Kazalo
Informacije
Roger J. Morneau
POTOVANJE V NADNARAVNI SVET
2. nespremenjena izdaja
Ljubljana 2007
Roger J. Morneau
POTOVANJE V NADNARAVNI SVET
Naslov izvirnika
Roger J. Morneau: A Trip into the Supernatural
Prevod po hrvaški in nemški izdaji:
Truda Virtič
Lektura in odgovoren za založbo:
Pavel Repnik
Založba
Znamenja časa, Njegoševa 15, Ljubljana
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
244
MORNEAU, Roger J.
Potovanje v nadnaravni svet / Roger J. Morneau ; (prevod po hrvaški in nemški izdaji Truda Virtič). - Ljubljana : Znamenja časa, 1997
Izv. stv. nasl.: A trip into the supernatural
ISBN 961-6129-10-4
65394944
Posvetilo
To knjigo posvečam mladi dami, ki mi je pred več kakor tremi desetletji izročila svoje srce in roko v zakon in bila pripravljena deliti svoje življenje z mano celo takrat, ko sva hodila v dolini smrtne sence.
MOJI LJUBLJENI ŽENI HILDI
Zahvala
Veseli me, da se lahko zahvalim gospe June Strong, pisateljici, ki me je pri pisanju usmerjala in vodila, kajti brez nje še ne bi napisal, kar vem in čutim o duhovnem bojevanju.
Zahvaljujem se tudi pastorju Williamu Lawsonu, ki me je že veliko prej, preden sem zapisal prvi stavek, prepričal, da naj svoje izkušnje z duhovi zapišem v korist drugim.
Zahvaljujem se tudi Ellen in Maynard Cady, ki sta mi pri nastajanju rokopisa mnogokrat pomagala tako, da sta večkrat preživela z menoj po ves dan v svoji koči na vrhu neke planine v Pennsylvaniji, da sem lahko razmišljal tudi o čem drugem kakor o svoji preteklosti.
Nekatera imena v tej knjigi so spremenjena zaradi zaščite ljudi, ki so vpleteni v dogodke.
1. Dnevi mojega otroštva
Rojen sem bil 18. aprila 1925 kot peti od osmih otrok v St. Jacquesu, vasici v New Brunswicku, blizu meje s pokrajino Quebec v vzhodni Kanadi. Starši so bili pobožni katoličani iz francosko govorečega področja. Dve očetovi sestri sta bili nuni, njegov mlajši brat pa duhovnik, pozneje monsinjor v Rimskokatoliški cerkvi.
Še danes občudujem svoje starše, kako goreče so izpolnjevali nauke in zapovedi svoje cerkve. Vse dokler mi seže spomin, smo imeli v naši družini vsak dan skupno molitev. Najbolj se spominjam večerne molitve; rožni venec je bil glavni del bogoslužja, toda ponavljali smo tudi molitev svetnikov. Klicali smo imena številnih svetnikov in jih prosili za priprošnjo. Nas otroke so od dolgega klečanja bolela kolena, toda starši so nas spodbujali, naj naše trpljenje darujemo Bogu, da bi ga lahko uporabil za kratkotrajno rešitev kakšne uboge duše pred ognjenimi in duševnimi mukami vic.
Naša družina je opravljala več vrst telesnih pokor, da bi si pridobila Božjo naklonjenost. Vsak petek smo se postili tako, da nismo jedli mesa. Če je kdo šel vsak prvi petek v mesecu k spovedi in obhajilu, so mu bili zagotovljeni odpustki za pet tisoč dni, kar je pomenilo, da je bila neka določena duša toliko dni prej rešena iz vic. Takrat je to pomenilo tudi, da se ni smelo niti jesti niti piti od večera pred obhajilom pa vse do naslednjega jutra po obhajilu. To pravilo je cerkev medtem spremenila.
Ob določenih letnih časih je bila v naši družini navada prebedeti cele noči pri molitvi. Po vrsti smo drug za drugim po eno uro klečali pred kakšno podobo in molili rožni venec ali katero drugo molitev. Čas posta pred veliko nočjo je tudi bil obdobje velikega trpinčenja samega sebe. Moji starši so bili ljudje, ki so ljubili Boga; vse dejavnosti njihovega življenja so se vrtele okrog njega. Njihov glavni cilj je bil ugoditi Bogu.
Ko sem bil star tri leta, sem hudo zbolel, in zdravniki so izgubili upanje v mojo ozdravitev. Moj oče je celo že vse pripravil za moj pogreb. Mati pa je obljubila Bogu, da bo, če bom ozdravel, storila vse, kar je v njeni moči, da bom postal duhovnik. Poveličeval naj bi Božje ime in pridobival druge, da mu služijo. Po njeni pripovedi mi je bilo takoj boljše, hitro sem okreval in popolnoma ozdravel.
Zame je prišel čas, da se pripravim za prvo obhajilo. Toda čim bolj sem se iz katekizma učil na pamet cerkvene nauke in pravila, tem teže sem jih usklajeval s tem, kar sem že vedel o Jezusovem evangeliju.
Vsako nedeljo pred pridigo je duhovnik bral po eno poglavje iz enega od štirih evangelijev ali iz novozaveznih pisem, in tega sem se vedno zelo veselil. Ko sem bil star okoli sedem let, smo se nekega lepega zimskega dne vračali iz cerkve. Sonce je sijalo, ko je okoli dvajset sani s konjsko vprego drselo po snegu. Zvončkljanje vseh zvončkov na saneh ni omogočalo daljših pogovorov. Molk sem prekinil s tem, ko sem mamo vprašal, zakaj je bil Jezus tako prijazen z ljudmi, ko je bil na svetu, a potem tako podel, ko je odšel v nebesa.
"Zakaj to sprašuješ?" je rekla.
"Zakaj dobri Bog žge ljudi več sto let tudi za najmanjše grehe?" sem hotel vedeti. "Gotovo ne ravna po tem, kar je sam učil. Ti in oče delata to, kar nas učita zakaj On ne dela tako? Nas učita, naj drug drugemu odpuščamo napake. Mar naj ne bi tudi Bog popolnoma odpustil?"
Po njenem obrazu sem sklepal, da je osupnila nad mojim razmišljanjem. Oče ji je hotel pomagati tako, da se je skliceval na višjo oblast. "Veš, Roger, to je tako, kot je nekoč rekel tvoj stric Felix (duhovnik): Bog sovraži greh tako zelo, da je zagrozil z veliko kaznijo, ker želi ljudem pomagati, da bi se odvrnili od njega. Poleg tega pozna naš sveti oče, papež, še druge dobre razloge, zakaj Bog uporablja vice, papeževa oblast pa za nas ne sme biti vprašljiva."
Nauk o spremembi kruha in vina pri obhajilu sem sprejel kakor vsak otrok mojih let. Veroval sem, da duhovnik spremeni kruh in vino v Jezusovo telo in kri. Toda za veliko noč leta 1937, ko je umrla moja mati, sem slišal nekaj, kar me je spodbudilo k drugačnemu mišljenju.
Duhovnik je iz enega evangelija bral o Kristusovem vstajenju. Kar me je prevzelo, je bilo dejstvo, da je Jezus imel težavo prepričati učence, da je resnično vstal in je bitje iz mesa in kosti, a ne duh. V mojih mislih se je pojavilo nekoliko zanimivih vprašanj. Ali je možno, da so nebesa prav tako resničen prostor kakor ta svet, kjer ljudje iz mesa in kosti živijo resnično življenje, ne pa da samo kot duhovi lebdijo na oblakih? Če pa Jezus ni duh, kako je potem lahko v hostiji?
Za nekatere ljudi je verjetno težko razumljivo, da lahko majhen otrok, kakršen sem bil takrat, izgubi vero v Boga in se obrne proti njej. Morda lahko sam pojasnim, kako se je to zgodilo, ko bom povedal nekatere dogodke.
Ko sem bil otrok, je name zelo vplivalo to, kar sem videl in slišal v življenju odraslih. Naš dom je bil kraj miru in veselja. Starši so nam dali dober zgled o medsebojnih človeških odnosih. Do drugih so bili prijazni in obzirni in so pričakovali, da si odpuščamo napake in smo prijazni. Stalno so si prizadevali pomagati ubogim in potrebnim. Mislil sem, da bi tudi Bog moral biti do ljudi vsaj tako dober in sočuten, kakor je pričakoval od ljudi.
Neko doživetje je zelo zaposlilo moje razmišljanje. Takrat ljudje v zimskih mesecih niso uporabljali avtomobilov, zato je bilo potrebno veliko truda, da so jih zopet usposobili za vožnjo v toplejšem času. Oče se je odločil poklicati nekega mehanika iz Edmundstona, da bi se nekaj dni ukvarjal z njegovim fordom, modelom A, in ga usposobil za vožnjo. Še preden je odšel po njega, nam je rekel: "Ta mož je protestant, toda fini človek in izjemen mehanik. Zato me, otroci, poslušajte. Zelo možno je, da z nami pred kosilom ne bo molil molitve Angel varuh. Prosim, ne buljite vanj in ga nič ne sprašujte o njegovi veri. Ne spravite ga v zadrego. Vam je vse jasno?" Ko je to govoril, nas je gledal naravnost v oči. Vsi smo mu glasno odgovorili: "Da, oče!"
Tri dni je mož popravljal avto, jaz pa sem ga z užitkom gledal. Bil je prav takšen, kakor ga je opisal oče celo še boljši. Bil je zelo prijazen mož, ki mu je bilo očitno v veliko zadovoljstvo, da se je pogovarjal z menoj, a ni preklinjal.
Oče je imel tri kmetije, ki jih je vodil sam, zato je imel precej delavcev. Ko se je odločil sprejeti kakega novega delavca, sem ga večkrat slišal reči: "Vem, da se bova dobro razumela, kajti ni me težko zadovoljiti, toda eno si želim, prosim vas, nikoli ne pozabite: Z ženo ne dovoliva ljudem, ki delajo za nas, preklinjati Boga in svetnike. Imava otroke, ki bi jih rada vzgojila tako, da spoštujejo Boga. Zato pazite na svoje besede!" Kljub tej prošnji so se včasih spozabili in se zaklinjali pri vseh svetnikih s svojimi kletvami.
Če pa si je protestantski mehanik odrgnil roko ali priščipnil prst, je rekel samo: "Au, to boli!"
Kar pa se tiče molitve Angel varuh, je kazal več spoštovanja kakor mi. Ko je oče rekel: "Sedaj bomo molili," je povesil glavo in zamižal in sklenil roke. Mi nismo nikoli zaprli oči pri molitvi, molitev pa smo izgovorili kar se je dalo hitro.
Ko je mehanik odšel, me je nekaj zelo vznemirjalo, in tega nisem mogel pregnati iz svojih misli. To je bil neki stavek iz katekizma, ki sem se ga naučil na pamet: "Hors de l'Eglise catholique apostolique et romaine il n'y a point de salut." To bi se slovensko glasilo: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."
Mati je opazila, da me nekaj muči, pa me je glede tega vprašala. Vprašal sem jo: "Mati, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"
"Roger, to je dobro vprašanje. Zakaj to sprašuješ?" Ponovil sem stavek iz katekizma. Priznala je, da mi na to vprašanje ne more odgovoriti, in predlagala, naj o tem povprašam strica, ko bo prišel na obisk. Kot kaže, pa je to vprašanje vznemirilo tudi njo, kajti pri večerji je očetu pripovedovala o najinem pogovoru in ga prosila za njegovo mnenje.
Tudi on ni mogel dati ustreznega odgovora, toda rekel je, da Bog ne bo nobenega dobrega človeka izključil iz nebes, ne glede na to, ali je katoličan ali protestant. Rekel je, da angeli verjetno vodijo dobrega protestanta po smrti v nebesa skozi zadnja vrata. "Protestantov ne sprejema sveti Peter osebno z vsemi častmi, ampak to jih naj ne bi motilo, če jim bo sploh uspelo priti v nebesa. Naj ne pričakujejo, da ravnajo z njimi kot s slavnimi osebnostmi. Končno so njihovi predniki naredili veliko napako, ko so zapustili Katoliško cerkev, zato morajo vsi njihovi potomci računati s tem, da bodo morali trpeti."
Medtem ko sem sklepal, da očetov dokaz verjetno drži, sem moral stalno misliti na besede: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."
Čez nekaj mesecev smo zvedeli, da namerava moj stric obiskati vse sorodnike.
Očeta sem vprašal, ali bo morda strica Feliksa povprašal glede dobrih protestantov, če bo imel za to priložnost. Ko je stric prišel k nam in smo se že nekaj časa pogovarjali, ga je oče vprašal:
"Felix, povej mi, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"
"Zakaj to sprašuješ?"
Oče mu je pojasnil moje vprašanje glede izjave v katekizmu.
"Kar ti je Roger navedel iz katekizma, drži," je odgovoril stric Felix. "Zunaj Rimskokatoliške cerkve ni zveličanja, ne glede na to, za koga gre."
Njegova izjava je sprožila precejšnjo razpravo o tej temi. Oče je trdil, da z Božje strani ne bi bilo pošteno ne dovoliti dobremu protestantu, da bi stopil v nebesa. Stric je zmanjšal gorečo razpravo z izjavo, da gre duša dobrega protestanta po smrti verjetno v predpekel. Ta predpekel je verjetno kraj, kamor pridejo duše nekrščenih novorojenčkov po smrti. Končno je stric Felix rekel še: "Eno vem, da po cerkvenem nauku ne bo noben protestant, pa če je dober ali slab človek, nikoli prišel v nebesa ali videl Boga. Pomislite: Tega pravila nisem dal jaz; lahko ga samo učim. Če bi za protestante obstajala kakršna koli pot za vstop v nebesa, bi nam to sveti oče, papež, gotovo povedal."
Ta dogodek je zapustil v mojem razmišljanju veliko vprašanje glede Božje pravičnosti. Čas je mineval, in po nekaj letih sem se znova začel spraševati glede Božje pravičnosti.
Nekega lepega julijskega večera je prišel mimo nas neki moški, da bi staršem javil, kako je neki sosed nenadoma umrl pri delu osem kilometrov stran od svojega doma. Neka njegova pripomba je vznemirila vse navzoče: "Umrl je, ne da bi mu duhovnik lahko dal poslednje maziljenje." Ko je povedal, da je brat umrlega prinesel truplo domov, je zmajal z glavo, rekoč: "Žalostno, zelo žalostno."
Tega dogodka se spominjam, kakor da bi se bil zgodil včeraj. Pred nekaj časa je pripeljal mimo star vprežni voz. Pokojnika je pokrivala odeja, voznik pa je sedel spredaj na vozu. Noge so mu bingljale sem in tja, njegov obraz pa je izražal obup.
Nekaj sosedov, ki so prišli k nam telefonirat, (nekaj kilometrov naokrog sta samo dve družini imeli telefon) je sedelo na verandi pod podaljšano streho naše hiše.
Potem ko je voz s pokojnikom odpeljal mimo, je moja mati pripomnila: "Kako žalostno je to. Ko bi bil vsaj imel poleg sebe duhovnika," je rekla, "ki bi mu odpustil smrtne grehe, da mu ne bi bilo treba v pekel. Upajmo, da ga bremenijo samo odpustljivi grehi. Toda že samo to pomeni več let v ognju vic."
Oče pa je rekel: "Morali bomo zbrati nekaj dolarjev in poskrbeti za to, da se bodo brale maše za pokoj njegove duše, ker se mi zdi, da njegova vdova in otroci ne bodo zmogli tega."
Potem se je oglasil eden od sosedov: "Najraje bi vam rekel, da si prihranite te izdatke. Zdi se mi, da je njegova duša že v peklenskem ognju. Veste, gospod in gospa Morneau, da je imel ta mož dolge prste. S tem hočem reči, da si je včasih prilastil stvari, ki mu niso pripadale."
"To pa je zelo resna obtožba," je odvrnil moj oče, "in če tega ne morete dokazati, bi mi bilo ljubše, da o tem sploh ne bi govorili."
Sosed pa je nadaljeval: "Nerad rečem, toda gotovo se spominjate, da pred letom v tem času niste mogli najti verige za vlačenje hlodov, ki ste jo kupili malo pred tem. Če bi sedaj odšli v njegov skedenj, bi tam videli svojo verigo. Osebno sem jo videl tam pred nekaj dnevi. Potem sem z njim govoril o tem, pa je rekel, da si je verigo od vas sposodil, vi pa ničesar ne veste o tem."
Res je bil oče nekaj trenutkov videti prizadet, toda potem se je zbral in rekel: "To je zame res nekaj novega, toda želim, da veste vsi, ki ste tukaj, da pred Bogom podarjam umrlemu verigo, ki si jo je od mene sposodil, čeprav morda ni imel namena, da bi mi jo vrnil. In če mi je vzel še kaj drugega, česar se ne zavedam, mu tudi to podarjam. Tako je njegova duša osvobojena vsake obsodbe, ki bi ga lahko bremenila pred Bogom."
"Ne bi bil rad nespoštljiv do Boga," je odgovoril sosed, "toda ta trenutek imam vtis, da ste velikodušnejši od njega. Priznati moram, da je to najprijaznejša gesta, o kateri sem kdaj slišal. Morda ste celo prvi človek, ki je prisilil Boga prestaviti dušo iz pekla v vice, da bi se dovolj očistila za vstop v nebesa."
To doživetje je naredilo name trajen vtis. Več dni sem moral vedno znova razmišljati o tem dogodku. Ko sem tako razmišljal o teh rečeh, sem se strinjal s sosedom, da ima moj oče plemenitejši značaj od Boga, ki mu služi. Sklepal sem, da je Bog izredno neprijazen, ker sili ljudi trpeti v vicah zato, ker sorodniki nimajo denarja za maše zadušnice.
Dogodek, ki me je spodbudil, da sem se popolnoma odvrnil od Boga, je bila smrt moje matere. Spomladi leta 1937 je morala v bolnišnico na operacijo. Po dveh tednih so jo poslali domov, da bi tam preživela zadnje dni svojega življenja. Takrat sem bil star dvanajst let, v obdobju, v katerem je otrok zelo podvržen vplivu.
Ko sem se nekega dne vrnil iz šole, sem odšel k njej v sobo, da bi jo poljubil na čelo, kakor sem jo vsak dan. Rekla mi je: "Prosim usedi se, ker bi ti rada povedala nekaj, kar menim, da je pomembno za oba. Veš, da bom lahko še samo kratek čas z vami, zato želim, da si zapomniš naslednji nasvet: V življenju bodi hvaležen ljudem, ki so prijazni s teboj. Zahvali se jim, pa čeprav samo za kozarec vode. Kajti ljudje, ki pokažejo, da so hvaležni za majhne prijaznosti, bodo deležni še več dobrega."
Takrat je bila še navada, da imajo žalujoči možnost videti pokojnika še enkrat v njegovem domu, v mrliški veži pa ne. Tri dni so prihajali prijatelji, sorodniki in sosedi k nam, da bi mami izkazali zadnje spoštovanje in molili za njeno dušo. Na dan pogreba so mnogi menili, da bi morala biti v neposredni Božji bližini, ker je bilo zanjo zmoljenih toliko rožnih vencev. Toda najbolj všeč nam je bilo to, da je oče načrtoval gregorijanske maše za pokoj njene duše.
Naš stric Felix nam je pojasnil, da so gregorijanske maše nekaj najbolj čudovitega, kar se lahko naredi za pokojnikovo dušo. Razložil je, da jih je vpeljal papež Gregor, kateremu je posebno ležal na srcu blagor duš v vicah.
Družina je poskrbela za to, da je bilo na neki določen dan v raznih župnih cerkvah in samostanih tristo maš. Po njegovih izjavah so imele takšno odrešeniško moč, da so dušo pripeljale naravnost v nebesa, tako da ognja vic sploh ni videla.
Isti dan, ko nam je stric Felix to povedal, sem slišal od nekega sorodnika, da stane gregorijanska maša en dolar, torej skupno 300 dolarjev. Pomislil sem, kako smo srečni, da lahko oče omogoči mami tako lahek vstop v nebesa. Potem pa sem se spomnil neke ženske iz naše fare, ki je umrla pred šestimi meseci. Ker je bila družina preveč siromašna, da bi sploh lahko plačala zanjo maše, je bilo jasno, da bo morala trpeti v vicah. Priprave za njen pogreb so očeta zelo vznemirile, kajti bil je član dobrodelnega društva naše župnije.
Tisti večer je oče sedel za mizo k večerji, potem pa se je odločil, da ne bo nič jedel. Mati, ki je opazila njegovo razpoloženje, ga je vprašala, kaj ni v redu. Odgovoril ji je: "Da, saj ti lahko povem. Večji del popoldneva sem skupaj z drugimi člani dobrodelnega društva presedel v župnišču v pogovoru o problemih siromašnih v naši fari. Šlo je v glavnem za nakup krste za staro Annie. Nič nimam proti, da se nekaj denarja privarčuje. Toda ko je župnik Paquin vprašal vodjo pogrebnega zavoda, koliko bi privarčevali, če bi tik pred pogrebom sneli s krste križ in držala, sem se res razburil in najraje bi bil župniku povedal svoje mnenje, toda iz spoštovanja do njegove službe sem se vzdržal. Da bi končali razpravo, sem rekel, da bom razliko plačal jaz. Take zadeve me zelo vznemirjajo. Žalostno je biti v našem času revež, posebno še tedaj, ko gre za smrt."
Ko sem tako razmišljal o teh dveh dogodkih, se nisem mogel znebiti misli, da je Bog izredno krivičen, ker še naprej dopusti bedo na tem svetu. Sčasoma sem tako izgubil zaupanje v Boga in cerkev in se odločil, da ne bom imel z njima nobenega opravka; ko bom dovolj star, bom hodil po svoji poti. Jeseni leta 1937 je oče poslal mojega brata Eduarda in mene v internat Hotel Dieu de St. Basil, ki so ga vodile nune. Tako sem bil deležen še več verskega pouka, kar je povzročilo, da sem še bolj zakrknil svoje srce.
Na zunaj si nihče ni mogel predstavljati, kakšen boj divja v moji duši. Korakoma sem se odvračal od Boga poln gnusa in sovraštva. Tako je minilo nekaj let, potem pa je prišla druga svetovna vojna in z njo tudi poziv, da služim svoji domovini.
2. Potovanje v nadnaravni svet
Zelo me je privlačevala kanadska trgovska mornarica, ker mi je neki znanec, ki je že bil v njej, povedal, kako mu je tam všeč. Biti pod zaščito kraljevske mornarice in letalstva trgovska mornarica pa je bila za vojaštvo življenjsko pomembna je dajalo občutek varnosti.
Dve leti in pol sem delal v strojnicah raznih ladij, na katere sem bil razporejen, in sicer večinoma kot kurjač. Dobro se spominjam, da sem vsakič, ko sem nastopil službo, rekel: "Upam, da ne bo noben torpedo zadel tega parnega kotla, medtem ko bom tu delal." Poznal sem nekoliko mož, ki so umrli na morju. To, kar sem doživel v trgovski mornarici, je še bolj zakrknilo moje srce do Boga in ljudi.
Po vojni je bilo težko dobiti dobro službo v Montrealu, ker je na tisoče vojakov, ki so prišli iz vojske, po mestu iskalo delo. Odločil sem se izučiti kakega poklica, pri čemer bi užival, ko bi delal kaj ustvarjalnega. Nisem hotel preprosto delati, samo da bi zaslužil za življenje. Zato sem se odločil, da si vzamem čas in se prepričam, ali me bo res veselilo to, za kar se bom odločil.
Da pa bi izkoristil čas, medtem ko sem iskal kaj ustreznega, sem se zaposlil v kegljišču Winsor Bowling Alleys v ulici St. Catherine West. Takrat je bil ta lokal najboljši v Montrealu, kar se tiče te vrste zabave. Bil sem desna roka moža, ki je bil odgovoren za biljard. Delo ni bilo naporno, spoznal sem veliko ljudi, hkrati pa sem se tudi dobro zabaval.
Nisem še dolgo delal tam, ko je prišel eden mojih prejšnjih tovarišev, s katerim sem bil v začetku v trgovski mornarici. Zelo vesela, ker sva oba še živa, sva skupaj večerjala in se o marsičem pogovarjala.
Tema, o kateri je moj prijatelj Roland govoril z velikim navdušenjem, je bilo njegovo zanimanje za nadnaravno. Pripovedoval mi je, kakšno srečo je imel, da je spoznal skupino ljudi, člane nekega društva, ki so imeli zvezo z umrlimi. Spiritistični medij je baje Rolandu omogočil govoriti s svojim očetom, ki je umrl, ko je bil star deset let. Baje mu je oče dal veliko nasvetov glede prihodnosti.
Zanimivo je bilo poslušati Rolanda o njegovih izkušnjah s področja nadnaravnega, toda v meni je to povzročilo neprijeten občutek. Potem me je vprašal, ali bi me zanimalo obiskati spiritistično seanso. "Morda bi ti medij omogočil govoriti z duhom pokojne matere. Saj bi ti to bilo všeč, mar ne?"
Njegovo navdušenje je malo popustilo, ko je opazil, kako sem bil prizadet. Saj mu sploh nisem mogel odgovoriti. Po nekaj sekundah molka je rekel: "Saj se menda ne bojiš govoriti z dušo svoje umrle matere, ali pa?"
Nekako mi je uspelo, da sem vprašanje zanikal, toda prosil sem ga, naj mi da čas za premislek, ker dotlej še nikoli nisem razmišljal o čem takem.
Pogledal me je naravnost v oči in dejal: "Morneau, tebe je strah. To sklepam iz tega, kako me gledaš to se vidi na tvojem obrazu. Človek, kako si se spremenil, odkar sem te zadnjič videl! Roger Morneau, ki sem ga takrat poznal, se ni bal ničesar. Spominjam se časa, ko sva skupaj s še šestimi drugimi novinci opravljala mornarske dolžnosti na ladji. Prišel je ladijski oficir in rekel, da rabi prostovoljca, ki bi drugi dan pobarval zgornji del glavnega jambora. 'Kdo od vas se je pripravljen povzpeti gor?' je vprašal. 'Saj ni zelo visok, samo enaindvajset metrov. Toda ko si enkrat gori, moraš biti zelo pogumen, kajti potem moraš z deske, na kateri si sedel, ko so te vlekli gor, po trebuhu plezati po poprečnem jamboru, (širokem okoli 60 cm) da bi lahko pobarval še drugo stran.' Vsi smo bili na smrt prestrašeni, in zato zelo veseli, ko smo slišali, da si rekel oficirju, da boš to delo opravil ti. Vsi smo govorili o tvojem pogumu. Ali mi boš sedaj rekel, da me boš pustil na cedilu, ko gre za to, da bi šel z menoj na prihodnjo seanso?"
Po tem kratkem govoru se nisem mogel več upirati. Spet sem moral biti Roger Morneau, ki se ni ničesar bal. Bil sem v pasti.
Nekega sobotnega večera sva bila s prijateljem v neki hiši, v kateri je bil častni gost neki medij, ki je bil na obisku. Predstavili so naju še nekaterim drugim navzočim, posebna čast pa je bila, da sva se seznanila z nekim zakonskim parom. Mož je bil poklicni napovedovalec, vodja tedaj zelo iskane jazzovske skupine. Igrali so v najelegantnejših lokalih.
Pozno tisti večer, po koncu spiritistične seanse, ko so se neki gostje že poslavljali, je vodja orkestra rekel svoji ženi: "Draga, kaj, ko bi odšla tudi midva. Zelo pozno je že."
Tedaj se je pogovarjala z medijem, kar ji je bilo zelo zanimivo. Odgovorila mu je: "George, pojdi domov in lezi počivat. Jaz bom ostala še nekaj časa; Belangerjevi me bodo peljali domov." George se je strinjal z njenim predlogom in je odhajal iz hiše ravno tedaj kot midva.
Ko smo bili zunaj, naju je George vprašal: "Se peljeta domov z avtom?"
"Ne," sem mu odgovoril. "Peljala se bova s tramvajem, postaja je samo nekaj korakov stran."
"Vstopita, zapeljal vaju bom do postaje."
Tisti večer je tekla beseda tudi o tem, da sva bila med vojno pri trgovski mornarici. Spiritistični medij je baje poklical duha nekega Rolandovega sodelavca, ki je umrl, ko se je potopila ladja.
Ko sva sedla v Georgov avto, naju je začel spraševati o nevarnostih, ki sva jim bila izpostavljena pri najinem delu med vojno. Toda že smo bili tudi na tramvajski postaji. Tedaj je predlagal:
"Ali ne bi šli v neko restavracijo kaj pojest? Tako bi mi lahko pripovedovala o vajinih pustolovščinah med vojno. Navdušen sem nad njimi! Večerja gre na moj račun, potem pa vaju bom zapeljal domov."
George nas je odpeljal v zahodni del ulice St. Catherine, v mestni predel Montreala, ki so ga domačini poznali po restavracijah za sladokusce. Nenadoma je zavil s svojim luksuznim Lincolnom v neko ozko ulico, ki je peljala do neke njegovih najljubših restavracij. Parkiral je za nekim črnim cadillakom in rekel: "Joe je tukaj! Lokal je njegov. On je v redu fant."
Ko smo vstopili, nas je dama v sprejemnici obvestila, da moramo počakati v predsobi, ker trenutno ni prostih mest. Ko smo se podali vanjo, je Joe od daleč spoznal Georga in prišel bliže, da bi ga pozdravil.
Ko je slišal, da čakamo na prosto mizo, je rekel, da to ni nujno. Pred nekaj minutami je neki zakonski par telefoniral in odpovedal rezervacijo mize. Če hočemo, jo lahko imamo. Šli smo za lastnikom, ki je z mize vzel napis "rezervirano", in sedli. Prišla je natakarica in sprejela naše naročilo za pijačo. Rekla je, da bomo morali na večerjo počakati malo dlje kakor sicer, ker je restavracija polna do zadnjega mesta. George je naročil dvojno količino svoje priljubljene pijače, da bi mu čas hitreje minil. Potem sva mu odgovarjala na njegova vprašanja o trgovski mornarici in mu pripovedovala o najinem zanimanju za nadnaravno.
Trajalo je precej dolgo, da smo dobili večerjo, zato smo še enkrat naročili pijačo. Alkohol je Georgu razvezal jezik. Bil nama je pripravljen pripovedovati reči, za katere pa menim, da jih v normalnih okoliščinah nikoli ne bi omenil. Vprašal sem ga, ali nama ne bi povedal kaj o tem, kako je v svojem poklicu postal tako slaven.
"Nič me ne moti, da vama pripovedujem o tem," je rekel. "Povedal vama bom pravi razlog svojega uspeha; to je nekaj, o čemer niti žena ne ve ničesar. Toda obljubiti mi morata, da bosta o tem molčala."
Zagotovila sva mu, da bo to, kar nama bo povedal, ostalo skrivnost.
"Ali sta že kdaj slišala o čaščenju hudobnih duhov?"
"Jaz ne," sem mu odgovoril. "A zakaj to sprašuješ?"
Ne da bi odgovoril na moje vprašanje, je vprašal: "Od kdaj se ukvarjata s čarovništvom?"
"George, ne razumem, na kaj misliš? Kaj si hotel reči?"
"To, kar želim vedeti, je: od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?"
"Jaz še ne tako dolgo," sem mu odgovoril.
"Očitno se morata še marsikaj naučiti v zvezi z nadnaravnim. Z obiskovanjem spiritističnih seans izgubljata samo čas. Prosim vaju, ne razumita me napačno, te seanse imajo svoj prostor. So dobra zabava za ženske, ki najdejo tolažbo, misleč, da po nekem dragem pokojniku dobivajo navodila za življenje. Vesta, nocoj sem samo ženi na ljubo odšel na to seanso. Vsako leto grem nekajkrat z njo, da ima občutek, da imava skupna zanimanja, a to je edini razlog. Česar pa ne ve, je to, da sem se naučil pristopati k pravemu viru te moči. Tam se res nekaj doživi. Govorim vama o čaščenju demonov."
