusu pred najvišjimi verskimi vodji Božjega izvoljenega ljudstva zaključeno. Ti duhovniki in uslužbenci njegovega templja so mu sodili in ga obsodili. Razglasili so ga vrednega smrti. Čudite se, nebesa, in osupni, zemlja!

20. Kako so ravnali z Jezusom v Pilatovi sodni dvorani

“Od Kajfa so torej peljali Jezusa v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak da bi smeli jesti pashalno jagnje.”^(Jn 18,28)

Kakšnemu prizoru je bilo priča vse vesolje! Sodnik vse zemlje je bil pripeljan k sojenju. On je ustvaril nebesa in zemljo. Ustvaril je te, ki so ga porivali in suvali do Pilatove sodne dvorane. Ohranjal je bitje srca v njihovih prsih, medtem ko so ga oni obtoževali. Mirno je stal in se zavedal, da bo prišel dan, ko bodo prav ti ljudje stali pred njim in slišali njegovo sodbo nad njimi – večno sodbo, ko bo Sodnik vseh.

Ali ste bili kdaj zaskrbljeni zaradi sodnega dne? Ali ste se kdaj bali in ste poskušali, da ne bi razmišljali o njem, saj vas je sama misel spravljala v zaskrbljenost? Med pričakovanjem sodnega dne ne pozabite na tri stvari.

Prvič, ne pozabite, da vam bo sojeno pravično. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, se je moral v to izkušnjo podati z zavestjo, da mu ne bo sojeno pravično. Vedel je, da ti, ki mu sodijo, iščejo izgovor za to, da bi ga lahko obsodili. Še več, ker ne bodo našli nobenega veljavnega razloga, da bi ga obsodili, bodo to naredili na podlagi lažnih obtožb. Sodišče, pred katerim je stal, je bilo pokvarjeno in gnilo do korenin. Čeprav so imeli proti njemu samo to, da je njegovo brezgrešno življenje grajalo te, ki so bili tako grešni, se v njegovo obrambo ni slišal niti en glas. Po njihovih merilih sojenja ni imel niti najmanjše možnosti, da bi ga razglasili za nedolžnega.

Ko boste vi sojeni, boste sojeni pošteno. Ali je to dobra ali slaba novica? Ali ste nedolžni ali krivi? Ali ste grešnik ali niste? Kakšna bi bila odločitev, če bi vam na pravičnem in poštenem sodišču sodili, ali ste grešnik ali niste? Nič čudnega ni, da dan sodbe pričakujemo s strahom in zaskrbljenostjo. Vemo, da bomo obsojeni, če nam bo sojeno pošteno! Razglašeni bomo za krive. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi bili po Božjem zakonu – njegovem merilu pri sodbi – razglašeni za nedolžne!

Toda ne ustavite se tukaj! Je še druga stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o sodbi. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, je bil sam. Nikogar ni bilo ob njem. Nihče ga ni zagovarjal pred obtožbami proti njemu. Tožilstvo je delovalo s polno paro – toda obrambe ni bilo zraven.

Ko bomo na dan sodbe stali pred Bogom, bo navzoče tožilstvo. Toda prav tako bomo imeli tudi Zagovornika, Odvetnika pri Očetu, pravičnega Jezusa Kristusa. Ne bo nam treba stati samim pred sovražnikovimi obtožbami. Nekdo bo stal ob nas. In ta ni bil samo skušan tako, kakor smo bili mi, marveč mu je bilo tudi sojeno. Bil je tudi obsojen. In plačal je kazen, ki si je ni zaslužil, da bi lahko svojo pravičnost položil na naš račun, da bi mi bili opravičeni, kakor si je zaslužil On. Sojeno mu je bilo namesto nas. Obsojen je bil namesto nas. Kaznovan je bil namesto nas.

In seveda zadnja stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o prihajajočem sodnem dnevu, je ta, da je ta isti Jezus, ki je naš Odvetnik in ki mu je bilo sojeno za nas ter je nase prevzel našo kazen, tudi naš Sodnik. Ali bi lahko naredil še kaj več za to, da bi nam priskrbel vse možnosti, da bi bili opravičeni?