Od vsega, kar nama je povedal, mi je ostal v spominu predvsem en stavek. Zato sem Georgea prosil: "Ali bi pojasnil vprašanje, ki si ga zastavil poprej: 'Od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?' Kaj misliš s tem 'si zamišljata'?"
Nasmehnil se je, pogledal na uro in rekel: "Nocoj je že prepozno, da bi vama to pojasnil, toda povedal vama bom samo eno: Nista se pogovarjala z mrtvimi." Potem je dalje pripovedoval o svojem uspehu.
"Bilo je tako: Leta je kazalo, da sem nesposobnež, ko je šlo za to, da bi organiziral in v redu vodil svoj orkester. Potem pa sem imel srečo, da sem se seznanil s čaščenjem demonov. In po tej veliki sili sem dobil vse, kar sem si vedno želel. Seveda sem se moral naučiti opravljati določene obrede, preden so duhovi začeli dogodke obračati v mojo korist."
Nasmeh se mu je razširil po vsem obrazu. "Od tistega dne naprej imam s svojim orkestrom uspeh. Čez noč smo postali slavni in znani. Odkrili so nas brez kakršnega koli prizadevanja z naše strani - čeprav smo obstajali že dolgo - in postali slavni kot eden največjih orkestrov na našem področju. Sredstva javnega obveščanja so bila preprosto navdušena nad nami. Povsod se je govorilo o nas. Odgovorni ljudje pri radiu so razpravljali o nas, in v kratkem času smo bili na vrhu."
George je spet malo srknil iz kozarca, potegnil dim iz cigarete in nadaljeval: "Od takrat naprej smo stalno iskani. Denar nam samo priteka. Dobivamo največje honorarje od vseh. Ljudje radi plešejo ob naši glasbi. V resnici pa so duhovi ti, ki nas imajo pod nadzorom - ali z drugimi besedami: Imajo nas v posesti, dajejo nam energijo - mi pa vplivamo dalje na ljudi. To, kar poslušalci dobijo, imajo radi, in prihajajo vedno znova, ker hočejo še več od tega."
Naslonil se je na stol in si prižgal še eno cigareto. Malo se je zahihital in rekel: "Moram vama povedati še nekaj. Pred približno enim mesecem sem imel po radiu intervju in pri tem resnično užival. Šest vodilnih radijcev iz Montreala in Toronta se je pogovarjalo z menoj. Kaže, da jih je očaralo vse, kar sem jim povedal. V resnici pa sem se sam čudil svojim bliskovitim odgovorom. Še nikoli dotlej v življenju nisem bil tako poln šal in humorja. Užival sem v pozornosti, ki so mi jo izkazovali. Skoraj so me oboževali. Pri tem so me poskušali spregledati. Toda ko smo se poslavljali, jim to še vedno ni uspelo."
George je še enkrat pogledal na uro in rekel: "Prijatelja, pozno je. Kaj, ko bi odšli?"
Ko je čakal na račun, je še pripomnil: "Moj uspeh je lahko pojasniti, če si predstavljaš ogromno silo duhov in kaj se dogaja, če si jo človek hoče pridobiti zase."
Z Rolandom sva se čudila temu, kar nama je pripovedoval, zato sva ga med vožnjo domov prosila, da nama o tem pove še več.
"Čutim se prisiljen pripovedovati vama o svojih izkušnjah, ker iščeta veliko silo za svoje življenje. A vem, da je ne bosta našla, če bosta obiskovala spiritistične seanse kakor nocoj. Rekel bi: Zakaj želita igrati v drugi ligi, če lahko v prvi?" Nato ga je moj prijatelj prosil, naj nama pove, kako bi lahko prišla "v prvo ligo" sveta duhov.
"Res sta pogumna mladeniča," je rekel George, "in veliko sta že naredila za svojo deželo. Zato bom jaz naredil nekaj velikega za vaju. Poskrbel bom za to, da bosta lahko prišla na naše naslednje zborovanje čaščenja duhov."
Potem je pogledal oba in po kratkem omahovanju rekel: "O nečem bi se rad še prepričal. Domnevam, da v svojem življenju sploh ne spoštujeta Kristusa - ali imam prav? Vzrok, zakaj vaju to sprašujem, je, da nočemo imeti tam nikogar, ki je krščanskemu Bogu zvest v najmanjšem, kajti to bi lahko bilo strahotno." Oba sva mu zagotovila, da sva Boga preklinjala in šla celo tako daleč, da za naju ni več vrnitve.
"Da, to mi je nocoj postalo jasno," je nadaljeval, "kajti kaže, da vama dajejo priklicani duhovi prednost pred vsemi drugimi navzočimi. Upam, da vaju moje vprašanje ni užalilo. Preprosto sem vaju moral to vprašati, da bi bil dvakratno prepričan, da sta v redu."
Medtem ko sem jaz nekoliko omahoval, da bi šel na srečanje častilcev demonov, ni imel moj prijatelj Roland nobenih pomislekov. Svoje stališče je pojasnil z izjavo, da bova tako ali tako prišla v pekel in tam gorela vso večnost, zato bi bilo dobro, če bi se seznanila z nekaterimi ljudmi, preden bova prišla tja.
Menil sem, da George ne bo nikoli več vzpostavil zveze z nama, ker je bil pijan, ko naju je povabil, in da se verjetno naslednje jutro ne bo spominjal niti polovice tega, kar je govoril tisti večer. Toda čez nekoliko dni naju je po telefonu povabil, naj bova prihodnji večer ob osmih pripravljena, ker bo prišel po naju.
Tisti nepozabni večer se je začel tako, da naju je George seznanil s številnimi podrobnostmi tajnega društva, ki mu je pripadal. Ni bil hiter voznik in kazalo je, da nerad prehiteva tramvaje, tako smo se na poti na sestanek ustavili približno stokrat. Zato smo imeli veliko časa za pogovor, preden smo prišli na cilj.
George nama je rekel, da naju ne sme presenetiti, ko bova tam videla nekaj najpomembnejših in najuspešnejših ljudi iz Montreala. Naštel je vsaj pol ducata znanih imen. To, kar nama je povedal, me je presenetilo, ker sem si predstavljal, da bomo tam srečali mnogo tipov, ki so na slabem glasu. Toda povsem nasprotno: Vsi navzoči so bili videti zelo prijazni, bili so zelo lepo oblečeni in prikupne osebnosti. Zdelo se nama je, kakor da naju poznajo že dolgo in da sama spadava mednje.
Sestanek se je začel nekako petnajst minut po našem prihodu in to v popolnoma sproščenem ozračju. Navzoči so okoli dve uri pripovedovali o izrednih dosežkih, v glavnem o poslovnih, ki so jih dosegli s pomočjo duhov, in jim prinesli velike dobičke. S pomočjo duhov so imeli sposobnost jasnovidnosti in prenosa misli ter so tako lahko vplivali na odločitve drugih ljudi.
Neki moški je pripovedoval, kako je kot astrolog - vedeževalec svetoval nekaterim bogatašem v zvezi z njihovimi denarnimi naložbami in tako sam obogatel. Pojasnil je, kako vsakič ob njem lebdi demon in mu daje natančna navodila o tem, kako in kdaj vložiti denar. Ta sporočila sliši samo on, njegove stranke pa ne. "Ti bogataši imajo denar za vlaganje," je rekel, "jaz pa vem, kako se lahko iz tega denarja nekaj pridobi."
Globoko prevzet ga je moj prijatelj vprašal, ali ga kdaj skrbi, da bi izgubil svoj delež dobička.
Odgovoril mu je: "Vedno zahtevam en odstotek od dobička vloženega denarja. Dobro veste, da je astrologija samo vaba. Nimam nobenih skrbi, kajti moj spremljevalec iz sveta duhov skrbi za mojo blaginjo. To bi vam rad ponazoril.
Neki zakonski par me je poskušal prikrajšati za zasluženi delež od dobička, ki je bil pridobljen s prodajo industrijskih nepremičnin. Izročila sta mi ček za precejšnjo vsoto denarja, in bil sem zadovoljen, dokler mi moj duh ni rekel, naj ju vprašam, kdaj mi imata namen dati še preostalih 1.700 dolarjev, ki so bili dogovorjen delež od dobička tiste naložbe. Oba sta se zelo prestrašila. Mož mi je takoj rekel, da me nista nameravala prevarati in da bo denar v 24 urah v mojih rokah."
Po vsaki pripovedi o uspehu je vsak hvalil svojega duha in to po imenu ter mu pripisal uspeh, mnogokrat pa so duha imenovali tudi kot gospodarja svojega življenja.
V času, ko sem imel opraviti s častilci demonov, sem opazil, da so pričevanja o tem, kako duhovi delajo zanje, mnogokrat usmerjala na demona kot na "gospoda boga". Nekdo je na primer rekel: "Bilo je čudovito opazovati moč gospoda boga Belzebuba, ki je delovala zame." Ali pa je kdo vprašal: "Sam, kako ti je šlo od najinega zadnjega srečanja?" Odgovor pa se je glasil: "Hvala, zelo dobro. Bogovi so mi v mojem življenju res čudovito pomagali."
Tisti večer je neka oseba naredila name poseben vtis. Mož je bil zdravnik in je pojasnil, da so mu duhovi dali veliko hipnotično in ozdravljajočo moč. K temu je dobil še sposobnost odpravljati bolečine in ustavljati krvavitve.
Potem ko je podal nekoliko presenetljivih poročil o svojih ozdravitvah, je rekel, da mora sedaj iti v molitveno dvorano. "Oprostite mi, prosim, prijatelji, moram iti dol in opraviti določene obrede, da bi se po mojem gospodu bogu Nehuštanu zopet obnovil. Odvisen sem od njene obnavljajoče moči, da bi lahko poživljal in zdravil svoje bolnike."
Eno uro po začetku zborovanja se je pojavil neki zamudnik. Precej navzočih ga je pozdravilo in ga imenovalo Šarmer (mož poln čarov čarovnik). Ko smo se pozno zvečer vozili domov, sem vprašal Georga: "Kdo je tisti dostojanstven moški, ki je prišel pozneje, ki so ga nekateri imenovali Šarmer? Ali ima to ime kakšen poseben pomen?"
"Da, ima ga, toda zdaj o tem ne morem ničesar reči. Ko boš imel za seboj nekoliko zborovanj in boš postal del naše skupine, me spet lahko spomniš nanj. Je izjemno očarljiv moški. Imajo ga za največjega hipnotizerja, ki ga je Montreal kdaj imel.
Poleg tega pa se mi zdi čudovito, kako se vsi zanimajo za vaju. To me je veselilo. Zavedati se morata, da smo zelo zaprta skupina. Bilo je celo zelo težko dobiti dovoljenje, da lahko prideta na to zborovanje. Najprej mi tega niso dovolili. Potem mi je po posredovanju nekega duha, ki se je prikazal našemu voditelju med potovanjem po ZDA, ta telefoniral in mi dal dovoljenje in pripravil pot, da se nama lahko pridružita in potem postaneta člana našega društva. Toda o tem vama bom kdaj prihodnjič povedal še kaj več." Počutil sem se nekako neprijetno, ko sem slišal, da George meni, da se jim bom priključil. Roland pa se je tega zelo razveselil.
"Po nekaj zborovanjih," je nadaljeval George, "vaju bom zaprosil, da gresta z menoj v molitveno dvorano. Prepričan sem, da vama bo zelo všeč. Toda v molitveno dvorano bogov bosta lahko šla šele v navzočnosti Satanovega duhovnika in samo, ko bodo to privolili duhovi."
Zborovanje je bilo v neki zasebni hiši v razkošni montrealski vili. Ko smo bili v pritličju, smo lahko iz spodnjih prostorov slišali zelo tihe zvoke, ki so zelo spominjali na versko glasbo in petje Indijcev. Vedno znova so nekateri odhajali v spodnje prostore in se vračali čez kake pol ure. Vsa ta dejavnost je spodbudila Georga, da se je na kavču, kjer sva sedela, nagnil k meni in tiho rekel: "Naša molitvena dvorana je spodaj. Nocoj po zborovanju vama bom povedal več o tem."
Nekako šest tednov potem, ko sva spoznala Šarmerja, sem vprašal Georga na poti domov, ali ima voljo, da bi nama povedal kaj več o njem. "Seveda, o tem zanimivem človeku morata zvedeti kaj več. Toda najprej bi vaju rad spomnil, da smo skupina meščanov, ki se giblje v okviru zakonov. Ne poznam nobenega med nami, ki ne bi dal svoje srajce drugemu, da bi mu pomagal. In nihče nima nobene prednosti glede moči, ki nam jo dajejo duhovi.
Toda v Šarmerjevem primeru - da, on je malo drugačen od drugih. Kaže, da ima neko značajsko slabost, pa je zaradi tega uporabil svojo hipnotično moč tako, kakor je ne bi smel. Prepričan sem, da je za nekaj časa izgubil svoje pravilno presojanje.
Je zvit poslovnež - lastnik dveh nočnih klubov - in finančno mu je šlo zelo dobro. Je pa tudi zelo sposoben hipnotizer. Človeka lahko v manj kakor desetih sekundah podvrže svojemu nadzoru ali v hipnotično stanje, če mu ta oseba gleda naravnost v oči.
Kot lastnik dveh nočnih klubov ima veliko stikov z ljudmi iz gledališke dejavnosti. Večina glasbenih skupin gostuje štiri ali šest tednov, potem pa potujejo dalje. Sčasoma smo opazili, da so se neke skupine razpadle ali izgubile katerega od članov potem, ko so nastopale v njegovem klubu. Če je kdo stopil iz teh skupin, je bila to vedno ženska. Pred nekako pol leta je montrealska policija opravila racijo v neki razkošni javni hiši, v kateri so bile vse prostitutke prej pevke v nočnih lokalih in vsaka od njih je delala zanj."
"Ta dekleta," je nadaljeval George, "nikoli ne bi padla tako nizko, če ne bi dovolila, da jih kdo hipnotizira. Kdor se da hipnotizirati, se odtlej ne more več upirati hipnotizerjevi moči."
3. Prostor za čaščenje bogov
Ko sva bila z Rolandom tretjič na zborovanju častilcev demonov, nama je George sporočil, da bo prišel tudi satanistični svečenik, baje njihov veliki duhovnik, ki se je pravkar vrnil s potovanja po Združenih državah Amerike. Bil je prepričan, da nama bo duhovnik naklonjen in da nama bo gotovo dovolil obiskati prostor za čaščenje bogov.
Ko smo vstopili, so naju predstavili nekaterim ljudem, ki jih dotlej še nisva videla. Potem smo se začeli pogovarjati z nekaterimi, ki so nam pristopili in zaželeli dober večer. Nato pa je prišel satanistični svečenik. Navzoče je pozdravil, se rokoval z njimi in spregovoril nekoliko besed, potem pa se je podal v našo smer. Ko je prišel k nam, je George rekel: "Častitljivi, rad bi vam predstavil dva prikupna gospoda."
Med kratkim pogovorom z njim naju je presenetil z nekimi izjavami. Ko mu je, na primer, George rekel, da sva služila v trgovski mornarici, je imenoval imena ladij, na katerih sva delala, in še nekaj podrobnosti, ki jih ni vedel nihče drug. Moram priznati, da je to name naredilo močan vtis. Rekel je še, da bi se ta večer rad z nama na kratko pogovoril.
Nekaj nerazložljivo skrivnostnega ni bilo samo v njegovih besedah, ampak v njegovi celotni osebnosti. Imel je prodoren pogled, plešo in globok glas, ki ga je včasih spremljalo nekakšno hihitanje. Že sama njegova višina je bila veličastna. Rekel bi, da je bil približno tako velik kot pokojni general Charles de Gaulle.
Po vsej vrsti hvalnic bogovom je k nama zopet pristopil svečenik in se z nama prijazno pogovarjal. Povedal nama je, da so ga duhovi seznanili o številnih podrobnostih o naju in izrazili željo, da obogatijo najino življenje z velikimi darovi.
Potem ko je večina ljudi že odšla, naju je povabil v prostor za češčenje bogov.
Da bi vam čim bolje opisal, kako presenečen in skorajda prizadet sem bil nad tem, kar sem kmalu videl, vam moram najprej opisati svojo predstavo o Satanu in njegovih padlih angelih, ki sem jo imel zaradi katoliške vzgoje. Odrasli so me kot otroka učili, da je Hudič s svojimi angeli v peklu v središču zemlje, kjer nenehno na razne načine mučijo duše njih, ki so umrli s kakim smrtnim grehom. Demone so nam opisovali kot napol človeška in napol živalska bitja z rogovi in kopiti ter ognjenim dihom. Kot najstnik sem sklepal, da je ta celotna zamisel smešna; verjetno iznajdba neke pregrete glave, ki je hotela v prejšnjih stoletjih izkoriščati praznoverne in neizobražene ljudi. Končno sem podvomil o obstoju Hudiča in angelov.
S svečenikom smo se spustili po stopnicah in videti je bil navdušen, da nas lahko popelje na ogled njihovega svetišča. Med hojo nam je pripovedoval, kako je duh narisal načrte za ta kraj.
Pokazal nam je čudovita zapletena dela, ki so visela na veličastnem stopnišču. Še danes se spominjam rezbarij, ki so krasile masivno stopniščno ograjo, neverjetnih zidnih okraskov in ogromnega svečnika na prvem podestu.
Veliko svetišče me je navdalo s strahom. Ozračje skrivnostnosti, ki je napolnjevalo prostor, je dajalo vtis, da so razvitejša bitja vse to naredila, da bi očarala človeški um, ki bi se odzval s spoštovanjem in pokoritvijo, brez kakršnega koli zastavljanja vprašanj.
Sobe so bile razkošne in veličastne. Povsod je bilo zlato. Stenske svetilke in tudi mnoge druge stvari so bile posrebrene ali obdane s kovino. Svečenik je dejal, da so nekatere stvari celo iz čistega zlata. Čeprav prostor ni bil zelo osvetljen, je zadostovalo, da se je zdelo, da zlati predmeti žarijo.
Vendar sem prepričan, da so me najbolj prevzele številne lepe oljnate slike. Na stenah je viselo okoli 75 platen v velikosti 120x70 cm.
Satanistični svečenik je povedal, da je pripravljen odgovoriti na kakršna koli vprašanja.
"Kdo so te osebe dostojanstvenega videza na teh slikah?" sem ga vprašal.
"To so bogovi, o katerih sta poslušala v hvalnicah. Glavni svetovalci vladajo nad legijami duhov. Potem ko so se nam prikazali v vidni obliki, da smo jih lahko slikali, smo jih dali umetniško naslikati. Ker so vredni tako velike časti, smo pod vsako sliko uredili majhen oltar, da bi častilci imeli možnost pri bogoslužjih prižigati sveče, zažigati kadilo in opravljati obrede, ki si jih želijo duhovi."
Ko smo se tako počasi pomikali po prostoru, smo prišli do oltarja, na katerem je ležala palica, ki jo je ovijala bronasta kača. Duhovnik je omenil, da je oltar posvečen boginji Nehuštan, katere moč na tako čudovit način deluje na zdravnika, ki sva ga slišala govoriti ob najinem prvem obisku. Omenil je velike čudeže, ki jih je bronasti bog naredil za izraelske otroke, ko so žgali kadilo pred bronasto kačo, ki jo je Mojzes naredil stoletja poprej.1
Na koncu prostora je stal velik oltar, nad katerim je visela slika osebe veličastnega videza v naravni velikosti. Na vprašanje mojega prijatelja o tej sliki je svečenik odgovoril: "Ta slika je posvečena učitelju vseh nas."
"Kako mu je ime?" sem vprašal.
Ponosno je pojasnil: "Bog z nami."
Ko danes razmišljam o tisti sliki, ki sem jo tolikokrat občudoval, moram reči, da so značilne poteze naslikane osebe razodevale višji um. Imela je visoko čelo, prodoren pogled in držo, ki je zbujala vtis zelo dejavne častitljive osebnosti.
Svečenikov odgovor ni bil to, kar sem pričakoval, a tudi ne povsem jasen. Gotovo pa ni kazal na Jezusa Kristusa. Ne, to ni mogel biti. Ali bi morda lahko bil...?
Končno sem ga vprašal: "Hočete s tem reči, da je to prava Satanova podoba?"
"Da, tako je, in morda se sprašujete, kje so tiste odvratne živalske poteze." Zahihital se je in pristavil. "Oprostite, ker se malo smejem. Prosim, verjemite mi, da se nisem smejal vam, moja gospoda, in vašemu začudenju. Zabavam in veselim se samo pri pomisli, da je zlim duhovom tako dobro uspelo prikriti svojo pravo istovetnost, tako da še v sedanjem stoletju znanstvenega napredka in velike izobrazbe velika večina kristjanov veruje v teorijo o rogovih in kopitih."
Potem se je izraz njegovega obraza spremenil, in zdelo se je, da je zelo zaskrbljen, ko je rekel: "Zelo resno in pomembno je pripraviti sedanji rod do tega, da veruje, da učitelj in njegovi pomočniki med duhovi sploh ne obstajajo. Samo tako bodo lahko uspešno vladali nad prebivalci tega planeta v prihodnjih desetletjih."
Potem je njegov izraz obraza razodeval zaupanje. "Nič toliko ne navdušuje duhov kakor iskanje poti, da naredijo ljudi za člane prihodnjega Satanovega kraljestva."
Med opazovanjem različnih oltarjev in slik je satanistični svečenik pojasnjeval, da so Satanovi duhovi v resnici strokovnjaki na različnih področjih. Imajo tisočletne izkušnje in se v boju z močmi od zgoraj bojujejo za nadoblast nad mišljenjem ljudi.
Ko je Roland vprašal, zakaj duhovi uporabljajo toliko časa, da bi ljudi varali, je svečenik pojasnil, da vsak, ki ga lahko pripravijo do tega, da se izključi iz Kristusovega kraljestva, samodejno postane član Satanovega velikega kraljestva, ki ga bo kmalu vzpostavil na svetu. Ljudi, ki so pod Satanovim vodstvom odšli v grob, bo nekega dne priklical v življenje. Rekel je še, da imajo Kristus in njegovi sledilci namen dokončati ta veliki boj med dvema velikima silama tako, da bodo na Satanove sledilce pustili padati ogenj iz nebes. Toda to jim ne bo škodovalo, ker sedaj zli duhovi zmorejo obvladati ogenj tako, da nima moči sežgati ljudi. Pristavil je še, da če dvomim o tem, naj grem samo v Indijo ali v druga področja sveta, v katerih se je črna magija razvila v znanost, pa bom videl ljudi, ki hodijo po gorečem oglju, ne da bi se osmodila ena sama dlaka na nogah.
Ko smo zapustili prostor za češčenje, sem rekel, da sem precej zmeden glede Satana in njegovih angelov. Moja katoliška vzgoja me je učila, da so Satan in njegovi angeli skupaj z dušami ljudi, ki so umrli s smrtnim grehom, v peklenskem ognju. Kaj je torej resnica?
Satanistični svečenik si je bil pripravljen vzeti čas, da bi nama pojasnil pravo stanje, kakor je to rekel sam. "Moja gospoda, vidim, da je vaš obisk naše molilnice v vaših mislih sprožil številna vprašanja. Dovolite mi, da vam najprej povem, da mi, člani našega tajnega društva v Montrealu, predstavljamo izbrance častilcev duhov. Ko bo dokončan boj med silami od zgoraj in silami našega velikega gospodarja, in ko bo on dokončno vzpostavil svoje kraljestvo na tem planetu, bomo deležni visokih uglednih in častnih položajev. Bogato bomo poplačani, ker smo se postavili na stran njega, ki je sedaj navidezno slabotnejši - gotovo razumete, kaj hočem reči.
Pred tisočletji je bil naš veliki učitelj gospodar nad neštetimi bitji v ogromnem vesolju. Ker so ga napačno razumeli, je bil prisiljen skupaj z drugimi enakomislečimi duhovi zapustiti svoje kraljestvo.
Prebivalci Zemlje so prijazno sprejeli našega učitelja. Ker je imel mogočen um, je postal pravnomočni lastnik tega planeta. Prvotne lastnike je pripravil do tega, da so se odrekli svoji lastninski pravici in verjeli to, kar je trdil. Nekateri ljudje imenujejo to prevaro, toda bilo ni ničesar drugega kot uresničevanje zakona samoohranitve, kar je naraven nagon vseh velikih voditeljev.
Ko se je zvedelo, da bo prišel na svet njegov tekmec Kristus kot človek, da bi ljudi pritegnil k sebi, so naš učitelj in njegovi glavni svetovalci sklenili uporabiti način bojevanja podoben temu, ki jim je v začetku omogočil, da so si prilastili novo področje vladavine.
Ta načrt zahteva od vseh hudobnih duhov, da ljudem skrbno priporočajo živeti tako, da se izobčijo iz Kristusovega kraljestva. Duhovi spodbujajo ljudi, da se ravnajo po svojih čustvih, namesto po besedah Kristusa in njegovih prerokov. Ni zanesljivejše poti za pridobitev oblasti nad življenjem ljudi, kakor je ta, da posameznik sploh ne opazi, kaj se dogaja. Duhovi priporočajo vse vrste krivih naukov in zamisli, človeštvo pa jih je pripravljeno sprejeti."
Veliki svečenik je pri pripovedovanju tega žarel od zanosa. Prosil naju je, naj mu posvetiva še nekoliko minut, da bi lahko povedano še ponazoril. Ko sva mu zagotovila, da naju to globoko zanima, in mu rekla, da je najina želja zvedeti še več o delovanju duhov, je dalje razlagal:
"Moja gospoda, spominjata se, da je bil izraelski kralj Salomon obdarjen z veliko modrostjo in je nase pritegnil pozornost dolge vrste mogočnih vladarjev. Tedaj je bil naš učitelj v velikih skrbeh zaradi tega. Sklenil je, da si bo zelo prizadeval podvreči ves svet. Do tedaj mu je uspelo vpeljati malikovalstvo v vsak predel sveta, samo ne med izraelski narod. Zato so sklenili, da bodo določeni svetovalci iz sveta duhov pripravili Salomona do tega, da bo zaverovan sam vase. Drugič so ga želeli prepričati, da je za blagor celotnega naroda, če sklene zavezo z okoliškimi narodi, čeprav so ga mnogi njegovi svetovalci svarili pred tem.
Načrt našega učitelja je imel velik uspeh. Ko je prišel dan, da se je Izrael po Salomonovem zgledu začel klanjati Astaroti, boginji Sidoncev, Kemosu, bogu Moabcev, in Milkomu, bogu Amoncev,2 - ko so se ljudje priklonili pred maliki, ki so predstavljali hudobne duhove - je naš učitelj imel vtis, da je njegova zmaga popolna. Dosegel je svoj visoki cilj. Ves svet mu je ležal pod nogami.
Moja gospoda, prepričan sem, da se zavedate, kako modro in razumno je bilo, da je učitelj skril svojo pravo istovetnost. Tako so lahko njegovi vdani sodelavci prepričani, da bo njihov trud nekega dne poplačan, ko vidijo, kako rodovi zemlje stojijo pred njim v ponižni poslušnosti in priznavajo, da je njihov učitelj resnično velik bog."
Nadaljeval je: "Veliki gospodar ničesar ne prepušča naključju. Z dobro skovanimi načrti in zelo veliko skrbjo pripravlja svoje pasti, da bi ujel um milijonov najmodrejših smrtnikov in si tako zagotovil njihovo vdanost tako v sedanjem življenju kakor za večnost."
Navdušen nad Satanovo stvarjo nam je možakar še dalje govoril o tem, kar je sam imenoval "najstrašnejši zbor duhovnih bitij, ki se je kdaj stekel na enem mestu na površju našega planeta".
Rekel je: "Na začetku XVIII. stoletja so imeli Satan in njegovi duhovi veliko zborovanje, da bi se pripravili na industrijsko obdobje, ki bo kmalu nastopilo na zemlji. Satan je predvidel, da bosta temu sledila obdobje znanstvenih odkritij in umske razsvetlitve. To bo nastopilo ob času konca, ob sklepu bitke med silami dobrega in zlega.
Ker Satan proučuje svetopisemska prerokovanja, razume pomen besedila v Dan 12,4, ki opisuje čas konca, koliko jih bo tedaj tekalo sem ter tja in kako zelo se bo znanje pomnožilo. To je prepoznal kot idealen čas, da loči ljudi od njihovega Stvarnika in tako mnoge Zemljane popelje v večno pogubo. To je bila zanesljiva pot, da postavi svoje kraljestvo v taki razsežnosti, da bo samo nekaj ljudi pripravljenih oditi s Kristusom, ko bo prišel ponje s skrivnostnim odhodom ob koncu krščanskega obdobja."
Poleg tega se je svečenik bahal tudi s tem, da se Kristus ne bo v resnici vrnil na zemljo v moči in slavi, temveč se bo odpovedal vsem pravicam do tega planeta, vedoč, da zakonito in pravično pripada Satanu. "Potem bo veliki gospodar obudil naše ljudstvo iz njihovih grobov in vzpostavil svoje neskončno kraljestvo tukaj.
Po dolgem premisleku," je dodal, ko se je vrnil k temi o Satanovem splošnem zborovanju, "je bil dodelan načrt za prevare, ki bodo velikemu številu ljudi onemogočile priti v Kristusovo kraljestvo. Takrat bodo samodejno postali del Satanovega kraljestva. Izvršni odbor je sprejel tridelni načrt.
Prvi del bo prepričati ljudi, da Satana in hudobnih angelov v resnici ni.
Drugi del bo dobiti popoln nadzor nad ljudmi s hipnozo kot novo in koristno vedo. Učeni ljudje," je pojasnjeval svečenik, "bodo pod vplivom prijateljskih duhov ovekovečili nauk o nesmrtnosti duše tako, da se bodo pod vplivom hipnoze domnevno vrnili v čas prejšnjih življenj. Taki ljudje bodo živo opisovali zgodovinske dogodke, o katerih drugače, ko niso v zamaknjenosti, ne vedo ničesar.
In da bi še pridali silo prevari," je spiritistični svečenik nadaljeval, "bodo včasih duhovi povzročili, da bo hipnotizirani tekoče spregovoril v tujem jeziku, ki ga prej ni znal. To bo Satanu pomagalo premagati krščanstvo v zahodnem svetu - s pomočjo misticizma.
Tretji del Satanovega načrta je uničiti Sveto pismo, ne da bi ga dejansko odpravili. Satan bo iz uma milijonov izgnal misel o Bogu s teorijo o evoluciji."
Svečenik je trdil, da je Satan izbral učene posameznike, da bi izpeljali ta načrt. "Izbral je avstrijskega zdravnika po imenu Franc Mesmer, da je hipnozo iz igračkanja spremenil v novo vedo. Mesmer si je izmislil teorijo, ki je imenovana živalski magnetizem. Duhovi so ga napeljali na verovanje, da skrivnostni fluid prežema človeško telo in določenim osebam dovoljuje, da imajo mogočen vpliv nad drugimi.
Do takrat, ko je umrl leta 1815, je hipnoza kot anestetik med mnogimi evropskimi zdravniki že zasedla spoštovanja vreden prostor. Odkrili so, da je njihovo zdravniško delo sedaj učinkovitejše kakor kdaj prej."
Malo je prenehal, potem pa je svečenik z velikim nasmeškom na obrazu dodal: "Niti sanjali niso, da jih v resnici spodbujajo prijateljski duhovi.
Satanov načrt, da bi uničil Sveto pismo, ne da bi ga dejansko odstranil, je moral biti najbolj premetena stvar, kar sem jih kdaj slišal," se je zasmejal. "Charles Darwin, ki se je rodil leta 1809, in Thomas Henry Huxley, ki se je rodil leta 1825, sta bila v mladosti oba pod vplivom duhov, saj so zdravniki uporabljali hipnozo kot obliko uspavala.