Toda zanj tisti dan pred Pilatom ni bilo upanja za oprostitev, nobene milosti, nobene pravice. Judovski voditelji, ki so ga zvlekli pred Pilata, niso niti hoteli stopiti v sodno dvorano. Hoteli so ostati obredno čisti za prihajajočo pasho, ki je ponazarjala Jezusovo smrt zanje. Zato so vztrajali, da bo obsojen na smrt na zunanjem dvorišču, tako da bodo lahko pravočasno doma za začetek pashalnega konca tedna. Greh dela čudne reči našemu človeškemu razsojanju, ali ne?

“Pilat je prišel ven k njim in rekel: Kakšno tožbo imate zoper tega človeka? Odgovorili so mu in rekli: Ko ta ne bi bil hudodelec, ti ga ne bi izročili.” Povedano drugače: Ne sprašuj nas! Mi smo tukaj glavni. Mi smo vodje tega naroda. Ali ne veš, s kom se pogovarjaš?

“Tedaj jim je Pilat dejal: Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi. Judje so mu rekli: Mi ne smemo nikogar usmrtiti. S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je označil, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat zopet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: Si ti judovski kralj? Jezus mu je odgovoril: Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni? Pilat je odvrnil: Sem mar Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil? Jezus je odgovoril: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom;  toda moje kraljestvo ni od tod.”^{(Jn 18,29-36)}

Namenimo posebno pozornost naslednjim besedam: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali.” Juda se je odločil Jezusa posaditi na prestol, bojeval se je za to, da bi ga spravil tja. To je bil njegov slog. Verjel je, da se je za to, kar hoče, potrebno bojevati. Verjel je v prizadevanje, v trud, da bi se zgodile zanj ugodne stvari. Ni verjel v čakanje na Boga, da bi On deloval. Vse je hotel narediti sam.

Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali.” Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, se naj njegovi služabniki ne bi bojevali, da bi dosegli svoje cilje. Ali to pomeni, da naj se tudi ne bojujemo za dosego zmage v duhovnem kraljestvu?

Če sledimo uporabi besede kraljestvo v evangelijih, bomo odkrili, da Jezus govori bodisi o kraljestvu milosti ali o kraljestvu slave. Večkrat je uporabljal izraz kraljestvo ali nebeško kraljestvo. Njegove prilike so se pogosto začenjale z besedami: “Nebeško kraljestvo je podobno...”

Kraljestvo milosti zajema tako Božje odpuščanje kot tudi njegovo moč. In za nobenega od teh darov se Božjim služabnikom ni treba bojevati. Nebes si ne moremo pridobiti ali si jih zaslužiti. Niti se ne moremo bojevati, da bi dosegli zmago, poslušnost ali zmagoslavje. Ko bi bilo Jezusovo kraljestvo od tega sveta, potem bi se njegovi služabniki morali bojevati proti grehu in Hudiču, bojevati se za poslušnost, bojevati se za izročitev, bojevati se za zmago. Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta.”

Blagoslove nebeškega kraljestva moramo sprejeti kot darilo. Odpuščanje je darilo. Spokorjenje je darilo. Zmaga je darilo. Poslušnost je darilo. In za to, kar nam je podarjeno, se nam ni treba bojevati.

Peter tega ni razumel. Zamahnil je s svojim mečem in potem pobegnil od Jezusa, ko je videl, da njegov boj ni na pravem mestu. Z obrazom obrnjenim v tla je ležal v vrtu in si želel, da bi lahko umrl. Tudi Juda ni razumel. Zato je kot brezživljenjska gmota ležal pod vejami drevesa ob poti na Golgoto. Pilat ni razumel, in zato se je odločil prisluhniti trušču drhali, ne pa tihim besedam Jezusa, ki mu je ponujal darilo kraljestva, kjer boj ni potreben. Nato se je poskušal izogniti boleči odločitvi tako, da je poslal Jezusa k Herodu, ki je prav tako napačno razumel naravo njegovega kraljestva. Pilat se je odločil naprtiti odgovornost Herodu.

“Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je bil slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Veliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval in ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu.”^{(Lk 23,8-11)}

Ko sem prvič prebral te besede, sem bil srečen. Herod je bil ta, ki je umoril Janeza Krstnika, ker je pri svoji zabavi pijančevanja dal Salomi prenagljeno obljubo. Zato se mi je dolgo časa zdelo, da je povsem krščansko veseliti se zaradi Jezusovega hladnega odnosa do Heroda! To je bil moj odziv. Tako se ravna s Herodom, Gospod! Prav mu je! Ne meni se zanj. Osorno ga zavrni. Maščuj se. Vesel sem bil, ker sem spoznal, da je bilo takšno zaničevanje za Heroda najtežji udarec.

Pozneje pa sem začel dojemati, da Jezus ni takšen. Prišel je umret za Heroda, enako kakor tudi za vas in zame. Zato si ne moremo predstavljati Jezusa, ki ponosno stoji pred Herodom in se mu maščuje. Lahko pa si zamišljamo Jezusa, ki trepeta, medtem ko solze tiho tečejo, ker ga je še eden njegovih čudovito ustvarjenih prijateljev zavrnil. Lahko si predstavljamo Jezusa, kako se z zlomljenim srcem strinja z odločitvijo, ki jo je Herod že sprejel.

Kako je Herod prišel do tega, da se je odločil proti Jezusu? Tako, da je zavrnil nauk preroštva! (Kako vam je to všeč? Niste pričakovali, da se bo to pojavilo tukaj, ali ne? Toda res je tako!) Janez Krstnik je bil eden največjih prerokov. Glede na evangeljsko poročilo je bil Janez Krstnik pravzaprav več kakor prerok. Imenovan je bil Božji glasnik. In žalosten konec Herodove zgodbe je, da bo človek sovražil tudi Jezusa, če sovraži Gospodovega glasnika, če sovraži preroke. To dvoje gre vedno skupaj.

“Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”^(Lk 16,31) Herod je zavrnil resnico, ki mu je bila podana po preroku, zato mu ni bilo dano nobeno novo sporočilo. Jezus je sprejel Herodovo odločitev, saj ni obstajala več nobena druga pot, po kateri bi dosegel njegovo srce.

Herod je jezen in ponižan poslal Jezusa spet nazaj v Pilatovo palačo. Zgodba se nadaljuje v Mt 27. Tokrat na prizorišče stopa Pilatova žena. “Ko pa je sedel na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko pretrpela zaradi njega.”^(Mt 27,19)

Morda se je to zgodilo pred več tedni ali celo meseci. Pilat in njegova žena sta sedela pri zajtrku. Pilat je jedel žemljice in pil belo kavo, žena pa mu je brala iz jutranjega časopisa – Jeruzalemske novice! Njegovo pozornost je usmerila k naslovom in vestem tu in tam, ki so govorile o Jezusu iz Nazareta. Zagotovo je že prej slišala za Jezusa in do njega čutila naklonjenost. Zagotovo je iskala resnico.

Bila je ženska, s kakršno je Bog lahko vzdrževal zvezo; imela je sanje, zaradi katerih je veliko pretrpela. Videla je sojenje Jezusu v sodni palači. Videla je, da ga njen mož ni oprostil, kar bi moral narediti. Videla je golgotski križ in krvaveče Jezusovo telo, viseče med nebom in zemljo. Slišala je njegov krik: “Dopolnjeno je!” In potem je videla še naprej v prihodnost, v čas, ko se bo Jezus v slavi in moči vrnil na to zemljo. Takrat se je zbudila in poslala nujno sporočilo svojemu možu ter ga opozorila na napako, ki jo bo storil.

Toda Pilat je nejevoljen šel naprej in iskal način, kako bi hkrati osvobodil Jezusa in pomiril jezno množico. Toda na koncu je popustil in žrtvoval Jezusa ter tako poskušal ohraniti odobravanje množice. In to nas pripelje nazaj v Jn 18. Pilat je še zadnjič poskušal prelisičiti sodrgo in njene voditelje. Rekel je: “Toda pri vas je navada, da vam za pasho izpustim enega  človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja? Spet so zavpili: Ne tega, ampak Baraba. Baraba pa je bil razbojnik.”^{(Jn 18,39.40)}

Fulton Oursler v svoji knjigi Najveličastnejša zgodba, ki je bila kdaj povedana (The Greatest Story Ever Told) opisuje Baraba kot gorečneža – bojevnika proti Rimu. Bil je znan kot tat in ropar. Toda verski vodje so izbrali Baraba, kar je bila pravzaprav izbira krivičnosti. Z izbiro Barabe so izbrali tega, ki je bil prepričan, da zakona ni treba spoštovati. Če bi izbrali Jezusa, bi izbrali spoštovanje do Božjega zakona, poslušnosti in zmage.