Duhovi so se odločili, da bosta ta otroka, ko odrasteta, pomočnika za napredek vere, ki jo poznamo kot teorija o evoluciji. Povezano z znanstveno revolucijo, ki je vzniknila po svetu, je večina ljudi ni nikoli prepoznala kot vero - vero, ki je prestopila vse veroizpovedne meje in celo ujela neverne."
Na moje začudenje in osuplost je svečenik potem zatrdil, "da imajo duhovi vsakogar, ki uči teorijo o evoluciji, za duhovnika tega razširjenega verskega sistema in posameznik bo deležen posebnega maziljenja samega Satana. Satan daje takemu veliko moč, da duhovno slepi, prepričuje in spreobrača. Pravzaprav take ljudi tako zelo ceni, da jim zagotovi posebno skupino angelov, da jih spremljajo v vsem njihovem življenju. To je največja čast, ki jo Satan lahko podeli osebi v navzočnosti vesolja."
Svečenik je pojasnil, da so Satan in njegovi svetovalci sklenili, da lahko uporabijo teorijo o evoluciji za uničenje samega temelja Svetega pisma. "Lahko so teorijo obrnili zoper stvaritveni teden, padec in načrt odrešitve. Vse skupaj je bilo tako zelo pomembno, da nam duhovi pravijo, da je sam Satan učil Charlesa Darwina, kako naj postavi načela svoje znanstvene zasnove."
Z očitno ošabnostjo je svečenik potem pojasnil, kako lahko duhovi na videz nepomembno osebo uporabijo ter jo povzdignejo na častitljiv in spoštljiv položaj. Ime take osebe lahko postane celo nesmrtno. Rekel je: "Dober primer tega je Thomas Henry Huxley, ki je bil, dokler niso v njegovo življenje posegli duhovi, samo kirurg v britanski mornarici. Tam so ga usposobili, da je postal znan zoolog, predavatelj in pisatelj. Izpopolnil je Darwinovo teorijo, da je postala sprejemljiva za javnost, čeprav je predstavil zamisel, da je človek potomec opic.
Ker je bil nekoč katoliški duhovnik," je sklepal najin vodnik, "menim, da ni mogoče, da bi kdo veroval v svetopisemski stvaritveni teden, padec in načrt odrešitve, hkrati pa se držal evolucije. Taka mešanica zamisli je bila najhujša oblika bogokletnosti, ki je bila znana Stvarniku."
(Mimogrede moram omeniti, da se ta družba spiritistov ni nikoli obračala na Boga kot takega, temveč vedno kot na Stvarnika. Kot o bogovih so govorili samo o Satanu in njegovih angelih.)
Zdaj me je nekaj že zelo zanimalo. "Kako lahko ima kdo evolucijo za verski nauk?" sem vprašal. "Vsak ve, da je le teorija, nekaj, za kar se predvideva, da je tako, ker najbolje pojasnjuje nastanek življenja na zemlji."
Tedaj so se možakarjeve oči zasvetile zaradi dodatnega vznemirjenja, ko je odgovoril: "Verski nauk je vse, kar človeka približa njegovemu bogu. To je lahko zasnova, dejavnost ali celo kaj, kar se zdi popolnoma nepovezano z vero. Toda če služi pospeševanju idealov Satana, velikega boga te zemlje, potem je to res verski nauk v popolnem smislu besede. Pravzaprav sem to označbo prejel od duha svetovalca."
Ko sem sprejel Jezusa za svojega Zveličarja, sem začel proučevati Sveto pismo, da bi videl, kako lahko verovanje v evolucijo odvzame človeku dostop v Božje kraljestvo. Začenjal sem razumeti, čemu Jezusove besede o kletvini zoper Svetega Duha.3
Vidite, ko kdo izjavi, da ne more več verovati v Božje stvarjenje, da ne moremo resno jemati zasnove o padcu človeštva in da so ljudje le malo bolj razviti od živali, potem ta posameznik zelo resnično obtožuje Svetega Duha, da je lažnivi duh. Ker je bilo Sveto pismo napisano pod vodstvom Svetega Duha, ga tak človek obtožuje, da Duh ni vreden zaupanja.
Potem, ko smo se še nekaj časa pogovarjali, je spiritistični voditelj vprašal: "Imata še kakšna vprašanja?"
Med opazovanjem slik sem opazil, da je bil Satanov oltar iz čistega marmorja dolg okoli 2,7 m, visok 90 cm in okoli 75 cm širok. "Kaže, da je učiteljev oltar iz enega kosa," sem pripomnil. "Kako ste prinesli tako težak predmet sem dol?"
Svečenik se je nasmehnil. "Gospod Morneau, dobro zapažate. Ali pa vam je morda učitelj dal to misel, da bi vam razodel veliko silo? Skratka, moji gospodje, eden mojih svetovalcev iz sveta duhov mi je rekel, da ima učitelj za vsakega od vaju poseben načrt. Sedaj pa mi dovolite, da vam pripovedujem o moči duhov. Toda, oprostite mi, najprej bi si rad prižgal cigaro."
Dotlej smo sedeli v naslanjačih ob velikem oknu s pogledom na zelo razsvetljeno mesto. Imel sem vtis, da je svečenik zelo užival, ko nama je poročal o svojem glavnem življenjskem zanimanju, o delovanju Satanovih duhov. Midva pa sva imela čas, da sva ga poslušala.
"Učiteljev oltar je bil prinesen na sedanji prostor na enak način in z isto močjo, kot so jo uporabljali druidski duhovniki, da so postavili stavbo v Stonehengu - to je sila duhov ali levitacije, kar pomeni lebdenja v zraku. Duhovi so mi pokazali velike dosežke druidskih duhovnikov iz obdobja starih Keltov v Franciji, Angliji in Irski pred okoli 2.800 leti. Pokazano mi je bilo, da so druidi pustili vedno opoldne in opolnoči lebdeti v zraku velike sive kamnite bloke. Kamnite gmote težke do 28 ton so se postavile natančno na svoj določen prostor, in tako so nastajali njihovi prostori bogočastja."
Potem je potegnil nekaj dimov iz svoje cigare churchil, se naslonil nazaj in nadaljeval: "Ko sem se zavedel njihovih dosežkov, sem pomislil, da lahko to naredim tudi jaz in se tega veselim. Zato sem svojim ljudem sporočil svoj namen postaviti učitelju izraz naše ljubezni v obliki čudovitega oltarja. Zagotovili so, da če verujem, bodo duhovi oltar postavili na zanj določeno mesto in poskrbeli za stroške in spravilo do zadnjih vrat naše cerkve. Brez omahovanja sem zahteval naročiti oltar iz belega marmorja iz Carare. Kajti nič ni za učitelja predobro.
Iz izkušenj vem, da moč duhov ne pozna nobenih meja, če se je potrebno zavzemati zanje, ki zaupajo učiteljevim besedam. In res so bogato nagradili moje zaupanje. Med našim polnočnim zborovanjem je marmorni kamen odlebdel na svoje sedanje mesto.
Sicer pa, moja gospoda, sta bila nocoj zelo počaščena, čeprav se morda tega ne zavedata. Ko smo stali ob učiteljevem oltarju in si ogledovali tisto krasno sliko, ki je v resnici samo bleda podoba njegove lepote in slave, se mi je prikazal; okoli tri minute je stal na drugi strani oltarja in poslušal naš pogovor. Zato sem predlagal, da bi se mu poklonili, kar smo tudi naredili. Dejstvo, da sta ustregla moji želji, je zelo razveselila učiteljevo srce, kar sem lahko opazil.
Morda vaju bo zanimalo, da skoraj tri mesece nismo bili priče njegove navzočnosti, ker so Združeni narodi pripravljali mirovne načrte. To je zahtevalo popolno učiteljevo pozornost, ki je ne zaupa nikomur drugemu. Mir na svetu ne ustreza koristim njegovega kraljestva, zato ima ogromno nalogo poučiti legijone duhov, kaj morajo ukreniti, da bi zmedli voditelje človeštva in razburili njihova čustva. Težave, ki jih povzročajo duhovi, zaposlujejo te voditelje pri iskanju rešitev tako, da ne utegnejo priti skupaj."
Od vsega, kar sem slišal, je bilo posebno vidna izjava, da Satanova slika predstavlja samo slabotno podobo njegove lepote in slave. Zato sem se odločil še enkrat spregovoriti o tem. Uporabil sem izraze, ki sem jih imel takrat za pravilne, in vprašal: "Častitljivi, ali bi mi še enkrat pojasnili, kar ste povedali poprej? Prepričan sem, da nisem pravilno razumel, kar ste s tem mislili." Potem sem ponovil njegovo izjavo in čakal na odgovor.
"Da, prijatelji, slika predstavlja učitelja zelo bledo. Ko se kateri duh prikaže v vidljivi obliki, navadno skriva svojo naravno lepoto in slavo. Če bi se nam duh prikazal ta trenutek, ne da bi nas zaščitil pred svojim sijajem, ne bi mogli gledati vanj, ne da bi nas oči zabolele.
Ko sem bil pred kratkim v ZDA na dopustu, se mi je v Chicagu v hotelski sobi prikazal eden glavnih svetovalcev. Prišel je z nujnim sporočilom, da oseba, ki sem ji zaupal odgovornost tukaj v Montrealu, dela vse, da bi uničila delo duhov, ki so ga že opravili, da bi vaju povezali z našim društvom. Toda kaj več o tem vama bom povedal v bližnji prihodnosti. V vsakem primeru pa se je bleščal tako, da ga nisem mogel gledati. Potem ko mi je dal nekoliko nasvetov, me je zapustil. Toda zaradi šoka tiste svetlobe sem ostal skoraj pol ure delno slep. Čez nekaj minut sem poskušal telefonirati, a nisem mogel razločiti številk na telefonskem aparatu. Za pomoč sem moral zaprositi telefonsko centralo."
Še nekaj časa sva se pogovarjala s svečenikom, in ta naju je seznanil še z dolgo vrsto točk glede čaščenja hudobnih duhov. Preden sva tisti večer odšla domov, sva morala priseči, da o tem, kar sva videla in slišala, ne bova govorila drugim. Svečenik je izgovoril neko zaprisego, midva pa sva za njim ponavljala neke dele. Prisego sva zapečatila tako, da sva počasi posula ščepec nekega kadila po plamenu neke črne sveče. Prašek je zgorel in napolnil prostor s prijetno dišavo.
Ko sem se vrnil v svoje stanovanje, nisem mogel vso noč zaspati, ker preprosto nisem mogel prenehati razmišljati o dvorani za češčenje duhov. Težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da Satan in njegovi angeli resnično obstajajo in so v resnici prekrasna, nikakor pa ne izmišljena bitja. Moja katoliška vzgoja je tako zelo oddaljila moje mišljenje od resničnosti, da sem imel težave pri sprejemu vsega tega. Potreboval sem dva meseca izkušenj z nadnaravnimi sporočili, preden sem padle angele imel za take, kakršni so bili, namreč za čudovita in izredno razumna bitja.
4. Dejavni duhovi
Dva ali tri tedne po obisku dvorane za češčenje sem imel zopet priložnost, da sem se pogovarjal z velikim svečenikom o Satanu in njegovih angelih. Ko sem mu povedal, da sem pričakoval, da bom tukaj srečal skupino čudakov, se je malo zahihital. "Častilci duhov se med seboj razlikujejo prav tako, kakor člani katerega koli društva. Mnogokrat so zrcalna slika krajevne kulture. Če se potuje, se opazi, da je praznoverje zelo razširjeno med prebivalci, kjer vlada visoka stopnja nepismenosti. Taki ljudje se najpogosteje vdajajo najbolj ponižajoči obliki češčenja. Duhovi uživajo v tem, da zavajajo ljudi v to smer, ker vedo, da to zelo prizadene njihovega velikega tekmeca - Kristusa. Ta namreč trdi, da bo vse ljudi pritegnil k sebi, toda duhovi so v minulih stoletjih neštetokrat dokazali, da se je prevaral. Na milijone ljudi je že odšlo v grob, a da sploh niso niti slišali za njegovo ime, še manj pa, da bi verovali vanj."
Med pripovedovanjem je veliki svečenik vstal s svojega stola in začel počasi hoditi sem in tja. Roke je sklenil na hrbtu in strmel v tla. Včasih pa me je pogledal.
"Kar se tiče nas tukaj v Montrealu, smo v zelo dobrem položaju. Narava nas je obdarila z duhovnimi darovi, ki visoko presegajo to, kar imajo milijoni, ki živijo na tem področju. Zato je učitelj ukrenil vse, da bi nas seznanil s pravim stanjem stvari v svetu duhov. Za vsakega od nas ima posebno nalogo. Toda prenehajte me že gledati tako, kakor da mi ne verjamete."
Ni dvoma, da se je na mojem obrazu videlo, kako zelo sem bil presenečen nad tem, kar je dotlej povedal. "Prosim vas, oprostite mi, če sem vas kakor koli užalil," sem ga zaprosil. "Verjamem, kar ste povedali. Toda veliko se še moram naučiti o učiteljevi volji. Vse, kar sem videl tukaj v vašem bogočastnem prostoru, je tako novo in drugačno od tega, kar so me učili verovati."
"Res vas nisem hotel nahruliti," je odgovoril, "pa saj me niste užalili. Verjetno jemljem stvari včasih preresno. Kar se tiče načina mojega pripovedovanja o ljudeh tukaj v Montrealu, se nisem imel namena hvaliti. Tako stanje mi je opisal sam učitelj."
Zopet je sedel na svoj pisarniški stol, si prižgal cigaro in kadil. "Kar se tiče vas in vašega prijatelja Rolanda, mi je bilo pred enim letom razodeto, da vaju bom srečal tukaj v naši stavbi, toda pozabil sem na to. In kakor sem vam pred kratkim že omenil, sem bil v hotelski sobi v Chicagu, ko me je eden od glavnih svetovalcev iz sveta duhov spomnil na vaju in mi naročil, naj takoj pokličem človeka, kateremu sem zaupal odgovornost v svoji odsotnosti.
Nameraval je pokvariti vse, kar so ukrenili duhovi, da bi vaju povezali z nami. Takoj sem mu telefoniral, toda še preden sem mu mogel kaj reči, je omenil, da je George prosil za dovoljenje, da sme vas in vašega prijatelja pripeljati na zborovanje hvaležnosti, pa mu je to zavrnil. Seveda sem ga seznanil z željami glavnega svetovalca. Potem sem poklical Georga in mu rekel, da bi nam bilo v zadovoljstvo vaju imeti v našem krogu. Kakor vidite, učitelj visoko ceni vsakega od nas, zato se prenehajta podcenjevati."
Po tistem večeru sem zopet preživel noč skoraj brez spanja, kajti vedno znova sem razmišljal o pogovoru s svečenikom.
Neki večer je moral moj prijatelj Roland delati nadure, zato mi ni mogel telefonirati pred mojim odhodom na sestanek. Ko se je s tramvajem peljal domov, je razmišljal, da verjetno ne bo zamudil, če bo šel naravnost na kraj sestanka. Odločil se je prestopiti na križišču ulice St. Catherine in drevoreda St. Laurent in me od tam poklicati v stavbo srečanja. Toda telefonsko številko je pustil doma. Če bi se lahko spomnil naslova, bi lahko dobil telefonsko številko na informacijah. Iz žepa je potegnil beležnico in nalivno pero, toda številke, ki jo je tolikokrat prebral na stavbi, se preprosto ni mogel spomniti. Ko pa je zašepetal: "Želim si, da bi mi pomagali duhovi," je na njegovo presenečenje neka nevidna sila nenadoma začela premikati nalivno pero v njegovi roki in zapisala ne samo hišno številko, ampak tudi ime ulice in to v zelo lepi pisavi.
Tega je bil zelo vesel. Ampak na informacijah so mu povedali, da pod tem naslovom v telefonski knjigi nimajo telefonske številke.
Nekako ravno v tem času sva se z Georgom spraševala, kaj se je zgodilo z najinim prijateljem. Potem pa si je George domislil. "Pokličiva vidca Gerarda, da bi zvedela, kje je Roland," je predlagal.
Po nekajkratnem zaklinjanju je George zamižal, položil prste na svoje sence in rekel: "Vidim, da je Roland pravkar stopil v trafiko na vogalu Ulice St. Catherine in Drevoreda St. Laurent. Sedaj govori s telefonsko centralo, z informacijami. Želi dobiti našo številko, toda pravijo mu, da je ni v telefonskem imeniku. S pomočjo svojega duha mu bom prenesel misel. Tako, sedaj je Roland tam in vrti številke, da bi govoril z Georgom; pripravi se, da mu boš odgovoril, ko te bo poklical."
George je odšel k telefonu na drugi strani prostora. Po prvem zvonjenju je nekdo dvignil slušalko, in po pozdravu je bilo rečeno, da velja klic zanj.
Ko je Roland prišel, je bil navdušen zaradi izkušnje z duhovi. Pokazal nam je lepo pisavo na papirju in rekel: "To bom uokviril, kajti še nikoli v življenju nisem videl tako lepe pisave." Potem se je obrnil k svečeniku in rekel: "Sprašujem se, zakaj mi duh poleg naslova ni dal tudi telefonske številke."
Mož mu je odgovoril: "Duha za to niste prosili. Z vama se bo ravnalo po vajini veri. Izkušnja, ki ste jo doživeli nocoj, je otroška igrica v primerjavi s tem, kar imajo bogovi za vaju v načrtu, moja gospoda. Toda v duhove morata verovati in od njih pričakovati velike stvari. Morata nekolikokrat doživeti moč in razumnost duhov, potem sem prepričan, da bosta sposobna, da vama bodo lahko pomagali na veliko bolj obsežen način."
Ko sva z Rolandom čez dva ali tri tedne stopila v tisto prekrasno hišo, naju je satanistični svečenik pozdravil, rekoč: "Nocoj bosta doživela izredno zanimivo seanso. Neki znanec, ki ga že dolgo poznam, je na obisku v našem mestu. Je zelo znan profesor zgodovine, zgodovinar v pravem smislu besede, ki je poučeval na nekoliko vodilnih francoskih univerzah. Zaradi njegovega poznavanja presenetljivih zgodovinskih podrobnosti je postal vodilna osebnost na svojem znanstvenem področju. Lahko bi rekel, da so ga duhovi naredili velikega. Sporočili so mu številna neznana zgodovinska dejstva. Nocoj mu bodo mediji odkrili številne podrobnosti o Napoleonovih vojnih pohodih. Trenutno je v molilnici in opravlja obred. Dovolite mi, da vama pojasnim, kaj se bo zgodilo."
Udobno sva sedla in pozorno poslušala svečenika, ko je razlagal, kaj obljublja zanimiva seansa. "Medij dovoljuje nekemu duhu priti v svoje telo in ga osebno in duhovno popolnoma obvladovati. Tako postaja orodje duhov, ki tako laže občujejo z ljudmi. V preteklosti se je dogajalo, da je šest, pa celo dvanajst duhov prevzelo oblast nad enim telesom v različnih časih. Kajti en duh je morda na tekočem o posebnih zgodovinskih podrobnostih, manjka pa mu podatek o drugih vidikih. Potem pa mu pomaga drug duh, ki je bil takrat navzoč in je imel opravke z dogodki tedanjega časa. Duhovi so tako natančni, da lahko podajajo ne samo besede, temveč tudi barvo glasu osebe, ki jo navajajo."
Čez nekaj minut je svečenik šel pogledat, ali je njegov prijatelj že opravil obred. Kmalu se je vrnil in rekel, da naj gredo v njihovo molilnico vsi, ki želijo biti navzoči na seansi.
Svečenik je navzočim predstavil zgodovinarja, potem pa je zaprosil šest prostovoljcev, naj pridejo naprej. Duhovi naj bi izbrali enega med njimi za svoj kanal obveščanja tisti večer. Šest mož se je postavilo pred svečenika, ki je začel klicati bogove in jih prosil, naj razodenejo svojo veliko moč. Duhovi, ki so vodili Napoleona Bonaparta in mu pomagali pri njegovih vojnih pohodih, naj bi sporočili tiste podrobnosti, ki jih je želel zvedeti gostujoči zgodovinar. Medtem ko je svečenik opravljal kratek obred, je neki duh prišel v telo enega teh mož in začel govoriti. Glas je imel pravi pariški naglas in zvok, ki je pritegoval pozornost.
Duh nam je sporočil, da je glavni svetovalec, ki se je izpopolnil za vojaške zadeve in ima odgovornost za legijone duhov. Ker pa je predmet zelo zapleten, potrebuje še dva druga od preostalih petih mož za kanale duhov.
Moža je malo streslo, zaprla sta oči, in duhova sta rekla, naj ju kličejo Remi in Alphonse. Oči moža, v katerem je bil glavni svetovalec, so ostale odprte, toda negibne; v naslednjih 45 minutah sploh ni zamižal.
Svečenik se je obrnil na zgodovinarja in mu rekel: "Bogovi so pripravljeni izpolniti vaše prošnje."
Gost je vstal. V rokah je imel beležnico in nalivno pero. Najprej je laskal duhovom in priznal, da so mu v preteklosti dali razne podatke, ki so ga naredili za enega najpomembnejših mož na njegovem znanstvenem področju. Nekaj minut se je pogovarjal z duhovi in jih imenoval gospod Remi, gospod Alphonse in gospod svetovalec. Potem pa jim je zastavljal vprašanja, duhovi pa so mu odgovarjali brez omahovanja.
Med pogovorom so se vprašanja osredotočila na neki poseben pogovor med Napoleonom in njegovim oficirjem. Glavni svetovalec iz sveta duhov je rekel, da bi bilo zaradi verodostojnosti boljše, da bi Remi in Alphonse ponovila ta pogovor. Nato sta se njuna glasova popolnoma spremenila, prav kakor bi se pogovarjala dva različna moža.
Obrnil sem se h Georgu in rekel: "To je čudovito!"
Odgovoril mi je z nasmeškom na obrazu: "Če misliš, da je to nekaj posebnega, potem počakaj, da bodo duhovi ponaredili glasove ljudi, ki si jih poznal, a so že dolgo mrtvi. To je potem res veličastno."
Potem ko je zgodovinar dobil odgovore na vsa vprašanja o Napoleonovih vojaških zadevah, je rekel glavnemu svetovalcu iz sveta duhov, da so mu potrebni še dodatni podatki glede nekega govora, ki ga je imel župan Camillien Houde na stopnicah rotovža v Montrealu, tik preden je Kanada stopila v 2. svetovno vojno.
Glavni svetovalec mu je odgovoril, da mu on in njegovi pomočniki ne morejo odgovoriti, ker so se vse njihove dejavnosti odvijale v Evropi, po njihovem odhodu pa bo zavzel njihovo mesto neki drug svetovalec in mu dal vse potrebne podatke.
Zadnja dva moška, ki sta bila izbrana za medija, sta se stresla, odprla oči in s svojima glasovoma vprašala, kako dolgo sta bila posrednika odgovorov duhov. Moški pa, v katerem je bil glavni svetovalec, je tudi malo zadrhtel, zaprl svoje oči, jih zopet odprl, potem pa je neki drug duh rekel: "Veseli me, da vam lahko pomagam razodeti neznano. Bil sem navzoč, ko je župan Camillien Houde govoril proti pozivu, da naj kanadski Francozi služijo vojsko. Kaj želite zvedeti?"
Zgodovinar se je zopet zahvalil glavnemu svetovalcu za stalno vodstvo duhov v njegovem življenju, potem pa dejal: "Ker ni bilo nikogar, ki bi bil naredil stenografski zapis o Houdovem govoru, kroži o tem danes več različic. Plemeniti svetovalec, ali imaš možnost pojasniti to zadevo za nas?"
"Drage volje vam bom dobesedno ponovil Houdov govor."
Tega, kar se je zgodilo potem, preprosto ne morem pojasniti. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Zaslišal sem glas, ki sem ga po radiu več let slišal verjetno večstokrat. Camillien Houde je bil zelo bojevit politik. Nikoli ni omahoval povedati svojega mišljenja o komer koli in čimer koli.
Ob koncu tridesetih let je bil Camillien vroča tema francoskih sredstev obveščanja. Zaradi njegovega položaja kot župana Montreala so ga vedno znova uvrščali v poročila. Radijske postaje so posnele njegove govore in pripombe in jih vedno znova predvajale, pa je tako njegov glas postal lahko prepoznaven. In sedaj sem zopet zaslišal ta znani glas, katerega pa je sedaj podajal hudobni duh. Poslušali smo ga okrog dvajset minut.
Pred nekaj časa sem nekomu povedal to svoje doživetje, pa je ta oseba rekla, da bi to lahko bil duh ali duša umrlega Camilliena. Toda to ni moglo držati, kajti takrat je Camillien še živel. Umrl je 12. septembra leta 1958.
Kot je rekel hudobni duh, je bilo to posnemanje glasu in besed gospoda Houda. Ko naju je tisti večer George peljal domov, je rekel, da veruje, da je človek popolnoma mrtev, ko umre, in če ljudje trdijo, da govorijo z duhovi pokojnikov, so to v resnici hudobni duhovi, ki posnemajo ljubljene pokojne.
Takrat se mi je zdela ta izjava zanimiva, toda o njej nisem veliko razmišljal. George ni hotel dalje govoriti o tej temi, ampak je rekel, da nama bo to pojasnil svečenik, ko bo imel čas.
Naslednjo nedeljo pa se je ponudila priložnost za pogovor o tem vprašanju s svečenikom. Dal nama je zanimivo poročilo o tem, kako hudobni duhovi posnemajo pokojne. Zanj je bilo to dejstvo primer njihove sposobnosti zavajanja ljudi. Dobil sem vtis, da tega moža zelo veseli in zadovoljuje, če lahko pripoveduje o nekaterih primerih, ko so duhovi prevarali velike voditelje.
Duhovnik je omenil tudi dva ali tri svetopisemske dogodke, ker pa takrat nisem dobro poznal Svetega pisma, to name ni naredilo posebnega vtisa. Samo ko je omenil dogodek Izraelovega kralja Savla s čarovnico v Endorju kot mojstrovino, sem se začudil. Opozoril je na to, kako so duhovi Savla spodbujali, da upravlja svoje življenje po čustvih, namesto da bi poslušal Božjo besedo. Pripovedoval je, kako so ga popolnoma ločili od njegovega Stvarnika in ga pripravili do tega, da je naredil pred Bogom Hebrejcev veliko grozodejstvo, in ga na ta način uničili. "V tistem zgodovinskem obdobju si naš učitelj ne bi mogel zagotoviti večje časti, kakor da je največjega voditelja izraelskega naroda pripravil do tega, da se je pred prebivalci celotnega vesolja poklonil hudobnemu duhu," je rekel.
Dejal je, da so hudobni duhovi stoletja delovali, da bi ljudi prepričali, naj sprejmejo zamisel, da imajo ljudje podedovano nesmrtno dušo. Pojasnil je, kako se duhovi veselijo poosebljanja mrtvih ljubljenih oseb ali znanih ljudi - vse to delajo, ker poskušajo prepričati človeštvo, da človeška osebnost ne umre skupaj s telesom.
Pojasnil je, zakaj ljudje tako zlahka sprejmejo zamisel, da živijo še po smrti. Rekel je, da je v Evinem in Adamovem umu nastala velika sprememba, potem ko sta začela verovati Satanovi prevari. Nadaljeval je: "Nezaupanje in nevera do Stvarnika sta postala del njune narave. Po drugi strani pa je to postalo del njune duševnosti, da se odzoveta glasu našega gospodarja in njegovih duhov."
Svečenik je mene in prijatelja presenetil, ko je izjavil, da je verovanje v življenje po smrti oblika malikovanja rotenje duhov. Skoraj sem padel s stola, ko je trdil, da demoni kar naprej onečaščajo krščanske cerkve, ko milijone kristjanov zapeljujejo v obliko češčenja duhov, ki jih vodi v malikovanje, ne da bi se tega sploh zavedali.
Nadaljeval je: "Nasprotno s priljubljenim verovanjem rotenje mrtvih ni samo klicanje duhov umrlih, da govorijo z njimi. Ker so človeška bitja smrtna in nimajo nesmrtne duše, rotenje mrtvih vsebuje zamisel, da mrtvi dosežejo celo višje stanje, kakor pa ga bi dosegli živi.
"Kakor pravi veliki gospodar," je pojasnil spiritistični svečenik, "ljudem niti ni treba prositi za pomoč domnevnih duhov mrtvih, da bi se znašli v rotenju mrtvih. Samo verovanje v življenje po smrti," je razlagal, "vsebuje rotenje mrtvih. Hudobnim duhovom dopušča priložnost, da poosebijo mrtvega. Ko ljudje nasedejo njihovim lažem, s tem poveličajo in spoštujejo gospodarjevo veliko in slavno ime. Duhove pa seveda tudi zabava in jim je v veselje, da vodijo ljudi v malikovanje."
Ko je svečenik dalje poveličeval Satana in njegovo modrost, me je napolnil občutek globoke žalosti. Srce me je zabolelo, ko sem se spomnil, kako vdani so bili moji starši in stari starši spominu na mrtve sorodnike. Veliko so se žrtvovali in zdajali veliko denarja, da bi maše v njihovo dobro skrajšale dobo, ki ga morajo preživeti v vicah, preden so stopili v večno blaženost. Ko sem spoznal, da so bile vse daritve zaman, sem bil skoraj tako pretresen kakor takrat, ko mi je umrla mati.
Naslednjo nedeljo je spiritistični svečenik podal sporočilo z naslovom "Krščansko malikovanje". Veliko podrobneje je opisal stanje človeštva v smrti ter razložil, kako so si demoni izmislili in ohranili verovanje v vice, da bi milijone umov odvrnili od Kristusa. Govornik se je bahal, kakšno prednost imajo duhovi pred Stvarnikom, ko gre za navajanje ljudi h kakšnemu verovanju.
Svečenik je dejal: "Stvarnik ne more lagati in ne uporablja človekovih čutil, da bi jih navedel na verovanje v njegovo besedo. Prav nasprotno, On želi, da bi jo sprejeli, ker mu zaupajo, da govori samo resnico. Po drugi strani pa duhovi lahko lažejo in izkoriščajo dejstvo, da ljudje prisluhnejo svojim občutkom, ko se morajo odločiti o smeri svojega življenja. Duhovi zelo izkoriščajo to šibkost tako, da povzročijo, da ljudje močno čutijo stvari, katere naj bi po želji duhov verovali. Človeški um napolnijo z zmotnimi mislimi. Ljudje seveda sprejmejo take zamisli in jih vedno bodo."
Satanova sposobnost zapeljevanja je navdušila skupino častilcev in ko je govornik omenil, da imajo skupaj z angeli na milijone kristjanov, ki malikujejo, ne da bi se tega zavedali, je poslušalstvo zaploskalo in moškemu stoje pritrjevalo.
Svečenik se je znova pobahal, da je gospodar ves svet zapeljal z verovanjem o nesmrtnosti duše kljub znanstvenemu znanju in razsvetljenosti naše dobe. Potem se je zgodilo nekaj osupljivega, kar mi je pomagalo sprejeti Kristusa in se sčasoma odločiti, da se pridružim Cerkvi adventistov sedmega dne. To je bilo vprašanje, ki ga je zastavil nekdo.
"Kaj pa adventisti?" je nekdo vprašal. "Zanje se ne more reči, da so zapeljani, kakor trdite za preostali svet. Zakaj se oni upirajo veliki prevari?"
Svečenik je odvrnil: "Prav imate. Adventistov nam ni uspelo zapeljati. Najprej naj pojasnim, zakaj mu jih nisem omenil. Tako malo jih je v primerjavi s preostalimi prebivalci sveta, da se jih nisem spomnil.