Kako premeteno se ta ista odločitev pojavlja tudi v sodobni cerkvi. Tudi mi se odločamo med Kristusom in Barabo. Koga izbirate v svojem življenju vi? Ali sprejemate občestvo s Kristusom kot pot življenja, kot sredstvo sprejemanja njegovih darov odpuščanja in zmage? Ali pa se odločate za Baraba in bojujete svoje bitke ter sprejemate prepričanje, da zakona ni treba spoštovati?

Izraelci so se odločili. Izbrali so Baraba. Odločitev ni bila nikoli spremenjena. “Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v sodno palačo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: Pozdravljen, judovski kralj! In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.”^{(Mt 27,27-31)}

Jezus – Stvarnik vesolja, ki bi lahko v hipu poklical na pomoč deset tisoč angelov, da bi ga rešili iz tega groznega prizora – se je še naprej podrejal smrti, zate in zame – vse do smrti na križu.

21. Križev pot

Zamislite si, da ste Simon.

Dolgo ste potovali, da bi prišli v Palestino. Vaš dom je v severni Afriki, toda skupaj s svojo ženo in dvema sinoma – Aleksandrom in Rufom – zdaj živite nekje blizu Jeruzalema. To jutro ste se s podeželja podali v mesto, kar je precej nenavadno. Ljudje v tem delu dežele namreč čez dan delajo zunaj mestnega obzidja, zvečer pa se vrnejo v varno mestno zavetje. Morda ste pozabil motiko ali katero drugo orodje, ki ga potrebujete za delo. Toda v mesto ste stopili ravno o pravem trenutku, da ste srečali čuden sprevod.

Vidite vojake, ki poskušajo nadzorovati drhal, duhovnike in poglavarje v njihovih dolgih oblačilih, in ljudi vseh družbenih slojev. Hodijo za tremi možmi, ki nosijo vsak svoj križ. Vidite tudi devet mož, ki hodijo od daleč, s sramoto in žalostjo na svojih licih.

Natančneje si ogledate tri može, ki so očitno obsojeni. Dva med njimi sta razbojnika. Sta močna, mišičasta, trdih obrazov in se upirata vojakom, ki ju silijo naprej. Z lahkoto nosita breme, ki je položeno na njuna ramena.

Tretji Mož je prav tako močan, skladno grajen in mišičast. Večino svojega življenja je delal v tesarski delavnici, in sicer brez električnega orodja. Toda na njem je nekaj drugačnega. Na njegovem obrazu je izraz, ki pritegne vašo pozornost. Je ranjen in izmučen. Doživel je nekaj, kar druga dva nista. Od prejšnjega dne ni ničesar jedel ali pil. Sam se je bojeval v vrtu Getsemani, v boju s silami teme. Nič manj kot sedemkrat so mu sodili. Drhal ga je zmerjala. Dvakrat so ga bičali. In zdaj njegova človeška narava ne zdrži več. Vidite ga, kako je omedlel pod križem.

Zagotovo bo kdo od devetih mož, ki so njegovi sledilci, stopil naprej in mu pomagal v tem ključnem trenutku. Trije od prvotne dvanajsterice manjkajo. Eden leži raztrgan in mrtev malo višje ob poti. Drugi še vedno leži v vrtu Getsemani – z obrazom obrnjenim v tla in zlomljenim srcem, ker je zatajil svojega najboljšega Prijatelja. Tretji pa se bo – na naše presenečenje in v naše veselje – prikazal malo pozneje.

Toda teh devet mož ne naredi ničesar. Polni so žalosti, pripognjeni pod bremenom razblinjenih upov. Ohranjajo svojo razdaljo. Prepolni so bridkosti zaradi bolečine njihovega Gospodarja, toda kljub temu ne pristopijo, marveč se vdajo strahu in sramoti. Nobeden med njimi mu ni pripravljen ponuditi svoje pomoči.