Drugič, prevari pa niso nasedli zato, ker niso navadni ljudje. Dovolite, da pojasnim. Kar bom rekel, bo morda nekatere vznemirilo, vendar je res, pa naj vam bo to všeč ali ne. Dejstvo, da adventisti posvečujejo svetopisemsko soboto stvarjenja, onemogoča duhovom, da bi jih zapeljali. Stvarnik jim nudi posebno pomoč in veliko duhovno znanje. Tako torej v tem smislu niso običajni ljudje."
Ta edinstvena izkušnja je bila pripomoček, ki mi je pomagal, da sem se odločil za Kristusa. Ko sem sprejel Jezusa za svojega Gospoda in Zveličarja, sem postal željan proučevalec Svetega pisma. Kot nekdanji spiritist sem čutil, da se moram skrbno seznaniti z Božjo besedo, da bi lahko drugim pomagal pri vprašanjih o spiritizmu.
Globok vtis je name naredilo spoznanje, da Sveto pismo pravi, da se Bogu studi rotenje mrtvih - verovanje, da ljudje zavestno obstajajo po smrti in da lahko govorimo z njimi. Sedaj sem spoznal, da je to pravzaprav bogokletna oblika malikovanja; saj Bogu odvzame slavo, ki pripada njegovemu svetemu imenu. To počnemo, ko mrtvim pripisujemo zmožnost, ki pripada samo Stvarniku, to je nesmrtnost. 1 Tim 6,16 pravi: "Ki ima sam neumrljivost in biva v nedostopni svetlobi, ki ga ni videl noben človek in ga tudi videti ne more."
Zaradi srečanja s spiritizmom sem se zavedel, da je verovanje v posmrtno življenje del seznama z devetimi dejavnostmi, ki ljudi izpostavljajo svetu nadnaravnih duhov. Sveto pismo jih vse imenuje gnusoba. Po Mojzesu je Bog povedal svojemu ljudstvu: "Naj ne bo med vami nikogar, ki bi peljal svojega sina ali hčer skozi ogenj, ne nikogar, ki vedežuje ali tolmači znamenja ali vražari ali čara, ne nobenega zaklinjalca ne nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve. Zakaj gnusoba je Gospodu, kdor koli dela kaj takega, in zaradi takih gnusob izganja Gospod, tvoj Bog, one pred vami."4
Bog ima okultna dejanja za tako nevarna, da so kamnali vsakega Izraelca, ki so ga odkrili, da se ukvarja s tem.5
Ko sem prvič v življenju resnično proučil Sveto pismo, sem bil presenečen, ko sem videl, kako jasno Gospod trdi, da se mrtvi ničesar ne zavedajo. V Prd 9,5.6 sem prebral to osupljivo izjavo: "Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo. ... Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod soncem."
Najbolj pa me je osupnilo besedilo v Jobovi knjigi: "Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dviga iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka. ... Ako so v časti njegovi otroci, on tega ne ve, in ali so ponižani, tega ne zazna."6
Prijateljski demoni
Nekajkrat sem uporabil izraz prijazni demoni. Morda je dobro, če to najprej pojasnim. Veliki svečenik spiritistične skupine je bil zelo jasen, ko je dejal, da so Satanove vojske duhov dobro organizirane in da jim dodeljuje naloge glede na njihove podedovane sposobnosti. Svečenik je rekel, da se padli angeli delijo na tri ločene skupine.
Prijateljske demone je opisal kot nje, ki so zelo pametni in imajo sposobnost, da poosebljajo mrtve. Njihovo največje veselje je pravzaprav, da se pojavljajo kot domnevni duhovi umrlih ljubljenih. "Njihova posebnost je, da delujejo v verskem svetu. Ohranjajo stare zmote, ki Satanu tako zelo koristijo, ter so vedno pripravljeni vpeljati nove, če bo potrebno.
Vojščaki," je nadaljeval, "se osredotočajo na sejanju nesoglasij v družine in na nerazumevanje med prijatelji, sorodniki in sosedi. Taki duhovi radi ustvarjajo napetost med rasami in družbenimi razredi. Kdor najbolj slovi po ločevanju ljudi in polnjenju s sovraštvom in nasiljem, ga Satan zaposli z nalogo, da povzroči vojno med narodi.
Zatiralci," je nadaljeval spiritistični vodja, "so edinstvena skupina, ki ji je v veselje ustvarjati zmote in uničenje med človeškimi rasami. Ko so bili naš veliki gospodar in njegovi duhovi napačno dojeti in izgnani na ta planet, so pretrpeli nekakšen živčni zlom. Od takrat si niso več opomogli. Ker zelo sovražijo Stvarnika, čutijo, da mu lahko povrnejo edino tako, da uničijo življenja njih, ki jih je ustvaril po svoji podobi."
To, kar je svečenik pripovedoval meni in Rolandu tisti večer, je imelo pomembno vlogo pri moji odločitvi, da se bom ločil od kulta demonov.
5. Silijo me, da bi se včlanil
Ko sva se neki večer z Rolandom pogovarjala s satanističnim svečenikom, je rekel, da je prišel za naju čas, da dokaževa svojo vero v moč duhov, ker mu je učitelj omenil, da morava to storiti. "Lahko bosta zahtevala enega od številnih darov," je rekel, "brž ko bosta pripravljena odkrito priznati svojo vero v učitelja."
Šlo je za to, da sodelujeva v nekem obredu Satanovega češčenja, pri katerem bi pred navzočimi izpričala, da priznavava Satana za velikega boga, za najvišjega vladarja planeta Zemlje, ki je pripravljen svojim sledilcem podariti čudovite darove. Takrat bi lahko zahtevala dar, ki si ga želiva. Končno bi najino veroizpoved zapečatila s tem, da bi posula kadilo na žareče oglje na Satanovem oltarju in se pred njim poklonila.
Moj prijatelj sploh ni omahoval. Medtem ko sem jaz menil, da bi moral to zadevo pred odločitvijo še premisliti, je Roland našteval številne razloge, zakaj je tisti večer zame najprimernejši trenutek za ta korak.
Danes me je sram priznati, toda popustil sem in opravil ta obred. Prosil sem za dar vedeževanja, ki sem ga hotel uporabljati takole: Ponoči med spanjem bom sanjal o imenih in številkah tekmovalnih konj na poljubnem dirkališču naslednjega dne; potem bom odšel v urad za stave in vplačal svojo stavo. Že naslednjo noč sem imel takšne sanje. Natančno sem videl, kateri trije konji bodo na različnih dirkališčih čez tri dni, to je v soboto, zmagali.
Tisti dan sem odšel v eno od stavnic, in zares videl na plošči napisana imena konj, ki sem jih videl v sanjah. Ker nisem imel veliko denarja za stavo, sem v prvih dveh tekmah dobil okoli 60 dolarjev. Tretji konj bi v primeru zmage prinesel 21-kratni vloženi denar, ker ni imel največ možnosti za zmago. Ker pa sem se zavedal, da so me duhovi dotlej pravilno obveščali, sem se odločil vložiti zanj 20 dolarjev. Konj je zmagal, in bil sem edini, ki je stavil nanj. Dobil sem 420 dolarjev, se zahvalil in odšel. Zaradi te svoje novo najdene sreče sem domišljavo hodil po mestu, odšel v ulico St. Catherine, se podal v imenitno moško modno trgovino in si kupil ročno izdelano obleko za okoli 200 dolarjev.
Podobno sem doživel tudi naslednjo soboto, a ni trajalo dolgo, ko me je lastnik stavnice poklical k sebi. Hotel je govoriti z mano. Potem ko sva se nekaj časa pogovarjala, mu je postalo jasno, da se zelo malo razumem na konjske dirke.
Rekel je: "Čudim se, da s tako malo znanja o konjskih dirkah s tako lahkoto izberete zmagovalce. Ali mi lahko poveste, kdo vam daje te podatke?"
Ko pa je opazil, da z menoj ne bo prišel na konec, je rekel: "Zame ste predragi. Želim, da odidete in se več ne vrnete. Če želite imeti naslove drugih stavnic v Montrealu, sem vam pripravljen dati njihov seznam."
Bilo je zanimivo biti nenadoma bogat, toda v resnici me moje bogastvo ni osrečevalo. Iz nekega nedoločenega vzroka nisem bil zadovoljen. Nasprotno pa je Roland užival življenje kakor še nikoli dotlej, ker so duhovi na fantastičen način delali zanj. Neki večer se je zgodilo nekaj, kar me je res vznemirilo.
Potem ko so že mnogi podali pričevanje o delovanju duhov zanje, nam je svečenik predlagal, naj gremo v prostor za češčenje in se tam zahvalimo bogovom. Rekel je, da "bomo govorili nebeški jezik, ker to posebno osrečuje našega učitelja in najvišje svetovalce". Njegova izjava je bila zame skrivnostna, toda menil sem, da je morda boljše ne vprašati, kako Satanovi častilci govorijo nebeški jezik.
Ko smo sedeli v dvorani za češčenje, je vsak navzoč dobil pesmarico (pravo krščansko pesmarico). Svečenik je omenil celo tri krščanske cerkve, ki uporabljajo to pesmarico. Potem ko je pred oltarjem opravil kratek obred, je zahteval, da poiščemo neko pesem in pojemo z njim. Pelo se je okoli dvajset minut. Jaz osebno nisem izgovoril niti ene besede, ampak sem sedel tam ves osupel.
Po vrnitvi v zgornje prostore je svečenik prišel k meni in mi z nasmehom rekel: "Opazil sem, da se niste udeležili našega slavljenja bogov. Ali mi lahko poveste zakaj?"
"Preprosto nisem mogel onečastiti teh krščanskih pesmi, kakor ste to storili vi in drugi. Dejstvo, da koga (to je Boga) ne maram, še ni vzrok za to, da bi preklinjal njegovo ime."
"Razumem vaše počutje, toda čez nekaj časa se boste prilagodili. To je, kakor ko človek prvič vidi darovati živo žival. Prvič je osupel, ko pa to vidi nekolikokrat, ga več ne gane. Razen tega pa imamo namen, da vas in Rolanda povabimo na naš veliki praznik v čast bogovom v neko letovišče v Laurentinskih hribih. Prvi november je namreč za naše ljudi zelo svet dan. Več o tem vam bom povedal, ko bomo prihodnji teden spet prišli skupaj."
Ko smo se tisti večer peljali domov, sem zaprosil Georga, naj mi pojasni nekaj, kar sem opazoval na sestanku v čast bogov. Ko so namreč ljudje nekaj časa peli, so nekateri začeli peti v nekem drugem jeziku, ne francosko, melodija pa je bila še vedno melodija krščanske cerkvene pesmi.
Pojasnil mi je, da so si duhovi popolnoma podredili mišljenje navzočih tako, da so častili Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov. Tako usposabljajo ljudi, da jih častijo na neki bolj vzvišen način. Takšen sestanek ima dvojni namen, je pojasnil. Prvič: že samo petje krščanskih pesmi častilcev Satana je bilo sramotenje Kristusovega imena. Drugič: če demoni dosežejo oblast nad pevci, da ti častijo Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov z melodijo krščanske pesmi, potem je to najvišja oblika sramotenja nebeškega Boga, to pa je Satanu izredno všeč.
Pozoren sem postal tudi na nekoliko namigov o žrtvovanju živih živali, zato sem prosil Georga, naj mi pove kaj več o tem. Pojasnil mi je, da njihovi ljudje 1. novembra na nekem izbranem kraju v Laurentinskih hribih opravljajo tako daritev, toda raje bi videl, da nama to pojasni svečenik. Okoliščine pa so mi preprečile, da bi kdaj o tem zvedel kaj več.
Takrat še tega nisem vedel, padli angeli pa so se zavedali, da si Bog prizadeva, da bi me pripeljal do spoznanja o njegovi veliki ljubezni do nevrednih ljudi, o njegovem načrtu zveličanja in o njegovi pravičnosti pri ravnanju z ljudmi. Zato so se duhovi odločili pritiskati name, da bi se popolnoma zapisal češčenju hudobnih duhov. Hoteli so, da bi prestopil mejo, od koder ni več vrnitve, o čemer bom poročal v nadaljevanju.
Ko sem neko sredo stopil v stavbo našega shajališča, si nisem mislil, da bo to zadnjič. Rokoval sem se s prijaznimi ljudmi, ki so naredili vse, da bi se v njihovi skupini počutil dobro, in s tem ugodili duhovom. Ne bi si mogel zamisliti, da bodo samo deset dni pozneje isti ljudje postali zahrbtni sovražniki, ki bodo načrtovali moje uničenje in bodo pripravljeni plačati velike vsote za moj umor.
Pričevanja navzočih tisti večer so me zelo prevzela. Po končanem sestanku se je svečenik še nekaj časa pogovarjal z mojim prijateljem in menoj in povedal, da duhovom zelo gre za to, da se v najinem življenju izkažejo izredno koristni. Če bova 1. novembra, torej čez štirinajst dni, pripravljena, da naju po sprejemnem obredu sprejmejo v svoje tajno društvo, potem nama bodo duhovi razodeli svoje načrte za najino življenje.
Ko sem ga vprašal, zakaj se mora nad nama opraviti ta sprejemni obred, preden nama bodo razodeli načrte za naju, je pojasnil, da gre za to, da pokaževa vero v duhove. Brez vere je nemogoče ugoditi učitelju, če pa mu bova ugodila, bova imela od tega številne koristi.
"Prosim, pojdita z nami," naju je vabil, "želim, da bi slišala, kako učitelj nagrajuje svoje ljudi." Šla sva z njim v neko sobo, iz katere sem tisti večer slišal glasno tipkanje pisalnega stroja. Potrkal je, nekdo pa je odgovoril: "Naprej." Ko smo vstopili, smo videli, kako je neki moški vlagal velike liste papirja popisane s pisalnim strojem v še večje kuverte.
"Julien, ti si že videl ta moža," je rekel svečenik. "Toda ne verjamem, da poznata tvoje opravilo. In ne vesta, kako so duhovi izboljšali tvoje življenje, medtem ko si ti drugim delal dobro. Zato sem ju pripeljal, da bi zvedela osebno od tebe, kaj si doživel z duhovi potem, ko si bil sprejet v naše društvo."
Mož nama je pripovedoval, da je kot mlad odvetnik videl svojo prihodnost v pridobivanju podatkov, ki jih potrebuje velika odvetniška pisarna. Toda sreča mu je bila zelo naklonjena, ko se je po vodstvu duhov seznanil s češčenjem hudobnih duhov, in tako se je njegovo življenje čez noč spremenilo. Po sprejemu v skupino so mu duhovi sporočili, da imajo zanj čisto posebno nalogo. Pomaga naj ljudem, ki so naredili zločin proti družbi in nimajo odvetnika, ki bi jim pomagal, da ne bi prišli v zapor.
Duhovi so hoteli, da takoj odpre svojo lastno pisarno. Njegovo delo bi bilo dajati odvetnikom zapise za obrambo na sodnih procesih. Večino posla bi opravili duhovi sami.
Sporočili so mu, da so bila poslana pisma določenim francosko govorečim odvetnikom po vsej Kanadi, s katerimi so bili obveščeni, da jim bo preskrbel vse potrebne dokaze, da bi lahko vodili in dobili sodne procese, ki so jih v preteklosti izgubili, ker niso imeli časa, da bi se zanje pripravili. Kmalu potem so začeli prihajati odgovori.
Nato so mu duhovi rekli, da če bo potreboval pomoč, naj dela vsako sredo v njihovi stavbi za češčenje. Ves njegov trud je bilo dajati papir v pisalni stroj in čakati, da so duhovi popolnoma izpisali obrambo.
Na mizi pred njim so bili pisalni stroji in okoli 50 kupov papirja. Raztezali so se povsod in njihova debelina je dosegla okoli 7 centimetrov. Povedal je, da je vse to bilo natipkano tako hitro, kolikor je uspeval vstavljati papir v tri pisalne stroje. Vsak obrambni spis je vseboval navodila za ravnanje na sodišču, podatke o prejšnjih sodnih postopkih itn.
Ko ga je svečenik vprašal, kako so odvetniki sprejeli njegove storitve, je povedal, da so navdušeni uporabili njegove spise, ker so bili izidi izredni. Na svečenikovo vprašanje, koliko je vredno vse, kar je nakopičeno pred njim, je odgovoril, da gre za več tisoč dolarjev. Ko smo odhajali, nas je povabil, da lahko pridemo vedno, kadar bomo v stavbi, in si ogledamo, kako delajo duhovi.
Svečenik je ponovil svojo prošnjo, da dovoliva, da naju sprejmejo v svoje društvo. Moj prijatelj je odgovoril pritrdilno, jaz pa tega nisem mogel. "Žal mi je, toda sedaj vam še ne morem odgovoriti," sem mu rekel. "Prihodnji teden ob tem času vam bom odgovoril."
Ne da bi vedel, sem satanističnemu svečeniku zadnjič segel v roko in odšel.
Tisto noč nisem mogel spati. Misel na sprejem v Satanov kult mi je brnela v glavi. Se naj odločim za to ali ne?
Mislil sem na izkušnje zadnjih mesecev, a prav tako tudi na mnoga nerešena vprašanja o silah dobrega in zla. Čeprav sem zvedel o nadnaravnem veliko občudovanja vrednih dejstev, sem imel občutek, da gre za več, kakor za to, kar sem videl. Postalo mi je jasno, da ne smemo popolnoma zaupati hudobnim duhovom glede njihove trditve, da je Bog ravnal z njimi krivično. Kje bi človek lahko našel resnico? Gotovo ne v krščanskih cerkvah, kajti sicer bi o tem že kaj zvedel.
V svoji stiski sem čutil, da potrebujem nekakšno pomoč, da bi se lahko pravilno odločil. Strahovit občutek nebogljenosti me je prisilil, da sem glasno vzkliknil: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem mi naj pomaga!" Kmalu potem, ko sem izgovoril te besede, sem zaspal. Naslednje, kar sem slišal, je bila moja budilka. Tisti četrtek zjutraj sem odšel na delo zelo zamišljen.
Kmalu potem ko sva se srečala z Rolandom in začela obiskovati spiritistične seanse, sem dobil novo službo, za katero sem se potegoval pred nekaj časa. To pa je pomenilo, da se moram priučiti novi stroki. V podjetju, ki se je specializiralo za žensko konfekcijo, sem se učil vezenja.
Ko sem tisti dan delal za svojim vezilnim strojem, sem vedno znova razmišljal o odločitvi, ki jo bom moral narediti čez en teden. V petek popoldne sem bil prepričan, da nimam nobene druge izbire kot dovoliti, da se nad mano opravi sprejemni obred.
6. Od češčenja hudobnih duhov k proučevanju Svetega pisma
Ob treh popoldne je kot po navadi zazvonil zvonec, da bi naznanil petnajstminutni odmor. Ko sem šel iz tovarne mimo pisarne, me je zaprosil Hary, eden od lastnikov podjetja, naj pridem k njemu, ko se bom vračal na delo, ker mora govoriti z menoj.
Ko sem pozneje prišel v njegovo pisarno, mi je ponudil cigareto in rekel: "Roger, rad bi, da bi mi naredil neko uslugo. Gotovo si videl, ko sem zjutraj nekemu mlademu možu razkazoval tovarno. Sprejeli smo ga na delo. Začel bo v ponedeljek zjutraj."
"Dobro, šef, to je zelo zanimivo, toda kakšno zvezo ima to z menoj?"
"Sedaj me dobro poslušaj, kar ti bom povedal, ker je to zame zelo pomembno. Odkar je ta moški odšel iz tovarne, nisem mogel razmišljati o ničemer drugem, kakor o problemu, ki ga ima. Je namreč kristjan, toda posvečuje soboto, sedmi dan tedna. Preden je sprejel delo, mi je pojasnil, da bi rad zaradi svojega verskega prepričanja prenehal delati ob petkih vedno ob 15.30, da bi se tako lahko pripravil za posvečevanje sobote. Preostale delovne ure želi oddelati čez teden."
"Hary, poslušam te, toda ničesar ne razumem."
"Vidim, da ne veš, da se svetopisemska sobota začenja v petek ob sončnem zahodu in konča v soboto ob sončnem zahodu. Ker sem Jud, sem takoj razumel, o čem je govoril. Rekel sem mu, da smo pripravljeni skupaj z njim najti neko rešitev. Toda nisem se ga upal vprašati, kateri verski skupnosti pripada.
Želim, da zame narediš naslednje: Cyrila bom dal k stroju poleg tebe, in ko se bosta spoznala, potem bodi tako dober in poizvej, kateri cerkvi pripada in kaj veruje. Ne povej mu, da sem ti povedal kaj o njem. Bodi previden, vzemi si čas, pa četudi boš moral počakati en ali dva tedna, preden boš lahko začel pogovor o tej temi. Ta zadeva je res zbudila mojo radovednost - kristjan, ki posvečuje svetopisemsko soboto. Doslej še nikoli nisem slišal kaj takega."
Takoj sem čutil, da moram Haryja popraviti glede sobote in pravega dneva tedenskega počitka, zato sem ga vprašal: "Mar ne veš, da je nedelja sedmi dan tedna? Sam sem to zvedel že kot otrok v šoli. Nune so nam pojasnile, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan pa je počival. Toda v gregorijanskem koledarju je bila narejena napaka. Pravzaprav bi moralo v koledarju tam, kjer piše sobota, pisati nedelja."
Hary se je nasmehnil in odprl enega svojih predalov v pisalni mizi, vzel iz njega leksikon, odprl stran, kjer je pisalo sobota in me zaprosil, naj preberem razlago: "Sobota sedmi dan in zadnji dan tedna." Potem je pojasnil, da Judje nikoli niso pozabili tedenskega kroga in da je svetopisemska sobota v resnici sedmi dan tedna, kakor je navedeno v koledarju.
Kar pa se tiče gregorijanskega koledarja, je rekel, da je bil res opravljen popravek, ki pa se nikakor ni dotaknil ali spremenil tedenskega ciklusa. Šlo je samo za usklajevanje, ker sta se koledar in gibanje sonca v 1600 letih "razšla" za deset dni. Potem mi je še predlagal, naj se v kakšni dobri enciklopediji prepričam o tem in mu sporočim svoja odkritja v nedeljo popoldne, kajti takrat naj bi skupaj igrala biljard.
Šefu sem priznal, da o veri nisem ravno najbolje obveščen. Zahvalil sem se mu za zanimivo zgodovinsko pojasnilo in se vrnil na svoje delo, potem ko sem mu obljubil, da mu bom priskrbel podatke o Cyrilovih verskih prepričanjih.
Ko sem spet začel delati, nisem mogel misliti na ničesar drugega, kakor na pogovor s Harryjem, in skoraj nisem mogel dočakati, da bi po delu imel priložnost raziskovati v javni knjižnici. Potem sem spet razmišljal: Zakaj bi si razbijal glavo z verskimi temami? Kakšne koristi bom imel od tega? To je samo zapravljanje časa. Toda znova sem čutil veliko željo, da raziščem celotno zadevo.
Po delu sem takoj odšel v mestno knjižnico, in že čez nekaj minut imel pred seboj vse podatke o gregorijanskem koledarju. Ugotovil sem, da je imel moj šef v tej zadevi prav.
Papež Gregor XIII. je določil, da bo po četrtku 4. oktobra 1582 petek 15. oktobra 1582 zato, da bi se velika noč praznovala v času, ki ga je določil Nicejski zbor. Zbor je namreč določil, da cerkev praznuje veliko noč prvo nedeljo po polni luni po spomladanskem enakonočju.
V ponedeljek zjutraj nam je Harry vsem predstavil novega nameščenca: "Ime mu je Cyril Grosse in je izvrsten vezilec. Izražamo mu dobrodošlico v našem podjetju, kajti zagotovo bo njegova navzočnost povečala ugled našega podjetja."
Potem je Cyrila odpeljal do njegovega delovnega mesta poleg mojega in mu rekel, da bo zanj gotovo veselje delati na novem stroju. Potem se je obrnil k meni in rekel: "Cyril, predstavljam ti Rogerja. Bilo bi dobro, da bi postala dobra prijatelja, ker bosta sčasoma delala na enakih osnutkih. Roger, bodi tako dober in odgovori Cyrilu na vprašanja, ki bi jih imel o podrobnostih glede dela. Če pa bosta rabila kakšno pomoč, me pokličita."
Nekako čez tričetrt ure sem imel težave s svojim vezilnim strojem. Med drugim je izpuščal šive. To je pomenilo, da bom moral ponoviti del posla. Potem ko je stroj nekajkrat odpovedal, sem postal nepotrpežljiv in začel po svoji stari navadi robantiti, kar sem tedaj imenoval klicanje svetnikov iz nebes.
Končno sem zaprosil šefa, naj pregleda, ali je stroj pravilno naravnan. Prišel je, uravnal napetost niti in pregledal stroj na več mestih, kjer bi bila okvara možna. Toda vse skupaj ni veliko pomagalo.
Med odmorom ob 10. uri sva s Cyrilom odšla ven, da bi se nadihala svežega zraka in se pogovorila o mojih težavah. Vprašal sem ga, ali ve, kaj naj bi naredil, da bi rešil mojo težavo. Pogladil se je po bradi in rekel: "Ko me že sprašuješ za moje mnenje, potem bi ti rekel, da sem prepričan, da obstaja rešitev. Roger, imam eno prošnjo. Nikar ne izgovarjaj Božjega imena tako nepremišljeno. Slišal sem te kljub strojnemu hrupu in z gotovostjo lahko rečem, da te nisem slišal moliti za pomoč."
Njegov odgovor na moje vprašanje me je nekoliko presenetil, toda to je izrazil tako, da je sicer povedal svoje mišljenje, ne da bi me s tem užalil. Hkrati pa sem videl v tem priložnost zvedeti to, kar je zanimalo Harrya.
"Cyril, prosim oprosti mi, če sem rekel kaj takega, kar te je prizadelo," sem mu takoj odgovoril. "Tega res nisem želel. Sicer pa sem slišal, da si zelo veren človek. Zanima me, kateri cerkvi pripadaš."
"Sem adventist sedmega dne," je odgovoril.
"Upam, da mi ne boš zameril, toda o tej cerkvi ali njenih vernikih še nikoli nisem slišal. Ali mi lahko na kratko poveš, kaj verujete in zakaj?"
Cyril mi je pojasnil, da vsebuje ime njegove cerkve temelj njenega obstoja. Rekel je še, da si adventisti prizadevajo oznaniti dve temeljni zapostavljeni svetopisemski resnici in to v okviru celotnega svetopisemskega sporočila: prvič, posvečevanje sobote, sedmega dne tedna, kot spominskega dneva stvarjenja. Ljudi učijo, naj molijo njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in studence voda.7 Drugič, pa adventisti pričakujejo skorajšnjo Jezusovo vrnitev kot izpolnitev njegove obljube, da bo pravične mrtve prebudil v novo življenje, žive pravične pa spremenil. Z nesmrtnimi telesi bodo potovali z Gospodom skozi vesolje v Božjo bližino, kjer pripravlja prebivališča zanje, ki čakajo na ta čudoviti dogodek."
Toda petnajstminutni odmor je že skoraj minil, zato sva se podala nazaj na svoja delovna mesta. Cyrilu sem sicer rekel, da nimam namena hoditi v cerkev, rad pa bi zvedel še kaj več o njegovem verskem prepričanju.
"Roger, pripravljen sem odgovoriti na tvoja vprašanja o tem."
Tisti oktobrski dan je bil zelo lep, zato mi je prišla neka misel. "Cyril, kaj, ko bi opoldanski obrok pojedla zunaj v naravi? Lahko bi sedla nekje za stavbo in tam jedla. Rad bi, da mi poveš še več o svoji veri."
"Strinjam se!"
Ko sva bila zopet na delovnem mestu, sem na svoje veliko presenečenje ugotovil, da moj stroj zopet izvrstno deluje.
Začel sem razmišljati o tem, kar sem slišal. Stvarnik človeštva kliče ljudi, naj se ga spominjajo kot darovalca življenja in pokažejo svojo hvaležnost s spominskim praznikom - to se mi je zdelo zelo zanimivo. Kristusov zopetni prihod na svet in vstajenje ljudi, ki bodo z nesmrtnimi telesi potovali skozi vesolje v resnična nebesa... Način Cyrilovega pripovedovanja o tem je zbujal vtis, da gre za resnične dogodke.
Opoldanski odmor se mi še nikoli ni zdel tako kratek. Na voljo sva imela kakor vedno eno uro, toda zaradi načina, kako mi je bila sedaj razodeta Božja beseda z namenom, da bi rešila uganke mojega življenja, je ta ura minila kakor petnajst minut.
"Cyril, to, kar si mi povedal, me zelo zanima, toda v mojih mislih so se pojavila številna vprašanja. Ali bi mi lahko odgovoril na nekatera od njih?"
"Na kaj misliš?" Malo se je premaknil, da bi sedel udobneje, in rekel: "Morda ti lahko pomagam."
Da bi se prepričal, ali sem dobro slišal, sem začel ponavljati, kar mi je pripovedoval: "Omenil si vstajenje mrtvih, ko se bo Kristus vrnil, in ljudi z nesmrtnimi telesi, ki bodo prišli v resnična nebesa. Rekel si, da bo to uresničenje Jezusovim učencem dane obljube. Sedaj mi pa povej, kaj se dogaja z neumrjočimi dušami ljudi, ko umrejo, in kaj delajo med smrtjo in vstajenjem?"
Naslonil sem se na zid stavbe in odgriznil kos sendviča, ker sem domneval, da bo potreboval nekaj časa za premislek na moj odgovor.
Toda takoj mi je zastavil nasprotno vprašanje: "Roger, ali bi bil zelo razočaran, če ti povem, da sploh nimamo neumrjoče duše?"
"Sploh ne, toda poznam veliko ljudi, ki bi bili razočarani. Kako pa lahko utemeljiš svoj nazor?"
"Beseda neumrjoč se v Bibliji ne omenja niti enkrat," je rekel. "V treh besedilih je sicer beseda o neumrljivosti, toda nikoli v smislu, da ima človek neumrljivo dušo. V 1 Tim 6,15.16 je rečeno, da ima samo Bog neumrjočnost, v 1 Kor 15,53.54 pa je opisana neumrjočnost kot dar, ki bo dan njim, ki bodo ob Kristusovem zopetnem prihodu vstali od mrtvih. Če torej pravi Sveto pismo, da ima samo Bog neumrjočnost, mar bi bilo prav, da bi trdili, da imamo mi neumrjočo dušo?"
Ko sem slišal njegov odgovor, sem sendvič skoraj izpustil iz rok. Takšnega pojasnila nisem pričakoval, ampak kar je rekel, je imelo rep in glavo. "Torej ti praviš," sem nadaljeval, "da ko človek umre, popolnoma razpade in ne zapaža ničesar, kar se dogaja okrog njega?"
"Da, apostol Pavel spodbuja v svojem pismu Rimljanom vse kristjane, naj iščejo netrohljivost.8 Očitno je, da se nam ne bi priporočalo, naj iščemo nekaj, kar že imamo."
Njegovi dokazi so naredili name globok vtis, posebno še zato, ker še nikoli nisem slišal kristjana govoriti tako. Hotel sem od njega zvedeti še več, zato sem mu zastavljal še več vprašanj.
Pojasnil mi je, da je Jezus med delovanjem na zemlji označil smrt kot spanje. O tem piše Sveto pismo tole: "Lazar, naš prijatelj, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. Reko mu torej njegovi učenci: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o njegovi smrti; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl."9
Potem pa je to podkrepil z besedilom, v katerem je rečeno, da je naš zveličar Jezus Kristus uničil smrt in na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju.10
Ko sem ga prosil, naj mi to izjavo pojasni, mi je rekel, da imajo Satan in njegovi hudobni duhovi veselje s tem, da človeštvo zavajajo in zapeljujejo. Od tistega dne, ko sta naša prastarša, Adam in Eva, spravila zaradi neposlušnosti nase in na svoje potomce bedo, so ti hudobni duhovi skrbno načrtovali, da bi pozornost smrtnih ljudi usmerili na človeška modrovanja in zamisli. Tako človeštvo izgublja iz vida velike Božje blagoslove, ki jih je obljubil. "Na žalost je imel Satan s svojimi načrti presenetljiv uspeh."
Razmišljal sem: Ta mož razume nekaj o vojskovanju svojih sovražnikov. Prosil sem ga, naj mi dalje razlaga.
"Mesijev prihod je prinesel največji blagoslov. Na žalost - to moram povedati - pa je imel izraelski narod, ki je dobil Božja razodetja, popolnoma napačno predstavo o Mesiju, tako da ga je, ko je živel med njimi, večina zavrgla in nekega dne vpila: 'Križaj ga!'"
Ena najdragocenejših Božjih obljub je bilo vstajenje od mrtvih in upanje na večno življenje. V apostolskem času pa so saduceji - ena vodilnih ločin judovskega naroda - verovali in učili preprosto ljudstvo, da ni vstajenja.11 V nasprotju s tem pa je veliko okoliških narodov zastopalo mišljenje, da človek po smrti prehaja v neko višjo obliko obstoja.
"Iz 2 Tim 1,10 je razvidno," je nadaljeval, "da je Jezusova velika daritev na križu odpravila smrt in ovrgla vse napačne nauke o tem vprašanju. Hkrati pa Kristusov evangelij jasno kaže, da bosta večno življenje in nesmrtnost dani pravičnim ob vstajenju pri Kristusovem drugem prihodu, a ne poprej.
Iz Svetega pisma je tudi razvidno, da ko človek umre, nima občutka za čas, ampak spi spanje mrtvih."
"Cyril, Božji Duh vam je omogočil, mislim na vse, ki pripadajo Cerkvi adventistov sedmega dne, ubežati pasti. Mislim na nauk o neumrjočnosti duše. Po mojem mnenju je to največja prevara hudobnih duhov nad nami. Človek, imate veliko tega, za kar ste lahko hvaležni!"
Pravzaprav sem se počutil prisiljen mu pripovedovati o svoji zvezi z duhovi, toda menil sem, da bi me to lahko stalo življenje. Zato sem mu namesto tega zastavil še eno vprašanje: "Upam, da se ti ne bom zdel nadležen, toda rad bi, da mi poveš še več o Jezusovem zopetnem prihodu in vstajenju."
Moj mladi sodelavec je povzel to na kratko z navedkom iz 1 Tes 4,13.14.16-18: "Nočem pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami."
Ko sva se vrnila k strojem, sem pripomnil: "Preprosto čudovito je, kako ti dojemaš življenje. Vsak, ki ima upanje kakor ti, ima res nekaj zelo dragocenega."
Medtem ko sem tisto popoldne s svojim strojem vezel vzorčke, so postale moje misli, ne da bi to kdo vedel, bojišče vročega spopada med Božjim Svetim Duhom in Satanovimi nesvetimi duhovi. Najprej sem se začel zavedati, zakaj hudobni duhovi tako zelo sovražijo Odrešenika sveta. Postalo mi je tudi jasno, zakaj so si izmislili na stotine teorij za zavajanje in zapeljevanje ljudi, predvsem zamisel, da so ljudje neumrjoči. Kot sem že sam opazil, so svoj satanski nauk podpirali s tem, da so se prikazovali ljudem in trdili, da so duhovi dragih pokojnikov.
Prvič v svojem življenju sem tudi spoznal, da obstaja Bog, ki ljubi ljudi. Hkrati sem tudi dojel, da sem izgubljen človek. Tako kakor stvari vidim danes, sem takrat nekoliko doživel to, kar bodo doživeli ljudje, ki se bodo nekoč znašli zunaj obzidja novega Jeruzalema in bodo gledali zveličane. Brezbožniki bodo vpili: "Prepozno je!"
Ker sem dojel, gledano duhovno, da sem izgubljen, sem se začel znojiti, čeprav je bilo v stavbi precej hladno. Odpel sem si ovratnik, zavihal rokave, toda nič ni pomagalo. Spominjam se, da sem odšel na stranišče. Tam sem zaklenil vrata za seboj, se oprl na pokrov kotlička za vodo, da bi se obdržal na nogah, ker se mi je začelo vrteti. Pot mi je tekel po obrazu in v velikih kapljah padal na tla.
"Prepozno je," sem vpil v sebi. Prepozno! Hotel sem to krikniti glasno, toda vse sem pogoltnil. Moje sovraštvo do Boga je izginilo, pred menoj pa je bilo moje brezbožno življenje. Hkrati sem se začel zavedati, da sem žrtev Satanovega preganjanja.
Hudobni duhovi so me mučili z občutkom malodušnosti, kakršnega dotlej in niti pozneje še nisem doživel. Njihovo navzočnost sem čutil tako stvarno, da sem imel težave z dihanjem; bilo je, kakor da bi mi kdo kradel zrak.
V svoji nemoči sem tiho zastokal: "Bog naj se me usmili." To ni bilo zamišljeno kot molitev, toda občutki, da se dušim, so takoj popustili in tudi občutek malodušja.
Potem ko sem si obraz umil z mrzlo vodo, sem se vrnil k stroju. Med delom se mi je utrnila misel, da je darovalec življenja morda slišal moj krik in pregnal hudobne duhove. Če je bilo tako, zakaj je to storil? Boga sem sovražil in preklinjal. Saj mi vendar ne more nikoli odpustiti. Vendar pa ni mogel biti nihče drug kakor Bog v nebesih, ki me je tako osvobodil, kakor sem pravkar doživel.
Nato me je prešinila druga misel - namreč, če že sam ne morem pričakovati nobenega odpuščanja in večnega življenja, ima morda Stvarnik namen uporabiti me, da bi blagoslovil življenje teh, ki jih ljubi in jih želi pripeljati na obnovljeno zemljo.
Trdno sem bil prepričan, da je Bog tako vodil dogodke, da sem se srečal s Cyrilom, ki je vedel toliko tega o večnih resnicah. Da, bilo je možno, da je nebeški Bog pred nekaj dnevi slišal moje klice na pomoč, ko sem ležal v postelji in rekel: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem naj mi pomaga!"
"On skrbi zame, da On skrbi zame!" Skoraj sem hotel te besede zavpiti vsakemu v podjetju, a sem se zadržal. Ker sem uvidel, da se Bog zanima zame, sem se odločil Cyrila vprašati, ali bi mi hotel povedati še več o tem, kar je našel v Svetem pismu. Če me Bog ceni - tako nevrednega človeka - potem se gotovo zanima tudi za mnoge druge ljudi, za dobre ljudi, ki se še ne zavedajo, kaj je predvidel zanje.
Če bom skrbel za blaginjo bližnjih, potem me bo morebiti Bog rešil iz oblasti hudobnih duhov. Potem bi se lahko do konca življenja veselil, da sem mnoge prebivalce sveta seznanil o spopadu, ki divja na skrivnem, in jih tako spodbudil k zavestni odločitvi za Kristusa.
Čez nekaj časa me je zgrabila jeza, ko sem se zavedel, kako hudobni duhovi zelo zavajajo ljudi. Tedaj sem se odločil, da z njimi ne bom imel več nobenega opravka.
Po službi sem rekel Cyrilu, da bi rad šel z njim do tramvajske postaje in se z njim pogovarjal. Med potjo sem ga vprašal, ali bi hotel z menoj proučevati Sveto pismo. Poudaril je, da bi mu to bilo v veselje. Potem me je vprašal: "Ali bi rad s tem začel že konec tega tedna? Potem bi lahko vsak naslednji teden enkrat ali dvakrat proučevala skupaj."
"Cyril, iz čisto določenih vzrokov, ki ti jih zdaj ne morem povedati, je pomembno, da začneva že nocoj. Bova prišla skupaj pri tebi doma ali pri meni?" Povabil me je k sebi na dom ob 19. uri k svetopisemskemu proučevanju. Pri slovesu je bil še vedno presenečen, da sem vztrajal, naj začneva s proučevanjem že tisti večer. Takrat noben od naju ni vedel, da bo natančno čez en teden za nama osemindvajset svetopisemskih proučevanj!
7. Proučevanje Svetega pisma v cigaretnem dimu
Potem ko me je Cyril predstavil svoji ženi in smo se nekaj minut pogovarjali, je rekel, da bi mi rad pojasnil, kakšne odnose ima s cerkvijo adventistov sedmega dne. V službi mu čas ni dovolil, da bi razpravljal o podrobnostih. Namreč sam še ni bil vernik cerkve, toda redno je obiskoval bogoslužja in imel namen, da se bo prihodnjo soboto krstil.
Ne da bi njegova žena Cynthia, ki je bila adventistka, vedela, je več mesecev bral vse cerkvene revije in knjige, kar jih je imela doma, in tako postal marljiv bralec Svetega pisma. Globlje spoznanje Svetega pisma si je pridobil tudi s svetopisemskim proučevanjem s pridigarjem L. W. Taylorjem. In tako se je odločil, da se bo pridružil cerkvi.
Cyril je menil, da bi bilo dobro, če bi Cynthia vodila proučevanje. Meni je predlog ustrezal, in tako smo začeli naše svetopisemsko proučevanje z molitvijo.
Takrat je izšlo novo navodilo za svetopisemsko proučevanje z naslovom: "Osemindvajset svetopisemskih proučevanj za zaposlene ljudi". Cynthia je predlagala, da se ravnamo po tem navodilu. Vsako proučevanje je vsebovalo od petnajst do dvajset vprašanj o neki temi. Vsako svetopisemsko proučevanje je zahtevalo približno eno uro časa. Meni je ta načrt ustrezal, pa smo tako začeli s prvo temo z naslovom: Božja beseda.
Zdelo se mi je, da smo snov precej hitro predelali. Kar sem zvedel o Božjem razodetju, me je zelo razveselilo. Drugo proučevanje je govorilo o drugem poglavju knjige preroka Danijela. Obravnavalo je vzpon in pad velikih svetovnih kraljestev in Jezusov zopetni prihod na ta svet. Nato je Cyril predlagal, da bi se dogovorili za čas, ko bi lahko proučevali Danijelova prerokovanja. Takoj sem vprašal, ali ne bi mogli tega začeti takoj. Strinjala sta se, in tako smo nadaljevali.
Eno svetopisemsko besedilo je naredilo name trajnejši vtis kot vsa druga: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke."12
Ko sem prebral to vrsto, sem hotel vedeti, kaj je Danijel še zvedel o vzpostavitvi Kristusovega kraljestva na zemlji. Cyrilova žena je usmerila mojo pozornost na Dan 7: "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dalo ljudstvu svetnikov Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vsa gospostva mu bodo služila ter ga poslušala."13
Cynthia je rekla, da se bodo takrat uresničile Jezusove besede: "Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali zemljo."14 Odkril sem tudi, da bodo ljudje, ki bodo takrat prebivali na svetu, ob Kristusovem zopetnem prihodu vstali od mrtvih ali pa se spremenili.
Tudi tretjo temo smo končali tako hitro, da se mi je zdelo, da sploh nismo porabili nič časa. Takšnih stvari še nikoli dotlej nisem slišal. Osvojile so moje srce, pa sem hotel zvedeti še več. "Za kaj pa gre v četrti temi?" Danes se ne morem več spomniti naslova, toda vem, da se je v meni prebudila tako velika želja, da bi zvedel, kaj pravi Božja beseda o tisti določeni temi, da sem se čutil prisiljen nagovoriti ju, da z mano proučita tudi to temo.
Prižgal sem še eno cigareto, globoko vdihnil in pripomnil, ali bi Cyril bil tako prijazen in spraznil pepelnik, bi bil pripravljen še za eno uro. Vrnil je prazen pepelnik, jaz pa sem rekel: "Ne bomo izgubljali časa, da ne bosta šla prepozno spat." Odgovorila sta, da navadno gresta spat okoli 23. ure.
"Krasno," sem rekel, "sedaj je šele nekaj čez 21. uro. Dobro napredujemo s proučevanjem, zato ne izgubljajmo časa."
Spominjam se njunega odziva, kakor da bi bilo včeraj. Cynthija je vprašujoče pogledala svojega moža, on pa je menil, da bi lahko nadaljevali. Medtem sem živčno pokadil do polovice že svojo zadnjo cigareto. Zato sem ju vprašal, ali bi ju oviralo, če bi si prižgal cigaro. Navadno sem to storil tedaj, ko sem imel vtis, da sem opravil kaj pomembnega. Prepričan sem bil, da je proučevanje Svetega pisma z mojima prijateljema nekaj najbolj pomembnega, kar sem v življenju kdaj delal.
Cyril je odgovoril brez omahovanja: "Rada bi, da se pri nas počutiš dobro. Počuti se svobodnega." Takrat nisem vedel početi kaj pametnejšega. Kmalu je bila soba polna modrikastega dima.
Trdno sem prepričan, da je Božji Duh pomagal mojima prijateljema razumeti, kako zelo sem bil odvisen od tobaka, in je zato potrebno prenesti neprijeten dim, da bi me seznanila z Jezusom.
Vsa leta sem se Bogu zahvaljeval za način, kako sta obvladala to občutljivo stanje. Sedem naslednjih večerov smo proučevali Sveto pismo po štiri ure. Šele ko smo proučevali temo o zdravem načinu življenja, sem se začel zavedati, kaj mi povzroča tobak in kaj sta morala zdržati moja prijatelja. A ta tema je bila skoraj na koncu proučevanj.
Ko sem ju pozneje enkrat vprašal, zakaj sta trpela moje kajenje, je Cynthija pojasnila: "Bilo nama je v veselje, da si z nama, in ko si prvi večer izrazil željo, da bi zopet prišel, sva se odločila, da naju tvoje kajenje ne bo oviralo, če boš proučeval Sveto pismo in postal Jezusov sledilec."
Sedaj pa nazaj k tistemu ponedeljkovemu večeru. Božja beseda mi je odkrila večne resnice, in ker sem hotel zvedeti še več o tem, sem prosil za naslednje proučevanje. "Ali bi lahko proučili še to temo? Potem pa vaju bom pustil oditi spat."
Na njunih obrazih se je videlo veliko presenečenje. Potem pa je Cyril odgovoril. "Bilo bi dobro, če bi ta teden prišli skupaj neki drug večer in takrat proučili to temo."
"Upam, da smem priti k vama jutri zvečer, da bi proučili naslednjo temo, če bom še živ." Nekako sem imel občutek, da bi me duhovi lahko spravili s poti. Prijateljema nisem povedal, kar sem v resnici čutil, toda dojela sta, da je vsa zadeva zame zelo nujna, zato sta bila pripravljena z mano proučiti četrto temo.
Tisti večer, ko sva s prijateljem Rolandom prvič obiskala tako imenovano dvorano za češčenje bogov, sva morala svečeniku priseči, da ne bova nikomur pravila ničesar tega, kar sva videla in slišala. Takrat sva ponovila za njim del zaprisege in zapečatila najino zavezo s tem, da sva ščepec kadila počasi spuščala na plamen neke črne sveče. Svečenik je poudaril, da morava to ohraniti v popolni tajnosti, da ne bi izzvala velikega negodovanja duhov.
Ko sva nekoč pozneje obiskala shod, na katerem so častilci duhov hvalili bogove, je svečenik pojasnil, da je vsak, ki razjezi duhove, v veliki nevarnosti. Za primer je omenil nekoga, ki se je v navidezno vsakdanji zadevi izkazal nezvest. Čeprav je ta mož živel baje v ognjevzdržni stavbi, so duhovi sežgali hišo z vsem, kar je bilo v njej skupaj z izdajalcem in njegovo ženo. George nam je povedal, da ju je poznal.
V drugem primeru so duhovi strahovali nezvestega člana v njegovi hiši. Vse v hiši so z veliko silo metali ob stene in pri tem uničili celo velike kose pohištva. Mož je doživel šok; sosedje so ga spravili v bolnišnico. Skoraj bi bil ob pamet.
Zaradi misli na takšna doživetja mi je bil čas za proučevanje Svetega pisma tako pomemben. Zato sem tako roteče prosil za proučevanje četrte teme. Pogum, s katerim sem v takih okoliščinah tvegal proučevati Sveto pismo, se ni mogel pripisovati mojim prizadevanjem. Sedaj vidim, da je bil to neposreden izid dejstva, da mi je bila tisti dan na delovnem mestu ponujena Božja beseda. A Božja beseda je življenje. Ima moč človeka spodbujati tako, da je pripravljen prevzeti nase celo negodovanje kneza teme. Bog mi je želel dati možnost zvedeti za velike resnice Božje besede, in to se je uresničilo. Hudobni duhovi niso mogli tega preprečiti na noben način.
Zmenili smo se, da se bomo zopet sešli naslednji večer ob 19. uri. Preden sem odšel, sem prosil Cyrila, naj še prebere nekaj iz Svetega pisma in moli. Bral je nekaj iz Psalma: "Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Zato se pa ne bojimo, čeprav se premakne zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja. Šume naj in se penijo njegove vode in gore naj se gibljejo od njegovega navala."15
Ob samem odhodu, ko sem že držal za kljuko na vratih, sem hotel še od Cynthije zvedeti, katere teme bodo jutri na vrsti. Ena od njih je bila: Stanje mrtvih.
Komaj sem dočakal naslednje svetopisemsko proučevanje. Pravzaprav pa ni bila moja glavna skrb ta neučakanost. Ko sem se vozil domov v tramvaju, sem se spraševal, ali bom v torek ob 19. uri sploh še živ. Tisti ponedeljek zvečer sem res pričakoval obisk duhov - proti njihovim napadom pa nisem imel nobenega lastnega načina za obrambo. Toda nisem se bal umreti. Gospodov Duh je blagoslovil moje življenje po Jezusovi zaslugi, čeprav tega nisem bil vreden.
V postelji sem stalno mislil na besede iz Svetega pisma, ki jih je prebral Cyril. Naslednje, kar sem slišal, je bilo zvonjenje moje budilke. Bilo je v torek zjutraj; hitro sem se moral odpraviti na delo.
Še danes mi zelo veliko pomenijo besede iz 46. psalma, kajti naučile so me gledati na Boga, ki je začetek življenja in vir vsake moči. On lahko čudovito spremeni najbolj brezupno in malodušno stanje, da bi nemočnega rešil iz sovražnikove roke.
8. Samo še kratek čas milosti
V torek natančno ob 19. uri sem prišel k družini Grosse. Tisti večer naj bi zaposlilo našo pozornost vprašanje o stanju mrtvih. Sveto pismo se mi je zdelo glede tega vprašanja zelo jasno. Odgovorilo je na vprašanja: Ali imajo ljudje neumrjočnost? Ali lahko mrtvi slavijo Boga? Ali je kraljestvo mrtvih možen vir podatkov?
Odgovor na prvo vprašanje je popolnoma jasno podan v 1 Tim 6,15.16. Samo Bog ima neumrjočnost. Z drugimi besedami: celoten človek je umrjoč.
"Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki dol gredo v kraj molčanja,"16 se je glasil odgovor na drugo vprašanje. Te besede so delovale kakor strela in razbile verske nauke mojega otroštva na tisoče koščkov.
Odgovor na tretje vprašanje mi je začel odkrivati Božjo ljubezen in pravičnost, ki ga vodita pri ravnanju z nami ubogimi smrtniki. V Jobovi knjigi smo brali o tem: "Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene in beži kakor senca in nima obstanka. Ako so v časti njegovi otroci, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna."17
Po branju teh besedil sem čutil veliko olajšanje in rekel Cyrilu in Cynthiji: "Dobro je vedeti, da naši umrli sorodniki ne trpijo niti v peklu, niti ne gledajo iz nebes stiske svojih sorodnikov na svetu, ampak da vsi spijo v grobu do jutra vstajenja."
Bog mi je pomagal, da sem tedaj dojel, da je smrt pravo nasprotje življenja, stanje popolne ugaslosti, neobstajanja življenja. Tedaj mi je postalo jasno, kako napačna je predstava, da ima človek neumrjočo dušo, posebno še potem, ko sem prebral poročilo o stvarjenju Adama in Eve: "Tedaj upodobi Bog človeka iz zemeljskega prahu in vdahne v njegove nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša."18 Postalo mi je jasno, da je Božji življenjski dih sredstvo, s katerim oživlja in ohranja naše telo. Po zaslugi tega življenjskega diha se širijo naša pljuča, utripa naše srce, se pretaka naša kri po žilah in se gibljejo naši udi. Kadar pa Bog ta življenjski dih odvzame, življenje preneha. S tem ko je Bog v Svetem pismu pojasnil, da je človek postal živo bitje, (živa duša) v nasprotju z zelo razširjenim mišljenjem, da je človek dobil dušo - je Bog zaprl Satanu in njegovim hudobnim duhovom možnost, da se nam prikazujejo in trdijo, da so duhovi pokojnih sorodnikov, ki so baje dosegli višjo stopnjo obstoja.
Na koncu našega proučevanja o stanju človeka po smrti se je pred menoj odprla popolnoma nova podoba o Bogu. Zelo jasno sem tudi dojel, da ga krščanstvo dostikrat predstavlja popolnoma napačno.
Da bi lahko razumeli moje stanje tisti teden, si morate zamisliti človeka, ki nikoli ni imel Svetega pisma, a kaj šele, da bi ga bil proučeval. Takemu človeku življenje ne ponuja pravega veselja, kajti takoj ko odkrije nekaj, kar ga veseli, se pojavlja misel na smrt, ki bi že jutri lahko vse uničila. Stalno se srečuje z večnostjo - toda s kakšno? A poleg tega še odkrije, da tudi drugi ljudje ne vedo o tem več kakor on. Potem pa nekega dne popolnoma nepričakovano sreča koga, ki ima v roki knjigo, ki prihaja od samega darovalca življenja. Končno dobi ustrezne odgovore na vsa vprašanja, ki so ga leta mučila - da, dobi še veliko več.
Odkril sem, da daje svetopisemski nauk o vstajenju vsem ljudem možnost, da bi dosegli nesmrtnost. "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: Požrta je smrt v zmagi. Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?"19
Jezus, Knez življenja, bo ob svojem zopetnem prihodu s svojimi nebeškimi angeli dal nesmrtnost njim, ki so ga sprejeli za svojega Gospoda. Zopet bo podaril življenje njim, ki so ga izgubili zaradi Kristusa. Vstajenje je ta veliki dogodek, ki so ga pričakovali pisci Svetega pisma.
Apostol Pavel, ki je zaradi Kristusa izgubil vse, je bil prežet z veseljem, ker je utemeljil svoje upanje na vstajenju od mrtvih.20 Svoje misli je stalno usmerjal proti nebu: "Kajti naša domovna država je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki preobrazi telo našega ponižanja, da bo podobno telesu njegove slave, po moči, s katero si tudi more vse podvreči."21 Zanimivo mi je bilo tudi to, da je Pavel, ko je pisal o svojih težavah v Aziji - ko je skoraj obupal - vendar zaupal Bogu, ki obuja mrtve.22 Apostol ni rekel, da bo ob svoji smrti srečal Gospoda, marveč je temeljil svoje upanje na vstajenju.
Ko sem poskušal iz Svetega pisma zvedeti, kdaj bodo pravični dobili svoje plačilo, krivični pa kazen, sem ugotovil, da se to ne bo zgodilo ob smrti, ampak pri obeh vstajenjih. Jezusove besede so me osupnile: "Ampak kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih."23
Odkril sem tudi, da je Pavel usmeril pozornost na Jezusov zopetni prihod in na to, da bo od Jezusa osebno dobil "venec pravičnosti". Ob koncu svojega življenja je nosil ta že utrujeni bojevnik križa na svojem hrbtu brazgotine od ran, ki jih je dobil od petkrat po devetintrideset udarcev.24 Toda hrabrilo ga je upanje na vstajenje. Čeprav se je zavedal, da se bo kmalu srečal z rabljevim mečem, je glasno oznanjal sporočilo, ki bo hrabrilo rodove vernih ljudi. Opozarjal je na čas, ko bodo vsi dobili plačilo večnega življenja.
"Kajti jaz bom skoraj žrtvovan in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod."25
Med celotnim proučevanjem o vstajenju sem razmišljal o tem, da če bi bili pisci Nove zaveze verovali, da ima človek neumrjočo dušo, ki gre ob smrti v nebesa, bi gotovo omenili, da bo Kristus dušo prinesel s seboj in jo zopet združil s prejšnjim telesom.
Toda nikjer nisem našel take misli. Namesto tega mnoga svetopisemska besedila dokazujejo nasprotno. Apostol piše Pavel na primer izčrpno o pravičnih pokojnih in vstajenju in večkrat omenja, kako bo Jezus obudil mrtve.26
Moje zadnje odkritje - in eno najpomembnejših - glede vstajenja je v listu Hebrejcem, ki poroča o veri Božjih služabnikov v različnih obdobjih in o njihovih preizkušnjah in težavah, o njihovi hrabrosti in upanju v vstajenje in večno življenje, ki jih je navdajalo tudi tedaj, ko so gledali smrti v oči.27
"Žene so dobivale svoje mrtve od mrtvih obujene; drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje; drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden!) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. In vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas."28
Mislil sem: Ko bi vsaj lahko še živel za to čudovito upanje na vstajenje in večno življenje. Potem pa je nekaj prekinilo moje navdušenje, ki se je začelo razvijati v moji duševnosti. Bilo je nesmiselno misliti, da mi bo Bog odpustil moje sovraštvo, ki sem ga tako dolgo gojil do njega. Ne, to je nemogoče! Bolje je pregnati iz svojih misli upanje na večno življenje. Končno pa sem se povezal še s hudobnimi duhovi. Bog mi tega ne bi mogel odpustiti. Pozabi na vse to, Morneau, prepozno je, sem si rekel.
Naključno je Cynthija pred koncem našega proučevanja prebrala besedilo, ki svetuje kristjanom, "da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa".29
To besedilo me je spodbudilo, da sem se gospodu in gospe Grosse zahvalil za njuno prijazno pripravljenost, da z menoj proučujeta Sveto pismo. Rekel sem jima tudi, da bi bila moja želja živeti z upanjem na slavni Gospodov prihod, vendar pa je bilo moje življenje takšno, da bi bilo to nemogoče.
"Obstaja upanje," je rekla Cynthia. "Imamo Velikega duhovnika, Kristusa, ki je pravičen in opravlja svojo službo v nebeškem svetišču v našo korist. Prišel je in umrl na križu na Golgoti, da bi lahko bil naš Veliki duhovnik. Po njem, in to samo po njem, lahko dobimo zveličanje."
Pomislil sem, da ne bi rekla, da obstaja upanje, ko bi vedela za mojo zvezo s hudobnimi duhovi.
"Za vas obstaja upanje," je nadaljevala, "to je popolnoma gotovo. Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Potem je odprla Sveto pismo in brala: "Kajti nimamo Velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem, kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč."30
Dobesedno sem ji iztrgal Sveto pismo iz rok in rekel: "Dajte mi, da to vidim." Prepričan sem, da je Božji Duh prežel mojo dušo z upanjem, ki me je spodbudilo, da sem ji vzel Sveto pismo iz rok. Med mojo službo v kanadski trgovski mornarici sem vrgel rešilno vrv nekemu mornarju, ki je padel v morje. Ta je vrv zagrabil in se je obupan oklepal. Podobno se je dogajalo meni. Dojel sem svoje stanje izgubljenosti in videl neko upanje ter se ga hitro oklenil.
Ker je bilo že pozno, sem prosil Cyrila, naj moli, preden bom odšel domov. Vprašal sem tudi, ali lahko naslednji večer spet pridem, da bomo dalje proučevali. Seveda sta se strinjala s tem, Cyril je molil in jaz sem odšel.
Med vožnjo domov sem bolščal skozi tramvajsko okno - ves ta čas pa so kolesa škripala, vrata se glasno odpirala in zapirala, ljudje vstopali in izstopali in je voznik glasno napovedoval postaje. Moje misli so se ukvarjale s tem, kar je rekla Cynthia. Njene besede so odmevale v mojem spominu: "Za vas obstaja upanje, to je popolnoma gotovo! Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Zdelo se mi je, kakor da mi je nekdo prišepnil, da obstaja upanje za ljudi brez upanja, za nevredne - in celo za častilce hudobnih duhov.
Dvaintrideset let pozneje sva se z ženo srečala z zakoncema Grosse v Torontu v Kanadi. Kmalu po moji spreobrnitvi sta se namreč preselila v Združene države Amerike, pa se vsa ta leta nismo videli. Ko smo se tedaj pogovarjali o tistih dneh jeseni leta 1946, je Cyril povedal nekaj, kar me je navdušilo, ker sem v tem videl usmiljeno delovanje Duha Božje ljubezni v mojo korist.
"Nekaj mesecev po moji poroki," je rekel, "sem poslušal nekaj svetopisemskih predavanj Warrena Taylorja, pridigarja Adventistične cerkve v Montrealu. Ni mi bilo težko verovati v to, kar je govoril pridigar Taylor, ker je vedno navajal samo Sveto pismo. Potem je neki večer proučil z menoj temo o svetopisemski soboti. Pri tem proučevanju sem se spomnil nekega dneva v Halifaksu, ko sem vprašal svojo babico, kateri je pravi dan počitka. Toda tudi proučevanje s pridigarjem Taylorjem me ni popolnoma prepričalo o tem. Ne da bi komu o tem kaj povedal, sem tisti večer prosil Boga, naj mi pomaga z vero sprejeti soboto kot dan počitka. Prosil sem ga, naj me usposobi prepričati o soboti nekega človeka.
Naslednji ponedeljek sem kot navadno odšel na delo. Toda postal sem utrujen ali nemiren, in sem se nenadoma odločil dati odpoved. Ker sem zvedel za neko novo tovarno, ki je iskala delavce moje stroke, sem še tisti večer odšel na pogovor v to tovarno in bil na moje presenečenje takoj sprejet. A poleg tega je bila tam tudi plača večja. In tako sem se vrnil na staro delovno mesto in dal odpoved.
Prišel je tudi trenutek za začetek dela na novem delovnem mestu. Tisti ponedeljek zjutraj sem sedel poleg nekega delavca, ki je imel dve čudni navadi. Prvič, kadil je kakor lokomotiva. Bil sem hvaležen, ker smo lahko odprli okna. Njegova druga navada pa je bila, da me je vedno, če stroj ni pravilno deloval, presenetil s poplavo neverjetnih kletvic. Jaz sem že pozabil, za kaj sem prosil Boga, toda Bog nikoli ne pozabi molitev svojih otrok. Nikoli si ne bi mislil, da me bo ta mladi mož, ki je sedel poleg mene, še tisti dan prosil, da, zelo nujno prosil, naj še tisti večer z njim proučujem Sveto pismo. Nisem vedel, kako težki problemi težijo življenje Rogerja Morneaua, ko je tistega jutra v Montrealu sedel za svojim strojem."
Darovalec življenja je videl neprespano noč nekaj dni pred srečanjem s Cyrilom in slišal mojo kratko molitev tisto zgodnje jutro ter poskrbel za to, da sem bil deležen prave pomoči.
Ko je Cyril prosil Boga, naj ga ohrabri posvečevati soboto, in izrazil željo, da bi o tem pripovedoval še komu, je Vsemogočni rekel: "Za tebe imam ravno pravega človeka." Potem je Sveti Duh spodbudil Cyrila, da je spremenil svoje delovno mesto.
Ko je v meni divjal najhujši boj glede najpomembnejše odločitve v mojem življenju, mi je bil Bog pripravljen pomagati. Sveti Duh je lepo pripravil vse podrobnosti. Pri tem mislim predvsem na Harrya, mojega judovskega nadrejenega, in njegovo željo, da zve, kateri cerkvi pripada Cyril, in na njegovo prošnjo, da mu pri tem pomagam.