In vi, Simon, ste presenečeni in osupli. Ne morete mirovati. Niste človek, ki bi stvari zadrževal v sebi. Zato vzkliknete: “To je neverjetno! Zakaj kdo ne pomaga temu Človeku?”

Vojaki vas slišijo. Niso vedeli, kaj naj naredijo. Vsem je jasno, da Jezus ne more več nositi križa. Komajda še lahko stoji – tudi če ga ne pritiska težko bruno. Zato vojaki z veseljem izrabijo priložnost, da vas zgrabijo in vam na silo naložijo križ tega tretjega človeka.

Morda je vaša prva misel naslednja: “Prav mi je, zakaj pa ne morem držati jezika za zobmi.” Toda ko vzamete križ in se pridružite v sprevod, slišite ime tega, ki je vzbudil vaše sočutje. To je Jezus. Jezus! Vaša sinova, Aleksander in Ruf, sta vam pripovedovala o tem Človeku. Že prej sta ga videla. Poslušala sta njegove nauke. Ko sta prišla domov, je bilo na njunih obrazih opaziti vznemirjenje, ko sta vam pripovedovala, da verujeta, da je to Mesija. Že večkrat ste hoteli raziskati vso to stvar, toda nikoli si niste vzeli časa za to. Zdaj pa ste prisiljeni nositi njegov križ.

Za trenutek bi rad prekinil to zgodbo. Rad bi vas povabil, bralec, da se vprašate, ali ste bili kdaj prisiljeni nositi križ? Ali ste morda vernik drugega, tretjega ali četrtega rodu, ki so ga njegovi starši in stari starši prisilili nositi Kristusov križ? Ali ste morda mlad človek iz krščanskega doma, ki je prisiljen nositi njegov križ? Morda pa ste uslužbenec cerkve – učitelj, duhovnik ali kdo drug – ki čuti, da je prisiljen nositi njegov križ, če želi obdržati službo? Rad bi vas spomnil, da to niti ni tako slabo. Bodite pozorni na Simonov blagoslov v nadaljevanju zgodbe.

Dalje nosite križ na poti proti Golgoti in opazujete ljudi v množici. Duhovniki in poglavarji so se združili z najnižjim slojem prebivalstva ter skupaj žalijo Jezusa in se mu posmehujejo. Tulijo in rjovejo z drugo drhaljo. Vojaki se s svojimi biči in meči trudijo obdržati sprevod na cesti, čeprav opazite, da se občasno kdo od njih obrne k Jezusu s hrepenečim pogledom.

V drhali so v večini tisti, ki imajo radi vznemirjenje, ne glede na to, od kod izvira. To so ljudje, ki se lahko en dan pridružijo zmagoslavnemu sprevodu in kličejo: “Hozana kralju,” nato pa začnejo vpiti: “Križaj ga,” ker je to v tistem trenutku pač priljubljeno. To so tisti, ki vedno gredo za večino. Ne razmišljajo s svojo glavo, temveč sledijo glasovom in se pridružujejo tistim, ki v določenem trenutku vpijejo najglasneje.

Nekatere v tej množici je Jezus ozdravil, kar je dokaz, da je več kakor pa samo čudež potrebno za to, da bi kdo postal vernik. Drugi so k Jezusu pripeljali svoje ljubljene in prejeli pomoč, ki je nikoli ni odklonil. Toda zdaj so samo del drhali in se od nje ne razlikujejo.

Sprevod se ustavi. V bližini je skupina žensk, ki imajo občutljivo naravo. Brž ko opazijo bolečino in trpljenje, takoj zlahka jočejo. Zdi se, da so te ženske edine, ki jih Jezus opazi. Ustavi se in jim spregovori nekaj besed.

Želimo verjeti, da so bile te ženske prave vernice, da so sprejele Jezusa za Mesija in jokale nad njim kot nad svojim Gospodom in Zveličarjem. Toda očitno je, da jokajo zgolj zaradi dramatičnosti in čustvenosti trenutka. Tudi danes je možno jokati, če pritisnemo na pravi gumb živčnega sistema. Solze tečejo in prenehajo teči, človek pa ostane nespremenjen. Morda jim je zaradi tega Jezus rekel: “Ne jokajte zaradi mene, temveč zaradi sebe in svojih otrok.” Poskušal jih je usmeriti preko čustvenosti trenutka na resnično potrebo njihovega srca.