Svetopisemske teme, ki smo jih tisti torek proučili skupaj, so mi dale pregled nad večnimi resnicami. Božji Duh mi je dal tako jasen razum, da za dojemanje nisem potreboval nekega globokega bogoslovnega raziskovanja, ki bi zahtevalo več časa. Ker sem bil v kriznem stanju, nisem mogel po svoji želji razpolagati s svojim časom. Vedel sem, da bo verjetno že v kratkem času prišlo do spopada s hudobnimi duhovi.
Zdelo se mi je, da mi je preostal samo še kratek čas milosti.
9. Dan zaobljube
Gotovo se spominjate moje obljube satanističnemu svečeniku, da mu bom v sredo povedal, ali bom pristopil k njihovemu tajnemu društvu ali ne. Duhovi so obljubili posebne blagoslove za moje življenje; toda sedaj sem v kratkem času, v dveh dneh, spoznal nekaj velikih obljub iz Božje besede.
Tako sem tisto sredo zjutraj šel na delo z mislimi na te obljube in se spraševal, kaj naj naredim. To je bil dan streznitve. Veliko sem razmišljal in malo govoril, medtem ko je na tisoče misli drvelo skozi moje možgane. Ob 17. uri sem se odločil oditi domov peš namesto s tramvajem. Zaradi velike napetosti nisem imel volje do hrane, zato sem se večerji odpovedal. Moral sem opraviti neprijeten telefonski pogovor. Prijatelju Rolandu sem moral sporočiti, da iz določenih vzrokov, ki mu jih ne morem povedati, ne bom prišel kakor vsako sredo zvečer na sestanek češčenja bogov. Prosil sem ga, naj svečeniku pove, da se mu bom kmalu oglasil.
Tako sem počasi šel po ulici Bleury mimo najrazličnejših trgovin, ne da bi jim namenjal posebno pozornost. Ne znam pojasniti, zakaj, toda nenadoma sem pogledal v neko izložbo. Ko sem odšel nekaj korakov naprej, sem dojel, da sem v izložbi videl Sveto pismo. Vrnil sem se in še enkrat dobro pogledal. Da, med vso tam razstavljeno kramo je bilo novo Sveto pismo.
To je bila zastavljalnica, ki je ponujala različne stvari po ugodni ceni. Ob Svetem pismu je na majhnem listku pisalo: "To Sveto pismo lahko danes dobite po posebno ugodni ceni. Vstopite! Splača se!"
Počasi sem se prerinil v trgovino polno kupcev. Police z blagom so bile prenapolnjene in tako postavljene, da skoraj nisi vedel, kam bi stopil. V enem delu trgovine so bile razstavljene moške obleke, s stropa so pa visele kitare in razna druga glasbila. Povsod so bile naznačene cene in reklame s posebnimi ponudbami.
Pristopil mi je manjši moški in vprašal: "Ali vam lahko pomagam?"
"Zanima me Sveto pismo, ki ga imate v izložbi. Koliko stane?"
"O, Sveto pismo. Prinesel vam ga bom."
"Ni vam treba iti ponj, rad bi zvedel samo za ceno, ker nimam veliko denarja s seboj." Vendar ga je prinesel.
"Gotovo imate dovolj denarja pri sebi za to Sveto pismo. Ravno pred približno eno uro sem ga položil v izložbo in ga prodajam po posebno ugodni ceni." Govoril je še naprej, ker pa sem upošteval njegovo starost, sem poskušal biti vljuden. "Če hočete kupiti poceni Sveto pismo, nikoli ne pojdite v trgovino, kjer prodajajo samo Sveta pisma, ampak v trgovino, kakršna je tale," mi je svetoval.
Končno mu je uspelo priti nazaj, ne da bi kaj prevrnil. Mislil sem, da je moral biti v mladosti akrobat. Sveto pismo mi je dal v roke in dejal: "Mar ni čudovito Sveto pismo?"
"Koliko stane?" sem ga ponovno vprašal.
"Ne bo vam treba plačati toliko, kakor v prodajalnah Svetih pisem. Glejte, takšno Sveto pismo, kakršno je tole, verjetno prodajajo za 15 dolarjev ali pa morda še za več. Pokazal vam bom zakaj." Odprl ga je nekje v Novi zavezi in rekel: "Ne vem veliko o Svetih pismih, toda vem, da je Sveto pismo z rdečimi poudarki najboljše."
Spet sem ga hotel vprašati, koliko zahteva za Sveto pismo, toda prehitel me je. "Za tole Sveto pismo sem imel namen zahtevati precej visoko ceno, toda čim dlje govorim z vami o njem, toliko bolj cena pada."
"Čudovito! Le govorite dalje, da boste prišli na en dolar in petdeset centov, pa bom segel v svojo denarnico in vam plačal."
"Dogovorjeno! Dajte mi en dolar in petdeset centov."
Tega res nisem hotel, zato sem začel možu razlagati, da ga nisem hotel opehariti, in da sem rade volje pripravljen plačati toliko, kolikor meni, da je prav."
"Ne, ne bom zahteval niti centa več. Ko enkrat povem ceno, ostanem pri tem."
Ko sem mu dal denar, je rekel: "Svetega pisma vam ne bom zavil. Za to ceno si ne morem privoščiti še ovojnega papirja. Verjetno vas ne bo motilo, da ga boste odnesli kar takole, ali ne?"
"Ne, sploh ne," sem odgovoril in hotel oditi iz trgovine. Ko sem hotel vrata že zapreti, sem se ustavil in se še enkrat obrnil, ker sem se nenadoma nečesa spomnil.
"Ali je kaj narobe?" je vprašal majhen mož.
"Moj gospod, to je bil en najbolj nenavadnih nakupov v mojem življenju. Bi mi povedali čisto odkrito, zakaj ste mi Sveto pismo prodali tako poceni. Dobil sem vtis, da ste se ga hoteli rešiti."
Pogledal mi je naravnost v oči: "Mladenič, to je brez dvoma ukradeno Sveto pismo. Prejšnji teden sem ga prevzel s še nekimi predmeti, ki so mi jih prodali neki mladeniči. Do takrat sem v tem mesecu imel dober promet, toda eno uro pred vašim prihodom, sem razmišljal o tem, da posli ne gredo več tako dobro od trenutka, ko sem kupil to Sveto pismo. Vzemite ga, pojdite domov in berite iz njega, in naj vas Bog blagoslovi."
Takoj sem se spomnil besedila v Heb 4,15.16. Zahvalil sem se in odšel. Pristno veselje je prežemalo moje srce, ko sem šel po ulici s Svetim pismom v roki. Že od svojega otroštva se nisem počutil tako dobro. Zdelo se mi je, da je nekdo odpihnil temen oblak, ki me je pokrival. Zares sem se počutil tako dobro, da se mi je povrnil tudi tek. Ko sem prišel do neke judovske trgovine, sem se odločil kupiti sendvič. Nameraval sem ga pojesti doma med branjem svojega novega Svetega pisma, preden bom odšel k Cyrilu k nadaljnjemu svetopisemskemu proučevanju.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je še bolj okrepilo moje zanimanje za pismo Hebrejcem. Po prihodu v stanovanje sem videl, da je bolj pozno, kakor sem mislil. Sveto pismo sem položil na gugalnik, se obrnil, da bi dvignil zastor na enem od oken. Pri tem sem sunil s komolcem gugalnik, in zato je Sveto pismo padlo na tla. "O, ne!" sem vzkliknil, "moje Sveto pismo na tleh!"
Padlo je na tla tako, da je bilo odprto Heb 7. Bral sem: "Ta pa, ker ostane na vekomaj, ima nepremenljivo duhovništvo. Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje."31 S pogledom sem prešel to stran in spet začel brati: "Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo Velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek."32
Po teh svetopisemskih vrstah sem slišal Jezusa reči, da je živ, ljubezniv in mogočen Odrešenik, ki lahko popolnoma reši vse, ki po njem prihajajo k Bogu. To pa pomeni, da si lahko podredi tudi hudobne duhove.
Med vožnjo do Grossejevih sem prebral celotno Pismo Hebrejcem. Ko sem se vračal, sem ga znova preletel, doma pa sem ga prebral še tretjič. Popolnoma me je prevzelo. Pokazalo mi je, da je Kristusovo posredovanje v nebeškem svetišču za človeka prav tako pomembno kakor njegova smrt na križu. To je name naredilo globok vtis.
Spoznal sem, da Jezus ljubi tudi ljudi, ki tega niso vredni. V njem sem videl tega, ki lahko uredi vse zadeve. Dojel sem, da je Gospod slave dovolil ljudem, da so ga križali, "da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je: Hudiča".33 Dojel sem, da imam edino upanje v tem, da se popolnoma zanašam na zasluge njega, ki lahko zveliča vse, ki pridejo k njemu.
Od štirih svetopisemskih proučevanj, ki smo jih predelali pri Cyrilu v sredo zvečer, je bilo eno zame posebno pomembno. Imelo je naslov: Usoda brezbožnih.
Vse do takrat mi je Sveto pismo razodevalo darovalca življenja kot Boga ljubezni, Boga, ki je svet ljubil tako, da je dal svojega Sina, da se ta, ki veruje vanj "ne pogubi, temveč da ima večno življenje".34 Dve dodatni svetopisemski razlagi sta podkrepili to dejstvo na način, ki ga nikoli ne bom pozabil. Prvič, Bog svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi ga obsodil, ampak zveličal.35 Drugič, Bog bi rad rešil vse ljudi.36 Tako sem odkril, da ljubezen določa vse Božje odnose s človeštvom.
Spraševal sem se, kako bi Bog ravnal z ljudmi, ki zavračajo njegovo ponudbo. Ali bi postal popolnoma nasprotno bitje, ali bi torej užival v tem, da bi ljudi neskončno mučil, kakor to misli večina kristjanov? Zelo sem si prizadeval zvedeti, kaj Sveto pismo pravi o tem.
V našem proučevanju je šlo najprej za začetnika in povzročitelja zla in za vprašanje, kako bo Bog ravnal z njim, ko bo konec greha. Izaija pravi: "Kako si padel z neba, o Lucifer, sin jutranje zarje!"37 Ezekiel opisuje veliko modrost in visok položaj, ki ga je ta angel zavzemal v Božji vladavini. "Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, v Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja. ... Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi."38
Ta vzvišeni angel je prenehal občudovati lepoto Božjega bitja in se je odvrnil od njega, da bi občudoval samega sebe. Nato pa je iz samoobčudovanja nastalo samopoviševanje. "Srce se ti je prevzelo zaradi tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja; zvrnil sem te na tla."39 Njegova sebičnost se je pomnožila, in prišel je trenutek, ko se je odločil ravnati tako, da bo, kakor je menil, enak z Bogom in še višji od Kristusa.
Prerok Izaija pravi: "Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde vsemogočnega Boga povišam svoj prestol, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu."40
Čeprav so svetopisemski podatki o Satanovem uporu še tako zanimivi, me je najbolj pritegnilo vprašanje, kaj bo Bog naredil s padlim kerubom, ko bodo Satan in njegovi padli angeli razodeli svoj pravi značaj pred celotnim vesoljem.
Ezekiel pojasnjuje: "Po množini svojih krivic, v nepravičnosti svoje kupčije si onečastil svoja svetišča; zato sem izpeljal izsredi tebe ogenj, ki te je požrl, in izpremenil sem te v pepel na zemlji pred očmi vseh tistih, ki te gledajo. Vsi, ki te poznajo med narodi, strme ob tebi; strahota si vsem in nikdar več te ne bo!"41 Darovalec življenja bo končno povzročitelju greha in smrti priredil konec. Hudiča ne bo več.
Potem ko sem prvič prebral ta svetopisemska besedila, sem pomislil, a potem tudi rekel gospe in gospodu Grosse: "Kako je potem možno, da krščanski teologi oznanjajo, da bo Satan večno živel v ognjenem jezeru, ko pa Sveto pismo jasno trdi prav nasprotno?"
Gospa Grosse je pojasnila, da ne bi smel biti preveč presenečen, saj je bila ena tretjina angelov, vsa visoko nadarjena bitja v nebesih, tako zmedena, da se je kljub tveganju večne pogube postavila na Luciferjevo (Satanovo) stran.42
Potem smo v Svetem pismu raziskovali, kaj uči o usodi hudobnih ljudi. "Toda brezbožni poginejo, in sovražniki Gospoda bodo kakor krasota livad, minevajo in izginejo kakor dim."43 To besedilo jasno pove, kako vsezajemajoče bo uničenje njih, ki so zavrgli Božjo milost in vztrajajo v tem, da sami sebe uničujejo.
Moral sem misliti na svoje otroštvo. Ljudje na deželi so si večinoma sami delali milo. Moj oče je to delal v mrzlih zimskih mesecih, ko je bilo prijetno zakuriti velik ogenj. Potrebno je bilo stopiti velike količine živalskih maščob in jih več ur kuhati v peči na drva v skednju. Z bratom Edgarjem sva se zabavala tako, da sva metala koščke maščobe na razbeljeno peč. Z veseljem sva opazovala, kako se maščoba hitro topi in izginja.
Tako Sveto pismo pojasnjuje, da bo Bog zbrisal z našega planeta hudobne ljudi in vse sledove zla.
Proučevanje smo končali z branjem besedila, ki govori o kaznovanju brezbožnih, ter tudi razmišljali o njem. Sveto pismo pravi: "Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine, ne mladike. ... In pogazite brezbožnike, kajti kakor pepel bodo pod vašimi stopali v dan, ki ga jaz napravim, pravi Gospod nad vojskami."44
Cyril je rekel, da je veliki Vladar vesolja Bog ljubezni in hkrati tudi Bog pravičnosti. In čeprav je prežet z ljubeznijo, ne smemo nikoli pozabiti, da so se ti, ki so zavrgli njegovo ljubezen in daritev njegovega Sina na Golgoti, obsodili sami. Krivi so zato, ker so zavrgli Duha milosti.
"Prihaja dan," je nadaljeval Cyril, "ko bo Bog izvršil smrtno kazen nad ljudmi, ki so si jo povzročili sami. To bo večna smrt, 'kajti plačilo za greh je smrt'."45
Sedaj sem razumel, da je nauk o večnih mukah, ki so ga kristjani oznanjali s prižnic, ljudi pripravil do tega, da so Boga pregnali iz svojih misli in življenja. V svoji mladosti sem tudi sam postal žrtev te zablode. Postalo mi je tudi jasno, da mora vsak, ki želi proučevati usodo brezbožnih na temelju Svetega pisma in biti o tem pravilno obveščen, začeti z dejstvom, da je zakon ljubezni pravzaprav temelj Božje vladavine. Vsa Božja ravnanja z ljudmi, ki jih je ustvaril, izhajajo iz tega izhodišča. Tako je torej nemogoče verovati v nauk o večnih mukah. To svetopisemsko proučevanje je tako odpravilo iz mojega srca vso mojo ogorčenost do Boga.
Potem je Cyril pojasnil, da so tisočletna trpljenja človeštva neposredna posledica Luciferjevega ravnanja v začetku njegovega velikega upora. Visok položaj, ki ga je imel v Božji vladavini, je dajal njegovim izjavam velik pomen in podpiral njegove zahteve. Skrivnostno početje je prikrilo njegove prave cilje. Večina nebeških prebivalcev ni mogla predvideti končnega izida njegovega delovanja. Greh se je vtihotapil v vse oddelke Božje vladavine. Luciferja je skominalo po časti in moči, ki pripadata samo Bogu.
Nebeški angeli niso mogli razumeti narave in končnih posledic greha. Zaradi blaginje vseh je moral Bog pustiti dovolj časa, da bi lahko Lucifer in njegovi privrženci s svojimi hudobnimi deli odkrili nadvse strašno zlobo greha. Prebivalci vesolja so v tihi grozi opazovali stiske in grozote človeštva. Kar so videli, je zapustilo v njihovem mišljenju neizbrisen vtis.
Všeč mi je bil Cyrilov opis velikega duhovnega boja, in lahko bi ga poslušal ure in ure, toda ni hotel, da bi dobil, kakor je to imenoval, "prebavne motnje". Ko smo proučili še neko točko, smo začeli preiskovati nekaj drugega.
Cyril je rekel: "Ko bodo vse sledi zla zbrisane s tega planeta in bo Kristus ustvaril tako čudovit svet, kakršen je bil naš v začetku, potem bosta v vsem stvarstvu vladali skladnost in sreča. Kakšno čudovito obdobje bo to!"
Zaradi načina Cyrilovega in Cynthijinega opisovanja resničnosti o velikem duhovnem boju med silami dobrega in zla sem se začel zavedati, da je na delu Sveti Duh - in da je v minulih letih delal mogočno in čudežno, da me je pripeljal do te točke, na kateri sem bil zdaj.
Dobro se še spominjam, kako sem tisti večer pogledal na uro. Bilo je dvajset minut čez deveto. Bilo mi je jasno, da če Božji Duh ne bi posegel v moje življenje, bi se sedaj pogovarjal s častilci hudobnih duhov. Namesto tega pa sem se veselil čudovite prednosti, da sem imel v svojih rokah Sveto pismo in se dokončno odločil, da se bom z Božjo pomočjo osvobodil češčenja hudobnih duhov. V tem trenutku me je ob pomisli na to spreletel srh, naježili so se mi koža in lasje.
Na koncu našega proučevanja o usodi brezbožnih sem omenil gospodu in gospe Grosse, da sem v času, ko sem se moral učiti marsikaj na pamet iz katoliškega katekizma, naletel na več svetopisemskih izrazov, ki so podpirali predstavo o neskončnem kaznovanju brezbožnikov. Spominjal sem se izrazov, kot so "večni ogenj", "kazen večnega ognja", "njih mučenja dim vzhaja na vekov veke".
Moja gostitelja sta priznala, da so v Svetem pismu takšni izrazi, in bi bilo sicer potrebno precej časa, da bi raziskali njihov pomen, ampak bi se splačalo. Res smo čez tri dni imeli zanimivo proučevanje o tem. Vodil ga je pridigar L. W. Taylor. O tem bom poročal pozneje.
Ko sem tisti večer odšel spat, sem bil trdno prepričan, da je Cyrilov Bog resnično darovalec življenja, kateremu dolgujejo hvaležnost za svoj obstanek celo hudobni duhovi. To je dokazovalo tudi dejstvo, da sem lahko proučeval Božjo sveto Besedo, ne da bi me pri tem ovirali.
V četrtek zvečer po vrnitvi domov s proučevanja Svetega pisma sem dojel, da so hudobni duhovi obiskali moje stanovanje. Po prihodu domov v petek zvečer pa mi je bilo jasno, da mi želijo nekaj povedati.
10. Odgovor mojega predstojnika
Svojemu predstojniku sem obljubil, da bom zvedel, zakaj Cyril posvečuje svetopisemsko soboto. Zato bom sedaj poročal o proučevanju teme o svetopisemski soboti. Vse druge teme, ki smo jih proučevali v četrtek in petek, bom preskočil, da se moje poročanje ne bi preveč razvleklo.
Takoj v začetku je Cyril rekel, da Sveto pismo opisuje svetopisemsko soboto kot sedmi dan tedna. "Četrta od Božjih zapovedi, ki jih je sam Bog objavil, nas opominja, naj se spominjamo sobotnega dne in ga posvečujemo. Vabilo, naj 'se spominjamo' sobotnega dne, je bilo dano verjetno zato, ker ljudje zaradi vsakdanjih prizadevnih poslov zelo lahko pozabijo tudi na nekatere pomembne stvari v življenju."
Potem smo odprli naša Sveta pisma in skupaj brali četrto zapoved: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje, in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil."46
Presenetilo me je odkritje, da se je zapoved o posvečevanju od njega posvečenem dnevu zelo razlikovala od zapovedi v katoliškem katekizmu, ki sem ga uporabljal kot otrok. Takoj sem rekel gospodu in gospe Grosse: "To niso zapovedi, ki sem se jih kot otrok učil na pamet." Pogledal sem drugo vrsto istega poglavja in začel brati. "Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov zraven mene. Ne delaj si rezanih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih, zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, mogočni, goreči."
Pravzaprav sem prebral vseh deset zapovedi in ugotovil, da je v njih veliko več podrobnosti, kakor v besedilu zapovedi v katekizmih, ki sem jih poznal. "Težko mi je verovati, da so to resnično Božje zapovedi," sem zinil.
Cyril je pojasnil zelo obzirno, a vendar zelo resno, da gre v resnici za Božje zapovedi, ki jih je Bog po Mojzesu dal Judom. Potem je v obliki vprašanja izjavil nekaj, kar je na široko odprlo zadevo pred mojim umom. "Roger, ne bi rad zvenel kakor posebno pameten, vendar ali je možno, da so zapovedi, ki jih poznaš, od katerega drugega boga?"
Potem mi je zasvitalo, ko sem si v umu predstavljal tako imenovano sobo za češčenje bogov: padli kerub, demonski bog je v preteklosti spletkaril z Božjimi svetimi zapovedmi, da bi zapeljal človeško družino. Nato sem si zamislil prebivalce vsega sveta, ki jih je zapeljal mojster prevare.
Ko sem se vrnil k proučevanju svetopisemske sobote, me je presenetil velik poudarek, ki ga je Gospod pripisal sedmemu dnevu tedna, ki ga je treba posvečevati. "In dodelal je Bog sedmi dan svoje delo, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil Bog ustvaril in storil."47
Dejstvo, da je Bog Izraelcem štirideset let med potovanjem čez puščavo vsak dan razen sobote priskrbel hrano, mi je pokazalo, kako resno je Bog jemal ta dan in kako svet je bil. "Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba: ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne. In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bo dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan. Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega."48
Zanimivo mi je bilo, kako je Bog poskušal Izraelce seznaniti s svetostjo svoje sobote. Ko smo brali poročilo o izkušnjah z mano, se mi je zdelo celo smešno, da so se nekateri še vedno spraševali, ali je Bog resno mislil to, kar je rekel. "Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli."49
Potem ko smo v zvezi s svetopisemsko soboto proučili Mojzesove in preroške knjige, smo prešli na Novo zavezo in odkrili, kakšen odnos do sobote so imeli Jezus in prvi učenci. Lukež poroča o Jezusu naslednje: "In pride v Nazaret, kjer je bil vzrejen; in gre po svoji navadi v sobotni dan v shodnico."50 Jezus je judovskemu ljudstvu pojasnil, da je On gospodar sobote.51
Gospodar sobote ni želel, da bi se svete zapovedi njegovega Očeta kdaj spremenile. V svoji pridigi na Gori blagrov ni rekel nič negotovega glede trdnega temelja, na katerih počivajo Božje svete zapovedi. "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi."52
Prebrali smo tudi svetopisemska poročila o sobotnem posvečevanju prvih učencev. Potem ko smo iz Svetega pisma prebrali že toliko o posvečevanju sobote kot spominu na stvarjenje, sem vprašal Cyrila, ali ve, kako je sploh prišlo do tega, da kristjani praznujejo prvi dan tedna, nedeljo, kot dan počitka.
Rekel je, da Rimskokatoliška cerkev trdi, da je na temelju od Boga dane oblasti v minulih stoletjih naredila to spremembo. "Cerkev brez ovinkarjenja daje na znanje ljudem, da je spremenila Božje zapovedi."
Naslednjo nedeljo sem odšel v mestno knjižnico v Montrealu in raziskoval v oddelku za religijo. V nekem katoliškem katekizmu iz leta 1930 sem našel naslednje pojasnilo glede zapovedi, ki je bila v njem označena kot tretja:
"Vprašanje: Kako se glasi tretja zapoved?
Odgovor: Tretja zapoved se glasi. Spominjaj se dneva počitka, da ga posvečuješ.
Vprašanje: Kateri je dan počitka?
Odgovor: Sobota je dan počitka.
Vprašanje: Zakaj praznujemo nedeljo namesto sobote?
Odgovor: Nedeljo namesto sobote praznujemo zato, ker je Katoliška cerkev prestavila svetost s sobote na nedeljo.
Vprašanje: Zakaj je Katoliška cerkev vpeljala praznovanje nedelje namesto sobote?
Odgovor: Cerkev je vpeljala nedeljo namesto sobote zato, ker je Kristus v nedeljo vstal od mrtvih in se je Sveti Duh v nedeljo izlil na apostole.
Vprašanje: S čigavim pooblastilom je Cerkev zamenjala soboto z nedeljo?
Odgovor: Cerkev je nadomestila soboto z nedeljo po zaslugi polnote božanske moči, ki jo je dobila od Jezusa.
Vprašanje: Kaj zapoveduje tretja zapoved?
Odgovor: Tretja zapoved nam ukazuje posvečevati nedeljo kot Gospodov dan."
Ker je to moje odkritje naredilo name globok vtis, sem se te odstavke naučil na pamet. V petdesetih letih sem si kupil en izvod tega katekizma in ga zelo cenim.
Medtem ko je bila moja prva naloga pojasniti mojemu judovskemu nadrejenemu, katerega verskega prepričanja je Cyril, je bila moja naslednja naloga zvedeti, kako in kje je prišlo do tega, da se kristjani tako zelo ukvarjajo z nedeljo. Naslednje mesece sem to raziskoval in sem prišel do presenetljivih odkritij.
Zaradi šefovega zanimanja za Cyrilovo soboto in zaradi svoje nanovo ustvarjene vedoželjnosti je nekdo skočil na noge zaradi te teme: demoni. Na večer naslednjo soboto, ko sem se vrnil domov, so poskušali vzpostaviti zvezo z menoj.
Tisti petek zvečer sta me zakonca Grosse po končanem proučevanju o soboti povabila, naj grem z njima naslednji dan k bogoslužju. Cyril mi je razložil, da bo krščen s potopitvijo in bo postal vernik Cerkve adventistov sedmega dne. Dogovorili smo se, da bom prišel k njima in bomo od njiju skupaj odšli v cerkev.
11. Novo življenje
Ko sem prišel v soboto zjutraj k zakoncema Grosse, sem tam našel nekaj njunih prijateljev, ki so ju želeli spremljati v cerkev. Potem ko sta me Cyril in Cynthia predstavila, smo se malo pogovarjali. Po svoji navadi sem potegnil iz žepa cigarete in jim jih ponudil; toda vsi so jih vljudno zavrnili.
Takrat sem pomislil, kaj pa če adventisti ne kadijo. Kmalu potem, ko smo se odpravili na pot, sem glede tega povprašal Cyrila. Povedal mi je, da adventisti načrtno živijo precej zdravo, vendar ne zato, da bi dosegli posebno Božjo naklonjenost, temveč da bi ostali zdravi. Zdravi ljudje imajo namreč več od življenja. Rekel mi je še, da se ena naslednjih svetopisemskih tem ukvarja z zdravim načinom življenja. V njej so omenjene prednosti, ki jih uživa človek, če ne kadi.
Takoj sem mu zagotovil, da tisti dan v navzočnosti vernikov ne bom kadil. Toda spraševal sem se, kako mi bo to uspelo.
Hkrati sem si dopovedoval, kakšno srečo sem imel, da mi mlada dva že na začetku nista povedala, da ne bi smel kaditi. Zaradi moje zasvojenosti bi prav gotovo zavrnil proučevanje z njima.
Nekoč pozneje sem se s Cyrilom pogovarjal o dejstvu, da je bil tobak v mojem življenju zelo pomemben. Povedal sem mu tudi, da bi se brez dvoma branil z njima proučevati Sveto pismo, če bi to vprašanje omenila že na začetku. Toda bila sta z dobro voljo pripravljena prenašati moje kajenje, da bi me najprej seznanila s Kristusom.
Takrat se še nisem zavedal, da me poskušata spraviti z Darovalcem življenja; vendar ju je vodil Božji Duh.
Ko sem jima tisto sobotno jutro zagotovil, da ne bom kadil v navzočnosti vernikov, sta bila tega vesela. Videla sta, da so njune molitve uslišane. Preden sta me povabila s seboj k bogoslužju, sta prosila Boga, naj na poseben način blagoslovi moje življenje. Prosila sta za dva čudeža.
Prvič, da bi dojel in cenil svetost svetopisemske sobote. Če se bo to zgodilo, potem me bosta prosila, naj grem z njima k bogoslužju. Če se bom odzval njunemu vabilu, bosta to imela za znamenje, da Bog uresničuje čudež zveličanja. A drugič, Boga sta prosila, da bi mi odvzel željo po tobaku.
Bog je na čudežen način uslišal njune molitve. Vse do sedmih zvečer sploh nisem pomislil na tobak. Potem pa je moje telo doživljalo dve uri muke, ki jih nisem čutil nikoli poprej. Iz tega sem sklepal, da nujno potrebujem Odrešenika, nekoga, ki bo v svoji ljubezni naredil čudež, da bi odpravil gospoda nikotina, ki se je vsidral v vsako vlakno mojega telesa.
Tisto sobotno jutro oktobra 1946 v Montrealu se je začel čudovit dan. Narava je izžarevala življenje, zrak je bil svež, svetli sončni žarki, ki so se prebijali skozi drevje, pa so dali zemlji čutiti ljubezen. Zdelo se je, da je bilo mesto tisti dan bolj veselo, in povsod okrog nas smo videli dokaze za to, da nad vsem bedi Bog ljubezni. Ker sem se spominjal nekih svetopisemskih besedil o soboti stvarjenja, je dobil ta dan zame nov pomen.
Jaz, spiritist, sem šel z ljudmi, ki posvečujejo soboto, v adventistično cerkev! Moji novi prijatelji se še niso zavedali, da sem počasi začel zapuščati vrste padlega Luciferja, njihovega nevarnega sovražnika, saj je minilo šele nekaj dni od mojega zadnjega stika s hudobnimi duhovi.
Ko smo se približali cerkvi, sem presenečen ugotovil, da gredo skoraj vsi ljudje na pločniku proti Božjemu domu. Nekateri so mi izrekli prisrčno dobrodošlico in mi dali tiskani spored. V preddverju cerkve sem zagledal stojalo z revijami in traktati. Vzel sem si majhno brošuro. Ko sem se znašel v bogoslužnem prostoru, me je prevzelo dejstvo, da je toliko ljudi prišlo v to cerkev.
Ko smo sedli, sem začel brati brošuro, medtem ko se je slišala tiha glasba. Majhna brošura je vsebovala mnogo podrobnih podatkov o organizaciji in raznovrstnih dejavnostih adventistične cerkve.
Sobotna šola, ki je bila podobna nedeljski, se je začela s prisrčnim pozdravom, imela pa je za vsako starostno skupino poseben spored. Del sporeda pred proučevanjem naukov se mi je zdel zelo zanimiv in poučen, predvsem za koga, ki pride prvič v adventistično cerkev. Tam sem videl ljudi, katerim je bilo pomembno biti v blagoslov soljudem.
Verniki so namenili okoli štirideset minut proučevanju svetopisemskih naukov. Pridigar L. W. Taylor je vodil poseben razred za obiskovalce. Nauki so obravnavali Kristusovo življenje. Glavna misel pa je bila, da se je Jezus v svojem pozemskem življenju ravnal po temeljnih načelih Božje besede. To naj bi bil zgled za nas. Pridigar Taylor je izrekel misel, ki je do danes nisem pozabil. "Če bomo sledili zgledu našega Gospoda, bomo dobili mir, zadovoljstvo in modrost, česar nam svet ne more niti dati niti vzeti."
Ugodnejšega trenutka za njegovo izjavo verjetno ne bi moglo biti. Svetopisemska proučevanja zadnjih nekaj dni, ki so dosegla vrhunec s proučevanjem o svetopisemski soboti, so v meni prebudila željo, da izročim svoje življenje Kristusu in začnem posvečevati soboto, sedmi dan tedna.
Zanimivo bogoslužje, ki se je začelo ob 11. uri, se je končalo z obredom krsta. Eden od kandidatov za krst je bil moj prijatelj Cyril. Ko je po krstu prišel nazaj na svoj prostor, sem mu rekel, da bom, če Bog da, prihodnjo soboto zopet v cerkvi. Prosil sem tudi, ali bi lahko ob priložnosti govoril s pridigarjem Taylorjem.
Pri izhodu iz cerkve je Cyril vprašal pridigarja, ali bi popoldne imel nekaj časa za nas. Rekel mu je, da bom dan preživel pri njih doma. Pridigar Taylor je na prijazen način predlagal, da bi prišel k nam, namesto da bi nas povabil v svojo pisarno.
Zakoncema Grosse sem rekel, da sem jima zelo zelo hvaležen za njuno pomoč. Takrat še nista mogla natančno razumeti, kakšne blagoslove sta vnesla v moje življenje. Božji Duh ju je uporabil za svoje orodje, da bi me pripeljala v duhovno oazo. Tam je lahko Kristus, ki je ustvaril vso jesensko lepoto, katero sem opazoval v raznobarvnih listih tistega čudovitega oktobrskega dne, tudi mene ustvaril na novo.
Približno ob 14.30 tistega popoldneva je prišel pridigar Taylor. Po običajnem uvodnem pogovoru o splošnih stvareh smo prešli na duhovna vprašanja. Omenil sem, da smo prejšnji teden proučevali Sveto pismo. Vprašal je, kako daleč smo prišli in katere teme smo proučevali.
Ko sem naštel nekaj tem, sem omenil, da smo skupaj proučili že dvajset svetopisemskih tem. Tega se spominjam, kakor da bi bilo včeraj. Pridigar Taylor je bil presenečen, potem pa je vprašal, ali me je dobro razumel.
Zagotovil sem mu, da je dobro slišal. Nato je rekel: "Ali mi lahko poveste, zakaj ste toliko proučevali?"
Ne spominjam se več dobro, kateri vzrok sem mu navedel; ampak dobro vem, kako presenečen sem bil zaradi njegovega začudenja, da smo v tako kratkem času proučili skupaj toliko svetopisemskih tem. Menil sem, da bi vsak, ki se sreča s svetopisemsko resnico tako, kakor sem se jaz, Sveto pismo proučeval s takšnim navdušenjem.
Preden sem tisti večer odšel domov, sta mi Grossova pojasnila pridigarjevo začudenost. Namreč pred nekaj časa so nekateri verniki izrazili željo, da bi se radi naučili, kako naj svoje versko prepričanje povedo drugače verujočim. Pridigarja so vprašali, ali bi bil pripravljen imeti z njimi tečaj o tem. Svetoval jim je, da naj ne pretiravajo z obsegom in časom proučevanja, ko proučujejo z ljudmi, ki se dotlej niso veliko ukvarjali z verskimi zadevami. Rekel jim je, da bi bilo idealno proučiti eno do dve svetopisemski temi na teden, ker bi tako ljudje imeli čas dojeti in ceniti to, kar so proučevali. Pridigar je imel prav, ko je priporočal to zadržano in skrbno ravnanje. Toda moj primer je bil izjema, zato je Božji Duh poskrbel, da sta Grossova naredila to, kar je bilo zame najboljše.
Pridigarju sem omenil, da je moj obisk cerkvi to dopoldne naredil name globok vtis. Potem sem ga vprašal, zakaj druge protestantske cerkve ne posvečujejo svetopisemske sobote, ko jo je Bog vendar dal kot sredstvo za pridobitev posebnega blagoslova, blagoslova, ki ga nima noben drug dan v tednu.
V odgovoru je najprej poudaril, da se ima Cerkev adventistov sedmega dne za vnaprej napovedano gibanje. Kakor je Bog poklical Janeza Krstnika, da je povedal ljudem svojega časa, ki so izgubili iz vida mesijanska prerokovanja, da je Zveličar sveta med njimi, tako je poklical tudi Adventistično cerkev, da bo v našem času glas vpijočega v "puščavi".
Kar pa zadeva dejstvo, da mnoge protestantske cerkve ne posvečujejo sobote, kaže na to, da Bog ljudem ne vsiljuje svoje volje, je pojasnil pridigar. Želi, da mu vsi služijo iz ljubezni in ga častijo zato, ker so se naučili ceniti njegov božanski značaj in njegovo ustvarjalno vsemogočnost. Bog se ne veseli prisiljene vdanosti, zato daje vsem svobodo izbire, ali bodo posvečevali Božji dan počitka ali ne.
V nadaljnjem pogovoru sem se vse bolj zavedal, da ne smem zamolčati svoje izkušnje s češčenjem hudobnih duhov, kajti moje veliko zanimanje za verska vprašanja je pridigarju Taylorju govorilo, da je za tem neki močan razlog. Ni mi bilo lahko govoriti o moji zvezi s hudobnimi duhovi, toda imel sem vtis, da mi bo pridigar lahko dal dragocene nasvete ravno sedaj, ko sem se odločil, da se bom osvobodil te hudobne sile.
Potem ko sem mu povedal o svojih spiritističnih dejavnostih, je usmeril mojo pozornost na Vir vsega življenja in vse moči, Jezusa Kristusa. Opozoril me je na naslednje svetopisemsko besedilo: "V njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti."53 Potem je navedel še druga svetopisemska besedila, ki govore, da je Zveličar močnejši od Luciferja in hudobnih duhov.
Spoznanje, da se imajo vse sile, padli angel Satan in njegovi sodelavci, za svoj obstoj zahvaliti Kristusu, me je ohrabrilo in mi pomagalo v spopadu s hudobnimi duhovi že tisto noč.
Iskal sem neko priložnost, da zaprosim pridigarja, naj mi pojasni nekatere svetopisemske izraze, ki jih uporabljajo ljudje, ki oznanjajo človekovo neumrljivost. Na to mi ni bilo treba dolgo čakati. Ko me je vprašal, ali imam še kakšna vprašanja, sem omenil nekaj odkritij, do katerih sem se dokopal pretekli teden iz Božje besede. Rekel sem mu, da sem iz proučevanj dojel, da je celoten človek umrljiv, kar pa je v popolnem nasprotju s človeškim verovanjem, da človekova neumrljiva duša po smrti dobi plačilo ali kazen. Sveto pismo pa pravi, da ima edino Bog neumrljivost. Brali smo mnoga svetopisemska besedila, ki so poudarila dejstvo, da bo Bog zveličanim ob vstajenju pravičnih podaril neumrljivost. Ker brezbožni nimajo neumrljivosti, bodo prenehali obstajati, ko bo nad njimi izvršena njim odmerjena kazen. Čeprav Božja beseda jasno pove, da bodo brezbožni popolnoma pogubljeni, pa kaže, kakor da neka svetopisemska besedila dokazujejo ravno nasprotno.
"Kot otrok sem se moral veliko učiti na pamet iz katoliškega katekizma," sem še rekel. "Pri tem sem naletel na izraze, ki navidezno podpirajo predstavo o večnem kaznovanju brezbožnih. Spominjam se izrazov, kakršni so 'večni ogenj', 'večna kazen', in 'dim njih mučenja vzhaja na vekov veke'. Zelo vam bom hvaležen, če bi mi lahko pojasnili to, kar se mi zdi protislovno."
Pridigar Taylor je pojasnil, da mnogi ljudje napačno razumejo besedo kazen. Pravijo, da pomeni kazen zavestno trpljenje, in da ni več kazen, če čutila ne čutijo muk. Če pa mislimo na bolj humano kazen, odkrivamo, da jo presojamo po izgubi, torej po čem, kar nam je odvzeto ali za kar smo prikrajšani, in ne le po zadanih mukah.
Razložil je še: "Zakaj se ima smrtna kazen za najhujšo kazen? Ne zato, ker je bolečina hujša; kajti obstajajo načini mučenja, kot na primer bičanje, ki povzroča hujše bolečine kakor obglavljenje ali obešanje. Ampak za najhujšo kazen jo imamo zato, ker se njeno delovanje razteza na najdaljši možen čas trajanja. Žrtev oropa vseh odnosov in blagoslovov življenja, življenje pa presojamo po dolžini trajanja, ki bi se ga človek lahko veselil. Prav to pa je primer s smrtjo, iz katere ni več osvobojenja oziroma vstajenja. Druga smrt prikrajša grešnika za vsa čudovita in neskončna leta večnosti. In prav tako, kakor bo življenje odrešenih večno, tako bo tudi izguba ali kazen brezbožnih večna."
"Vaše razumno obravnavanje te teme mi ustreza in ne bi vam rad odvzel preveč časa, vendar pa bi vam bil hvaležen, če bi mi to zadevo še malo bolj pojasnili."
Nadaljeval je: "V Svetem pismu pomeni izraz večen v zvezi z izrazi ogenj ali kazen preprosto posledice ognja ali kazni. Beseda nima nobene zveze s časovnim trajanjem sežiganja ali kaznovanja."
Na svojem stolu sem sedel zelo napet in vznemirjen pričakoval, da mi bo pridigar razbil še kakšen strah iz otroštva.
"Kaj pa je?" je nenadoma vprašal Taylor.
"Nič, čisto nič. Samo malo sem spremenil svoj položaj sedenja. Prosim, nadaljujte."
"Dal vam bom tri kratke primere," je nadaljeval pridigar. "V Heb 5,9 beremo o večnem zveličanju, to pomeni, o zveličanju z večnim učinkovanjem - ne gre za rešitev, ki stalno poteka, pa ni nikoli opravljena.
V Heb 6,2 je beseda o večni sodbi. Zopet ne gre za sodbo, ki se večno opravlja, ampak za sodbo, ki ima večne posledice, ko je enkrat opravljena nad vsemi ljudmi, in se ne more preklicati.
Nazadnje pa beremo v Heb 9,12 o večni rešitvi. Ne gre za rešitev, v kateri bomo stalno na poti do večne rešitve, a je nikoli ne bomo dosegli, ampak je to rešitev, ki nas bo za vso večnost osvobodila sile greha in smrti."
Rekel je še, da ko Sveto pismo govori o večnem ognju, misli na ogenj, katerega posledice bodo večne, trajne.
"Sveto pismo pravi da mesti Sodoma in Gomora trpita 'kazen večnega ognja'.54 Apostol Peter pravi, da je Bog 'mesti Sodomo in Gomoro obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli'."55
Bil sem navdušen nad tem, kako Sveto pismo razlaga samo sebe. Še nikoli poprej nisem slišal koga govoriti o tej temi tako tekoče in z veljavo. Pridigar Taylor je utemeljil vsako svojo besedo z zanesljivimi svetopisemskimi navedki. Ni dal niti najmanjšega povoda za dvom o Božji ljubezni in dobroti do ljudi, ki jih je ustvaril po svoji podobi.
Toda globoko v meni je bil še vedno zasidran neki izraz, ki sem ga kot otrok dobil pri verouku. Za trenutek sem omahoval, ali naj zastavim to vprašanje. Menil sem, da verjetno za to ni nobenega pojasnila. Potem pa sem pomislil, da če ima pridigar odgovor na to vprašanje, bo v mojih mislih za vedno utrdil dejstvo, da je Gospod v pravem smislu besede Bog ljubezni.
"Gospod Taylor, kaj pomeni, če v Svetem pismu piše: 'Njih mučenja dim vzhaja na vekov veke.'"56 Udobno sem se naslonil v svojem naslanjaču in napeto pričakoval njegov odgovor.
Razložil mi je, da Sveto pismo uporablja besede 'na vekov veke' za stvari, ki trajajo dolgo ali nedoločen čas. Sveto pismo uporablja, na primer, izraz 'večen', ko govori o judovskem duhovništvu, o Mojzesovih odredbah, o posesti Kanaanske dežele, o gričih in gorah, o zemlji in času službe nekega sužnja.
Oba izraza pomenita trajanje ali dolgotrajnost časa, pri čemer določa dolžino časa sama narava predmetov, na katere se ta izraza nanašata. Če se nanašata na stvari, za katere iz drugih svetopisemskih besedil vemo, da nimajo konca, potem pomenita večen obstoj. Če pa je izraz uporabljen za nekaj, kar je minljivo in kar preneha, potem je ta pomen temu primerno omejen."
Pravkar povedano je ponazoril s svetopisemskimi navedki. V 2 Mz 21,2-6 piše, da je moral Hebrejec kupljenega sužnja osvoboditi v sedmem letu. Če pa suženj ni hotel zapustiti svojega gospodarja, je moral naznaniti to svojo odločitev s posebnim obredom. Gospodar je pripeljal svojega sužnja pred mestne ali vaške sodnike. Vpričo njih se je postavil k vratom ali podbojem, kjer mu je gospodar prebodel uho s šilom. Potem mu je hlapec oziroma suženj služil "za vselej". V tem primeru je pomenil izraz "za vselej" časovno obdobje en dan ali več let, odvisno od tega, kako dolgo je človek živel.
Potem je pridigar Taylor navedel Ps 21,1-4. Tam lahko najdemo še eno zanimivo uporabo pridevnika "večno". Kralj David je bil Bogu hvaležen, ker mu je mnogokrat obvaroval življenje. Zato je vzkliknil: "Gospod, tvoje moči se veseli kralj, in tvoje rešitve kako se silno raduje. ... Življenja te je prosil, ti si mu ga dal, dolgost dni na vedno večne čase." David je živel precej dolgo, in tako pomenijo besede "na vedno večne čase" v tem primeru dolga leta.
Ko mi je zatem gospod Taylor dal nekoliko primerov, v katerih se pridevnik "večen" nanaša na minljive stvari, je navedel primere, kjer ista beseda pomeni večen obstoj. V Dan 2 prerok razlaga Nebukadnezarjeve sanje o veliki podobi: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano. ... Vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke."57 Dan 7 pojasnjuje: "Toda svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti."58
Prav tako kot Sveto pismo jasno pove, da bo Kristusovo kraljestvo, ko bo vzpostavljeno, večno kraljestvo in bodo pravični obstajali večno, torej ne bodo preminili, nas Sveto pismo uči tudi, da bodo brezbožni prenehali obstajati po drugi smrti v ognjenem jezeru.59
To proučevanje mi je razgnalo goro mraka in zmot. Domnevne skrivnosti, ki so mučile moje katoliške starše, ko so poskušali uskladiti značaj Boga ljubezni z naukom o večnih mukah, so se raztopile kakor led pod tropskim soncem. Prepričal sem se, da v Božji besedi ni protislovja.
Ob sedmih sem začutil veliko željo po cigareti. Začudil sem se, ko sem se zavedel, da ves dan nisem kadil, celo pomislil nisem na kajenje. Menil sem, da je to zato, ker sem bil ves dan zelo zaseden z verskimi izkušnjami. Tako sem odkril, da lahko preženem tobak iz svojih misli in pljuč, če se ukvarjam z dobrim.
Pogovor o duhovnih temah smo še nadaljevali. Še sem zastavljal vprašanja, ki so me že dolgo mučila. Dejstvo, da je imel pridigar za vsa svetopisemski odgovor, je naredilo name globok vtis.
Ampak omenjena težava je nenadoma postajala vse večja. Strašno sem hrepenel po cigareti. Slina v mojih ustih je postala tako gosta, da skoraj nisem mogel več govoriti, a tudi nos me je bolel, kakor da sem prehlajen. Čez nekaj časa pa sem postal nemiren in se stalno presedal. Nazadnje me je začela boleti še glava, kar se mi je dogajalo zelo redko. Bolečina se je razširila do tilnika.
Na mojo zahtevo je pastor z nami obravnaval verska vprašanja vse do devetih zvečer. Takoj ko je odšel, sem si prižgal cigareto in nepretrgoma kadil skoraj eno uro. Na moje veliko začudenje so izginile vse prej omenjene težave, in spet sem se počutil dobro.
Preden sem tisti večer odšel domov, sta zakonca Grosse še proučevala z menoj o bolj zdravem načinu življenja. Pri tem sta omenila tudi tobak. Dojel sem, da sem suženj navade, ki uničuje moje zdravje. Takoj sem se odločil, da bom prenehal kaditi. Zavedal sem se, da bo hud boj osvoboditi se svoje zasvojenosti - razen če bo Gospodar sobote, ki mi je tega dne za toliko ur odvzel željo po cigareti, pripravljen, da me za stalno osvobodi tobaka.
Svojim prijateljem sem se zahvalil in odšel domov. V tramvaju sem razmišljal o dogodkih tega dne, posebno še o izkušnji s tobakom. Dojel sem, da imam več kakor samo enega mogočnega sovražnika. Hkrati pa sem naredil načrt, za katerega sem bil prepričan, da bo odpravil moje težave s tobakom.
Pridigar Taylor je poudaril odrešilno moč na Golgoti prelite Kristusove krvi. Povedal mi je, jaz pa sem dojel, da lahko padlega angela in njegove pomočnike premagamo samo s to močjo, o kateri je pisano: "In oni so ga premagali zavoljo Jagnjetove krvi."60
Tisti večer sem prišel domov okrog 23.30. Na vratih je bil pritrjen listek. Prijatelj Roland me je prosil, naj ga pokličem ne glede na to, kako pozno bo. To bo moralo malo počakati, sem pomislil. Ko sem stopil v stanovanje, sem opazil, da hudobni duhovi niso mirovali. Skoraj nič ni bilo na svojem prostoru. Ker pa sem se že navadil imeti opravke z nenavadnostmi, me to ni vznemirilo.
Najprej sem vzel tri škatle cigaret, ki sem jih imel v omari, in jih položil na mizo. Potem sem odprl Sveto pismo in bral Mt 27,24-54 o križanju. Potem sem položil odprto Sveto pismo na cigarete, pokleknil ob mizi in se začel pogovarjati z Jezusom, svojim mogočnim Velikim duhovnikom o svojih problemih. Zahvalil sem se mu, da je blagoslovil moje življenje, čeprav sem bil njegov odkrit sovražnik in preklinjal njegovo ime. Priznal sem svoje grehe in zlobo svojega srca.
Pridigar Taylor me je opozoril na dejstvo, da Jezus Kristus v nebeškem svetišču zastopa nje, ki so v težavah, in da se posebno dobro razume na brezupne primere. Ker sem se zavedal, da sem brezupen primer, s katerim se mora ukvarjati, sem se oprijel upanja, ki je izhajalo iz Taylorjevih besed. Bojeval sem se proti sovražnikom, ki so bili zame preveč pametni in mogočni.
Zahvalil sem se Bogu za njegovo ohrabritev in priznal, da mi je jasno, da je moč njegove ljubezni zadržala hudobne duhove. In zato mu želim izročiti svoje življenje ter mu služiti tako, kakor bo On imel za najboljše. Hotel sem se tudi veseliti v Gospodu s posvečevanjem njegove sobote. Potem sem pokazal na cigarete in rekel: "Gospod Jezus, prosim, osvobodi me tega mogočnega sovražnika. Odvzemi mu silo tako, kakor si ta dan že pokazal svojo moč. Odvzemi mi to nezasitno željo."
Nekaj časa sem se še pogovarjal z Gospodom in se mu zahvalil, da me je poslušal in tudi za blagoslove v mojem življenju. Potem sem vstal, odnesel cigarete v stranišče, odprl vsako škatlo, zmečkal cigarete in jih odplaknil. Od tega trenutka se nisem dotaknil nobene cigarete več, in odtlej tudi nikoli nisem imel želje po njih. Jezus je na čudežen način naredil čudež svoje ljubezni.
12. Težave s hudobnimi duhovi
Ko sem tisto noč vzel v roke neko knjigo, da bi bral, je nenadoma bilo konec miru. Listek, na katerem je pisalo, naj pokličem Rolanda, je začel letati po zraku. Potem se je s tako silo zaletel v mojo odprto knjigo, da mi je padla iz rok. Na delu je bil hudobni duh. Moja prva misel je bila, da ga pokaram, toda odločil sem se, da se z njim ne bom spustil v noben pogovor, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Listek sem zaprl med strani knjige in bral dalje. Kmalu za tem mi je neka sila iztrgala knjigo iz rok in jo zagnala ob zid na drugi strani sobe.
Odločil sem se poklicati svojega prijatelja, toda ne zaradi delovanja duhov, ampak zato, ker sem prijatelja cenil. Telefon je bil na hodniku, toda v tem primeru nisem hotel telefonirati od tam. Odšel sem v bližnjo restavracijo v naši ulici. V telefonski kabini sem pogledal na uro. Bila je ena po polnoči. Po dvakratnem zvonjenju je Roland dvignil slušalko in rekel:
"Halo! Si ti Morneau?"
"Da, jaz sem."
Roland me je nadrl: "Morneau, ti vratolomnež - kaj le govorim? Nisem mislil tako. Hotel sem ti reči: Igraš se s svojim življenjem. Kaj se ti je zmešalo?"
"Kaže, da si zelo vznemirjen," sem mu odgovoril. "Kakšno težavo imaš?"
"Moja težava? Jaz nimam nobene. Ti si ta, ki je v velikih težavah, kaže pa, da si tako brezskrben, kakor da nimaš nobene. Morneau, vedno sem občudoval tvojo drznost, toda sedaj si šel predaleč - veliko predaleč. Obrnil si se proti duhovom, ki so ti koristili, a sedaj te bodo uničili. Čudim se, da si sploh še živ. Človek, v skrbeh sem zate. Ker mi leži tvoj blagor na srcu, sem celo noč presedel pri telefonu in čakal na tvoj klic. Mar mi nimaš ničesar povedati?"
"Seveda ti imam kaj povedati, toda za to nimam možnosti, ker ne pridem do besede."
Takoj je nadaljeval: "Morneau, ti se sploh ne zavedaš, v kakšnih težavah si. Že v sredo zvečer si bil v veliki nevarnosti zaradi svojega odnosa do duhov. To mi je povedal satanistični svečenik. Toda sedaj je prepozno, res je prepozno."
"Roland," sem ga prekinil. "Če se boš pomiril, se bova veliko laže sporazumela. Povej, kaj je bilo v sredo zvečer?" Čez nekaj trenutkov se je zbral.
"Ko sem zadnjo sredo prišel v našo molilnico, so me takoj odpeljali v pisarno velikega svečenika. Vprašal me je, ali sem te prejšnji teden videl. Njegov izraz na obrazu je razodeval, da se je zgodilo nekaj strašnega. Vprašal sem ga, ali si mrtev, ali si morda imel nesrečo. Rekel mi je, da si v veliko strašnejšem stanju. V torek ponoči, v sveti polnočni uri, se mu je prikazal svetovalec iz sveta duhov in mu povedal, da se družiš z ljudmi, ki posvečujejo soboto in proučujejo Sveto pismo - torej ravno z ljudmi, ki jih učitelj zelo sovraži. Svečenik mi je naročil, naj te poiščem in te opozorim na nevarnost, v kateri tičiš, pa te nikakor nisem mogel najti."
"Vse je pod nadzorom," sem mu rekel, "in nisem v nikakršni veliki nevarnosti."
"To misliš ti," je rekel zelo glasno. "Nocoj ob 18.30 me je poklical veliki svečenik in mi sporočil, da si bil po poročilu duhov s tistimi sobotarji pri bogoslužju, a to je učitelja razjezilo. Kaj imaš reči na to?"
"Da, zelo sem se ukvarjal s Svetim pismom in bil v cerkvi, ki posvečuje soboto. Popolnoma vseeno mi je, kako se padli angel počuti zaradi mene. Če bi rad kaj bolj podrobnega vedel o mojih dejavnostih prejšnji teden, pridi jutri zjutraj k meni."
Po vrnitvi domov sem molil in legel. Po dvajsetih minutah so se prižgale luči. Ugasnil sem jih. Takoj so se spet prižgale. Odločil sem se, da bom spal pri luči. Čez nekaj minut se je vse začelo premikati s svojega mesta. Ena slika je odlebdela od ene stene do druge in obvisela tam, namizna luč pa je visela v zraku, ne da bi se videlo, kaj ali kdo jo drži. Ko sem opazoval te dejavnosti, mi je postalo jasno, da so moje molitve pripomogle k omejitvi delovanja duhov. Niso mogli z menoj govoriti, kar bi zelo radi, kakor je vse kazalo. V Jezusovem imenu sem jim ukazal, naj takoj odidejo. Luč in slike so padle na tla. Luč sem pobral in poravnal poškodovani senčnik, razbito steklo slik pa sem pustil na tleh, da bi ga pometel zjutraj. Jezusu sem se zahvalil za pomoč in spet legel.
Misel, da so se mogočni hudobni duhovi odstranili, ko sem poklical Jezusovo ime, me je prežela z velikim zadovoljstvom. To soočanje je utrdilo tudi moje prepričanje, ki sem ga izrazil prijatelju, da je res vse pod nadzorom.
Nekako čez eno uro pa so se duhovi spet vrnili. Spet sem jih prisilil v Jezusovem imenu, da so zapustili mojo sobo. Brez omahovanja so odšli, jaz pa sem poskušal malo zaspati.
Na moje začudenje so se okrog štirih zjutraj znova začeli ti nadležni pojavi. Sedel sem v postelji in iskal pojasnilo, zakaj je Gospod duhovom dovolil, da so se vrnili.
Sklepal sem, da bi morda bilo dobro slišati od samih duhov, kaj mislijo o tem, da sem Jezusa sprejel za svojega Gospoda in zveličarja.
(Pozneje sem dojel, kako nevarno je bilo govoriti z duhovi.)
"Torej, vi hočete govoriti z mano," sem dejal, "potem pa govorite."
"Zakaj se izogibaš govoriti z nami?" je vprašal neki duh z glasom, ki je, kakor se mi je zdelo, lebdel po sobi.
"Našel sem boljšega Učitelja."
"Zakaj si nas zapustil, čeprav smo ti pripravili ogromno bogastvo?"
"Toliko let ste me varali, da vas sploh več ne maram."
"Dobro smo ravnali s teboj, odkar si se povezal z ljudmi, ki poznajo pravi vir bogastva in moči," je rekel glas, ki je zvenel oblastno in kakor bi hotel ukazovati spoštovanje.
Spoznal sem, da se pogovarjam z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov. Zdelo se mi je, da je celo zrak nabit z energijo, in njegova navzočnost je naredila silen vtis. Ker sem dojel, da s to močjo ne bom opravil, sem tiho molil: "Gospod Jezus, prosim, pomagaj mi!" Potem sem se spomnil nekega svetopisemskega besedila, na katero me je prejšnji dan opozoril pridigar Taylor. "V svojo last je prišel in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."61 Takoj sem čutil, da me bo Bog zmagoslavno vodil skozi to zelo tvegano srečanje. Prežel me je globok mir.
V nadaljnjem pogovoru sem imel vtis, kakor da je hudobni duh pred nekakšno krizo. Čutil sem, da so ga oblivali valovi obupa, ko se je zavedel, da se zaman trudi, da bi me potegnil na svojo stran.
"Dobro me poslušaj," je rekel duh, "povedal ti bom resnico. Učitelj ima zate pripravljeno ogromno bogastvo, če se boš nehal družiti z ljudmi, ki jih sovraži, in prenehal posvečevati soboto, ki jo zaničuje."
"Duh, verjamem, da govoriš resnico, toda jaz si ne želim tvojega bogastva. Ne zadostuje mi! Dobil sem boljšo ponudbo kot plačilo za mojo vdanost - vse zlato, ki si ga lahko zaželim in k temu še neskončno življenje, da bi se lahko veselil tega bogastva. Odločil sem se izročiti svoje srce Kristusu."
"Tega imena ne omenjaj nikoli več," je rekel duh jezno. "Moram govoriti s teboj, toda tega imena nikakor ne omenjaj več. Sem glavni svetovalec. S sodelavci v svetu duhov smo pripravili pot, da bi te učitelj lahko obsul z bogastvom. Georgu smo priskrbeli slavo in čast, ki ju sedaj uživa. Prav tako smo uredili tudi vajino srečanje, da bi spoznal, kakšne čudovite načrte imamo za tvoje življenje. Nujno te prosim: Ne zamudi priložnosti."
"Duh," sem odgovoril, "pred desetimi dnevi bi še nasedel tvoji prevari, toda danes ne. Sedaj sem bivši častilec hudobnih duhov in sem se iz tega nekaj naučil. Sedaj je Jezus moj Učitelj in z njegovo pomočjo bom postal eden teh, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, in se priključil njim, ki posvečujejo soboto in jih ti sovražiš. Kar pa se tiče tebe in tvojih prijateljev v svetu duhov, niste nič drugega kakor prevaranti. Ponujate mi zlato, če se odpovem večnemu življenju. Kar izbijte si to iz glave. Lahko čakam do Gospodovega prihoda. Potem bom imel vse zlato, ki ga bom potreboval na novi zemlji."
Nekako dve minuti se je slišalo samo tiktakanje moje budilke. Očitno svetovalec iz sveta duhov ni računal s tem, da bom reagiral tako. Potreboval je čas, da si izmisli nov načrt napada.
"Torej," je rekel končno, "zavračaš učiteljevo bogastvo in čast, zato bo usoda tvojega življenja siromaštvo. Seveda, če ti bo sploh uspelo še nekaj časa ostati živ. Od tega dne naprej boš namreč povsod pod senco smrti."
Potem sem zaslišal takšen krohot kakor še nikoli v svojem življenju. Zdelo se je, kakor da se veseli krutosti. Takoj sem pomislil, da se je tako režal Neron, ko so levi trgali kristjane kot žrtve v rimski areni. Spreletela me je groza, toda bil sem prepričan, da me ščiti Bog.
"Duh," sem mu odgovoril, "povem ti, da sem se priporočil zaščiti Kristusa z Golgote, in pripravljen sem živeti v senci smrti, vse dokler bo On z menoj. Sedaj ti ukazujem v njegovem imenu, da odideš."
Ko je odhajal, so se odprla vrata proti zadnjemu balkonu in tresnila s takšno silo v sobno steno, da se je kljuka zarila v mavčni zid.
13. Smrtna grožnja
V nedeljo zjutraj sem se prebudil, da bi začel živeti novo življenje, novi način življenja. Namesto da bi segel po škatli cigaret na nočni omarici - kar je bila moja trdno ukoreninjena razvada - sem dojel, da ne čutim nobene potrebe po cigaretah.
Ob misli, da imam v Jezusu Kristusu mogočnega novega prijatelja, me je zajel val sreče. Spomnil sem se, kako zelo me je Božji Duh blagoslovil in podpiral pred nekaj urami, ko sem se spopadel s hudobnimi duhovi.
Ker sem se zavedel svoje človeške slabosti, sem prosil Gospoda, naj me okrepi za prihodnji spopad. V preteklosti me je vpliv drugih pripravil do napačnih odločitev. Mnogokrat sem poslušal nasvete prijatelja Rolanda, in tako me je postopoma vpeljal v češčenje hudobnih duhov.
Nekaj naslednjih minut sem tiho molil. Slišal sem namreč, da hudobni duhovi ne morejo zvedeti za vsebino tihe molitve, hotel pa sem biti korak pred svojimi sovražniki. V veliko zadoščenje mi je bilo, da sem jih pustil v nevednosti. Čutil sem se počaščenega, da se lahko kot nevredno človeško bitje pogovarjam z najmogočnejšim Bitjem vesolja in da tega ne morejo slišati hudobni duhovi. Gospodu sem rekel, da ne vem, kako naj prijatelju Rolandu povem resnico o večnih stvarnostih. Morda me ne bo niti pripravljen poslušati, ker ne želi užaliti hudobnih duhov. Predvsem sem se spraševal, kako naj se uprem prihodnjim pritiskom.
Za trenutek sem nehal razmišljati o tem, prav takrat pa sem se spomnil besedila iz Jn 1,11.12: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." Nato sem bil prepričan, da me bo Božji Duh zmagoslavno vodil skozi vse spopade.
Na nočni omarici je ležalo Sveto pismo. Vzel sem ga in začel listati po njem. Potem sem ga čisto naključno odprl. Na teh obeh odprtih straneh Svetega pisma je bila opisana moč, ki naj bi dobesedno rešila moje življenje.
Kmalu zatem sem se odločil vstati. Vzel sem v roke Sveto pismo in začel brati tam, kjer je bilo odprto, namreč Iz 37.