Nenadoma opazite tretjega od manjkajočih učencev. To je Janez – učenec, ki je bil vedno ob Jezusu. V teh kriznih trenutkih ga ni zapustil. V tej težki uri podpira Marijo, Jezusovo mater. Zagotovo bi Janez nosil Jezusov križ, če se ne bi lotil te pomembne naloge. Zdaj hodi ob Mariji, ki gre za svojim Sinom, kolikor se da blizu.

Nekaj časa opazujete Marijo. Njen obraz so prekrile solze. Naslanja se na Janeza, toda odločno hodi po stopinjah svojega ljubljenega Sina. Morda se spominja dneva, ko je prišel angel in ji povedal o Sinu, ki se bo kmalu rodil. Lahko da v mislih gleda majhnega osemletnika, ki si je pod pazduho dal zvitek in se zgodaj zjutraj podal proti gričevju, kjer je užival nemoteno občestvo s svojim nebeškim Očetom. Morda je v spomin priklicala dan, ko je zaprl tesarsko delavnico, jo poljubil v slovo in se podal na svoje nenavadno poslanstvo. In morda se z bolečino v srcu spominja njegovih besed, s katerimi je napovedal ta dogodek. Lahko da je spet slišala besede, ki jih je Simeon izgovoril v templju: “Ta otrok je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu, a tebi sami meč prebode dušo.”^{(Lk 2,34.35)} Prav zdaj jo meč prebada in ji zadaje rane.

Toda na vsej poti do križa najbolj pozorno opazujete tega, čigar križ nosite. Vaše srce se trga, ko opazujete hudo trpljenje, ki ga prestaja. Vidite njegove opotekajoče se korake, njegovo sključeno postavo in neskončno padanje kapljic njegove krvi. Toda celo sredi vse te bolečine opazujete njegov pogled miru in sprejemanja. Vidite njegovo pripravljenost, da zdrži na poti proti Golgoti.

Razbojnika se upirata in poskušata pobegniti. Vojaki ju morajo neprestano vračati. Toda ta, čigar križ nosite, je drugačen. Voljno gre naprej, pa čeprav komajda prestavlja noge. Opazujete in se čudite, vse dokler končno ne pridete do konca poti.

Rimski vojaki s silo položijo razbojnika na njun križ. Toda Jezus se jim ponižno podredi, leže na križ in razširi roke, medtem ko vojaki prinesejo žeblje in kladiva. Slišite ihtenje Jezusove matere, preklinjanje razbojnikov in vojakov, žaljivke drhali. Nato pa zaslišite Jezusov glas in nagnete se, da bi ujeli njegove besede. Slišite ga reči: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”

Ljubezen do tega Človeka nenadoma zlomi vaše srce. In vzkliknete: “Oče, odpusti tudi meni. Odpusti mi, ker sem čakal. Odpusti mi, ker sem odlašal odločitev, da zvem več o tem Človeku. Odpusti mi, ker sem dvomil, ko sta mi moja sinova pripovedovala o Jezusu. In odpusti mi, ker sem se upiral nositi njegov križ.”

In ko skozi solze gledate nanj, vam reče: “Hvala, Simon. Hvala, ker si nosil moj križ.” Ko ga pogledate nazaj, mu odvrnete: “Hvala tebi. Hvala tebi, Gospod.”

Videli smo delček tega, kako je Jezus ravnal z ljudmi. Videli smo tudi to, kako so ljudje ravnali z njim. Na koncu nam ostaneta samo dve izbiri. Lahko se pridružimo vojakom in pribijemo Jezusa na križ ter ga znova križamo. Lahko pa se pridružimo Simonu in nosimo njegov križ. Samo dve možnosti – in odločitev je vaša.

Vabilo

DOPISNA SVETOPISEMSKA ŠOLA

vam ponuja

brezplačni dopisni tečaj

VZVIŠENE RESNICE SVETEGA PISMA

Tečaj obsega 24 lekcij – 24 draguljev resnice

Zakaj jih ne bi odkrili še vi

Lekcije dostavljamo po pošti

Vi nimate nikakršnih obveznosti

Prijavite se pisno na naslov:

Dopisna svetopisemska šola p.p. 2222 1001 Ljubljana