Tam je bila beseda o kralju Ezekiju, ki je dobil zelo vznemirljivo pismo od Senaheriba, tirana, ki je vdrl v njegovo deželo in je veliko mislil o sebi. Način, kako je Gospod uredil to stanje, mi je vlil dodatno zaupanje, da naj me ne skrbi za prihodnje dogodke. Seveda sem razmišljal o tem, toda ni mi bilo treba biti zaskrbljen.
Roland je prišel ob dogovorjenem času. Ko sem ga zagledal, sem mu rekel: "Videti si zelo izčrpan, ali si bolan?"
"Morneau, mene in Georga si prestrašil na smrt. Preprosto ne moreva verjeti, da bi lahko bil tako neprijazen in nehvaležen za to, kar je George storil za najino korist, in da bi mu bil pripravljen obrniti hrbet ter učitelja užaliti s tem, da nočeš sprejeti bogastva, ki ga je pripravil zate."
"Kdaj si zvedel o tem?"
"Danes zjutraj ob pol šestih. George me je poklical potem, ko mu je glavni svetovalec iz sveta duhov poročal o tvoji neumni odločitvi. Prosil me je, naj te spametujem, sicer te bo to stalo glavo."
"Lahko si mislim, da sem zelo vznemiril tistega glavnega svetovalca s svojim ukazom, naj odide."
"Kaj, praviš, da si nagnal enega glavnih svetovalcev? Ne razumem te."
"Dobro si razumel. Nekako ob štirih zjutraj sem imel pogovor z enim glavnih svetovalcev, ko pa je postal predrzen, sem prosil Božjega Duha, naj ga vrže ven. Pustil je svojo sled na zidu, ko je tresnil vrata obenj." Pokazal sem mu vdolbino, ki jo je na zidu zapustila kljuka.
"Ti, ti Roger Morneau, si imel pogovor z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov? Ali veš, da nekateri naši člani že leta častijo duhove in jih kličejo, pa še niso imeli prednosti govoriti z enim glavnih svetovalcev? Ti pa imaš šele kratek čas opravke z duhovi, in ti je izkazana tako velika čast! To priča, kako zelo te učitelj ceni."
Njegov obraz je žarel od navdušenja, ko je vzkliknil: "Pred nama je sijajna prihodnost. Pusti vso to zadevo s krščanstvom, pa pridi, greva k velikemu svečeniku. Ta bo znova pridobil zate naklonjenost duhov, pa bo spet vse v redu. Svečenik te namreč razume - ne jezi se nate, ker si se zanimal za vero. Pravzaprav te ima rad in te razume. Pravi, da si po naravi pustolovec. Razume, da je zate povsem naravno, da želiš poiskati neko boljšo pot.
Edino, kar ima pri vsem tem za slabo, je to, da če se že zanimaš za vero, zakaj se nisi zanimal za katero drugo cerkev, ampak ravno za te sobotnike.
Človek, pa ti sploh ne razumeš, kako si razkačil duhove! Toda imam zagotovilo velikega svečenika, da bo vse v redu, če greš sedaj z menoj v njegov urad, kjer naju že pričakuje. No, stari tovariš, ali greš?"
Ko je iz žepa potegnil škatlo cigaret in mi eno ponudil, sem jo odklonil, rekoč, da več ne kadim. Roland je presenečen pripomnil: "Morneau, ti si postal čisto drug človek. To sem opazil takoj, ko sem vstopil. Da ti povem resnico, v tvoji navzočnosti se ne počutim dobro. Kar bom rekel sedaj, se ti bo morda zdelo nesmiselno ali neumno toda imam občutek, da tukaj nisem na pravem mestu, in si želim, da bi bil kje drugje."
Ko je govoril to, sem dojel, da je Kristus v mojem življenju uresničil besede apostola Janeza: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."62 Imel sem občutek, da me obseva čudovito veličastvo Gospoda Jezusa in me obdaja nevidno ozračje moči in veličastva, ki ga je moj prijatelj čutil, in je zato tako ravnal.
"To, kar čutiš v moji navzočnosti, izhaja iz dejstva, da je Duh, ki je pri meni, močnejši, kakor duh, ki je pri tebi. Kar pa se tiče tvoje izjave o moji spremembi, imaš prav. Nikoli več ne bom tisti Roger Morneau, ki si ga poznal poprej. V enem samem kratkem tednu sem dobil spoznanje, ki mi je dražje od vsega zlata in srebra tega sveta. In ravno zato ne morem sprejeti bogastva, ki mi ga ponujajo duhovi. Če bi naredil to, bi oškodoval samega sebe.
Prosim, ne razumi me napačno. Zavedam se, da je ponudba duhov velikodušna, toda manjka ji najpomembnejše, kar bi moralo spadati zraven: življenje. Življenje v takšnem obsegu, da bi se splačalo imeti tisto bogastvo.
Meni pa je bilo ponujeno nekaj veliko boljšega. Vse zlato, ki bi si ga poželel, a k temu še življenje brez konca."
Potem sem mu začel opisovati veličastnost večne stvarnosti. Čeprav še tega nisem mogel utemeljiti s svetopisemskimi navedki, kakor zakonca Grosse, je Božji Duh storil, da me je moj prijatelj začudeno poslušal okoli tričetrt ure.
Govoril sem o točkah, ki so se mi zdele pomembne. Ko sem za hip utihnil, ker sem pričakoval kakršen koli odziv, je rekel samo: "Sedaj razumem." Toda nikakor me ni kaj vprašal ali pripomnil kaj drugega, zato sem nadaljeval.
Končno je rekel: "Vidim, da nimaš namena iti z menoj k velikemu svečeniku. Toda morava iti. Moraš se vrniti v resničnost. Vse te čudovite reči, o katerih si govoril, niso niti zate niti zame, zato jih pozabi. Prvič, na boljše življenje ne bom šele čakal, ampak ga hočem sedaj.
Morneau, kar pa se tiče tebe, nimaš nobene izbire. Morda misliš, da jo imaš, toda nimaš je. To si samo domišljaš.
Morneau, vedi, da nisi sam svoj gospodar. Želim ti, da bi bil, toda nisi. Duhovi te imajo popolnoma v oblasti, in čim prej boš to priznal, tem boljše bo zate."
Bil je zelo vznemirjen, in vse je kazalo na usoden izbruh. Začel je hoditi po sobi sem in tja in zvijal roke. "Dobil sem zelo težko nalogo. Kar ti bom povedal sedaj, bi raje povedal kakemu sovražniku, kakor pa dolgoletnemu prijatelju."
Močno se je znojil, čeprav v sobi sploh ni bilo toplo. "Morneau, tvoji dnevi so šteti - a prav tako tistega mladega zakonskega para, ki je odgovoren za to, da si zapustil učitelja. Vendar pa ti lahko rečem, da lahko izničiš uničevalni načrt duhov, če boš takoj sedaj šel z menoj k velikemu svečeniku. On bo zopet pridobil njihovo naklonjenost do tebe, in vse bo zopet v redu, in nikomur se ne bo nič zgodilo."
Za trenutek je umolknil, da bi si z robčkom obrisal pot s čela, potem pa je nadaljeval: "Veliki svečenik želi, da si predvsem zapomniš eno: Nihče še nikoli ni živ zapustil našega tajnega društva. Duhovi so naju pripeljali tja, zato jima morava biti podrejena, ne pa oni nama. Naj ti to pojasnim: Doslej sva mislila, da je bilo najino srečanje z Georgeom in njegovo povabilo v tisto restavracijo naključno. Toda to ne drži. Eno noč poprej se mu je med sveto uro javil neki duh in mu ukazal, naj gre z ženo na tisto spiritistično seanso. Rekel mu je, da bo tam srečal naju, in da sva služila v trgovski mornarici itd. Natančno mu je razložil, kaj naj nama reče in kaj mora narediti. Duhovi so poskrbeli tudi za to, da se je takrat njegova žena tako vneto zapletla v pogovor s spiritističnim medijem, da je možu rekla, naj gre sam domov, in da bodo njo pripeljali domov pozneje Belangerjevi.
Torej, prijatelj, greva! Čas se izteka!"
Z roko je držal kljuko na vratih in čakal, da grem. Zaprosil sem ga, naj se za nekaj minut usede, da bi mu pojasnil, zakaj ne bom šel k velikemu svečeniku. Zavrnil je, rekoč, da ne more več prenašati ozračja v tej sobi, da mu neka nadnaravna, njemu tuja sila onemogoča, da bi sedel in se sprostil.
Rekel sem mu, da navzočnost Svetega Duha pomaga meni, ker sem tisto jutro prosil za pomoč. Prijatelja sem rotil, naj se loči od hudobnih duhov in se poveže z višjo Božjo močjo. Zagotovil sem mu, da lahko naredi ta prestop brez nevarnosti. Potem sem se čutil prisiljen iti še korak dlje - po Rolandu sem povabil celotno skupino častilcev hudobnih duhov, naj mi sledijo. Ponovil sem, da lahko jamčim, da se jim ne bo nič zgodilo.
"Radi imate spoštovanje in ugled," sem rekel. "Povem vam, kaj bom naredil. Poklical bom pridigarja in mu naročil, da vam za prihodnjo soboto rezervira v cerkvi sedeže. In to izbrane sedeže, čisto spredaj v sredini. Rezerviral bom sto sedežev, da bom gotov, da bo vsak dobil dober sedež."
"To si lahko prihraniš," mi je odgovoril. "Zadovoljen sem tam, kjer sem sedaj."
Spet si je moral obrisati znoj, ki mu je tekel po obrazu. "A vem, da tudi drugi mislijo tako."
"Hotel sem samo vsem vam ponuditi blagoslove večnega življenja, ne da bi koga izpustil." Potem sem spremenil temo in začel zopet pogovor o njegovi zahtevi.
"Praviš, da so moji dnevi šteti, prav tako pa tudi dnevi mojih prijateljev. Praviš, da nameravajo hudobni duhovi to obsodbo uresničiti. Toda moram povedati nekaj tebi in vsem, ki imajo kakšne slabe namene proti meni in mojim prijateljem.
Kakor sem že nocoj povedal svetovalcu iz sveta duhov, sem svoja prijatelja in sebe zaupal zaščiti Darovalca življenja, Kristusu z Golgote. In pripravljen sem hoditi v senci smrti, vse dokler me bo spremljal Kristus z navzočnostjo svojega Duha."
Moj zelo prestrašeni prijatelj ni mogel skoraj eno minuto nič spregovoriti. Njegov obraz je postal bled, njegov pogled srep. Mislil sem, da bo omedlel.
"Je vse v redu?"
Ni mi odgovoril.
"Roland, ali je kaj narobe?" Še vedno nobenega odgovora. Tiho sem molil: "Prosim, Gospod Jezus, pomagaj!"
Stresel je z glavo in končno rekel: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a zdi se mi, da sem za hip omedlel. Morneau, vem, da je Duh, ki te spremlja, velik in mogočen. Tega mi ne omenjaj več, ker mi vliva strah."
Ko je kazalo, da je spet prišel čisto k sebi, sem ga prosil, naj moje sporočilo prenese velikemu svečeniku.
"Morneau, glede zahteve se še nisem povsem izjasnil. Grožnja nad tvojim življenjem presega to, kar ti lahko naredijo duhovi. Vodilni odbor je prepričan, da lahko zaradi tvojega odpada iz naših vrst pridejo tajni podatki v javnost, to pa bi lahko škodovalo učiteljevi zadevi. Bil je govor o tem, da se naroči tvoj umor. Eden od članov je bil pripravljen ponuditi 10.000 dolarjev za tvoj umor. Menili smo, da njegov predlog ni dober, zato smo ga zavrnili.
Vendar pa smo nekaj sklenili. Če nas bo kakšen duh obvestil, da si s komer koli zunaj našega kroga govoril o dejavnosti našega tajnega društva, potem so te trije prostovoljci pripravljeni ustreliti ob ustrezni priložnosti. Vodilni odbor je menil, da je to boljši način. Potem bi vsa zadeva ostala med nami v našem društvu, in ne bi bilo nevarnosti, da pridemo v težave z državnimi zakoni.
Načrt smo predložili nekemu svetovalcu iz sveta duhov, in ta ga je v celoti sprejel. K temu pa je prostovoljce oborožil z darom jasnovidnosti, da bodo vedno vedeli, kje si. Menil sem, da ne bo treba, da bi ti to povedal, tvoje upiranje, da se podrediš željam velikega svečenika, pa mi na žalost ne dopušča druge izbire."
"Povej svečeniku, da sem drzen, toda ne neumen," sem odgovoril. "Nič mi ne koristi, da bi komur koli pripovedoval kaj o tem tajnem društvu. Glede tega lahko držim jezik za zobmi. Toda da bi zaupal besedi lažnivega duha, samo da bi preživel, tega ne bom naredil.
Povej svečeniku, da sem v osebi Jezusa Kristusa našel novega Prijatelja. On je vsemogočen in vreden spoštovanja, in to tako, da hudobni duhovi trepetajo pred njim, če se le omeni njegovo ime. In če se v njegovem veličastnem imenu izreče ukaz, pobegnejo celo svetovalci iz sveta duhov, čemur sem bil to noč sam priča."
Ne vem, ali se to, kar sem čutil, lahko imenuje pravična jeza, toda Rolandova grožnja me je spodbudila k odločitvi, da mu za vse dni njegovega življenja vtisnem v zavest, da je Bog mogočen in pravičen. "Kaže, da svečenik pozna Sveto pismo. Naj prebere Kol 2,9.10. Tam piše črno na belem, kar sem rekel o Gospodu slave".
Hitro sem svetopisemski navedek napisal na kos papirja, da ga prijatelj ne bi pozabil. "Ko pa bo že imel Sveto pismo v roki, želim, da ne pozabi še na nekaj," sem dodal.
"Pred stoletji si je neki mogočni kralj podjarmil velike narode in mnogo ljudi. Nekega dne pa je sramotil napačno osebo. Napadel je nekoga, ki je imel Boga za osebnega prijatelja. Posledica tega je bila, da je izgubil 185.000 vojakov. Samo nekaj Senaheribovih častnikov je preživelo, da bi videli posledice kraljevega bahanja. Ko pa se je vrnil v Ninive, sta mu dva sinova zabodla meč v hrbet.63
Roland, povej svečeniku, naj dobro premisli, preden bo odstranil Rogerja Morneaua, da ne bi bili ti, ki hočejo moriti, sami umorjeni.
Sedaj bom jaz določal pravila te igre uničevanja, in to s popolno podporo mojega novega Prijatelja, ki mi je davi pokazal, kako namerava rešiti moj problem."
Rolandove oči so se vse bolj širile in vso svojo pozornost je namenil meni. Ko sem se podal k mizi, na kateri je ležalo Sveto pismo odprto na Iz 37, sem ga prosil, naj pride bliže in si nekaj ogleda. Rdeče sem podčrtal vrste 14-20 in 33-38, ker sem se jih hotel naučiti na pamet.
Pokazal sem mu napisano to, kar sem povedal malo prej, in mu pojasnil, kako me je Sveti Duh blagoslovil tisto jutro v mojem razmišljanju. Spodbudil me je, da sem odprl Sveto pismo, da bi dojel, kako z lahkoto lahko Bog reši moje težave. Potem sem mu prebral nekaj vrst.
"Že vidim, kako bi se lahko zgodilo kaj takega," je odgovoril Roland vidno zaskrbljen.
"Da, odgovornost pa leži na velikem svečeniku. Povej mu, da tistega dne, ko bodo on in njegovi sledilci resno razmišljali o tem, da bi umorili Morneaua, lahko Darovalec življenja umori vse častilce hudobnih duhov tako, da bo ostal samo svečenik, da bi uredil njihov pogreb. To bi se lahko zgodilo med nekim njihovim sestankom, ko častijo lažne bogove. Potem bi v dvorani nenadoma nastala grobna tišina."
Sedaj se je Roland usedel in si prižgal cigareto. Začel je tako drhteti, da ni mogel dati cigarete v pepelnik, ampak sem jaz moral to narediti namesto njega.
"Morneau, moram oditi. Bojim se, da se bo to, kar si pravkar povedal, zgodilo, če bo o tem zvedel samo svečenik. Poklical bom Georga takoj, ko bom odšel. Povedal mu bom, da je življenje vseh nas v nevarnosti, če ne bomo ustavili teh treh prostovoljnih rabljev pri uresničitvi njihovega načrta. Če pa bo to sporočilo prišlo do vseh članov, preden bo svečenik imel priložnost, da mi ukaže molčati o tem, potem obstaja še možnost za nas. Morda bo potem dovolj močan pritisk nanj, da odstopi od poskusa umora, in se ti zagotovi dolgo življenje."
Ko sem mu zadnjič podal roko, mi je rekel, da bi se morala izogibati srečanja, ker se ne bi rad zameril duhovom. Če pa se bova kje srečala, je boljše, da se namerno prezreva. Rekel sem mu, da je to njegova stvar, če si to želi.
Tako se je končalo moje napeto potovanje v nadnaravni svet in tako sem izgubil tesnega prijatelja. Toda blagoslovi te ločitve so bili številni. Dejstvo, da živim še danes, je dokaz Božje dobrote in ljubezni ter moči Jezusa Kristusa za reševanje ljudi.
Rolanda nisem srečal nikoli več, toda nekoč sem ga videl od blizu, ko je v ulici St. Catherine prišel iz neke trgovine. Na glavi je imel bel klobuk in očitno svileno obleko, ko je stopil v svoj napačno parkirani avto. Bil je lepega videza, toda nisem mu zavidal.
Ko sem tistega lepega junijskega dne šel po ulici do tramvajske postaje, je bilo moje veselje v Gospodu veliko. Medtem ko sem bil v mislih v nebeškem svetišču, sem se pogovarjal z njim in čutil, da resnično doživljam življenje v vsej njegovi polnosti.
Čeprav sem se odvrnil od duhov in vsega, kar so ponujali, so znova poskušali priti z menoj v stik. Nekaj mesecev je vsako noč pri meni trkalo. Neki večer je prišel Cyril, da bi bil priča temu. Ko je slišal duhove, je vzkliknil: "Pojdiva ven. Kako lahko ostajaš tu? Zakaj se ne preseliš?"
Duhovom nisem hotel narediti usluge, da bi mislili, da se jih bojim. Mislil sem, da če bom začel bežati pred njimi, bom moral morda to počenjati vedno. Zato sem zaupal Gospodu Jezusu, da mi bo dal pomoč in zaščito, ki sem jo, ne glede na to, kje sem, tako zelo potreboval.
14. Lahko se samo zahvalim
Ko sem tisto prvo soboto odhajal iz adventistične cerkve, sem prosil Gospoda, naj mi omogoči, da bi čez en teden spet lahko bil tam. Naslednjo soboto pa sem se tam zopet Bogu zahvalil iz vsega srca, da je v teh minulih dneh deloval zame. Pravzaprav je bil ves ta dan eno samo veselje v Gospodu in naštevanje doživetih blagoslovov.
Iz izkušnje sem dojel, kako koristno je spominjati se doživetih blagoslovov. Na zapoved o posvečevanju sobote gledam kot na navodilo, ki je dano zato, da človeku omogoči ubežati stalnemu pritisku vsakdanjih zahtev. Tako sem dobil čas za razmišljanje o prejetih blagoslovih, da sem se lahko približal Bogu in se telesno in duhovno osvežil.
Po mojem spopadanju s hudobnimi duhovi in po tem, ko se je moje življenje zopet uredilo, sem se posvetil nalogi, da v cerkvenih in posvetnih zgodovinskih knjigah raziščem, kako je prišlo do tega, da je začela krščanska cerkev praznovati nedeljo, prenehala posvečevati svetopisemsko soboto in sprejela nauk o neumrljivosti duše in večnih mukah. Skoraj pet mesecev sem preživel večino prostega časa v montrealski mestni knjižnici. Z velikim zanimanjem sem bral knjige Rimskokatoliške cerkve v luči svetopisemskih prerokovanj. Proučeval sem življenje določenih svetnikov, ki veljajo za stebre zgodnje Rimskokatoliške cerkve in preverjal, kolikšen je bil njihov vpliv na krščanstvo. Zgodovina papežev je dobila zame nov pomen. Posebno me je osupnil Origen iz Aleksandrije, eden prvih grških cerkvenih očetov, ki je živel od leta 185 do 254 po Kristusu, in ki mu je uspelo povezati filozofijo vodilnih šol neoplatonistov s krščanskim naukom. Ta čas raziskovanja in proučevanja me je še bolj utrdil v svetopisemski veri.
Neko krasno soboto v aprilu leta 1947 sem doživel čudovito izkušnjo, da sem po krstu s potopitvijo postal vernik Cerkve adventistov sedmega dne. Isti dan sem srečal neko mlado žensko Hildo Mousseau.
Ko smo tisti večer odhajali z bogoslužja, je pastor Taylor rekel, da lahko vzame s seboj te, ki gredo na vzhodno stran, do parkirišča, kjer pušča svoj avto čez noč. Štirje smo sprejeli njegov predlog. Ko smo se pripeljali do parkirišča, smo se podali peš do tramvajske postaje.
Spotoma sva se s Hildo spoznala malo pobliže. Potem sva še nekolikokrat šla skupaj do tramvajske postaje. Ni trajalo dolgo, da sva spoznala, da imava skupna zanimanja, nagnjenja in naklonjenosti. Čez nekaj časa je tako nastalo pravo prijateljstvo.
Nekega dne sem pomislil, da bi jo bilo dobro vprašati, ali bi hotela postati moja žena. V tistih časih za mladeniča ni bilo ravno lahko zasnubiti dekle. Vse se je moralo zgoditi o pravem času in na pravem mestu. Potem ko sem celoten potek nekajkrat premislil, sem se odločil za neki določen nedeljski večer.
To pomembno vprašanje se mora zastaviti v sproščenem ozračju. Zdelo se mi je, da bo najboljši trenutek za to, ko bova čakala na nočnega čuvaja, ki naj bi Hildi odprl vrata. Hilda je namreč takrat delala kot medicinska sestra v montrealskem počitniškem domu in je stanovala v domu za medicinske sestre. Za vse sestre, ki so tam stanovale, je veljalo hišno pravilo, da se morajo do 23.00 vrniti v dom.
Čim bliže je bil ta čas, tem krajši je bil čas čakanja. Vedno se je moralo zvoniti dva do trikrat, da je prišel vratar. Včasih se je moralo nanj čakati tudi do deset minut, odvisno od tega, kje je bil takrat v stavbi. Torej sem menil, da bi bil ob 22.30 najprimernejši čas za to usodno vprašanje.
Bil je lep junijski dan. Po načrtu sva preživela skupaj prijetno nedeljsko popoldne in večer ter dan sklenila z vožnjo v odprtem tramvaju skozi mesto. Po vsaki postaji, ko je tramvaj začel voziti hitreje, je veter dvignil Hildine svetle lase čez njene rame, njene oči pa so se svetlikale, odsevajoč luči številnih neonskih reklam. In čim bolj sem gledal njene oči, tem bolj sem bil prepričan, da bi se morala imenovati Hilda Geraldina Morneau.
Nekako ob 22.30 sva tisti večer prišla pred vhod v dom za medicinske sestre, in kakor že mnogokrat poprej, je Hilda pozvonila in se s hrbtom naslonila na vrata, ker je računala z običajnim časom čakanja. Tedaj sem jo vprašal, ali bi se hotela poročiti z menoj. Komaj sem izgovoril te besede, je že prišel nočni čuvaj. Odklenil je vrata in stopil nekoliko korakov nazaj, prekrižal roke in strmel vame, kakor da bi mi hotel reči, da me izziva, naj vpričo njega Hildo poljubim za lahko noč.
Hildo pa je presenetilo tako moje vprašanje kakor tudi nenaden prihod sicer počasnega nočnega čuvaja. Da naj bi se poročila z menoj? Rekla je, da je o tem že razmišljala in pričakovala, da ji bom kmalu zastavil to vprašanje. Zagotovil sem ji, da trenutno ne pričakujem ničesar drugega kakor kratko da, o vsem drugem pa se bova pogovorila v času, ki bo ustreznejši zanjo. Komaj sem ji to povedal, je nočni čuvaj ostro zaklical: "Gospodična, vstopite, ali pa želite morda ostati zunaj? Imam še drugo delo, in če nočete vstopiti, vas bom pustil zunaj."
V naglici mi je rekla da, me bežno poljubila in skoraj v solzah stekla v stavbo. Hildo je čuvaj odpravil z besedami: "Vas bom, dekleta, že naučil, da morate takoj vstopiti, ko odprem vrata."
Toda ona mu je odgovorila: "Ne dogaja se vsak večer, da mladenič vpraša dekle, ali bi se hotela z njim poročiti."
Nočni čuvaj je bil presenečen. "Žal mi je," je rekel. "Zakaj mi niste rekli, da gre za nekaj pomembnega. Pustil bi vam malo več časa."
Hilda se je pri priči odločila, da se bo odselila. Njena mati je imela stanovanje v ulici Queen Mary in odločila se je, da bo živela z njo, ne glede na to, kako daleč bo imela do podjetja.
Domov sem se podal s čudnim občutkom, ker sem se tako uračunal s časom.
Hilda je ob prvi priložnosti poklicala mamo, da bi jo seznanila s svojimi načrti. "Mama, imam ti povedati nekaj čudovitega."
"Za kaj pa gre?"
"Poročila se bom."
"Kaj si znorela? Saj imaš šele enaindvajset let. S kom pa bi se poročila?"
"Poročila se bom z Rogerjem, z mladeničem iz cerkve, s katerim sem se družila. Pa saj ga poznaš, že nekolikokrat si ga videla."
"Dobro, toda poznata se šele kratek čas. Ali ni to prehitro?" Hilda mi je pripovedovala, da je potem začela jokati. Toda mama ji je na koncu pogovora rekla, naj ne joče in da se bosta o tem pogovorili, ko bosta prišli skupaj.
Ko sem naslednji večer poklical Hildo, mi je povedala o materinem pogledu na temo. Predložil sem, da bi jo oba obiskala naslednjo nedeljo, ko jo bom zaprosil tudi za Hildino roko. Z njo bova spregovorila o pomembni zadevi ter uredila stvari tako, da bodo zadovoljive.
Odkril sem, da njena mati razume najine namere. Za poroko sva določila večer 20. septembra.
Poletju je hitro sledila jesen in jo je s svojo lepoto, toploto in čarom še prekašala. Na poročni dan, bila je sobota, sem vstal zgodaj in ugotovil, kako je vsa narava polna življenja. Ko smo po bogoslužju prišli iz cerkve, je bilo zunaj 25 oC. Lahen vetrič je vrtel nekaj porumenelih listov.
Najina prijatelja Ruth in Arthur Cheeseman sta tisti večer dala svoje stanovanje na voljo za poroko. Želela sva si tiho družbo z nekoliko dobrimi prijatelji. Poročil naju je pridigar L. W. Taylor.
Gospa Cheeseman, gospa Maousseau in še nekatere so dom čudovito okrasile za poročno slavje. Ko sva z nevesto ponovila najino obljubo za pridigarjem, sem stal vzravnano in ponosno. Ampak ne zato, da bi naredil vtis na navzoče prijatelje, temveč zaradi številnih nevidnih bitij, ki so vse to opazovali: Angeli, ki so prišli iz Božje navzočnosti, da bi se veselili z nami, in hudobni duhovi, ki jih je, tako sem prepričan, poslal njihov brezsrčni vodja, ki pa so le gledali, kako izničena so bila njihova prizadevanja, ko sem po milosti Gospoda Jezusa zapustil njihove vrste.
Poleg tega sem imel na sebi svojo najboljšo obleko - zašil mi jo je krojač in kupil sem jo z denarjem, ki sem ga je nekoč zaslužil s stavami na konje, pri čemer so mi pomagali demoni.
Sklepna beseda
Sedemintrideset let je minilo, odkar sem bil vpleten v nadnaravni svet demonov. Sedaj sem star in na pragu sedmega desetletja svojega življenja.
Dejstvo, da sem še živ, verujem, da gre pripisati zaščiti dajalca življenja, Kristusu Gospodu slave. Da sem se pri enaindvajsetih letih odločil za Kristusa, ko so mi duhovi nudili bogastvo, slavo in moč, je bila moja najmodrejša odločitev. Odločil sem se kakor apostol Pavel imeti trden odnos s Kristusom, da bi se znašel "v njem, ne imajoč svoje pravičnosti ... ampak tiste, ki je po veri v Kristusa, iz Boga pravičnosti, na podlagi vere, da spoznam njega in moč njegovega vstajenja" - vse to je v moje življenje vneslo obilo miru, zadovoljstvo in veselje v Gospodu, ki ga ne more kupiti noben denar.
Kakor sem povedal v prejšnji knjigi "Nadaljnji osupljivi odgovori na molitev" (More Incredible Answers to Prayer), bi me brez Kristusove moči ljubezni rak ugonobil leta 1989. Bog pa se je izkazal za blagoslov na slavne načine, v čemer mi je pomagala molitev. Božji Duh je preobrazil življenja, ozdravil na videz nemogoče razmere in priskrbel rešitev in zmago brezupnim. Naj vam podam samo en primer.
Neka prijateljica je meni in Hildi pisala ter naju prosila, naj moliva za njenega moža, ki mu bodo z operacijo odstranili ledvico. Ker je bil mož star in je šest mesecev pred tem doživel kap, so se zdravniki bali, da bi morda med operacijo umrl. Vendar niso mogli dovoliti, da bi za rakom obolela ledvica ostala v telesu.
Kakor tolikokrat prej je tudi sedaj Božji Duh ohranil mojo vero v moč Kristusovega vstajenja. Prosil sem svojega Gospoda, da če bo v slavo Božje Trojice, naj, prosim, prebudi moč Duha življenja v njem in prežame prijateljevo telo ter izžene prvine smrti, ki so uničevale njegovo ledvico.
Ko se je možakar prebudil dan pred operacijo, se je počutil tako dobro, da se je na glas spraševal, ali jo resnično potrebuje. Po nekoliko resnih preiskavah, so zdravniki na njegovo veliko presenečenje odkrili, da ledvica ne kaže znamenj obolelosti. Veliki tumor, ki se je je držal, je izginil. Naslednji dan so ga odpustili iz bolnišnice.
Biti deležen uslišanja takih molitev je veliko vrednejše od vsega, kar so mi nudili demoni. Vse, kar lahko rečem, je: "Slava Bogu na višavah!
Dodatek
8 Rim 2,7
10 2 Tim 1,10,
11 Dej 23,8
12 Dan 2,44
13 Dan 7,27
14 Mt 5,5
15 Ps 46,1-3
16 Ps 115,17
18 1 Mz 2,7
21 Flp 3,20.21
22 2 Kor 1,8.9
23 Lk 14,13.14
24 2 Kor 11,24
25 2 Tim 4,6-8
26 1 Kor 15
27 Heb 11
28 Heb 11,35-40
29 Tit 2,12.13
30 Heb 4,15.16
31 Heb 7,24.25
32 Heb 8,1.2
33 Heb 2,1
36 1 Tim 2,4
37 Iz 14,12
39 Ezk 28,17
40 Iz 14,13.14
41 Ezk 28,18.19
42 Raz 12,4.9
43 Ps 37,20
44 Mal 4,1.3
45 Rim 6, 23
46 2 Mz 20,8-11
47 1 Mz 2,2.3
49 2 Mz 16,27
50 Lk 4,16
51 Mr 2,28
52 Mt 5,17.18
53 Kol 2,9.10
54 Jud 7
55 2 Pt 2,6
56 Raz 14, 11
57 Dan 2,44
58 Dan 2,18
59 Raz 21,8
60 Raz 12,11
63 Iz 37
Vse pravice pridržane © Knjigodarnica
Projekt podpira Krščanska adventistična cerkev v Republiki Sloveniji